Komentarji k fotografijam

Opombe k slikam Mirana Hladnika v fotoalbumu na http://slov.si/mh/galerije/

Tile komentarji nastajajo na spodbudo Igorja Krambergerja in Zoltana Jana, ki sta potožila nad pomanjkanjem, nezadostnostjo ali enigmatičnostjo podnapisov v mojem fotoalbumu. Začel bom s svežimi posnetki in po možnosti dodajal komentar tudi k starejšim stranem v albumu. V Picasinih albumih bi bilo to nerodno, nerodno pa bi bilo tudi presedlati z albumskega v blogovski format objavljanja, zato sem se odločil za ločeno objavo komentarjev na Wikiverzi in vzajemne povezave med albumom in komentarji. Opombe bodo dobile samo slike, ki bi bile lahko v »javnem interesu« (portreti oseb, krajev, objektov ipd. iz enciklopedičnih ali kronističnih potreb), zasebne pa le v izogib nesporazumom. Kadar komentarja vendarle ne bo, to pomeni, da ne poznam imena fotografirane lokacije ali osebe ali pa sem upošteval izrecno oz. domnevno željo potretiranca, da ostane Googlu skrit. Čeprav postavljanje zasebnih in javnih posnetkov na isto mesto povzroča včasih zmedo, pri tem ostajam, ker je tako kot naše življenje in bi bilo njuno ločevanje nasilno.

Stran 528 Prva pomoč,
7. decembra 2024

Štirje dogodki so na tej strani: sprejem Pretnarjevega nagrajenca Mirana Košute v tržiški knjižnici, pogreb Danice Bavcon, hčerke narodnega heroja učitelja Staneta Žagarja (pot do groba na Žalah je vodila mimo nagrobnikov Henrika Tume, očeta in sina Strniša in Narteja Velikonje), snemanje TV-oddaje Ah, ta leta (za najpomembnejše pripravljene odgovore je spet zmanjkalo časa) in preizkusno predavanje Jasmine Šuler Galos (vabilo na Slovlitu). Vmes so bili izleti na Srednji vrh nad Završnico, na Dobrčo in na Španov vrh. Previjanje nažaganega prsta ni bilo fotografsko zanimivo, za medicinske potrebe sem gnojenje in celjenje rane prikazal v Wikimedijini Zbirki, kamor sem postavil tudi portrete kolegov. Naslov strani je Prva pomoč. Tako piše na lesenih škorčnicah pri odmaknjenih planinskih hišicah (posnetka 20, 21), kamor lastniki postavijo steklenico žganja s kozarčki za naključne premražene mimohodce. Lepa navada, posebej za Gorenjsko :) Glej tudi nove povezave na vrhu seznama Kako rešiti civilizacijo.

Stran 527 Popotovanje iz Litije do Čateža 2024,
17. novembra 2024

Samo dve opombi k dolgočasno ponavljajoči se oznaki, da je bilo spet lepo: odlično vino game z nalepko "za prijatelje" (slika 27), ki ga je Jože Zadražnik iz Vinjega Vrha prijazno podaril popotnikom, sem si, upoštevaje pešajočo pivsko kulturo mladih, vzgojno prisvojil. Obaro, jabolčni štrudelj in pijačo v Tončkovem domu na Čatežu je Andraž plačal iz fonda, ki se je nabral v davnih 1980. in 1990. letih na račun "asistentske" revije Slava (gl. tudi https://lit.ijs.si/slava.html) in je pozabljen obležal v oddelčni knjižnici.

Stran 526 Dajte ljudem mir,
17. novembra 2024

Vsi posnetki so z mirovnega shoda 16. novembra v Ljubljani. Kar nekaj mirovnih aktivistov je dobilo svoj portret za Wikipodatke ali vsaj za Wikimedijino Zbirko, protestni napisi so šli v kategorijo Protivojni shod za mir v Ljubljani 16. novembra 2024, govori Hrena, Lipuščka, Jurija, Rizmana ... so pa na Wikiverzi.

Stran 525 Ratitovec in Mrzli vrh,
17. novembra 2024

Sveža spominska plošča Vladimirju Kavčiču v Podgori je za literarno zgodovino, vse druge so pa samo za oko.

Stran 524 NE v mojem imenu!
14. novembra 2024

V petek 8. novembra je bil na Prešernovem trgu v Ljubljani shod v podporo Palestini (prvih sedem posnetkov); portreti mladih domačih in palestinskih govornikov mi v temi niso uspeli in jih zato tu ni. Shod je potekal pod geslom Žive naj vsi naródi iz Prešernove Zdravljice na transparentu. V soboto 16. novembra ob 11.00 bo na istem mestu protivojni shod za mir pod naslovom NE v mojem imenu! Govorili bodo Alessandro Capuzzo, Anica Mikuš Kos, Aurelio Juri, Eva Marn, Ira Zorko, Marko Hren, Nataša Posel, Rudi Rizman, Uroš Lipušček. Če nočemo v tretjo svetovno vojno, v katero rinejo obnorele politične elite, se ga bomo udeležili. Naslednje fotografije so s Košute. Nad 800 metri je bilo cel teden sončno, v dolini pa megla. Slike s shoda sem postavil še v Wikimedijino Zbirko pod naslov Shod proti izraelskemu genocidu nad Palestino v Ljubljani 8. novembra 2024. Tja so šli tudi posnetki karavanških vrhov in planin.

Stran 523 Lenart je pastir mlad,
9. novembra 2024

Bil je čas komemoracij: na Lancovem (foto 1, 2), na Dobravi (4, 5, 6), v Žireh (7–16), v Dragi (17, 24, 25) in Begunjah (27–30). Govore s proslav sem postavil na vrh seznama na Wikiverzi; Mežanov se je oprl na citate iz Avsenikove pesmi Tam, kjer murke cveto, sam pa sem bil do Avsenikove odločitve, da edino te svoje pesmi ne da prevesti v nemščino, kritičen. Fotografije govorcev in drugih osebnosti sem postavil v Wikipodatke; med njimi sta bila dva župana, blejski in žirovski, Mirina dijaka v srednji šoli; blejski je bil povrhu še čarodej. Med proslave potaknjene planinske fotografije so z več izletov po Karavankah. Naslov tej strani v albumu sta dala zabavna napisa na smerokazih na Smokuški planini.

Stran 522 Juden über alles,
10. oktobra 2024

Začelo se je s shodom v podporo Palestincem proti izraelski genocidni vojni. Marko Apih je za protest izdelal napis, ki je dal naslov tejle strani v albumu. Veselí, da je med aktivisti toliko mladih in da so kritični do skrivaške in servilne drže Univerze v Ljubljani v tej zadevi. Slike s protesta sem postavil tudi na Wikimedia Commons. Drugi javni dogodek je bila komemoracija ob 80. obletnici požiga vasi Gozd (slike od 11 do 16). Govor Dragana Petrovca sem postavil k drugim na Wikiverzi. Tretji dogodek je bilo kosilo v gostilni Livada ob Ljubljanici za zadnje upokojene na Filozofski fakulteti. Priložnost sem izkoristil za fotografiranje kolegov, ki jim med Wikipodatki manjka fotografija, ker pa dogodek ni bil javne narave, ker ima moj fotografski pegaz težave z odrivom in zaradi sramežljivosti objektov, ta wiki misija ni bila prav uspešna in so izostali portreti Bojana Baskarja, Vlaste Novak Zabukovec, Polone Vilar, Boštjana Kravanje in Mihaela Budje; pa tudi portret glasbenika Boruta Kržišnika, posnet dve uri prej. Bodo počakali v bunkerju.

Na kosilu sem se spomnil podobnega dogodka leta 1997, ko sem bil oddelčni predstojnik. V oddelčnih novicah sem takole poročal o njem: "10. februarja je dekan FF na široko odprl denarnico za naše upokojence Marka Kranjca, Martino Orožen, Janeza Rotarja in Jožeta Toporišiča. Bili smo (predstojnik kot prisklednik in fotograf) na Strmolu in smo jedli naslednje reči prvič v življenju: zelenjavno terino s paradižnikovo omako, legirano cvetačno juho, poširan lososov kotlet z omako Gamberoni, skutno strjenko z višnjami. Pili smo chardonnay barrique Movia 1992, rose Ivana Batiča iz leta 1993 in ledeno vino modro frankinjo iz Brežic letnik 1993, da o aperitivih ne govorimo. Pomisel: upokojiti se je treba dati v času dekanovanja Franeta Jermana!"

Objava je vzbudila hudo dekanovo nejevoljo, v naslednjih Novicah sem takole poročal o njej: "Na senatu 4. junija je dekan Frane Jerman uredniku Novic izrekel javno grajo in Novice imenoval rumeni tisk. Na prošnjo po konkretizaciji očitkov je navedel tri reči: negativne odmeve v tujini, poročila o fakultetnem zaključnem računu in poročilo o jedilniku na kosilu z upokojenci. Za mednarodni odmev se je izkazalo, da je to e-pošta nekega prijatelja Tomaža Sajovca s Finske, ki ga je Sajovic prosil za mnenje in ki mu je zdaj neprijetno, ker je bilo njegovo zasebno pismo uporabljeno na tak neetičen način. Novice # 6 (17. marca) prepisujejo podatke o financah fakultete iz dokumentov Sveta za visoko šolstvo in iz razmnoženih fakultetnih virov brez oznake zaupno in ne vem, kaj bi bilo v tem lahko spornega. Da pa je bil citat jedilnega lista na Strmolu (# 5, 25. febr.) lahko resen razlog za obravnavo na senatu – tega skoraj ne morem verjeti. Ker sva se z dekanom do zdaj o vseh domnevno spornih rečeh v zvezi z Novicami kolegialno in – mogoče sem naiven – celo prijateljsko pomenila, njegove javne graje ne morem razumeti in je ne sprejemam."

Stran 521 Zur guten Frau,
2. oktobra 2024

Človek mora od hiše v lajf, če želi fotografirati. Prvi ducat posnetkov je tako nastal na izletu na Trupejevo Poldne (1961 m): z biciklom z mejnega prehoda Podkoren po gozdni cesti do lovske koče v Železnici, od tod peš na vrh. Na slovenski strani je križ popisan slovensko, na avstrijski pa piše Techantinger Mittagskogel. Dvojezičen je tudi napis na lesi daleč na slovenski strani, medtem ko so vsi napisi na Blekovi planini na meji samo nemški. Na tabli piše, da je kočo zrihtala "die junge Generation".

Glavnina fotk (od 12 do 67) je s kolesarjenja po Slovenskih goricah vzhodno od Lenarta, od spomenika do spominske plošče (s poudarkom na partizanskih), od cerkve do kapelice. Zaradi samoumevnosti nemščine kot drugega jezika na smerokazih in napisih (15) bo tudi na zemljevidu za ta konec kmalu pisalo Südsteiermark. Prav mogoče je, da sem katerega od literarnih in jezikoslovnih obeležij (Ilaunigu, Cafu, Šulerjevi, Vuku, Linhartu, Seliškarju) slikal in postavil v album že kdaj prej.

Z Andrejem Pančurjem (70) smo se menili o povezovanju zbirke žrtev druge svetovne vojne in partizanskih obeležij. Zadnjih 11 posnetkov je s srečanja domačih pionirjev računalništva v Računalniškem muzeju v Ljubljani. Sam sem se znašel tam kot dokumentarist veteranov za Wikimedijino Zbirko in Wikipodatke in zato, ker je gostiteljem manjkal še kak slovenist. Svoj prispevek slovenskemu računalništvu sem opisal v sestavku Pionirska leta.

Zaključujem s povabilo na akcije v podporo zatiranim Palestincem: Stop genocidu za svobodno Palestino. 3.–10. oktobra 2024. Povezave te vrste postavljam na seznam Kako rešiti civilizacijo.

Stran 520 Čvrsnica in Pelješac,
10. septembra 2024

Pred leti je bila na Velikem Vilincu v Čvrsnici megla, pa sva šla letos zato še enkrat tja. Gor od parkinga na Vitlenici, z ekskurzijo na 45 minut oddaljena Hajdučka vrata in jezerce Crvenjak in mimo zaprte koče Vilinac na vrh. Dol pa po drugi strani preko Malega Vilinca na smučišče Risovac. Preden se je pot začela spuščati v dolino, je privršala nevihta z grmenjem in sodro. Zarila sva se v ruševje, pa ni pomagalo, premočilo naju je do kože. Ko je vmes malo ponehalo, sva se za silo preoblekla v spodmolu. Prijazna natakarica v restavraciji Staza je sočutno poklicala varnostnika, ki naju je zapeljal do motela Hajdučke vrleti, od tam pa sva po zajtrku, ker naokrog ni nobenega taksija, prištopala do avta na Vitlenici, obakrat so ustavili domači zdomci. Dolga, močna avantura. Obisk najvišje bosanske vasi Lukomir sva prekinila na pol pota, predolga in pregrda cesta. Sicer grde ceste niso ovira. Po taki, ki je po mnenju domačinov primerna samo za terence, sva se letos od Ramskega jezera prizibala do Blidinja. Imenuje se cesta spasa, ker so po njej v zadnji vojni muslimanski begunci reševali svoja življenja pred četniki.

Drugi del tedna je bil za Pelješac. Poceni stanovanje sva dobila v luštnem kraju Trpanj. Na balkon se je prišlo skozi okno. Gazda Mate je bil prijazen, vse dokler pogovor ni nanesel na politiko. "Komunisti" da smo popušili, ustaški zločini da so samo priča ... Pelješac je zelo lep polotok, nanj se pride čez nov most, ki ga je projektiral Marjan Pipenbaher in povezuje Dubrovnik z zgornjim delom Dalmacije tako, da ni treba prečkati bosanske meje. To bo "spremenilo pravila igre", zmagovito komentirajo novinarji.

Grafiti, prečrtani cirilski napisi na krajevnih tablah in drugi napisi na vsej poti dokumentirajo veliko moč pripadnostnega čustvovanja (nogometnega, verskega, nacionalnega), tudi v prvih letih po drugi svetovni vojni (67). Pripadnost eni skupini izključuje pripadnost drugi skupini, le sem in tja je najti inkluzivne izjave: "Bog je jedan. Svi smo braća in sestre" (30). Nacionalizem nas vodi v pogubo, na Balkanu in drugod po svetu, glej zadnje prispevke na to temo na vrhu strani Kako rešiti civilizacijo.

Stran 519 Iz src rasto v srca mostovi,
10. septembra 2024

Avgustovski posnetki dokumentirajo dve akciji Glasu ljudstva, shod proti zdravniškim dvoživkam pred Ministrstvom za zdravje in piknik na bežigrajski lokaciji Plac, s klicem po angažmaju novih aktivistov. Tretji javni dogodek je bil proslava na Graški Gori, ki je poznana kot gora jurišev 14. divizije. Vmes sta bila planinska izleta na Mali in Veli Draški vrh. Na slednjem sva srečala prevajalko Suzano Koncut in violinistko Sonjo Vuković (16); njuna portreta sem brž postavil v Wikimedijino zbirko in Wikipodatke, kakor tudi portrete poznanih udeležencev drugih javnih dogodkov. Pri posnetku Plečnikovega partizanskega spomenika (slika 12) sem poudaril, da ima na vrhu zvezdo. Nekateri Plečnikovi občudovalci namreč radi ponavljajo, kako se je Plečnik zvezdi izogibal. Pa se očitno ni, tule je čisto organski del spomenika. Naslovni verz je iz Kajuhove pesmi Mostovi (slika 31).

Stran 518 Šola bistra buča,
4. avgusta 2024

Modre zvezdice na zemljevidu partizanskih spomenikov na Geopediji so narekovale obisk Bele krajine. V dveh dnevih kolesarjenja tam doli sva poslikala in vnesla na spletni zemljevid menda skoraj vse doslej evidentirane. Na začetku albumske strani sta dva obiska: potem ko smo se dvakrat srečali naključno, se je bilo treba s Theresio in Ryanom (glej ju na tejle sliki) sestati še namerno. Dan pozneje sta prišla na obisk Hasan s hčerko Parnian, ki po slabem letu v Sloveniji že lepo kramlja po naše. Na koncu je nekaj posnetkov z občinske proslave na Vodiški planini, tako kot vsako leto ob tem času.

Nedavno sem se razburjal nad zavodom za varstvo kulturne dediščine, ki v državni register sprejema najraje ljudsko in cerkveno stavbno dediščino (kozolce in kapelice), druge vrste dediščine, npr. partizanske spomenike, pa zanemarja. Ko pomislim, tudi sam za tale album najraje izbiram krucifikse in starosvetne hiše; razpela in skednji so ob pravi svetlobi pač lepi, zato jim dajem prednost pred spomeniki. Ampak ZVKD-ji menda ne bi smeli izbirati obeležij po estetskih, ampak po kulturnozgodovinskih kriterijih. Spominske plošče književnikom in drugim znamenitežem postavljam sem v slepem zaupanju, da jih nekoč kdo sname, postavi v Wikimedijino Zbirko in jih doda wikipedijskim geslom; sam tja nalagam trenutno največ svoje portrete živih osebnosti. Pri neznamenitih osebah, ki nočejo delovati javno, čeprav so zaposlene v javnih službah in bi morala biti njihova javna izpostavljenost samoumevna, se je bolje zadržati in jih pustiti v njihovi kapriciozni anonimnosti. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj taki sploh tiščijo v javne službe, če pa niso zanje. Spominske plošče nagovarjajo k pisanju ali dopolnjevanju wikipedijskih člankov o osebah, ki so jim posvečene, tokrat so to Zvonko Rus, Marko Bajuk, Janez Marenčič, Katka Vrtačič Zupančič, Ana Fab(i)jan, Jožef Slobodnik.

Pri Beli krajini je vredno poudariti, da imajo nekatere vasi kar precej stran pravoslavno pokopališče z nagrobniki v cirilici. Opazno je tudi število takih brez križa. Dobro je tudi, da množični turizem Kolpe še ni odkril in da je ob bregu mogoče najti vstop čisto zase. Bela krajina je lepa.

Stran 517 Cvetja obilo,
28. julija 2024

Naslov Cvetja obilo želi popravljati Prešernovo resignativnost, čeprav optimizmu tudi na globalni ravni časi niso naklonjeni. V hribih tepihi planinskega cvetja res za nekaj časa prekrijejo skrbi zaradi naplastene človeške neumnosti. Začne se s planino Ilovec (Ivovc) pod Galetovcem, do koder se da z biciklom po strmem in mestoma razdrapanem makadamu. Posnetka 7 in 8 dokumentirata otroško osvajanje vil. Prva cvetna prostranstva so s Tosca nad Velim poljem, druga z Viševnika, kjer sva srečala Luko Omladiča, posamezna roža je z Mesnove glave in izpod Mojstrovke. Vmes so ljudje; znamenitejši so šli tudi v Wikimedijino Zbirko, med Wikipodatke ali kar v wikipedijska gesla, če so bile tam slike slabe ali jih doslej ni bilo. Največ se jih je pustilo slikati na slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem, med njimi nekdanja predsednica dolenjskih slavistov Danica Rangus, članica društva Slovenija Rusija, ki je organiziralo prireditev. Žal sem zgrešil zastavo z napisom Gibanje Slovenija proti rusofobiji. Razvili so jo na koncu dogodka. Izraz rusofobija poimenuje aktualno zahodno propagandno gonjo proti vsemu ruskemu, spominja na čase pred prvo svetovno vojno in s svojo trdoživostjo razkriva svojo rasistično osnovo.

Vesel bom slovenskih in latinskih imen rož na slikah, če mi jih kdo pošlje.

Stran 516 Kekec na Debeli peči,
16. julija 2024

Kekčeve poti so tokrat vodile na Debelo peč, piknik po izletu smo imeli na Uskovnici. Luštno. Theresia in Ryan (18) sta se pustila slikati na Zidani skali nad Kropo; tja sta jo mahnila peš kar iz Radovljice. Od 19 do 24 so posnetki s sestanka v kranjski knjižnici, ki se pripravlja na organizacijo okroglih Jenkovih dnevov 2025. Iz mednarodnega simpozija o treh Jenkih (Simonu, Davorinu in Ivanu) ne bo nič, namesto njega za uvod strokovni pogovor na teme jubilantov. Za zaključek so slike s pohajkovanja ob Grabnarici v dolini Lipnice, s kopanja na Savi in obiska slapu Šum v Besnici.

Pa še poziv za podpis peticije Proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne, ki je objavljena tudi na strani Kako rešiti civilizacijo.

Stran 515 Presečnikova Meta (mango z belo čokolado),
2. julija 2024

• Piknik Planinskega vestnika pri Jurju v Kamniški Bistrici
• Piknik spomeničarjev na Srednji Dobravi
• Pohod do tehnike Mete na Jelovici
• Cres
• S Timom Pogačarjem in Goranom Šušnjarjem pri Tavčarju na Visokem
• Na poteh Evrope pri ambulanti E in na planini Konjska dolina

Na letošnjem pikniku PV mi je v oči padla tetovaža Marte Krejan Čokl, ki je najprej vzbudila asociacije na ženske obračune z moškimi (Judito in Holoferna, Samsona in Dalilo, Salomo in Janeza Krstnika). Gre pa za tatujevsko upodobitev kipa Luciana Garbatija Medusa con la testa di Perseo (2008), ki je preoblikoval firenški kip Benvenuta Celinija, ki kaže Perzeja z odsekano Meduzino glavo, tako da sta vloga Perzeja in Meduze zamenjana, pač v skladu z etiko gibanja Jaz tudi.

Med udeleženci letošnjega spomeničarskega piknika naj omenim Maria Šimunkovića iz Samoborja (7), avtorja več knjig o NOB na Hrvaškem.

O Cresu lahko rečem samo, da je bilo tam lepo. Spet. V Osorju sem slikal kip skladatelja Jakova Gotovca kiparke Marije Ujević (38), ker me je spomnil na Savinškov kip Tavčarja na Visokem (49); verjetno vpliv skupnega učitelja Meštrovića, pripominjam nepoznavalsko. O kiparskih upodobitvah Tavčarja in njegovih nama je s Timom Pogačarjem na Visokem pripovedoval Goran Šušnjar iz Poljan. Odkril je avtorja Tavčarjevega kipa, ki so ga pred leti ukradli iz grobnice. Premožni ljudje (Metka Zorc) so plačali, da danes v grobnici stoji nov kip Metoda Ferlica; privatizacija javnega zdravstva ima očitno tudi posamezen pozitivni učinek. Naj imena kiparjev ostanejo skrivnost do objave Goranovega članka na to temo v prihodnji številki revije Slovene Studies. O tragični smrti Tavčarjevih vnukov leta 1948, o kateri govori pesem njunega očeta, vklesana v grobnici (44), sem pisal na drugem mestu.

S partizanščino je povezana tudi predstava Na poteh Evrope, ki so jo na planini Konjska dolina na Pokljuki izvedli plesalec in koreograf Mattia Cason, multimedijski umetnik Alessandro Conte in pesnik Muhammad ‘Abd al-Mun’im. Mattia v občudovanja vredni slovenščini, z vložki v arabščini, turščini, grščini, hebrejščini ... (pripravlja tudi varianto v hrvaščini za predstavo v – zanimivo naključje – Osorju). Naključje je tudi, da je Mira Muhammada učila angleščino, ko je pred leti pribežal v Slovenijo, in je bil že pri nas doma na obisku. ZB in spomeničarji smo bili povabljeni zraven zaradi lokacije, tj. partizanske ambulante E, ki se nahaja v bližini in so jo izbrali za performans iz več razlogov: zaradi odmaknjenosti, da ne rečemo eksotičnosti, zaradi humanitarnega in antifašističnega poslanstva ter zaradi črke E v imenu, ki asociira na njihov projekt e-ti?, posvečen razmislekom o bodoči Evropi. Ta naj ne bo osvajalska v smislu Aleksandra Velikega, ampak se mora vrniti k svojim koreninam, ki gredo v smer afriško-azijskih povezav, in biti tako kot Aleksander v svoji poosvajalski fazi radovedna za vse drugačno ter odprta migracijam.

Predstava se je odvila ponoči, na višini 1400 m je bilo hladno, na koncu smo bili gledalci preveč prezebli za diskusijo, zato svoj razmislek o njej beležim tule. Ker je bila v predstavo vključena tudi zgodba Mattijevega deda kot italijanskega imperialnega vojaka v Etiopiji, moram spomniti na "boleče" izkušnje Bohinjcev s tem delom sveta. Leta 1935 si je lokalni veseljak Legatov Tonček privoščil potegavščino. Namazal se je s črno barvo, se napravil v abesinskega (etiopskega) cesarja Haileja Selassieja in v Bohinj telegrafsko sporočil, da prihaja na obisk. Bohinjci so ga slovesno sprejeli, kot se cesarju spodobi, pri plesu pa sta se mu snela brada in pokrivalo in goljuf je komaj utekel razjarjenim prevaranim domačinom. Nezanemarljiva je možnost, da bodo domačini tudi danes zgodbe afriško-azijskega izvora, zlasti etiopske, dojeli z nezaupanjem ali celo odklonilno.

V svetu, ki drvi v vojno, prizadevanja Mattie Casona in njegovih v nasprotno smer, tj. v smer odprte, iščoče in tolerantne Evrope, zaslužijo vse priznanje in podporo. Na začetku je dvoje ključnih izrazov vsaj pri meni poskrbelo za pozitivni efekt: revolucija in anarhizem (seveda ne v žurnalističnem in dnevnopolitičnem pomenu teh besed). V spletnem naslovu projekta je še tretji pozitivni ključni izraz: eu-topija. Prepričljivo je bilo v dramsko-filmsko-plesno-bralno predstavo vključeno zgodovinsko znanje in poznavanje mitologij, evidentna sta bili resnost in iskrenost, simpatična mladostna vitalnost, igralski in plesalski profesionalizem in prepričanost v svoj zgodovinski prav. Kulturno občutljivost in spoštovanje kulturne raznolikosti je demonstrirala raba številnih jezikov, vključitev vojnih usod prednikov gostiteljev (streljanje bohinjskih talcev). Mattia je prostodušno povedal, da ne gre za gospo umetnost, ampak da imajo prednost druženje in medsebojno sporazumevanje, pomoč prijatelju Palestincu pri iskanju založnika za njegov roman in skrb za skupno prihodnost. Umetnost je le sredstvo za doseganje naštetih ciljev. Važno je tisto, kar se zgodi po predstavi. Eksistence izvajalcem ne zagotavlja publika (predstava je bila zastonj, vabila so šla le na izbrane naslove), ampak evropski projektni denarji. Nehote se vzbuja primerjava s partizanskimi mitingi: jasna tendenca, pravzaprav agitacija, vznesenost, ignoriranje komercialne razsežnosti umetnosti in kulture. Ja, skupna točka spomeničarjev in eforeurope bi bila lahko komercialna nezainteresiranost, spomeničarji kot akter občanske znanosti (citizen science) namreč vse delamo zastonj (vendar ne zaman, če ponovim priljubljeno besedno igro). Dokler bodo države EU podpirale take prireditve zares in ne le za alibi, ima EU še možnosti preživetja. Ekipa v tako Evropo očitno še verjame, nagovarja nas, naj taki Evropi zaupamo tudi mi. To je Evropa, ki gradi na margini, ker je obrobje prostor nujnih sistemskih sprememb, ne pa jedro. Načelno se je s tem mogoče le strinjati, v praksi pa morata biti za tako držo izpolnjena vsaj dva pogoja: človek mora biti mlad in človek mora biti umetnik. Samo mladostna vitalnost in umetniška avtonomnost (to je sposobnost oblikovanja paralelnih svetov) zmoreta ignorirati oblastnike, ki brezobzirno posegajo v naša življenja, in ohraniti socialni optimizem. Sodelujoči so prepričani, da bodo Evropo oblikovali ljudje, ki Evropo cenijo, ki vanjo verjamejo. Najbolj verjamejo vanjo tisti, ki zanjo tvegajo svoje življenje, to pa so migranti. Svet brez Evrope bi bil res žalosten svet.

Aja, portrete poznanih udeležencev dogodka sem postavil tudi Wikimedijino zbirko. Se nadaljuje.

Stran 514 Gnove Gurize,
19. junija 2024

Partizanski spomeniki so šli, kot običajno, na Geopedijo, drugi spomeniki in fotografski dokumenti z dvodnevnega kolesarjenja po Banjšici in Gorici pa so tule. Za uvod sta dva posnetka s slavistike okrog leta 1974, najbrž je šlo za brucovanje. Našel sem ju v brošuri Jože Toporišič, ki so jo izdali njegovi rojaki. Gospa Slavka iz Suhorja v Beli krajini (2) je nama z Miro pripovedovala vojne spomine. Sedem nadaljnjih posnetkov je s srečanja slovenskih wikipedistov v Radovljici; za to priložnost sem pripravil referatek Povezava med Wikiverzo, Wikipedijo in Wikivirom. Po izobraževanju smo šli na ogled Muzeja talcev in na kosilo v Begunje.

V Kanalu ob Soči se pohvalijo s kipi slikarja Ivana Čarga, skladatelja Marjija Kogoja in pesnika in alpinista Valentina Staniča. V Batah je bil rojen misijonar Janez Madon, iz Avč je družina pokojnega slavističnega kolega Zorana Božiča, na cerkvenem zidu v Morskem je plošča pisatelju Venceslavu Beletu (26), pred britofom pa spomenik žrtvam azbesta. Direktorici novogoriške knjižnice Ireni Škvarč sem izročil tipkopis La linea bianca, scenarija za film Cuori senza frontiere, ki govori o razmejitvi Goric leta 1947; našel sem ga v zapuščini pisatelja Milana Lipovca, ki jo je hranil moj pokojni oče. Še opozorilo glede uporabnosti fotografij. Privzeta licenca fotografij na teh straneh je CC, to je prosta raba, vendar ne velja za posnetke umetniških del, katerih avtorji še niso 70 let pokojni, to je za večino kipov, slikarije in arhitekture.

Za konec še vabilo na mirovni pohod Trst–Ljubljana 21.–23. junija 2024 in na današnji (20. 6.) shod za Palestino na Trgu republike v Ljubljani ob 18.00; Facebook; drugo na vrhu strani Kako rešiti civilizacijo.

Stran 513 Janez Orešnik,
8. junija 2024

Janez Orešnik je bil Mirin učitelj, midva pa sva se videvala na sejah senata FF UL. Potrdim vse, kar so govorniki lepega povedali o njem na žalni seji na FF 11. junija 2024, od koder so posnetki. Najbolj sva se razhajala pri hoji: hodil je počasi, za vsak korak se je zdelo, da je premišljen in tehten, jaz pa sem običajno tekal in zajemal po dve stopnici naenkrat. Ko sta nekoč najina različna ritma trčila drug ob drugega, mi je očetovsko zaskrbljeno rekel: "Kolega, veliko napako delate: prehitro hodite." Naj ostane pri tej eni napaki :) Veselih anekdot so se spominjali govorci, ki sem jih fotografiral (pa še koga zraven, ki ni govoril), da bi ostalo kaj spomina na dogodek in na priljubljenega profesorja ter z namenom, da potaknem portrete prisotne jezikoslovske smetane po Wikimedijini Zbirki, kjer postanejo javna last, in jih vpišem med Wikipodatke. Več kot 25 se jih je nabralo, slovensko jezikoslovje na Wikipediji je zdaj bolj slikovito kot doslej.

Stran 512 Slovenske gorice,
8. junija 2024

Prve fotografije so od doma in od prej, druge pa vse z dvodnevnega kolesarskega potepanja po Slovenskih goricah. Stran bi lahko naslovil tudi Ščavnica (po zgledu Pesnice dve strani nazaj); obe rečici napajata kraje tam okrog. Slik je nastalo tristo in več, tole je pač le izbor, s poudarkom na literarnih oz. slavističnih spomenikih; partizanska obeležja, ki so bila glavni razlog obiska slovenskega vzhoda, sem/bom potaknil po Geopediji. Pokrajina je orientacijsko zahtevna, hiše preštevilčene, vasi so razsute po brežinah tako, da je iskanje lokacij naporno. Ko sva končno prispela do hiše v Mali vasi, v kateri je tragično preminula Zora Rupena, plošče na njej ni bilo več; pri njenem nečaku Mirku Osolniku bo treba poizvedeti, kam so jo odnesli in shranili. Prleki dajo nekaj na svojo kulturo in zgledno skrbijo za literarna, jezikoslovna in druga obeležja. Do Miklošičevega doma sva se spustila naključno, potem ko naju je tja usmerila puščica, in našla tam prijazna lastnika in oskrbnika Miklošičeve spominske sobe Vaupotiča; za to poslanstvo ju je v največji meri spodbudil Dunajčan Feliks Bister, čigar sliko z 22. 9. 1991 mimogrede dodajam v njegovo wikipedijsko geslo; srečali smo se, spet slučajno, v gostilni na Čepuljah nad Kranjem, bil je v družbi Boruta Loparnika in Katarine Bedina. Steklenico Miklošičevega šipona, ki so ga proizvajali Vaupotiči, sva podarila Zvezdani in Tonetu Gržini iz Ojstriške vasi, ki sta bila zadnja postaja na najinem romanju. Čisto blizu Miklošiča je bil rojen Stanko Vraz, malo naprej je služboval Ksaver Meško, kip Maistra na konju ima tod vsaka druga vas, po Glavnem trgu v Ljutomeru se naštetim pridružita še kipa Karla Grossmana in Radoslava Razlaga; slednji ima v okolici še druga obeležja. Fotografiral sem rojstne hiše ali kipe Ferda Godine, Jožefa Godine, Jožefa Klekla, Cvetka Golarja, Antona Krempeljna [sic], Stanka Cajnkarja ... V tejle galeriji so fotke objavljene pod licenco CC, torej jih lahko kdorkoli vzame in postavi npr. v sloj Literarni spomeniki na Geopediji ali v krajevna in biografska gesla na Wikipediji. Pa bom moral verjetno nazadnje to opraviti sam, razen če me ne prehiti kak neučakani Sporti, admin na slovenski Wikipediji.

Aktualno političnega je bilo na tejle strani v albumu izjemoma malo. Pa bi ga moralo biti več, ker se t. i. elite prav zdaj odločajo o tako usodni reči, kot je tretja svetovna vojna. Naj zato opozorim samo na sveže prispevke na vrhu seznama Kako rešiti civilizacijo in pozovem k dejavni državljanski drži, to je da v nedeljo na evropskih volitvah obkrožimo tistega kandidata za evropskega poslanca, ki se zavzema za mir, ne pa tistega, ki hujska k "reševanju" mednarodnih konfliktov z vojno; poglej si v ta namen intervju z nekdanjim ameriškim obveščevalcem in specialistom za evropski vzhod Scottom Ritterjem, ki svari pred lahkomiselnostjo ameriške in evropske politike, obsedene z rusofobijo.

Stran 511 Miru se ne da doseči s silo,
29. maja 2024

Na tej strani sta zabeležena dva dogodka iz zadnjih dveh tednov: piknik dekanje na vrtu za Filozofsko fakulteto in soočenje s kandidati za evropske poslance v organizaciji Glasu ljudstva v avli Prirodoslovnega muzeja, kamor smo se zatekli pred dežjem; desne stranke so povabila na soočenje ignorirale. Vmes sta dva posnetka z borčevskega pohoda od spomenika do spomenika po Jelovici nad Kropo. Portretirance sem potaknil še v Wikimedijino zbirko in jih po možnosti vpisal med Wikipodatke. Tam so se znašli tudi kolegi antropologi iz Nigra, ki so bili v gosteh pri Sari Lunaček. Na Trgu republike bodo danes odprli razstavo Umetnost strpnosti: 146 medvedov, po eden za vsako državo tega sveta, tudi za Palestino, ki ji odrekajo pravico obstoja, in za izobčeno Rusijo. Junija v Švici organizirajo "mirovno konferenco" brez nje, kar je mogoče razumeti samo kot načrt vojaškega poraza Rusije, torej kot vojno napoved. Proti taki brezumni politiki svari Einsteinov izrek: Miru se ne da doseči s silo (na predzadnjem posnetku), ki je dal naslov tej strani.

Stran 510 Pesnica,
15. maja 2024

Naslov spet zavaja, z njim ni mišljen pesnik ženskega spola, ampak rečica v Slovenskih goricah, ki sva jo na kolesarjenju večkrat prečkala. Tako kot pesnik ni samo pesnica moškega spola, ampak je "tisto, kar se pri pesi stran odreže"; v slovarju te besede (na Gorenjskem rečejo pesnek) ne najdem. Zavajajo tudi slike, ker je med njimi komaj kakšna s partizanskim spomenikom, čeprav sem dva dni fotografiral v glavnem te. Postavil sem jih drugam, to je v sloj partizanskih spomenikov na Geopediji, ki je te dni narasel na 8250 obeležij, in napisal prispevek za Svobodno besedo pod naslovom Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na Geopediji#Po Slovenskih goricah. Ravno včeraj sva se z Mirkom Messnerjem pogovarjala, kako našo zbirko vključiti v mednarodne Poti osvoboditve / Paths of liberation, ki jo načrtuje z nemškim kolegom Stefanom Wahlerjem. Druga svetovna vojna je bila na Štajerskem drugačno od tiste na Kranjskem, zato so tudi spomeniki drugačni. Zavajajo tudi slike podrtij in z blatom ometanih hiš. Takih je malo in vedno manj, prevladujejo čisto nove družinske hiše s sedežnimi garniturami iz ratana na terasah in z robotskimi kosilnicami, ki frizirajo trate pred njimi. Saj zato pa starine slikamo, ker jih že jutri ne bo več. Čisto nove so tudi kolesarske poti prek polj. Od književnikov so tokrat zastopani Leopold Volkmer, Jožef Muršec in Joža Glonar (ta ima v vasi tudi spominsko ploščo, a sva jo spregledala). Po Antonu Slodnjaku se imenuje kulturni dom v Juršincih, streljaj od njegove rojstne vasi Budkovci, ki ostaja za obisk na naslednji kolesarski turi. V kulturnem domu društvo gospodinj za mimoidoče konec tedna peče svojevrstne okusne sirove "gibanice", ki so nekakšen sladki križanec med pitami, picami in bureki.

Stran se sicer začne s piknikom Inštituta 8. marec, na katerem je nastopil pevec in performer Žigan Krajnčan. Za podpis evropske državljanske pobude My voice, my choice o dostopnem in varnem splavu sem pa tule že nagovarjal (slika 10).

Stran 509 Umor, so zaklicale,
9. maja 2024

Umor, so zaklicale, je bil naslov duhovitega predavanja Veronike Rot Gabrovec v okviru Labirintov žanrskih branj v Slovanski knjižnici, ki je obravnaval kriminalko, meni pa množinska ženska oblika v naslovu pride prav, da tiste, ki tole berete, pozovem k podpisu evropske državljanske pobude My voice, my choice [moj glas, moja izbira] za varen in dostopen splav. Klikni na https://bit.ly/podpisi-tukaj, zgolj vpiši svoj EMŠO in s klikom odpošlji. Načrt je zbrati milijon podpisov v Evropi, od tega v Sloveniji, ki ima splav zakonsko dobro urejen, 100.000. Ljudje so pobudi naklonjeni, podpisi pa so potrebni tudi zaradi posameznih mračnjakov, ki osmomarčevskim aktivistkam pred upravnimi enotami grozijo s fizičnim obračunom. Če ti ni odveč, me obvesti o svojem oddanem glasu. Portrete predavateljev na Labirintih sem postavil še v Wikimedijino Zbirko.

Stran 508 Beli krajini,
29. aprila 2024

"Beli krajini Beli kranjec", piše na Župančičevi hiši v Vinici (17) in napis je primeren tudi za naslov tele strani v albumu. V Belo krajino so klicali nepopisani partizanski spomeniki od Črnomlja prek Starega trga, Damlja, Vinice do goric nad Črnomljem. V dveh dneh so bili posneti in jih vnašam na zemljevid Partizanski spomeniki na Geopediji. Literarne oz. slavistične so slike 2, 7, 17, 18, 19, 20, 22, 25, 41, 42, 43, malo tudi 52. E-kolo je odličen pripomoček spomeniškemu popisovalcu. Začetni posnetki so iz Radovljice, z začetka zbiranja podpisov za dostop do splava v EU (povezava za podpis poziva je na vrhu strani Kako rešiti civilizacijo, podpisovanje je res enostavno, samo svoj EMŠO je treba navesti), s proslave OF v Škofji Loki (glej tam moj govor) in iz gostilne na Planici nad Crngrobom; Tine Oman je bil kranjski igralec.

Stran 507 S smrtjo ste postali nesmrtni,
24. aprila 2024

Pet morbidnih naslov je že na teh straneh, naj bo še šesti, prepisan s slike spomenika 79 partizanom, ki so padli v boju na Goreljku na Pokljuki (posnetek 9); Tone Svetina piše med drugimi o njem v Ukani, v zbirki Partizanski spomeniki na Geopediji je opis spomenika in grobnice nedaleč od spomenika. Na Planini Klek pod Debelo pečjo je še en spomenik (16), posvečen pastirjema, ki so ju tam ustrelili Nemci. Več kot 8000 je takih obeležij po domovini; ne vem, ali nas bo opozarjanje na smrti med drugo svetovno vojno kaj ozavestilo in angažiralo proti vojnemu hujskaštvu, ki ga gojijo osrednji mediji v soglasju s politiko. Čikaški profesor John Mearsheimer je v nedavnem intervjuju "Things are going to get worse in Ukraine, Middle-East and South-East Asia" pesimističen glede prihodnosti sveta.

Zgodovinarja Martina Premka (nedavno je postavil lepo razstavo o NOB; tule je spremno besedilo k razstavi) in pevko Marjetko Popovski sem slikal na koncertu ob dnevu upora proti okupatorju na Bledu, posnetki drugih ljudi na tej strani pa so z včerajšnje "veselice" od 90-letnici Matjaža Kmecla na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki jo je pozorno pripravil Aleš Bjelčevič. Prisotni so se spominjali dogodkov iz skupnih časov, posebej zanimive so bile anekdote Dušana Pluta in Milana Kučana iz obdobja, ko so bili vsi trije člani kolektivnega predsedstva ob osamosvojitvi. V ozadju so se izmenjavale fotografije gora in gorskega cvetja Joža Miheliča in fotografije in filmski izrezki s Kmeclom od študentskih časov do danes. Večinoma so bile tule že objavljene, ker pa so raztresene po 507 straneh, sem jih postavil še posebej semle. Celotni film iz življenja Oddelka za slovanske jezike in književnosti, iz katerega so izrezki, je na klik dostopen na Youtubu; v katerih minutah se na njem pojavi Kmecl, piše v članku Po spletnih sledeh Matjaža Kmecla; pozor, filma je za skoraj štiri ure.

Stran 506 USrael war criminal,
8. aprila 2024

Začne se s pogrebom Janeza Orešnika na ljubljanskih Žalah, kjer sta spregovorila Franc Marušič in rektor jezuitskega kolegija Damjan Ristić, zapolni pa s posnetki s protesta za mir in v podporo Palestini (prva dva grafita nista s protesta, ampak s poti na Trg republike). Sprenevedanje, molk, leporečniško opominjanje vojnih kriminalcev, ki ga prakticirajo države EU vključno s Slovenijo, so spričo množičnega izraelskega pobijanja otrok nezaslišani. Mediji so polni zgražanja zaradi nasilne smrti ene srbske deklice, 13.000 palestinskih otroških trupel v zadnjih mesecih pa jim ni mar. In tudi slovenceljnom ne. Kritizirati Palestince, ker se upirajo desetletja dolgi izraelski okupaciji in nenehni kraji teritorija, je podobno kot očitati partizanom, da so se uprli civiliziranemu nemškemu okupatorju. Miloš Šonc (8 in 9, glej njegova javna pisma) zato že cel teden gladovno stavka pred parlamentom: poslanci se izogibajo srečanju z njim, na strani stavke ga s podpisom lahko podpremo. Posnetke protestnih napisov sem tudi tokrat postavil v Wikimedijino Zbirko, da potomcev ne bo preveč sram zaradi naše neobčutljivosti in dvoličnosti. Med nastopajočimi je bil upravičeno oster do neetične drže ljubljanske univerze študent Jan Vajgl (sin politika Iva Vajgla); zahteval je prekinitev sodelovanja z izraelskimi univerzami. Jaša Jenull je spomnil vlado, da je pred volitvami obljubljala priznanje palestinske države.

Stran 505 Veselje otroških oči,
30. marca 2024

Naslov strani je z verzov na posnetku 17 (ta je nastal pred vasjo Topolje pod Mohorjem nad Selcami) in korespondira s posnetki 19–27, ki so s prireditve ob dnevu osnovne šole Staneta Žagarja v Lipnici. O narodnem heroju in zglednem učitelju Žagarju je govoril, kot sem napovedal že zadnjič, naš kolega Klemen Lah. Tule je njegov govor z naslovom Šolska ura se še ni končala. Klemen ga je hotel objaviti tudi na svojem Facebooku, pa mu ta tega ne dovoli. Cenzura NOB-vsebin? Slike veselih otrok ne morejo biti v ostrejšem kontrastu s tistimi, ki prihajajo iz Gaze. Podpiši vsaj kako od peticij, ki pozivajo k ustavitvi morij, ki se jih gredo novodobni zahodni križarji! Slavistko Katarino Perič (26) sem nazadnje fotografiral na šolski prireditvi leta 2017, Maje Jocif (27), ki je bila tudi moja študentka, pa menda še ne.

Sicer se stran začne z geopedijsko spomeničarsko delavnico na CTK; direktorja Mira Pušnika, ki je promotor odprte znanosti, bom moral za Wikipedijo ponovno slikati, trenutni posnetek je preveč od daleč. Delavnico smo organizirali ob znamki 8000 spomenikov v zbirki; ob tej priložnosti je nastal tudi intervju za Svobodno besedo. Direktorja URI Soča Zvoneta Čadeža (2) sem ujel v objektiv slučajno med tiskovno konferenco, na kateri je protestiral proti svoji odstavitvi. Kipa Puškina in Gaja (3 in 4) stojita ob Železni cesti v Ljubljani. Puškina bi skoraj ne upal slikati, da me ne bi imeli za putinovca. Človek ne more verjeti, kako prozorno vojni hujskači ob pomoči medijev gradijo podobo zlobnih sovražnikov Rusov, nazadnje kar s pavšalno obtožbo ruskih študentov kot vohunov; beri N'Tokov članek Pozor, vohuni prihajajo v zadnji Mladini na to temo. Namerava zahodni imperializem priti tokrat kaj dlje od Stalingrada?

Sledijo posnetki s potepa po Škofjeloškem hribovju, zadnji del (28–46) pa so s shoda z naslovom Ne Nato, mir nam dajte! za mir in solidarnost v Ljubljani 28. marca, ki ga je pripravila ekosocialistična iniciativa Klas. Hvalabogu, sami mladi ljudje, ki jim ni vseeno! Tule je njihov poziv k miru in solidarnosti. Posnetke bom pridružil drugim ljubljanskim protestnim v Zbirki in vključil med proteste proti Natu po svetu.

Hasan z zadnjega posnetka nama je pripovedoval o birokratski mori, ki se mu dogaja zadnje mesece, potem ko je kot slovenski državljan vložil prošnjo za hčerino stalno bivanje pri nas. Dokumente mu na upravni enoti v Ljubljani sistematično izgubljajo in ga vedno znova pošiljajo na konec čakalne vrste pred okencem, v kateri stoji od ranega jutra do poznega popoldneva. Kafka! Verjame, da so za šlamastiko krive napake v računalniškem programu, jaz pa mislim, da je poleg nesposobnosti uradnikov na delu tudi slovenski rasizem. Njegov birokratski roman bo treba poslati v objavo, vendar dvomim, da bi bili osrednji mediji zanj zainteresirani.

Stran 504 Ne pa da zdravim te bandite,
24. marca 2024

Le kako bi naslov te strani ne bil prizadet in kritičen. Gre za izjavo celovškega zdravnika Sigberta Ramsauerja, izpostavljeno v spominski sobi koncentracijskega taborišča Ljubelj, kjer je delal med vojno, in se v angleščini glasi: "I am here to learn not to tend to bandits." Po vojni je bil sedem let zaprt, po pomilostitvi je napravil zdravniško kariero v Celovcu. Malo pred smrtjo je v intervjuju o svojih ljubeljskih "pacientih" dejal: "ich habe – na sagen wir es mal so – diese Menschen schon als minderwertig empfunden." [te ljudi sem imel za manjvredne] Vsaka sorodnost s človeško neobčutljivostjo nekaterih zdravnikov danes je slučajna.

Z drugo svetovno vojno je povezan posnetek sokrajana, 97-letnega Alojza Vidica na začetku strani, ki je o svojih izkušnjah izgnanca v nemškem delovnem taborišču objavil dve knjigi. Z Miro sva ga posnela, njegovo pričevanje je Mira pripravila za Svobodno besedo. Posnetki od 22 do konca so s komemoracije na Planici, kjer je padel narodni heroj Stane Žagar skupaj s 14 soborci. Plošča z Žagarjevim imenom je bila večkrat poškodovana, na tokratnem posnetku so črke na njej obnovljene. V sredo 27. marca ob 18.00 bo na šoli v Lipnici, ki (še vedno) nosi po njem ime, Klemen Lah ob 82-letnici Žagarjeve smrti nagovoril učence, starše in učitelje s pozivom, da se nasilju upremo tako v razredu kot v kritičnih zgodovinskih trenutkih. Dan pozneje, 28. marca, bo ob 17.00 na Trgu francoske revolucije v Ljubljani protest za mir in solidarnost, samo množični protesti ljudi morda lahko ustavijo zločeste namere gospodarjev vojne. Nasilni vojnohujskaški klimi, ki po svetu in doma ne jenja, se upirajo tudi objave na strani Kako rešiti civilizacijo, nazadnje sem tja postavil povezavo na peticijo za izstop Slovenije iz zveze NATO in program kandidata za evropskega poslanca Uroša Lipuščka.

Vmes so planinski posnetki: z Mrežc in z Velikega Draškega vrha, zelo podobni lanskim in predlanskim in drugim starejšim. Na Debelem vrhu nisem slikal, ker mi je torbica s fotoaparatom in dokumenti v gozdu padla iz nahrbtnika. Popoldne jo je pošteni najditelj prinesel domov, gotovine pa v denarnici ni bilo več.

Stran 503 Slobodne budite,
8. marca 2024

Ker je danes 8. marec, ki se mu je nekoč reklo dan AFŽ (afeže) ali dan antifašistične fronte žensk, se spodobi, da geslo s plakata na Reki (slika 32), ki poziva k enakopravnosti žensk, naslavlja tudi tole albumsko stran. Žal nisem prepričan, da bi ženske lahko ustavile tako zelo "moško stvar", kot je vojna; vojno podpihovanje, pri katerem vztraja Ursula von der Leyen, ne obeta nič dobrega. O tem je več prepričljivih prispevkov na strani Kako rešiti civilizacijo, nazadnje so se tja vpisali mirovniki Tine Hribar, Iztok Simoniti, Uroš Lipušček, Aurelio Juri, Tomaž Mastnak, Matjaž Hanžek ... Vse kaže, da se trgovci z orožjem in smrtjo, njihovi politični podrepniki in hujskaški mediji požvižgajo na svarila modrih ljudi.

Stran se sicer začne z dokumentacijo monitoringa vladnih predvolilnih zavez, ki ga je opravil Glas ljudstva. Na slikah so aktivisti, ki so s številkami podprli doslej precej žalostno statistiko vladnih dosežkov; nekatere sem vtaknil še v Wikimedijino Zbirko. V tolažbo in upanje je, da so se dogodka na Taboru udeležili tudi predstavniki vlade; Janševa vlada pred dvema letoma česa takega ni bila ne voljna ne sposobna.

Posnetki od 15 do 19 so s komemoracije na Jamniku; pred 80 leti so Nemci vas požgali. Zbralo se je veliko ljudi, tule je Mirin govor ob tej priložnosti. Dva dni pozneje sva na poti v Kvarner obiskala še eno tako med vojno požgano vas, Lipo, tik za mejnim prehodom Jelšane. Tam so aprila 1944 Nemci in Italijani (že po kapitulacije Italije) v ogenj zmetali tudi prebivalce vasi, 269 je bilo vseh (slika 22).

Od 23 do konca so posnetki tridnevnega skoka na morje. Kolesarila sva ob obali med Medvejo in Reko in pešačila iz Male Učke na vrh Učke Vojak; tam sva bila leta 2006 z Vladko Tucovič, ki je bila med udeleženci Hrvaško-slovenskega srečanja edina pripravljena za vzpon. Učka je dogajališče in simbolna točka prenekaterega literarnega dela. Iz teh krajev je Pregljev Peter Markovič, strah ljubljanskih šolarjev (ki še ni digitalno dostopen), pod Učko se dogajajo romani Strahovalci dveh kron Miroslava Malovrha in V burji in strasti ter Za Adrijo Lee Fatur, iz novejšega časa je Čubejska prigoda Milana Lipovca. Učko je Lea Fatur postavila celo v naslov "slike iz časa francoske vlade" Pod Učko goro (1917): "Dokler stojita Učka gora in Kastov grad, tako dolgo se bomo upirali tuji oblasti in poginu!" Janez Trdina, ki ima na Reki svojo ulico (slika 31), je o Učki pisal takole, plonkam z Wikivira: "Nad Opatijo se dviguje veličastni hrib Učka, ki je še precej višji od dolenjskega Kuma. Najvišji vrh te gore se zove »Goli breg«. Na njem sem bil ravno desetkrat. Diven pogled se odpira z njega radovednim očem. Istra leži človeku pod nogami kakor na zemljevidu, isto tako Kvarner in vsi njegovi otoki. Z njega sem gledal zamaknjen tudi slovenske snežnike in njihovega troglavega vladarja."

Stran 502 Pace,
25. februarja 2024

Najprej sem nameraval strani dati naslov U konc' pota (po sliki z napisom ledinskega imena nad Preddvorom, kjer za imensko dediščino vzorno skrbijo), glej video posnetke, članek o njihovem projektu, publikacije in razlago enega izmed imen. Pa sem se premislil. Za pisateljem Milanom Lipovcem, ki je močno vplival na moje odraščanje, je ostala škatla raznih papirjev, v njej tudi svitki kopij starih portretov, letakov in časopisnih izrezkov. Z Googlom sem se poučil, da je zbiral slike italijanskih antifašistov, upornikov in socialistov. Preslikal sem jih in postavil v Wikimedijino zbirko, kjer jih povečini še ni bilo: Anna Kuliscioff, Andrea Costa, Fernando de Rosa, utopični socialist Filippo Buonarroti, naslovica časopisa Avanti! della Domenica iz leta 1905, ki predstavlja Mir, dosežen s krvjo upornikov. Ta je dala naslov strani 502 v albumu. Ustreznih gesel v slovenščini še ni. Sicer pa so slike v albumu z izletov na Prevalo (iz Drage je pot po poletnem neurju uničena in neprehodna, treba je čez Planinco), do Hudičevega boršta in povprek čez Javorov vrh na sv. Jakoba, od tod pa po precej vratolomni stezi nazaj v dolino Bistrice. Mivko in cvetje sem slikal na sprehodu od Okroglega ob Savi navzgor; poleti je zaradi šavja neprehodna, po poplavah pa gre. Predzadnja sta posnetka s smuškega vzpona na Viševnik.

Navezujem se na sliko Pace iz leta 1905 in dodajam povezavo na stran Kako rešiti civilizacijo, kamor sem pravkar dodal link na Mastnakov članek o evropskem Drang nach Osten: "Ne gre za vojaško agresijo Rusije proti Ukrajini. Gre za vojno kolektivnega Zahoda proti Rusiji v Ukrajini." V njej za t. i. evropske vrednote krvavi Ukrajina. V zadnji sobotni prilogi Dela je tudi izvrsten članek Tineta Hribarja o izraelskem utemeljevanju genocida v Gazi z božjo zahtevo: Tri tisoč let Gaze in bibličnih vrednot. "Judje so s svojo državo Izraelom in svojim lobijem v ZDA pripravljeni ogroziti ves svet. Zunanjo politiko ZDA obvladujejo že več kot pol stoletja." Kruto, napoved globalne apokalipse.

Stran 501 Imagine,
6. februarja 2024

Najprej je bil naslov te strani Dost je, vzet z napisa na nalepki v barvah palestinske zastave, posnete na shodu za mir v Ljubljani 22. januarja; posnetke s shoda sem naložil tudi v Wikimedijino Zbirko. Na shodu je bilo tudi nekaj slavistov (slika 2), pesmi palestinskega pesnika Mosaba Abu Tohe (študiral je tudi na Harvardu, tako kot Rudi Rizman, slika 3; pravzaprav ni čudno, do so cionisti prav Harvard vzeli na piko) je zanj prevedla Katja Zakrajšek (slike 6, 7, 8). 5. februarja je skupina mirovnikov pred rotovžem predvajala Lenonovo pesem Imagine in za naslov te strani v albumu sem nazadnje izbral naslov te pesmi. Skopirati je sem zaradi avtorskopravnih omejitev ne morem, dobi pa se marsikje po spletu in v Slovlitovem obvestilu. Tule samo citat:

Imagine there's no countries
It isn't hard to do
Nothing to kill or die for
And no religion too
Imagine all the people living life in peace

Predstavljaj si, da ni držav
Ni tako težko
Nič za ubiti ali za kaj umreti
In tudi nobene religije
Predstavljaj si, kako ljudje živijo v miru

Pesem Imagine prepevajo ljudje, zaskrbljeni nad prihodnostjo sveta, vsak ponedeljek ob 18.30; pridruži se!

Lepo doživetje so nam v atriju ZRC, kamor smo se šli s kandidatom za evropskega poslanca Urošem Lipuščkom po shodu pogret, pripravile violinistke z mojstrskim godenjem; menda je šlo za godalkanje jam. Lipuščkovega intervjuja z Jeffryjem Sachsom si slovenski časopisi očitno ne upajo objaviti, na Youtubu pa so mu spreminjali naslov in tako skrbeli, da ne bi bil preveč viden, zato raje pokažem na njegov posnetek murskosoboški televiziji. Toliko o svobodi izražanja v najboljšem od možnih svetov, v katerem živimo. Ja, še na seznam Kako rešiti civilizacijo sem postavil njegove in druge podobne prispevke, npr. odprto pismo Židov nemški vladi in drugim evropskim državam, naj podprejo tožbo Južne Afrike pred Mednarodnim sodiščem zaradi genocida v Gazi.

Nekdanjega ministra Andreja Štera sem slikal za Wikipedijo, ker sem ga zadnjič na pogrebu Nejča Slaparja zgrešil, istega dne sva nazdravljala še z nekdanjim sokrajanom, skoraj sošolcem, občudovalcem Toma Korošca (in, dodaja sam, moje mame Vikice, ki ga je učila v 3. razredu OŠ) Igorjem Holyjem ter z Ireno Orel, ki je ob upokojitvi kolege povabila na pojedino v Vodnikov hram.

Lepi dnevi so poklicali v hribe: na Kriško goro in Tolsti vrh (13–21), na Roblekovo kočo na Begunjščici (23–28) – Hugo Roblek, po katerem se koča imenuje, je preminil v fašističnem požigu tržaškega Narodnega doma let 2020 – in na Stol (40–50); vmes je bilo treba z opozorilom na zdravniški kodeks polepiti nekaj letakov proti nespodobni stavki fidesovcev (22) in dokumentirati obnovo grobišča talcev v Dragi (29,30).

Stran 500 Draschgosche vernichtet,
22. januarja 2024

Tole je 500. stran v mojem spletnem fotoalbumu, le kdaj se jih je nabralo toliko. Če je na vsaki dobrih 30 posnetkov, je to 15.000 fotografij, objavljenih pod licenco CC in tako prosto uporabnih, samo ime fotografa je treba navesti. Tokrat jih je 61: v prvem delu so v zelenih tonih, po sneženju pa prevladuje bela. Precej je bilo posnetih v Dražgošah in okolici, najprej na vsakoletni proslavi dražgoške bitke, kjer je bilo spet veliko razpoloženih ljudi, ki vzbujajo upanje, da se vendarle vse skupaj ne more zaključiti s kataklizmo – govoril je Matjaž Nemec, odlično govoril, tule je njegov govor – potem pa še na treh zaporednih pršičastih smuških izletih na travnike pod Slemenom in Rožnikom vzhodno od Dražgoš. V brunarici v Dražgošah se dobro je, nad jedilnico pa je na ogled lepo urejeni muzej dražgoške bitke.

Začetni posnetki so s poti na Blegoš, kjer sva po informacijah domačina Janeza Kosmača iskala in našla grob dveh partizanov, ki ga ni v nobeni literaturi (posnetek 12). Razgledi z vrha so šli v smer dogajališč Tavčarjevih povesti: Cerkev Marijinega vnebovzetja na Gori, Malenski vrh, Gorenja Žetina.

Inštitut 8. marec vabi: "Danes, v ponedeljek 22. januarja 2024, ob 18.00 bomo v večernih urah v imenu pobitih, ranjenih in izginulih prebivalcev Gaze prižgali sveče na ljubljanskem Trgu republike. Postavili jih bomo pod zastave držav Evropske unije, ki stojijo nasproti vhoda v Državni zbor Republike Slovenije.

Podpišite tudi peticijo za trajno končanje izraelskih napadov na Gazo, Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem in za zagotovitev spoštovanja in uresničevanja mednarodnega prava ter človekovih pravic." Peticijo sem že podpisal, fotografije z današnjega shoda pa postavim na naslednjo stran.

Stran 499 Ilustrirani začetek 2024,
11. januarja 2024

Po svetu se dogajajo usodne reči (nanje kažem pod naslovom Kako rešiti civilizacijo; prav zdaj npr. poteka zasedanje Mednarodnega sodišča zaradi izraelskega genocida nad Palestinci), v trenutnem domačem žepku miru pa mali lahkomiselni ljudje prežimo na lepe dneve, primerne za izlete v naravo. Kaj bi se ukvarjali s tujimi težavami, saj ne moremo ničesar spremeniti, se prepričujemo, kot da naša blaginja ne bi imela prav nobene zveze s tujim trpljenjem in kot da so ljudje tam daleč nekje zaradi svoje neumnosti sami zabredli v težave.

Oskrbnika Francija Beguša na Orožnovi koči pod Liscem, kamor sva šla z Miro prvega januarja, sem fotografiral že pred leti, zato tokrat nisem silil z objektivom vanj. Njegovo fotko iz leta 2013 z Ledin, kjer je bil svojčas oskrbnik, Google najde, njegovo fotko z Orožnove koče iz leta 2019 pa ne; zdaj se trudim Googlu dopovedati, naj vendar ne dela samovoljne selekcije in naj indeksira tudi mlajše. Na pogrebu Nejča Slaparja, ki je kot grafik sodeloval s pesnikom Francetom Pibernikom, sem posnel še nekaj domačih osebnosti (svetovalec dveh predsednikov Franci Perčič in govornika Aleš Sedmak ter Petra Vencelj) in njihove portrete dodal Wikipodatkom; bivšega ministra Andreja Štera sem po nemarnem spregledal. Z Nejčevo družino, poročen je bil z Irmo Kern, smo nekoč skupaj počitnikovali in silvestrovali; v njegov spomin sem spravil skupaj geslo na Wikipediji. Ilustriral sem ga s posnetkom z videa 30. decembra 1993. Pot do mrliške vežice je vodila mimo groba najine profesorice za slovenščino Marije Žagar (slika 4).

Spomenko in Tineta Hribarja (sliki 8 in 9) sva za potrebe wikipedijskega fotografiranja obiskala v Tomišlju pred stavko pacientov na Prešernovem trgu v Ljubljani. Posnetki z nje so za sredico tele albumske strani, postavil pa sem jih tudi v Zbirko pod naslov Demonstration for public health, Ljubljana (2024-01-09). Poleg ljudi na slikah so nastopili še drugi, pa nisem vseh slikal. Najboljši govor je prav gotovo pripravil Vinko Möderndorfer (ga bom skušal dobiti). Tule je govor Mateje Kožuh Novak Kam greš slovenski zdravnik in članek Zdravniška in sodniška stavka sta samo preoblečeni pohlep elite Vesne Vuk Godina.

Stran zaključujejo fotografije z današnjega smuškega izleta na Kosmatico nad Podnom. Tudi lani sva bila tam, bilo je enako lepo, ampak malo drugače: https://slov.si/mh/galerije/galeri474/target3.html . Zadnji posnetek uči, da je pridevnik od imena zaselka Brodi / Loibltal pod Ljubeljem brojanski.

Stran 498 Od koče do koče,
1. januarja 2024

Snega je letos malo, smučala sva to zimo lahko le na Španovem vrhu, Vitrancu, Mesnovi glavi, pod Kaninom in na Soriški planini, drugo (Potoška gora, Golica, Šija–Kofce, Ljubelj, Ratitovec) je bilo peš. Povsod sva srečala fletne ljudi: Hasan v koči pod Golico nama je postregel z žganjem, Anaïs in Geoffroy iz Nancyja sta povedala, da so se njuni starši pisali Aždinžak (Hajdinjak), nad Prevalo sta se mimo prismučala Mojca in Blaž Kučuk, pa smo se pozabili slikati. Eva, ki kot študentka dela na Kofcah, je potrdila najino domnevo, da je iz Slovenske Bistrice, sledil je Sarin harmonikarski koncert; Sara hodi v glasbeno šolo Muzičarno v Gorjah. Z Alenko in Juretom smo šli na kosilo v brunarico v Dražgoše, kjer imajo odlično hrano, v prvem nadstropju pa muzej dražgoške bitke. Dobre jedi (ocvirkovico, flancate) postrežejo tudi v Krekovi koči na Ratitovcu.

Stran 497 Kdor je tiho, je soodgovoren,
20. decembra 2023

Vse fotke so z enega samega večera, 18. decembra. Ob petih je bil shod za mir v Palestini, katerega prvo polovico sva zaradi seje na PZS zamudila, druga pa z osmomarčevskega rajanja v Brejku. Povsod je bilo veliko mladih ljudi, kar navdaja z vedrimi upi. Dekanja FF Mojca Schlamberger Brezar je na shodu za Palestino prebrala Rizmanov Poziv slovenskim oblastnikom (posnetek 4); levo od nje stoji palestinski pesnik iz Sirije Mohamed Abdul Munem, ki je bil pri nas doma na obisku kot begunec leta 2016. Posnetke napisov jutri dodam v Wikimedijino Zbirko in uvrstim v kategorijo Demonstrations and protests related to 2023 Israel–Hamas war in support of Palestine, semle pa postavljam kruti zapis Tomaža Mastnaka Genocid v skladu s humanitarnim pravom z bloga na portalu založbe Sanje; postavil sem ga tudi v kazalo Kako rešiti civilizacijo.

Sledijo veseli obrazi osmomarčevskih aktivistov. Nekaj sem jih objavil v Wikimedijini Zbirki že pred časom, jutri ustvarim tam zanje novo kategorijo Inštitut 8. marec in uvrstim vanjo še druge. Povejte mi za imena, kjer pod slikami manjkajo.

Stran 496 Lepo je biti upokojenec,
20. decembra 2023

Naslov strani sem ukradel s posnetka 28, napravljenega v planinskem domu Čemšenik nad Kokro, kjer dobro kuhajo in od koder se da naprej na Potoško goro, Hudičev boršt in Kališče. Sicer so slike z raznih koncev, več jih je s premiere Vojnovićeve drame Pod svobodnim soncem v Novi Gorici; ker sem spričo bedne EU-politike do Palestine in Ukrajine za gledališki list napisal evroskeptično besedilo Pod svobodnim evropskim soncem?, sva bila povabljena na prvo predstavo. Na posnetku 10 je peticija Poziv za Palestino, ki jo je za FF sestavil Rudi Rizman; svoj podpis lahko prispevate tudi drugi. Nadaljnje tri slike so s predstavitve Žirovskega občasnika in Nagličeve knjige Sto let po smrti Tavčar še živi v Žireh; več o tem na Slovlitu 12. decembra. Portrete igralcev in drugih ljudi, ki imajo že svoj profil med Wikipodatki, sem postavil v Wikimedijino Zbirko, od koder so šli brž v ustrezna gesla na Wikipediji ali pa se bodo tam pojavili pozneje. Potem pa je prišla zima bela in ukradla prostor in čas vsemu drugemu.

Stran 495 Javno zdravstvo, zdrava javnost,
20. novembra 2023

Na Hrvaškem sva se dva dni namakala v toplicah, spotoma pa poslikala nekaj partizanskih spomenikov. Najbolj oddaljen je bil v Bedenici, kjer je padlo osem borcev Kozjanskega odreda, marca 1945. Prvič sva bila v Titovem Kumrovcu, kjer imajo zgledno urejen skansen, partijska šola in spominski objekt pa žalostno propadata. Druga polovica fotografij je s shoda za javno zdravstvo 17. novembra v Ljubljani. Vredno si je ogledati odličen filmček, ki ga je za to priložnost posnel Jaša Jenull; pot na občino za podpis predloga zakona za ohranitev javnega zdravstva bo potem lažja. Kar ima zgodovinsko težo, sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko. Naslov strani je z napisa Miha Tomšiča.

Stran 494 Netanyahu, Hitler would be proud,
10. novembra 2023

Naslov strani je z napisa na včerajšnjem (9. novembra 2023) shodu za mir in v podporo Palestincem v Ljubljani; posnetek žal ni oster. Človek težko verjame, da so politične elite lahko tako brezčutne ob genocidu, ki ga izvajajo Izrael. Ne samo to, niti spodobnostnega distanciranja niso zmožne. Upanje še vedno obstaja, da je treznih, čutečih, odgovornih in dejavnih ljudi več, kot si politiki predstavljajo, in da bo kršenje osnovnih civilizacijskih norm politike slej ko prej drago stalo. Posnetke napisov (od 17 dalje), precej jih je v angleščini, sem postavil tudi na Wikimedia Commons. — Protestni shodi za mir bodo tudi v naslednjih tednih vsak ponedeljek ob sedmih na Trgu republike v Ljubljani.

Prva polovica strani je s predavanja, ki ga ni bilo. Aleš Bjelčevič me je vprašal, če bi za njegov prvi letnik na kratko povzel, kar vem o trivialni literaturi. Pripravil sem pregledno predavanje, do katerega pa ni prišlo. V razredu so sedeli kolegi, nekdanji študenti pa so mi organizirali najlepšo možno upokojensko odhodnico – hvala! Program je bil uglašen na temo literarnih potegavščin. Andraž in Petra sta recitirala iz opusov "zamolčanih" dveh pesnikov, Feliksa Gnidovca in Analije Terpinc ter iz pisemskega romana Profesor Hladnik in Cirila. Luka se je spomnil polemike med Silvijo Borovnik in Stankom Klinarjem ob izidu Hladnikovega šprahfirerja Slovenščina za popotnike, Blaž je podoživljal bolečine ob poznani fotografski nadležnosti svežega upokojenca, Manuela in Mija sta odkrili njegov virtualni spomenik, ki sta ga malo prej postavili na Geopedijo. Na koncu je razred ob Andraževi kitarski spremljavi zapel slavistično himno. Žur se je nadaljeval v kabinetih in se za vozača Domna iz Cerknega in nesojenega predavatelja, ki sem kupil karto do Podnarta, končal z dvema zaključnima pivoma v kolodvorskem bifeju.

Zadnja sta posnetka letaka, ki vabi k podpisu pobude za obravnavo interventnega zakona, ki naj reši javno zdravstvo pred privatizacijo. K podpisu sem že pozival svoje prijatelje in znance, postavil sem ga na stran Kako rešiti civilizacijo (https://resimojavnozdravstvo.si/) in kličem k podpisu tudi tebe, ki tole bereš.

Stran 493 New world disorder,
10. novembra 2023

Ker sem v Novo Gorico prispel eno uro prezgodaj, pozabivši na objavljeno uro okrogle mize, sem imel čas razgledati se po obeležjih, ki jih je v centru precej. Tri sem celo dodal v sloj Partizanski spomeniki na Geopediji: kip Bevka v veži knjižnice, posvetilno tablo IX. korpusu na pročelju Slovenskega narodnega gledališča in kip igralcu Jožetu Babiču med tema dvema hišama; Babič je bil med vojno v internaciji. Pogovor o jeziku v znanosti je bil lušten, fotografije diskutantov in drugih obiskovalcev (kar nekaj osebnosti) sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko, svoje razmišljanje Slovenščina v znanosti ali zunaj nje pa na Wikiverzo. Večerjali smo v restavraciji Fabrika v bližini.

Stran 492 Hiša Linhart in Dom svobode,
23. oktobra 2023

V govoru Vse vojne prinašajo smrt na žirovski občinski proslavi (ko ga je javno pohvalil sam Zoran Predin, je bil deležen že drugega aplavza) sem v opozicijo postavil principa carpe diem in odgovornost do preteklosti, potem pa še princip svobode proti principu varnosti. Tako na polovico so tudi tukajšnje fotografije. Prvih deset, posnetih na večerji v Hiši Linhart v Radovljici, kaže na uživaško razsežnost našega življenja, naslednje pa so s proslave v žirovskem Domu svobode, ki jo je mojstrsko režirala Maja Justin in je bila posvečena prelomnemu lokalnemu zgodovinskemu dogodku. Posnetke nastopajočih in drugih javnih osebnosti sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko, le Spomenko in Tineta Hribarja sem pozabil fotografirati. V koncu govora sem omenil bedno slovensko podporo genocidni evropski politiki, naknadno pa dodal še povezavo na peticijo, ki poziva Ursulo von der Leyen, eno od akterk te politike, k odstopu. Podpiši jo prosim tudi ti.

Stran 491 Pa smo spet tam,
20. oktobra 2023

Pa smo spet tam, to je na protestih, posnetki so z včerajšnjega protesta (19. oktobra 2023) na Trgu republike za mir in v podporo Palestincem. Oportunisti pravijo, da nekateri ljudje pač radi protestirajo. Mogoče res kdo, sam grem protestirat iz občutka dolžnosti, ne iz veselja, takrat, ko se zdi, da je svet iz tira in da izvoljeni voditelji ne opravljajo svojega dela. Odziv Zahoda na izbruh nasilja v Palestini je vsekakor neprimeren, nevreden, sprevržen in zavržen. Srečko Kosovel je podobno občutje izrazil v pesmi Evropa umira:

Evropa umira.
Društvo narodov in apoteka,
oboje je laž.
Operacije. Revolucije!
Na sivi cesti stojim.
Rjavo listje pada z vej
in jaz se samo enega bojim,
kadar to drevo bo golo, črno stalo
in siva polja
in majhne hišice
in bom kričal,
pa bo vse, vse naokoli
molčalo.

Na posnetku 4 je del udeležencev Retrofesta v Muzeju novejše zgodovine, kjer smo govorili o spomenikih, sam sem za to priložnost pripravil poročilo o popisovanju partizanskih spomenikov na Geopediji.

Stran 490 Združeni v jezikih,
12. oktobra 2023

Tokrat predstavljam en literarni, en družinski in en jezikoslovni dogodek, vmes pa še kaj drugega. Na prvem posnetku so pisma Marije Žagar Borisu Pahorju, ki mi jih je pred desetletji prinesel pisatelj in jih je pretipkal moj pokojni oče, Urška pa uredila za knjigo Sončna ura. Končno sem jih izročil Marijanu Rupertu iz Rokopisnega oddelka NUK; tako bo treba napraviti še z nekaterimi drugimi korespondencami iz domačega arhiva. Posnetki 1–7 so s piknika v butični kavarni T'glamp v Rovtah, kjer je Tjaša Zorc (njeno literarno ime je Maša Modic, glej o njej diplomsko nalogo Natalije Kogovšek) predstavila svoj novi kriminalni roman V vrtincu zarote. Cobiss za Maša Modic pokaže 98 zadetkov, med njimi okrog 30 romanov, ki so prevedeni tudi v druge jezike. Tjaša je sicer tudi družbena aktivistka in političarka. Prstani na drugi sliki so delo pravnice, aktivistke, pisateljice in ekološke oblikovalke Ane Jug. Ana je bila med rednimi petkovimi protestniki (glej njene protestne napise na "zapasnikih").

Naslednji posnetki so z družinskega izleta na Mrzli vrh nad Žirmi in iz prvega dneva življenja Lenče Hladnik nekaj dni pozneje. Portrete slavistke Monike Gawlak, maratonk in turnih smučark Petre Vladimirov in Žane Andreeve ter osmomarčevske aktivistke Ane Dujmović sem dodal v Wikimedijino Zbirko; Petra je pred dvema letoma v Velenju dobila nagrado za najboljši potopisni prvenec Evforija. Naslov je tej strani v albumu dala slovesnost v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ob 20-letnici evropskega združenja za jezike EFNIL in Škrabčeve ustanove, kamor se je zgrnilo toliko slovenističnega in političnega sveta, da je bilo nalaganje posnetkov v Zbirko kar velik zalogaj. Napravil sem novo kategorijo Škrabčevih nagrajencev; naj kdo vanjo uvrsti še druge prejemnike in jih po možnosti sortira po letih.

Stran 488 Ni vzhod, zahod je,
18. septembra 2023

Se opravičujem zaradi sončnozahodnega kiča na sredi te albumske strani; ampak bolje kič kot prispodoba zatona civilizacije. V drugi polovici je 50-letnica mature; ob tej priložnosti sem postavil na splet tudi posnetke z ekskurzije po Jugoslaviji leta 1972 (glej naslednjo stran). 9. in 10. posnetek sta nastala na pogovornem večeru z letošnjim Pretnarjevim nagrajencem Kozmo Ahačičem v Tržiču.

Stran 487 Krucmanov junc,
16. avgusta 2023

Krucmanov junc (20) je naslov povedke v bohinjščini, ki jo je zapisala Minka Cvetek in je tudi med eksponati Muzeja Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici. O muzeju sem izrekel nekaj pohvalnih in nekaj kritičnih pripomb v govoru Bohinjski partizanski spomeniki na komemoraciji za prvim bohinjskim talcem Francem Podlipnikom 12. avgusta na Pôljah v Bohinju; od tod so fotografije 27–31. V govoru sem omenjal tudi planinsko kočo jeseniško-bohinjskega odreda na Uskovnici (14–18), nagrobnik Valentina Hodnika (17) pa sem vključil med wikipodatke o slikarju. Nad Uskovnico izgubljeni Francozinji Agate in Fanny (34) sem pred nevihto rešil na varno, nas pa je napralo. Na fotki 10 je Hasan, primer uspešnega iranskega emigranta, ki mu je po več kot petih letih birokratskega vojskovanja vendarle uspelo v Slovenijo pripeljati hčerko Parnian. 21–26 so posnetki s popoldanskega izleta na Vrtačo. Zadnja dva posnetka sta s čistilne akcije po poplavi na grobišču 475 talcev v Begunjah, prišlo je menda 80 prostovoljcev, med njimi osmomarčevci in zvezaborci. Za gobe (4, 5, 13) ne povem, kje so rasle.

Stran 486 Zdaj grem in vem, od kod, zakaj in kam,
13. julija 2023

Na tej strani so v glavnem planinske rože. Brez imen so malo zaradi lenobe malo kot uganka in naloga, da se imena (slovenska in latinska) poišče po spletu ali literaturi; z veseljem jih dodam, ko mi jih kdo pošlje. Vse rože so s poti na Tosc (2275 m), tako kot vsako leto doslej ob tem času. Pred rožami sta dva posnetka s SSJLK (tam sem predaval na temo Na spletu živel sam boš večno) in dva z recitala Janija Kovačiča in Vite Mavrič na Bledu. Zadnjih 21 posnetkov pa je iz Haloz: Ptujska Gora, Majšperk, Medvedce, Pečke. Za razliko od Brezij, kjer so frančiškani sramežljivo odstranili ploščo duhovnikom, žrtvam nacizma, sta tu kip Placida Corteseja in relief Maksimilijana Kolbeja, redovnikov, ki sta končala eden v Rižarni v Trstu in drugi v Auschwitzu. Pred cerkvijo je bil žur ob 60-letnici lokalnega aktivista Mirana Senčarja; ker smo soimenjaki, smo nazdravili z aperol brizgo. Na koncu sta fotografiji Sagadinove domačije v Sre(d)cah (Pečkah) in spomenika ob njej. Tu so aprila 1945 Nemci zažgali partizansko bolnico in v njej sedem članov družine Sagadin. Naslov tele strani sem si sposodil iz Kocbekovih verzov, vklesanih na spomenik na majšperškem pokopališču.

Stran 485 Kekec 2023: Vajnež,
9. julija 2023

Letošnje Kekčeve poti so vodile na Vajnež. 23 udeležencev, iskanje parkirnega prostora med Vrbo in Završnico zjutraj. S Potoške planine (1300 m) v lepem vremenu na vrh (2100 m). Podjetni so jo potegnili prek Potoškega Stola na Stol in se potem do izhodišča spustili mimo Valvasorjevega doma, kar jim je vzelo dodatni dve uri. Peko čevapčičev, perutničk in klobasic smo jim prihranili. Na svidenje naslednje leto.

Stran 484 Nastajala in zorela slovenska moderna,
5. julija 2023

Začne se s Cresom, v jedru pa sta dva strokovna dogodka, ki ju loči nekaj fotografij z izleta na Dobrčo: simpozij Zgodovina slovenskega prevajanja, ki ga je organizirala Nike Kocijančič Pokorn, in otvoritev Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, ki ga letos vodi Jerca Vogel in se je dogajala v Cukrarni. Zvonko Kovač je prejel priznanje Jožeta Toporišiča. Slike govorcev in pevke Ditke Čepin sem postavil tudi v Wikimedijino zbirko in med Wikipodatke, od koder jih samodejno vzame Wikipedija.

Stran 483 Nikdar ne bo zatrla časov sila,
15. junija 2023

Naslov te strani sem si sposodil s spominske plošče Aleksandru Zedinitelju, odloženi pred vrata gostišča pri Jurju v Kamniški Bistrici, kjer je bil vsakoletni piknik uredništva Planinskega vestnika (slike 4–12). Naslednji trije posnetki so iz knjige obiskov Marije Žagar na Uskovnici. 23. 8. 1988 se je vanjo vpisal Boris Pahor, nekaj minut pozneje pa sem (pretirano razigrano) nadaljeval njegovo misel o ponovno vzbujeni veri "v naklonjeno prihodnost". V vpisni knjigi so še imena Igorja Slavca, Franceta in Jolande Pibernik, političarke in pesnice Silve Jereb, pravnika Ivana Kristana, Slavice Zirkelbach, Smilje Gostiša, Rada in Vladke Jan, pisateljice Nade Matičič, fotografa Jaka Čopa, romanista Vladimir Pogačnik, igralca [ Matjaža Turka], Lenčke Valič, obiskovalcev SSJLK Alicje Pakulanke, Zdzisława Darasza, Tima Pogačarja, družine Terseglav. Tone Pretnar je vanjo prispeval kar nekaj akrostišnih kitic; vse so na Wikiviru. Spominske plošče imajo vklesana imena Zmago Šmitek, Aleksander Zedinjitelj (1935 so jo postavili na OŠ Stranje, po vojni pa seveda odstranili). Kip Bosovega Martina v Kamniški Bistrici sem posnel že pred leti, tule ob sveži fotografiji dodajam, da je študentka Zarja Roner nedavno na Wikipediji samopobudno objavila članek o romanu Beli macesen Juša Kozaka; glavni osebi v njem je bil za model Bosov Tine. Tu sta še plošči duhovniku Cirilu Sedeju v Števerjanu in kiparju Alojziju Repiču v Vrhpolju pri Vipavi.

Stran 482 Ai laghi, Jezero, zum Seen,
1. junija 2023

Smuška sezona se je končala nad Žlebmi nad Rabljem nad Trbižem, sklenilo se je tudi življenje mojega planinskega tovariša Stanka Klinarja. Postavil sem slike z njegovega pogreba na Dovjem in z žalne seje na FF v Ljubljani, kjer sem ob drugih govornikih (slike 13–18) tudi sam povedal nekaj besed. Kdo so preostali portretiranci na tej strani, se odpre na Wikipodatkih in v Wikimedijini Zbirki, kamor sem jih skopiral in s tem izročil v prosto uporabo. Nekatere sem posnel zadaj za FF, druge pa na otvoritvi razstave 105 petkov, ki sta jo pripravila Sanja Fidler in Brane Solce s sodelavci v poslopju stare Cukrarne. Več rutiniranih obiskovalcev razstave sem slišal komentirati, da tako dobre že dolgo niso videli. Seveda bodo tudi posnetki protestnih napisov z razstave romali v Wikimedijino Zbirko, kjer se jim obeta domala večno življenje. Joj, kako čisto drugače je dihati ob petkih zvečer v Ljubljani brez policijskega nadlegovanja, ki ga je prakticirala prejšnja strahovlada! Ob razstavi je pri ZRC SAZU izšla debela ilustrirana monografija z enakim naslovom, 105 petkov.

Stran 481 Erschossen,
18. aprila 2023

Bi raje posnetke zasneženih hribov? Jaz tudi. Pa sta ponagajala vreme in zdravje in so prevagale državljanske dolžnosti. Preveč usodnih reči se dogaja, da bi si smeli privoščiti samo carpe diem. 42 plakatov z naznanili streljanja ali obešanja talcev sem posnel v Muzeju talcev v Begunjah, kjer so poleg v steno izpraskanih pretresljivih napisov zapornikov v samicah (glej prejšnjo stran v albumu) tako rekoč edini eksponat. Kdor želi slike povečati za udobno branje, naj jih odpre v Zbirki, kjer so umeščene v kategorijo Death penalty in Nazi Germany. V muzej zaide redko kdo, tudi šolarje ne vozijo več sem na obisk. Ljudje se neprijetnim rečem pač izogibamo. Zato pa nas vsaka vojna vedno znova preseneti. Če ne bi iz zavesti brisali strahotnega uničenja, ki ga prinaša, in bi se pravočasno odgovorno postavili po robu psihopatom, ki ščuvajo na vojno, bi se ji morda lahko izognili. To v knjigi Kako je Zahod pripeljal vojno v Ukrajino, ki so jo na ZRC SAZU prevedeno hvalevredno postavili na splet, počne Benjamin Abelow in še kdo na seznamu pod naslovom Kako rešiti civilizacijo.

Stran 480 Stara sem 17 let,
19. aprila 2023

"Stara sem 17 let", piše na zidu ene od samic gestapovskega zapora v Begunjah (slika 12). Zna kdo identificirati verze, vpraskane v steno celice, na posnetku 16? Skozi begunjske zapore je šlo 12.000 jetnikov, 849 so jih pobili (večinoma postrelili, nekatere obesili), 5100 pa poslali v koncentracijska taborišča. Plakat Das neue Europa ist unschlagbar (slika 18) bi bil lahko svarilo, kam je pripeljalo vojno navdušenje pred 80 leti in kako se bo končalo današnje vojno hujskaštvo. Na naslednji albumski strani so posnetki oznanil o streljanju talcev v Begunjah.

Stran 479 Bolj od življenja smrt je rodovitna,
25. marca 2023

Verz, ki je dal naslov tej strani v fotogaleriji, je iz pesmi Septembrske žrtve Alojza Gradnika. Vklesana je na spomenik na Planici pri Kranju (zadnja fotografija), kjer je te dni pred 81 leti padel narodni heroj in zgledni učitelj Stane Žagar. Verz na spomeniku ni podpisan. Gradnik je pesem objavil leta 1938 v pesniški zbirki Večni studenci, spodbudil pa jo je obisk groba treh udeležencev protinemških demonstracij 1908 (dijak Ivan Adamič, tiskar Rudolf Lunder in Arnošt Vindišar), ki so padli tedaj pod streli vojakov in so pokopani na ljubljanskih Žalah nedaleč stran od groba slovenske moderne. Nisem prepričan, da bo verz, ki posvečuje smrt, uporaben tudi v tretji svetovni vojni, v katero z oboroževanjem in hujskaštvom brezglavo rinemo (gl. tudi napis na posnetku 6). Sveže mirovniške glasove umeščam na vrh seznama Kako rešiti civilizacijo; danes sem tja postavil blog Jožeta P. Damijana in oddajo Vojni huskači Marka Radmiloviča na Valu 202.

Etimologijo Davče (prvi posnetek) in Porezna (tretji posnetek) je razložil Silvo Torkar: K nastanku in pomenu nekaterih zemljepisnih imen v Baški dolini (Baška Grapa, Hudajužna, Porezen, Loje, Logaršče, Kojca, Obloke, Robje, Podmelec), SR 51/4 (2003). Nadaljevanje je belo, lokacije so poimenovane pod slikami. Na posnetku 11 so beli samo lasje udeležencev delavnice za popisovanje partizanskih spomenikov, ki se jih je doslej v zbirki na Geopediji nabralo 7548.

Druga polovica strani je iz posnetkov kipov znamenitih Ločanov v Škofji Loki, literat med njimi je Tine Debeljak, petero od njih (Viktor Kocijančič, Boris Ziherl, Ive Šubic, Jože Rant, France Planina) je tudi v zbirki partizanskih spomenikov na Geopediji. Polentarska polica (slika 41) je sicer humoristični roman ameriškega nobelovca Johna Steinbecka, na sliki 46 je Matevž Oman, prejemnik Murkove nagrade, lokalni zgodovinar in kulturni aktivist iz Stražišča.

Stran 478 NATO,
25. februarja 2023

V prvi polovici prevladuje bela (nad Uskovnico, Kobla, Pusti rovt, Dolga njiva, Mrežce). Ko bi bila lahko taka tudi druga polovica. Pa je le iz protivojnih napisov, ker nenadoma ni več samoumevno, da je vojna zlo. In ker je prizadevanje za mir malodane kriminalizirano. Fotografiral sem shod na Prešernovem trgu 24. februarja, onega na Trgu republike uro prej, kjer so vzklikali za več orožja, pa ne. Na Prešernovem smo imeli minuto tišine za padle v Ukrajini. Po dobri uri govorov je prišla skupina glasnih ukrajinskih demonstrantk motit mirovniško zborovanje. Mogoče je pa mir res preveč dolgočasen. Med drugim so z mirovniškimi govori nastopili Miloš Faganel, Boris Žulj, eden od akterjev Vseslovenske ljudske vstaje in lani kandidat za predsednika RS, Rok Gros, ustanovitelj Čezvesoljske zombi cerkve, Ivo Vajgl, Tjaša Zorc, Matej Trontelj ...

Govor Violete Tomić, ki je poročala o svojih izkušnjah z militantnostjo Ukrajine in provokacijami Zahoda pred ruskim napadom, sem postavil na splet pod naslov Da se preprečijo vojne; takih pričevanj javni mediji ne objavljajo radi, raje strahotno slepe pozive za še več orožja.

V petek zvečer smo bili v Ljubljani priča štirim odzivom na vojno: navijanju za eno stran, navijanju za drugo stran, navijanju za mir in ignoranci. Včasih se mi je zdelo, da zlo najlažje nevtraliziraš tako, da ga ignoriraš, da ga nočeš videti (v slovenski zgodovini je bila ta preživitvena strategija, ki jo spravljam pod nalepko sprenevedanje, zelo uspešna), vendar v zaostrenih situacijah ne deluje več. Zato se odločam za mirovništvo, ki je oblika aktivne državljanske drže. Če tudi to odpove, nam ostane samo še udrihanje proti vsemu, kar nas neposredno ogroža, dokler se ne potolčemo do smrti. Trezni pozivi k miru namesto k vojnemu podžiganju in hujskanju so po svetu k sreči vedno pogostejši:

• 699.000 podpisov pod klic upora proti vojni v Nemčiji: Aufstand für Frieden – podpiši se!
• govor nemškega generala v pokoju Ericha Vada na Vstaji za mir v Berlinu 25. februarja 2023, Youtube
• govor Geoffreyja Sachsa na istem dogodku, Youtube
• beri tudi Mateja A. Hrastar: Organizator v Kijevu odpovedal načrtovani koncert skupine Laibach. Dnevnik 27. 2. 2023: "Kot je skupina še zapisala za STA, so od njih kategorično zahtevali, da se dobesedno izjasnijo, da so vsi Rusi slabi in da je vsa ruska umetnost ničvredna, na kar seveda niso pristali."

Fotografije z napisi sem postavil v Wikimedijino Zbirko v kategorijo Demonstrations and protests in Ljubljana in 2023, Slovene-language signage at demonstrations in Demonstrations and protests in support of peace.

Stran 477 Samo en cvet,
5. februarja 2023

Ko gre človek od hiše, je fotografskih motivov takoj več. Midva sva šla za tri dni v Savinjsko dolino. Spala sva kot edina gosta v gostilni Atelšek v kraju Dol - Suha, se s smučmi sprehajala po Golteh in obeh Smrekovcih ter obiskovala in fotografirala spominska obeležja v okolici. Partizanska so šla v sloj Partizanski spomeniki na Geopediji, ki se počasi približuje znamki 7500 obeležij, za literarne, ki imajo tudi svoj sloj, pa ne vem, kdaj bo čas. Sicer pa ne vem, zakaj bi jih moral na zemljevid postavljati ravno jaz, saj to lahko stori kdor koli od literarno zainteresiranih in pri tem uporabi moje fotografije v tejle galeriji, zato pa so opremljene z licenco CC, ki nagovarja k njihovi prosti uporabi. Aškerčevih verzov Mozirju (slika 1) začuda na Wikiviru še ni, Borovih (2) zaradi zadrte avtorske zakonodaje še ne sme biti. V teh krajih so živeli Ivan Hribar, Žiga Laykauf (6, 7 in nagrobnik 36), Tone Čokan (8, 9), Vladimir Levstik (14). Kerubin Tušek (10) in Jakob Sem (28) sta bila duhovnika, žrtvi fašizma: prvi je izdihnil v Dachauu, drugega so pobili s kolom in mu prerezali grlo ter vrgli v Savo v Jasenovcu; oba sta bila na spominski plošči v romarskem središču Brezje na Gorenjskem, pa je bilo frančiškane sram, ker sta umrla na "napačni strani", in so ploščo pred leti odstranili. Tudi svojci Toneta Čokana menijo, da je pesnik in partizan umrl na "napačni strani", zato niso dovolili vklesati njegovega imena na partizanski spomenik v Mozirju. Največ posnetkov sem napravil na lepo urejenem spominskem objektu Karlu Destovniku - Kajuhu na Žlebnikovi domačiji v Šentvidu pri Zavodnju, kjer je pesnik padel. Verz iz njegove pesmi je za naslov tejle strani v albumu.

Stran 476 FIDE$,
28. januarja 2023

Vsakega po malo, najprej obeležja: prvi ženski na Triglavu Rozaliji Škantar v Srednji vasi v Bohinju, na viškem britofu pa Šerku, Kraigherju in Prijatelju. Potem, tako kot lani in prej, Dražgoše, z novo vladno garnituro. Slike na Wikipediji že imajo, zato sem svoje dal v rezervo na Wikimedia Commons. Slike 19–22 so s stavke pacientov v Kranju, tudi naslov tele strani je s protestnega napisa od tam. Potem so pa do konca same smuške: s travnikov med Smrečjem in Rožnikom nad Lajšami, z Uskovnice, s Hrušenskega vrha v Karavankah; drugod vreme ni bilo tako, da bi se človeku dalo fotografirati. Med slednjimi posnetek Janija Kovačiča, ki izvaja taboriščne pesmi iz svoje knjige Orfej iz pekla v atriju ZRC SAZU, dokumentira obeleženje dneva spomina na holokavst 26. januarja. S spodbujanjem in podaljševanjem vojne v Ukrajini in z izobčenjem Vzhoda iz globalnega gospodarstva in komunikacije nas psihopati tam zgoraj ponovno vodijo v svetovno tragedijo ali celo h koncu civilizacije.

Stran 475 Muzej upora,
31. decembra 2022

Na prednovoletnem srečanju aktivistov 8. marca sem žal napravil malo fotografij, čeprav je bilo na njem kar nekaj enciklopedično zanimivih ljudi, na Wikipediji sem ilustriral le pesnico Nino Dragičević. Naslednji posnetki so s smuke in hoje po Pohorju od Kop do Ribniške koče ter obiskovanja partizanskih in drugih obeležij v Ribnici in Lovrencu na Pohorju, v Podvelki in Slovenj Gradcu. Partizanske sem postavil v zbirko na Geopediji, ki je narasla na 7400 enot, od literarnih pa so tu Stane Sever, Antonija Bernard, Igor Šentjurc, Franc Ksaver Meško (s kipom in bukvarno). Druga polovica strani dokumentira Muzej upora 2020–2022, ki ga v Slovenj Gradcu postavlja skupina zavzetih petkovih kolesarskih protestnikov; posnetke muzejskih eksponatov sem postavil v Wikimedijino zbirko pod naslov Museum of resistance 2020–2022, Slovenj Gradec v skupino protestnih napisov proti Janši.

Stran 474 Občansko raziskovanje,
22. decembra 2022

Prvih sedem fotografij je s Kosmatice, kamor se pride iz Podna, do tja pa čez Ljubelj in Slovenj Plajberk. Sonce se je pokazalo šele na vrhu. Ljudi je na tem lahkem turnem smuku, ki gre po gozdni cesti do Ogrizove planine, najbrž vedno veliko. Vse druge fotografije so z dolge predstavitve 1000 strani debele knjige stotih avtorjev Izzivi občanskega raziskovanja, ki jo je uredil Zdravko Mlinar. Obiskovalcev je bila polna kinodvorana Svobode v Žireh, na posnetkih so govorci (z Yerpom sva jih postavila tudi pod naslov Izzivi občanskega raziskovanja book launch v Wikimedijino Zbirko) in drugi udeleženci. Moj nagovor je tule.

Stran 473 S Slodnjakom,
13. decembra 2022

Na začetku so fotografije s slavističnih ekskurzij z Antonom Slodnjakom v 50. letih iz arhiva slavistke Darje Tasič, roj. Eršte, hčere slavistke Danice Visočnik, ki je bila študentka na slavistiki med letoma 1948 in 1956. Nekatere osebe na fotografijah so že prepoznane, prosim še za identifikacijo drugih. Zadnjih šest fotografij je poslala Irma Kern in dopolnjujejo njen prispevek na Slovlitu. Tuje posnetke bi moral iz različnih razlogov postavljati v samostojno galerijo, pa za njeno otvoritev preprosto ni časa. V sredici tokratne strani so posnetki narave in slovesnosti ob obletnici poljanske vstaje leta 1941 v Vinharjah. Tam sem želel na izust predstaviti svoj tekst Poljanska vstaja, pa sem ga po uvodnem zatikanju potem raje kar prebral. Svoja besedila takega in podobnega značaja (Od etike k etiketi, Golob vs. Bobnar itd.) postavljam na Wikiverzo pod naslov Objave: Miran Hladnik.

Stran 472 Boris Paternu,
29. novembra 2022

28. novembra je oddelek za slovenistiko priredil spominsko srečanje za Borisom Paternujem. Ob tem smo v spominu osvežili mladostno partizansko pesništvo pokojnega kolega in preslikali nekaj starih oddelčnih fotografij. Ja, dobro bi jih bilo spraviti na eno mesto, žal ne na spletišču FF, ker tam naloženo gradivo vsakih nekaj let pobrišejo.

Stran 471 Ne bit tko resna, dej se mal nasmej,
26. novembra 2022

Pred trojnim referendumom smo v poštne nabiralnike potikali letake Inštituta 8. marec (prva slika) in se udeležili dogodka z naslovom RTV je ZAkon, ki se je 23. novembra odvijal pred poslopjem RTV. Govorili in prepevali so Miša Molk, Tatjana Pirc, Vlado Kreslin, Zoran Predin, Dejan Koban in Sandra Bašić Hrvatin, Rudi Bučar, Boštjan Narat in Boštjan Gombač, Rajmond Debevec, Fed horses, Andrej Rozman, Samo Budna, Marcel Štefančič. Njihove portrete sem postavil v Wikimedijino Zbirko. Dogodek, ki je ozaveščal o nuji trikratnega ZA na referendumu, sta oglašala Protestna ljudska skupščina in Inštitut 8. marec. Zelo jasno in prepričljivo je destruktivno janšistovanje predstavil predsednik vlade Robert Golob v včerajšnjem pogovoru na POP TV. — Dva dni pozneje je bilo treba v Žiri. V žirovski panteon so namreč na pobudo Viktorja Žaklja umestili dva nova člana: Miha Nagliča in Zdravka Mlinarja. Tudi portrete slavljencev, govornikov ob tej priložnosti in nekaterih poznanih obiskovalcev sem postavil v Zbirko in jih združil v kategoriji People of Žiri: Alojz Demšar, Niko Toš, Stane Kosmač in še kdo. Svoje izvajanje sem spravil na Wikiverzo pod naslov Miha Naglič. Predzadnjo fotografijo absolventske? ekskurzije slavistov v Dubrovnik v 1950. letih hranijo v slavistični knjižnici na FF, na njej je v ospredju Boris Paternu, ki mu je posvečeno spominsko srečanje v ponedeljek 28. novembra na FF UL. Zadnji grafit pa je dal ime tejle strani.

Stran 470 Popotovanje 2022,
19. novembra 2022

Popotovanja iz Litije do Čateža se je letos udeležilo nekaj nad 40 slovenistov, šli smo po južni varianti, vmes nekateri skočili še do Tisja, kjer stojita kip narodnemu heroju Francu Rozmanu - Stanetu in spomenik prvemu večjemu spopadu partizanskega 2. Štajerskega bataljona z Nemci decembra 1941. Pred Čatežem se je pokazalo celo malo sonca, izgubljanja je bilo komaj kaj. Nekaj literarnozgodovinskih informacij o popotovanju je na Litija-Čatež. Predavanja ob Plečnikovem kipu v Litiji tokrat zaradi zamude gorenjskega vlaka ni bilo, so pa zato tu na začetku fotografije sveže postavljenih kipov rusistu in slovaropiscu Davorinu Hostniku (kip je leta 2019 odkril Sergej Lavrov) in Slavku Grumu v Šmartnem.

Stran 469 ZA,
19. novembra 2022

Začetni posnetki so z obiska razstave Nacija minus kultura, ki jo je v Muzeju novejše umetnosti pripravil Vuk Ćosić. Vukovim razlagam sva prisluhnila z Zvonkom Kovačem, preden sva se odpravila na zagovor disertacije Blaža Kavška, kjer sva bila v komisiji za njeno oceno. Dogodek je bil lep, kandidat je pokazal, da temo obvlada in jo zna tudi zelo artikulirano predstaviti, publika je živo diskutirala, le moj polurni uvod na temo literarnovednih doktoratov na Slovenskem je bil predolg. Posnetek 20, ki ga je napravil član komisije Peter Scherber, prisoten na zagovoru prek Zooma, se je samovoljno prestavil preveč naprej. Posnetki novih kranjski kipov Prešernovim sodobnikom Lermontovu, Ševčenku, Lamartinu, Esproncedu so nastali ob obisku kranjske knjižnice, ki izbira kranjske literate za portretno postavitev v knjižničnih prostorih. Protestni napisi od 15 do 19 pa so s shoda v podporo RTV in za ZA na referendumu.

Stran 468 Kropa je an velik mest,
3. novembra 2022

Pesem Kropa je an velik mest (12) je napisal kroparski zgodovinar železarstva Janez Šmitek (1916–2005), sorodnik etnologa Zmaga Šmitka. Slikal sem jo na mizi pri Micki Lazar, kroparski stoletnici, ki živi v veliki hiši, ki ji pravijo Fovšaritnica. Mickina pripoved o reševanju ranjenega partizana bo izšla v Svobodni besedi.

Fotografije do Micke so s predvolilnega srečanja predsedniških kandidatov, ki ga je organiziral Glas ljudstva. Desničarja Logar in Cigler Kralj nista prišla, Senčarjeva pa se je opravičila. Drugi so dobili v Wikimedijini zbirki ali celo v svojih geslih na Wikipediji sveže portrete. Druga tretjina slik (13–22) so s komemoracije na dobravskem pokopališču in druženja po njem. Lokalna šola je pripravila presenečenje z odpovedjo otroških recitacij, ker je učiteljica vztrajala, da na grobu padlih borcev recitirajo tudi pesmi Franceta Balantiča, ki je bil njihov smrtni sovražnik. O poskusu desničarske ugrabitve proslave beri Spominska slovesnost na Srednji Dobravi pri Kropi in Balantič na partizanskih grobovih.

Zadnja tretjina fotografij je s planinskih izletov v Karavanke in bohinske planine.

Stran 467 Abbiamo lottato per la vita,
17. oktobra 2022

Spominska plošča dramatiku Jaku Štoki na Kontovelu je še s prejšnjega izleta po okolici Trsta, dokumentiranega eno stran nazaj, sledijo zgodovinarja Bojan Balkovec in Kornelija Ajlec in razgledi z Malega Draškega vrha (od 4 do 10). Na Arnesovi konferenci ob 30. obletnici ustanovitve sem posnel nagrajence in organizatorje (od 12 do 20). Ob potoku Dobršniku nad Hrušico je nova ferata, ki pripelje do hrušenskih rovtov (od 21 do 38), kamor hodijo v svoja planinska zavetišča veseli ljudje. Ivanka Rus, p. d. Cjazna, je za morebitno objavo pripovedovala o dogodkih med drugo svetovno vojno na Dobravi (39). Od 40 do 57 so posnetki s srečanja v Novi Gorici v spomin kolega Zorana Božiča; kar nekaj portretov udeležencev sem postavil v Wikimedijino Zbirko, posnetke referatov pa bo na Youtube postavila zanesljiva organizatorka Anika Velišček. Naslednji dan sva z Miro obhajala partizanske spomenike v goriški okolici, malo z avtom malo s kolesom (od 40 do konca). Njihove fotografije gredo v sloj Partizanski spomeniki na Geopediji, ki je te dni presegel številko 7200 obeležij, nekaj tistih z vklesanimi verzi v slovenščini in italijanščini pa sem postavil še semle in si iz njih sposodil tudi naslov tele strani. Modre zvezdice okrog Gorice bodo potem, ko naložim slike in opise obeležij, postale rdeče. Na repu so literarna obeležja v Novi Gorici in Solkanu: Andreju Budalu, Ljubki Šorli, Pavlini Pajk; za njihov vpis v sloj literarnih obeležij na Geopediji nagovarjam študente.

Stran 466 Naj kmetič sodi le kmetijo,
2. oktobra 2022

Prva polovica fotografij je s stavke RTV na Trgu republike, druga polovica z večerje na slavističnem kongresu v Kopru. Ločnica med polovicama je iz dvakrat dveh napisov: iz mirnega časa (svežega grafita o nesmiselnosti meja in družbenega ločevanja – ob njem je nastalo razmišljanje o brezmejnosti – in napisa iz leta 1902, posnetega v vasi Korošci na italijanski strani meje) in iz vojnega časa (partizanski spomenik padlim domačinom na Proseku pri Trstu in nagrobnik Tržačanki Almi Vivoda, po kateri se je imenoval italijanski partizanski bataljon, v Miljah); mimogrede: Alma Vivoda ima wikipedijsko geslo samo v italijanščini. Spomenikov v Trstu in okolici sem ob slavističnem kongresu poslikal še mnogo, spravil pa sem jih v zbirko na Geopediji; še kaka dva izleta, pa bodo tržaški partizanski spomeniki pod streho. Je med Tržačani kdo, ki bi poiskal in poslikal, kar je na zemljevidu označeno z modro zvezdico, npr. ploščo v notranjščini občinske stavbe v Zgoniku in v Miljah, pa spomenik padlemu Leandru Furlanu nekje v grmovju ob cesti med Gabrovico in Prosekom; če je sploh še tam? Skoraj nespodobno je, da te reči počne nekdo iz Kranjske.

Stavka delavcev na RTV je bil prvovrstni kulturni dogodek, z množico iskrivih govorov; če ob protestu takih odličnih posameznikov javnost ostane mlačna in oblast gluha, nam ni pomoči. Portrete stavkajočih RTV-jevcev in podpornikov (Helena Milinković, Sašo Hribar, Igor Bergant, Iztok Čop, Goran Vojnović, Mitja Žagar ...; nekateri portreti mi niso uspeli, druge sem slikal že kdaj prej) sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko, končno gre za pomembne javne osebnosti, ki že imajo članke na Wikipediji ali pa jih bodo še dobili, protestne napise pa k ostalim slovenskim protestnim napisom za leto 2022. Ob stavki je soprotestnik Boris A. Novak za Večer napisal prispevek Zoper bedo države v državi, ki sem ga umestil na seznam kritičnih spisov, ki ozaveščajo javnost o usodnosti aktualnega družbenega dogajanja.

Na slavističnem kongresu v Kopru sem bil samo v petek zvečer, ko sva s soimenjakom Miranom Košuto (ja, pomembno je biti Miran < the importance of being Earnest :) prejela častno članstvo Slavističnega društva Slovenije. Ob tej priložnosti sem zapisal tisto o brezmejnosti zgoraj. Jani Kovačič in Miran Košuta sta pozno v noč igrala in prepevala socialne pesmi Giorgia Gabra; o njuni prvi izvedbi sem na tem mestu poročal lani novembra. Vse pomembno o kongresu je na spletni strani Slavističnega društva, jaz dodam samo, da smo se imeli fajn.

Stran 465 Svoboda in mir,
26. septembra 2022

Grafit s ptiči, ki simbolizirajo svobodo (0), sem slikal na Taboru v Ljubljani, prvi pano za razstavo o Franu Ramovšu pa v avli FF (1). Plakat na stojnici pred radovljiško občino (2) vabi k podpisu za referendum proti politizaciji RTV, proti bohotenju birokracije in proti ukinitvi dolgotrajne oskrbe. Človek bi tekel podpisat, če ne bi plakata razobesili tisti esdeesovci, ki so RTV zavzeli s svojimi strankarskimi kadri in močno povečali število mest v državni upravi za svoje ljudi ter s tem politizirali družbo. Stranka zavaja že s tem, da se na plakatu nikjer ni podpisala kot predlagatelj, in tako pobira tudi podpise tistih, ki bi jim sicer svojega podpisa nikakor ne oddali. Sliki sveže obnovljenih partizanskih spomenikov in britofa na Ovsišah sem dodal, ker bosta krasili pripoved Janka Potočnika o tragičnih dogodkih v kraju med drugo svetovno vojno, namenjeno objavi v Svobodni besedi. Njegovo pričevanje je pomagalo popraviti napačen podatek o požigu šole in farovža na Ovsišah na Wikipediji. Partizani ju niso požgali leta 1945, ampak že sredi 1943, ker so se po odhodu nemškega učitelja in izgonu župnika Ocepka v Srbijo v prazne prostore hoteli nastaniti domobranci. Napačna letnica je podpirala farški narativ o načrtnem komunističnem uničevanju cerkva tik pred iztekom vojne.

Naslednjih osem posnetkov je z obiska Zvonka in Ane Kovač v Donji Dubravi (oz. Dobravi, kot pravijo domačini) v Medžimurju. Nazaj grede sva obiskovala in fotografirala partizanske spomenike v Slovenskih goricah med Ljutomerom in Ormožem; slovenska imena so tudi na spomenikih na Hrvaškem, kakor so hrvaška imena na nagrobnikih v Sloveniji. Ljudje govorijo zelo podobno na eni in na drugi strani in se razumejo bolje, kot jih razumemo Kranjci; bogve zakaj so morali na sredo ceste postaviti rampo in zakaj strogo pregledujejo dokumente vsakemu, ki umetno zarisano mejo prečka. Na fotkah so reči, ki so padle v oko, prijazni domačini, ki se radi pustijo fotografirati, in kulturne znamenitosti. Na zgrafitu na sliki 17 je spet beseda svoboda, postavil sem jo tudi v naslov tele strani. Miklavž pri Ormožu se ponaša s kipom mariborskega škofa Ivana Jožefa Tomažiča, ki je za razliko od kolaborantske kranjske duhovščine pri okupatorju ostro protestiral zaradi preganjanja zavednih Slovencev, vas Kog pa ima dva pomembna rojaka, narodnega heroja profesorja in pisatelja Jožeta Kerenčiča in duhovnika Franca Orešnika, ki so ga ustaši pokončali v Jasenovcu: udarec z batom po glavi, prerezali so mu grlo in ga vrgli v Savo. Njegovo ime je bilo tudi na plošči duhovnikom, žrtvam fašizma na Brezjah, ki pa so jo frančiškani pred leti sneli, češ da so na njej napake (glej Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje in Izbrisani duhovniki). Kapelice z njegovo podobo nisva našla, cerkev, v kateri je plošča, pa je bila zaprta. Torej kdaj drugič. Med posnetki se je nabralo kar nekaj plošč oz. nagrobnikov, posvečenih književnikom, poleg Kerenčiča so to še Zvonimir Bartolić, Božidar Flegerič, Janko Lešničar oz. Lesničar, Anton Kosi in parapsiholog Martin Kojc, pa tudi Rudolf Maister je bil pesnik. Med živimi pa je pesnik Zvonko Kovač.

Stran 464 Carpe diem,
17. septembra 2022

Carpe diem piše na razgledišču nad Valunskim zalivom na Cresu (slika 10) pol v latinici, pol pa v nekakšni glagolici, ki je tule ne znam reproducirati. Ali se samo meni zdi, da je nekdo želel na ta način družiti dve kulturi, romansko in slovansko, pod skupnim imenovalcem uživanja življenja. V zadnjih dveh treh letih so se povezovanje, premoščanje, vključevanje ... izgubili iz zahodnega besednjaka, nadomestil jih je militantni besednjak, uglašen trenutno na rusofobna čustva (geslo rusofobija je na slovenski Wikipediji novo, drugi jeziki pa ga poznajo že dolgo, angleško npr. od leta 2005), podobno kot so ne tako daleč nazaj človeštvo vodili v vojne sovraštvo do Židov, "rumena nevarnost" in druge oblike rasizma. Geslo sem dodal na rastoči seznam člankov pod naslovom Kako rešiti civilizacijo na Wikiverzi.

Sicer pa so tu slike s poti na morje, na Cres, kam pa drugam. Dol grede sva obiskala nekaj spomenikov, tudi na Hrvaškem je nekaj "slovenskih" partizanskih obeležij. Človek celo naleti naključno na obeležje, ki ni vpisano nikjer. Kako da doslej nisem vpisal plošče pisatelju Ivu Grahorju, ki je umrl v Dachauu leta 1944 (1, 2), mi ni jasno, čeprav sem jo fotografiral že leta 2013. Več pisateljev je lociralo dogajanje pod Učko (4), med njimi Ivan Pregelj v pripovedi Peter Markovič, strah ljubljanskih šolarjev (1929) in Milan Lipovec v Čubejski prigodi (1972). Nazaj grede je bilo neurno. Cerkev v Ročkem Polju (29, 30, 31) je posvečena sv. Roku, imeni Roč in Rok pa etimološko nista povezani. Na zadnjih posnetkih se potomstvo v domači kleti uri v plezanju.

Stran 463 Pest Reicha se dviga,
8. septembra 2022

Imelo me je, da bi stran naslovil Laško, ne kot kraj Laško ne kot sosednjo državo, ampak kot pivo, ki se pretaka na zadnjih posnetkih in prispeva k njihovi razpoloženjskosti, kakor je zaznamovalo tudi dan in noč 3. septembra. Pa sem jo glede na aktualno rožljanje z orožjem v Evropi (brezčutna britanska ministrica Liz Truss žuga z uporabo atomskega orožja!) svarilno naslovil z besedami letaka iz leta 1942: Pest Reicha se dviga!

Sicer pa takole: prve fotke so z izleta na Babo, ki jo poznam samo kot vsakoletni smučarski vrh, sledijo slike z vzpona na Planjavo (nazaj sva šla skoz Repov kot in seveda lahkomiselno zgrešila prehod na izpostavljenem mestu). Tretja serija posnetkov je iz Goriških brd in Korade, kjer je bilo treba obiskati prgišče partizanskih obeležij. Fotografije iz Rovt nad Podnartom so nastale ob intervjuju Janka Potočnika v zvezi z medvojnimi dogodki (prvi kos pod naslovom Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu je predviden za objavo v Svobodni besedi). Za Matevžev peti rojstni dan se je zgodil obisk Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani (zgradil ga je razvpiti odpadnik Dragotin Dežman oz. Karel Deschmann oz. v Alešovčevem prevodu Karel Regenmož; o njem sem nekaj pisal tudi sam) z naslednjimi doživetji: vožnja z vlakom, vožnja s Kavalirjem, malica pred magistratom, plezanje po platani pred muzejem, modre razlage sošolca kustosa Borisa Kryštufka, sladoled v Maximarketu). Na ZRC SAZU smo se slikali z direktorjem Lutharjem po pogovoru o nadaljnji usodi zbirke trenutno 7100 partizanskih spomenikov na Geopediji, in 12.000 partizanskih pesmi Paternujeve zbirke. V preddverju sem zalotil na skodelici strokovnega pogovora kolegice paremiologinje. Naslednjih 16 posnetkov kaže, kako se na istem kraju (Uskovnici) da kombinirati hribolazenje (Veliki Draški vrh; sicer spet vsakoletni smuški cilj), gobarjenje, borčevsko proslavo in planinsko žuranje.

Zadnjih devet slik je z obiska predsedniškega kandidata Iva Vajgla v Radovljici. Vajgl je edini od kandidatov, ki ne navija za nadaljevanje vojne v Ukrajini in s tem za novo svetovno vojno. Zato pozivam k podpisu podpore volivcev k njegovi kandidaturi. Podpisati se je treba pred uradnikom na upravni enoti (obrazec imajo pripravljen tam) in ga izročiti kandidatu oz. aktivistu, ki pred vhodom pobira podpise zanj. Ali pa kar poslati na njegov domači naslov Cesta Dolomitskega odreda 43, 1358 Log pri Brezovici.

In ker smo že pri družbenem aktivizmu, na štantih pred občinami ali pa elektronsko lahko prispevamo dva podpisa za zakonodajni akciji Inštituta 8. marec o zastonj šolski malici. Povezavi sta tule:

• https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=6105
• https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=6106

Majico s protivojnim napisom pa je mogoče naročiti pri World Beyond War.

Stran 462 Dabei den Almhirten erschlagen,
12. avgusta 2022

Po številu posnamem nagrobnikov, spomenikov in plošč več kot portretov živih ljudi, ampak ti so zanimivejši, zato jim v galeriji dajem prednost, spomenike pa postavljam na druga mesta, največ na Geopedijo in v Wikimedijino Zbirko. Zadnja dva tedna sem dokumentiral radovljiško praznovanje na Vodiški planini, ki mu je sledilo druženje s pohodniki pri Švebu v Dražgošah, naslednji dan je bila komemoracija pod Storžičem, kjer je govorila Andreja Katič, spet je sledilo prijateljsko druženje in pojedina pri Harižu na Potarjah. Zadnja serija posnetkov je z izleta na Maloško Poldne s severne strani, čez nezahtevno ferato na začetku. Na zemljevidih je Maloško Poldne (Mallestiger Mittagskogel) gora v grebenu med Kresiščem in Trupejevim Poldnevom, na terenu pa z vrha kaže smerokaz navzdol na avstrijsko stran, kjer so četrt ure oddaljeni razgledni vrh s križem in z imenom Ostra peč preimenovali v Maloško Poldne. Napisi na smerokazih so tu vsi samo v nemščini, tudi tisti na meji. Verze na znamenju pri koči Mitzi-Moitzl Hütte, ki govorijo o žalostni smrti planšarja leta 1946, sem si izposodil za naslov te strani. Na poti na Koroško in nazaj grede sva obiskala partizanske spomenike na britofih. V Podgorju sva naletela na spominsko ploščo dolgoletnemu ravnatelju Mohorjeve prelatu Janezu Hornböcku (soimenjaku mežiškega duhovnika, ki je končal v Dachauu leta 1942; glej njegovo ime na plošči umorjenih duhovnikov), v Svečah pa na nagrobnik našega kolega Fabjana Hafnerja. Na zadnjem posnetku je Janko Potočnik; njegove žive spomine na drugo svetovno vojno v naših krajih sva z Miro posnela za morebitno objavo.

Stran 461 Znakovni jezik,
2. avgusta 2022

Naslov strani Znakovni jezik je v skladu z duhom časa malo zavajajoč, nanaša se pa na portret Špele Uršič Andres (19), ki sem ga na Wikimedijini Zbirki opremil s kategorijo Sign language interpreters. Špela je tolmačila gluhim podelitev letošnjih radovljiških občinskih priznanj, sicer pa jo lahko gledamo na nacionalni televiziji. Enega od letošnjih občinskih pečatov je za svoj civilnodružbeni aktivizem in urejanje okoliških partizanskih obeležij prejela tudi Mira (18). V Zbirko sem postavil portrete nagrajencev; geslo na Wikipediji (v več jezikih) ima od njih za zdaj samo plavalka Tjaša Pintar. Zdravnica in gorska reševalka Eva Pogačar (33) se je spomnila, kako je februarja leta 2007 pod Loškim žlebom v helikopter potegnila Jureta, ki je po padcu z Jalovca tam ležal zasut s snegom. Čudež preživetja, ki ga je opisal v zborniku Slovenski alpinizem 2007, smo seveda proslavili, posnetka pa takrat na žuru nisem napravil nobenega.

Nekaj fotk je z Ruske kapelice na Vršiču, kjer je imel kranjskogorski župan, ki je na oder prišel po kekčevsko z rukzakom in palicami, obupen nagovor. Po komemoraciji smo se s prijatelji povzpeli na bližnjo razgledno Špico v Sedelcih oz. Mavrinc, domov grede pa obiskali Draga Štefeta (3$–14).

Stran 460 Imena rož,
23. julija 2022

Ja, mišljene so rože in rožice vseh vrst, nekatere so že, če dopušča GDPR, opremljene z imeni, za druge prosim pomoči. Posnete so bile po vrsti na Toscu, Vrtači, Viševniku in pri Tomačevem, kjer je imel Inštitut 8. marec piknik. Nekatere sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko v kategorijo Activists from Slovenia, kjer lahko posameznico kdor koli uvrsti v kaj bolj natančnega: Environmentalists from Slovenia‎, Feminists from Slovenia‎, Humanitarians from Slovenia‎, Trade unionists from Slovenia‎. Prva slika je pa s piknika popisovalcev partizanskih spomenikov za Geopedijo na Dobravi; doslej smo popisali 7050 obeležij. S Pavlo iz Prage in z Jacqueline (?) iz Kolumbije smo se srečali in spoznali v hribih slučajno; drugi portretiranci so otroci, vnuki, zakonci in prijatelji. Poletje je en lep letni čas.

Stran 459 Obsodilo na smrt na vešalih,
5. julija 2022

Takole si sledijo: Tjaša Zorc na Tromostovju pobira podpise k peticiji za upoštevanje 7. člena ustave, ki govori o ločitvi cerkve od države (prva dva posnetka), obisk partizanske tehnike Meta na Jelovici (nadaljnjih šest posnetkov; kopa, pripravljena za kuhanje oglja je bila tokrat malo drugačna kot lani, sledijo štirje posnetki z Uskovnice in deset posnetkov z otvoritve razstave Tržič 1942, kjer sem nastopal tudi sam. V času, ko se v šolah in muzejih izogibajo druge svetovne vojne ali jo želijo sprevrženo prikazati kot spopad med krščansko civilizacijo in brezbožnim komunizmom, so razstave, kot je tržiška, ki pokažejo, kako brezobzirno je Tretji rajh pobijal zavedne Slovence, dragocene. Zadnja dva posnetka sta s predavanj na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture na FF v Ljubljani.

Stran 458 Kekec 2022,
4. julija 2022

Lepo kot vedno. Izhodišče je bil parkirni prostor pod planino Konjščico, cilj je bil Studorski preval, večina pa je turo še malo podaljšala in zavzela vrh Ablanca nad sedlom, ki spada med dvatisočake. Piknik smo imeli na Uskovnici, kjer se je nazadnje kekčevalo pred kakimi 25 leti. Če je verjeti fotografiji, je bilo udeležencev tokrat 19. Bilo je tudi nekaj kulture: brali smo iz Butalcev, za domačo nalogo pa imamo ogled gesla Uskovnica, kjer piše tudi o znamenitih literarnih upodobitvah te planine.

Stran 457 Vidijo nadzor,
21. junija 2022

Naslov Vidijo nadzor je z napisa pred vstopom na neko privatno posest na Gorenjskem, vse drugo pa so slike s stavke/protesta zaposlenih na RTV, ki se je dogajal v ponedeljek 20. junija zvečer na Trgu republike zaradi haranja, ki si ga nad njimi privošči od Janše nastavljeno vodstvo in po vrsti ukinja oddaje odličnih novinarjev. Kar nekaj portretov govornikov in podpornikov javne RTV sem postavil v Zbirko, nekatere tudi na Wikipedijo. Brane Kovič na prvem posnetku kot umetnostni ekspert presoja dokumente o "izvirnosti" v škandalu s ponaredki v Narodnem muzeju; vojsko sva služila v isti kasarni v Črnomlju leta 1979; tudi Lado (27) je služil tam, samo da nekaj let prej. Z Branetom smo se po koncu vojaškega roka srečali slučajno na Visu. Na protestu je bila tudi Milena, ki je bila takrat z njim. Na lepe čase spominjajo fotografije, ki sem ji jih poslal; na splet jih pa ne bom postavil, ker je na njih sama golota :) Najboljši napis na protestu sta nosila Brane in Sanja: "Whatmough, pejt domough!" Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da so s stavko začeli prepozno in da bi morali med stavko televizijo zamračiti. Žalosten je podatek, da je Slovenija med evropskimi državami glede svobode medijev na predzadnjem mestu, tik pred Romunijo.

Stran 456 Normalno življenje,
19. junija 2022

Normalen je seveda problematična oznaka, moral bi jo napisati v narekovajih ali z dodatkom tako imenovana. Pa je vendarle pomirjujoče, če se človek lahko odpravi na potovanje, in to celo v kraje, kjer še ni tako dolgo od krutih vojnih spopadov, uživa v lepi naravi v zaupanju, da se ta zlahka otrese neumnih človeških posegov, ter fotografira drugega ob drugem spomenike antifašistov in nacionalistov, tako cerkve kot ljudi, ki svarijo pred cerkvijo. Kadar življenje teče normalno, se ne meni kaj dosti za književnost, zato je literarne narave na tej strani samo spominska plošča Veselinu Masleši v Banja Luki, glavnem mestu kantona Republike Srbske znotraj Bosne in Hercegovine. Geslo je v bosanski, srbski in srbohrvaški Wikipediji, v slovenščini ga še ni. Da ne pozabimo, kako hitro lahko lep normalen dan ugasne v mračno socialno noč, pozivam k podpisu Peticije za dosledno spoštovanje 7. člena Ustave RS, ki govori o ločenosti države in cerkve. Sestavila jo je družbena aktivistka in pisateljica Tjaša Zorc Rupnik zaradi pozivanja militantnih slovenskih klerikov k novemu slovenskemu razkolu. Nevarnost ni nova: Ivan Tavčar se ji je satirično zoperstavil leta 1891 v "času primerni povesti iz prihodnjih dob" z naslovom 4000, ki je bila uperjena proti Mahničevi "ločitvi duhov", za posvetno državo zavzeti državljan pa lahko pomaga s podpisom pod njeno peticijo. Takoj, ker se mudi.

Posnetki govorcev v prvem delu te strani albuma so s komemoracije na mestu koncentracijskega taborišča Ljubelj; opozicijskih politikov tam ni bilo, ker jim življenja tistih, ki jih je pobil okupator, očitno ni mar, umanjkal je celo Borut Pahor. Je pa francoski govornik izpostavil dejavno antifašistično držo pisatelja in taboriščnika Borisa Pahorja. Glavnina posnetkov je z nekajdnevne poti v Bosno. Ker je bilo prevroče, sva z Miro zavzela samo vrh Pločno v gorovju Čvrsnice, namesto Lupoglava v Prenju, ki bi zahteval dva dni hoje, pa sva potem izbrala otok Murter. Medtem so doma začele plenjati maline.

Stran 455 Rad-a bi bil-a s teboj,
9. junija 2022

Lažje se diha, tudi slike so temu primerno drugačne. Prve so z družinskega izleta z Ljubelja skozi Bornov tunel na Prevalo (na poti smo srečali Juša, sina pokojnega profesorja Gregorja Kocijana). Posnetki med 5 in 7 so iz Ljubljane, osmi se je izmuznil iz ljubeljskega izleta, od deset do petnajst so s kratkega skoka na Kamenjak, od 16 do 19 s piknika FF na Foersterjevem vrtu za šolo. Od 20 do 29 so z izleta na Vrh Slemena nad planino Konjščico, kjer sva spoznala entomologa Stanislava Gomboca (ja, tudi njegovo sliko sem dal v Zbirko). Zna kdo pomagati s slovenskim in latinskim imenom rumenih rož na slikah? V knjigi Alpsko cvetje in na Wikipediji ne najdem jasnega odgovora. Veronika me je po objavi poučila, da gre za kalužnico, ki pa res spada med zlatičevke (ranunculaceae). Od 30 do 40 so z borčevskega pohoda po spomenikih nad Kropo (za traso glej zemljevid na Geopediji), zadnja pa je z vsakoletnega piknika sodelavcev Planinskega vestnika v Kamniški Bistrici.

Stran 454 Svobode si ne zaslužijo le ljudje,
14. maja 2022

Naslov sem si sposodil z napisa, s katerim je naša Mojca opremila svoje okusne veganske jedi za protestniški piknik (14). Za ravnotežje so skrbele Tonetove divjačinske mesnine. Zbralo se nas je nekaj čez 20, Ladotovi so prišli z napisom Mi vsi smo Jaša/Marcel, pričakal jih je napis Pozdravljen bod' protestnik (15), ki je spominjal malo na Ulricha Liechtensteinskega (slovenskega gesla na Wikipediji še nima) Buge was primi, gralwa Venus, malo pa na vaški pozdrav novomašnikom. Žur je zaključila torta Tatjane in Miloša Šonca z napisom 105, ki je označeval 105 petkov, ko smo se videvali na Trgu republike. Uroš Lipušček (PSBL) je zbranim komentiral globalno dogajanje. Po vrsti pa gredo slike takole: turni smuk ponovno z Nevejskega sedla (Na Žlebeh), tokrat na Prevalo, tam pa za dan žičničarjev, ko so vozili zastonj, nekajkrat na slovensko stran pod Prestreljenik. Na 9. maj sva z Miro pred Mladinskim gledališčem v razpoloženi množici, ki ni mogla več v dvorano, sledila Štefančičevemu Studiu city, ki so ga desni radikali na RTV ukinili. Žižek in Golob sta bila izvrstna (slednji se je v zvezi s covidom zavzel za švedski model), Marcel je prekosil samega sebe, obeti za naprej so vedri. Menda zadnja letošnja smuška tura je bila na Kotovo sedlo: z biciklom iz Planice do koče v Tamarju in še malo naprej, potem pol ure peš do snega in naprej na smučeh. Na povratku sem srečal pisateljico Bronjo Žakelj z njeno stražiško sorodnico Zdravko (6–13).

Stran 453 Gledamo vas,
1. maja 2022

Tokrat v petek ni bil protest, ampak fešta. Civilnodružbeni nadzor nad politiko se bo nadaljeval. Vmes bomo šli pa kam v hribe, nazadnje na sedlo Vršič (Italijani pišejo Sella Ursic) nad Žlebmi (Na Žlebeh, Nevejsko sedlo, Sella Nevea), kjer se rada konča turnosmučarske sezona.

Stran 452 Vége,
24. aprila 2022

Večina posnetkov je z zadnjega petkovega protestnega mitinga na Trgu republike pred volitvami. Bil je drugačen od prejšnjih, bolj glasbeni kot protestni dogodek. Vozači smo se po dveh urah odpravili domov, še preden so se na odru zvrstili vsi napovedani pevci. Nekatere od njih sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko. Posnetki vandaliziranih plakatov dokumentirajo jezo ljudi nad aktualno oblastno garnituro. Nekaj posnetkov je s predvolilne stojnice v Radovljici; nekatere od bodočih politikov sem poslikal za zgodovino, zraven pa še prestavljeno ploščo mladinskemu pisatelju Mirku Kunčiču na njegovi rojstni hiši v Lescah. Naj jo kdo postavi v sloj literarnih spomenikov na Geopediji.

Aja, nekateri sprašujejo, kaj pomeni naslov. Vége je po madžarsko 'konec' (besedo poznamo iz koncev starih risank na televiziji), mišljen pa je, držimo pesti, konec aktualne strahovlade.

Stran 451 Irena & Zoran 70,
24. aprila 2022

Kmečkemu turizmu, kamor sta nas povabila Irena in Zoran ob osebnem jubileju in ob izidu Ireni posvečene številke revije Jezik in slovstvo, se reče pri Smrekarju, nahaja pa se v vasi Grobišče pri Prestranku. Zelo lepo, okusno in prijazno. Kolegi, ki jim je manjkala slika na Wikipediji oz. v Zbirki (Vilma Purič, Petra Kolmančič ...), jo zdaj tam imajo. Pri vključevanju slik v gesla me je prehitel Sporti.

Stran 450 Sašin glas,
16. aprila 2022

Tu so posnetki prispevkov, ki jih je v Pisma bralcev v Sobotni prilogi Dela objavila Saša Jenko Pahor. Povečane je razstavila na volilnem shodu na Trgu republike v Ljubljani 15. aprila 2022. Temu se reče aktivno državljanstvo.

Stran 449 Pušiona,
16. aprila 2022

Včeraj 15. aprila je bilo volilno zaslišanje strank na Trgu republike. Vprašanja so zastavljali volivci, brali pa so jih Tea Jarc, Jaša Jenull in Filip Dobranić. Desnih strank in njihovih satelitov ni bilo. Tri portrete politikov sem postavil v Zbirko (Ljubo Jasnič, Jerca Korče, Miroslav Gregorič) in dodal svež portret Roberta Goloba. Pa seveda tokratne napise. Sporočilo shoda je bila jasno: če ne bomo šli volit "novih obrazov", bomo obtičali v avtokraciji, tako kot se je to pred kratkim zgodilo Srbom in Madžarom. Vsak politično apatični državljan, ki ostane doma, pasivno podpre grosupeljskega vojvodo pri njegovih zločestih načrtih resetiranja Slovenije v avtokracijo. Naj bo to tudi moj poziv na volitve. Iz prebujajoče se narave so samo prvi trije posnetki. Če bi jih dodal več, bi ponavljal lanske in predlanske posnetke Velikega Draškega vrha in Soriške planine. "Jezikoslovni" naslov je dal tej strani protestni napis Miha Tomšiča, ki se sklicuje na "Slovar pogovorne slovenščine" :) V Zbirki sem avtorsko prepoznavnim napisnim opusom dodelil samostojne kategorije: poleg Ane Jug še Miha Tomšič, Marko Apih in Saša Jenko Pahor.

Stran 448 Protestni zapasniki Ane Jug,
9. aprila 2022

Ana Jug in Severin Kovačič sta vsak petek prišla na protest z drugačnim predpasnikom, ki jim sama rečeta, ker jih oblečeta tako, da je sprednja stran z napisom zadaj, "zapasniki". Fotografiral sem jih že sproti, 8. aprila pa sta vse razobesila med drogove za zastave pred parlamentom. Prava politična žehta! Zaslužijo samostojno kategorijo v okviru Wikimedijine Zbirke in so jo tudi dobili.

In še nekaj povezav na globalno in domače dogajanje, da ne pozabim: Kako rešiti civilizacijo.

Stran 447 Volim te!
9. aprila 2022

V petek sem na protestu manjkal, zmagal je prehlad. Če ni bila gripa. Če ni bil covid z nahodom, nesimptomatičen, ker vonja pa le nisem izgubil. Me ne zanima. V soboto je bilo kislo vreme, počutje pa že primerno za udeležbo na predvolilnem štantu Glasu ljudstva dopoldne v Kranju in sredi dneva na Jesenicah. Za nobeno stranko izrecno ni navijal Jenull, en sam apel je bil: "Pejt volt" 24. aprila! Ker zaupanje v zdravo pamet in preživitveni instinkt sodržavljanov je dovoljšnje. Če bodo obkrožali narobe, pač ne zaslužimo normalnega življenja in lepe prihodnosti. Nekatere nastopajoče sem slikal: Ervin Fritz, Boris A. Novak, Roza. In nekatere udeležence. Ker Google zadnje čase ne dovoli iskanja po imenih in priimkih, s katerimi so slike podnaslovljene, bi jih moral za lažje najdenje vpisovati semle, ker po besedilnih datotekah je pa iskanje še mogoče. Pa ne vem, če se mi to še da. Kdor je javna osebnost, zrela za vpis v enciklopedijo, tega že poiščem kdaj pozneje in ga vnesem v Wikimedijino Zbirko. Tokrat je tam dobila portret govornica na petkovem protestu 8. aprila Renata Salecl (30). Za odmor so med družbeno angažirano dokumentacijo štiri slike s smuke pod Begunjščico (pri koči smo se srečali z Mojco in Urško Stritar (19)) in ena (21) s humanitarnega servisa na Bledu. Včeraj 8. aprila smo tisti, ki se znamo podrenjati, dobili svoj izvod dveh svežih protestnih pesniških zbirk: Svoboda je glagol Borisa A. Novaka in Beseda upora, ki jo je lepo oblikoval Ištvan Huzjan (42, 43). Zadnje posnetke plakatov, ki vabijo na volitve čez 14 dni (44, 45, 46), sem napravil tako, da jih vsak lahko iztisne in poobesi po oglasnih deskah. V Zbirki so tokratni napisi na c:Category:Protest in Ljubljana (2022-04-08) in na c:Category:Election campaign in Slovenia (2022-04-02). Poslikal sem tudi razstavo protestnih predpasnikov, ki pa jih je bilo toliko, da so šli na samostojno naslednjo stran.

Stran 446 Niso vsi isti,
27. marca 2022

Ker je bil v petek sredi dneva (pet pred dvanajsto!) v Ljubljani globalni podnebni štrajk (množični protesti so bili ob istem času po celem svetu), je slik spet nekaj več. Na njih je mladina, eden od fotografov mi je priznal, da mladino veliko raje slika kot stare petkove protestnike, jaz pa o svojih fotografskih preferencah raje previdno molčim :) Podnebne napise sem v Zbirki (Wikimedia Commons) kategoriziral pod Global climate strike in Ljubljana 25 March 2022, kjer so se znašle v družbi podobnih iz Avstrije, Avstralije, Nemčije ... Stoprvi redni petkov protest je bil namenjen naštevanju stotih razlogov, zakaj moramo na volitve (slika 54), objavila jih je tudi Mladina 24. 3. 2022. Rozovo recitacijo Niso vsi isti, ki je posodila naslov tejle strani, je dal Božo Flajšman na Youtube, besedilo pa je gotovo tudi kje na spletu. Za aktivistko Tjašo Zorc (38) naj povem, da je pred desetletjem objavljala ljubezenske romane pod psevdonimom Maša Modic; o njenem popularnem opusu je 2003 nastala tudi diplomska naloga. Edini izlet zadnjega tedna je bil na Rodico (prvih šest slik): cel dan nisem srečal žive duše, sneg je bil ravno prav trd in smuka dobra. Slika 6 je iz Kovaškega muzeja v Kropi, ki ga prenavljajo. Kot je na Šentflorjanskem v zadnjih desetletjih navada, so oddelek NOB ukinili, čeprav je pri partizanih in med talci padel vsak deseti Kropar. Pod geslom Cankarjevega Jermana "Ta roka bo kovala svet" smo se zavzeli proti potlačenju pomembnega dela naše zgodovine; ta citat bi bil lahko za naslov kroparske muzejske NOB-zbirke.

Stran 445 Nismo ovce,
19. marca 2022

Stran si je sposodila ime s Severinovega "zapasnika", na katerem je ta petek pisalo: Že stotič dokazujemo, da nismo ovce." Protestni posnetki oklepajo tiste z dveh izletov, smuškega z Draškega vrha in kolesarskega iznad Izole. Julijanu iz Malije (13) je bilo dolgčas, pa nama je pripovedoval, kako hudo je bilo med drugo svetovno vojno. Na poti domov sva v Ospu zaman iskala partizanski bunker pri Klabjanovih (16), vpisan v Register kulturne dediščine; zasuli so ga že pred dolgimi leti. Na stotem petkovem protestu so govorili Milan Kučan, Matjaž Hanžek, Jedrt Jež Furlan, Andrej Rozman Roza, prepevala sta Jani Kovačič in Darko Nikolovski, verze je bral Boris A. Novak. Rozov govor sem postavil na Youtube, Kučanovega govora in rapa Nikolovskega pa žal nisem dovolj dobro posnel. Velik in lep dogodek je bil, končal se je pred zabarikadirano RTV, ki jo Janša želi podrediti tako kot Putin Mariupol. Zadnji posnetek je sken QR-kode, ki državljana pripelje na volitvomat. Skozi serijo odgovorov na evidentirane volilne zahteve program izpiše, v koliko odstotkih državljanovi odgovori ustrezajo ponudbi obstoječih strank.

Stran 444 No, gospod, to je pa že preveč,
9. marca 2022

Na občnem zboru lokalne Zveze borcev (začetni posnetki) so bili udeleženci starejši, na osmomarčevskem protestu v Ljubljani (slike od 21 dalje) pa je bilo največ mladih ljudi; nekateri od portretiranih so vstopili v Wikimedijino Zbirko, za nepodnaslovljene aktivistke bo treba prej poiskati imena. V Zbirko sem seveda prekopiral tudi napise na transparentih. Od 6 do 20 so posnetki s petkovega protesta 3. marca 2022, ki je izpostavil vladno uzurpacijo medijev, zlasti javne RTV. Ker trenutno ne najdem primernejšega mesta, kar semle odlagam nekaj povezav na vojno v Ukrajini, čeprav je bilo napisov proti vojni na protestu 8. marca malo. V času, ko se gre informacijski mainstream propagandne vojne, je namreč treba pokazati na alternativne informacije, ki jih radi izpuščajo: Kako rešiti civilizacijo.

Stran 443 To leto bo naše in naša bo letos pomlad,
26. februarja 2022

Verz za naslov te strani je spet prispeval Kajuh (iz pesmi Po tisoč letih), majico z njim je na včerajšnji protest prinesel Tone Gržina (21, 22). Posnetki so z dveh zadnjih petkovih protestov, vmes je nekaj snežne beline s Karavank in Pokljuke. Zadnjega je napravil Boris Živulović in sem si ga za tole stran sposodil, ker sva na njem tudi midva z Miro, ujeta v črko I na napisu IZBRIS. Pretresljivo sta v snežnem metežu ob obletnici izbrisanih, tem sramotnem slovenskem "administrativnem genocidu", govorila Dragan Petrovec in Ratko Stojiljković. Protestne napise najde človek tudi v Wikimedijini Zbirki (c:Category:Demonstrations and protests in Ljubljana in 2022, c:Category:Protests against Janez Janša, c:Category:Slovene-language signage at demonstrations).

Napisal sem že, da niso vsi v političnem vrtincu enaki, nekateri so neprimerno slabši. Od volitev bo odvisno, ali bo izbrana znosna ali neznosna oblastna garnitura. Pametni državljan, ki modro sklene, da ne bo šel na volitve, naj se ne pritožuje, ko mu bodo zavladali bedaki in mafija.

Stran 442 Zabode handžar si v srce,
15. februarja 2022

Naslov tele strani je s petkovega plakata Saše Pahor Jenko (na začetku strani), na plakat pa je prišel iz Aškerčeve pesmi Janičar, ki govori o usodi izdajalcev. Zadnje slike so od včeraj, ko se je pred skupščino enajst strank opredeljevalo do 138 zahtev Glasu ljudstva. Policijskih ograj tokrat začuda ni bilo. Akcijo je soorganizirala skupina Danes je nov dan, ki s svojo mladostno zagnanostjo, znanjem in avtentičnostjo vzbuja socialna upanja. Nazadnje, tako bi rad verjel, prevlada prav to: zaupanje ljudem, ki so zares zavzeti za skupno dobro, torej nekakšen moralni instinkt nad paleto ideoloških ponudb, da o očitni poniglavi preračunljivosti, pokvarjenosti in zavajanju vladnih strank ne govorim. Ne, sploh niso vsi isti! Kjer pod fotografijami govorcev ni imena, pomeni, da jih ne poznam, tiste z imeni pa se da poguglati. Miha Tomšič je za protestne potrebe predelal Alojz Valček Marka Breclja tako, da se namesto na fizika Alojza Kodreta nanaša na policaja Antona Olaja (slika 16), Boris A. Novak pa si je napev za parodične verze Ole, Ole - Olaj, Olaj sposodil pri navijaškem refrenu The Name of the Game (slika 17). Pesem je protest zoper kazni, ki jih generalni direktor Policije Anton Olaj predpisuje kritičnim intelektualcem, med drugim Pavletu Gantarju. Posnetek Borisovega nastopa na Youtubu z naslovom Olempijada [sic!] v Ljubljani 11. 2. 2022 je delo Karpa Godine. Na zadnjem petkovem protestu smo bili priča podelitvi olimpijskih medalj za boj proti demokraciji Janši, Hojsu in Olaju.

Stran 441 Z zvezdo upora v očeh,
5. februarja 2022

Tokrat je fotografij več. Na sprožilec pritiskamo, ko smo kje na novih koncih, posebej če je lepo vreme. Prva pot je vodila na koline k prijatelju Tonetu Gržini v Ojstriško vas, naslednji dan pa v bregove nad Laškim, kjer je speljana Pot 14. divizije. Partizanske spomenike je tam poslikal že Bor, do neposlikanih pa z Miro nisva mogla, ker so na težje dostopnih mestih in ker ob cesti ni bilo nikogar, ki bi ga lahko povprašala za pot. V partizansko zbirko jih bo vnesel Bor, jaz pa naložim v Zbirko na Wikimedia Commons vse druge ob poti. Naslednji izlet na Kras je bil uspešnejši, poslikala sva kar nekaj modrih zvezdic, ki označujejo neobiskane partizanske spomenike, na obeh straneh meje. Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji je že presegla 6700 obeležij. Ob vpisovanju v zbirko sem opazil, da sem fotografiral tudi nagrobnik treh partizanov (Alojz Zorn, Vladimir Pangerc, Alojz Kobal), ki jih je 14. 8. 1943 postrelila domobranska patrulja pod vodstvom pesnika Franceta Balantiča v Grahovem. O tem pišem v prispevku Mladi fantje na dveh straneh. Na Primorskem lepo skrbijo za spomenike, tudi v Italiji nihče ne praska informacijskih tabel na mestih, kjer rdeča zvezdica označuje partizanska obeležja, njihove slike so pomemben del turističnih informacij o kraju. Naslov tej strani je dal napis na spomeniku v Jamljah na oni strani meje (slika 31). Povezav na uspomeničene osebnosti (Dragotin Ripšl, Valentin Orožen, Matija Vertovec, Drago Marušič, Karel Štrekelj, Dorče Sardoč, Albin Škerk, Lojze Kokoravec) tokrat ne bom delal, saj se jih da poguglati in najti na Wikipediji, v SBL in drugod; slike obeležij obesim v Zbirko in v wikipedijske članke, če jih še nimajo, kakor tudi slike krajev in cerkva ob poteh: Lože, Laziše, Vrh nad Laškim, Olešče ... Jamlje, Cerovlje, Mavhinje, Prečnik, Šempolaj, Praprot ... O enciklopediziranju kulturne krajine sem nazadnje pisal v dveh člankih: Motiviranje študentov za lokalne raziskave in (skupaj z Jernejem Polajnarjem) v Wikimedija in lokalno raziskovanje. To počnemo tudi s študenti že v prvem letniku.

Stran 440 Glas ljudstva,
22. januarja 2022

V sredo 19. januarja je ljudska skupščina Glas ljudstva na Trgu republike izročila 138 zahtev (tudi tule) slovenskim strankam. Lepa priložnost za opremo wikipedijskih člankov o politikih z njihovimi slikami, ki sem jih prej naložil na Wikimedia Commons. Čeprav so se zbrali na trgu eminentni ljudje pri državotvornem dejanju, je preplašena ali pa preprosto zmešana oblast pregradila trg z zaščitnimi ograjami, bogseusmili take države. Prva vrstica fotografij je iz Muzeja novejše zgodovine, kjer sva s sospomeničarjem Danielom Divjakom iskala kartotetko spominskih točk iz druge svetovne vojne, ki jo je do leta 1961 postavila Olga Kastelic - Marjetka. Kartoteka je v precej razsutem stanju, nekateri fascikli manjkajo, kartotečni predalčki zamešani, težko si bo kaj pomagati z njo ... Čisto slučajno sem med papirji naletel na pričevanjski opis Kajuhove smrti (slika 3), za katerega sem pozneje našel, da je bilo leta 1957 objavljeno v Planinskem vestniku. Naša zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji vsebuje trenutno 6652 enot.

V petek zvečer smo protestirali proti zakonu, ki želi doseči zastaranje gospodarskega kriminala – kako prozorne in kako nespodobne oblastne poteze! Svetlana Makarovič je prebrala pesem Utrip laži, ki je merila na Možinovo omalovaževanje dražgoške bitke. Sveže je pričevanje domačinke Jelke Gortnar o dražgoški bitki, ki ga je na Youtube postavil Božidar Flajšman; Jelka Gortnar je sestra Franca, Francke in Toneta Gortnarja, o katerih sem tu že pisal. Nekje na sredi je slika z naslovom Najboljše so pa pečenice z zeljem, pač z mislijo na izjavo Cankarjeve Geni v Hlapcih, ki daje prednost pečenim piškam. Upam, da take izjave ne postanejo kdaj naša zadnja tolažba ali celo vodilo.

Stran 439 Sloveniše art,
16. januarja 2022

Vreme se je popravilo, zato je nekaj več izletniških: v krnico pod Malo Ponco, v Streseno dolino, na planino Konjščico in Belo peč nad Tržičem, na Konjsko sedlo v Spodnjih bohinjskih hribih. Na petkovem protestu sem slikal Jerico Mrzel, Urško Comino in Svetlano Makarovič in jih spravil v Zbirko. Pa protestne napise tudi, da bo laže pisati zgodovino in jo teže falsificirati.

Stran 438 Dražgoše 80 let,
10. januarja 2022

Tokrat so ob protestnih še dražgoške slike. Sporočilo petkovih protestov in Kučanovega nedeljskega govora na proslavi ob 80. obletnici dražgoške bitke (Youtube, tekst) je bilo identično: na volitvah 24. aprila moramo državo odvrniti od fašizma. Razlika je bila v številčnosti množice in v teži izrečenega, saj je bila za razliko od petkovih kriminaliziranih protestnih sloganov v Dražgošah razločna obsodba vladne tiranije izrečena ob prisotnosti najvišjih predstavnikov države in tako rekoč ob policijski in vojaški asistenci. Recitirane in pete pesmi so bile Kajuhove in Novakova Svoboda je glagol. Če si ta narod aprila prosto ne izvoli vere in postave, ni vreden svobode. Petkov protestni sprevod se je ustavil pred RTV, kjer se dogaja kadrovska čistka v slogu časov, za katere se je zdelo, da se ne morejo vrniti. Ljudje na slikah so večinoma poznani, zato jih nisem podpisoval, če kdo koga ne pozna, naj me povpraša. Od slike 17 dalje so slike iz Dražgoš. Serijo začenja pisateljica Valerija Skrinjar Tvrz, za slikovno opremo gesel na Wikipediji pridejo prav tudi posnetek organizatorja generalmajorja Ladislava Lipiča in portreti nastopajočih igralcev Primoža Bezjaka, Vesne Slapar, Katarine Stegnar in pevke Gaje Zorč. Scenarij za prireditev je napisala Milena Sitar. O domobranski interpretaciji dražgoške bitke glej zapis Klemena Laha.

Stran 437 Naj novo leto odnese diktaturo, korupcijo, laži,
10. januarja 2022

Tokrat so protestne slike dvoje: najprej s ponedeljka 28. decembra (0–12), potem pa še od petka 31. decembra (od 23 do konca). Prve so bile proticepilske, druge protivladne. Svobodo zahtevamo vsi, proti pisunom, ki dajejo prednost varnosti in zdravju pred svobodo. Ali niso nikoli brali Martina Krpana, kjer razločno piše: Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre. Če bi obveljala njihova, ne bi bilo ne Trubarja, ne kmečkih upornikov, ne partizanov, niti današnjih kolesarskih protestnikov. Jajcemat (slika 14) je že uslovarjena beseda, nimam pa podatka, za koliko naprav za prodajo jajc se ji je uspelo uveljaviti. V sredici je dokumentirana podelitev Trubarjeve nagrade Miranu Košuti; za to priložnost v NUK-u sem nekoliko popravil Miranovo geslo na Wikipediji, ki pa še vedno potrebuje izdatnega ažuriranja. V nagovoru je zelo razločno protestiral proti temu, da bi ga Cobiss umeščal med italijanske pisatelje, ki pišejo v slovenščini (debata na to temo je tekla pred kratkim na Slovlitu). Ljudi na slikah najbrž ni treba posebej predstavljati, samo pri Marku Bidovcu naj povem, da je pravnuk leta 1930 na bazoviškem procesu ustreljenega Ferda Bidovca (prizadeva si za njegovo rehabilitacijo, v Italiji uradno še vedno velja za terorista, ne pa za borca proti fašizmu), Jana Mahorčič pa je NUK-ova piarovka. Mišeljski konec (22) je bil posnet pred silvestrom z Mesnove glave, kot vsako leto. Na kolesarskem protestnem silvestrovanju so na ognju upora na Trgu republike goreli tiranija, korupcija, laži in izdajstvo, lampijoni (37) pa so ponesli v nebo želje po demokraciji, poštenju, sreči, tovarištvu.

Stran 436 Glava dobi vsak dan za kosilo dva človeka,
25. decembra 2021

Ela je ob svoji umetniji iz plastelina, ki ji je dala ime Pošast s tremi glavami, povedala: Glava dobi vsak dan za kosilo dva človeka. Če ju dobi in poje, potem je sita. Sicer je jezna in tako zamahne z repom po vodi, da nastanejo poplave. Novinarko Erno Barborič Petrač (2) sem posnel, ko me je prišla izprašat o Kekcu, povedal sem nekako tole. Grafit (3) je z Jesenic, protestni napisi pa z božičevanja v Ljubljani v petek 24. decembra. Imeli smo jaslice in smrečico, napis Mi vsi smo Jaša je zato, ker ablast toži Jašo Jenulla zaradi organizacije protestov in mu skuša zaračunati policijsko varovanje. Udeleženci smo za božično darilo dobili zbirko protestnih pesmi Protestarico, ki jo je uredila Ana Jug, založil Luka Manojlović iz Nove Gorico, v njej pa so pesmi 20 avtorjev, začenši z Borisom A. Novakom.

Pisatelj Branko Gradišnik se petkovih protestov sicer ne udeležuje, prepošilja pa vabilo na protest pred skupščino v ponedeljek 27. decembra ob 9.00, ko bo parlament "sprejemal PKP10, zakon, ki bi, če bo sprejet, omogočal nadaljnje teptanje in morda dokončni odvzem naših svoboščin in pravic". Tisti s Facebookom najdete odprto Gradišnikovo stran in poslanice na Brankogradisnik1951. Proti sprejemu neustavnega zakona se je zavzela tudi Pravna mreža za demokracijo v Izjavi za javnost.

Stran 435 Saj Slovenija ne krati mladoletnim tujkam spati v ledeni krsti vode,
18. decembra 2021

Začne se s spletnim oglasom, ki išče sostanovalko v nekdanji Toporišičevi delovni sobi na Šarhovi ulici v Ljubljani. Z Majdo Kovačec (slika 1) sva se z Miro spoznala na poti na Mali Javornik; izkazalo se je, da ni samo športnica, ampak tudi pisateljica (Cobiss). Potem so pa samo še protestni napisi od minulega tedna. Na zadnjem protestnem posnetku Boris A. Novak bere pesem Kralj svobode o kurdski begunski deklici, ki se je nedavno utopila v Dragonji; pesem je posodila verz naslovu tele strani.

Stran 434 Zimske radosti,
12. decembra 2021

Smrt gluhoneme begunske deklice v mejni reki Dragonji je bila osrednja tema protivladnih protestov minuli petek, udeleženci so za begunce zbrali kup oblačil in obutve (17), samo upamo lahko, da bodo srečno prišli do potrebnih. Pa kostanj smo "pekli", ki so ga improvizirani in samovoljni oblastni odloki izvzeli iz serije novoletnih prepovedi. Zimske radosti so dveh vrst. Tiste perverzne, ki jih goji samopašna in podivjana vlada, je narisala Saša (11; protestni napisi tega tedna so že v Wikimedijini Zbirki, kjer delajo družbo drugim iz minulih 80 in več tednov), za ravnotežje sem na začetku in na koncu dodal prgišče posnetkov zimskih radosti običajne sorte. Da ne pozabimo nanje v mračnjaškem političnem vzdušju. Začnejo se s Hruškim (Hrušenskim, Hruščanskim) vrhom oz. Hruško Rožco (tam sem srečal Urbana Ažmana, ki je z njim Mira pred leti napravila intervju za Planinski vestnik), končajo pa s smuko s Partizanskega doma na Vodiški planini nad Kropo. Zraven Hruškega vrha je Klek, kjer smo bili letos s slavističnimi kekci.

Stran 433 Utkenektkosmrdi,
7. decembra 2021

Literatura je nedvomno ena nevarna reč, sicer se ne bi citati iz nje pojavljali na protivladnih protestih, tokrat se je citat iz Queneaujeve Cice v metroju ponudil za naslov strani v albumu (14). Snežna belina na drugih posnetkih ne potrebuje komentarja; lokacije so zapisane pod slikami, na Geopediji se da preveriti, kje so ti vrhovi in te zapršičene planine. Zadnji posnetek izkoriščam za poizvedovanje, kdo iz srenje bi bil zainteresiran za referat na simpoziju o dveh Jenkih, pesniku Simonu in skladatelju Davorinu, ki sta se rodila leta 1835 v Kranju – naj mi piše. Na posnetku so pobudniki za leto 2025 načrtovanega simpozija kulturni animator iz Mavčič Rudi Zevnik, muzikolog Franc Križnar in vodja prireditev v kranjski knjižnici Nina Svetelj.

Stran 432 Minister, za kulturo odstopite,
28. novembra 2021

Tokrat nekoliko bolj "uravnotežena" stran: protestnih slik je samo 32,5 % :), druge so iz narave. Ne vem, koliko k "uravnoteženosti" prispeva spominska plošča Črtomiru Nagodetu na Mirju 15 (slika 4), ki je bil žrtev političnega procesa 1947; vključil sem jo tudi v sloj partizanskih spomenikov na Geopediji, saj je bil spočetka v vrhovnem plenumu OF. Med partizani je tudi tigrovec Lavo Čermelj (2). Kako je bilo s slovenstvom nobelovca Friderika Pregla (3), lepo piše v njegovem geslu na Wikipediji. Galerijo uspomeničenih znamenitežev tokrat zaključuje slavist Rajko Nahtigal s ploščo zraven Nagodetove, na Mirju 13 (5 in 6). Planinski posnetki so s poti na Košutico (Babo) nad Ljubeljem in Hruški oz. Hrušenski vrh nad Plavškim Rovtom, gore so na meji z Avstrijo ali pa že na oni strani, treba jih bo postaviti k ustreznim enciklopedijskim geslom. S kolesarsko nalepko je nekdo obogatil zbirko na polepljeni vpisni skrinjici na vrhu (21). Posnetek 26 je za tiste, ki bi znali dešifrirati meni popolnoma nerazumljivo številčenje sedežev v novih vlakih Slovenskih železnic. Od slike 27 do konca je dokumentacija petkovih državljanskih dolžnosti; z enega izmed napisov je tudi naslov te strani v albumu, ki se slavistično poigrava s pomenotvorno premestitvijo vejice: "Minister, za kulturo odstopite" namesto pričakovanega "Minister za kulturo, odstopite". Tokrat se je na Trgu republike dogajala dražba ministrove podobe, v Banksyjevem slogu obdelane z rezalnikom papirja; za sto evrov jo je kupil Zlatko. Števika 21 na dlani z iztegnjenim sredincem pomeni še 21 petkov do volitev. Napis SRAMOTA pa je, kot vemo iz medijev, pred Dramo SNG. Protestni napis. Glas umetnikov in kulturnikov.

Stran 431 Ustavimo državni udar,
20. novembra 2021

Božo Flajšman objavi svoje posnetke s petkovega protesta skupaj s komentarjem že uro dve po dogodku, jaz v najboljšem primeru (tole je tak primer) dan potem. Uvod vanje sta grafit pri železniški postaji v Ljubljani in Spacalova grafika, z druge strani pa jih zapira troje posnetkov s koncerta Janija Kovačiča in Mirana Košute v atriju ZRC SAZU. Odigrala in zapela sta blizu 20 pesmi italijanskega kantavtorja Giorgia Gabra (1939–2003), čigar polno ime je bilo Gaberščik (gl. vabilo na koncert na Slovlitu). Koncert je na dostopen na Youtubu; pesmi je prevedel Miran Košuta.

Stran 430 Mi pesem sreče brani napisati,
14. novembra 2021

Število posnetkov na tej strani je 36, kolikor je včasih obsegala posnetkov celuloidna rola; kako zelo še vedno preddigitalni formati določajo naše obnašanje v digitalnem svetu.

Spet kradem naslov strani iz poezije, tokrat iz pesmi Francke Gortnar (slika 6), ki se nahaja v 12.000 tekstov obsegajoči zbirki NOB poezije; Francka je ena od 2437 pesnikov, ki so v najtežjih časih dokazovali, da med vojno muze ne molčijo. Neža Kočnik je pretipkala prvih 1370 enot Kataloga uporniškega pesništva v računalnik, Mihael Simonič pa je zanj pripravil iskalnik. Vsaj eno pesem (Izseljeni) je napisal tudi njen brat Franc Gortnar, ki je padel nad Smlednikom in ima tam v gozdu spomenik. Prek njunega brata Petra, ki ta spomenik vzdržuje (nanj me je kot nekdanjega stražiškega sovaščana opozorila Marija Stanonik), sem sploh postal pozoren na Gortnarje. Zapis o Francu Gortnarju v zbirki partizanskih spomenikov na Geoopediji – trenutno je v njej 6563 spomenikov – je zdaj obogaten z novimi podatki.

Na začetku je ena od plošč Radiu Kričač, ki jih je v začetku 1980. let RTV postavila svojemu medvojnemu ilegalnemu predhodniku. Z RTV ni nobenega odgovora, koliko plošč od načrtovanih 23, kolikor je bilo skrivnih lokacij radia Osvobodilne fronte, so sploh postavili; v zbirki partizanskih obeležij smo jih našli trinajst. Zdaj ko je "nov veter", bodo verjetno začeli postavljati plošče okupatorjevim sodelavcem, za katere je sicer v slovarjih vsega sveta beseda izdajalec. Zanimivo, pojma izdaja 'sodelovanje v vojni zoper svojo deželo', ki ga pozna 49 jezikov na Wikipediji, slovenska Wikipedija še nima. Sledi četvero aktualnih političnih protivladnih grafitov po ljubljanskih zidovih, sredica te strani pa je iz posnetkov z letošnjega popotovanja iz Litije do Čateža. Udeležba je bila kovidsko skromna, vzdušje in obara na Čatežu pa sta delovala zdravilno. Posnetek Andraža z bankovcem za 500 evrov naj ostane enigma, kakor je enigma tudi pobeljena plošča na rojstni hiši Slavka Gruma; Grumu so lani sredi Šmartnega sicer postavili doprsni kip (žal sem ga pozabil fotografirati).

Zadnja tretjina je iz protestnih posnetkov. Portret enega izmed govornikov, Branka Sobana (32), sem postavil v Zbirko, spoznal sem popularno pisateljico Mašo Modic (36), o kateri sem nekoč naročil diplomsko nalogo. Saj nas je bilo kar nekaj, vendar glede na grozljive reči, ki se dogajajo v politiki in javnem življenju sploh in nas pehajo v skorumpirano avtokracijo, premalo. Kot da bi tiščanje glave v pesek postalo prepoznavna slovenska drža. Drugačno držo imata kolumnista Mateja Ratej in Dragan Petrovec, ki vabita na predstavitev svojih knjig Silhuete in Stopinje upora v Atrij ZRC v četrtek 18. novembra 2021 ob 18. uri. Ker ne gre za literarnovedno ali jezikoslovno temo, vabila na Slovlitu ne morem objaviti; ga pa tule.

Stran 429 O kulturi bi čvekale,
6. novembra 2021

Za naslov te strani je verz iz pesmi Vladavina gospodarja muh Svetlane Makarovič (slika 42). Lahko bi si izbral tudi kak verz iz pesmi Andreja Rozmana Roze Sendevedeset procentou (43) ali iz pesmi Iztoka Osojnika No pasaran; vse tri so na letakih, ki pod gesli Za svobodo, za demokracijo, za vladavino prava ... pozivajo na Prešernov trg v petek 12. novembra ob 17.00. Shodi so "iz zdravstvenih razlogov" prepovedani (čeprav so na prostem okužbe malo verjetne), zato to ne bo shod, ampak kolesarski sprevoz. Zanimivo, dovoljene so pa maše v zaprtih prostorih – vladarjeva skrb za zdravje pa taka! Največ posnetkov dokumentira protestne zahteve zadnjih dveh petkov (3–16 in od 29 do konca), postavljeni so bili tudi na Wikimedia Commons (tisti z 29. oktobra in tisti s petega novembra). Zabavna je bila intervencija policije na predzadnjem protestu, ki je pred pošto, kjer smo v nabiralnik oddali dopisnice s pozivom velikemu vodji, naj odstopi (pošto menda zadnje čase, odkar je "prejel grožnje s smrtjo", spet dviguje), želela preprečiti ljudem prečkanje ceste na prehodu za pešce in pri tem spoznala, da se obnaša neumno. Na zadnjem protestu je zelo dobro govoril zgodovinar Martin Premk, tudi Jaša Jenull je vedno boljši tribun. Vmes so fotografije s strokovnih in z družabnih srečanj ter žal z enega samega izleta v sotesko potoka, ki mu je ime tako, kot se jaz pišem. Da bi se vremena zjasnila in bi bilo naslednjič fotografij iz narave več!

Stran 428 Najdli ste od vil hišico,
23. oktobra 2021

Lepo bi bilo fotografirati prisrčne otroške napise, kot je tale iz naslova strani (slika 1), pa je čas tak, da je treba dati prednost napisom na petkovih protestih, ki razkrivajo zločesto naravo aktualnega oblastnega režima in iščejo ustreznejše oblike prihodnje družbene ureditve (slike od 17 do konca); tokrat je procesijo, ki se je od Prešernovega trga vila proti Ministrstvu za kulturo na Maistrovi ulici, spremljala maketa vodnega topa; od nastopajočih je največ aplavza požel Andrej Rozman - Roza; postavil sem ga na Youtube in na dnu napravil povezavo nanj. Za uvod (3–9) so posnetki s simpozija Desetič brat v Štihovi dvorani Cankarjevega doma in po njem (slike nekaterih nastopajočih sem dal tudi na Wikimedia Commons), od 10 do 15 pa z dveh komemoracij, na katerih je govoril Drago Štefe: pred spominsko ploščo v Otočah, ki je posvečena padlim iz prve slovenske tekstilne zadruge, in na grobišču padlih na Dobravi. Magda Štupnikar je recitirala, Anton Habjan je pel, Nejc Jemc pa ga je spremljal na harmoniki.

Stran 427 Zamenjajte zrcalo,
17. oktobra 2021

Napaberkovano po koledarskem razporedu: z razstave o jubileju Martine Orožen (0) je še od zadnjič, en del slovenske literarne zgodovine na kosilu (3), pogreb prijatelja Ljuba Bavcona, na katerem sta govorila Marijan Križman in Alenka Šelih (4–7), ob poti grob igralke Marije Vere in škofov Vovka in Jegliča, po pogrebu kosilo Pod kostanji na Žalah (10–11), nekaj od posnetega sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko. Ko sva z Miro pred leti hodila po Prenju, sva pri bivaku na Jezercih zgrešila spominsko ploščo leta 1949 v avgustovskem snežnem metežu umrlih kranjskih alpinistk Marice Hribar in Adele Modic. Zehrudin Isaković je prijazno poslal fotografijo nove plošče, ki jo je posnel Petar Šimić, France Malešič pa je v arhivu planinskih nesreč našel fotografijo tragično preminulih in posnetek stare plošče (12–14). Od tod do konca so napisi s petkovega protesta, na katerem smo rangirali zahteve Zavezništva civilne družbe do bodočih vlad.

Stran 426 90 let Martine Orožen,
13. oktobra 2021

Slik tokrat nisem opremljal s podnapisi, saj se poznamo (kolikor nam maske ne skrijejo identitete). Slavljenka Martina Orožen jih sploh ne kaže toliko, kot piše, napravila nam je predavanje, da je kaj, enako živo kot pred štiridesetimi leti. Voščili so ji prorektorica Ksenija Horvat Vidmar, dekanja Mojca Schlamberger Brezar, predstojnici Mateja Pezdirc Bartol in Špela Sevšek Šramel, predsednik SdS Matej Šekli, Mariborčani z Markom Jesenškom so ji izročili zbornik v njeno čast, predvajali so posnetka voščil Katje Sturm Schnabl in zakoncev Tokarz, pela je Irena Avsenik Nabergoj, na citre jo je spremljala Tanja Zajc Zupan, na koncu je z Zabučale gore pritegnila še številna publika, med njo je kamera ujela Bernarda Rajha, Majdo Merše, Andrejo Legan Ravnikar, Lučko Abram, Eriko Kržišnik, Meto Klinar, Anko Polajnar in Ireno Orel, ki je vse skupaj vodila, drugi so bolj ali manj prepoznavni v ozadju, nekatere sem postavil v Wikimedijino Zbirko. Še več slik in boljše dobite zainteresirani pri Neži Kočnik, ki je na gmailu, kakopak. Na voščilnico profesorici sem se pozabil podpisati, naj bodo pa za prijazno voščilo tile posnetki.

Stran 425 Krasni novi svet,
9. oktobra 2021

Dva niza petkove protestne dokumentacije (protesti se v tem letnem času dogajajo že v temi) prekinja troje dnevnih fotk z Dobrave, na eni je soseda aktivistka Mimi Zajc.

Stran 424 Hrvaško-slovenska okrogla miza o interpretaciji,
1. oktobra 2021

Slovensko-hrvaška okrogla miza o literarni interpretaciji. Koordinatorja in moderatorja red. prof. dr. sc. Davor Dukić, Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, izr. prof. dr. Urška Perenič, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. V četrtek 30. septembra 2021 ob 10.30 na Filozofski fakulteti.

Stran 423 Pa mirna Bosna,
29. septembra 2021

Potovanje v Bosno mora biti v enem kosu, tudi če je slik nekaj več. V Bihać sva peljala prikolico z oblačili in obutvijo za begunce. Čeprav je Mira priskrbela žig Rdečega križa pod seznamom blaga, naju bosanski carinik najprej ni hotel spustiti čez mejo, češ da bi morala podarjena roba na carinjenje. Pa se naju je hitro usmilil, strgali smo dokument, tako da sva prikolico kmalu izpraznila v skladišču Rdečega križa pri Aneli. Nič več ne gre po domače. Po ulicah in ob cestah je videti precej temnopoltih fantov brez vsega ali z vrečko provianta, menda jih jemljejo pod streho dobri ljudje, dokler se spet ne odpravijo na game, tj. poskušat srečo s prehodom meje. Vzdolž nje so na hrvaški strani izsekali 50-metrski pas, ki spominja na mejo med Vzhodom in Zahodom v času hladne vojne. Že na Hrvaškem sva se ustavljala ob znamenitostih ob cesti: pri gradu Ribnik, ob katerem stoji spomenik Juraju Križaniču, ob spomeniku uporniku Eugenu Kvaterniku, soimenjaku tistega Kvaternika, ki je bil desetletja pozneje visoki uradnik v NDH in je umrl v Argentini. Pred ruševinami gradu Drežnik sva se zapletla v pogovor z delavcema. Izkazalo se je, da je Mijo delovno dobo preživel v Sloveniji in da pokojnine zlepa ne more potrošiti. Ob cesti v notranjščino Bosne je veliko propadlih partizanskih spomenikov, največji je tisti na prelazu Makljen (12), ki so ga v zadnji vojni zbombardirali Hrvati. Nekateri pa so tudi ohranjeni in vzdrževani, tako v hrvaških kot v srbskih ali muslimanskih krajih. V Jajcu sredi mesta stojita drug ob drugem spomenika padlim v zadnji vojni, eden muslimanski z verzi Maka Dizdarja (24), drugi hrvaški (25). V Konjicu sva se na pikniku srečala z nadvse gostoljubno širšo družino kirurga Ćazima Kraljušića (34–39) in se po njegovih napotkih podala do nove koče Rapti v Prenju na 1400 metrih. Cesta do tja je sicer za terence, ampak sva jo zmogla tudi z navadnim avtom. Med planinci, ki so rajali do tretje ure zjutraj (sem se namreč hodi žurat), je bil tudi glasbenik in javni delavec Dragan Agić, s katerim smo naslednji dan, po vrnitvi z Velike kape, ob pivu analizirali bosansko politiko. Z vrha se je razpiral pogled po velikem delu Prenja, tudi na Zeleno glavo, kjer sva bila pred dvema letoma. Nazaj grede sva sklenila še znanstvo s Sanelom Korićem, ki je na vrh peljal svoje raftarske goste – Mira pač nagovori vsakogar, ki ga sreča, in vsi se prijazno odzovejo.

Četrto noč sva prespala v hotelu Hajdučke vrleti v naravnem parku Blidinje, kjer smo bili že dvakrat: prvič v dežju s Kekci leta 2005 in drugič na Velikem Vilincu pred dvema letoma. Zelo so profesionalni, prijazni in odlično domačo hrano postrežejo. Ker je zjutraj nad vrhom Ploćno visel oblak, sva se podala na Veliki Vran na drugi strani doline. Oblak se je čez dan razblinil, vrh Ploćno bo počakal do naslednjič. Vožnja od Livna čez Livanjsko polje je bila turobna, ob cesti izpraznjene vasi, porušene hiše, sami stari ljudje ... Partizanskih spomenikov niso povsod porušili, samo zvezdo so nadomestili s križem (66). Spomenik žrtvam zadnje vojne je našel mesto ob spomeniku partizanskih žrtev (67). Peto noč nisva imela sreče s prenočiščem: obcestnega motela 9 v Bosanskem Petrovcu ne priporočava, ker je v njem vse narobe: cena, menjalni kurz, brez računa, kava ni vključena v zajtrk.

Zadnji dan sva se ustavila na gradu Ostrožac nad Bihaćem. Od zunaj je videti lep, znotraj pa je razdrt. Na vrtu za obzidjem forma viva. V Veliki Kladuši sva obiskala Piksija, ki ga domačini kličejo Slovenac in tam pomaga beguncem. Prav takrat se mu je skupaj s humanitarno delavko in tolmačko Catherine prišel zahvalit droben kurdski begunec Juan iz Irana, ker mu je z njegovo pomočjo uspelo priti v Belgijo. Dobil je azil in službo in čaka na belgijsko državljanstvo. S Catherine pišeta knjigo o njegovi begunski kalvariji. Razpoloženje v bifeju, kjer smo se srečali, je z vsakim pivom postajalo bolj prisrčno. Irfan, ki se je v zadnji vojni kot legionar boril na hrvaški strani, in njegov prijatelj, čigar ime sem pozabil, ki se je boril na srbski strani, sta premirje sklenila že prej. Bogve do kdaj ...

Zdi se, da v Bosni covida ni: maske vidiš redko, še v pogovor ne zaide.

Stran 422 Beseda je konj,
29. septembra 2021

Vse slike so s predstavitve ponatisa Tavčarjeve novelete Otok in Struga v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu. Tam smo nastopali predsednica dolenjskega in belokranjskega slavističnega društva Jožica Jožef Beg, jaz kot pisec spremne besede, ilustratorka Vida Cizel in moderatorka študentka Neža Cerinšek (nisem vedel, da je tudi nagrajena pesnica). Mimogrede sem poslikal še nekaj spominskih obeležij, plakatov v dvorani in napisov. Najbolj mi je všeč tisti, na katerem piše Hvala, ker kolesarite :)

Stran 421 Use je le privid,
19. septembra 2021

Da je "use le privid," je v svoj blokec napisala sosedova sedemletna Ema. Slika 1 in 2 sta še od zadnjič; včasih se pač kakšna izmuzne in jo je treba dodati naslednjič. Od 3 do 6 so z izleta na Vanjež in na Debelo peč, od 8 do konca pa z zadnjega petkovega protesta. Bis bald.

Stran 420 Jezus je bil levi ekstremist,
11. septembra 2021

Državljanske protestne dolžnosti zadnjih dveh tednov. Ob izpitih in hišnih rekonstrukcijah za drugo ni bilo časa. Govornika zadnjič sta bila na Trgu republike Igor Winkler, pred Ministrstvom za kulturo, ki podpira društvo izrazite nacistične orientacije, raziskovalni novinar Erik Valenčič, na zadnjem protestu pa naša študentka Marija Jeremić. Predsednika Boruta Pahorja je na protestu zastopala slamnata lutka.

Stran 419 Hlapci Jerneji in Šimni Sirotniki,
11. septembra 2021

Čas me prehiteva, zato postavljam kar dve strani fotografij hkrati. Ta stran se začne z verzi Mihe Klinarja na spomeniku padlim na Belem polju pri Hrušici, ki se sklicujejo na Cankarjevi naslovni osebi. Zbirka partizanskih spomenikov je presegla številko 6500 obeležij, popisovanje se nadaljuje. Na sliki 3 se družita dve nazorsko različni kolesarski nalepki; domnevam, da bodo tisto protestno nestrpni ljudje kmalu spraskali z droga. Na štirici je inštalacija v Försterjevem vrtu za FF, tam je bil posnet tudi Tomo Virk za potrebe intervjuja v oktobrski številki Planinskega vestnika (30). Vmes so protestni napisi za potrebe jezikoslovnih analiz in protestniki (Roza, Brina, Gašper, Milena) ter nekaj malega Premanture. Naknadno zapisujem ugotovitev, da sem za stran izbral naslov, ki sem ga uporabil že 26. aprila 2013. Nič hudega, saj ga trenutno ni mogoče odpreti in se zgražati nad samoplagiiranjem :)

Stran 418 Vodnik na Triglavu,
22. avgusta 2021

Zadnjič sem pozabil v album naložiti pisateljsko hišico na Bledu, zato jo zdaj. Menda je hišico in bližnjo propadajočo vilo muzealcev kupil neki Ukrajinec skupaj s polovico hriba Osojnice – komentar ni potreben. S Petrom Scherberjem (slika 1) smo na Urškino povabilo kosili na Bregu, Katja (3, 4, 5) je istega dne zagovarjala magisterij, sledil je redni petkov protest (6–8). Proticepilci protestirajo pred RTV vsak dan (9), mimo nas je peljala pot na kosilo uredništva Slavistične revije (10, 11). Z Mojco Vučajnk, ki je magistrirala na temo športnega romana leta 1998 (13), smo se slučajno srečali na Uskovnici. Nato pa so si slučajnosti kar sledile. Ta stran v albumu ima naslov po fotografiji spominske plošče, ki obeležuje vzpon Valentina Vodnika na Triglav 20. avgusta leta 1795 (32). Glavnina posnetkov je s protestnega vzpona na Triglav na isti dan (20. avgusta) 226 let pozneje. Triglav smo želeli očistiti nacističnega virusa, ki ga od tam razširja MP. Triglav je pač slovenska simbolna točka. Jakob Aljaž ga je s postavitvijo stolpa iztrgal iz rok Nemcev, partizani so leta 1944 z razvijanjem slovenske zastave in rušenjem mejnika med Italijo in Tretjim rajhom na njem sporočali, da je Triglav slovenski, mi pa smo z razvitjem gesla Oblast ljudstvu, volitve zdaj in protestniškega kolesarskega bandera izrekli jasni NE aktualnim oblastnikom, ki odkrito simpatizirajo z okupatorjem iz leta 1944 in preganjajo uporniško tradicijo partizanstva. Tea Jarc je prebrala poslanico, nekdanja veleposlanica Jadranka Šturm-Kocjan je recitirala Kajuhovo pesem, sam sem povedal nekaj o "osamosvojitvenem" vandaliziranju partizanskih spominskih plošč okoli Triglava, fotografu Borutu Krajncu nas je iz letala uspelo posneti.

Težko bo nejeverne prepričati, da smo se na poti gor zgolj po naključju srečali z obrambnim ministrom Toninom in da sta se zvečer na Kredarici zgolj po naključju znašla še Janez Janša in odstopljeni policijski minister Aleš Hojs. Vprašanje je le, ali so zaupne informacije o protestniškem vzponu na Triglav pridobili oblastniki s pomočjo vohunskega programa Pegaz ali je bila za tajming zaslužna protestniška obveščevalna služba. Kakor koli že, okrog devete zvečer je na Kredarici prišlo do prvega soočenja protestnikov, ki že 70 tednov pozivamo vlado k odstopu in k novim volitvam, z vrhom režima. Premierjevi pohvali protestnikov za osvojeni vrh je sledila njegova žalitev, češ da ni vedel, da ima psihiatrična bolnica Polje dan odprtih vrat. Tea je prebrala del govora, protestniki smo jo podprli z vzkliki. Ko smo odkrili, da je oseba, ki se je skrivala v kotu, Aleš Hojs, smo ga pozdravili z oink oink, on pa je zanikal, da bi protestnike kdaj označil za svinje, neonacije pa za bisere. Oblastnika sta se "dostojanstveno umaknila" (beri: pobegnila pred ljudstvom, ki naj bi ga predstavljala), režimski vernik je fizično nastopil proti Tei, do ravsa pa vendarle ni prišlo. Dogodek je, ker ga je Tea snemala in v živo predvajala, doživel burno medijsko pozornost. Protestno akcijo so rumeni novinarji oblatili z debelo lažjo, kako je oskrbnik koče Herman Uranič izjavil, da so protestniki skakali po mizah; na Mirin poziv je izjavo v Slovenskih novicah zanikal. Tea Jarc prejema od esdeesovskih hijen kupe vulgarnih sporočil, njihove pokvarjene medije pa moti le, da si je drznila zmotiti ljubljenega vodjo pri zasluženem počitku. Število komentarjev in glasovanje na 24ur.com, ki se ga je udeležilo skoraj 30.000 ljudi, govori, da se je dogodek dotaknil tistega, kar ljudje dojemajo kot bistvena določila slovenske kolektivne identitete (alpskega značaja skupnosti, mitologije neomadeževanih gora in Triglava kot svetega prostora), razkril problematičnost tega identitetnega veziva in temeljno razklanost skupnosti, ki se vleče od Finžgarjevega bolečega popisa bojev med Anti in Slovani v romanu Pod svobodnim soncem, spopadov med katoliki in protestanti v 16. stoletju, strastnega zmerjanja med liberalci in klerikalci v 19. stoletju vse do krvavih obračunov med partizani in domobranci med drugo svetovno vojno.

Premišljam, ali bi se srečanje lahko odvilo kako bolj "dostojno", in ob komentarjih kolegov, ki jih cenim (prim. Boris Vezjak: Toksični pozdravi s Triglava: zakaj se protestnikom očita nedostojna komunikacija?), ugotavljam, da ne. Človek, ki širi razdor ("zdrahar brez primere"), sesuva demokratične temelje države, uničuje javne inštitucije, partijsko kadruje, nagrajuje občudovalce Hitlerja, vsevprek žali državljane in maže ugled Slovenije po svetu, ne zasluži vljudne obravnave. (»Ljudem, ki širijo nacistično retoriko in aktivno podpirajo neonaciste, ne sme biti nikjer v državi prijetno, neodvisno od nadmorske višine.«) Njegova stranka ni samo ena od strank v demokratičnem dialogu, ampak je stranka, ki spodkopava demokracijo, kultura, na katero se sklicuje, ko deli ali jemlje državne podpore, je kultura muzikantenštadla in folklornega slovenstva (Heimatkultur). Ne, takemu človeku smo dolžni pokazati, da raj pod Triglavom ni njegov teritorij in se upreti njegovi pogubni politiki. Na poti na vrh in nazaj v dolino smo bili ob kolesu s prečrtano svastiko, ki sta ga nosila Peter in Matjaž, deležni radovednih pogledov, posebno od tujcev, po razlagi, da ga nosimo na hrib iz protesta proti fašistični politiki aktualnega režima, pa glasnega občudovanja. V vsej množici sta z glavo odkimavala samo en domačin in en Madžar (letos je neverjetno veliko madžarskih turistov), ki nam je razložil, da sta Orbán in Janša patriota. Iz tega sklepam, da če je na strani SDS bog, so pa na naši strani ljudje.

Mediji izpostavljajo zmerljivke na račun vlade. Oblastnikom pravzaprav ne bi bilo treba reči nič, saj so zvesti strankarski sledniki opravili umazani del besednega spopada. Protestnike so pošiljali v Afganistan, delat naj grejo lenuhi, očitali so nam zaslepljenost z rdečo zvezdo, čeprav se ni nihče kazal z njo, poučili smo se, da se slovenska zgodovina začenja leta 1991, in prisluhnili smo celo zgodbi o Janševi vojaški modrosti, ki je v vojni za Slovenijo zadrževala slovenske vojake, da bi se spustili v odkrit spopad z JLA, in tako dosegla osamosvojitev brez velikih žrtev; doslej smo, zaslepljeni, mislili, da je za daytonski sporazum zaslužen pomirljivi Kučan, ne pa bojeviti Janša. Očitek nekulturnega ravnanja protestnikov najbolj glasno izrekajo ljudje, ki jim pri besedi kultura pride na misel samo gasilska veselica.

Še nekaj besed k posameznim fotografijam: relief tigrovca in partizana Danila Turka - Joca v koči Planiki (25) razkriva lažnost janševskega konstrukta o tigrovcih kot pozitivni alternativi partizanom: večina predvojnih tigrovcev je šla v partizane, saj so le tako lahko naprej gojili svoj antifašizem. Igorju Rezmanu, ki je na Planiko vodil planince iz Šoštanja (26), smo sporočili pozdrave za njegovega brata pisatelja Petra Rezmana. Vsi so z nami. Ob poti je polno plošč planincem, ki jih je na Triglavu pokončala strela (svoj članek o triglavskih ploščah sem moral močno dopolniti), med njimi je ena tudi trem Mirinim sovaščanom, ki jih je strela ubila leta 1972 (30, več o njih v poglavju Nesreča na Triglavu v kroniki Dobrav). Na 31. sliki je plošča Marku Pernhartu, ki je prvi narisal panoramo gora s Triglava. Replika slike je bila do njegove restavracije na notranjem obodu Aljaževega stolpa. Fotografije kontroverznega spominskega obeležja hrvaškemu kardinalu Alojziju Stepincu v kapeli Marije Snežne nisem postavil v album. S prijaznim upokojenim triglavskim župnikom Francetom Urbanijo (40) (bratom našega kolega in pisatelja Jožeta Urbanije) sva se spoznala, ko sem iskal ostanke partizanske plošče s križa na Škrlatici; tokrat smo se srečali malo pod Kredarico, kamor je šel poročit dva planinca. Na njegovo vprašanje, kaj smo s kolesom počeli na Triglavu, sem odgovoril, da smo z njim preganjali zle duhove.

Večine pohodnikov na Triglav prej nisem poznal. Po dveh dnevih druženja lahko rečem, da so topli ljudje, ki jim je mar za našo skupno usodo in ki se zavzemajo za obče dobro. Tudi njihovo politično naivnost dojemam kot znak nepokvarjenosti in nepreračunljivosti in sem vesel, da smo se spoprijateljili. Eno dobro lastnost ima tale naš džejdžej: ljudi, ki nismo nikoli pomislili, da se bomo kdaj politično udejstvovali, spodbuja k aktivnemu državljanstvu. In še za eno koristno posledico je zaslužen: doseči zna, da se med sabo v ogorčenem odporu povežemo ljudje najrazličnejših značajev in nazorov. Držalo bo, da je pravi organizator vsakotedenskih protestov prav on. Šele ko bo nevarnost janšističnega totalitarizma in pokvarjenosti mimo, bodo lahko drug ob drugem cveteli številni nazori, politike in kulture. Stopnja javne blaginje se meri s številnostjo izbir, ki so skupnosti na voljo, in ne z atavistično enostjo in enotnostjo (ein Volk, ein Führer ...), h kakršni si prizadeva veliki vodja. Toliko za prvo silo, tale tekst po malem še dopolnjujem, na žaljive in deplasirane odzive Janševih fedaijev pa ne bom odgovarjal. Lep pozdrav od Mirana, člana "kolesarske bande"

Zarota pod Triglavom

P. S. Hehe, na Novi24 berem prispevek o moji vlogi pri triglavskem dogodku. Identificirali so me kot idejnega vodjo pohoda in srečanja, hvala za komplimente, v meni se prebuja napuh. Saj sem vedel, da je ta rumeni medij poden, vendar sem mu pripisoval samo komunistično preganjavico in zlobnost, nisem pa si mislil, da je tako zelo neumen, s komentarji vred. Naj torej kot dobrohoten učitelj malo pomagam pri reševanju uganke o tajmingu srečanja na Kredarici. Zanj je kriv Valentin Vodnik, ki se je na isti dan, 20. avgusta 1795, pred 226 leti povzpel na vrh. Saj sem to napisal že nekaj odstavkov višje, ampak kulturna dimenzija pohoda žrtev kolesarske zarote očitno ne zanima (tudi prebrana Kajuhova poezija ne). Če bi kliknili na Vodnikovo ime (veste, Vodnik je bil slovenski pesnik), bi se slej ko prej znašli pred njegovimi verzi, vklesanimi na spominski tabli tik pod vrhom Triglava:

Sklad na skladu se vzdiguje
Golih vrhov kamen zid
Večni mojster ukazuje
Prid zidar se les učit.

Zdaj za tiste, ki znajo brati uganke, počasi postaja jasno, da je zaroto proti prvemu ministru predvidel in načrtoval že znameniti slovenski razsvetljenec. S skladi je mislil finančne sklade, s sintagmo veliki mojster in zidar pa je razkril, da le-te obvladujejo prostozidarji. Ker so prostozidarji »nevidna roka, ki povsod plete mreže«, je očitno, da kolesarskim banditom pomagajo pri pridobivanju informacij ti globalni zarotniki. Ne bi dal roke v ogenj, da niso premierju podtaknili izraelskega vohunskega programa Pegaz (od prostozidarjev do Židov je samo en korak), ki je, namesto da bi predsednika obveščal o kolesarski dejavnosti, kolesarje obveščal o premierjevih skrivnih potih.

Marjanu Šarcu hvala, ker je državljane včeraj na tretjem televizijskem programu spomnil, da bi v normalni državi normalen državnik ob nenadejanem srečanju v čarobnem gorskem okolju protestnike prijazno povabil za mizo. "Sanje – jek mi reče" ...

Nadaljevanje sledi. --Hladnikm (pogovor) 09:12, 25. avgust 2021 (CEST)

Tretje nadaljevanje temačne zgodbe iz Zlatorogovega kraljestva:
Odgovori na novinarska vprašanja

Od: Sara Bertoncelj <sara.bertoncelj@nova24tv.si>
Date: V sre., 25. avg. 2021 ob 11:12
Subject: novinarsko vprašanje

To: miran.hladnik@guest.arnes.si <miran.hladnik@guest.arnes.si>, miran.hladnik@ff.uni-lj.si <miran.hladnik@ff.uni-lj.si>

Spoštovani g. prof. Hladnik!

Po včerajšnjem članku, v katerem smo na našem portalu povzeli vaš »potopis« protestnega pohoda na Triglav, smo v uredništvo prejeli nekaj sporočil, ki se nanašajo na vas osebno.

Med drugim so zapisali (ljudje, ki naj bi vas dokaj dobro poznali – tako so vsaj navedli), da ste si za asistentke na fakulteti vedno izbrali dekleta, vendar pa jih niste pustili na zagovor doktorske disertacije, »dokler ni dobil vsaj nekaj od njih«.

V nadaljevanju je zapisano, da je bilo z očitki o spolnem nadlegovanju vodstvo Filozofske fakultete seznanjeno (nekje okoli leta 2007/08?), ampak postopkov nato niti niso zagnali, zadeve naj bi pometli pod preprogo.

»Slavisti in komparativisti so hodili enkrat na leto na izlet, skupaj z asistenti, skratka celoten oddelek. Brda in Vipavska so bile priljubljene destinacije. Hladnik, ko je spil kakšen kozarček, je bil predator, šovinist, njegovi seksistični vici so bili katastrofalni. Vzdušje na izletih je bilo za ženske grozljivo: tip se ga je napil, začel pripovedovati opolzke vice o ženskih spolnih organih. Naslednja faza je bila, da je začel siliti v punce, jih objemati, polagati roke na kolena … Na avtobusu se je treznil. Punce niso hotele hodit na te izlete, ampak jih je maltretiral, da ocenjuje, katera je primerna, da se zaposli na oddelku.«

Sodeč po zapisanem, naj bi potem omenjene izlete zelo omejili, da ne bi več prihajalo do nadlegovanj mladih asistentk, prejeli naj bi tudi opozorilo vodstva fakultete. Pred neprijetnimi postopki naj bi vas, med drugim, obvarovali dobri odnosi z Markom Marinčičem, rednim profesorjem na Filozofski fakulteti in predsednikom Visokošolskega sindikata Slovenije. Po nekaterih navedbah, naj bi vi tudi odločali o tem, katero slavistko se bo vzelo v službo na Filozofsko fakulteto, katere pa ne.

Bilo je še nekaj drugih očitkov, a so vsi v približno istem stilu, zato jih ne bom naštevala. Zanima me, kakšen je vaš komentar, kako odgovarjate na zgornje očitke?

Hvala za vaš odgovor in lep dan še naprej!

Sara Bertoncelj, Nova24TV

---

Ojej, spoštovana Sara, zdaj ste me pa ujeli. Pa ravno mene, ki sem v potu svojega obraza pisal knjige, namesto da bi se zabaval s študentkami (ali pa s študenti, le zakaj bi se omejevali na en spol) v tolikšni meri kot moji kolegi. Saj vsi vemo, da je filofaks zbirališče pokvarjenih in pohotnih levičarskih učiteljev, še hujše pa so profesorice na tej šoli, histerične feministke, za eno vem, da je po občevanju z nedolžnim študentom, ki je bil v domači vasi ministrant, oh, saj si ne upam povedati, ker če bodo kolegice izvedele, da sem izdal skrivnost, me bodo, saj veste, kaj …

Veliko od tistega kar so zapisali cenjeni bralci vašega uglednega časopisa, je čisto res. Po moji evidenci so vse asistentke na našem oddelku (v 40 letih se jih je zvrstilo sedemnajst) morale zato, da so dobile službo, skozi težke preizkušnje. Vsi člani komisij za sprejem na delovno mesto so bili moški (zanimivo, sami kosmati, vsi z bradami kot Karl Marx!), po pravilniku so morali biti z drugih oddelkov (zaradi preprečevanja strokovne incestoidnosti na inštituciji), vprašanja pa, kot mi je prišlo na uho, so zadevala najbolj intimne plati kandidatk. Ob misli, kaj so uboga dekleta morala prestati, da so dobila službo, mi gre srh po hrbtu. No, zdaj je ena srečno poročena, dve imata odrasle otroke (z možem sta šli žal narazen), ena je upokojena, eno pa muči huda demenca, ki je blagodejna v toliko, da se ji ni treba spominjati travmatičnega nastopa službe. Iz povedanega je razvidno, da so se hude reči pri nas gotovo dogajale, vendar jaz nisem bil zraven. Enkrat so me poklicali v komisijo za sprejem mlade magistrantke na podiplomski študij na sosednjem oddelku, vendar sem sodelovanje zavrnil, potem ko sem zagledal sliko v študentkinem indeksu. Bila je tako zelo podobna moji pokojni mami, da ne bi bil sposoben mirne, distancirane, znanstveno objektivne presoje.

S tem sem odgovoril deloma tudi že na drugo vprašanje, to je o spolnem nadlegovanju leta 2007 ali 2008. Res sem bil takrat še pri polnih moških močeh, mučila me je druga (ali tretja, spomin mi malo peša) puberteta, bil sem razigran in nagajiv, en tak navihan profesorček, vendar mi je vso radoživost zatrl en boleč dogodek. Vame se je zagledala študentka, ki ni bila moj tip, in me začela zalezovati, tako da sem ves čas porabil za skrivanje pred njo. Zraven sem moral to tajiti pred ljubosumno ženo, ki mi ne bi verjela, da z zalezovalko nimam nič. Nekoč se mi je na izletu ponudila bežna priložnost za ljubimkanje z dražestno brucko, ki bi za pozitivno oceno pri izpitu napravila vse, pa mi je akcijo preprečila misel, da na FF po tleh nimamo preprog, kamor bi pometel zadevo, ko bi bila končana. Kriv za to je eden od dekanov, ki je preproge prav s tem namenom odstranil s fakultete. Upam, da so jih vsaj reciklirali.

Najtežje mi je pri vašem tretjem vprašanju, kljub temu hvala zanj, enkrat morajo reči, ki jih človek tlači in mu ne dajo spati, na plan. Naj izve ves svet; ali pa vsaj cenjeni gledalci ali bralci Nove24tv (jaz njenega programa žal ne gledam, ker sem protestno nehal plačevati RTV-prispevek in mi ponos ne dovoli, da bi zvečer vendarle po tihem prižigal televizijo). To kar pravite, je čista in gola resnica. Šal res ne znam pripovedovati, vedno se mi sfižijo in jih moram razlagati. Poslušalci so prijazni in nekateri med njimi se celo vljudno nasmehnejo, ampak jaz vem, da si o mojem humorju upravičeno mislijo najslabše. Posebne zadrege imam pri pripovedovanju erotičnih šal. Kadar bi moral izreči kako besedo na k ali na p, se mi grlo zadrgne, iz grla mi prihaja nekakšno grgranje, kot bi igral orgazem, zelo neprijetno! Priložnost izkoriščam za opravičilo vsem, ki so morali kdaj trpeti ob mojem »duhovičenju«.

Ostro pa moram zavrniti vaše namigovanje glede Marka Marinčiča. Z Marinčičem sva si značajsko in nazorsko vsaksebi, pa tudi tista estetska privlačnost, po kateri je slovel v mlajših letih, da smo se moški in ženske ozirali za njim, se je polagoma razblinila. Kaj naj rečem, Marko, kar sam povej Sari, kako je bilo med nama …

Resnici na ljubo moram popraviti še nekaj detajlov v vprašanjih vaše cenjene publike. Na skupne izlete nismo hodili slavisti in komparativisti skupaj, ampak smo se slavisti družili le z zgodovinarji (pardon, moral bi reči z zgodovinarkami), s komparativisti smo se pa enkrat ali dvakrat celo stepli. Seveda, pijača je bila vedno posredi, preveč pijače, oh, dobre pijače. Pa smo na zamere hitro pozabili, kdo bi se kregal zaradi pijače.

V Brda in v Vipavsko dolino smo enkrat menda res šli na ekskurzijo, ampak veliko raje smo hodili v Prekmurje, kjer so ljudje gostoljubnejši in bolj razumevajoči do naših posebnih (kak nesramnež bi rekel perverznih) humanističnih potreb. Tam smo ostali po več dni, joj, kako je bilo veselo! In to vse za denar davkoplačevalcev. Nad plačo se nikoli nisem pritoževal, če je denarja slučajno zmanjkalo, smo pa napisali kak fiktivni potni nalog, haha, tako to gre na filofaksu, na vsej univerzi in v celotnem javnem segmentu, po zaslugi frdamanih levuhov, ki so jim poštenje, delavnost, domoljubje in družina deveta vas. Velik del odgovornosti za naše obnašanje nosi Cankar, Ivan Cankar, ki je v drami Hlapci pokazal pravo držo, citiram: "Bog vedi, čemu se ljudjé lasajo? Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške!" Popravite me prosim, če sem se zmotil pri razlagi.

Veste kaj, vaš vir informacij ne zasluži honorarja, zdi se mi, da ni bil zraven pri nobenem našem legendarnem izletu, ali pa ga je žuranje tako zmatralo, da je v avtobusu domov grede zaspal. Pravi namreč, da sem se jaz na avtobusu treznil. Kakšna izmišljotina! Na avtobusu se je zabava šele prav začela! Bučno smo prepevali gusarsko Hejabumbarasa, hejabumbarasa, vmes je kdo intoniral tisto Polje, kdo bo teeeebe ljuuuubil (pri tem nihče ni pomislil na tisto Polje, kjer stoji psihiatrična bolniščnica), skozi odprta okna smo naše razvratno razpoloženje ponujali še drugim udeležencem v cestnem prometu. Šoferji so se nas bali in tajnica je imela težko delo najti kako mlado prevozniško podjetje, ki nas je bilo pripravljeno sprejeti. Nekateri šoferji so nas skušali kaznovati s sunkovitim zaviranjem in speljavanjem. Kotalili smo se po prehodu med sedeži in se neustavljivo krohotali, to šoferjevo sodelovanje pri vragolijah nas je še dodatno zabavalo.

Pri tistem premetavanju po avtobusu je seveda prišlo tudi do telesnih stikov, prav gotovo se je kakšna roka oprla ob kakšno tuje koleno, nemara celo drugospolno koleno. Nihče ni preverjal, ali je bilo to koleno diplomirano ali še ni bilo diplomirano. Naslednji šoferjev sunek je dotično roko in dotično koleno spet razdvojil in se znabiti nista srečala nikoli več v svojem življenju. Ko na starost ne bo v spominu ničesar več, bodo utrinki iz teh avtobusnih saturnalij blažili tegobe zadnjih dni.

Draga Sara, v svojem življenju sem dosegel vse, kar si en učitelj lahko želi, rahlo me je peklilo samo prazno mesto tam, kjer se v drugih učiteljskih biografijah pojavljajo poročila o ljubavnih aferah. Kdo se bo po smrti sploh spomnil name ob veselih dogodkih, ali si bodo morali anekdote izmišljati? Hvaležen sem, da je ta skrb zdaj prešla, po vaši zaslugi se uvrščam v galerijo radoživih predhodnikov, o katerih se pogovarjajo učenci v dolgih zimskih večerih; aktualni trenutek nasploh kliče po liku "pravega moškega", takega, ki zna v roko prijeti orožje, s trdo roko vzgajati otroke in ženo in podobno, ne pa po liku mehkužnega in spolno negotovega in nezanesljivega humanista.

Spoštovana Sara, na vsa vaša vprašanja sem odgovoril odkrito, po svoji najboljši moči in po vesti, Bog me štrafaj, če sem kaj izpustil ali se izmotaval. Vi ste diplomirali iz novinarstva na FDV, kajne? Gotovo ste še mladi, mogoče bi vas zanimal podiplomski študij na FF pod mojim mentorstvom? Za študijsko literaturo bi vam najprej ponudil tale članek. Obljubljam diskretnost in vas lepo pozdravljam,

prof. dr. Miran Hladnik, l. r.

---

Od: Arian Sajovic <arian.sajovic@demokracija.si>
Date: V sre., 25. avg. 2021 ob 11:31
Subject: Novinarska vprašanja
To: miran.hladnik@guest.arnes.si <miran.hladnik@guest.arnes.si>, miran.hladnik@ff.uni-lj.si <miran.hladnik@ff.uni-lj.si>

Spoštovani!

Pišem vam v zvezi z navedbami naših virov, ki trdijo, da ste bili odgovorni za organizacijo medijsko odmevnega incidenta na Triglavu. Isti viri pa tudi navajajo, da imate preteklost spolnega nadlegovanja študentk. V želji, da najdemo dejstva vas prosimo za komentar oziroma odgovore na slednji vprašanji.

Kako komentirate navedbo naših virov, da ste bili v preteklosti vpleteni v spolno nadlegovanje študentk, podobno kot vaš profesorski kolega dr. Igor Pribac?

Ali drži, da ste bili organizator medijsko odmevnega incidenta na Triglavu, kjer je Tea Jarc verbalno nadlegovala predsednika vlade Janeza Janšo?

Prosil bi vas, da odgovorite do poldneva jutri.

Lep pozdrav, Arian Sajovic (novinar Demokracije)

---

Cenjeni gospod novinar, dragi Arian, ker sta vaši vprašanji enaki tistim, ki mi jih je zastavila vaša kolegica Sara, vas prosim, če preberete kar moj odgovor njej. Glede Igorja Pribca pa resolutno izjavljam, da nisva nikoli skupaj nadlegovala študentk ali študentov ali sploh kaj imela drug z drugim. On ni nikoli citiral mene, jaz pa njega ne. Tako sva se zmenila in do zdaj sva se dogovora držala, ne brskajte prosim dalje v globino, v globinah je temačno in po kotih so kosti. Mogoče bi tudi vas zanimal podiplomski študij na FF? Aja, morate prej diplomirati, se opravičujem.

Z odličnim spoštovanjem, mir in vse dobro, red. prof. dr. Miran Hladnik

Prva zastranitev: Domoljubje ni zločin

Od: Nova24TV Info <info@nova24tv.si>
Date: V sre., 25. avg. 2021 ob 13:42
Subject: Novinarsko vprašanje

To: miran.hladnik@guest.arnes.si <miran.hladnik@guest.arnes.si>, miran.hladnik@ff.uni-lj.si <miran.hladnik@ff.uni-lj.si>

Pozdravljeni,

Markacist inštruktor Boštjan Gortnar nam je posredoval slike smernih tabel po vašem pohodu na Triglav. Smerne table so polepljene, uničene, sedem prostovoljcev je čistilo in drgnilo nalepke. Ali se zavedate, da je to kaznivo dejanje? Ali se zavedate da je to tudi nevarno početje, saj table prikazujejo pomembne informacije, brez katerih se lahko pohodniki tudi izgubijo? Ali kot borci za zeleno prihodnost podpirate takšno onesnaževanje planinskih poti?

Hvala za odgovore in lep dan, Uredništvo Nova24tv

---

Končno nekoliko resnejše vprašanje. Logotipe so protestniki lepili samo tja, kjer so bili drogovi smerokazov že popacani z drugimi nalepkami, kar je razvidno s fotografij; zanimivo je, da druge nalepke ne povzročajo zgražanja. Edino, ki je nalepljena na smerokaz, je odlepil z droga in prelepil tja eden od janšistov, da bi oblatil protestnike, Gortnar ga je gotovo videl, pa mu ni upal nič reči. Zraven je brez skrbi za čisto naravo nalimal rumenojopično geslo Domoljubje ni zločin. Nekaj vesti je vendarle ohranil, saj tudi on ni prekril napisa na smerokazu. Nalepk, nalepljenih v petek, v soboto, ko smo se vračali, ni bilo več na drogovih, zato tudi ni pričakovati, da je še kje kakšna. Ker se je že minister Hojs pohvalil, da je odstranjeval nalepke z drogov, to očitno ni naporno delo. Trditev, da so bile nekatere tako visoko, da jih markacisti niso mogli doseči, je hecna, saj ni nihče pričal, da bi protestniki s sabo tovorili lojtro. A sedem da jih je odstranjevalo nalepke? Tiste, ki so bile previsoko, bi lahko spraskala Sneguljka, če bi jo vzeli s sabo. -- miran hladnik, antagonist resničnostnega šova Nova24TV

Poetični ekskurz: Čeprav se govori

Čeprav se govori,
da nad tavžent metri
se vse sme in greha ni;
vsakdo lahko kolne in benti
tam v gorah kot se mu zdi -
prihajajo drugačni časi:
zdaj nova so pravila
še v gorah masko nam nabila.

Eee!

Jani Kovačič

Stran 417 Obljubi, da boš povedal svetu, kaj so počeli z nami,
15. avgusta 2021

Če bi v albumu dal prednost lepoti hribov in gorskim rožam, bi se mi zdelo, da bežim od svoje državljanske dolžnosti, to je od opozarjanja na atavistični zdrs v preživete in nevarne družbene odnose, mislim seveda na razrast rasizma, nacionalnega in osebnega brezobzirnega egoizma, fašizma, ekološko neobčutljivega potrošništva, nasilja, pokvarjenosti in podobnih nečednosti. Vladna stranka SDS odkrito simpatizira s Hitlerjem, zaničuje Osvobodilno fronto in partizanski odpor ter gradi distopični kafkovski RKC-kalifat. Zato so tu slike muzeja koncentracijskega taborišča Ljubelj (1, 2; druge sem vključil v zbirko partizanskih spomenikov), protivladnega kolesarskega protesta (4–8), proslave radovljiškega občinskega praznika ob ustanovitvi Cankarjevega bataljona 5. avgusta 1941 na Vodiški planini in pohoda od tam čez Jelovico v Dražgoše (9–35) ter komemoracije pod Storžičem ob uničenju Storžiškega bataljona 5. avgusta 1941 (36). Zato sem tudi sestavil geslo o Antonu Ježu, zadnjem preživelem taboriščniku KZ Überlingen za Wikipedijo; fotografijo Ježa je prijazno dala v javno last novinarka in fotografinja Dietlind Castor (* 1940), ki pri 14 letih, ko je izvedela za krutosti nemških koncentracijskih taborišč, temu najprej ni hotela verjeti; v šoli po vojni namreč niso slišali o taboriščih smrti nič. Od 37 do konca so slike prijateljskega druženja in sorodnikov. Na enem od protestnih plakatov (slika 5) je pesem Bojana Podgorška Klic iz grobov, iz katere bi si lahko izposodil naslov te albumske strani, če ne bi prej izbral napisa na stopnišču ljubeljskega muzeja.

Povejte, potomci, čemu smo mi padli,
čemu žrtvovali smo mlada življenja?
Da bodo vam vse priborjeno pokradli,
ker niste sposobni upora, vstajenja?

Čemu le bilo je vse naše junaštvo,
čemu bilo toliko krvi prelite?
Da narod delilo bo novo sovraštvo
in ga siromašile vladne elite?

Ste to si želeli, to, kar ste dobili?
Res hvala za takšno vam demokracijo,
kjer mesta vodilnih dobijo debili,
fašisti vam vaša življenja krojijo.

Čemu smo mi padli, povejte, potomci?
Če mi takrat roke bi križem držali,
vi brez domovine bili bi brezdomci,
ne narod, ubogi bi hlapci ostali.

Mar hočete to, da vas sram bo v dno duše,
ko vas doletela nas padlih bo kletev,
ko se oglasil bo klic mrtvih spod ruše:
»Je bil ves naš boj samo jalova setev?«

Povejte potomci, čemu to čakanje,
je kje kakšno upanje, da boste vstali?
Naj v vas zaživé naše sanje nekdanje,
saj radi spokojno v grobovih bi spali.

Stran 416 Ko sem mrtev, ne vem, da sem umrv,
5. avgusta 2021

Fotke so z vzpona na Stol z avstrijske strani, iz Medvedjega dola. Skoraj vsi hribovci, s katerimi sva se z Miro srečala, so govorili slovensko; Rudi Sablatnig iz Bilčovsa je navdušen samohodec, podaja se na več sto kilometrov dolge pohode po Evropi. Če kdo ve za imena rož ob poti, naj mi sporoči, da dodam napise. Nazaj grede sva se ustavljala na britofih. V Šentjanžu v Rožu so nagrobniki v slovenščini, marsikateri z verzi, precej je partizanskih (te sem seveda vpisal v našo zbirko), v sosednji Kapli ob Dravi pa je slovenščina redka, med vojno umrli so večinoma padli na ruski fronti, nekateri se ponašajo z nemškimi medaljami za hrabrost. Na posnetku 27 smo popisovalci partizanskih spomenikov, to je bilo prvo naše srečanje v živo. Od 28 do 32 je redni petkov protest. Toliko za ta teden.

Stran 415 In roman našel je srečen konec,
27. julija 2021

Naslov za to stran sem si izposodil iz ocene Tavčarjeve novelete Otok in Struga v Slovenskem narodu leta 1888. Oceno sem citiral v spremni besedi, ki jo pripravljam za ponatis tega dela. Zato se je bilo tudi treba sprehoditi od gradu na Otočcu (8–15) do gradu Struga (16–24) in ju poslikati. Prijazni in podjetni "princ s Struge" Maj Kerin Colarič (19) nama je razkazal sobane in zaigral na orgle v kapeli, kamor je zahajala blazna baronesa Zora. Panorama Vinjega vrha na fotografiji 23 ustreza opisu v članku Viktorja Pirnata V dolini dolenjskih gradov, Jugoslovan 24. 12. 1930. Vinji vrh (28) sem slikal že ob drugi priložnosti pred desetimi leti. Na novomeškem pokopališču sem potem naletel še na grobišče struške gospode (25, 26, 27); več o njem tule. Otoček na Krki (24) je morda tisti, na katerem je struški gospod postavil stolpič in s streljanjem iz topa dražil soseda z Otoka.

Po vrsti gredo slike takole. Zdravka Mlinarja, ki pripravlja knjigo o Žirovcih, sem obiskal doma v Murglah, Kajetana Gantarja (2) sem srečal na snemanju ob 170-letnici Mohorjeve družbe, Jožka Čuka z ženo (3) pa na pikniku prostovoljcev za referendum o vodi. Sledi četvero protestnih napisov. Novo mesto (29–52) postreže obiskovalcu z mnogimi spomeniki in nagrobniki; partizanske sem vpisal v Geopedijo. Na posnetku 30 je Karel Slanc, njegov brat, advokat iz Litije, je bil zbiratelj prešerniane. Gradnikove verze na Jakčevem nagrobniku (34) sem prepisal, ko sem pripravljal pesnikovo Zbrano delo, na grob Prešernove Julije (44) na pokopališču v Šmihelu pa sem naletel slučajno prvič. Na zadnjih štirih posnetkih je Plečnikov izdelek nad blejskim jezerom. Kavarna je služila kot čakalnica gostom, ki jih je sprejemal kralj Aleksander v bližnji rezidenci. Kdor ljubi veličastje, bo vzhičen.

Stran 414 Kekec na Kleku,
11. julija 2021

Bogve kateri kekec je že tole. Zadnji trije pohodi so bili enodnevni in slišati je bilo željo, da bi šli spet na dvodnevne. Z imeni 28 udeležencev, ki se je nad Zakamnika pripeljalo z osmimi avtomobili, se nisem trudil, kdor hoče, da ga Google najde, naj mi piše, pa dodam ime. Obetaven kolovoz se je po nekaj sto metrih spremenil v brezpotno gmajno, čeprav je na nekaterih zemljevidih tam vrisana pot. Ker gob ni bilo, smo bili hitro na Hruški (Hrušenski, Hruščanski) planini, potem pri Mokotovi koči na Rožci in pol ure pozneje na vrhu. Nazaj po isti poti in po nekem drugem brezpotju. Piknik se je dogajal v kamnolomu ob potoku Raten. Afterkekec je v načrtu 28. septembra pri Hermanu v Volavlju. Knjiga pritožb je ostala prazna.

Stran 413 Ni vsak, ki moli in se bogu klanja, bogu drag,
11. julija 2021

Prvi del albumske strani je s kolesarjenja in popisovanja spomenikov po Ptuju, drugi del pa s petkovega protivladnega protesta v Ljubljani. Policijski komandir je medtem odstavil vodjo policijske enote, ki je tedne dni prej pregnala neonaciste od Prešernovega spomenika in preprečila spopad. V kakšni kriminalni državi smo se znašli! Vladajoči režim naravnost kliče po konfliktu in izziva s svojimi pretepači. In sesuva Evropo. Nekaj aktualnih osebnosti ima svoje sveže fotke v Wikimedijini Zbirki (Jože Pirjevec, Goran Lukić ...), spomeniki mrtvim (Caf, Murko, Muršec, Remec) pa še čakajo na vpis v sloj kulturnozgodovinskih spomenikov na Geopediji.

Stran 412 Kako se imenuje oblast, ki se boji lastnih državljanov,
27. junija 2021

Fotografij je tokrat nekaj več. Bilo je lepo vreme in na Tošcu polno fotogeničnih rož, razigrana atmosfera na alternativni proslavi državnosti na Prešernovem trgu v petek je klicala k dokumentiranju, prijetno je bilo tudi vzdušje na vsakoletnem obisku partizanske tehnike Mete nad Jamnikom. Žal mi je samo, da se nisem spomnil fotografirati dobrot, ki so jih pripravili v besniški gostilni za proslavo: z zaseko namazan kruh, ocvirkovica in pehtranova potica. K protestom: ko človek bere poročila skvarjenih novinarjev režimskih medijev, se mu vzbudi občutek, da ne govorimo o istih rečeh. Poročali so o tuljenju, ki je prihajalo s Prešernovega trga, v resnici pa smo le prepevali Lipo, ki je zelenela, in Zdravljico. Režimski mediji pišejo o rumenih jopičih, ki so prišli na Prešerca, sam pa, čisto od blizu, nisem videl nobenega rumenega jopiča, ampak zgolj črnosrajčne obritoglave naciste, ki so izzivali spopad. Naše predstave o tem, čemur rečemo država, slovenski narod, kultura, pravičnost, morala ... se radikalno razlikujejo. Zatrtje posameznih "motečih" bivanjskih opcij bi bilo necivilizirano. Toda kako ravnati, da bi kolikor mogoče mirno sobivale? Odgovor je na načelni ravni enostaven: tako da jih ne hierarhiziramo na večinske/manjšinske, prave/blodne, legalne/nelegalne, zdrave/bolne ipd., ampak jih jemljemo kot individualne življenjske izbire, v smislu posameznikovih pravic in stran od kolektivnih socialnih konstruktov. Ker pa je ena od pravic posameznika tudi ta, da goji kolektivna oz. pripadnostna čustva (nacionalna, verska, ideološka, stanovska, kulturna, lokalna ...), in ker ni varovalke, ki bi preprečevala eskalacijo življenjskih izbir v obsesivno in druge opcije izključujočo smer, nam načelna rešljivost problema prav nič ne pomaga. Še naprej se bomo v dilemah odločali čustveno impulzivno, da ne rečem nagonsko, in tiho verjeli, da je nagon, ki nam narekuje obnašanje, preživetni nagon. Slike enciklopedično zanimivih osebnosti sem tudi tokrat naložil v Wikimedijino zbirko (Riha, Šonc, Jerkič ...); kdor pozna katerega od nepodnaslovjenih govornikov, naj mi prosim sporoči njegovo ime. Pa še povezava na Facebook s Smernicami protestne ljudske skupščine.

Stran 411 Kar je v duši bol spočela, vam je pesem razodela,
21. junija 2021

Kako popušča selektivnost pri spletnih objavah! Prostora za slike je skoraj neomejeno, nalaganje hitro, le opisovanje slik zahteva svoj čas. Kmalu tudi opisi ne bodo potrebni, saj se bo prepoznava motivov in ljudi dogajala samodejno. Pretiravam: da se zaliv imenuje Cilvena dražica, ne pa Beka, ki je prvemu na las podoben, bo še vedno treba označiti posebej. Ta stran ima za naslov verz na nagrobniku pesnice Makse Samse v Ilirski Bistrici. Tam zraven je tudi spomenik pesniku duhovniku Janezu Bilcu; oba smo pri predavanjih omenjali ob njunih rojstnih ali smrtnih obletnicah (menda tudi to, da je bila Maksa zaljubljena v Kosovela in kako je končala); če ne bi imeli pri roki literarnega koledarja na Wikiviru, najbrž nikoli ne bi prišla na vrsto. Fotografije dokumentirajo nekajdnevni dopust na Cresu in pot tja ter nazaj, ki jo je podaljševalo ustavljanje ob partizanskih in drugih spomenikih. Zbirka partizanskih spomenikov je ravno danes prišla do številke 6400. Še nekaj sto obeležij, pa bomo z grobim evidentiranjem pri kraju. Poznavalce prosim za razvozlavo insignije MARIA DP AP 1804 na posnetku 6. Druge poznavalce za prepoznavo markacije na posnetku 24. In spet druge za prepoznavo rož in cvetov na posnetkih 30, 31, 35, 36. Tudi sline vzbujajoča imena jedi na štirih posnetkih sem pozabil, orodja za njihovo prepoznavo pa nikjer ...

Stran 410 Ô faites que jamais ne revienne le temps du sang et de la haine,
13. junija 2021

Naslovni verz ("O, naj se čas krvi in sovraštva nikoli več ne ponovi") je iz pesmi Göttingen (gl. tudi Göttingen), ki naj bi prispevala k pomiritvi nemško-francoskih povojnih odnosov bolj kot vsi politični govori. Napisala jo je leta 1967 in z njo zaslovela židovska pevka Barbara. Tej Barbari je namenil svoj nagovor (Ljuba Barbara) Dragan Petrovec ob 76. obletnici osvoboditve taborišča Ljubelj 12. 6. 2021, ki je bil kritičen do aktualne politike: "Preveč je politikov, ki sejejo sovraštvo, in politikov, ki to dopuščajo in mirno opazujejo, ali pa se pretvarjajo, da ni nobene nevarnosti." Eden od njih, Borut Pahor, je sedel na komemoraciji v prvi vrsti. Posnetki s proslave na Ljubelju (od 23 do konca) so v kontrastu s tistimi s prve polovice strani, ki dokumentirajo protest Radia Študent, ki mu je Janez Janša ukinil financiranje, in obisk predsedniške palače v okviru petkovega protesta. Petkove slike so slabše kakovosti, ker so zaradi pozabljivosti posnete s telefonom. Znamenitejše posameznike na slikah sem naložil tudi v Wikimedijino Zbirko, od koder jih zajema Wikipedija. Najbolj je z izbrano artikuliranim, čutečim, jasnim in dolgim prostim govorom fascinirala 96-letna Sonja Vrščaj, nekdanja taboriščnica v Auschwitzu.

Stran 409 Eden bo zadnji,
11. junija 2021

Nekaj morbidnosti je že zašlo z nagrobnih napisov v naslove albumskih strani, tokrat na zadnjo uro opozarja sončna ura v Brdih (18). Tja smo šli na pogreb Zorana Božiča. Zraven sem poslikal partizanske in druge spomenike v okolici (3–29). Literarni so tule, partizanski pa so pristali v zbirki na Geopediji. Konrad (9) nama je razlagal medvojno usodo Medane, Zoranov prijatelj Luka (14) pa je računalničar filantrop, ki s prenosniki pomaga beguncem in drugim deprivilegiranim posameznikom. Aleš (30) je ekološki kmet iz Podbrezij, nič ne izdam, kaj sva imela skupaj. Na začetku te strani so posnetki z domače scene konec tedna, na koncu pa sta dokumentirana dva dogodka: snemanje filma o Josipu Jurčiču in piknik Planinskega vestnika, oboje na petek 10. junija. Haubi ureja PV že debelih 20 let.

Stran 408 Kdor ne čuti v bratu sebe, naj mu čreva strup razgrêbe,
5. junija 2021

Naslovni verz je iz pesmi Lili Novy Zdravnik (slika 25), preslikani iz enega od 150 fasciklov, v katerih se nahaja zbirka 12.000 pesmi iz časa NOB: partizanskih, taboriščnih, zalednih, izseljenskih. Izbor pesmi je objavil Boris Paternu v štirih knjigah pod naslovom Pesništvo upora (1987–1996), digitalizacija vsega gradiva, ki se nahaja v treh omarah na Filozofskih fakulteti, pa še čaka. Nekoč, morda v 90. letih?, Decembra 1980 in maja 1981 je računalničar z imenom BOJANOO-RRI (z Računalniškega centra UL? z Republiškega računalniškega centra, slika 23) avtorski katalog že prenesel v digitalno obliko. Zelo bi pomagalo, če bi kdo pomagal tega Bojana najti in bi nam Bojan pomagal najti to digitalno zbirko. Če po desetletjih sploh še obstaja in je berljiva. Slike 20–26 so z ogleda zbirke uporniške poezije na FF.

Sliki 18 in 19 sem napravil iz veselja, ko se je ta teden kip Jiřija Bezlaja nenadoma in tiho, tako kot je tiho izginil, spet pojavil v avli Filozofske fakultete. O homatijah z njim sem poročal na Slovlitu in strnil na Wikiverzi pod naslovom Evangelij za moralizatorje.

Na začetku te strani v albumu sta urednika Planinskega vestnika Irena in Vlado v kolesarski opravi na Dobravi, sledijo posnetki s poti na Kredarico in nekaj dni pozneje na Šijo nad Voglom, kjer so žičnice ustavili, smučati pa se je še vedno dalo. Posnetka hriba z imenom Zavitar (1750 m) na vzhodnem robu planote spet nisem umestil med slike, ker ni bil dovolj fotogeničen, nič pa ne bo narobe, če tule iz Imenoslovja Julijskih Alp Henrika Tume in starih časopisov razberem, kaj naj bi to čudno ime, za katerega Minka Cvetek in Joža Mihelič pravita, da v Bohinju ni (več) v rabi, pomenilo. Besedo zavitar so zapisali v Danici 1861 v pomenu 'kibic', 'zapeljivec', 'zavijalec', poznan je bil tudi priimek Zavitar, na Koroškem so pri jezuitih rekli pri zavitarjih (Kres 1882, SN 1884). V Gorici so cerkev sv. Ignacija imenovali »zavitarsko«, ker so jo jezuiti upravljali. Blizu Zavítarja sta še imeni Cerkev in Cerkvena konta, ki utrjujeta razlago Zavitarja kot 'jezuitarja'. Najbrž je tudi v primeru bohinjskega Zavitarja šlo za cerkveno posest.

Od slike 29 do konca je dokumentirana protestniška napisna kreativnost v petek 4. junija. Napise sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko pod naslov c:Category:Protest in Ljubljana (2021-06-04), kjer jih lahko kdor koli uporabi za kakršen koli namen, samo to mora napisati, da jih je posnel neki Hladnikm, morebitne predelave pa objaviti pod enako licenco proste dostopnosti. Povorka je šla tokrat mimo Ustavnega sodišča in mimo državnega tožilstva ter se zaključila na Gospodarskem razstavišču pred Hišo Evropske unije. Tokratni protestni Razglas (42) poziva k ohranitvi neodvisnosti sodne veje oblasti od politike.

Stran 407 V službi domovine,
29. maja 2021

Spet skoraj samo protestne slike, tokrat se nas je zbralo blizu 40.000, policija je protestnike čakala z ograjami, robokopi in maricami pred parlamentom, protestni program pa se je brez njene prisotnosti odvil na Prešernovem trgu in potem nepričakovano na križišču Tivolske, Celovške in Gosposvetske ulice. Nekatere od nastopajočih sem poslikal, nekatere zgrešil, nekatere pa sem posnel že na prejšnjih demonstracijah. Dodajam povezavo na naslov Mednarodna sramota: pregled medijskih prispevkov o politični situaciji v Sloveniji, ki so jih objavljali tuji mediji od januarja 2020 do 26. maja 2021. Zaupanje v odgovorno državljansko dejavnost rojakov se počasi vrača. Aja, naslov te strani je sposojen z napisa na majici Andreja Rozmana - Roze, ki se na sliki (66) bolj slabo vidi. Ne, Roza ni ajnrikal :)

Stran 406 Not for sale,
22. maja 2021

Z izjemo začetnih petih slik, ki so z Rodice (ponovno, za tiste izpred meseca glej stran 403), so vse fotografije s protesta 21. maja, ki napoveduje veliki protivladni protest naslednji petek 28. maja ob 18.00. Policija se je nanj pripravljala z maltretiranjem slučajno izbranih udeležencev. Med tistimi, ki so jih vrgli na tla in na njih klečali, je bil pesnik Dejan Koban (slika 47), radi pa se spravljajo tudi na ženske. Po megafonu se je zanje prizadeto zavzel reper Zlatko Ćordić (50). Protestna "predskupina" so bili Palestinci. Aretirali so tudi reperja in kolumnista N'Tokota (Miha Blažiča), ki je bil z njimi. Nekaterim policajem je bilo očitno nerodno ob zaukazani vlogi. Res mora biti mučno ščititi oblast pred ljudstvom, namesto da bi ščitili ljudstvo pred zločesto oblastjo. Slike plakatov bom postavil v Wikimedijino Zbirko, kakor sem tudi portrete udeležencev, ki so v enciklopediji ali pa tam še bodo, npr. ilustratorko Alenko Sottler. Kratica NFS (not for sale) na majici protestnika, ki je dala naslov tejle strani, označuje kampanjo za človekove pravice.

Andrej Rozman (na sliki 26) je 26. maja 2021 pod naslovom Če ne bo vojne, bodo še volitve takole komentiral dogajanje.

Ko sem minuli petek prikolesaril na Trg republike, je bilo vzdušje pregreto. Ljudje so žvižgali, vihrale so palestinske zastave, v zraku so bili baloni v palestinskih barvah, policisti pa so mimo mene prignali moškega temnejše polti. In nato še enega. Zajel me je val razburjenja, da sem tudi sam začel kričati na policiste in se prerekati z enim od njih. Nakar sem jih še nekaj vprašal, ali jih ni sram, da sodelujejo v zatiranju predstavnikov naroda, ki so mu ukradli domovino.
Ko sem se umiril, sem se še dolgo počutil neprijetno in se spraševal, zakaj sem se tako razburil. Šele ko sem si doma pogledal javno dostopne posnetke dogajanja, mi je postalo jasno, da so policisti načrtno izzvali naše razburjenje s tem, da so se zagnali v množico in iz nje vlekli ljudi, ki niso počeli ničesar nasilnega. Zato bi bilo treba v obrambo vsem, proti katerim bo zaradi upiranja policijskim postopkom izdan plačilni nalog, zahtevati, da policija ob videodokumentih dokaže, da je ravnala skladno s predpisi in z namenom zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja. Na posnetkih je videti, da so s tem, ko so aretirali nenasilne protestnike, razburili množico, kar je bil očitno njihov namen. In so s kaznimi za pri nas živeče Palestince, ki so javno izrazili željo po osvoboditvi okupirane domovine, le nadaljevali provokacijo, ki si jo je z obešenjem izraelskih zastav na Gregorčičevi privoščila naša vlada.
Ker strateg klerikalizacije moje domovine dobro ve, da smo Slovenci, ki smo bili na Primorskem prva žrtev fašizma v Evropi, še dodatno občutljivi za trpljenje Palestincev, ob tovrstnih provokacijah očitno uživa. Hkrati pa nam v senci našega razburjenja še lažje pleni javno dobro in z njim kupuje svoje podpornike. Ker pa kljub temu vse bolj kaže, da bo tudi njegove tretje republike kmalu konec, se po reakciji policije na zadnjem protestu in še posebej po njegovem svarjenju pred totalitarističnimi nameni protestnikov, ki da peljejo Slovenijo v državljansko vojno, zdi, da bi rad ubral taktiko svojega izraelskega prijatelja. In ker mi nimamo Hamasa, nam ga bo najbrž skušal podtakniti kar sam. Zato moramo zelo paziti, da se na prihajajočih protestih, ki bodo zmeraj bolj množični, ne pustimo sprovocirati in da ne pustimo, da bi se med nas pomešali izgredniki.
Antidemokratičnost premierja, ki sovraži lastno ljudstvo, je tako patološka, da bi bilo res neumno, če bi mu dali možnost, da v imenu branjenja demokracije uvede izredne razmere. Naša moč je v tem, da ga skupaj z njegovimi baloni odpihnemo na čimprejšnjih volitvah. Logika, da ni dovolj, če smo proti, in da v primeru, ko nimamo stranke, v katero res verjamemo, ne gremo na volitve, je zelo nevarna. Kadar je demokracija ogrožena tako, kot je zdaj, je dovolj že to, da smo proti.

Stran 405 Kópati ali kopáti?
15. maja 2021

Vreme je bilo v prvi polovici maja bolj kilavo, zato so redke smuške fotografije (Za Cmirom in Srenjski preval) obkoljene s toliko več protestnimi. Nekaj portretov, posnetih tam in drugje, je šlo v Zbirko, pa protestni napisi seveda tudi. Protest 7. maja je komentiral odločitev ljubljenega vladike, da Slovenijo v EU predstavlja karantanski panter, na tistem včeraj 14. maja pa je bila tema namera vlade privatizirati vodo. "Minister Vizjak", ki sta ga na prizorišče privedla dva "detektiva", je bil deležen glasne ljudske obsodbe in bil zaradi storjenih grehov vržen v Ljubljanico, množica pa je raztrgala gradbene trakove, s katerimi je Vizjak prepredel Tromostovje in ljudem preprečil prosti dostop do vode. Ker sem na tem mestu zadnjič pozival k zbiranju podpisov za referendum proti privatizaciji voda, dodajam, da so vladne manipulacije pod geslom divide et impera pripeljale do tega, da podpise ločeno zbirata dve iniciativi (pod številko 883 predstavja Gregor Kos pobudo Vode ne damo, pod št. 884 pa Aljoša Petek pobudo Za pitno vodo). Sam sem prek e-uprave za vsak slučaj oddal svoj podpis za obe. Vzelo mi je dve minuti časa.

Stran 404 80 let OF,
28. aprila 2021

Z včerajšnjega protesta v Ljubljani se je nabralo slik za svojo stran, v glavnem napisi, nekaj tudi ljudi za Wikimedijino Zbirko (Petrovec, Vidmarjeva, Emilija Stojmenova, Miha Zadnikar, Macerl ...). Protest je bil na torek namesto na običajni petek zaradi 80. obletnice ustanovitve OF. Kako sta bili pri tem udeleženi kultura in literatura in kako sta udeleženi pri aktualnih protirežimskih protestih, sem napisal včeraj na Slovlitu. Pobudo prevzemajo druge kulturne panoge, tiste z večjo spektakelsko ambicijo, ampak še vedno gre za kulturni boj, ne pa za denar, hondel ali profit v obliki golaža in piva. Naš ljubljeni diktator je s svojimi pozivi, naj se uležemo na kavč in stegnemo vse štiri od sebe, zaslužen za obujanje upornega duha Osvobodilne fronte, Kocbekovega apela po spremembi slovenskega nacionalnega značaja iz hlapčevskega v avtonomnega in odgovornega. Kako težko se je odpovedati udobju družbene apatičnosti, zgovorno priča tempo nabiranja podpisov za razpis referenduma o vodi, ki jo aktualna vlada želi privatizirati tako kot vse druge javne dobrine; glavni včerajšnji napisi so bili prav na to okoljsko temo. V enem mesecu je treba zbrati 40.000 na občini overjenih podpisov, po dobrem tednu je zbrana šele ena četrtina podpisov. Pot na občino je seveda nadležna, tudi če so prostovoljci na štantu pred vhodom in uradniki v pisarni prijazni in obrazci že pripravljeni, ampak človek bi si mislil, da bo od danes do jutri oddala svoj digitalni podpis kar z domačega računalnika v dveh minutah vsaj spletno pismena inteligenca, podobno kot plačuje račune, ureja davke in avtomobilsko registracijo. Pa tega ne stori, čeprav o njej predpostavljamo, da je sposobna ugledati civilizacijske čeri, da zna o usodnih dilemah trezno razmišljati in hitro ter odgovorno ukrepati. Zaradi svoje nedejavnosti in lahkomiselnosti mi vzbuja asociacije na Cankarjevo pripoved Potepuh Marko in kralj Matjaž, v kateri junak iz dežele, v kateri "bodo živeli veseli ljudje", v veseljačenju zapravi dve kmetiji in konča v ciganskem taboru. Cankarja je karnevalski, kurentovski značaj rojakov skrbel, nas očitno nič več: potem ko smo pognali v maloro paradne državne firme, ponujamo naokrog že svojo pitno vodo, bogsenasusmili. Kdor ima na računalniku digitalno potrdilo, naj pogugla https://e-uprava.gov.si , se prijavi, izbere Kvalificirano potrdilo, izdano v EU (ali pa Si-pass, če si ga je prej priskrbel), pod Želim vtipka "podpora volivca zahtevi za razpis zakonodajnega referenduma", klikne na prvi zadetek, izbere Oddaj vlogo. V obrazcu je že vse izpolnjeno, treba je dodati samo še e-naslov in s klikom na Nadaljuj dokončati podpisovanje. In tako stori prvi korak v smer aktivnega državljanstva in odgovornega razpolaganja z javno dobrino.

Stran 403 Ne delajte greha,
24. aprila 2021

Napis "Delajte, kar hočete, samo ne delajte greha" sem slikal na zidu ob cerkvi v Goričah (15). Nisem prepričan, da kaj zaleže, saj na debelo grešijo zlasti tisti, ki so ga napisali. Po vrsti gre pa takole: najprej cerkev sv. Marka v Vrbi, poznana iz Prešernovega soneta. Partizanske nagrobnike v Bohinjski Bistrici sem slikal, ker se spravljam k popisu verzov na 6200 in več partizanskih spomenikih, Z Ivico (3) sem se spoznal na Babi, na Dovjem sem fotografiral spomenike Aljažu, Jugu, Copelandovi in pesniku Pavlu Oblaku. Zoomovski posnetek seminarja smo provokativno oblikovali tako, da v Zbirki ne bi motil GDPR-ja (9), grob Josipa Lavtižarja je v Ratečah, relief Ignacija Hladnika je v Križah pri Tržiču, nagrobnik Matevžu Ravnikarju se nahaja na britofu v Predosljah, posnetki 15–22 so z obhoda partizanskih spomenikov pred praznikom OF. Šele z napisov na spomenikih smo obhodniki razbrali, da sta dve obeležji posvečeni žrtvam, ki so končale svoje življenje prav na dan obiska: 19. aprila leta 1943 so Nemci postrelili 10 talcev v Lipnici (Geopedija) in 1945 so na isti dan, malo pred osvoboditvijo, domobranci kruto mučili in potem pokončali dve dekleti, Vido Šinkovec - Janino in Cilko Odar - Tatjano (Geopedija) v Lajšah pri Dražgošah. Sledili so turni smuki pod Kriško steno, na Vitranc in še kam, pa petkov protivladni protest v Ljubljani, ki sem ga izkoristil za portret fotografa Toneta Stojka za Zbirko. Letaka Mi grabimo zase (34) in Vsi na ulice (35) vabita na protivladni protest v Ljubljani v torek 27. aprila, ki se bo začel ob 18.00 na Prešernovem trgu pri Tromostovju. Zaključek (od 37 do 44) je pa s smuke na Rodici, kjer sem spoznal Majo, ki redno poroča o smuških razmerah na Snežaku; njeni družbi se zahvaljujem za malico in pivo ob avtomobilih pod planino Suho. Od danes (25. 4.) so posnetki s smuke iznad Šitom glave in sladoleda v Radovljici.

Stran 402 St000 Ž00ar,
3. aprila 2021

Naslov tej strani je dal ponovno vandalizirani napis Stane Žagar na spomeniku padlemu učitelju in narodnemu heroju Stanetu Žagarju na Planici nad Crngrobom (slika 29). Žal aktualna oblast legitimira razbijanje spomenikov NOB. Večinoma sem za potrebe Wikimedijine Zbirke dokumentiral domače zasnežene gore; posnetki so z Mojstrovke, Begunjščice, Velikega Selišnika, Uskovnice ... Dolgčas snežne beline prekinjajo dobrote z obiska pri Kozakovih (33–36; ups, geslo o gostitelju bo treba dopolniti; tudi slovenskega gesla zamorček v srajčki, nem. Mohr im Hemd še nimamo), nekaj je protestniških slik, od ljudi pa zahteva komentar samo še Lucija iz Češnjice (23), ki sem jo srečal na poti na Veliki Draški vrh in me je prehitela skoraj za eno uro.

Stran 401 DovolJJ,
17. marca 2021

Sneg, družina, protesti in spet sneg. Na Begunjščici nisem napravil nobenega posnetka, ker je bilo megleno in vetrovno. Ljudi pa čudo, pravi romarski cilj, seveda, sneg je vse do avta na Ljubelju. Na posnetku 17 je tlakovec Petkovčki, za katerega samovoljno razlagam, da je posvečen petkovim protivladnim protestnikom. Če kdo ve pravi odgovor, naj se oglasi.

Stran 400 Koče je zamelo,
4. marca 2021

Same zasnežene koče, tole zimo je treba dokumentirati, bogve kdaj bo spet tako snežena. Toporišič ima nekje zgled "Našo barako je zamelo." Sposodil si ga je iz Borove partizanske pesmi, jaz pa od njega za naslov tele strani. Zagotavljam, da se z ljudmi na slikah nismo neodgovorno družili, ampak smo se z njimi tam zgoraj na belih prostranstvih samo slučajno srečali.

Stran 399 Preženimo virus,
17. februarja 2021

Nekaj fotografske dokumentacije o zaključnih spopadih v naši herojski borbi proti viruSSu :) zdravje velja utrjevati v višinah, kjer UV-žarki in veter sproti spražita vse seve. Na slikah so Jelovica, Karavanke z okna in od blizu, pogledi s Karavank na Julijce, imena gora in planin so pod slikami. Kulturni praznik je letos prispeval k žanru protestnega plakata. Prav nobenega dvoma ni, na čigavi strani bi bila danes frajgajst Prešeren in socialist Cankar. Slika 8 spada na predhodno stran, sem sem jo postavil zato, ker kaže na mesto, kjer so turni smučarji 13. februarja našli zmrznjeno truplo slabo oblečenega begunca. O dogodku ni poročal noben medij, prednost so imele smrti treh domačih alpinistov in enega turnega smučarja istega dne.

Stran 398 Dobrodošli,
28. januarja 2021

Podoben naslov ima že stran 362 lanskega leta. Tisto počečkano tablo, na katero se nanaša, so zamenjali z novo, posnetek 23 tule pa s svojo kozmopolitskostjo vzbuja vedro upanje, da s Slovenci še ni vse tako zelo narobe, kot se včasih dozdeva. No, to pa je tudi vse, kar je mogoče povedati o belini na tej albumski strani. Naj izdam še lokacije motivov: Uskovnica na prvih osmih posnetkih, v sredini Klek ali Petelinjek (1753 m) v Karavankah, zadnji trije so pa iznad Javorniškega Rovta.

Stran 397 Kramarjova guba,
14. januarja 2021

Nadaljevanje kiča s prejšnje strani. Naslovna guba je narečno za huba, nem. Hufe, rus. гуфа, ang. oxgang. Kramarjova je nad Tržičem, na vzhodnem vznožju Dobrče.

Stran 396 Kič,
5. januarja 2021

O kiču povzemam, kar sem našel pri modrih piscih, v knjižici Trivialna literatura (1983); vendar mi to prav nič ne pomaga pri razlagi posnetkov naj tej strani. Ko se znajdeš v preobilju te beline in mrzlih čipk na smrekah, rečeš preprosto, da je lepo. In pritiskaš na sprožilec.

Stran 395 Gore je že sneg pobelil,
13. decembra 2020

Naslov ima ta stran po verzu iz Tončkovih grafomanij, katerih drugi zvezek iz leta 1983 je v dveh formatih na slikah 6 in 7, dobro pa označuje tudi vso snežno belino na tej strani. Nima vsak sreče živeti v tako zasneženi občini, če pa kdo misli, da z njimi sodržavljane zavajam k prestopanju občinskih meja, mu odgovarjam z besedami prvega ministra, da so to lanski posnetki :) Res so bile tudi lanske Mrežce in lanski Viševnik lepi. Simbolni pomen pripisujem sliki 45: kot da bi, kot sem komentiral Mojci, dolinski politični jastrebi prišli ogrožat svobodo planinskega sveta; druga ukrivljena drevesa na tej strani pa spominjajo na naše ukrivljene hrbte v tem čudnem času. Nesnežene so samo začetne fotografije: spomin na enkratni slovenistični zumkoronakviz, ki so ga organizirali študentje z Ino Poteko na čelu (več kot sto udeležencev!), bangar (preklada podboja) s hiše št. 4 iz vasi Ravnica (preden so se vaščani odločili za preimenovanje, je bilo vasi nespodobno ime Mošnja); k sosedu (h. št. 2, p. d. pri Muhovcu) se je hodil ženit Prešernov Ponočnjak, dokler ga hudič ni ugonobil; pri hiši so se pisali Svetin, podobno kot Prešernova mati (Svetina), in tudi hišno ime pri Muhovcu v Žirovnici, od koder je bila Prešernova mati, je bilo enako kot tu v Mošnji, menda je šlo za Prešernovo žlahto; o tem se predaval pred meseci v Radovljici. 3, 4 in 5 so z Jelovice, 8 pa menda iz Lesc, kjer je po oglasnih deskah polno plakatov, ki opozarjajo, kako trenutna vlada trati čas za politična kadrovanja in nakupe orožja ter zastruplja družbeno klimo, namesto da bi krotila epidemijo in skrbela za javno blaginjo. Na zadnjem posnetku je par, ki sem se mu na ozko zorani cesti brez izogibališč vzvratno umikal cel kilometer in nama je v zahvalo skozi okno podal dve pivi. Še so poštenjaki na svetu :)

Stran 394 Ne postopi se tukaj mimo hoditi,
19. novembra 2020

Za tole stran se je nabralo nekaj več slik kot običajno. Koronske omejitve so zožile izlete na okvire domače občine (no, ne do metra natančno :) in zdaj tehtam, ali pričujoči izbor bolj odraža stiske trenutnega časa ali značaj teh krajev. Mislim na ponavljajoče se posnetke stranišč na štrbunk, alkoholnih tolažilnic pri gozdnih kočah in lovskih prež ter na napis na znamenju, ki straši popotnika in je dal naslov temu albumu. Ali pa so te reči pač edino, kar se v temnih gozdovih vidi in je sploh vredno fotografirati. Na Jelovici je poznana koča, ki ji je lastnik dal ime Micenau (malo iz spomina na televizijsko serijo Falkenau, malo pa iz spomina na svojo ženo Mico, ki je, se ne spominjam, bodisi umrla in je ne bo več (gorenjsko Mice nau < Mice ne bo) bodisi je pustila moške same žurati na samoti). Zdaj je novi lastnik kočo po svoji ženi preimenoval v Danica pa bo :) Popotniku v Ptičji hišici ponudita žganje, kakor je to navada tudi v drugih kočah tu in po Sloveniji sploh. Na posnetku 10 je orlovsko gnezdo (preža) obrtnika Stroja iz Dvorske vasi, ki se vozi naokrog s helikopterjem in mu je očitno uspelo obnoviti nelegalno gradnjo nad prepadi Dobrče, ki jo je pred leti občinska oblast porušila. Ljudje, ki ne smejo v službo, svoje energije zdaj sproščajo po okoliških pohodnih poteh: še nikoli nisem videl v Dragi parkiranih toliko avtomobilov kot zdaj, vse potke so izhojene, na vsakem brezpotju srečaš človeka – menda ja ne bomo živeli v zaporu! Ožje literarni sta (če izvzamem straniščno poezijo na začetku in legendo o Babjem zobu na posnetku 61) samo sliki 26 in 27 z grobom Janeza Jalna in počitniško hišico Alojza Gradnika. Pa seveda več fotografij Bleda od zgoraj navzdol, "podobe raja". Pri drvarjih, ki sta v knjigo obiskovalcev zapisala besedo Raj (66), malo dvomim, da sta imela v mislih Prešernove verze, ampak bolj svoj gozdarski rajon. Misel na smrt vzbujajo lovske preže, razpela in partizanski spomeniki. Toliko za danes.

Stran 393 Pa saj so vsa mesta enaka, si rekla,
30. oktobra 2020

Tako piše na klopci v Križevniški ulici v Ljubljani, vzeto pa je iz pesmi Maruše Mugerli Lavrenčič. Slika s klopco ima številko 5, pred njo so portestniške izpred 14 dni. Zadnjo peticijo za odstop vlade je sestavil Dušan Keber, podpisujemo pa jo na https://www.mladina.si/peticije/ . 13. oktobra je bila prva letošnja smuka z Babe, nekaj dni pozneje pa s Ptičjega vrha (6–12). Na sliki 14 je podstavek, na katerem je 20 let stal ženski akt Jiřija Bezlaja, preden se je vodstvo FF odločilo za njegovo odstranitev. O tem sem pod naslovom Evangelij za moralizatorje pisal na Slovlitu. Posnetek 15 kaže, kako je videti predavanje v času kolere, 16–18 so trije pisateljski nagrobniki: obnovljeni Jožefu Žemlji in Jožetu Vovku na Ovsišah in Mimi Malenškovi v Podbrezjah. 19–22 so protivladni plakati kot nadomestilo za začasno prekinjene proteste, 23 pa je spomin na junijske proteste. Zadnjih sedem posnetkov je z dveh popoldanskih izletov: iz Češnjice na Jamnik in iz Drage na Luže.

Stran 390 Ni jutrišnjega dne brez današnjega krika
3. oktobra 2020

Protestne od zadnjih dveh petkov, vmes pa stiskanje sadja, naslovnica literarnozgodovinske knjige in zamaskirani začetek predavanj na FF. Novinarka in okoljska aktivistka Monika Weiss ter bivši zdravstveni minister Dušan Keber sta prišla v Zbirko na Wikimedia Commons, tam sem s slovenskimi napisi in transparenti okrepil kategoriji Banners and signs at demonstrations and protests in Slovene language in Demonstrations and protests in Slovenia in 2020; za nadredne kategorije klikni povezave na dnu teh kategorij.

Stran 389 Bila je huda mravljica
22. septembra 2020

Prva slika: Ovčeniki (1054 m) je ime grebena nad Drago. Posnetki 2–16 so s skoka na morje, mogoče je kateri primeren za ozadje na zaslonu. 18–29 so s protestov 11. septembra, od 44 do konca pa s protestov 18. septembra. Vmes so slike z gobarjenja na Uskovnici in s Pivškega, kamor smo šli snemat oddajo o Krpanu. Vilharjev grad Kalec sem slikal že ob drugih priložnostih, zato tokrat slik stolpa nisem postavil v album. Pač pa sta tu Vilharjev nagrobnik na britofu v Knežaku in kip najbogatejšega Slovenca viteza Josipa Gorupa pl. Slavinskega v Slavini. Naslovnico romana Beatin dnevnik iz leta 1887 sem slikal pri Urški, na Slovlitu smo potem ugibali, kateri grad je predstavljen na njej. Posnetke partizanskih spomenikov iz tega konca bom postavil na Geopedijo.

Stran 388 Parnassia palustris
8. septembra 2020

Prvih deset slik v današnjem albumu je z izleta na Vrtaško planino: iz Mojstrane po ferati na Grančišče in potem naprej do planine, nazaj dol pa mimo obeh Peričnikovih slapov. Čopovi Breda in Bogomila, ki sta se vračali s Slemena, sta prosili, naj njunih slik ne objavim v albumu, in s težkim srcem ju ubogam :) namesto njiju sta v albumu pastir in mlad nemški par, ki je nad slapom iskal pot v dolino. Naslednjih 14 posnetkov je s protesta 28. avgusta v Ljubljani, potem z Bleda, kjer se je dogajal strateški forum, ki Slovenijo ob sekundiranju ZDA rine v višegrajsko skupino držav in pod geslom Več Evrope in manj EU sesuva politično tvorbo, ki ji pripadamo. 30 in 31 sta dali tej strani naslov. Na slikah je Parnassia palustris (močvirna samoperka), tista roža, ki jo je pod imenom kristusove srajčke Tavčar enigmatično vgradil v naslov povesti Cvetje v jeseni (1917) in s tem sporočil, da je z njim mišljeno njegovo pozno literarno pocvitanje, ne pa ljubezen na stara leta. Moja interpretacija povesti bi se lahko z zgledovanjem pri Umbertu Ecu glasila tudi Ime rože, ampak zdaj je prepozno za preimenovanje. Rožo sem slikal na Pokljuki, res na močvirnem terenu. Posnetki od 33 do konca so z ljubljanskega kolesarskega protesta 4. septembra.

Stran 387 Ulež se, bo najbol za oba
15. avgusta 2020

Pri iskanju partizanskih spomenikov (ta teden je njihovo število naraslo na 5800) se najde marsikaj drugega zanimivega. Na litijskem pokopališču sem najprej naletel na grob pesnika Jožeta Šmita, potem pa še na nagrobnik Veronike Kepa. Kdo pa je to? Gospodinja pri družini litijskega advokata Franca Slanca, brata politika Karla Slanca. Ko so leta 1941 njihovo hišo zasegli in izpraznili Nemci, je med knjigami na dvorišču opazila Prešernov rokopis, ga izmaknila in hranila pri sebi ves čas vojne. Ko ga je nekoč po vojni njena hči prinesla pokazat v šolo, ji ga je učiteljica Milka Kolman zaplenila in ga leta 1960 izročila kolegu slavistu Stanetu Grebencu za Prešernovo razstavo v Hrastniku. Od tam je 1961 prispel v NUK. Slančeva hči Mira Hubad je od vodje rokopisnega oddelka Alfonza Gspana zahtevala rokopis nazaj. NUK se ni dal in je ponujal odkup rokopisa in na vse način poskušal rokopis obdržati. 26. marca 1962 je končno popustil in rokopis vrnil Hubadovi. V članku o Prešernovih rokopisih leta 2016 sem po Črtomirju Zorcu povzel, da je rokopis menda v Švici, kmalu za tem pa izvedel, da se je vrnil v Slovenijo in da je zdaj v lasti vnuka Mire Hubad, literarnega zgodovinarja Matija Ogrina (gl. Errata in dopolnila k člankoma Zgodbe Prešernovih rokopisov in Nova prešerniana).

Druge slike imajo podnapise in jih ni potrebno razlagati. Sicer pa lahko komentar dodam pozneje, če bo potrebno.

Stran 386 Hingerichtet
15. avgusta 2020

Prvih šest posnetkov je spet iz okolice Ratitovca (vrhova Kremant in Altemaver), kamor sva šla fotografirat en spregledani partizanski spomenik. Naslednjih šest je s tržiškega večera ob podelitvi Pretnarjeve nagrade na 75. obletnico rojstva Toneta Pretnarja in sestre dvojčice Zvonke; župana Sajovica in pevko Izmajlovo sem seveda postavil v Wikimedijino Zbirko. Knjižničarka Sabina je obljubila pretipkati za Wikivir knjižico Pretnarjevih grafomanij iz leta 1982. Nadaljnjih osem slik je z Uskovnice, kjer sva imela v varstvu našo in sosedovo punčko. Štruklji in medvojna dobravska hišna številka so bili posneti v gostilni Kovač v Kropi. Zanimivo: slovenska Wikipedija je slovenske štruklje predstavljala s sliko hrvaških štrukla; zdaj sem to popravil in dodal še flancat in ocvirkovico, ki ju Wikimedijina Zbirka doslej ni poznala – le zakaj počnem to jaz literarni zgodovinar? Hišna številka me je spomnila na nemško okupacijo naših krajev: v zadnjih dneh sem imel opraviti z Begunjsko knjigo zapornikov, ki je dostopna na spletišču Gorenjskega muzeja in sem iz nje izpisoval Dobravce, zaprte ali usmrčene kot talce v Begunjah. Begunje so na slovenski Wikipediji skopo predstavljene, toliko bolj pa na angleški, vendar do nedavnega po zaslugi nekega Dorema kot kraj množičnih grobišč, da ne bo nesporazuma: pobitih 20 ali 40 nemških stražarjev, ne pa 849 postreljenih ali obešenih slovenskih talcev in tisočev drugih, ki so jih deportirali v koncentracijska taborišča. Informacijo o talcih sem moral šele dodati predstavitvi kraja kot mesta "komunističnih zločinov" – tudi to ne spada med delovne naloge literarnega zgodovinarja. Zadnjih osem posnetkov je s petkovih mokrih protestov proti 870 milijonom, ki jih ta militaristična vlada želi porabiti za vojsko namesto za reševanje ekonomskih in socialnih težav, ki jih je povzročila epidemija. Lilo je kot iz škafa, vzdušje pa je bilo kljub temu razigrano. Govorila sta igralka Eva Stražar in sociolog Gorazd Kovačič s FF, dobili smo za stotisoče evrov bonov, ki smo jih lepili na table za kulturo, medicino, socialno politiko ...; najbolj potrebno se zdi protestnikom vlagati v znanost in izobraževanje, ki tako postajata vladi nevarno področje: jeseni lahko računamo na nadaljnje oviranje normalnega pedagoškega procesa in raziskovanja (na to temo beri članek v National Geographic). Kako že rečejo temu? Nova "normalnost".

Stran 385 Bolnike v bolnice, politike v kontejner
8. avgusta 2020

Mitjev napis na transparentu, ki je dal naslov tej strani, je lepo anticipiral vodilno temo protesta tega tedna, nehumano politiko aktualne vlade do bolnih starostnikov, ki naj bi jih preselili v "mobilne medicinske bivalnike". Protesti so postali pravo ulično gledališče, sprevod in sprehod nista prav nič kratka, vodila sta prav do kontejnerjev ob Valjhunovi ulici za Bežigradom. Portrete osebnosti, na katere sem naletel in za katere bo treba napisati wikipedijsko geslo, sem postavil tudi v Wikimedijino Zbirko. Druga polovica strani je v celoti s krožnega izleta na Ratitovec po manj obiskani poti od Glažarice mimo planine Pečane in nazaj čez planino Klom.

Stran 384 Gospod marlivost tvojo v nebesih plačal bo
2. avgusta 2020

Več fotografiram v zadnjem času. Dokumentirati je treba burno družbeno dogajanje in družinske izlete. Po vrsti gredo tokrat takole: Mrzli vrh nad Žirmi, Vodiška planina nad Kropo, Pohorje in okolica (Stranice, Gorenje, Božje, Slovenska Bistrica, Križni Vrh, Stanovsko, Laporje, Slovenske Konjice). Z Miro sva poslikala nekaj partizanskih spomenikov med Pohorjem in Poljčanami in popravila njihove lokacije na zemljevidu. Domačin v Stanovskem nama je pokazal hišo mohorjanske pisateljice Julije Bračič, ki nima spominske plošče, kakor je nima tudi rojstna hiša partizanske pesnice Anice Černej v Čadramu, ki je umrla v koncentracijskem taborišču Ravensbrück leta 1944. Jože (22) naju je vzel pod streho, ko se je naredila noč, Brane (34) vsa preznojena napojil, Sonja (38) nama je pokazala pot do dveh spomenikov. Posnetki od 40 do 50 so s protestne povorke, ki je šla od Prešerca do Roške. Bila je namreč ravno 32. obletnica osvoboditve četverice Janša, Borštner, Tasič, Zavrl (JBTZ) iz vojaškega zapora na Roški. Protestni program je vedno boljši: do cilja smo prikorakali ritensko pod geslom Nazaj v sedanjost, Kvazijanša je v govoru podal svojo "res nepreklicno odstopno izjavo", napis dneva je bil JBTZombi [beri: je-be-te-zombi], pač kot odziv na Janševo zmerjanje protestnikov z zombiji. Od 41 do konca so posnetki s pohoda Dražgoše-Lipniška planina, kjer smo se udeležili koronsko reducirane proslave ob radovljiškem občinskem prazniku na obletnico ustanovitve Cankarjevega bataljona 5. avgusta 1941 in se po vrnitvi v Dražgoše prepustili gostoljubju Švebovih dveh, Nuše in Ladota. Posnetek 40 se navezuje na komentar o ljudski : etablirani kulturi od zadnjič: godec narodnozabavnih viž je s harmoniko korajžno motil govore na Tromostovju in tako demonstriral agresivni značaj t. i. ljudske ali domačijske umetnosti (Heimatkunst).

Stran 383 Ivan, ne bom tekla za tvojim vozom
25. julija 2020

Tako kot je bila OF med drugo svetovno vojno tudi kulturno gibanje, so tudi protesti, ki zaznamujejo ta čas, v znamenju kulturnega boja. Nasproti si stojita t. i. ljudska kultura (narodnozabavna oz. "slovenska glasba", folklora, Heimatdichtung) in na drugi strani profesionalna ter alternativna kultura. Kultura, ki se razume kot potrjevanje identitete, in kultura, ki identiteto prevprašuje, išče in preoblikuje. Transparenti so polni citatov iz literarne klasike in namigov nanjo, tudi naslov tele strani v albumu je take narave. Celo svoje strokovno življenje sem se zavzemal za emancipacijo ljudskega, poljudnega, popularnega, množičnega in rekreativnega, zdaj ko to želi postati reprezentant slovenstva, pa se zgroženo postavljam v obrambo etablirane kulture, saj brez nje drsimo v redukcijo slovenstva na raven narodnih noš, tenstanega krompirja in židane marele. Na sliki 4 je Kalinov Deček s piščalko pred RTV, oblečen v madžarsko zastavo: kaj nima bratenje prvega ministra z Madžari korenine v njegovi mitomanski želji postati ljudski junak, tako kot je madžarskemu vladarju Matiji Korvinu uspelo postati Kralj Matjaž?

Slike od 18 do 21 so z obiska Ivana Krivca v Adergasu; Ivan me je nagovoril, da sem na Wikipedijo postavil geslo o gradu Frauenstein, katerega razvaline na svojo roko trebi mahu. Od 22 do 37 so slike s kolesarjenja po Spodnji Savinjski dolini, seveda na lovu za partizanskimi spomeniki. Partizanske sem vtaknil v zbirko na Geopediji, druge (Prešerna, Puncerja, nedavno umrle kolegice Polanc Podpečan, Neže Maurer) pa semle.

Zadnjih 15 posnetkov je spet iz Ljubljane. Zadnji protest je bil v znamenju ženskega gibanja Jaz tudi (le kako da še nimamo o njem gesla na slovenski Wikipediji!). Medijsko teoretičarko Sandro Bašić Hrvatin sem slikal za Wikimedijino Zbirko.

Stran 382 Steče v klet in prinese mi vina
14. julija 2020

Koga sem pravkar vtaknil v Wikimedijino Zbirko? V petek in v ponedeljek so bili na ulici pesniki in aktivisti Milan Jesih, Aljaž Koprivnikar, Sanja Fidler, Brane Solce, Nikita Xever, Polona Glavan, Andrej Rozman Roza, Boris A. Novak, Jerica Mrzel, Tjaša Prošek, Maja Breznik, Rastko Močnik. V petek je bila redna protivladna maša z literarnim podaljškom v DSP, v ponedeljek pa protest na Fernetičih proti Pahorjevemu poklonu pred bazoviško fojbo, v kateri naj bi bilo 50 ali 500 kubikov trupel Italijanov, pobitih po drugi svetovni vojni, v resnici pa je leta 1945 zavezniška komisija mimo svežih trupel nemških vojakov prišla le do razpadlih trupel italijanskih vojakov iz prve svetovne vojne, potem pa so šaht, ki navdihuje italijanske fašiste, zaprli. Tržaški Slovenci so na Pahorja hudo jezni, italijanski časopisi dan po dogodku pišejo, da so Slovenci priznali svoj genocid nad Italijani. Poklon naj bi bil zahvala za vrnitev požganega Narodnega doma v Trstu Slovencem, vendar se je z njim postopek vračanja, ki bo trajalo najmanj deset let, šele začelo. Pot na Fernetiče sva skombinirala s popisovanjem kraških partizanskih spomenikov (od 26 dalje; v zbirki na Geopediji je zdaj že preko 5600 obeležij) in z obiskom Mirana Košute. Slikati je bilo treba tudi vse literarno ob poti, in tega na prelepem Krasu po zaslugi Srečka Kosovela ni malo.

Stran 381 Kekec na Begunjščici
5. julija 2020

Vabilo na Kekčeve poti 2020.

Stran 380 Zlati odsevi sijejo k nam
4. julija 2020

Dva demonstranta sta ta petek nosila napis z verzi iz Kosovelove pesmi Sredi noči (28), ki so dali naslov tej strani. Začetni posnetki so s Struške nad Javorniškim Rovtom, s planinami Mavre, Seča in Belska planina. Sledijo posnetki s Tošca in potem iz Zadnjice v Trenti. Od posnetka 26 do konca so portreti, posneti na petkovem protestu, kar nekaj jih je našlo mesto tudi v Wikimedijini Zbirki. Plakat tedna je bila prečrtana svastika v barvah "rumenih jopičev", pardon, SDS; naveza te stranke z nacisti je vedno bolj očitna. Zvečer smo pred Društvom slovenskih pisateljev poslušali recitacije in muziko, uglašene na temo svobode.

Stran 379 Ta vlada je bizarna
28. junija 2020

Prvih 18 posnetkov je z obhodnje (bolje obvožnje) po moravških in mlinških spomenikih. V Češnjicah nama je domačin Srečko Kopač, ki je bil med vojno star 8 let, pripovedoval še vedno žive spomine na razmesarjena trupla partizanov, ki so jih vaščani pokopavali; nad njimi so se izživljali domobranski sosedje. Partizanski spomeniki v teh krajih imajo križ in zvezdo še iz "svinčenih časov" – danes bi bila taka kombinacija razumljena kot provokacija. Nadaljevanje je protestniško: najprej posnetki z alternativne kulturne proslave, ki so jo hrupno prekinjali naciji, preoblečeni v rumene jopiče, ob zaščiti policijskega kordona, potem pa še z rednega petkovega obkroženja ljubljanske sredice. Tokrat Trga republike niso zagradili, kot da bi se vlada protestnikov nenadoma ne bala več. Za kazen je ostal prazen, govori so se zvrstili pred predsedniško palačo in na Kongresnem trgu, tarča je bil predsednik Miško. Na protestu v sredo je Boris A. Novak recitiral pesem o kriminalnem zaprtju trga. Spet sem kar precej kulturnikov in aktivistov poslikal za Zbirko, nekaterim sem v wikipedijskem geslu dodal portret; nič jih ne bom našteval, saj so njihova imena pod slikami in jih Google najde. Ali s tem delom pomagam vohunom v belem državnem kombiju (slika 31), ki s kamero na drogu vsak petek snema obraze protestnikov za policijsko kartoteko? Najbrž ne, njihova zbirka je gotovo precej popolnejša, dvomim pa, da bo za javno rabo, tako kot moje fotografije na Wikimedia Commons. Obveščevalna služba (ali pa policija, na kombiju nič ne piše, kdo so) snema v nasprotju z določili evropske direktive GDPR, ki zahteva identifikacijo kamer na javnih mestih – spet ena izmed kvalifikacij te bedne oblastne garniture. Z veseljem dopišem manjkajoča imena aktivistov pod portreti, če mi jih kdo pošlje.

Stran 378 Lirikonfest 2020
21. junija 2020

Nazadnje sem bil na Stropnikovem Lirikonfestu 2016, ko sem imel čast podeliti kipec bralca, ki je namenjen ambasadorju slovenske književnosti in jezika, Zvonku Kovaču. Tokrat ga je meni Milan Dekleva. Opozorili so me, da je težak, in res ni lahek. Poslikal sem nagrajene prevajalce in njihove pesnike, nominirance in nagrajene književnike in jih postavil v Wikimedijino zbirko: Lidijo Dimkovsko, Gabriello Gaál, moderatorja Andreja Pleterskega (ki ni arheolog enakega imena, ampak prevajalec), Zorana Pevca, oba madžarska gosta, Roberta Simoniška, Denisa Škofiča, Petro Koršič, Majo Razboršek, Danielo Kocmut, Andrejo Kalc, Majdo Fradelić in Željka Perovića in še koga, ki sem mu ali ji pozabil ime, organizatorja Iva Stropnika (ki mu gre zahvala za vse skupaj), potopisce Petro Vladimirov, Sonjo Porle, Katjo Sluga. Zvonko Kovač svoj portret v Zbirki že ima. Napravil sem boljši posnetek Vite Mavrič, žal pa mi je, da sem pozabil fotografirati bivšo ministrico Andrejo Katič. Žal mi je tudi, da nisem utegnil pripraviti prispevka na temo babilon : slonokoščeni stolp za to priložnost in da v nagovoru nisem izrazil kritike protiintelektualne drže aktualne oblastne garniture.

Stran 377 tuka Počiva
21. junija 2020

Prvi dve fotografiji z britofa v Dolenji Vasi ob cesti iz Lupoglava proti Boljunu v hrvaški Istri sta še od zadnjič, sem ju pozabil vključiti. Slovenski nagrobni napis sem našel na nagrobniku, prislonjenem ob pokopališki zid. Tudi tretja je še od prejšnjega petka, tudi pomotoma izpustil. Od 3 do 9 so z obiska pri skupini arboristov, ki so žagali drevje po razvalinah gradu Kamen v Begunjah; v njej je tudi Mojčin Borut. Sredica je s protesta v Ljubljani 19. junija 2020; Niko Kovač iz Zavoda 8. marec sem postavil v Zbirko: v veselje je veliko število mladih kultiviranih udeležencev, tudi naših študentov :) Od 37 pa do konca je dokumentiran pohod z Jamnika do partizanske tehnike Meta in potem naprej na Vodiško planino, od spomenika do spomenika, z zaseko in ocvirkovico po kulturnem programu in z gobovo juho v partizanskem domu na Vodicah.

Stran 376 Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre
13. junija 2020

Fotografije potrjujejo, da je življenje še vedno pestro: ima svojo resno in rekreativno plat. V resno polovico spadajo petkovi protesti, ki oblastnikom dopovedujejo, da nočemo njihove poti v "prihodnost", rekreativno polovico pa tokrat zastopajo posnetki z nekajdnevnega umika na Cres. Obe polovici razmejuje kip Bogomirja Magajne pred OŠ v Divači z altruističnim napisom. Wikimedia Commons je bogatejša za (iz množice izrezane) portrete Toma Korošca, Mladena Dolarja, Rastka Močnika, Boža Flajšmana, Petre Čeferin, Darka Štrajna; za kvalitetnejše posnetke se bo treba slikati posebej. Naslov strani je iz globokega vladarskega spoznanja v cesarjevem odgovoru Martinu Krpanu, človeku iz ljudstva, ki je pohvalil cesarjevo zdravje: "No vi ste še zmerom lepo zdravi, kakor se na vašem licu vidi." Vsaj nekaj te modrosti bi potrebovali tudi danes, ko oblastni govor zlorablja človekovo skrb za zdravje za potuhnjene manipulativne cilje.

Stran 375 S kredo nad to bedo
8. junija 2020

Prvih šestnajst posnetkov je s kolesarjenja okrog Zagorja: fotolov je bil namenjen partizanskim spomenikom (v naši zbirki na Geopediji jih je zdaj že 5530), seveda pa sem posnel tudi marsikaj literarno- ali kulturnozgodovinskega. Od posnetka 19 do konca pa so scene s kolesarskega protesta v Ljubljani: kar mi je uspelo uloviti osebnosti (Karpo Godina, Žiga Knap, Ivan Gale, Jurij Zrnec), sem portrete postavil v Wikimedijino Zbirko, kjer so prosto dostopni in prosto uporabni za vse in za vsakršen namen pod licenco CC. Ko jih mediji uporabijo, v najboljšem primeru spodaj napišejo vir Wikimedia Commons. Bolje kot nič, prav pa bi bilo napisati ime fotografa. Olajševalna okoliščina za problematično citiranje je, da se fotograf ne podpiše vedno z imenom in priimkom, ampak z vzdevkom ali krajšavo svojega imena, jaz npr. z uporabniškim imenom Hladnikm. Prvo in drugo polovico posnetkov na tej strani, ki si je naslov sposodila z napisa na asfaltu, veže uporništvo. Na spomenikih iz druge svetovne vojne so telegrafsko izpisane tragične usode tistih, ki so se uprli okupatorju, na protestnih posnetkih pa smo tisti, ki uresničujemo pravico do upora proti strahovladi in sprijenosti aktualne oblastne garniture. Ni nenavadno, da režim in njegovi mediji kriminalizirajo oba upora, tako tistega med drugo svetovno vojno kot tega danes. Gospa na posnetku 31 je protiprotestnica: pesniku Novaku je prišla povedat, da ni svoboda najpomembnejše, ampak zdravje, za katerega se moramo zahvaliti strogim oblastnim ukrepom. Zdravje spada v koncept novodobnega ideala varnosti. Prav njena intervencija me je nagovorila, da sem v HathiTrustov iskalnik vpisal obe konkurenčni besedi in dobil pomenljiv diagram, ki kaže na radikalno spremembo vrednot v naši družbi (glej prispevek na Slovlitu). V tem smislu je naše uporništvo konservativno, saj hoče ohraniti več kot 200 let staro civilizacijsko vrednoto. Svoboda je res tvegana reč, in nevarna, vendar je tudi jamstvo družbene fleksibilnosti in s tem njene preživitvene sposobnosti.

Stran 374 V Kojskem
30. maja 2020

Za rodbinsko srečanje v Kojskem (Šilarji, Grudnovi, Starčevi, Hladniki, Jocif-Pokorni), je tokrat poskrbel Peter. Nazadnje smo bili skupaj ob 90-letnici strica Ivota pred dvema letoma; pred tedni so mu odrezali še drugo nogo. Stare fotografije stričevega rodu sem postavil na svojo stran.

Stran 373 In tu končala svojo bojno pot
30. maja 2020

Mešana vsebina: izlet na Vodiško planino (prvi trije posnetki), obisk pri Zvonki Pretnar v Tržiču (3), serija ljubljanskih motivov (4–14), serija briških motivov (15–21), serija uskovniških motivov (22–35). Predzadnji posnetek dokumentira zagovor diplome Urha Ferleža na prostem v varnem zavetju bifeja za fakulteto, ker je modro vodstvo presodilo, da so fakultetni prostori za tako dejavnost preveč nevarni. No, menda bo junija mogoče spraševati tudi v kabinetih na fakulteti. Zadnji posnetek pa je uganka: kje je bil spomenik slikan in kdaj? Tej strani v albumu je dal naslov napis na spominski tabli osvoboditvi Ljubljane 1945 v ljubljanski mestni hiši. Na ploščo, ki ni zavedena ne v Registru kulturne dediščine ne v kaki drugi poznani literaturi, je v članku v Sobotni prilogi Dela malo pred svojo smrtjo opozoril Janez Kocijančič.

Stran 372 Ker hočemo, da raste in živi, za kar smo dali svojo srčno kri
30. maja 2020

Prvih pet posnetkov je z izleta na Mali vrh nad Begunjami, po grebenu nad gradom Kamen, vse drugo pa je s kolesarjenje po občini Tabor, seveda na lovu za partizanskimi spomeniki: Tabor, Loke, Vrhe, Marija Reška planina, Miklavž pri Taboru, Grajska vas, Ojstriška vas, Tabor. Gozdne ceste so naju pripeljale na 850 m višine, kjer stoji Krvavičnikova domačija. V hudih klancih sem zagrabil za vrv na Mirinem električnem kolesu. Mimoidoči se smejejo, ko vidijo, kako ženska vleče dedca, v teh lepih bregovih pa cel dan komaj srečaš kakšno živo dušo. Modre zvezdice, s katerimi na Geopediji označujemo neobiskane spomenike, po turi spremenim v rdeče, potem ko sem dodal fotografije spomenikov in prepisal besedilo z njih, ki priča o težkih in krutih časih. Žalostno je videti, da je bila za smrt največkrat kriva izdaja tistih domačinov, ki so se odločili za okupatorsko oblast namesto za upor. Ljudje so prijazni, spomenike lepo vzdržujejo in nekaj dajo na NOB, tudi postrežena sva bila.

Stran 371 Petkove državljanske obveznosti
30. maja 2020

Ob petkih zvečer hodimo na Trg republike opravljat svojo tedensko državljansko dolžnost. Tule so posnetki s treh zadnjih 15., 22. in 29. maja. Fotografiram bolj ali manj duhovite napise na transparentih, veselo vzdušje med množico, prijatelje, ki naletimo nanje, in osebnosti, ki na Wikipediji še nimajo slike ali imajo slabo sliko. Kaj naj rečem, ni nam vseeno za slovensko prihodnost in skrbijo nas kriminal, pokvarjenost, laži, zmerjanje, cinizem, zavajanje, potvarjanje zgodovine, protiintelektualno razpoloženje, samovolja, diktatorski apetiti ... ki so nova, nesprejemljiva norma v politiki. Kot da bi razrednega barabina postavili za predsednika razreda.

Stran 370 To ni nobeno zbiranje, le maša na prostem
9. maja 2020

Prevladujejo protestniške fotografije, najprej tiste od petka, 1. maja opoldne na Trgu republike, ko so aretirali majorja Troho (1–5), nazadnje pa s kolesarskega protesta 8. maja zvečer (29 pa do konca); za posnetek 33 smo prosili Mladininega fotografa, ki je stal v bližini. Mladi par na 38, povejta mi no, kako vama je ime, da slika ne bo brez podpisa. Na slikah med 6 in 9 so ljubljanske lokacije, s kolesarskega podaljška po protestu, jedro fotografij (10–30) pa je s kolesarjenja od partizanskega spomenika do spomenika po Spodnji Savinjski dolini (Vransko, Tabor, Gomilsko, Breg ob Savinji, Latkova vas, Sv. Lovrenc, Šešče, Prebold, Grajska vas ...). Kot običajno partizanske spomenike naložim na Geopedijo, tiste literarne (Schwentnerju, Lipežu, ploščo Pri ruskemu carju) pa semle. Spomenik Ludolfovemu številu pi (7) stoji na mestu, kjer je stala pred leti Tršarjeva plastika v spomin padlim učiteljem in dijakom srednje gradbene šole v Ljubljani. Le zakaj so morali spomenik žrtvam odstraniti? Saj bi tega novega lahko samo dodali staremu. V Registru kulturne dediščine zamenjava ni zavedena, še vedno naj bi tam stalo partizansko obeležje.

Stran 369 Lada te imam
27. aprila 2020

Lepi jeglič je bil slikan na grebenu od Praprotnikovega vrha proti Dobrči, na koncu tega grebena se nahaja lovska koča na Lužah, zraven nje pa je na bukvi vrezan naslov tele strani v albumu. Ledena trata je pašnik v Dragi pod Dobrčo (8–10), grad Kamen (11), ki je dogajališče več slovenskih zgodovinskih povesti (Za staro pravdo, Ovčar Marko, Junaška doba Slovencev), stoji na ustju Drage. Posnetki 14–16 so z medobčinskega protivirusnega piknika na meji radovljiške in kranjske občine na Jamniku pri kapelici sv. Sobote: občinska meja je šla prav čez sredino mize z dobrotami, za neusmiljeni spopad s sovražnikom smo bili občani obeh občin (štirje po številu, nič več) opremljeni s strogimi navodili, maskami in razkužili vseh sort. Janez (15) je na sliki, ker je slučajno prikolesaril mimo. Fotke 17–20 so z drugega izleta na Dobrčo, 21–27 so z Uskovnice, zadnja dva posnetka s spominsko ploščo Čehu ing. Zdeňku Záboju pa izpod Stenarja (hvala Saši, ki me je opozorila, da je padli moški in ne ženska) ; v članku Triglavske partizanske plošče sem jo pred dvema letoma pozabil omeniti in sem napako danes popravil.

Stran 368 Dovoljeno za lokalni promet
12. aprila 2020

Nadaljujem s kroženjem po svoji občini, tudi z namenom fotografirati vedute vasi za Wikipedijo. Veliko je lepih krajev, ki jih ne poznamo ... Imena krajev so pod slikami. Kakšno zvezo imajo slike z literaturo ali jezikom? V Bodeščah se dogaja prva izvirna zgodovinska povest Jela Valentina Mandelca, Lamberga pa omenja več slovenskih zgodovinskih povesti, dovolj za izgovor :)

Stran 367 Ostani doma
10. aprila 2020

Dokler niso prepovedali prečkati občinskih meja, sva z Miro raziskovala planine okrog Uskovnice in se od tam spustila do slapu na Vojah (Voje omenja Levec v spisu Nekaj opazk o naših zemljepisnih imenih iz leta 1896), potem pa po vzpetinah okrog Radovljice. Ko je bilo včasih vendarle treba prekršiti zapoved, sva se počutila kot partizana, ki morata preko sovražne čistine. Če bo šlo v to smer, ko virusa že zdavnaj ne bo več, bodo tihotapske spretnosti še prav prišle. Mojca (19) je vsakodnevna pohodnica na Vodiško planino. Zadnji posnetki so z grebena, ki se od gradu Kamen pri Begunjah vzpenja preko Malega vrha, Vrha Velikih Gač, Jamarskega vrha in Tolstega vrha do Poljške planine. Na njem stoji gostoljubni Maksov brlog (njegove fotografije iz konspirativnih razlogov nisem postavil v album). Ljudje se v teh tednih izogibamo drug drugemu in iščemo čim manj obljudene izletniške cilje. In se nazadnje srečujemo na odmaknjenih mestih, za katere je do včeraj vedela komaj kakšna duša. Naslov tej strani v albumu je dala fotka 17. Hvala Jožici za opozorilo na napako pri imenu kroparske podružnične cerkve.

Stran 366 Prišla sta Jedrt in sveti Gregorij
19. marca 2020

Vera Albreht začenja pesem Ptički se ženijo z verzi: "Prišla sta Jedrt in sveti Gregorij, / ptički se ženijo v zeleni gori. / Ščinkavec kliče: ščink, ščink, ščink, ščink!" Jedrt sem dal v naslov tele strani, ker sem hodil mimo znamenja, posvečenega njej, ravno en dan pred njenim godom 17. marca. Znamenje (slika 27) stoji pod vasjo Lajše s cerkvico svete Jedrti in so na njem namalani še sv. Mohor, sv. Primož in sv. Peter, vsi so patroni bližnjih cerkva. Tretji verz srhljivo evocira tragičen dogodek iz zadnjih dni druge svetovne vojne, ko so domobranci iz te cerkve mučili in pokončali mladi dekleti, Cilko Odar - Tatjano, in Vido Šinkovec - Janino, ki jima je v bližini posvečeno partizansko obeležje; preberi na Geopediji, kamor kaže zadnja povezava, opis njune tragične smrti. Svetih Jedrti (Jera, Gertruda) je sicer po Ekumenskem svetniškem leksikonu deset, ampak na Slovenskem je poznana samo vremenska svetnica Jedrt Nivelska, ki jo upodabljajo z mišmi na palici; miši so namreč grozile pregristi nit predici, ki bi še predla po njenem godu. Malo literarna sta še posnetka 21 in 22, ki kažeta razvaline Pustega gradu in pod njim kmetijo Po(d)gradovec. Josip Lavtižar ju popisuje v zgodovinski povesti Lipniški grad pri Radovljici (1939).

Drugi posnetki so večinoma podnaslovljeni in ni potrebe po njihovi razlagi. O covidu-19 pa tule nič.

Stran 365 Proti kulturi sovraštva
29. februarja 2020

Jamnik vedno znova nagovarja k slikanju, posnetki pa uspejo ali pa tudi ne (0–4). 5: slovenska Wikipedija je praznovala 18 let; na komorno obeleženem praznovanju smo se pogovarjali tudi o zapisovanje zemljepisnih imen, ki izvirno niso latinična; naslednji mesec kaj več o tem. 6: stran iz rokopisne pesmarice iz leta 1880, ki jo je prinesel preskenirat Mitja Guštin. 7: kmetija pri Rožmanu v Češnjici, kjer se dogaja povest Pereči ogenj (1928) Joža Lovrenčiča. Posnetki 8–22 so s sprehoda po kopnih bohinjskih planinah Hebet pod Pršivcem (Marija Cvetek: "Hebet [se] pravilno piše Hbed; dokaz: Hbed, Hbeda; (fonetično po bohinjsko: Hb9t, Hb9da"), Ši, Zajamniki, Javornica in Uskovnica. Na 23 je jeseniški primarij Miran Rems; drugo so zaupni podatki :) 24: Geografinjo Irmo Potočnik Slavič sem fotografiral po podelitvi magisterijev FF, posnetki 25 –32 dokumentirajo protest pred sedežema strank SMC in DESUS, ki sta proti volji volivcev vstopila v Janševo vlado. S fotografijo govornice Svetlane Slapšak in Božidarja Slapšaka sem opremil tudi Zbirko (Wikimedia Commons). Jože Jelenc in Metod Staroverski sta sokrajana in soborca.

Stran 364 125 let Planinskega vestnika
18. februarja 2020

Uredniki Planinskega vestnika so na praznovanju 125-letnice revije v Planinskem muzeju v Mojstrani uprizorili skeč v režiji Marte Krejan Čokl. Na posnetkih so igralci in gledalci, ducat sem jih postavil tudi na Wikimedia Commons. Pred tem je na sliki 5 kroparski domačin, na posnetku 6 pa je kip Jakoba Aljaža pred osnovno šolo v Mojstrani. 25 in 26 sta izpred naše hiše: na prvi je družina Mirinega malega nečaka Anžeta, ki je bil znan hokejist, na drugi pa Mira z Manco. Posnetki od 27 do 32 dokumentirajo praznovanje 95-letnice čilega Tineta Tomazina, Iztokovega očeta, ki sem mu za to priložnost na Wikipediji postavil geslo: bil je župan, direktor, še prej partizan, zdaj pa častni občan. Na predavanju Hotimirja Tivadarja ob izvolitvi v redno profesuro je bilo premalo luči za dobre posnetke (33, 34). Zaher (35) pa je prijazni iranski Afganistanec, eden tistih, ki so uspeli preplavati tisto široko reko ...

Stran 363 In ti, ki živ si, mrtvim si dolžnik
9. februarja 2020

Tale zima je brezsnežna in taki so v glavnem tudi posnetki. Slikam ljudi, ki se pustijo slikati, in če slike niso preveč motne, portrete postavim v galerijo, po presoji skupaj z napisom, kdo je na sliki. In slikam naravo. Pa spominska obeležja. Ker je skoraj vsaka slika podnaslovljena, naslovov tule ne bom ponavljal. Naslov tejle strani so dali verzi Janka Glazerja na spominski plošči v drugi vojni umrlim bibliotekarjem. Eden od njih je bil Avgust Pirjevec in o njegovem lapsusu v geslu o Karlu Dežmanu sem pod naslovom Farška potuhnjenost pred dnevi poročal na Slovlitu. Zadnji dve fotki sta povezani z današnjim forumskim sporočilom, ki v prešernoslovje dodaja droben interpretativni detajl, ki se nanaša na Prešernovo pesem Ponočnjak. Postavil sem ga tudi na Wikiverzo, glej Ponočnjak.

Stran 362 Dobrodošli?
16. januarja 2020

Najprej k naslovu tele strani, ki ga je prispevala fotografija vandalizirane table z napisom Občina Železniki (20). Človek skoraj ne more verjeti, da je nekoga zmotila druga polovica slovenske besede dobrodošli, očitno zaradi njenega južnoslovanskega izvora (ups, izvira). dLib jo je zabeležil najprej 1858, v edninski obliki 1850 v Slovenski bčeli v zvezi s "tesnopisom" (stenografijo) in v Drobtinicah. Drugo gre pa takole: sneg je z Mrežc nad Pokljuko, tam sta se znašla tudi fotograf Matej Kolaković z ženo Tejo, in z Jezerca pod Srenjskim prevalom, tam sta se znašla tudi urednika Planinskega vestnika Irena in Vlado Habjan. Franci Beguš je oskrbnik Orožnove koče pod Liscem. Spominsko ploščo 25 pomorjenim duhovnikom (6) sem fotografiral že pred leti, objavil pa sem jo na Wikimedia Commons šele zdaj, potem ko so jo frančiškani tiho sneli. O tej nepietetni potezi sem za Mladino napisal članek Izbrisani duhovniki. V Srednji vasi v Bohinju sva srečala Minko Cvetek, ki nama je pokazala, kje se gre na planino Četeže in Ši (mestnik je na Šeh < *na Sušeh). Mato Ješe je sokrajan, ki mi pomaga pri prepoznavi obrazov na starih fotografijah. Naš Matevžek je na travniku brskal po zmrznjeni krtini, da bi priklical krta, a ni imel uspeha. Kot vsako leto ta čas je nekaj fotografij iz Dražgoš: sošolec Fabjan, govornik na proslavi pesnik Ervin Fritz, nastopajoča harmonikar Nejc Jemec in pevec Anton Habjan, poslanec Miha Kordiš, s katerim sva pred leti prekrižala kopja. Fotografiji zadnjih dveh sem naložil v njuni gesli na Wikipediji. Tudi Boris Zaveljcina, na katerega sva naletela pod Belo pečjo nad Podblico, je bil sošolec iz OŠ. Vera Šimnovec (Petrovčeva, 91) in njen sin Janez sta s Spodnje Dobrave: v preslikavo sta mi dala rodbinske in druge fotografije, ki jih postavljam v dobravsko kroniko na Wikiknjigah.

Stran 361 Podnart-Kropp -- St. Veit-Weichseldorf 6. 12. 1941
24. decembra 2019

Oktobra smo na dnevih odprtega znanja v Mestnem muzeju v Ljubljani predstavili slovenski del projekta Wiki ljubi spomenike (0, 1, 2); gl. tudi c:Category:Wiki Loves Monuments 2019 in Slovenia. Ivo Vajgl je govoril na dobravski komemoraciji za Stanetom Žagarjem (3), Prešernove verze Andreju Smoletu (4) sem fotografiral, ker jih doslej še nisem, Ivana Krivca (5), ki iz svojega veselja in svojega denarja vzdržuje spominski park Davovec, pa imam tudi na drugih fotografijah. Slika 6: takole se vnuki in sosedovi otroci prevažajo konec tedna po Dobravi. Posnetki od 7 do 17 so za poglavje o pesniku in muziku Jožefu Miheliču za dobravsko wikiknjigo. Njegovo zapuščino mi je prijazno dala v preslikavo vnukinja in naša kolegica Marjanca Mihelič, ki deda opisuje tudi v romanu Budimpeštatrans (2018). Med starimi dokumenti sta se znašla tudi položnica za Slavistično društvo iz 1930. let in Smrekarjeva risana knjiga Črnovojnik (1919), ki sem jo preskeniral in postavil na wikije, vendar je tam že bila. Tej strani v albumu je dala ime slika 12, železniška vozovnica iz Podnarta do Šentvida nad Ljubljano, kamor so 5. januarja Nemci deportirali vaščane z Dobrav. Mihelič se je deportaciji izognil in se očitno naslednji dan z vlakom peljal pogledat, kako je s svojci. Vojno je preživel v Ljubljani, žena in sin pa v delovnih taboriščih na Bavarskem. Posnetka 19 in 20 sta z večerje z Marcom Greenbergom po prejemu nagrade ambasador znanosti. 21–23 so z obiska Dražgoš, 24 in 25 s predavanja o literarni Radovljici v Šivčevi hiši, od tod do konca pa iz deževnih Šmarjeških Toplic in okolice konec tedna. Tolmun Klevevž (26) sem slikal za dokumentacijo, saj so ga menda kupili in ga bodo v bodoče zagradili in "tržili". Igralko Ivo Krajnc sem ujel med snemanjem reklame, na spominsko ploščo na rojstni hiši akademika Zwittra sva z Miro naletela na lovu za okoliškimi spomeniki (jo že vključujem v njegov članek), simpatično štoparko Niko Goršič na zadnjem posnetku pa sva pobrala za kratek kos poti ob vrnitvi.

Stran 360 Čatež
9. novembra 2019

Ivo Volarič Feo je v pesniški zbirki Desperado tonic water (1975) popotovanje (Četrto potovanje iz Litije do Čateža) opisal takole:

Litija
naliv
ploha
nevihta
hudina
neurje
metež
burja
vihar
stampedo
orkan
ciklon
monsun
tajfun
tornado
ČATEŽ

Mi smo imeli posebej v drugem delu lepo vreme, nekaj malega je bilo na začetku celo šole, konec pa je bil v slogu jesenskega pusta bolj karnevalski.

Stran 359 Najlepša sreča je tam doma, kjer žena dobro kuhat zna
22. oktobra 2019

Naslov je tej strani dal napis, obešen v Jalnovi rojstni hiši na Rodinah, kamor je sloveniste vodila ekskurzija po poti kulturne dediščine 22. oktobra. Pa pojdimo od zadaj: s tega izleta so posnetki vse od št. 17 do konca. Obiskali smo Čópa (izgovorjeno z ozkim ojem!), Finžgarja in Jalna, se vmes spomnili Žemlje in čebelarja Janše, za Prešernovo Vrbo pa je zmanjkalo časa in meni povrhu še za večerjo pri Trebušniku, zato od tam ni posnetkov. Od 6 do 16 je dokumentirana 150-letnica Jenkove smrti na Podreči. Govor za to priložnost sem objavil na Wikiverzi, na slikah pa so moji sošolci iz osnovne šole in sošolci s faksa in drugi slovenisti, ki so prišli na proslavo, nastopajoči pevci, organizator Rudi Zevnik z Valentinom Kalanom; župana Rakovca sem fotografiral in na Commons postavil že nekoč prej. Slike 3, 4 in 5 sem posnel v Zagrebu na Humboldtovem kolegiju, kjer je Urška predstavila najin referat z naslovom Slowenische Literaturwissenschaft zwischen Tradition und Digitalisierung. Na slikah sta organizatorja Zvonko Kovač in Davor Dukić ter Alojz Jembrih, ki je bil svojčas naš kolega na ljubljanski FF. Na predhodnih slikah je mlad nemški par, ki sem mu na Uskovnici kazal pot do Vodnikove koče, akademik France Bernik, ki je obiskal oddelčno knjižnico v nadi, da je kdo ohranil njegovo gradivo iz časa, ko je bil pri Antonu Slodnjaku asistent (našli nismo ne kabineta ne gradiva v njem, saj mu je delovno razmerje prenehalo leta 1959 ob Slodnjakovi prisilni upokojitvi, stavbo FF pa so sezidali šele pozneje), in najdena fotografija iz Mirinega drugega ali tretjega razreda osnovne šole v Lipnici.

Stran 358 Smrt nikoli ne prizadeva nas, ki umiramo
27. septembra 2019

Tale stran je zaradi potovanja obsežnejša od drugih in fotografije so slabše, ker so bile posnete s telefonom in povrhu v napačni ločljivosti, potem ko se mi je pokvaril fotoaparat Sony; komaj leto in pol je deloval, naj počiva v miru, tudi on je imel napake.

Po vrsti: Tone Hrovat je eden od mojih informatorjev za lokalno zgodovino, konkretno za domačijo pri Pisancu. Nadje in Anke iz knjižnice (1) ni treba predstavljati. Spominske plošče so bile posnete na kolesarjenju po okolici Žalca, napis s tiste v spomin gledališki osebnosti Herbertu Grünu (2, 3), ki je umrl v prometni nesreči v Levcu leta 1961, je za naslov tele strani, saj je tudi naprej v znamenju desettisočev mrtvih v vojni v Bosni 1992–1995. Tule so samo literarna obeležja, tista partizanska pa sem postavil v sloj Partizanski spomeniki na Geopediji (doslej 4330 obeležij). Geslo o pesniku Francetu Oniču (5, 6) so nam postavili drugi wikipedisti, nobenega slavista ni med njimi. Bosanski delavci v Migojnici (11) napovedujejo slike s popotovanja po Bosni. V Bihaću sva pri Aneli (13, 16) odložila za prikolico oblačil za begunce v taborišču Vučjak, kjer se po besedah zdravnika Dirka Planerta začenja humanitarna katastrofa (povezava na še en nemški članek o tem), obutve in zdravil, potem pa se posvetila naravnim parkom (slapovi na Uni), hribom (Čvrsnica, Prenj) in aščinicam (bureki, čevapi, tulumbe, begova juha ipd.). Turiste iz orienta (13) srečaš sicer tudi na Bledu, ampak tu jih je več. Na 29 so počečkani krajevni napisi v cirilici, tudi podrtih spomenikov je več kot pri nas, ob njihovih razvalinah rastejo novi, še mogočnejši v spomin tistih, ki so padli v zadnji vojni. Vsak od treh narodov jih postavlja svojim junakom ... Z Blidinjega jezera, [1] kjer smo 2005 s kekci že bili,] sva se povzpela na Veliki Vilinac v Čvrsnici in tako poplačala kekčevski dolg, vremena pa tudi tokrat ni bilo in zato tudi slik ne (razen 30 in 31). Bilo pa je veliko zdravih in čvrstih jurčkov, ki sva jih pustila kelnarjem v motelu v Jablanici v zameno za prikolico, ki sva jo za dva dni parkirala zadaj na njihovem dvorišču. Tudi Prenj je bil prvi dan meglen in moker. Prenočila sva v samujočem bivaku Jezerce na 1650 m in se v vetrovnem in mrzlem jutru naslednjega dne povzpela na Zeleno glavo (2100 m in še nekaj). V Konjicu sva se srečala z družino Mirinega fejstbukovskega frenda kirurga Kraljiča, ki je bil teden prej na slovenskem Grintovcu, potem pa je bilo hribov dovolj in sva skozi turistično preobljudeni Mostar zapeljala na trajekt za Šolto, kjer sva obredla polovico uval (vse poti so enotno in zelo natančno označene in opremljene s smerokazi) in skoraj vse kraje. Zanimivo je, da so se svojčas prebivalci Gornjega in Donjega sela imenovali gornjevaščani in donjevaščani; mogoče so pa kakšni od Turkov zasužnjeni Slovenci tam na poti proti Carigradu doživeli brodolom (takih zgodb so slovenske večernice polne) in pognali korenine. Šolta se za razliko od kakšnega Bleda rada ponaša z literati in slikarji, ki so se tam rodili in živeli: Vesna Parun, Marko Marulić, Petar Hektorović, Krzysztof Kamil Baczynski, Josip Pupačić. Tudi turistično monografijo o otoku in zemljevide so prav lepo oblikovali, le partizanska obeležja, ki jih je tudi polno na otoku, so izpustili, podobno kot jih izpuščajo turistični pisci in risarji zemljevidov pri nas.

Stran 357 Felicem esse praemium est primum
21. avgusta 2019

Verzi na spomeniku Antonu Sovretu v Šavni Peči, ki so dali tej strani ime, naj bi bili Pindarovi, vendar ne vem, zakaj so v latinščini namesto v grščini. S Šavno Pečjo se je zaključilo najino kolesarjenje nad Hrastnikom, od koder so posnetki od 27 do konca. Spet je šlo od spomenika do spomenika (vpisal sem jih v sloj Partizanski spomeniki na Geopediji), z obaro in pasuljem v planinski koči na Kalu. Spominska plošča je tudi na prvih dveh posnetkih, vendar ta iz Radovljice: na prvem zakamuflirana, na drugem odkamuflirana :) Na šestem posnetku je vnuček nudist, pač po zgledu nagih puttov po cerkvenih oltarjih, ki jih zakon še ni upal prepovedati, kakor v principu prepoveduje fotografiranje kipov na javnih mestih iz pridobitnih razlogov. Iz tega razloga posnetkov kipa Lidije Šentjurc v Hrastniku (39) in Antona Sovreta v Šavni Peči (40, 41) ne smem postaviti na Wikimedia Commons, saj fotografije tam lahko kdor koli uporabi tudi v komercialne namene. Zakaj ta družba razlikuje med finančno pridobitnostjo in drugimi oblikami pridobitnosti, mi ni jasno. Kot da bi zares štela samo materialna pridobitnost, moralna, idejna ipd. pa nič, čeprav v konfliktih dajemo prednost slednjim, tudi če to škoduje naši materialni blaginji. Posnetki 8–13 so s proslave radovljiškega občinskega praznika na Vodiški planini; napovedovala je slavistka Suzana Adžič (13), ki je tudi ljubiteljska gledališčnica. Župana Globočnika in govornika Blaža Kavčiča sem postavil v Wikimedijino Zbirko. Radovljica je med tistimi redkimi občinami, ki ob osamosvojitvi niso hitele brisati partizanskega dela svoje zgodovine in ima občinski praznik še vedno na dan ustanovitve Cankarjevega bataljona 5. avgusta 1941. Od 15 do 18 so slike s spomeniškega izleta nad Črnim grabnom, z obiska Tima in Urške z družinama na Uskovnici sta ostala za objavo samo posnetka Benjamina in Karoline (19, 20). Gob na Jelovici ni bilo veliko, samo motivi za slike od 22 do 25.

Stran 356 Utihnili so zlati zvoki
22. julija 2019

Julija je fotoaparat beležil planinsko cvetje na Storžiču in estetične, kulturnozgodovinske in druge zanimive objekte ter ljudi na kolesarjenjih po Zasavju. Nad Hrastnikom sva poslikala kar nekaj spomenikov iz časa NOB in jih vpisala na Geopedijo; komaj kateri od njih je v Registru kulturne dediščine, kot da bi se Zavod za varstvo kulturne dediščine, zadolžen za "rdeče revirje", namenoma izogibal spomeniškemu dokumentiranju partizanskega obdobja v slovenski zgodovini. Po vpisu štirih tisoč partizanskih spomenikov lahko potrdim, da Register (RKD) ne temelji na kakih trdnih kriterijih za izbor, da je glede vrste spominskih točk neuravnotežen in lokalno raznolik.

Stran 355 Kekec v Bavšici
8. julija 2019

Kekec se je ponovno odpravil v Bavšico. Do sedla Čez Brežice na 1980 mu je zaradi dežja sicer zmanjkalo slabe pol ure, na pikniku v dolini pa je ploho pod marelami pogumno premagal. Udeležencev je bilo 19, žrtev ni bilo. Do naslednjega leta!

Stran 354 Manca
6. julija 2019

Manca je naslov 15. slike in hkrati ime Hladnikove najmlajše, slikane en dan po rojstvu. Nadaljnji posnetki so s piknika v Žireh ob njenem ničtem rojstnem dnevu. Starši so pili pivo, otroci pa so lizali sladoled. Rojstvo je pač rojstvo in ima med poročili prednost, zdaj pa na začetek te strani v albumu. Na prvih dveh posnetkih so naši gosti na Uskovnici in Srednji Dobravi, Slovaki in Indijci; saj jih je še več, pa se zgrešimo, ali jih pozabim slikati, ali mi slike ne uspejo, ali pa niso fotogenični. Peter Scherber (2 in 3) si je v Ljubljani ogledal razstavo o sebi. Marc Greenberg pa je na SAZU imel predavanje ob sprejemu med slovenske akademike; potem smo šli jest v indijsko restavracijo. Na devetki je Michele Di Bartolomeo, avtor članka v Planinskem vestniku o italijanskih planinskih kočah v Sloveniji in zavzet član društva Rapalska meja. Srečala sva se slučajno na Tošcu, od koder so sezonske slike očaka in ovc (10–14; tokrat brez očnic), in ugotovila, da imava več skupnih znancev in prijateljev. Ob naslednjem srečanju ga povprašam, kako kot Italijan z juga gleda na "izgubo" slovenskih primorskih ozemelj.

Stran 353 Dobimo se pod (kult)uro!
21. junija 2019

Naslov, ki se poigrava z opozicijo med lokalnim in globalnim ter med komercialnim in subvencioniranim, so dale tejle strani slike 21, 22 in 23. Prva je z delavnice na Ministrstvu za kulturo, kjer naj bi porabniki kulturnega denarja koncipirali nacionalni program za naslednjih sedem dolgih let, otvoril pa jo je trenutni minister Zoran Poznič (postavil sem ga tudi v Wikimedijino Zbirko), druga in tretja pa z železniške postaje v Ljubljani, kjer smo morali navadni potniki v drugi vagon, ker naj bi se v prvega usedla ministrica Alenka Bratušek s svojim spremstvom in tropom prešvicanih snemalcev. Pa je procesija zgrešila cilj in sedla na kamničana namesto na gorenjca. Ko se je sprevodnik, ki je medtem strumno odganjal potnike z gorenjca, vendarle opogumil in ji sporočil napako, je dvignjenih glav zamenjala vlak. Upati je, da napaka ni znamenje za usodo vroče želenega in pričakovanega drugega tira. K ministrski delavnici bi pripomnil, da je bila načrtovana v trajanju petih ur, udeleženci pa smo se presedali od mize do mize glede na barvo listka, ki smo ga dobili v roke, in z debelimi flomastri brejnstormali po pripravljenih plahtah belega papirja. Videti je bilo kot vesela šola ali poletni menedžerski timbilding. Metoda je globalno preizkušena in ji gotovo ni mogoče oporekati bolj kot drugim metodam, vendar tistih petih ur nisem imel na razpolago in bom igrivost, ki sem se ji predčasno odtegnil, nadoknadil pri kakšnih drugih življenjskih rečeh.

Sicer ima prvih šest posnetkov nalepko "doma", nadaljnjih sedem (6–12) je z Urškine predstavitve ponatisa romana Beatin dnevnik Luize Pesjakove v Rokopisnem oddelku NUK-a (glej moje poročilo na Slovlitu; na 9 je Urškin brat Matjaž, na 12 pa stavec Slavistične revije Davorin Mikuž). Dva dni pozneje se je naključilo, da se je pred ZRC SAZU zbrala in se pustila slikati literarnozgodovinska mladina (13–15; Rok je MR na sociologiji). Posnetki od 16 do 19 so iz doline Lobnice v Karavankah, kjer sem govoril o slovenskih težavah z memorialno dediščino, glej spis Lobnica. Slika 20 je s snemanja filma o avtorju prve slovenske pesniške zbirke Pavlu Knoblu; glej Pavel Knobl, ko svoje besedilo za to priložnost postavim na Wikiverzo. Sliki 24 in 25 sta s piknika Planinskega vestnika v gostilni pri Jurju v Kamniški Bistrici; Marka Petka sem postavil v Zbirko, urednik PV Vlado Habjan pa tam že je. Od 26 pa skoraj do konca so posnetki s kolesarjenja nad Moravčami, od spomenika do spomenika. Na spomeniku na sliki 34 so verzi, katerih avtor mi ni poznan, kip partizana pa je delo kiparja Tineta Kosa, očeta literarnega zgodovinarja Janka Kosa. Čeveljci na 40 so se znašli na predzadnjem mestu iz samovoljne presoje, umetnina naše Ele na zadnjem mestu pa še čaka nadarjenega interpreta. Sam bi tvegal z razlago, da gre za upodobitev toče, ki je ranila princeso, da so ji morali pomagati iz škatle s prvo pomočjo.

Stran 352 Boj za slovenscino
7. junija 2019

Na Slovlitu sem že poročal, kako sem po Ankini zaslugi prekopiral ilustracije Jožeta Beranka za knjigo Črni svatje Stanka Lapuha (1943) v Wikimedijino Zbirko (Commons); slike so že v javni lasti, tekst še dolgo ne bo (tule so prvi trije posnetki, celota pa je na Wikimedia Commons. Na posnetkih od 4 do 6 so člani družine Pirc, ki izhaja iz Lipnice pod Dobravo, kjer so imeli svoje čase tovarno žičnikov; njihove fotografije sem potreboval za dobravsko lokalno zgodovino. Pisatelj Roman Rozina (slika 7) si je prišel v kabinet 218 sposodil eno staro seminarsko nalogo. Hrambo seminarskih nalog bi morala prevzeti knjižnica, ampak potem ne bi imel priložnosti srečati ga. Posnetki od 8 do 15 so s sejma Liber.ac, kjer sem sodeloval pri razstavi z naslovom Boj za slovenscino (pod povezavo je moj nagovor ob otvoritvi), z wikidelavnico in v pogovoru o prostodostopnih izobraževalnih virih. Akterji boja za slovenščino so bili na začetku računalništva Peter Scherber, Primož Jakopin, Aaron Marko, David Pahor, Sergej Hvala ... Anamarijo Kejžar (16) sem pritisnil po predvajanju filma o demenci Ne pozabi me v Radovljici, varnostnika (17) in zgodovinski paviljon (18) ob dostavi starega hladilnika in podobne robe v azilni dom na Viču, zdravnico Ireno (19) na rednem zdravniškem pregledu. 20–22 so edini za silo uspeli posnetki s pogovora z letošnjo Pretnarjevo nagrajenko Meto Lokar v tržiški knjižnici; Meto je videti tudi na temle posnetku iz leta 1977/78 ob moji materi, ki jo je učila v tretjem razredu osnovne šole. Slike od št. 24 do konca so s skoka na morje, v Staro Baško na Krku, od koder se da čez goro v "novo" Baško ali na najvišji vrh Obzovo (569 m) ali s čolnom do lepih zalivov vzdolž obale. Za imena rož na slikah ne vem, tudi za imena fosilov ne, niti za ime prijaznega 90-letnega domačina (33). Pač pa sta se fotografu predstavila razigrana Przemek iz Poljske in Veronika iz Rusije (42). Baška je poznana po glagolski Baški plošči) in po glagolski poti od ene do druge skulpture glagolske azbuke.

Stran 351 Odhodi/Departures
2. maja 2019

Dve smuki (na Raskovec in na sedlo Bela peč v kaninskem pogorju) oklepata okroglo mizo o usodi slovenistike (9–17; svoj pogled na perspektive slovenistike sem postavil kar na Wikiverzo, glej članek Perspektive slovenistike) in proslavo 27. aprila na Kokrici pri Kranju (18 in 19). Mojco in Blaža (7) sva z Borutom srečala, malo preden sva zašpilila krožno turo po Spodnjih bohinjskih hribih. Naj ostane v spominu, da je bilo to naše drugo tozimsko srečanje v hribih (prvič smo se srečali januarja na Poreznu) nenavadno zato, ker sta bila v tej sezoni v hribih vsega samo dvakrat. S Tajdo in Mihom (23) pa smo se vzajemno poslikali na Vodiški planini; mogoče ju je pot zanesla sem po Mirinem članku Svet nad Kropo v zadnjem Planinskem vestniku. Mimogrede, gora Raskovec še nima wikipedijskega gesla, Luiza Pesjakova je njeno ime v Novicah 1872 zapisala kot Rákovca (Na Koprivniku), pa tudi kranjski župan Matjaž Rakovec (18) ga še nima; imata pa od danes dalje sliko na Wikimedia Commons.

Stran 350 Ne hodi čez progo
18. aprila 2019

Da ne bo treba preveč guglati: na začetnem posnetku je Marko Arnež, vodja Galerije Prešernovih nagrajencev v Kranju, sicer profesor filozofije na kranjski srednji šoli, ki pripravlja drugo antologijo pesmi nagrajencev, prevedenih v druge jezike. Sledi serija spominskih obeležij: (2) eden od ljubljanskih spotikavcev (Stolpersteine) v spomin Židov, ki so jih odpeljali pokončat v nacistična taborišča (njihov seznam mi je priskrbel Vuk Ćosić, ki je sodeloval pri njihovi postavitvi lani), sledi štrcelj spomenika zmagi/svobodi v Tivoliju, ki so ga vandalizirali okrog leta 1991, kot da bi hoteli povedati, da se je druga svetovna vojna končala šele tedaj, ali pa da svobode ne marajo in bi raje ostali okupatorjevi hlapci (3), troje posnetkov kipa pisatelja in taboriščnika Borisa Pahorja (4–6), troje posnetkov kipa partizanskega funkcionarja Edvarda Kocbeka (7–9); v Tivoliju stojita drug zraven drugega) in plošča Josipu Vidmarju na poti tja (10). Razred na posnetku 11 so bibliotekarji, ki so se pustili zapeljati Wikiviru, kamor pod vodstvom Alenke Šauperl postavljajo leposlovje iz Planinskega vestnika, na 12 je publika v Slovanski knjižnici, ki je prišla poslušat pisateljico Bronjo Žakelj (13), avtorico uspešnice Belo se pere na devetdeset; zraven nje je moderatorka Erika Marolt. Družinski terapevt Janez Logar (14) ureja znanstveno prilogo časopisa Gorenjski glas. Na posentku 15 se vidi, kaj se lahko zgodi v gozdu (z vitlom in škripcem je sosed prikolico hitro spet postavil pokonci). 16–20 so s skoka na Križ. Zjutraj je kazalo, da bo lepo, potem pa so prišle megle in sem moral uporabiti bliskavico, da sem za Wikipedijo fotografiral gorskega tekača Nejca Kuharja, ki se je pripodil mimo, turnega smučarja Marjana Mačka, ki je potožil, da jih ima že 70 (let, ne letošnjih smukov) pa sem slikal kar tako. Vreteno na poti iz Krope na Vodice (21) imam slikano v raznih letnih časih, vsakič je drugačno. Na zadnjem posnetku sta Boštjan Špetič in Mitja Iskrič iz Računalniškega muzeja, ki pripravljata razstavo o borbi slovenščine z računalniki, na predhodnih štirih pa so že bogvekaterič dokumentirani razgledi z Male Mojstrovke; kako je ime dekletoma na posnetku (23) in od kod sta, sem pozabil vprašati.

Stran 349 Bohinjska pogača in flancati
1. aprila 2019

Turnosmučarske so naslednje: skozi Krmo na Kredarico (0–10), z Vršiča nad Šitom glavo (20–23) in s planine Blato za Kopico na Zadnji Vogel (od 36 do konca). Partizanske obsegajo obhod spomenikov nad Kropo (12–19), proslavo na šoli Staneta Žagarja v Lipnici pri Kropi (24–26) in obletnico Žagarjeve smrti na Planici nad Crngrobom (31–35); udeležence so v Partizanskem domu na Vodiški planini postregli z bohinjsko pogačo in zaseko, na kmečkem turizmu na Planici pa z bobi in flancati. Posnetki 27 do 30 so z večerje, ki sta jo v Žiganji vasi pripravila Irma in Reinhard za profesorja Tilmana Bergerja iz Tübingena in kolege. V album zaradi ponorele zasebnostne zakonodaje nisem vključil treh luštnih fotografij otroških pevskih zborov na javni šolski prireditvi: zakon preprečuje kolektivno zgodovinsko spominjanje in razgrajuje identiteto skupnosti. Vprašanje je samo, ali bodo mlade generacije ostale brez sledov v lokalni zgodovini zgolj zaradi preganjavičnih kapric zakonodajalcev ali zaradi namernega oblastnega omejevanja komunikacije med ljudmi.

Stran 348 Za svoj narod je živel, za svojo misel je umrl
20. marca 2019

Tale stran v albumu si je za naslov sposodila stavek s spominske plošče pisatelju Franu Maslju Podlimbarskemu v vasi Spodnje Loke v Črnem grabnu. Zakaj nisem prepisal tudi stavka Bil je Jugoslovan? Zgolj zaradi dolžine naslova. Med prvo svetovno vojno so bili Slovenci Jugoslovani, če niso hoteli ostati pod Nemci. Fotografiral sem sicer partizanske spomenike po tistih bregovih, vendar je bilo vmes tudi nekaj literarnih (rojstna hiša pesnika Petra Levca in njegovi verzi od Nemcev požgani vasi Koreno, vrezani v les). Literarnih spomenikov je precej tudi v Samoboru, kjer smo se srečali z Zvonkom in Ano Kovač: Kočo Racin, Antun Gustav Matoš, Ilir Stanko Vraz. Med spominskimi ploščami so posnetki narave: Golčaj nad Črnim grabnom, Rodica v Spodnjih Bohinjskih hribih, Krnica pod Kriško steno, kjer je 30 cm novega snega poskrbelo za odlično smuko. 17, 18 in 19 so z okoljskega protesta na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ne, ni bil samo žur.

Stran 347 Na Sanažét
6. marca 2019

Moral bi se navaditi fotografije opremljati z geografskimi koordinatami tako, da bi klik nanje pokazal, kje točno so bile posnete. Naslov ima ta stran s table z ledinskim imenom nad vasjo Ukve v Kanalski dolini, kjer se turistična promocija dogaja tudi v slovenščini. Vas je izhodišče za turni smuk z Lepe špice. Slika 18 je z druge letošnje Wikidelavnice na FF, sledijo posnetki s komemoracije ob 75-letnici nemškega požiga vasi Jamnik mad Kropo. Janko (21), ki je bil takrat otrok, se spominja tudi drugih krutih dogodkov iz tistega časa, najbolj smrti Vide Šinkovec - Janine in Cilke Odar - Tatjane tik pred koncem vojne, ki so jima domobranci, preden so ju pokončali, rezali po golih telesih. Rudi Zevnik (20) je bil recitator.

Stran 346 Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!
16. januarja 2019

Nekoč je imel film 36 posnetkov, tale stran v albumu, ki je dobila ime po verzu Koseskega na posnetku 10, jih ima tudi toliko. Pod slikami piše, kje so bile posnete, vpiši lokacijo v Geopedijo in pokazala se ti bo na zemljevidu. Od znamenitih ljudi je poleg Koseskega tu še pesnik čebeličar Jakob Zupan (7). Marija Debeljak, roj. Koselj (Mežnarjeva Micka), zdaj Rokova Micka (22), je sokrajanka iz Lipnice, edina še živa partizanka v vasi. V Vrbi je bilo 8. februarja parkirano ogromno avtomobilov (34); kulturni praznik ni kar tako ...

Stran 345 Le primi ga, le zaden si ga,
16. januarja 2019

Začelo se je z nastopnim predavanjem Mateje Pezdirc Bartol o prostorih Cankarjeve dramatike ob izvolitvi v redno profesorico, nadaljevalo z obeležji nad Dolskim (2–8), vršičilo z dražgoško komemoracijo (9–25), ki se v nepozabnem deležu odvija pri Švebu (za Wikimedijino Zbirko sem tokrat slikal le skoraj sošolca Bojana Potočnika) in se končalo z vzponom na domala kopni Stol. Za vrsto neznancev, ki smo se srečali z njimi, se je v pogovoru razodelo, da se poznamo od prej (z Albino Štefe smo se v hribih slučajno srečali že trikrat) ali da poznamo vsaj njihove sosede, kar potrjuje teorijo o šestih stiskih rok, o kateri piše Jure Leskovec. Naslov tej strani je dala zadnja fotografija.

Stran 344 Ričet 5 eur,
27. decembra 2018

Slike od 2 so 9 so s fakultetne novoletne zabave; Jano Rošker sem fotografiral seveda za Wikipedijo. Druga polovica fotografij je s spomeniškega paberkovanja po Kamniškem, natančneje po Mali planini (zraven Velike planine), kjer so zdaj razen posameznih izjem poslikani in vpisani vsi partizanski spomeniki. V grobu "neznanega junaka" (11) s križem in zvezdo je svojčas ležal Jože Per, ki so ga domači po vojni prekopali v dolino. Okoličani nekdanji grob še vedno vzdržujejo. Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji je te dni dosegla številko 3500 in že močno presega število partizanskih obeležij v Registru kulturne dediščine, vpisati pa je treba vsaj še 500 spomenikov po Sloveniji.

Stran 343 Šilarjevi,
22. decembra 2018

Stare rodbinske fotografije prikazujejo prednike po strani moje matere Vikice: mojega starega očeta Janeza in mamo Marjanco Šilar iz Stražišča pri Kranju, Janezovi sestri Micko in Milko in njihove starše. Slika štrajka v tovarni Jugočeški leta 1936 ima celo zgodovinsko vrednost. Poslala mi jih je teta Savina Šilar, zdaj so kopije varno spravljene na spletu in kdor slučajno naleti nanje, lahko morda prepozna na njih še druge fotografirane in mi sporoči njihova imena.

Stran 342 Kdor prav, da se medveda pa babe ne boji, ta važe,
11. decembra 2018

Tole stran uvaja razpotje na vzponu na Vodiško planino nad Kropo, nadaljuje jo gimnazijski sošolec biolog Boris Kryštufek, ki slučajno ni na Japonskem ali kje drugje po svetu. Na fotografiji 2 prepeva Aleksander Mežek v domu starostnikov v Radovljici, tudi fotki 3 in 4 sta od tam. Sledijo skoraj do konca posnetki s predstavitve zbornika, posvečenega Stanku Klinarju. Nekateri tu fotografirani so dobili na Wikipediji oz. v zbirki Commons svoj portret. Sam sem iz slabe vesti, ker v zborniku nimam prispevka, napisal grafomanijo, slove:

Z gorami tale knjiga jezik veže,
ki, Stanko, so te ujele v svoje mreže.
In dan prelep prikličejo v spomine,
ki druge vse reči v stran porine,
z lepoto čisto vsega te presije,
da vivant montes se ti iz prsi izvije.
Razumel boš, da v knjigi nimam članka:
kot ti lovim lepoto brez prestanka.

Nataša Golob (15) se je znašla na istem mestu pred objektivom nekaj dni pozneje. Ana (16) popravlja študentom na Wikiviru tipkarije, zadnji posnetek pa je z Jelovice in je dal celi strani naslov.

Stran 341 Simpozij Obdobja 2018,
17. novembra 2018

Prvi trije posnetki so s predstavitve novega zvezka Novega biografskega leksikona na ZRC SAZU, kjer sem imel priložnost razložiti, kako se biografskih gesel lotevamo na Wikipediji. Glavnina posnetkov (do 29) je z letošnjega 37. simpozija Obdobja, ki je bil posvečen starejšim medijem: rokopisom in tiskom. Svoj prispevek sem oblikoval kar kot geselski o kolportažnem romanu članek na Wikipediji. Slike udeležencev, ki so ali bodo zanimivi za enciklopedijo, sem naložil v Zbirko; če jih tam še ni bilo ali če so bili predstavljeni s slabšimi fotografijami. Na posnetkih 24 in 25 je natančen zdravniški izvid ob smrti Ivana Cankarja 11. dec. 1918 ob četrt na dve ponoči, ki odpravlja danes popularni in politično pogojeni sum, da naj bi Cankar umrl zaradi udarcev srbskih pretepačev. Od 30 do 37 sem dokumentiral srečanje našega kranjskega maturitetnega razreda, pri Viktorju, 45 let pozneje. Na zadnji je pa naš Matevžek.

Stran 340 Litija-Čatež 2018,
10. novembra 2018

Vreme je bilo tokrat oblačno, šli smo po severni varianti čez Grmado, kjer so se spočiti igrali Kdo se boji divjega moža. Najmlajši udeleženec je bil petletni Urškin Benjamin (29), ki je čisto sam prehodil celo pot do Čateža (21,5 km). Začelo se je, kot vedno, pri spomeniku NOB v Litiji. Mimo se je slučajno pripeljal Tomo Virk in nas pozdravil. Jutranja ekskurzijska pridiga je poskušala povezati ta Plečnikov spomenik partizanom z uporniškim likom Martina Krpana in z drugo Levstikovo publikacijo iz istega leta 1858, Popotovanjem iz Litije do Čateža; obe sta vzpostavljali literarno slovenstvo. Nedavno so postavili nov doprsni kip Nacetu Simončiču, ki ga je bilo treba fotografirati, kakor tudi spomenika Levstiku pred šolo (ponovno, pred dvema letoma je bil videti takole) in narodnemu buditelju Luku Svetcu. Fotografije obeležij iz NOB na Čatežu, slikane malo pred nočjo, sem naložil v sloj partizanski spomeniki na Geopediji.

Popotovanje ima med Slovenci podoben status kot skoki v Planici ali dolžnost vsaj enkrat v življenju povzpeti se na Triglav in združuje v sebi nekaj veseljaškega (karnevalskega), nekaj, kar zahteva telesno kondicijo (fizkulturnega), in glede na dejstvo, da jo je prvi prehodil pesnik, pisatelj in jezikoslovec, tudi nekaj kulturnega. Kot da bi potovanje ustrezalo trojni slovenski nacionalni mitologiji: Slovencev kot gramatikalne, literarne nacije, nacije pohodnikov in naroda pijancev.

Pri Levstikovem Popotovanju sta vsaj dve neobičajni reči: 1. da se ni odločil popisati svoje poti v Olomuc (pri potopisih običajno pričakujemo tuje eksotične dežele) in 2. da je zgrešil cilj grad Turn, kjer je bil zaposlen kot domači učitelj pri grofu Paceju, ter jo zaključil namesto tega na Čatežu. Ker leži Litija blizu geografskega središča Slovenije, kot popek Slovenije, je popotovanje mogoče razumeti kot obrat v svoje središče, morda celo kot željo po vrnitvi v maternico. Popotovanje je prek datuma 11. novembra, ki je god sv. Martina, povezano z drugim pomembnim Levstikovim besedilom, prav tako iz leta 1858, Martinom Krpanom. Na Martinovo so svojčas gospodarji plačevali svoje posle in ti so imeli takrat možnost zamenjave gospodarja, zato sta Martin Krpan in Popotovanje besedili, ki asociirata na "dan obračuna" oziroma se spogledujeta z možnostjo zamenjave slovenskega gospodarja, tj. Habsburžanov. O teh rečeh pišem v Slovenskem zgodovinskem romanu.

Z Levstikom se ukvarjajo številne razprave in disertacije (Anton Ocvirk, Boris Paternu, Matija Ogrin; Aleksander Zorn, Miran Košuta, Klemen Lah), o njegovem življenju pa pišejo romani (Fran Albreht: Zadnja pravda, 1934, Anton Slodnjak, Pogine na pes, 1946, je z več kot 500.000 besedami eden najdaljših slovenskih romanov; Matjaž Kmecl, drama Levstikova smrt). Roman Črna krizantema Jožeta Javorška, ki se ga zadnje čase omenja samo še kot človeka, ki je vohunil za Edvardom Kocbekom, je zgrajen kot fantastična parafraza Levstikovega Popotovanja.

Litija je dogajališče romana Vražje dekle Ilke Vašte (o baronu Valvasorju), tu se dogaja tudi roman Tite Kovač, in Litija je tudi dogajališče od zanimivejših zgodb Prešernove rokopisne zapuščine, t. i. Hubadovih rokopisov, glej o tem moj članek v Slavistični reviji.

Tako kot je nenavadno dejstvo, da je monumentalni partizanski spomenik v Litiji, pri katerem začenjamo pot, zasnoval notorični antikomunist Jože Plečnik, je enigmatična in ambivalentna tudi podoba Martin Krpana kot prvega slovenskega junaka. Dvojnost je že pri njegovem patronu sv. Martinu iz Toursa, ki je dobil ime po rimskem bogu vojne Marsu in je bil najprej vojak, potem pa kot krščanski škof eden najbolj dobrodušnih in zato priljubljenih svetnikov. Martin vleče za seboj dvojni sloves: karnevalsko grobost, neotesanost, pijančevanje, celo neumnost, in po drugi strani sloves svetnika, ki je prerezal na pol svoj plašč, da ga je lahko polovico dal prezeblemu revežu, in ki se je sramežljivo skril v kokošnjak, ko so mu hoteli nadeti škofovsko pokrivalo. Spomenik po interpretaciji Tineta Kurenta nosi nasprotujoča si gematrična sporočila (Tito, Narod naš dokaze hrani, Dulce est pro patria mori : Pereat comunismus, Smrt boljševizmu, Apage Satanas, apage Stalin) in protislovne so tudi osmislitve Krpanovega lika: po eni plati priskrbi Slovencem ugodnejšo ekonomsko pozicijo kot licenciranih trgovcev, po drugi strani pa lahkomiselno odkloni udeležbo pri vladanju, ki mu jo preko poroke s hčerjo ponuja cesar. Pe eni plati je cesarju zvest podanik, po drugi plati pa mu ves čas grozi z nepokorščino (brusi in kresilna goba, ki naj bi ju tovoril, so preko podobe isker napoved upora, kakor je tudi Krpanov dejanski tovor sol metafora alternativne pameti).

Popotovanje in Krpan stojita na samem začetku slovenske proze in sta temu ustrezno kratka (). Istega leta sta izšli še prva slovenska kmečka povest in prva zgodovinska povest, ki presegata dolžino kratke proze, obe izpod peresa Valentina Mandeljca, Ceptec in Jela, anonimno besedilo Poštena Bohinčeka v Benetkah, biografska povest o Močnem baronu Ravbarju in Malavašičeva priredba povesti Christopha Schnmida iz časa ruske carice Katarine II. Tega leta je v Novicah izšla tudi prva tretjina povesti Mlinarjev Janez ali uplementiba Teharčanov Ferda Kočevarja, ki je do konca stoletja in še preko njega ovirala, da bi Martin Krpan kar takoj postal prvi slovenski junak. V knjižni obliki je Mlinarjev Janez izšel naslednje leto, 1859, in je s ponatisi in priredbami v dramo in opero ponujal Slovencem očitno primernejši vzorec zgodovinskega obnašanja kot Krpan. Pa še precej daljša je bila od Krpana.

Slovenci kot narod pohodnikov. Na Geopediji je označeno 54 obhodnic, marsikatera je literarnega značaja. Iz Litije je bil prvi pisec planinskih in pohodniških vodnikov Rudolf Badjura. [Bom nadaljeval in uredil tale zapis do konca kdaj drugič. --Hladnikm (pogovor) 16:31, 11. november 2018 (CET)]

Stran 339 Utrgan cvet vaše mladosti,
10. novembra 2018

Posnetki 1–3 so s praznovanja 70-letnice Nika Ježa, ki je ob tej priložnosti dobil visoko poljsko priznanje. Posnetki 6–16 so s spomeniške obhodnice po vaseh v okolici Trsta. Plošča Ivanu Tulu je na cerkvi v Mačkoljah, naslednji spomeniki so v Dolini, Boljuncu in Zabrežcu. V Zabrežcu so ob partizanskem spomeniku otroci iz osnovne šole ravno recitirali pesmi, bilo je tik pred prvim novembrom. Spomeniki so bolj monumentalni kot na naši strani meje, skoraj ga ni, ki ne bi imel velike rdeče zvezde, in so tudi lepo vzdrževani. Zadnja fotografija s tega izleta (17) kaže napis na znamenju, postavljenem leta 1948 v Dragi. Na sliki 18 je 96-letni Bogo Tavčar iz Lesc, ki je 20. oktobra 1944 slikal razvitje slovenske zastave na Triglavu. Podpisal mi je izjavo, da fotografije postanejo javna last in sem jih zato lahko postavil v Zbirko (Commons). Tja bom naložil tudi medalje, ki mi jih je pokazal (20–23) in jih v Zbirki še ni. Posnetka 24 in 25 iz leta 1955 in iz desetletja pozneje sta iz zapuščine Franca Zadravca (na njih je videti tudi Matjaža Kmecla in Borisa Paternuja), na zadnjem posnetku pa je prijazna sestra iz jeseniške bolnice, kamor sem šel po napotnico za slušni aparat.

Stran 338 Думи мої, думи мої / Лихо мені з вами!,
19. oktobra 2018

Tale stran v albumu je iz Lvova, kjer se je dogajala CEE (srednje- in vzhodnoevropska) Wikimedijina konferenca, in iz Varšave, kjer je bilo treba dvakrat po sedem ur čakati na letalsko zvezo. Prvih pet posnetkov pa je še domačih: dva s Konference o inovativni rabi IKT v šoli, Bernardin Portorož (moj prispevek je imel naslov Šola v wikijih), dva z iskanja stezic v precej odmaknjeni Ukanški Suhi in eden od sosedovih deklet.

Wikimedijska konferenca je slikovno dobro pokrita na Commons, tule sem si zato lahko privoščil dokumentiranje drugih reči, zlasti literarnih spomenikov: Norwida (7 in 41), Prusa (8), Ševčenka (34); od njega sem preplonkal verz za naslov tele strani (Pesmi moje, pesmi moje, gorje meni z vami); skupine Skamander (40), Krasińskega (42), Słowackega (43), kavarne Literatka (46), Literarnega muzeja (49), Mickiewicza (51). Vmes so portreti organizatorjev in udeležencev, samo tisti, ki so približno uspeli. Nekaj jih bom naložil tudi v Zbirko k ostali fotografski dokumentaciji dogodka.

Konferenco so pripravili zelo dobro. Slovenca Pinky in Hladnikm sva bila povabljena, da bi tudi pri nas spodbudila nastanek nacionalne uporabniške skupine ali celo oddelka, pa je vprašanje, če bo slovenska wikiskupnost s svojimi skromnimi človeškimi viri to zmogla. Navezala sva vrsto stikov, se v delavnicah marsičesa naučila, napisala bova poročilo o bivanju in v spletnih novicah CEE-Wikimedia Newsletter poročala o naši dejavnosti. Presenetila me je zavzetost glede bodočih ciljev te globalne neprofitne organizacije. Prosto dostopno znanje, ki se kopiči po Wikimedijinih spletiščih (samo gesel na Wikipediji je več deset milijonov), je postalo preveliko, da bi smeli lahkomiselno ravnati z njim. Občasni konflikti na slovenski Wikipediji niso nič v primerjavi z Erdoganovo popolno zaporo Wikipedije v Turčiji: zgolj zaradi dveh člankov na angleški Wikipediji, ki mu nista bila po volji. Od sestrskih spletišč so bili izčrpno predstavljeni Wikidata in Wiktionary (wikislovaropisci, npr. Tobias Schönberg iz Avstrije, so zelo zainteresirani za sodelovanje z nami), sem in tja se je omenjal Wikisource (Wikivir), nič dosti pa ni bilo slišati o Wikiverzi, ki jo sam uporabljam na veliko – pri Wikiviru in Wikiverzi smo torej v prednosti. Baškirec Farhad Fatkullin (wikipedist leta 2018!) je izpostavljal problem malih jezikov in njihove emancipacije, Romuni, Grki, Makedonci so predstavljali, kako sodelujejo z ministrstvi in organizirajo wikikampe za mladino ... Hvala organizatorjem za povabilo.

Aja, v Lvovu je pet let bival Matija Čop, pri dominikancih, katerih cerkev smo obiskali na ogledu mesta (36). Bogve kako bi se znašel Prešeren na domači pesniški sceni, če bi Čop tam dobil službo na univerzi in se ne bi vrnil v Ljubljano.

Stran 337 Dulsineja Ulcinjska?,
2. oktobra 2018

Potovanje v Črno goro se je začelo z zapletom na letališču. Pri Avisu nama niso hoteli izročiti avtomobila, ki ga je Mira rezervirala prek spleta pri angleški firmi Rentalcars.com, češ da ime voznika in ime plačnika nista identična (razlika je, kot marsikdo ve, samo v enem n). Kot da tega niso mogli samodejno preprečiti že pri rezervaciji. Avto sva morala najeti pri drugi izposojevalnici, saj ni da bi prespala na letališču, čakaje na gluhi telefon nekje v Londonu. Pri Rentalcars pozneje seveda niso hoteli nič slišati o odpovedi rezervacije in so šele po seriji jeznih pisem in grožnji z negativno publiciteto zadržali samo "stroške" v višini dvodnevne izposoje. Šola za naslednjič in za druge. Drugi zaplet se je zgodil na črnogorsko-albanski meji, kjer so ugotovili, da med avtomobilskimi papirji ni "ugovora", ki dovoljuje prehod avtomobila čez državno mejo. Prijazni policaj je poklical na letališče in prosil gospodično Slađano na okencu, da je poslala kopijo manjkajočega dokumenta (dovolil se je tudi fotografirati, prvi posnetek). Vsa reč se je vendarle zavlekla toliko, da sva divje lepo dolino Cijevne, ki po albanski strani zelo zelo skrajša pot iz Podgorice v Gusinje, prevozila v glavnem ponoči. Ob oddaji avtomobila po enem tednu sem presneti dokument našel pod sprednjim sedežem ;-(

Prokletije so hudo lepo gorovje in sploh ne več tako zelo osamljeno, pohodnikov iz vseh mogočih koncev, ki obirajo balkanske vrhove, je bilo še vedno veliko (njihovi portreti, kolikor jih je uspelo, so posejani po tej strani albuma). Težava je z zemljevidi, na katerih manjkajo imena ali ne ustrezajo terenu ali pa ni mogoče do njih, ker jih v knjigarni ni, turistični urad pa je ob uradnih urah zaprt. Kar je čez državno mejo, imenujejo Črnogorci preprosto Zastan in niti ne razlikujejo med markantnimi 2400 do 2500 m visokimi vrhovi. S prehajanjem meje vendarle ni bilo zadreg, poti so lepo markirane, očitno v dogovoru med planinskimi društvi na obeh straneh meje. V ekokatunu (gre za planšarske bungalove) Maja Karanfil je bila dobra, prijazna in poceni postrežba. Prva tura naju je vodila po razglednih vrhovih nad dolino Grebaje, druga pa po sosednji dolini Ropojane vse do snežišča nekaj nad 2000 metri, od koder je bilo mogoče še dobri dve uri do vrha Maja e Jezerces, najvišje albanske gore, pa sva se, ker se je dan iztekal, morala obrniti, saj nisva imela s seboj šotora, tako kot velika skupina poljskih pohodnikov, ki so prenočevali pri jezerih na pol pota. Pa naslednjič z albanske strani. Mogoče pa bodo že zgrajene tudi nove koče, ki bodo olajšale logistiko.

Iz muslimanskega in albanskega dela Črne gore sva prispela v srbsko Andrijevico, upokojeni profesor Perović nama je v kavarni ob cesti razložil zgodovino kraja od balkanskih vojn 1912 dalje in nama prijazno ponudil, da nama plača pijačo, medtem ko je bila družba domačinov pri sosednji mizi do Slovencev bolj kritična: da jim v Ljubljani niso hoteli po srbsko odgovoriti na vprašanje. Enako ignorantski, kot je bil odnos Ljubljančanov do Črnogorcev, je odnos Črnogorcev do Kosova: o njem se nočejo niti pogovarjati, prehoda meje s Kosovom čez prelaz Čakor, ki je zdaj zaprt, sploh ne pogrešajo.

Na poti proti Durmitorju je presenetilo simpatično mestece Kolašin pod smučiščem Bjelasico (posnetka 33 in 34 sta nastala z dovoljenjem zaljubljencev :) in drzni most čez kanjon reke Tare, od koder nimam posnetkov, ker je po štirih dneh besnega slikanja ugasnila baterija v fotoaparatu. Po prihodu na Žabljak v Durmitorju sva poiskala prenočišče v planinskem domu Neviđeno, katerega lastnik je poročen s Slovenko. Res dober zajtrk, potem pa z avtom do Sedla, od koder je najkrajši dostop do "najvišjega črnogorskega vrha" Bobotov Kuk. V resnici so višji vrhovi na črnogorsko-albanski meji, ampak ti ne veljajo, ker niso "čisto" črnogorski. Slučajno smo se srečali pohodniki iz Hrvaške, Črne gore, Makedonije in Slovenije (slika 41), na vrhu pa še dva Slovenca iz Zasavja, od katerih eden živi na Cipru, drugi pa kar spodaj na Žabljaku (45).

Ostala sta še dva dneva za morje, do koder sva izbrala slikovito, ozko cesto od Cetinja čez Rijeko Crnojevića in Virpazar. Od Bara je najbolj zanimiv del 4 km oddaljeni Stari Bar s turško trdnjavo, mesto Ulcinj pa se pohvali z bogato piratsko zgodovino (med znamenitimi gospodarji mesta je bil Lika Ceni iz Alžirije, od takrat je še danes del ulcinjske populacije črne kože), v kateri nastopa tudi Miguel de Cervantes, ki je pet let preživel v piratskem ujetništvu. Turistični delavci špekulirajo, da si je za Don Kihotovo nevesto izbral ime Dulsineja prav po Ulcinju, kjer naj bi ga zadrževali pirati. Ada Bojana je otok v delti reke Bojane, ki povezuje Skadarsko jezero z morjem, in je ena nekoč najbolj poznanih nudističnih destinacij.

Pretežno muslimansko mesto Tuzi pri Podgorici je pred objektiv prineslo še dva zanimiva gospoda: lastnik slaščičarne, v kateri sva popila zadnjo črnogorsko kavo (ne reče se ji več turška kava, ampak domača kava), je bil prej novinar v Sarajevu (z njim smo se zapletli v pogovor o tem, kaj je kultura, potem ko je, tako kot še marsikdo, pri Slovencih občudoval njihovo visoko kulturnost), njegov prijatelj (na zadnjem posnetku) pa je pomagal slovenskemu botaniku Tonetu Wrabru, ko je ta po teh koncih iskal neke endemne rastlinske vrste.

Stran 336 Trgatev na Veselici,
2. oktobra 2018

Trgatev pri stricu Marijanu v Metliki je bila letos 16. septembra, teden prepozno, ker so grozdje že načele ose in plesen. Posnetka odojkove glave zaradi rahločutnosti nisem naložil v album, sicer pa je bilo, kot običajno, lepo. Slike sem utegnil urediti šele 14 dni pozneje.

Stran 335 Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja,
13. septembra 2018

Kolesarjenje nad Tuhinjsko dolino je bilo po klancih od spomenika do spomenika sicer naporno, ampak v veselje in brez naslovne bridkosti. Zgodbe iz vojnih časov, ki sva jih slišala iz ust Osredkarjeve Francke, pa so bile bridke. Matic na sliki 8 nama je pokazal pot do partizanske bolnice Pod bukvijo, ki bi je sicer ne našla, in do spomenika na Vrsnovcu. Fotografije razkrivajo dvojno naravo slovenske kulturne dediščine, če poenostavim, bi rekel, da je v grobem dveh vrst, večji del je iz križanih Kristusov na znamenjih, manjši pa iz partizanskih obeležij. Prvih 21 fotografij je s tega izleta, fotografije spomenikov sem postavil v zbirko partizanskih spomenikov na Geopediji, glej povezavo na prejšnji strani albuma. Slika 21 je kopija dokumenta iz leta 1775 s Pisančije na Zgornji Dobravi, pripravljen za vključitev v kroniko Dobrav, prinesel ga je Tone Hrovat, ki je na Pisančiji preživel otroštvo. 22 in 34 kažeta naše tuje goste. Slike med 23 in 30 so nastale na praznovanju 90-letnice strica Ivota v gostilni Benedik v Stražišču, ki je službena leta preživel kot vojni pilot, v glavnem v Mostarju in Puli. 31–34 je spet Uskovnica; gobe rastejo ta teden kot po dežju. Pa še res je po dežju. Slike od 35 do konca so dale naslov tejle strani in dokumentarnemu filmu o Ivanu Cankarju, ki je bil včeraj prvič predstavljen v Kosovelovi dvorani v Cankarjevem domu: Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja. Priložnost sem izkoristil za fotografiranje ustvarjalcev (režiser Dušan Moravec, scenarist Matjaž Pikalo) in nastopajočih (Jurij Souček, Manca G. Renko). Njihove fotografije sem naložil v Zbirko (Wikimedia Commons), od koder jih zajamejo (ali jih še bodo zajela) gesla na Wikipediji, tudi Luka Mesca, Jožico Grgič pa sem pozabil slikati in jo bom kdaj drugič. O Dimitriju Kebetu (sinu narodnega heroja Lojzeta Kebeta, 39), ki je s tezo o nasilni Cankarjevi smrti ponudil filmu rdečo nit, pišem kritično v Novi pisariji v poglavju, ki uči razlikovati verodostojne informacije od neverodostojnih. Predstave se je udeležil tudi njegov polbrat Ivo Svetina.

Stran 334 Strežemo pri šanku,
26. avgusta 2018

Z Marcom Greenbergom (tretji posnetek, Marc je na sredi med dvema slučajnima pohodnikoma na Dobenem) sva se s kolesom podala na popisovanje partizanskih spomenikov v domžalski občini in od tod je prvih sedem posnetkov. Fotografije spomenikov sem postavil v zbirko na Geopediji, ki trenutno obsega 3300 obeležij. Po okolici je puščal sledi neki "domoljub", alergičen na vse južnoslovansko (4). Naslednjih šest posnetkov je od doma: turisti (prišle so same luštne francoske družine, slika 7 in 30), panorame domačih vasi za Wikimedijino zbirko in z veselice na Dobravi (11). Od slike 13 dalje so posnetki s kolesarske spomeniške ture nad Tuhinjsko dolino. Slik kipov (folklorista Gašperja Križnika, skladatelja Bervarja in partizanskega zdravnika Petra Držaja) na javnih krajih zaradi zadrte slovenske avtorske zakonodaje, ki ne pozna svobode panorame, žal ne morem postaviti v javno last na Wikimedijini zbirki.

Stran 333 Partizán, frc. partisan,
5. avgusta 2018

Tole je fotoreportaža s praznovanja radovljiškega občinskega praznika ob 77-letnici ustanovitve Cankarjevega bataljona in ob 70-letnici Zveze borcev na Vodiški planini. Zvezdo na spomeniku Vidi Šinkovec Janini in Cvetki Odar Tatjani na Lajšah, ki so ju domobranci po mučenju ubili nekaj dni pred osvoboditvijo (glej predzadnjo fotografijo), so domačini nedavno napravili na novo; prvotno je namreč "neznani storilec" odstranil. Zgodbo in usodo spomenika je za zbirko na Geopediji popisal Lado Nikšič, ki nas je po po proslavi vodil čez Jelovico v Dražgoše in nas tam z ženo Nušo pogostil. Na sliki 20 je Janko Korošec iz Jereke, ki mi je povedal, da sem ga letos že slikal pod Toscem. Preveril sem, res je – majhen je ta svet. Spoznali smo se tudi z Mileno Sitar (28), soavtorico nove knjige o partizanskem šolstvu na Žirovskem, v Poljanski in Selški dolini Ti si me naučila brati. COBISS

Stran 332 Ora et labora,
5. avgusta 2018

Prvih šest fotografij je s piknika Kekec po Kekcu pri Hermanu v Volavju (glej Kekec na Strmi peči). Imena udeležencev so bila, kot da bi jih vzel iz celjske tragedije: Veronika, Herman, Urh, Friderik. Naprej pa so turisti na Dobravi in Uskovnici (fotke 5, 25, 26, 35), domača poletna idila (38, 39) in posnetki s kolesarskega poganjanja za partizanskimi spomeniki po kamniškem, tržiškem in ljubljanskem okolišu. Na 28 in 29 sta zadnja dva tržiška spomenika, v Čevdrcih in na Javorskem prevalu, za njuno odkritje je bila potrebna pomoč domačina in gozdarjev. Vmes so se znašli še Peter Pavel Glavar, France Stele, Anton Medved, Jožef Plečnik, Ciril Debevec, Josip Nikolaj Sadnikar (kaj bi delal povezave, sam si poglej njihova gesla na Wikipediji, če te zanimajo). Na posnetku 33 je spomenik pri Zalogu pod Ljubljano, ki mu je neki strastnež odbil zvezdo.

Stran 331 Kekec na Strmi peči,
11. julija 2018

Letošnje hribolazenje na Strmo peč v Kekčevem imenu je bilo enodnevno, vanj pa je bilo vključenih 12 ljudi, od tega štirje študentje. Kaj naj rečem: spet je bilo zelo lepo. Prosim za pomoč pri imenih za rože na slikah 30 in 32.

Stran 330 Vrtec ogradila bodem,
11. julija 2018

Slikarko Melito Vovk (slika 0) sem posnel v Domu Janka Benedika v Radovljici, družino rusistke Kristine Pranjić (1) pa ob promociji njenega doktorata na UL. Kolportažni roman Strah na Sokolskem gradu (2), ki ga je izdal leta 1903 židovski založnik Rubinstein na Dunaju, so mi poslali v preslikavo iz Študijske knjižnice v Trstu, kjer hranijo njegov edini poznani izvod, pa še ta je zgolj kopija. O teh več tisoč strani obsežnih slovenskih tekstih vemo bore malo, čeprav so jih svojčas na veliko brali; besedilo bomo postavili na Wikivir. Družinske slike od 3 do 12 so bile posnete v dolini Zadnjice (slika 9 je dala tej strani naslov), od 13 do 17 pa na kolesarskem nabiranju spomenikov po domžalskem za zbirko partizanskih spomenikov skupaj s prijatelji Greenbergi. Slike kipa opernega pevca Jožeta Gostiča (14), ki stoji v vasi Homec, zaradi zadrte slovenske avtorske zakonodaje ne morem postaviti v Wikimedijino Zbirko.

Stran 329 Da bi mogel vsak čas prehoditi to s cvetkami bogato pokrajino,
27. junija 2018

Dopoldne je bila konferenca IKT na fakulteti za lesarstvo (slika 0), popoldne pa sva se z Marcom Greenbergom odpeljala v Mursko Soboto na predstavitev prevoda Exupéryjevega Malega princa v prekmurščino. Prevedel ga je Akoš Dončec iz Porabja, ki sem ga poznal kot zavzetega wikipedista in aktivista za knjižno prekmurščino, pri izdaji je sodelovala slovenistika Maja Hajdinjak (slika 5). Na poti proti vzhodu sva fotografirala taka in drugačna spominska obeležja, nekatera (3 Anton Murko, 4) tudi filološka. Sliki 11 in 12 sta z Ledin nad Žirmi. Na Jurečevi kmetiji ne pripravijo samo žlikrofov, ampak razkažejo tudi muzej. Od 13 do 28 so slike s kolesarjenja po kamniški poti spominov na NOB, ljudje na slikah so domačini, ki so pokazali pot do spomenika. Naletela sva tudi na take, za katere se je zdelo, da jih je sram, ker je njihov prednik padel v partizanih v boju z okupatorjem. In videla, kako deluje budna vaška straža ... Kako hitro se spreminja svet, se vidi na sliki 17: pred desetimi leti je bila hiška na njej precej drugačna. Na sliki 25 niso begunci, ampak družina Pakistanca, ki je pri nas zaposlen kot ekspert za umetno inteligenco – srečala sva jo v slaščičarni v Kamniku. Vilo Kessler (vilo Osojnico) na Bledu (26) sem fotografiral zato, da lahko za Alenko Župančič ponovim, da to ni Župančičeva vila, kot jo radi predstavljajo; Župančič se je priženil v Kesslerjevo družino. Slika 29 je bila posneta v Foculusu, ljudi na njej poznamo :) Fotke od 30 do konca so pa s planinske ture Uskovnica-Čiprje-Malo polje-Velo polje-Uskovnica. Juso (37) na Velem polju pase krave iz Podjelja, Janko iz Podjelja (33) pa jih je prišel obiskat. Na Vodnikovem domu sem slikal novo ploščo prvi pristopnici na Triglav (41), nekaj metrov nad njim pa ploščo Balthasarju Hacquetu (42), za katero v domu sploh niso vedeli, da obstaja.

Stran 328 Smeti odnesi s seboj v dolino,
10. junija 2018

Na sliki 1 in 5 so naši simpatični AirB&B gostje na Uskovnici. Dušico Kunaver sem slikal v Mojstrani na predstavitvi njenega prevoda Kekca v angleščino, od tam je tudi posnetek vodje tamkajšnje knjižnice Nataša Kokošinek (3); za Wikipedijo sem slikal tudi pisatelja Benjamina Gracerja. Župančičeva vnukinja Alenka Dunja Župančič (4) postavlja opus pesnice Vere Albreht na Wikivir. Slike od 8 do 15 so nastale na Cresu: tam sem srečal sošolca Vilija Skoka z ženo (12), možak v Predošćici nama je povedal, da se iz vasi ne da dol do morja, ker so poti zaraščene, odkar se je vas izpraznila (13), Gianni Struccolo, ki živi kot Robinzon v koči nad zalivom pri Porozini (14), pa je povedal, da sta bila oba njegova starša Slovenca, iz Gorice. Druga polovica te strani v albumu je s posvetovanja ob 240-letnici prvega pristopa na Triglav v Planinskem muzeju v Mojstrani. Tudi to priložnost sem izrabil za fotografsko dokumentiranje nastopajočih geografov, naravovarstvenikov, muzealcev, jezikoslovcev in zgodovinarjev; njihove slike sem postavil v prostodostopno Zbirko, kjer so na voljo za vsakršno uporabo, samo navesti je treba pri poobjavi, kdo je pritisnil na sprožilec. Opravičujem se Hermanu Berčiču, da sem ga skraja napačno označil kot stanovskega kolega Stojana Berčiča – je že popravljeno. Tam sem predstavil prispevek Triglavske partizanske plošče o horuk politiki postavljanja in odstranjevanja spominskih obeležij na temo druge svetovne vojne. Po napisu na prvi sliki ima album ime.

Stran 327 V življenju tro se duše kakor v stopah,
26. maja 2018

Na začetku so do št. 7. fotografije iz domačega dobravskega okolja: gostilna pri Kovaču v Kropi zato, ker jo je bilo treba dodati turističnim informacijam na spletišču Wikivoyage, druge pa so sosedske in družinske, na nepodpisanih sta Mojca in Borut. Naslov strani je dal verz s plošče na hiši Frana Albrehta v Kamniku (12). Tam sva v grdem vremenu z Miro iskala in slikala partizanske spomenike za Geopedijo (8–15), ker se od tamkajšnjih domačinov pač nihče ne zgane. Iz Kamnika sta še politik Tomo Brejc in igralka Marija Vera; Brejc je imel v šoli, ki se po njem imenuje, spominsko sobo, pa so jo iz bogvekakšnih razlogov ukinili. Petra Pavla Glavarja sem slikal na poti nazaj domov v Komendi. Fotografije med 19 in 25 so nastale na poti v Maribor, kjer je bila v Umetnostni galeriji wikidelavnica. Pohorsko vznožje nad Framom je en očarljiv konec, ki nekaj da na svojo kulturno zgodovino (Pavel Turner, Oroslav Caf). Zato tudi spomenike iz NOB lepo vzdržujejo. Zadnjih pet fotografij dokumentira koncert Nosil bom rdečo zvezdo na Kongresnem trgu v Ljubljani. Jani Kovačič in Svetlana Makarovič mi nista uspela, približno uporabne fotografije Franca Severja Frante (ki na Wikipediji še nima gesla), Polone Vetrih in Andreja Rozmana Roze pa sem naložil na spletišče Wikimedia Commons.

Stran 326 Sedeli smo na najlepšem ljubljanskem vrtu,
13. maja 2018

"Sedeli smo na najlepšem ljubljanskem vrtu. V senci pod divjim kostanjem." sta prvi dve povedi Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni iz leta 1917. Danes je na njegovem mestu najdražja parkirna hiša v Ljubljani. Tam parkirajo svojci bolnikov v Kliničnem centru, ki po premisleku lastnika parkirne hiše ne bodo gledali na evro, ko gre za življenje ali smrt -- umazano (slika 15). Sicer pa je prvih šest fotografij na tej strani z Uskovnice, 6–11 so s popisovanja partizanskih spomenikov v nekdanji jeseniški železarni, danes Acroniju, in v okolici, 13 in 14 z majske turne smuke za Akom, od 16 do konca pa s turne smuke s sedla Vršič nad Nevejskim sedlom (Na žlebeh).

Stran 325 Tamarjev pohanček 6,5 €,
1. maja 2018

Ljudje na tej strani albuma so sovaščani (sliki 0, 1), neznanci, ki sta posodili klešče, da sem popravil strgano verigo pri kolesu (14), lokalni poznavalec zgodovine (24), domačin, ki je obiskal grob v vasi Sava (25), prijatelja Lado in Nuša (30), ki sta fotografirala tudi naju z Miro po turnem smuku s Kotovega sedla (31), Miro Vrhovec (brat pokojnega Tomaža, poznavalca plazov), ki se je prvega maja tudi peljal s Kotovega sedla (33). Kraji so pa Kamna Gorica (0), Zgornja Dobrava (1, 2), Jelovica (3, 4), smuška tura na Kanjavec (5–12), kjer sem srečal udeležence 18. Čarovega spominskega turnega smuka (Mira je pokojnega Marka učila, Jure pa se je priženil v njegovo rodbino v Žireh), ki so se na vrh povzpeli iz Trente. Fotografije 13–29 so s kolesarjenja nad Litijo. Možak, ki sem ga spraševal za partizanski spomenik nad Vačami, se je izkazal za Petra Vodopivca, pa sem ga žal pozabil fotografirati za Wikipedijo. Brane Merzelj, ki sem ga v vasi Sava neumno spraševal za spominsko ploščo Antonu Sovretu, me je poučil, da o tem ne ve nič, pač pa da je po vojni ta kraj raziskoval France Kidrič, ker je bil tu menda na obisku pri svojem stricu duhovnik France Prešeren. Sovre ima spomenik precej nižje dol ob Savi v Šavni Peči. Zadnje fotke (26–33) so pa s prvomajske turne smuke s Kotovega sedla.

Stran 324 Marija Prešeren, rojena Svetina,
24. aprila 2018

Rojstna hiša Prešernove matere v Žirovnici je dala naslov tej strani v albumu in to je tokrat vse v zvezi z literaturo. Slike 2–6 so z okrogle mize o nacifašističnih simbolih v Kranju, ki jo je organizirala Zveza borcev. Na pravno plat sovražne simbolike se ne spoznam, zato sem govoril o sovražnem govoru in malomarnem odnosu državnih inštitucij, zlasti ZVKD, do partizanskih spomenikov. Svoj prispevek objavljam pod naslovom Prepoved nacističnih simbolov tule. Na sliki 3 je nekoč slavni motoristični dirkač Leon Pintar, njegov portret sem še z nekaterimi drugimi postavil v Zbirko. Stanko Kordež (slika 7) iz Krope nam popravi pokvarjen gospodinjski aparat. Zgornja Dobrava (slika 8) je bila posneta za predstavitev mojega domicila v turistične namene na spletišču Wikivoyage. Tja sem postavil Srednjo Dobravo in Uskovnico in spodbujam k vpisovanju še drugih turističnih lokacij. Slike 9–19 so s turne smuke s Križa (gora pri Stenarju). Podobne so lanskim. In predlanskim. Na sliki 20, ki je bila posneta z Dobrega Polja, se vidi, kako pomlad pleza po severnem pobočju Jelovice. Stran zaključujeta naša Ela in Matevž.

Stran 323 Mirjam 50,
16. aprila 2018

Njenih 50 smo proslavljali včeraj na turistični kmetiji Čufar na Žirovskem vrhu. Fajn je bilo.

Stran 322 Valentin Stanič,
16. aprila 2018

14. aprila je bilo v Julijcih tako lepo, da so vse slike samo s tega dne. Ob petih zjutraj sem dostavil Jureta in Luko pod Ukanško Suho, od koder sta krenila na Triglavsko magistralo (Vogel, Komna, Jezera, Prehodavci, Hribarice, Velo polje, Konjsko sedlo, Kredarica). Na Kredarico sta prispela po dobrih devetih urah hoje (sicer je to tridnevna tura). Sam sem bil na Kredarici komaj slabo uro prej iz Vrat (za Cmirom mimo Staničeve koče). Ker je Valentin Stanič edino literarno ime tega dneva, naj se stran v albumu imenuje po njem. Spominsko ploščo na koči sem slikal sicer že pred leti, vendar je bil posnetek slab. Zelo nenavadno je, da treh spominskih obeležij v čast Valentinu Staniču na koči, ki se imenuje po njem (eden od njih je na posnetku 10), ni v slovenskem Registru nepremične kulturne dediščine. Tudi spominske plošče na Kredarici (posnetek 16) tam ni. Do samovoljnih kriterijev Zavodov za varstvo kulturne dediščine, ki spominskim obeležjem določajo status, sem kritičen v članku Triglavske partizanske plošče.

Stran 321 Restavracija May,
9. aprila 2018

Nataša in Andraž (slika 0) sta nastopala na spominski slovesnosti ob obletnici smrti Staneta Žagarja na Srednji Dobravi; druge slike mi žal niso uspele, Vesno Mikolič, ki je imela ob tej priložnosti govor, bom moral posneti kdaj drugič. Pesnica Franja Trojanšek - Zorana, katere rojstna hiša stoji v Mengšu, ima v SBL geslo, na Wikipediji ga pa še dobi (sliki 1 in 2). Na pokopališču na Brdu pri Lukovici so od zadnjič, ko sem bil tam, uredili grobove Kersnikove rodbine (3). Slike 4–14 so s popisovanja spomenikov okoli Dobrne. Partizanski so šli v zbirko na Geopediji, tule pa so lastniki kmetij, na katerih so spominske plošče, gradovi in cerkve v okolici in fotografija, ki je dala tej strani naslov, tj. Restavracija May v Dobrni, poimenovana v čast popularnega pisatelja Karla Maya, ki naj bi bil nekoč tu v toplicah. Sliko sem poslal v Mayev muzej v Nemčiji, kjer je Hans-Dieter Steinmetz preveril, da Karl May leta 1907 ni bil v Dobrni (gl. sporočila na Slovlitu). Na filološko področje spada tudi Anton Bezenšek, čigar kip stoji pred šolo v Frankolovem. Eh, sledi petnajst odtenkov bele, kakor si jih je zamislila letošnja zima po bližnjih hribih. Prekinjajo jih trije posnetki z NUK-ovega festivala Objavljam, torej sem, kjer sva se pogovarjala z vodjem Rokopisnega oddelka Marijanom Rupertom (21, 22, 23), in nekaj portretov.

Stran 320 Na Blegošu pozimi ni cvetja,
16. marca 2018

Naj ponovim: novi aparat Sony RX-100 dela slabše posnetke kot prejšnji Panasonicov Lumix, najbrž zato tudi manj slikam ali slike ne pridejo v poštev za album. Prvi trije posnetki so s Turbulence Milice Prešeren, ki jo je pred kulturnim praznikom posvetila svojemu znamenitemu soimenjaku Francetu: nastopali smo Igor Saksida, Matjaž Lunaček in jaz (tule je moj letošnji prešernovski memento) in se po oddaji tudi poslikali. Slika 3 je gradivo za knjigo o Dobravah, sledijo tri z letošnjega pogostega zahajanja na Vodiško planino (eno uro vzpona iz Krope), gospoda na sliki 7 sem srečal na poti na Dobrčo, bibliotekarja, imenoslovca in prešernoslovca Luka Pintarja na sliki 8 pa na poti na Blegoš. Njegov kip je lani oktobra, za 160-letnico rojstva, za Hotaveljčane izdelal Jože Tavčar. Nisem vedel, da je bil Pintar poročen s sestro slikarke Ivane Kobilce. Z gospema na sliki 12 se menimo, kako organizirati dan obveznega izvoda v NUK-u. Zadnja dva posnetka sta s praznovanja okroglega rojstnega dne Irme Kern Nachtsheim; Irma sicer na Slovlitu redno poroča o dogodkih, ki jih organizira na lektoratu v Tübingenu.

Stran 319 Dober naslov bi se prilegel,
6. februarja 2018

Saj je pod slikami napisano, kje so bile posnete, manjka samo povezava na točko na zemljevidu, vendar tako daleč z geografskimi tehnikami še nisem. Vidi se, da v hribih snega ne manjka in lepo se smuča po njem letos. Po komentarju kličejo naslednji posnetki: 6: Leon Szabo (desno) je diplomiral pred nekaj leti na slovenistiki in rusistiki, srečali smo se pod Velikim Draškim vrhom. 15. Marka Kerna in Jaka Ortarja sem srečal na Uskovnici po vrnitvi s te ture. Pred dvema letoma smo se tako srečali na Voglu (in še kje); Marko je na forumu Razmere v gorah takole poročal o njuni turi. Slike 16, 17, 18 so iz Hrastovelj in Kopra, kjer sva bila na obisku pri Vesni Mikolič, ki je imela v gosteh tudi doktorsko študentko Hristino iz Varne. Na sliki 20 je nagrobnik pisatelju duhovniku Filipu Terčelju v Davči, ki je tragično končal leta 1946. Prijazni domačini na slikah 23 in 24 so nama pomagali pri iskanju spomenikov v Davči, eden je čisto blizu njihove hiše. Anamarija (28) je bila v Stražišču naša soseda, zdaj pa je direktorica doma za ostarele v Tržiču, srečala sva jo danes pod Storžičem, na začetku ture na Ženiklovec ali Veliki Javornik nad Tržičem, vse nadaljnje slike so od tam – narava včasih res pretirava z lepoto in zaide v kič.

Stran 318 Svoboda narodu,
18. januarja 2018

Brez prave rdeče niti so tokrat: z obiska v Tržiču (0) in v Žiganji vasi (1), s Struške (2, 3), z Uskovnice (4), s Koble (5). Z Markom sva v 4. razredu OŠ, ki se je nekoč imenovala po Lucijanu Seljaku, danes pa zgolj po kraju Stražišče, sedela skupaj v klopi; zelo dolgo je minilo od zadnjega srečanja, ni čudno, da se najprej nisva prepoznala. Sledijo Matevžek (6), Vogar na novoletni večer (7), s Hasanom Quashquaiem, ki je doma v Iranu vodil tovarno piščancev, zdaj pa v Novem mestu barva avtomobile, na kosilu (8). 96-letni Ivo Miklavčič (9) je bil borec Prešernove brigade, v upokojenskem domu sem ga spraševal o spominski plošči na vrhu Triglava. Pri zobozdravniku (10, 11) mi tokrat niso nič ruvali. Aleša (12) z Zgornjega Vetrnega sem zmotil pri prebiranju Apokrifnega Prešerna, ko sem fotografiral spominsko ploščo na njegovi hiši; v čast novega poznanstva mi je na kitaro zabrenkal venček Pink Floydovih. Na sliki 13 je Oto Luthar na svojem delovnem mestu, 14–17 so posnetki s kosila uredništva Slavistične revije, ki se je zavleklo v pozni večer; neslavistični obraz pripada direktorici gostilne Stari tišler. 18–27 so posnetki z 61. prireditve ob obletnici dražgoške bitke. Okrepčila sta poznanim in manj poznanim razdajala Lado in Nuša Nikšič (Lado je upravičeno hud, ker je dogodek s tisoči udeležencev, skupaj z državnim vrhom, tiskana izdaja Dela ignorirala), v hišo pri Švebu je pogledal celo bivši predsednik Kučan, za zaključek sem za Wikipedijo ujel še ministra Židana. Na sliki 26 je sošolka, spet sem pozabil njeno ime ... Zoran Smiljanić (28) nam je pri predmetu Literatura in mediji predaval o stripu. Današnji sneženi posnetki (od 29 do konca) s smuke s Kleka (nad Jeseniško planino) ne potrebujejo komentarja. --Hladnikm (pogovor) 20:24, 18. januar 2018 (CET)

Stran 317 Ob polnoletnosti stoletja,
24. decembra 2017

Prvih 11 posnetkov je s kratke ture Soriška planina-Slatnik, naslednje z malo daljše pod Kriško steno. Gožov Joža na 15. sliki mi je pokazal, kjer je do pred nekaj leti stal spomenik prvoborcu Rupertu Kiršnerju v bregu Mežakle nad njegovo hišo. Ploščo so ukradli, skalo, na kateri je bila pritrjena, pa so ob odvozu lesa prekucnili, tako da o spomeniku, vpisanem v Register kulturne dediščine, ni več sledu. 16–18 so z obiska Milene Miklavčič na Srednji Dobravi. Odslej ima pisateljica na Wikipediji svojo sliko, precej pa je bilo treba spremeniti tudi geslo o njej, da sem lahko zbrisal opozorilno metlico nad člankom. Miro Albinini in Simon Eržen sta gostji zapela in zaigrala. Wikidelavnice na FF so se udeležili štirje kolegi (na sliki 19, manjka Anita Srebnik). Do konca so potem slike prednovoletno razpoloženih fakultetnih kolegov. Kar je uspelo portretov, so zdaj spravljeni v zbirki na Wikimedia Commons in čakajo wikipedijska gesla ali pa jih že opremljajo. Kdor bi rad lepšo, naj se pride ponovno fotografirat.

Stran 316 Tu skupno počivata pesniku Prešernu najljubši sestri Katra Prešernova in Jera Ambrožič Prešernova,
14. decembra 2017

Prva tretjina slik je bila posneta z mobijem in zato slaba (se opravičujem portretirancem, za Wikipedijo jih posnamemo na novo). Po devetih letih je namreč Panasonicov Lumix DMC-FZ28 odpovedal zvesto službo. Nadomestil ga je Sony DSC-RX100, ki kaže svoje sposobnosti v nadaljevanju. Precej posnetkov je bilo napravljenih v formatu RAW in potem stisnjenih na JPG, kar da boljši rezultat, kot če bi jih že skraja posnel v formatu JPG. Ravne linije ob robu fotografije sicer ostajajo ukrivljene, so pa obrazi ob robu slike manj razpotegnjeni v širino.

Smuka se je letos začela že novembra (sliki 0, 1 sta z Blegoša). Sledil je simpozij Obdobja (2, 3, 4), obisk avtonomne cone Rog (5 in 6) in Viševnika (7). Simpozij ob 25-letnici smrti Toneta Pretnarja v Tržiču (8–15) je ponudil nekaj obrazov za postavitev v Wikimedijino Zbirko. Smuko s Krvavke (to je vzhodni vrh Golice) sem izrabil za obisk Franceta Urbanije na Planini pod Golico, ki ima spravljeno spominsko ploščo padlim partizanom, ki je bila med 1945 in 1959 montirana na križu na Škrlatici. Vpisal sem jo tudi v zbirko partizanskih spomenikov na Geopediji (slike 16–20).

Z Bvaščevo skalo na Dovjem, ki jo vidiš na začetku poti na Babo (21–26) se začnejo kvalitetnejši posnetki. Rektorju in prorektorici sem se za sprejem zahvalil s fotografiranjem (27 in 28). Pogovarjali smo se o problematičnem preprečevanju dostopa do diplom in o problematični neodzivnosti univerzitetnih organov. Deževno torkovo dopoldne sem porabil za lov na jeseniška spominska obeležja (29–39). Eno mi je našla ravnateljica Srednje šole Jesenice v šolskem skladišču in ga morda ponovno montirajo v šolsko avlo. Iskati so mi pomagali tudi prijazni upokojenci s Slovenskega Javornika, ki sem jih zalotil na sestanku. Blejska Dobrava na poti domov je mimo partizanskih obeležij postregla še z nagrobnikom Prešernovima sestrama (40); napis na njem je dal naslov tejle strani albuma. Od slike 41 do konca so sovaščani. Slikal sem jih na krajevnem praznovanju 5. decembra. Na ta dan leta 1941 so Nemci večino vaščanov zaprli v Škofove zavode v Šentvidu in od tod polovico vasi poslali v delovna taborišča na Bavarskem (glej o tem več v Gradivu za zgodovino Dobrav). Njihovi portreti bodo prišli prav v poglavju o Dobravskih domačijah.

Stran 315 Popotovanje iz Litije do Čateža 2017,
11. novembra 2017

Tokrat smo izbrali severno varianto, ki je bila po dežju v preteklih dneh lužasta in blatna, sicer pa nismo imeli dežja in pred večerom se je za trenutek pokazalo celo sonce. Povsod so že stali štanti za vseslovensko množico, ki se je naslednji dan udeležila Levstikovega romanja. Nas je bilo okrog 50, Polona Liberšar in Karin Marc Bratina sta pripeljali še študente iz Padove, prišlo je tudi nekaj starejših slavistov. Imen nisem pisal pod portrete, kdor želi, da ga Google najde, naj mi svojo željo sporoči. Pošljem lahko tudi tiste slike, ki niso bile uvrščene v album. Mene je na koncu slikala Ana. Cviček v plastenkah, ki ga na sliki 16 dvigujeta domačina na Gobniku, je bilo na prodaj po 5 evrov, nam sta dala plastenki za vsega tri evre – naj živi dolenjsko gostoljubje! Slika 17 ima naslov Cvetje v jeseni.

Stran 314 La morte si è acquattata,
2. novembra 2017

Tokrat: 1. spomeniki, taki in drugačni, žal zaradi odsotnosti pravice panorame v zaribani slovenski avtorski zakonodaji brez možnosti, da bi jih skopirali v globalno zbirko Wikimedia Commons (prosvetljene države s tem nimajo težav), 2. javne osebnosti in manj javni posamezniki, večinoma v letih, vmes za popestritev naša Ela (4, 36, 37, 39) in podoben drobiž, zasačen na Palčkov poti nad Kropo (6, 7). Začne se s spomenikoma pod planino Jasenje v Martuljku. Prvi spominja na nesrečo v Špiku 1952, ki je Antonu Ingoliču služila za predlogo romanu Pretrgana naveza. Mimo spomenika partizanu in alpinistu Miranu Cizlju nad prvim martuljškim slapom zaide malokdo, zato tudi njegovih fotografij na spletu ni najti. Na Commons bi fotko kipa lahko postavil le njegov kipar Marjan Keršič, ki pa nam je leta 2003 umrl. Ali njegovi dediči, ki jih ne poznamo. Kip sva z Miro vpisala v zbirko partizanskih spomenikov na Geopediji, kjer jih je zdaj že 2400.

Slika 8 je edini objavljivi dokaz obiska Karoline, Benjamina in njunih postojnskih staršev :) na Dobravi pri Kropi. Posnetki 9–15 so s komemoracije v vasi Gozd (gl. moj nagovor tam). Tine Tomazin je oče znanega alpinista, Janez Zibler oče nekdanjega smučarskega reprezentanta, Zvone Koželj sošolec z OŠ, Mojca Drčar Murko je pohvalila nagovor. Gozd in Mala Poljana sta bila fotografirana istega dne s poti na Tolsti vrh. Hajdi (15) je oskrbnica na Vodiški planini, Veterani so prepevali na komemoraciji pri spomeniku talcem v Lancovem, govoril je Milan Brglez (17, sliko sem postavil na Commons), v posnetek se je ujel tudi radovljiški župan Globočnik (18), na geslo o njem mora slika še počakati. Tudi posnetka Vošč, Brd in Ribnega (20, 21) sem postavil na Commons, medtem ko kipov Ivane Kobilce, Karla Mauserja, Mimi Malenšek in Franca Pirca, ki krasijo okolico cerkve v Podbrezjah, zaradi pravic kiparjev ne smem. Župan Zoran Janković (24) in Simon Kardum (25) sta javni osebnosti in vesta, da sta legitimen predmet enciklopedičnega interesa; posnetka sta nastala ob otvoritvi plošče Jožetu Toporišiču (26) zadaj za Filozofsko fakulteto. Spletnega pesnika Jaka Železnikarja (27, 28) sem povabil k predmetu Literatura in mediji; ob tej priložnosti sem popravil njegovo geslo na Wikipediji in geslo spletna umetnost.

Naslednji štirje posnetki (29–32) so nastali ob komemoraciji za Stanetom Žagarjem na Srednji Dobravi. Ljubo Bavcon je Žagarjev zet, Tomazina že poznamo, Stane Boštjančič se je razkril kot zet prešernoslovca Črtomirja Zorca, Viktor Žakelj je bil slavnostni govornik. Nekdanji udeleženec SSJLK Tomaž Susič (glej ga na Kekčevih poteh 1995) me je povabil predavat učiteljem na slovenskih šolah na tržaškem in goriškem (33, 34) – zavzeta in po polnih štirih urah delavnice prav nič utrujena publika. Na poti domov sem na Opčinah slikal Kosovelove verze na partizanskem spomeniku (35), ki so dali naslov tej strani v albumu, spomenik pa vpisal na Geopedijo. Partizanski spomenik na Jamniku (35) je eden tistih s križem, ki postavljajo pod vprašaj tezo o izključevalni ideološki zadrtosti povojnih oblastnikov. Kolombart (40) je kmetija na Jamniku.

30. oktobra smo se na kranjskem pokopališču poslovili od sošolca Marijana Štruklja (argentinski pesnik Pablo Mario Strukelj je njegov sorodnik). Ob poti je pritegnil pozornost nagrobnik slavistu Stanku Buncu, ki se je slučajno rodil prav na ta dan leta 1907 (gl. sporočilo na Slovlitu); ko sem zjutraj v drugem letniku listal po koledarju rojenih in umrlih 30. oktobra, sem ga po nemarnem zamenjal s slovničarjem Antonom Bajcem in se potem čudom čudil, kako da Bajca ni na seznamu jubilantov. O Kofcah z zadnjega posnetka mi v tem trenutku ne pride na misel nič literarnega ali jezikovnega.

Stran 313 Tak je tale naš Matevžek,
17. septembra 2017

Niso vsi dojenčki na tej strani Matevž Hladnik, njihova vrsta se začne s Karolino Iskro Perenič, ki je bila slikana pri mesec in pol starosti v Postojni, skupaj z bratcem Benjaminom (15–17). En dan stari Matevžek je na slikah od 18 do 20. Drugi otroci so že malo večji: na prvi sliki so poljski, na slikah 2–5 sta domača Ela in sosedova Iza in na drugi polovici strani spet naša Ela. Obiskovalci iz Leipziga na sliki 1 so bili še premladi za otroke, sorodniki in prijatelji na zadnjih desetih slikah pa svojih niso vzeli s sabo, ko so šli v gostilno Pri zetu v Žireh žurat na Matevžkov ničti rojstni dan. Na sredi (7–14) so slike z dvodnevnega skoka na morje, kamor sem si šel celit rane iz spopada za diplomske naloge. In kakšen je Matevž:

Priden je ta naš Matevžek
a povzroča hude že skrbi:
rima na ime se ne dobi
in junaštev se še lotil ni,
ki o njih pesnitve pele bi.
Tak je tale naš Matevžek.

Stran 312 Očka, vrni se zdrav domov,
27. avgusta 2017

Tole vroče poletje je še naprej v znamenju popisovanja spomenikov, partizanskih in drugih, tudi ljudje z imeni ali brez imen na slikah so pogosto v zvezi z njimi. Na posnetkih 2–7 je naša Ela, na posnetku 13 so Borovi verzi na spomeniku na grobišču v Dragi pri Begunjah. Na angleški Wikipediji so Begunje predstavljene kot množično grobišče, vendar ne kot prostor smrti tisoč mučenih zapornikov in ustreljenih talcev, ampak kot kraj smrti nemških agresorjev in njihovih pomočnikov – perverzno in potrebno popravka. Ploščo na posnetku 14 sva s stanovalko hiše, na kateri je bila pritrjena, izkopala izpod gradbenega materiala pod teraso. Hotel sem jo izročiti lokalnemu muzeju, pa bom raje počakal, saj so tam izgubili ali založili že več spominskih plošč, ki so jim bile zaupane v varstvo. Katarina Čučnik s posnetka 15 me je prijazno vodila po strogo zastraženi železarni na Jesenicah (danes Sij Acroni), da sem lahko posnel tam nameščene plošče. Slike 20–22 so s kosila pri sirski družini v Mostah. Oktobra morajo iz stanovanja, ki je v lasti ministrstva, na svoje, stanodajalcev, ki bi jih sprejeli, pa ni na vidiku. V Bovcu (24) je bila letošnja poletna šola posvečena moči družbenih medijev, delavnico sem organiziral seveda na temo wikijev. Od tod dalje do konca strani so posnetki iz Maribora, Ruš in poti nazaj domov, trije ali štirje so literarne narave, npr. rojstna hiša Janka Glazerja. Na kolesarjenju po Mariboru sem v kavarni Oslov kot (mariborsko: Ezl ek) slučajno naletel na kolege lektorje, ki jih je sem pripeljala strokovna ekskurzija (29).

• o Ezl eku na Youtubu
• Ivo Mojzeer: Ezl ek

To bil je ezl ek,
prva šola vseh nas,
ko imeli smo še čas za špas,
to bil je ezl ek,
vsak večer družil je mlade vse,
tovarištvo nad vse ...

Stran 311 Pregnane v mrak in mraz,
3. avgusta 2017

Rdeča nit strani je kulturna dediščina, tudi portreti ljudi so nastali ob iskanju in fotografiranju spomenikov. Na prvi iz Pokljuške soteske je levo prepoznavna Mojca Schlamberger Brezar s prevajalstva, Nace Polajnar mi je prav tam skupaj z Mojčino družbo pomagal najti izgubljeni mobi. Marjan Smukavec iz Podjelja je pesnik, ki ponudi ta kratkega, če se v njegovem skednju ob spomeniku zanimaš za razstavljene verze. Anica Resman iz Gorjuš je pomagala najti iskane spominske plošče na hišah, ki so bile v zadnjih desetletjih že dvakrat preštevilčene. Naslednja je Boštetova mama, odkar so prenovili fasado, imajo ploščo kar pod balkonom. Ob partizanski spominski plošči v bližini je literarni spomenik: hiša, v kateri je nekaj let bival Valentin Vodnik. Spominsko ploščo na nekdanji gorjuški šovi sva komaj našla, tako zelo je skrita na hrbtni strani hiše. Tudi posnetka 7 in 8 sta s Pokljuke, z nekoliko odmaknjene planine Meje doline. Popisovalce partizanskih spomenikov za Geopedijo naj bi motiviral piknik pri nas na Dobravi, pa so prišli samo najbližji prijatelji (9).

Kristusovi glavi sta s spomeniških potepov po Dolenjskem, naj simbolizirata trpljenje tistih, katerih imena so zapisana na spomenikih. Na spomenik v Jelenovem žlebu, ki slavi uspešno bitko partizanov nad italijansko divizijo Maceratta 26. marca 1943, so se letos spravili z macolo. Nekega "domoljuba" so zmotili naslednji verzi na njem:

Pregnane
v mrak in mraz
nas je hranila
ljubezen do pravice
in prostosti.

Zahrope boj,
smrt žanje
v trumi gosti –
in zašume nad zemljo
zmage krila.

Ve kdo za avtorja verzov? Travna gora z Jelenovim Žlebom, ki sva jo prekolesarila, je odmaknjena, niti sledu od letošnjega turističnega navala, celo planinska koča je zaprta, idealno za medvede (13). Ribnica, ki je izhodišče za Travno goro, je polna literarnih obeležij (14–18). Zakonca Vurnik (19) iz Radovljice sem posnel, potem ko sta mi izročila v varstvo spominsko ploščo, ki je ne nameravata vrniti na pročelje svoje hiše v Radovljici, domovanja arhitekta Ivana Vurnika.

Zadnja kolesarska popisovalska turneja se je dogajala v razbeljenem dnevu v hribih nad Litijo. V Litiji je na pokopališču nagrobnik pesniku Jožetu Šmitu (20). V Tujem grmu (21) sva se slikala že pred desetletjem; v krajevnem napisu še zdaj niso popravili malega g v veliki G. Planinski dom na Jančah (23, 24) je bil s 792 metri najvišja točka, potem je šlo hitro navzdol do Jevnice in ob Savi do Litije. V vsakem kraju je bil tudi kakšen spomenik.

Stran 310 Kekec na Kriških podih,
11. julija 2017

Letošnji Kekec je šel prespat na Pogačnikov dom na Kriških podih. Dom se imenuje po vnuku viteza Josipa Pogačnika iz Podnarta, ki je bil 1918 predsednik narodne vlade SHS. Vnuk Jože Pogačnik (1927–1951) se je navzel rodbinske podjetnosti in bil s 24 leti podpredsednik slovenskih planincev. Smrtno se je ponesrečil na poti na otvoritev koče na Kriških podih. Na poti nas je ujela nevihta, suhi smo ostali samo tisti, ki smo se skrili v gamsje zavetje pod previsom ob poti. Tudi ponoči se je strašno bliskalo in grmelo. Naslednji dan smo se povzpeli na Križ (2410 m), počivali nazaj grede na bivaku IV Na rušju, si v Aljaževem domu privoščili pivo, na Turkovem rovtu tradicionalni kekčevski piknik, na jezu pri Rosu pred Mojstrano pa kopanje v mrrrzli Bistrici. Kekčevali smo Ivana Zajc, Katarina Pribožič in seminaristka Veronika iz Moskve od študentov, od starih bajt pa vodja Aleš z Marinko, Herman in Doroteja, pardon, Kristina, Miran in Mira.

Stran 309 Union,
11. julija 2017

Stran začenjata Dragi Stefanija in Vladimir Osolnik pod Lipo, taka trava (slika 1) raste na planini Konjščica, kočo Planiko (2) pa sem slikal dve uri pozneje z vrha Tošca. Zgodovinski posnetki so iz gradiva za dobravsko kroniko (na srednji je Stane Žagar), ki sem ga dobil od soseda Bodlajevega Joškota. Posnetki 6–15 so iz Čuril pri Metliki, kjer smo v čast magisterija (starega, znanstvenega) sestrične filozofinje Alenke kajpak jedli odojka in jagenjčka. Partizanski spomeniki, ki sva jih z Miro slikala v okolici pred pojedino in po njej, so že na Geopediji. Nadaljnjih 7 posnetkov je s poti na Uskovnico in na njej. Predzadnji posnetki so z letošnjega seminarja SJLK po predavanju Zvonka Kovača. Igorja Saksido sem pred FF slikal za Wikipedijo. Zadnji posnetek je z lova na spomenike v Radovni: v hiši s spominsko ploščo sva slučajno naletela na poznane ljudi – tako je to na Slovenskem.

Stran 308 Kje je Lojz?,
16. junija 2017

Posnetki 1–6 so z junijskega skoka na Cres čez konec tedna: Valun, Lubenice, Beli itd. Slike 78–10 so s praznovanja ob taščini 90-letnici. 11–27 beležijo dejstva in vzdušje na oddelčnem končnem izletu v Kranj in na gradova Brdo ter Strmol. Miha Mohorja, ki smo ga srečali na Pungertu, sem pozabil posneti, sem pa zato fizkulturnika Poldeta Hribarja. Maja in Jure sta knjižničarja in avtorja literarnih kvizov, med njimi npr. Prešerna jagat; Jure je 2008 diplomiral iz življenja in dela kranjske pisateljice Zlate Volarič. Pred kosilom na Brdu se je nova predstojnica Alenka Žbogar s šopkom zahvalila prejšnji predstojnici Veri Smole. Na Brdu so plastike Zdenka Kalina (20), na Strmolu pa plastike njegovega brata Borisa Kalina. Začuda nimfe Borisa Kalina iz leta 1939 (25), ki je podobna graščakinji Kseniji Hribar, roke pa drži na prsih podobno kot anonimni kip v notranjščini (24), ne navaja nobena na spletu dosegljiva bibliografija. V oči padejo olja Josipa Marije Gorupa pl. Slavinskega, Ksenijinega brata, ki je rad slikal divjad (23). Ker enciklopedični viri ne poznajo datuma njegove smrti, sem zanj povprašal Franceta Malešiča, avtorja knjige o gorskih nesrečah Spomin in opomin gora. Slikar se je 15. ali bolj verjetno 16. oktobra 1926 (datum sem vpisal na Wikipedijo), na dan poroke svoje neizvoljene ljubezni, v slabem vremenu odpravil čez Vrata na Kriške pode slikat gamse in je bil od tega dne pogrešan. Njegovo truplo so našli v Vratih šele nemški vojaki med drugo svetovno vojno; Ksenija in Rado sta ga pokopala na Žalah, kmalu pa tudi sama žalostno končala. Pod sliko gradu Strmol (27) sem navedel naslove literarnih in publicističnih del, ki se ukvarjajo z njuno usodo. Lahko bi namesto tega navedel le povezavo na Wikipedijo (To noč sem jo videl, Grad Strmol), kamor sem te podatke vpisal. Istega dne zvečer se je Marinka Kenk Tomazin v Tržiču pogovarjala z letošnjo Pretnarjevo nagrajenko Joanno Pomorsko; zamudil sem samo pol ure pogovora, ne pa zakuske.

Posnetka 29 in 30 sta z obiska pri Jožetu Pogačniku, ki je pravkar praznoval 101. rojstni dan. Njegov posnetek sem potreboval za dobravski Kdojekdo, saj je domžalski častni občan, svojčas je bil domžalski župan, rokoval se je s Hruščovom, bil je direktor Tosame. Na steni sem opazil Jakčevo oljno podobo Valentinove (Pogačnikove) domačije na Dobravi; njegova hči Andreja mi je povedala, da se je Božidar Jakac spoznal z eno od Valentinovih hčera, ko sta oba pomotoma izstopila z vlaka, in je od tedaj pogosto zahajal na Dobravo k Valentinovim na počitnice in slikat. Ker je umrl šele leta 1989, ne bodo njegova dela v javni lasti nič prej kot leta 2059 in bo njihove posnetke šele takrat mogoče postaviti na splet; do tedaj bo njegova dobravska slikarija za javnost zaradi zaribane avtorske zakonodaje nedosegljiva – škoda.

Posnetki od 31 do konca so z lova na partizanske spomenike po Zgornji savski dolini. Leta 1982 so jih sicer na Zavodu za spomeniško varstvo pedantno popisali), vendar so v Registru kulturne dediščine pogosto vneseni napačni podatki in jih je potem težko najti. Tistega pod Jerebikovcem ni bilo težko izslediti, nisva pa z Miro imela sreče s spomenikom padlemu alpinistu in športniku Miranu Cizlju nad potokom Martuljkom. Domačini na slikah so pomagali z informacijami. Na posnetku 33 je zadnja stran vpisne knjige na Jerebikovcu, ki govori o načrtih domačina Alojza Žaklja, da na novo postavi podrti bivak na vrhu gore; slika je dala naslov tej strani v fotoalbumu.

Stran 307 Ahtaj de se n'boš ab tram habnu,
1. junija 2017

Prvi trije grafiti so iz Žirov, zadnji v prevodu pomeni 'Pazi, da ne zadaneš v tram.' Čačov Boštjan (3) je z Zgornje Dobrave, Cutov laz (4) je nad Kropo. Slika 5 je z večerje pri Ireni Mušič in Vladu Habjanu v Kamniku. Nagrobnika za književnika Joža Vovka in Jožefa Žemljo sta na pokopališču na Ovsišah; tistega za viteza Josipa Pogačnika (Podnartovec, gostilna njegovega očeta, znamenita že v 19. stoletju, ki jo bodo menda podrli, je na sliki 10) in njegovo številno rodbino ter za rodbino Antona Pogačnika (ki ni s prvim kljub enakemu priimku in bivališčem v istem kraju nič v sorodu) nisem postavil v galerijo, dostopna bosta na dobravskih straneh. Roman Kuhar (slika 11) je kandidat za dekana FF, slikan je bil na posvetu o poslanstvu FF, njegovo sliko in slike drugih nastopajočih kolegov (Eva Bahovec, Damijan Štefanc, David Movrin) sem postavil kar v Wikimedijino Zbirko, od koder zajemajo članki na Wikipediji; sam sem ob tej priložnostni povedal tole. Slike 12&ndasj;14 so reklama za Mojčino trgovino s kozjim mlekom in skuto na Zgornji Dobravi. 15 in 16 sta nastala po zagovoru Juretovega doktorata na Strojni fakulteti; tudi posnetke nekaterih članov komisije sem postavil v Zbirko. Ela se je spomnila, da jo je tu pred pol leta obdaroval Miklavž in je prekinjala protokol z glasnimi vprašanji Kje je Miklavž? Na slikah 17–18 sta vnuka znamenitega Dobravca Antona Pogačnika, ki se je 1899 preselil v Podnart in tu odprl gostilno, njegovi trije sinovi Ciril, Metod in Anton pa kemijsko tovarno Cimean. Njegova pravnukinja je moja sodelavka na FF Marija Javor Briški, njen mož Janez pa moj kamerad s služenja vojaškega roka v Črnomlju leta 1978 – vse to se je razkrilo na obisku pri Mariji Javor v Podnartu, vnukinji viteza Josipa Pogačnika in hčeri njegovega sina Jožefa, ki je bil glavni tajnih trboveljske premogovne družbe. Marija Javor ima skrbno urejeno rodbinsko dediščino in je prijazno dovolila preslikavo starih fotografij za potrebe dobravske zgodovine.

Na 20. posnetku sta naša soseda Fister na Dobravi, od 21. do konca pa so slike s kolesarjenja od Laškega na Svetino in čez Šentrupert in po dolini Lahomnice nazaj v Laško, gl. sled na Geopediji. Ustavila sva se seveda tudi na grobu Alme Karlin. V Olešju sta naju domačina Terezija in Franci Dernač popeljala na ogled obračališča lokomotive na ozkotirni železnici, s katero so pred vojno odvažali visokokalorični premog iz dnevnega kopa v Trobnem Dolu, in naravno znamenitost, slap Lahomniški Sopot.

Stran 306 Literarna Bela krajina,
3. maja 2017

Prvi posnetek (po pameti fotografskega programa, ki ga je Google ukinil, ima številko 0) je s predavanja o strokovnem pisanju na spletu, ki sem ga imel v Lingvističnem krožku. Posnetek 1 in 2 sta z obiska pri Danici in Ljubu Bavconu. Danica je hči narodnega heroja Staneta Žagarja in sestra Nade Žagar. Na posnetkih od 3 do 10 so ljudje z Dobrav in Mišač, ki sem jih ujel pri fotografskem dokumentiranju domačij; te imajo na Geopediji svoj sloj. Francija Kosela imamo tudi na Wikipediji. Piknik za družine naših mladih na Dobravi smo zaradi napovedi hladnega vremena odpovedali, ampak Škarjevi (11–14) iz Zgornjega Loga pri Litiji (Borutova družina) se napovedi niso ustrašili in res se je vreme popravilo. 15 in 16 sta spet domačina iz Lipnice iz z Mišač, posneta pred kočo na Goški ravni na Jelovici. Sledijo slike iz Bele krajine: stric Marijan (17) in spominske plošče in kipi literarnim osebnostim in rečem. Poslikal sem tudi množico partizanskih spomenikov za Geopedijo, od njih je tule le transportno zavezniško letalo Dakota na Otoku pri Metliki, s katerim so oskrbovali partizane med drugo svetovno vojno. Zadnja dva posnetka dokumentirata vandalizem nad spomeniki: pred dvema letoma so ukradli Tavčarjev bronasti kip iz grobnice na Visokem, na praznični majski dan pa sva z Miro opazila sveže poškodovan spomenik ob cesti v Žiri. Spomenika ni v Registru kulturne dediščine in zato Zavod za varstvo kulturne dediščine ne bo ukrenil nič. Samo upam lahko, da se bosta na obvestilo odzvala občina Gorenja vas, pod katero spomenik spada, in policija.

Stran 305 Ela na začetku in na koncu,
2. aprila 2017

... vmes so pa Aleš Bjelčevič s hčerko Emo po predstavitvi Koruzove številke JiS na FF (slika 1), nekaj turnosmučarskih posnetkov (z Miro proti Velikemu Draškemu vrhu – 2, z Borutom na Kanjavec – 3–8, z Juretom, Ano in Simono na Križ in v Sovatno – 9–16); na 14. sliki je ograbek članov AO Radovljica, ki smo jih srečali na Bovških vratcih. Letos je na OŠ Lipnica ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja govoril Rudi Rizman (17 in 18; njegovega portreta ni bilo na Wikipediji, zdaj pa sem ga tja naložil); na tej šoli uči slovenščino Katarina Perič (19). Od 20 do 25 so portreti dobravskih domačinov, ki sem jih posnel ob fotografskem dokumentiranju domačij na Spodnji in Srednji Dobravi za potrebe lokalne kronike. Na 26. posnetku sta Mira in Tani, slikar in glasbenik iz Afganistana, ki so mu zavrnili prošnjo za azil in tiči zdaj za rešetkami v deportacijskem centru v Postojni. Pravi, da je osebje prijazno (EU bdi nad ravnanjem z zaprtimi), vendar nima dovoljenja za izhod. Eden od sedmih zapornikov je tam že sedem mesecev, saj ga ne morejo deportirati nikamor. Prvega aprila dopoldne sem na Rodici srečal Stanko Jelenc z Medicinske fakultete, popoldne pa sva z Miro pazila Elo v okolici plezališča Kupljenik.

Stran 304 Slovenskim učiteljicam (v spomin),
8. marca 2017

Tokrat je nekaj več zimskih fotografij za zaslonsko ozadje. Povzročil jih je pozno zapadli sneg, posnete pa so bile na Struški in Kosmatem vrhu (sosed Ratitovca), pod Kriško steno, na Viševniku in še kje. Na Evelino Pavlovsko (slika 16) smo naleteli v indijski restavraciji Namaste; pred skoraj desetimi leti je bila med udeleženci seminarja SJLK. Zadnjih šest posnetkov je od včeraj. Najprej so uredniki tematske številke JiS-a predstavili Koruzovo številko (Matjaž Kmecl in Aleksander Skaza sta ob tem spregovorila o prezgodaj umrlem kolegu), potem pa smo šli še na preizkusno predavanje Barbare Ivančič Kutin o slovstveni folklori in sodelovali v zanimivi diskusiji po njem.

Stran 303 Konča se pa s Prešernom,
10. februarja 2017

Nekaj snega je bilo pa januarja vendarle. Prvi trije posnetki so s popoldanske smuke na Babi. Posnetki od 3 do 16 so s podelitve nagrad najprizadevnejšim vodičarjem v Partizanskem domu na Vodicah (1118 m); Mira je bila s 166 vzponi na Vodice med ženskami druga. Igral je ansambel Kdormacajt. Stella Šibanc (18) je odpeljala zbrana oblačila brezdomnim beguncem v Srbijo. Radoživo Kajžnekovo Minko iz Javorniškega Rovta (22 in 23) sva srečala na povratku s Ptičjega vrha v Karavankah. Ima jih 87, ko pa je bila mlajša, je vse noči preplesala. Od posnetka 25 dalje je pa skoraj sama literatura. 8. februarja je bil v Kranju Prešernov semenj. Ljudi se je trlo, v obliki semnja je Prešernov ljudski sloves dolgoročno zagotovljen. V ZDA rečejo takim dogodkom Renaissance festival. Mitizacije Prešerna in alibičnega značaja prešernovanja se je dotaknilo tudi predavanje, ki sem ga imel ta dan za kranjske muzealce (27 in 28). Mrežce (1965 m) nad Pokljuko so cilj za oblačen in spodaj tudi meglen dan, kot je bil 10. februar. Smuka je bila pa kar v redu.

Stran 302 V znamenju koledarja,
14. januarja 2017

Prva vrstica slik (do osme) dokumentira prenovoletno srečanje na Filozofski fakulteti. Portrete kolegov Valentina Kalana, Mitje Sajeta, Bernarda Nežmaha, Primoža Viteza, o katerih obstajajo članki ali zametki člankov na Wikipediji, sem naložil v Wikimedijino Zbirko in v njihova gesla, nekatere druge samo v Commons. 9–13 so z družinskega izleta iz Davče na Porezen, na 14. je naša Ela na Uskovnici. Andrejo s 16. slike smo srečali v gostilni v Lescah: v srednji šoli je bila Mirina učenka, pozneje pa tudi moja študentka in diplomantka. Z novoletnega žura na Vodiški planini so samo tri slike (20–22), druge niso najbolje uspele. Tatjano in Jožeta iz Krope (23) sem ujel na jutranjem vlaku za Ljubljano, soseda Cvetota Štularja z ženo Jano pa, ko sta obiskala taščo Tončko. Posnetki od 26 do konca so nastali ob dveh slavjih, ki sta včeraj zaključili teden: ob vselitvi Nataše Pirih Svetina v kabinet na FF in ob 50-letnici Ljudmila Dimitrova; gasilskega posnetka, na katerem fotografirani unisono izgovarjajo ime Багряна, ime bolgarske pesnice, o kateri je pisal Ljudmil, COBISS v albumu ni. Ja, kot da bi bilo življenje iz samega proslavljanja ... Seveda ni, ampak fotografije ljudi, zatopljenih v delo, bi bile dolgočasne, zato raje počakamo na praznovanja.

Stran 301 V kamnu se zbriše, na papirju ostane,
17. decembra 2016

Naslov strani v albumu se nanaša na enajsti posnetek, ki prikazuje obnovljeni spomenik financarju Alojziju Brinšku, ki ga je leta 1924 malo pod vrhom Golice [zabodel koroški švercar.] 1927 so prijatelju umrlemu postavili na tem mestu spomenik in nanj vklesali verze:

Ponos stanu, junak, bil čast si domovine
in za zvestobo dal si svojo kri,
zločinska roka ti je vničila življenje,
a Tvoj spomin na veke naj živi.

Verzov ni več mogoče prebrati, tako jih je vreme zlizalo v 80 letih, ostali so zapisani v časopisnem poročilu (Slovenec 30. avg. 1927) in jih je mogoče hitro najti, ker so slovenski časniki iz tistega časa povečini digitalizirani. Dve leti pozneje so časopisi prinesli novico, da je pri postavljanju spomenika prišlo do vrste goljufij, zaradi katerih je bil goljuf obsojen na zaporno kazen. Istega leta je v Domoljubu začel izhajati feljton Slavka Savinška V goliških plazovih: Povest z gorenjskih planin (v knjižni obliki je izšla 1928 pod naslovom Izpod Golice), ki govori o ljubezenskem rivalstvu med financarjem in koroškim tihotapcem. Savinšek je gotovo dobil spodbudo v tragičnem dogodku na meji, čeprav so imena oseb druga in je tihotapec v romanu pozitivna oseba.

Prvi posnetek, ki ga je Patrizia Raveggi napravila v debatni kavarni na Knjižnem sejmu, spada še k sredici predhodne strani, sledijo pa posnetki z dogodkov zadnjega meseca. 1. žalna seja za Gregorjem Kocijanom na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. 2. France Malešič je za ponatis pri Mohorjevi družbi pripravil Gregorinov roman Zavetje v pečevju iz leta 1941 in zanj napisal predgovor (zdaj zdaj ga postavim na splet). 3. Payman Qasimian in Kazim Ashourzadek sta azilanta. Payman je Iranec in so o njem mediji že pisali, nazadnje je bil uspešen kot standup komik, Iračan Kazim Ashourzadek pa je pravkar dobil status begunca. Jože in Ljuba Terčon sta starša našega gimnazijskega sošolca Tomija iz Kranja. Za Goliškimi posnetki so posnetki s sprejema nemških štipendistov na nemškem veleposlaništvu v Vidmarjevi vili v Rožni dolini (14–19). Kolege Nado Pipan, Matija Gogala, Andreja Uleta, Draga Šabca in druge sem slikal za vpis na Commons. Zadnji štirje posnetki so z oddelčne novoletne večerje pri Šestici.

Stran 300 Medialnost in literatura,
26. novembra 2016

Simpozij Medialnost in literatura je vodila Urška Perenič. Helmut Schanze (prva slika) je bil plenarni predavatelj. Samo slike 20–23 niso s simpozija, ampak z vmesnega skoka v debatno kavarno v Cankarjevem domu, kjer smo z Veroniko Rot Gabrovec in Vojkom Gorjancem ob knjižni izdaji Nove pisarije kramljali o digitalnem, podatkih, odprtosti in prihodnosti. V Wikimedijino Zbirko sem na sveže naložil 17 njihovih portretov, štirje od njih se kažejo tudi v geslih o predavateljih na Wikipediji.

Simpozij je povezal Društvo za primerjalno književnost in Slavistično društvo, povezal je strokovnjake s področij literature, radia, televizije, filma, drame, računalništva, psihologije, kognitivne znanosti, nevrologije, umetne inteligence in informatike, povezal pa je tudi ljudi različnih jezikov: slovenščine, nemščine, angleščine, hrvaščine. Oba nemško govoreča sta bila poškodovana: Schanze je imel v gipsu roko, Klemens Gruber pa nogo; ta se nam je zato pridružil prek Skypa. Med vesela spoznanja spada, kako samoumevno smo sprejeli poročilo o rezultatu empirične raziskave, da ni recepcijskih razlik med branjem poezije s papirja in branjem z zaslona, čeprav še danes marsikdo prisega, da je poezija neločljivo povezana s papirnato knjigo, in da so udeleženci optimistični glede kulturne prihodnosti človeštva, čeprav nihče ne ve, kam nas bo pripeljala virtualizacija naših življenj. Pomembno je, da se nevarnosti vsaj zavedamo in se odločamo odgovorno. Jezike (slovenščino, angleščino in nemščino) smo uporabljali, recimo temu uravnoteženo, v debati pa spontano. Če zanemarimo hrvaškega kolega germanista, za katerega domnevamo, da je slovensko vsaj približno razumel, je bil edini brez razumevanja slovenščine plenarni predavatelj, ki pa je bil ves čas prisoten in se je živo vključeval v debato; njega bi preklop na zgolj slovenščino izločil iz komunikacije, simpozij pa bi izgubil mednarodni značaj. Angleški izročki in prosojnice, ki so spremljali slovenske referate, izročki s slovenskimi prevodi nemških referatov in zaporedno slovensko/angleško izvajanje so se trudili povezati govorce različnih jezikov. O izbiri jezika ni mogoče povedati kaj novega. Tokrat se je hočeš nočeš dogajala tudi ob spominu na polemike ob predlogu amandmaja za udobnejši položaj angleščine kot jezika univerzitetnega poučevanja. Dokler se ne dokopljemo do samodejnega sprotnega prevajanja, ki bo ukinilo slabšalni pomen sintagme babilonski stolp (Tower of Babel; slovenskega wikigesla še nimamo), se bomo do medsebojnega razumevanja pač spotikali vsak po svojih najboljših močeh. Lepo je, da sta Andrej Leben in Dominik Srienc referat izvedla v slovenščini. Končala sta ga s citatom tvita pesnice Marije Nagrobnigg. Pomenljivo?

Stran 299 Obdobja 2016,
13. novembra 2016

Obdobjem sva letos načelovala z Eriko Kržišnik. Tule so samo tiste slike, ki so približno uspele, zato ne pokrivajo celotnega simpozijskega dogajanja. Galerijo začenja igralec Nik Škrlec, čigar predstavo o številu pi smo si šli ogledat na AGRFT. Jože Krašovec je pozdravil Obdobja v imenu SAZU na otvoritvi in je pozdravil tudi otvoritev razstave o (Ne)znanem Toporišiču, ki sta jo pripravila Helena Dobrovoljc in Tomaž Toporišič. V petek zvečer smo šli na Mostec pogledat spominsko ploščo na Toporišičevi rojstni hiši (sliki 10 in 11), pele so nam Prepelice (slika 13), Toporišičeva svakinja Tereza pa je recitirala nekaj svojih pesmi (sliki 15 in 16). Zadnje slike so z zaključka simpozija. Več o njem na Centrovih straneh in v uvodnem ter sklepnem nagovoru.

Stran 298 Litija-Čatež 2016,
5. novembra 2016

Popotovanje kot vsako leto. Po nekaj letih smo zaradi mokrote raje ubrali južno varianto mimo Primskovega in se povzpeli celo na Zaplaz. Pridružile so se nam lektorice in Novogoričani, recitirali smo iz Levstikovih pesmi, tudi Plečniku, Badjurovim in Popotovanju se nismo mogli čisto izogniti.

Stran 297 Pri glagoljaših oz. Ali se bogme i puno vina popilo,
1. novembra 2016

Tokrat so slike malo nametane. Na ljubljanski železniški postaji izstopim iz gorenjskega vlaka in je za poslikat, preden se lotijo gradnje nove. Posnetki 1–6 so iz gostilne po komemoraciji v spomin prvoborca in heroja Staneta Žagarja, ki jo vsako leto prirejajo na Srednji Dobravi, letos je bil govornik Božo Repe; na posnetkih so udeleženci iz Ljubljane in domačini. Fotografije 10–12 so mi ušle s predhodne strani, pa naj bodo zdaj tule. Od 13 dalje so slike, ki so dale albumu naslov. Nastale so na potepanju po Istri, kamor smo se odpravili skupaj z mladimi, da sva z Miro pazila na Elo, medtem ko so starši plezali. Roč je kraj prve hrvaške glagolske tiskarne in Jurija Žakna, glasnika prve tiskane knjige 1482. V konobi sredi vasi niso bili prijazni z nami, toliko bolj pa lastnika apartmaja na Ročkem Polju 5 Dino in Marjuča. Nad Ročkim Poljem je na razglednem vrhu cerkvica sv. Tome. Vas Brgudac je izhodišče planinske poti na Veliki Planik in je polna spomenikov iz druge svetovne vojne, vas Lanišće pa je bila 1947 prizorišče umora duhovnika Miroslava Bulešića. Stran zaključujejo posnetki Ane in Jurija iz plezališča nad Limskim kanalom.

Stran 296 Deset let slovenistike v Budimpešti,
27. oktobra 2016

Kazalo slovenistične konference v Budimpešti je na Slovlitu.

Stran 295 Lojz,
18. oktobra 2016

Naslov strani bi bil lahko tudi Trentski Pelc, ker tja gor naju je z Miro vodil Lojz Hosner, p. d. Podskalar, ki živi na osmem ovinku stare vojaške ceste na planino Berebico, lepega septembrskega dne. Spraševala sva ga o vsem mogočem, da bi iz pogovora napravila članek za Planinski vestnik. In je nekaj nastalo, kar je zahtevalo dialektološko in etimološko kontrolo (hvala Barbari Ivančič Kutin za prvo in Silvu Torkarju za drugo). Predzadnja slika kaže spominsko ploščo sredi vasi Trenta, na rojstnem kraju Baumbachove pripovedke Zlatorog (gl. tudi ljudsko pripoved o Zlatorogu na Wikiviru; pa še eno). Zadnja slika je posneta nerodno med latami vratic na znamenju Pri cerkvi, prikazuje pa žalostno smrt tistega Antona Tožbarja, p. d. Špika, ki mu je medved 20 let prej odtrgal čeljust. Tožbar je tudi literarna oseba v romanu Pet mož gradi pot Gustava Renkerja.

Stran 294 Obrazi in obličja,
27. septembra 2016

Slike od 0 do 9 so z otvoritve spominske plošče Jakobu Alešovcu na Skaručni. Zgodila se je v okviru 17. Kopitarjevih dnevov, ob tej priložnosti sem imel nagovor, kakor tudi Marjeta Žebovec (slika 8). Organizatorja Rada Čuka žal nisem ujel v objektiv. Na sliki 10 je Domen iz Maribora, ki je našim študentkam pred skoraj desetimi leti kot osnovnošolec pomagal pri prvih korakih na Wikipediji in na Wikiviru; zabavno izkušnjo z njim popisujem v predavanju na TEDx, srečala pa sva zdaj prvič po zagovoru nekega starega magisterija v Mariboru. Posnetka 11 in 12 sta z žalne seje za prof. Zadravcem, kjer je med drugimi govoril Ignacij Voje (najina nagovora sem naslovil Za Frančkom in Nagovor na žalni seji za Francem Zadravcem). Tudi zadnji trije posnetki na tej strani (49, 50, 51) so povezani z Zadravcem: s Petro Vide Ogrin sva se odzvala vabilu vdove Olge, da na Prulah pokukava v njegovo rokopisno zapuščino, ki jo želi shraniti na SAZU. Kip Toneta Seliškarja se je pojavil pred fotoaparatom pred šolo, ki je poimenovana po pisatelju, na poti nazaj na Aškerčevo.

S Francetom Novakom in Markom Jesenškom smo se družili po občnem zboru Slavističnega društva Slovenije. Namesto društvenih finančnih zadreg smo v misel in besedo jemali Jožeta Toporišiča, naslovno osebo svežega zbornika Toporišičevo leto, ki ga je uredil Marko.

Sredico od slike 16 do slike 37 sestavljajo posnetki s partizanskega mitinga na Pangršici. Z Miro sva tam po zaslugi Damjana Renka in Lada Nikšiča dobila zlato plaketo ZB za vpisovanje partizanskih spomenikov na Geopedijo. V zbirki jih je zdaj blizu 700, počasi se k popisovanju spravljajo tudi ljudje po drugih koncih Slovenije, začetno zasebno pobudo je zdaj posvojila borčevska organizacija. Pela je Marjetka Popovski, otroci so izvedli plesno točko, skeč in recitirali, udeleženci z drugega roba trajnostne lestvice pa smo si privoščili golaž in pivo.

Slike 38–48 so z vsakoletne trgatve pri stricu na Veselici nad Metliko; in s poti nazaj domov. Grozdje je bilo letos lepo, k dobremu razpoloženju je prispeval odojek, ki ga iz pietetnih razlogov ni na sliki.

Stran 293 Hrvaški september,
16. septembra 2016

Najprej je v MTB-transdinarski tekmi na Hrvaškem zmagal Luka Tavčar iz Žirov, polbrat naše Ane (slika 2; gl. tudi). Potem je Zvonko Kovač v Velenju v vili Bianca iz rok Iva Stropnika prejel Pretnarjevo nagrado (slike 3–12). Za zbirko fotk na spletišču Commons sem poslikal še druge velenjske nagrajence. In glasbeno skupino Tosca Beat. Celotno velenjsko prireditev je veliko bolj profesionalno dokumentiral Jurij Vižintin. Naslednji dan se je z nagrajencem v tržiški knjižnici pogovarjala Urška (slike 13–16). In potem je bilo treba na Cres še po zadnji kos poletja (slike od 14 do konca). Prvi postanek je bil v vasi Filozići; šele doma sem se poučil, da domačin Igor Zlatkov ni samo izdelovalec umetnin in spominkov, ampak da tudi dobro kuha. Mlada družina iz Berlina se je slučajno ujela na sliko po večerji. Ja, na prvih dveh slikah je pa naša Ela.

Stran 292 Jurčkove Jane šesti križ,
27. avgusta 2016

Naša soseda Jana Pogačnik je na svojo šestdesetletnico povabila sosede, sorodnike in prijatelje. V 50 metrov oddaljeno gostilno na Srednji Dobravi. Vse najboljše, Jana!

Draga Jana, dvakrat trideset je let naokoli.
Če še tako bi radi – mlajši mi ne bomo nikoli.
Sicer pa: kdo le voče tista mlada nora leta,
ko nas hormoni gonijo in življenje z nami opleta?
Predajmo boljši se usodi: letos kakor lani
udobno na balkonu prepustimo se nirvani.

Njeni vnukinji Nika in Neja (na slikah od 42 dalje) imata v teh albumih že rezerviran prostor, gl. posnetek izpred enajstih let (in še enega) ali iz leta 2009.

Stran 291 Kakor siva skala sred viharjev,
27. avgusta 2016

Prvi posnetek ima v Picasi številko 0: po projekciji filma o Tonetu Pretnarju v tržiški knjižnici smo napravili eno skupinsko. 1: Rezka Švab je bila nekoč oskrbnica v planinski koči na Kofcah. 2: Z Zvonkom Kovačem in njegovo Ano smo bili na kosilu na Taležu nad Ribnim. Šele čez nekaj dni sem izvedel, da je Zvonko letošnji Pretnarjev nagrajenec. 5: Vidičeve z Zgornje Dobrave sem srečal na nedeljskem sprehodu. Posnetki 6–22 so s kolesarjenja od Doba pri Domžalah preko Sv. Trojice na sv. Miklavža in preko Moravč nazaj, opis je na Geopediji. Literarni posnetki so tisti s pesnikom Jožefom Virkom (slika 6, ta je posodil verz za naslov te strani v albumu) in Danetom Zajcem (slika 10). Slike 23–26 so z obiska pri mladih v Žireh. Slike od 27 do konca pa so vse s potepanja po Trenti in s poti tja in nazaj. Spala in zajtrkovala sva v Kekčevi domačiji v Zadnji Trenti, ki jo vodi nekdanji alpinist Mitja Lo Duca (slika 57). Prvi dan sva šla po lovski poti od Pri cerkvi na lovsko kočo Staro Utro (slika 36) in potem po razbitem terenu skoraj do vrha Plešivca (slika 43). Na srečo je na najbolj zaraščenih delih med borovci z žago napravil prehode 71-letni Lojze Hosner (Podskalar), ki živi na osmem ovinku stare italijanske ceste na Staro Utro in sva ga slučajno srečala ob povratku, nad 18. ovinkom (slika 47). Dva prijatelja je peljal na Srebrnjak, kjer je svojčas pasel ovce in pozna vsak kamen. Z njima, Heleno in Domnom, oba sta biologa (slike sem na njuno željo zbrisal iz galerije), sva se potem srečala ob pivu in dobri hrani v gostilni Metoja (Trenta 19 a). Naslednji dan je bil manj naporen, ogledala sva si tri zapotoške slapove (59–61) v Zadnji Trenti; do zadnjega, največjega in najlepšega, je bilo treba malo poplezati. Zadnji štirje posnetki imajo opraviti s smrtjo lovcev, vodnikov, vojakov: memento mori.

Stran 290 Mati, podaljšan macchiato bi,
10. avgusta 2016

Vse so z enega samega kolesarjenja v Zasavju: iz Renk do Polšnika in nazaj čez Tepe. V Konjšici sta živela dva umetnika, pesnik Anton Medved in glasbenik Carlos Kleiber. Prvi ima infotablo, drugi pa spominsko sobo. Na Polšniku je prijazna in dobra gostilna, v Tepah imajo kulturni skedenj s klavirjem in drugimi inštalacijami. Napis v cerkvi se nanaša na hčer bratranca našega Valvasorja, ki je tu pokopana.

Stran 289 Smrt fažizmu,
10. avgusta 2016

5. avgusta 1941 je bil na Vodiški planini nad Kropo ustanovljen Cankarjev bataljon in vsako leto je tam okrog tega dneva proslava. Slike niso podnaslovljene, ker ljudi ne poznam, od znanih pa so Mitja Štupnikar, Damjan Renko (1), Drago in Zvonka Terlikar (15), zakonca Žakelj (23), Lado Nikšič (29), Milan Štibelj (30) z Zlato (31), Skirarjev Blaž (Cvetko) (32) z Ivanom Krivcem (33), župan Ciril Globočnik (34).

Stran 288 Žeje ne boš trpel, če boš denar imel,
5. avgusta 2016

Prvi posnetek: sestanek v NUK-u (Damjan Huber in jaz v žoltih majicah zastopava Obdobja, v črno-beli kombinaciji pa so desno od naju Marjan Rupert z rokopisnega oddelka, Janko Klasinc v imenu dLiba, ravnateljica Martina Rozman Salobir in za PR Žiga Cerkvenik) je bil namenjen premisleku o proslavi Cankarjevega leta 2018. Posnetki 1–4 so s pokekčevskega piknika pri Hermanu v Volavju. Otvoril ga je sosedov Žare s predavanjem o ljubezni in razlago skulptur v svoji uti, oblikovani kot prebodeno srce (gl. posnetek izpred nekaj let). Udeležence sem dovolj slikal že za prejšnji list v albumu, razen družine Kučuk-Stritar (Mojca, Blaž, Lučka), ki jih pa tule. 5: naša Mojca in Borut na kosilu pri Marički, 6–8 ljubljanski prosilci za azil s prenosniki, ki so jih podarili Mestna občina Ljubljana, gimnazija Franceta Prešerna v Kranju, Gorenjska banka in podjetnik Luka Manojlovic iz Nove Gorice. 9: Anja Šircelj je delala pri meni diplomo, tokrat pa sva imela pogovor na zagorski ETV, ki so ga postavili tudi na Youtube. 10–16: na pogrebščini po pogrebu našega učitelja Franca Zadravca, ki je bil v družinskem krogu, je govoril njegov prijatelj in kolega Ignacij Voje. Naslednji dan je bila na SAZU žalna seja, kjer se je govornikom v imenu družine zahvalil sin Dušan Zadravec. Posnetki od št. 18 do konca so s kolesarjenja po jugozahodnih pobočjih Kuma. 29-kilometrsko turo s kakimi 700 metri vzpona plus eni uri hoda na do ričeta in jote na vrhu sem vpisal na Geopedijo. Oskrbnik Ledinek je bil lani nagrajen za najboljšega planinskega oskrbnika, letos pa zato, ker je zmagal s prevelikim naskokom, ne sme sodelovati – demokratično, ni kaj. Gorenja vas pod Kumom je eden najbolj zapuščenih predelov dežele na južni strani Alp. Tabla na posnetku 24 je posodila naslov tejle strani v albumu. Zadnjih dveh trpinov (29, 30), ni treba posebej predstavljati.

Stran 287 Ta visoka rosojanska pot,
12. julija 2016

Spet po Kekčevih poteh, tokrat osem udeležencev, sami veterani, visoko povprečno starost je zbijala edino Manca Černivec. Stritar-Kučukom, ki so se nam nameravali pridružiti drugi dan od nasprotne strani, je ponagajalo Lučkino zdravje pa še zaletel se je nekdo vanje. En avto pustimo na Nevejskem sedlu (Na Žlebeh), z dvema pa gremo naprej do Stolbice. Od tod dobre tri ure vzpona do neoskrbovane koče Igor Crasso z 11 ležišči. Lep večer s peko klobase. Naslednji dan po južni strani Žrdi na bivak Marussich, glavnina vmes še po brezpotju na vrh Žrdi in čez Kaninske pode na sedlo Bela peč. Na koči Gilberti je koncert lokalne glasbe. Šoferji gremo po avtomobila v Stolbico, medtem ko glavnina sestopa. Piknik napravimo kmalu po ovinkih ob Jezernici.

Stran 286 Od Grüna do Prešerna,
12. julija 2016

Prvi štirje posnetki so nastali za potrebe predavanja na SSJLK. Marijino znamenje v Križankah stoji namesto spominske plošče grofu Antonu Alexandru Auerspergu, ki je tu stala do 1919. Tudi tista na Bledu (Mala Zaka) je bila porušena po razpadu Avstro-Ogrske, obe pa sta bili postavljeni, še preden so Slovenci začeli postavljati spominska obeležja Prešernu. Tudi na Bledu na tem mestu danes razpelo prav nič slučajno nadomešča nekdanje obeležje brezbožnemu pesniku. Da se temu kraju reče Pod Krasjem, vedo le še stari domačini, recimo Milka Sebanc (slika 3). Mimogrede slikam še spomenik Mihajlu Pupinu, ki je zaslužen, da je po prvi svetovni vojni Bled pripadel Jugoslaviji in ne Italiji (slika 2). Tea Letonja (slika 4) je diplomirala pri Alešu iz časopisa Kralji ulice, Janko Kos (slika 5) je prišel istega dne v kabinet 218 s Tonetom Smolejem pogledat Prešernova rokopisa, ki ju je iz ZDA prinesel Luka Zibelnik. Nekaj minut pozneje smo rokopisa predstavili v predavalnici 15 zbranim medijem in drugi publiki (slika 6). Naslednji dan si jih je ogledal še ameriški veleposlanik Brent Hartley, ki sem ga dopoldne slučajno srečal v rokopisnem oddelku NUK-a (slika 7). Kipi na slikah 8–12 stojijo na hodnikih v v NUK-u. Dva dni so Prešernove rokopise čuvali v trezorju v oddelčni knjižnici (sliki 13 in 14). Slike 15–26 so z obiska ljubljanskih prosilcev za azil na Gorenjskem. Organizirala ga je Mira. Najprej smo šli na borovnice h gostoljubni Zvonki Pretnar v Tržič, potem na Dobravo na kosilo in na sprehod po Radovljici; kip na sliki 21 je Cene Avguštin. V Šivčevi hiši je bila ravno otvoritev razstave, kjer smo srečali kustodinjo Barbaro Boltar (slika 21), imena glasbenikov na sliki 23, ki sta nastopala na radovljiškem glasbenem festivalu, sem pa pozabil – naj se oglasita, da dodam podnapis.

Stran 285 Pod Prešernovo streho,
2. julija 2016

Prva polovica strani (do slike 17) je z večera na Ribčevini v Vrbi 10. junija, ki ga je ob 90-letnici Borisa Paternuja pripravil Matjaž Kmecl. Igralec Anatol Štern (ja, Arturjev oče) je mojstrsko recitiral Krst pri Savici (režija Zvone Šedlbauer, lektura Ludvik Kaluža). Z devetimi posnetki udeležencev (tudi Marija Pirjevec, Mojca Seliškar, Peter Kolšek, Aleksander Skaza, Ludvik Kaluža, Andrej Jemec) sem osvežil Wikimedijino zbirko fotografij in gesla na Wikipediji.

19. posnetek (Cankarjeva posmrtna maska) je z razstave ob obletnici Slovanske knjižnice v Ljubljani, tudi posnetek Prešernovega posvetila Krsta pri Savici Luizi Crobathovi, pozneje Pesjakovi, je od tam. In ta posnetek nas vrača k Prešernu. Na sliki 21 je prva stran nove variante Slovesa od mladosti (1830), enega od dveh rokopisov (drugi je pesem Dohtar), ki je v Clevelandu naletel nanju ameriški lektor Luka Zibelnik. Njun zadnji lastnik Evgen Favetti ju je namenil Slovenskemu muzeju in arhivu v Clevelandu, v Ljubljano pa ju je Luka poslal z diplomatsko pošto, da bi Jana Kolar na njiju opravila spektralno analizo, ki naj potrdi avtentičnost dokumentov. Glede na to, kako lepo se novi varianti umeščata med doslej poznanih pet oz. šest besedilnih variant, je dvom v avtentičnost sicer izključen, lepo pa bo septembra v Slavistični reviji prebrati, kako se da z inovativno metodo spektralne analize datirati rokopise 19. stoletja; radiokarbonska analiza je za tako mlade tekste namreč neuporabna. Luka bo razložil, kako je prišel do dragocenosti in rokopisa opisal, moj del bo vzporedna predstavitev besedilnih variant in njihovi primerjalni prepisi, sledila bo Lukova statistika Prešernovega akcentuiranja, Aleševa verzološka analiza in moje zgodbe Prešernovih rokopisov. Zadnje večje odkritje Prešernovih rokopisov je iz začetka 1960. let – gre torej za redek dogodek. Rokopise postavim najbrž v Wikimedijino Zbirko, obljubljeni pa so tudi Rokopisnemu oddelku v NUK-u in Digitalni knjižnici Slovenije.

Posnetka 28 in 29 sta iz Bohinja: Kristina je v bifeju postregla s kavo, umetnostne zgodovinarje pa prosim za razlago rezbarij na stropu preddverja cerkve sv. Janeza. Na 30. sliki je spet Srednja Dobrava izza moje delovne mize. Triglav (slike 31–33) je s Tošca, spet vsakoletno sezonsko slikanje. Zadnjih sedem fotografij je s pročelja Bulovčeve hiše v Radovljici.

Stran 284 Tukaj počiva,
9. junija 2016

Zima se je prevesila v poletje. Prvih šest posnetkov je s turne smuke 17. maja s sedla Vršič nad kočo Gilberti (tam sem srečal nekega Christiana in ga shranil na sliko 1). Slike 6–18 so iz Logarske in Savinjske doline. Uspomeničena Fran Kocbek in Johannes Frischauf ter dekleti ob Neži (slika 10) so bili posneti pred planinskim domom, Ela (slika 6) pa v bližini. Z zgornjesavinjskim želodcem nam je v Ljubnem postregla Nuša; vidim, da geslo na Wikipediji še nima fotografije; jo že nalagam in opremljam geslo z njo. V Gornjem Gradu je bila na poti nazaj zaradi priprav na birmo cerkev odprta in sem medtem, ko je kaplan po kaplarsko z glasnim »Mirno!« ekserciral botre in birmance po cerkvi, lahko fotografiral reliefe Ivana Kacijanarja in prvih ljubljanskih škofov w:sl:Žiga Lamberga, Urbana Tekstorja in Krištofa Ravbarja (slednja mi ni dobro uspela in je tu ni) v preddverju. — Lojzeta s Pristave pri Tržiču (slika 19) priporočam pri težavah s čmrlji: zvečer jih iz gnezda kje pod streho pobere v čmrljnjak in jih ponudi kmetom, ki jih potrebujejo za opraševanje paradižnika. Fotke od 20 do 36 so z dvodnevnega skoka na Cres. Severno od mesta sta dobro uro veslanja oddaljena dva lepa zaliva, enemu se reče Žakenj (lahko pa je to le uvala Propovedna?), drugi pa je uvala Draženj pred rtom sv. Blaža, ki je imel nekaj deset metrov nad zalivom tudi svojo cerkvico, dokler se ni podrla. Južno od mesta je vse do Valuna peščenih zalivov pod terasami z oljkami še več, dostopni so v glavnem samo z morja. Štiri kilometre pred mejnim prehodom Sočerga tabla usmeri proti pokopališču pri cerkvi sv. Lovreča. Zanimiva je istrska hrvaško-slovensko-italijanska mešanica na nagrobnikih (zadnji dve sliki). Naj povem še to, da sem odlomil rampo na mejnem prehodu Sočerga. Nedavno so jo premontirali tako, da se potnik ustavi tik za njo, da lahko pomoli osebne dokumente policistu za okencem. Ko ta dokumente vrne, voznik spelje in spregleda, če uslužbenec rampe slučajno še ni dvignil. Menda se lômi rampe kar vrstijo in človek se vpraša, ali je (mimo površnosti voznikov) za to kriva šlamparija načrtovalcev naprave ali potreba po utrjevanju pomena meje kot točke zaustavljanja namesto točke prehajanja.

Stran 283 Abrahamova vojska,
16. maja 2016

Dobravska gostilničarka Marička Jakša je dopolnjenih 50 proslavila v dvorani kulturnega doma na Lancovem. Ob tej priložnosti je nastala tale grafomanija:

Marička naša radoživa
po petdesetem še – uživa,
cel svet ureja izza šanka,
dobravska je blagovna znamka.

Imen portretiranih gostov nisem dodajal, ker bi se lahko kje zmotil in ker nočem preveč izzivati zamerljivega slovenskega zasebnovarstvenega zakona, čeprav so nekateri od njih poznani v javnosti in so zanimivi za lokalni enciklopedični popis. Naj povzamem: bil je dober žur do jutranjih ur. Slike marljive Maričkine družine so od 22 do 27. Zadnjih šest fotografij je z nedeljskega izleta iz Hrastovelj k obrambnemu stolpu iz 11. stoletja nad Podpečjo. Ela je gor grede spala, dol grede pa je trgala glave rožam ob poti.

Stran 282 Cvetje v zimi ali Slovo od mladosti,
12. maja 2016

Naslov sta tej strani v albumu dali prva fotografija cvetočega drevesa po obilnem spomladanskem sneženju in tri fotografije neznanea abrahamovca z Bohinjske Bele proti koncu strani (22–24), vse prizivajo v zavest probleme z minevanjem, kot jih tematizira slovenska literarna klasika (Cvetje v jeseni, Slovo od mladosti). Na ljubljanski železniški postaji vstopam in izstopam; ob petkih in ponedeljkih je tu veliko študentk, ki se s kovčki ali nahrbtniki odpravljajo nazaj v provinco ali iz nje prihajajo (slika 1). Ograja na sliki 2 je z Zvoha, naslednjih pet posnetkov (3–7) pa s prvomajske smuke po nekdanjem smučišču Kobla: veselima Mariborčankama sem svetoval pri parkiranju na zasneženi cesti, Kmetije pod Črno prstjo na sliki 7 sem nekoč s tega konca že slikal, Črno prst (slika 6) tudi. Kmetija Pr Mrako (slika 8) je na Kolodvorski 5 na Bledu. Fotke 9–14 so bile posnete ob obisku Azilnega doma v Ljubljani. Muhamed iz Sirije (10 in 14) je založnik in pesnik, drugi pa so vse mogoče. V domu nimajo internetnega priključka in tudi televizije ne; in kuharja imajo menda slabega – da se slučajno ne bi razvadili in želeli še koga pripeljati sem. Slovensko se je v dveh mesecih najbolje naučil Hasan.

Na Košuti je bila 7. maja zjutraj dobra smuka (slika 15), z nje posnetek Košutice. 18&ndash21 so bile posnete s poti Kupljenik&ndashBabji zob. Ime vasi seveda spomni na Budalovo zgodovinsko povest Križev pot Petra Kupljenika, ki jo imamo na Wikiviru v obeh izdajah, tudi revijalni v LZ. Na 25–27 je seveda naša Ela; staršev nisem nič vprašal za dovoljenje, če smem slike objaviti na spletu; če me kdo prijavi, bi me bila država dolžna v skladu z noro domačo zakonodajo preganjati. Čop, Prešeren in Bleiweis z naslednjih kranjskih slik (28–32) me ne morejo prijaviti in jim tudi na misel ne bi prišlo. Lahko pa se najde pismouk, ki bo zahteval izrecno dovoljenje kamnoseka, ki je obnovil vodnjak. Tudi Eva Premk Bogataj najbrž ne bo huda, ker sem mimogrede za opremo članka Pot Jeprškega učitelja na Wikipediji v okivur zbirke naših literarnih poti posnel še z infotablo o njeni babici, literarni zgodovinarki Marji Boršnik in gozdno izposojevalnico knjig (33 in 34). Tihčev spomenik Cankarju na Trgu republike (35) ima poleg pisateljevega podpisa (26) še citat »Moje delo je slutnja zarje«. Preoptimistično za današnji čas, ne bom zavajal s posnetkom.

Stran 281 Dovolj smo gospodinjile,
20. aprila 2016

Slika 0: V Državnem svetu je dobro kazalo z wikipedijsko pobudo za odpravo trapastega 44. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (gl. Spremembe zakona o kulturni dediščini), pa nazadnje ni bilo iz vsega skupaj nič (gl. tudi moj članek 44. člen na Wikiverzi). Nadaljnje bele slike: sneg je to sezono zapadel pozno in se zgodaj poslavlja. Lepa je bila tura na Škrbino v Bohinjskih spodnjih gorah, s spustom v Ukanško suho, ki je nismo poznali. Jure in Nejc sta hotela v enem dnevu opraviti s triglavsko magistralo, pa sta neučakana že na začetku zgrešila in se pomotoma vzpela na Vogel, tako da sem ju dočakal na Konjskem sedlu; potem sta skočila še na Podrto goro in Zeleni vrh. Grafit na Metelkovi na sliki 15 je posodil stavek za naslov tele strani v albumu. O produktivnosti imam drugačno stališče kot pisec oz. piska. Le zakaj bi moral nanjo gledati iz perspektive kapitalističnega izkoriščanja namesto iz perspektive osebnega užitka in njene koristi za javno dobro? Slike 16–18 so s ture na Stol po dolini za Srednjim vrhom, kjer tudi še nisem hodil. Neznani par, ki se je pripeljal nasproti, me je prijazno pozdravil, ker sta me imela za Roka Medjo :) Slika 19 in 20 sta s predavanja bibliotekarjem (gl. prosojnice) v prostorih NUK-a na Leskoškovi ulici. Sliki 21 in 22 sem posnel po igri lokalne gledališke skupini na Srednji Dobravi. Igrali so komedijo Matjaža Zupančiča Reklame, seks in požrtija. Slike do konca so od danes. Triglav s poti na Križ slikam vsako leto, pa sem ga še letos. Že pred šesto zjutraj je bilo pri koči pod Peričnikom v vratih vse razsvetljeno, polno ljudi in vozil. Mislil sem, da ima policija ali gorska reševalna služba manevre, pa se je naz grede razodelo, da snemajo reklamo – ne, kapitalizem se še čisto nič ne poslavlja. Na poti domov sem slikal še novi kip Mimi Malenšek v Podbrezjah (pa še enkrat Mauserja tik zraven, ker je bila svetloba boljša kot zadnjič.

Stran 280 Kozliček je preživel,
22. marca 2016

Prvih deset fotk je iz Zanigrada, kamor smo se z Elo podali na izlet iz Hrastovelj, medtem ko so njeni starši plezali v Ospu. Na št. 1 nas je s flancati in vinom prijazno pogostila Dorjana Toskan, ki ima tudi ključ cerkve sv. Štefana z lepimi freskami iz 15. stoletja (gl. Zadnikarjev opis. Slike 10–13 so s fotografiranja za Wikipedijo: Majda Kne je v kabinet 218 na FF pripeljala režiserja Toneta Freliha in literarnega zgodovinarja Andrijana Laha, ki so se zadnjič udeležili pogovora o žanrski literaturi v Konzorciju; naslednjič pripelje še Katarino Bogataj Gradišnik. Posnetki 14–19 so s protesta proti rasizmu in fašizmu v Ljubljani. Mira in Špela sta tu srečali svoje učence iz azilnega doma, za Wikipedijo pa sem ujel v objektiv še aktivista Uroša Lubeja. Nadaljnji posnetki dokumentirajo lepe vzpone na Begunjščico, Begunjsko Vrtačo in Rodico ter smuko z njih. Prekinjajo jih trije z Zgornje Dobrave. Kozličku, ki še nima imena, je po rojstvu slabo kazalo, a je preživel. In to je pri Slovencih že veliko, zato sem ga dal v naslov tele strani v albumu.

Stran 279 Ljudje z rano,
9. marca 2016

Prvi štirje posnetki so s sveže zasneženih Mrežc nad planino Lipanco, posnetek 4 je iz Zajzere, od koder smo se povzpeli do pod Škrbine Prednje Špranje, potem pa zaradi razmočenega snega obrnili. Begunjščico in Stol rad fotografiram z okna svoje delovne sobe, kadar se igrata z oblaki. Posnetka 7 in 8 sta s pogovora o žanrski literaturi v knjigarni Konzorcij, ki ga je vodila Majda Kne; z Majdo se poznava iz kranjske gimnazije, ki jo je obiskovala leto pred mano. Sliki 9 in 10 sta iz Geodetskega inštituta v Ljubljani oz. izpred njega. Miro Pencelj mi je pripravil zračne posnetke Dobrav iz let 1954, 1976, 1996 in 2006, ki jih bom postavil na dobravsko spletišče; preslika jih lahko obiskovalec zastonj, so pa take preslikave slabe in komaj uporabne; kvalitetno jih preslikajo sami za neskromnih 40 eur, česar si pa kot aktivist prostega dostopa do podatkov, ki so bili pridobljeni z davkoplačevalskim denarjem, nočem privoščiti. Na poti z Geodetskega inštituta sem slikal še Lihartovo ljubljansko prebivališče (sliki 11 in 12). Naslednjih osem posnetkov (13–20) je s protesta na Kotnikovi ulici, pred azilnim domom, proti rasistični politiki do beguncev. Za Wikimedijino Zbirko sem slikal Boštjana Lajovca, kar tako pa njegovo nekdanjo sošolko na slovenščini Heleno Vovk (bil sem mentor njunemu letniku), Alenko Resinovič in Mileno Blažić. Tudi Andreja Mašero (slika 20) sem postavil na Commons. Posnetek 14 spremljajo verzi, prepisani z nekega protestniškega plakata, ki se nanašajo na rasistično odločitev učiteljev kranjske ekonomske gimnazije, da ne sprejmejo šestih begunskih otrok. Naslednja dva posnetka sta z meglene ture na Srenjski preval, na predzadnjem je naša Ela in na zadnjem Kosovelovi verzi na nekem vrtu v Žireh, slikani čez ograjo. Dali so naslov tejle strani v albumu. Besedilo Intronacionale mi je za tole objavo poslal Andrej Rozman Roza. Uporabil sem ga že na predavanju. Je v prostem dostopu, vendar za razliko od fotografij tule, ki so postavljene pod licenco CC BY, ni za prosto uporabo. Za morebitno nadaljnjo uporabo je treba vprašati avtorja.

Stran 278 Hvalen budi Jezuš Kristuš,
19. februarja 2016

Slike 0–8 – končno sneg! Z Borutom (slika 5) sva ga šla proslavljat na Dovško Babo, kjer sem za posnetek prosil mojstranškega gorskega reševalca Janez Brojana (slika 8). Naslednji trije posnetki (9–11) so z Lepe špice (Cima bella) nad Ukvami v Kanalski dolini; tja sva šla z Miro. Andraž Jež (slika 12, gl. npr. COBISS) se je pustil slikati v lokalu za Filozofsko fakulteto. Vsi nadaljnji posnetki (od 13. do konca) so nastali na poti v Toplice Sv. Martin na Muri v Medžimurju in nazaj domov. Tja grede je bil postanek pri Sveti Trojici v Slovenskih Goricah, ki kulturno živijo od Alojza Kraigherja, Ivana Cankarja, Oroslava Cafa, lahko pa bi dodali vsaj še Ožbalta Ilauniga iz bližnjega Lenarta, ki je bil menda predloga za Kraigherjevemu Kontrolorju Škrobarju. To kar so za Celje Celjski grofje, so za Čakovec bani Zrinski: oboji so v spopadu s Habsburžani potegnili ta kratko. Toplice, ki jih Garmin še ne pozna in zavaja popotnika na stranske poti Železne Gore, se ponašajo z življenjsko filozofijo Rudolfa Steinerja, ki je bil rojen blizu Čakovca (in ki je mdr. vznemirjal tudi Alojza Gradnika). Ker mi je tuja tako Steinerjeva ezoterika kot njena sodobna turistična izraba, nimam na to temo nobenega posnetka. Pač pa sem ponovno fotografiral Franca Miklošiča v Ljutomeru; stari posnetki so bili namreč na klasični film in jih še nisem digitaliziral. Medtem so meščani naročili še kipe Radoslava Razlaga in Karla Grosmana (starega očeta Mete Grosman). Predzadnji posnetek (slika 33) informacijske table na mestu prvega velikega slovenskega političnega zborovanja leta 1868 nas spomni, da se je slovenstvo začelo na ljudski, množični ravni (bilo je 7000 udeležencev) dogajati šele globoko v drugi polovici 19. stoletja.

Stran 277 Ako greš po cesti, ki pelje iz Kranja v Tržič, prideš v slabih treh urah do župnijske vasi Križe,
10. februarja 2016

Slika 0 – je bila posneta iznad kamnoloma v Kamni Gorici; na povečavi se vidi naša hiša na Srednji Dobravi.

Slike od 1 do 18 so s poti na Kozjansko, v Straško Gorco pri Prevorju, kamor sva šla z Miro k Plankovim kupovat traktor TV 420. Kraji so nama bili čudno znani in doma sva ugotovila, da sva prav tam pred petimi leti že kolesarila (gl. 133. stran tega albuma). To so kraji razbojnika Guzaja, ki je postal, tako kot vsi razbojniki, hvaležen literarni predmet, in zgodovinske romanopiske Ane Wambrechtsamer; vseh znamenitosti ob poti zato nisem še enkrat slikal. V Repušu tabla usmeri v muzej na prostem z imeno Kozjanska domačija. Jurklošter je še vedno zanemarjen tako kot leta 2009. V Laškem so imeli ravno pustni sprevod.

Slike od 19 do 25 so s predstavitve ponatisa Lavtižarjeve zgodovinske povesti o turških vpadih Junaška doba Slovencev (1936) v Križah, kjer se povest dogaja. Prvi stavek povesti je dal naslov tej strani v albumu. Za ponatis redke knjige sem napisal spremno besedo in v nagovoru primerjal begunsko izkušnjo Slovencev iz 15. in 16. stoletja z današnjo ter apeliral na krščansko sočutje z ljudmi, ki so bili prisiljeni zapustiti vse, da bi preživeli. Prireditev je bila ob slovenskem kulturnem prazniku. Lado Srečnik je zanjo pripravil razstavo Križe nekoč in danes, tržiški župan Borut Sajovic je recitiral Prešernovo Elegijo svojim rojakom, Jožica Koder je povest jezikovno posodbila, zraven nje (slika 21) je direktorica knjižnice Toneta Pretnarja v Tržiču Marinka Kenk Tomazin. Dogodek je pripravil Janez Kavar, poznan po Kriških prigodah COBISS in še čem, ime zgodovinarke zraven sem pozabil in jo osramočeno prosim, naj mi ga zaupa še enkrat. Igor Mokorel je gimnazijski sošolec, zdaj sodnik.

Stran 276 Gospod, o Bog, saj vemo, da si z nami,
1. februarja 2016

• Slika 0 je nastala za geslo w:sl:Levstikova nagrada#Levstikovi nagrajenci za življenjsko delo na Wikipediji.
• Slika 1 – prevajalka Patrizia Raveggi je bila nekoč lektorica za italijanščino na Filozofski fakulteti; gl. njeno sliko iz leta 1996.
• Slika 2 in 3 sta z urejanja težko najdljivih spomenikov na Jelovici; Ivan Krivec iz Adergasa je mojster za take reči.
• Vse nadaljnje slike so iz Dobove 1. februarja. Ponoči je prišel samo en vlak, tako da smo bili z delitvijo hrane in čiščenjem šotorov ob dveh že gotovi. Tudi za slikanje je bilo tokrat več časa kot novembra in decembra, pa za vzpon do sv. Vida nad Čatežem nad Savo. Kristus na zadnji sliki je v obraz precej podoben beguncem.

Stran 275 Pri Almi in Celjskih: Zvečer pa na Vodiško planino,
17. januarja 2016

Slika 0 – Franc Kosel, nedavno upokojeni profesor Strojne fakultete UL pred vhodom na FS, slika 1 – Anja Nikolavčič načrtuje magisterij iz prostora v slovenski kmečki povesti. Slike 2–22 so z novoletne oddelčne ekskurzije v Celje. O Almi Karlin nam je pripovedovala Barbara Trnovec, mi pa smo poznavalki nevzgojeno vpadali v besedo z vprašanji in svojimi mnenji. Teme so bile seveda vroče: njena izbira nemščine in posledično manjša naklonjenost slovenskih rojakov za njeno mitizacijo; ker ni bila lezbijka, tudi na zavzeto pozornost aktivistk ne more računati. Jo bo mogoče kdaj vpisati med deset največjih svetovnih popotnikov? Trenutno je tudi med prvimi tridesetimi še ni, gl. članek v časopisu TheExpeditioner. V opravičilo sem pravkar vpisal v Almino geslo na Wikipediji njeno knjižico o Karlinovi, zraven pa še nedavno izšli strip o popotnici, ki sta ga podpisala scenarist Marijan Pušavec in risar Jakob Klemenčič (gl. še oglas na Dobreknjige.si). Popravil sem napačne datume njenega rojstva in smrti, ki so se pritihotapili iz avstrijskih enciklopedičnih virov, popraviti jih bo treba še v drugojezičnih geslih o popotnici. Mimogrede: Almin kip v Celju si lahko ogledamo samo na tujih Wikipedijah (npr. na nemški), na slovenski pa zaradi naše zaribane avtorske zakonodaje, ki ne pozna svobode panorame, ne.

Naših kolegic na slikah ni treba posebej predstavljati, prijazna kustosa, ki sta nas vodila po podzemlju Knežjega dvora in po razstavi o Celjskih grofih (kdor ni poslušal, lahko prebere o njih obširen članek o grofih na Wikipediji), Jure Krajšek in Rolanda Fugger Germadnik, sta na slikah 10 in 11, za razlago motivov na reliefih od 12 do 16 prosim poznavalce. Kulturni obhod Celja naj bi zaključili v erotični galeriji Račka, ki pa je bila zaprta, namesto nje so tu posnetki iz razstavnih prostorov eno nadstopje nižje v Kvartirni hiši (20 – Alma, 21 – improvizirana varianta Ameriške gotike z galeristoma v glavni vlogi in 21 – vhod v Kvartirno hišo, kamor je zahajal k svoji problematični ljubici Alfred Nobel, ko je ta še živela v Celju).

S turne smuke na Prevalo nad Žlebmi nimam posnetkov, ker sem fotoaparat pozabil v avtu, pa tudi vreme se je skazilo, le posnetek Ponc s ceste (slika 23). Slike od 24 do konca so s podelitve nagrad najbolj zavzetim pohodnikom na Vodiško planino nad Kropo. Podelitev je bila v Partizanskem domu na planini. Mira je bila s 177 vzponi (dobrih 500 m vzpona) med ženskami druga, prehitela jo je Juretova sošolka Mojca Valič. Drago Terlikar je Mirin bratranec, servisiral je jeseniške hokejiste, sicer pa je kolesar in tudi "vodičar" s po štirimi vzponi dnevno. Možak na sliki 35 je slučajno prav tedaj praznoval svoj 60. rojstni dan, Lara in Manja, nečakinji oskrbnice Hajdi iz Bohinjske Bistrice sta kelnarili, fanta na sliki 37 in 38 sta igrala in prepevala, vesela zelena bratovščina z zadnjih dveh slik je ostala v koči menda do jutra; če bo čas, postavim nekaj njihovega muziciranja in prepevanja, ki po ekstatičnosti ni bilo daleč od scen v Prežihovi Jamnici, na Youtube.

Stran 274 Na Gori se že "ta dolga" zvoni, midva pa se še odpravila nisva,
9. januarja 2016

Naslov je stran dobila iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni, LZ 1917, nanaša pa se na drugi posnetek. Primernih stavkov je v povesti za potrebe literarnega pohodnika na pretek, npr.: "Hodil sem od Jelovega brda proti Malenskemu vrhu ter kakor vselej, kadar sem stopal po ti poti, jemal vase lepoto pokrajine." Ali pa "Pod Malenskim vrhom sva obstala na mestu, ki mu pravijo „Na Poklonu“. To je tratina sredi gozda, odkoder se vidijo štiri cerkve. Za tabo Mati Božja na Gori, pred tabo Sv. Martin v Poljanah, na eni strani Čabrače, na drugi Gabrška gora. Kaki svetniki so tam, tega vam danes ne morem več povedati. V prejšnjih bolj pobožnih časih so ljudje na tem mestu obstajali in se proti vsaki cerkvi poklanjali." Tudi naslednji trije posnetki so iz teh krajev: Jelovo brdo, kjer gospodarijo Presečnikovi, je v naravi Gorenja Žetina. Ko sem gledal, ali ima Wikipedija kaj o Rupnikovi liniji, ki je tekla čez Blegoš in se z enim od njenih bunkerjev začne tale stran (slika 0), sem v članku našel svojo fotografijo istega bunkerja iz leta 2011, ki jo je Sporti postavil v Zbirko. Slika 5 je s proslave 50-letnice naše tajnice Branke Kotnik (več slik je na oddelčnem spletišču), na naslednji pa sta Aleksandra Derganc in Ada Vidovič Muha po seji Slavistične revije. Fotograf Tihomir Pinter (slika 7) me je obiskal, da sva v Zbirko postavila tri njegove portrete Vladimirja Kavčiča. Svoj portret Tihomirja Pinterja sem postavil v Zbirko; kdo pa napiše na Wikipedijo članek o mojstru, ki je poznan po fotografijah slovenskih umetnikov in pisateljev?

Posnetki 8–11 so s Pokljuke in iznad Žirovnice, dvanajsti dokumentira slovensko žično mejno norost v Metliki, 13–16 so s silvestrske Kriške gore in Tolstega vrha nad Tržičem; Ana in Primož nista imela fotoaparata in sta me prosila za fotko; če me ne bi, bi ju nagovoril sam :) 17–21 so bili napravljeni v Žiganji vasi pri Irmi in Reinhardu. Zavetišče na Kalu (slika 22) je na poti iz Tržiča proti Kofcam. 3. januarja je naša Ela dopolnila eno leto, na zadnji od treh slik je s svojim stricem Lukom Tavčarjem v Žireh. Metod Staroverski (slika 27) je gostilničar iz Krope, z Miro sva ga srečala na poti na Vodiška planina; ta ima planincu na izbiro zavite in tudi ravne poti :)

Stran 273 ISIS d. o. o.,
19. decembra 2015

Slike 3–8: V Dobovi so sami slavisti: zadnjič sem naletel na Marjanco, tokrat sta se razkrili dve nekdanji študentki (ju ni na slikah) in Nicolas Hanot iz Belgije, ki je trenutno lektor za francoščino na FF UL. Prostor, na katerem stojijo šotori, je zdaj asfaltiran, mogoče delo teče nekoliko bolj rutinirano, glavne pomanjkljivosti pa so ostale. Ni ozvočenja niti pripravljenosti, da bi prišleke (in prostovoljce) obveščali, kam gredo zdaj, koliko časa bodo ostali, kam gredo naprej. Vedno se najde kak policist, ki vidi svoje poslanstvo v tem, da se zadira nad ljudmi, jih priganja ali celo peha, čeprav ni nobene potrebe po naglici. Begunci bodo polegli po dekah, policaji pa bodo spet brezdelno postajali pred šotori. Delajo v glavnem prostovoljci, med plačanimi vodji izmen pa niso redki taki, ki pridejo delat samo zmedo z navzkrižnim ukazovanjem, ki naj bi jim utrjevalo avtoriteto. V enem šotoru begunce "razorožujejo": škatle, ki jih praznimo v kontejner (vse v zvezi begunci se definira kot "kužno"), so polne ščipalk za nohte (res nevarno orodje), ogledalc, pilic, zobnih krem (potencialni eksploziv?), britvic za osebno higieno, kosov oblačil, nov, še ne uporabljen šotor (so bile nevarne njegove zložljive palice?), neodprtih konzerv. V šotorih, kjer so jedli, je še več napol izpraznjenih konzerv, kartonov z mlekom, kosov kruha, plastenk z vodo, ponošenih čevljev. Res delajo malomarno s hrano, ampak saj bi lahko nacija, ki zna izvesti Planico, delitev hrane organizirala bolj profesionalno in bolj racionalno, če bi to hotela. Tako pa "nadrejeni" pravijo: zanje je že dobro ali: saj se imajo čisto v redu – kot da so si prišli v Dobovo privoščit le malo taborjenja. Ravnamo mi kaj boljše s hrano? Bogve kam so pred dnevi, ko smo imeli prednovoletno zakusko, stresli ostanke kanapejčkov in peciva, kam zlili nepopito natočeno penino? Beguncev nisem fotografiral, ker je to prepovedano, ko gredo skozi špalir in je treba hiteti z delitvijo hrane, pa tudi priložnosti ni prave. Tudi pogovarjati se z njimi ne bi smeli, čeprav (ali pa ravno zato, ker) se šele v komunikaciji lahko pokažejo v svoji človeški podobi, ne pa kot velika temna, neznana in nevarna gmota. Dva Afganistanca z gladko angleščino sta se zanimala za organizacijo prostovoljskega dela z begunci, ga z naklonjenostjo komentirala in trezno reflektirala perspektive beguncev v Evropi. Doma imajo porušeno, miru ni na obzorju, nekam pač morajo. Aja, manjka čevljev 41.

Slika 9 je dala tejle strani v albumu naslov. Jo bodo vohunski iskalniki indeksirali in bodo varnostno paranoidni prežuhi zahtevali njen umik? Bomo videli. Slike 10–13 so s protesta proti okupirani Sloveniji. Spet je na delu paranoja ali pa gre za drago maščevanje za hrvaško nagajanje z begunci pred meseci in za arbitražno izigravanje. Bregovi nad Kolpo so na obe strani meje neprehodni, pa kljub temu po dolini ob reki napenjajo žico z razirkami. Proti beguncem je že ne postavljajo. Alenkin stari oče na plakatu na sliki 13 je tudi moj stari oče; v tem albumu ima vsaj dve strani: Draga ženka in otroci: Der Führer kennt nur Kampf, Arbeit und Sorge, Borovnica in Stražišče in Borovnica. Alenka pa je bila pred 57 leti takale :)

Slike 14–19 sem posnel v Žireh, kjer sem govoril o Vladimirju Kavčiču. Neverjetno, koliko ljudi zna spraviti skupaj Viktor Žakelj. Fotografije nekaterih prisotnih (Lojze Gostiša, Milček Komelj, Ivan Kristan) sem primerno obrezal in jih postavil na Wikimedia Commons, od koder jih jemlje Wikipedija. Udeleženci so se čudili, ko sem jim povedal, da na Wikipediji ni mogoče uporabiti množice slik pisatelja Kavčiča, ker so pač avtorsko zaščitene. Hči Lenka Kavčič (slika 16) mi je obljubila tja postaviti očetovo sliko – najbrž se je po njenem posredovanju oglasil fotograf Tihomir Pinter in v sredo mu pomagam naložiti fotografijo v Zbirko. Sljučajno mi je prav te dni Rok Gašperšič poslal posnetek dolgega pisma, ki ga je nekdanji partizan Andrej Bohinc, obsojen na dachauskih procesih na smrt, potem pomiloščen in po več kot desetletju zapora rehabilitiran, leta 1980 naslovil na Centralni komite ZK. Njegova življenjska zgodba je zelo zelo podobna tisti glavnega junaka v Kavčičevem romanu Zapisnik, zaradi katerega je pisatelj prišel v spor z Zvezo borcev (z Ivanom Janom, ki mu Bohinc očita umazana dejanja med vojno?) in mu je bila odvzeta že podeljena nagrada Prešernovega sklada. Domnevam, da je Kavčič črpal snov za roman prav iz Bohinčevega pričevanja.

Davorin Marinović s fotke 17 je kupil Mirinega Getza; Mire pa ne bom vsakič znova predstavljal na slikah :) Slike 18–22 so s fakultetnega novoletnega srečanja v avli FF. Koncert hišne filharmonije in moškega pevskega zbora je bil lep, od portretov sem na Zbirko (Commons) postavil Davida Limona in Namito Subiotto. Naslednjih šest slik je z izleta na Kumlehovo glavo in Veliki Mavrinec nad Vršičem, malo pred sončnim zahodom danes (pardon, je že včeraj, 19. 12.). Boštjan in Urška Blaznik sta soseda in sem ju slikal za kroniko dobravskih domačij in za dobravski Kdojekdo (dostopno z wikipedijskega članka o Srednji Dobravi). Boštjan je sociolog, sicer pa polkovnik in vodja Natovega centra odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah, Urška pa kemičarka in je pravkar doktorirala iz prehrane. COBISS

Stran 272 Raje mešam alkohol kot beton,
3. decembra 2015

Tako piše na majici nekega žurerja v mariborski diskoteki (slika 13), katere ime mi je ušlo iz spomina. Tam se je dogajal, hm, precej močan žur po posvetovanju o slovenščini v znanosti (gl. vabilo na Slovlitu), ki ga je organizirala študentska sekcija mariborskega slavističnega društva, tj. Nina Ditmajer in Jure Cvetek. Imena udeležencev so pod skupinsko sliko (slika 2), v predavalnici na FF je bilo 20 študentov in profesorjev ter novinar Tone Petelinšek, skupaj 27; moj prispevek je tule. Zombijevsko pobarvani so natakarji, režita se didžeja, drugi so neznanci. Fotografije 14–18 so s tiskovne konference ob izidu Kranjskega zbornika 2015 v kranjski knjižnici (gl. vabilo na Slovlitu). Drago Štefe je urednik zbornika, Viktor Žakelj je bil govornik na prireditvi, Mendi Kokot je tehnična urednica. Naslov mojega prispevek je Kranjski leposlovni tisk po drugi svetovni vojni. Bojan Pretnar je prijatelj iz otroštva, Marija Lokar je Metina mama in nekdanja soseda, z Mijo Mravljo smo skupaj peli v gimnazijskem pevskem zboru, slovenist Miha Mohor je družinski prijatelj. Naslednjih pet fotografij je s predstavitve knjige Na mrtvi straži COBISS v Novi vasi na Blokah, za katero sva z Urško Perenič napisala spremno besedo. Akterje je posnel Milan Korbar na spletni strani knjižnice, tule pa so moji posnetki domačinov (gl. vabilo na Slovlitu); založnika Jožeta Kotnika (založba Math) in še koga sem pozabil slikati. Zadnjih osem posnetkov kaže nastopajoče na simpozijskem praznovanju desetletnice dLiba v Mestnem muzeju v Ljubljani (gl. vabilo na Slovlitu). Tudi tu kdo manjka, ker slika ni uspela; nekateri posnetki bodo za Wikimedijino Zbirko, kjer počakajo na uporabo v wikipedijskih člankih. Okrogli mizi, ki je sklenila dogodek, je dajala ton zaskrbljenost nad nevarnostmi, ki jih prinaša internet, kar je ob jubilejni priložnosti digitalne knjižnice kot enega od paradnih konjev interneta dokaj nenavadno.

Stran 271 Ab imo pectore,
23. novembra 2015

Pa naj bo: lat. Ab imo pectore 'iz dna srca (duše)' je naslov poglavja v zborniku ob jubileju Bože Krakar Vogel, ki ga je pripravila Alenka Žbogar v okviru revije Jezik in slovstvo. Na predstavitvi zbornika (gl. vabilo na Slovlitu) so nastopili tudi študenti (Jernej Kusterle s pesmijo, igralska skupina pa s skečem), a posnetki žal niso uspeli. Začetne fotografije je posnel Voranc Vogel, zadnjih sedem pa je mojih.

Stran 270 Popotovanje iz Litije do Čateža,
12. novembra 2015

Na popotovanju je vedno lepo, kadar pa je tako lepo in toplo vreme, kot je bilo tokrat, pa še posebej. Vabilu se je odzvalo nekaj čez 40 študentov, med njimi dva starejša kolega Pavel Repnik in Vladimir Pirih, Urška je imela s seboj Benjamina, nosil ga je večino poti Aleš. Vseh slik je nastalo čez 200, kdor ji bo hotel, bo že znal vprašati.

Stran 269 O shivite lepo, de umerjete lahko,
9. novembra 2015

Slike so spet razporejene po času nastanka. Na začetku so posnetki s 70-letnice Inštituta za slovenski jezik na ZRC SAZU in predstavitve slovarskega spletišča Fran 3.0. Slika 9 je nastala po plombiranju petice levo zgoraj. Slike od 10 do 19 so s proslave ob grobu Staneta Žagarja na Srednji Dobravi, govornik je bil Matjaž Kmecl. Ajdovski gradec nad Bitnjami v Bohinju (slika 20) je tako nerazgleden, da kaj več od plošče s Prešernovimi verzi ni bilo slikati, spodaj v vasi in v plezališču nad njo pač (slike 12–25). Alpinist Klemen Žumer je brat Martina Žumra, ki ga je Mira intervjuvala za Planinski vestnik. Linda Berendsen je učila naša otroka, ko smo bili 1995 v Lawrencu, Kansas, iz Nizozemske priseljeni geolog Pieter pa je njen mož; prišla sta na obisk iz ZDA (27 in 28). Jesenske slike 29–32 so z Dolge njive pod Košuto, 33–39 pa iz Ospa. Posnetki 40–46 so z vzpona na Viševnik. Razvaline gradu Gutenberg (Hudi grad) nad Tržičem sem šel slikat (slika 47), ker pripravljam spremno besedo za ponatis povesti Junaška doba Slovencev (1935/36) Josipa Lavtižarja, ki se dogaja tod. Pod cerkvijo sv. Jurija, na kateri je spominska plošča prvemu ljubljanskemu šofu Žigi Lambergu, ki se je rodil na Gutenbergu, je vila Bistrica (slika 52); v poletnih mesecih so jo nekoč, ko je bila protokolarni objekt, naseljevali najvplivnejši intelektualci Josip Vidmar, Jože Javoršek, Miroslav Krleža in drugi obiskovalci (prim. članek Žive Vidmar v Delu). Ivan Krivec (slika 53) je pobudnik in "urednik" Spominskega parka tovarištva Davovec, Klemen in Iza Praprotnik (slika 54) sta naša soseda. Zadnji štirje posnetki (55–58) so s prostovoljske nočne izmene v sprejemnem taborišču za begunce v Dobovi (v izmeni prej je bila Marjanca). To noč je z dvema vlakoma prišlo samo okrog 1200 ljudi, pa je bilo vendar dovolj dela z razdeljevanjem hrane in pospravljanjem po njihovem odhodu. Kolikor smo imeli z utrujenimi in pohlevnimi ljudmi več opravka, kot bi ga bilo treba, je bilo to zaradi pomanjkljive organizacije oziroma premalo prostovoljcev. Glede na to, koliko jim je na poti sploh mogoče skrbeti za osebno higieno, je bilo še znosno. Odgovornim bi priporočil, naj posameznega živčnega in agresivnega policista nadomestijo z mirnejšim in najdejo način, kako vsaj konzerve, ki jih nihče ni odprl, ponuditi drugim, ne pa "iz varnostnih razlogov" potratno zavreči. Begunci so iz različnih koncev sveta in iz različnih kultur, doma so imeli različen socialni status, zato je posploševanje o njih problematično. Tudi njihova usoda v "svetlem novem svetu" (tokrat pišem narekovaje zares), če bodo v njem uspeli ostati, bo različna. --Hladnikm (pogovor)

Stran 268 Šagra,
13. oktobra 2015

Prva dva posnetka sta s sprejema brucov. Okno (slika 4) je z domačije leta 2009 preminulega alpinista Filipa Benceta v Dolžanovi soteski nad Tržičem (po njem se imenuje zavarovana pot nad strugo Tržiške Bistrice); tudi mlada turista s Kanarskih otokov sta se fotoaparatu nastavila tam. Posnetki 6–9 so z lepotnega tekmovanja v ljubljanskem hotelu Union. Navijati je bilo treba za Nežo Tavčar in glej ga zlomka, to je tam počelo še nekaj študentk slovenščine. Jedro te strani (posnetki 10–46) so slike z oktoberfesta v vasi Praprot pri Šempolaju nad Trstom. Včasih so takim veselicam rekli šagra, tale pa se moderno imenuje muzikfešt. Hrup je pomagala povzročati skupina gorenjskih sokrajanov z Dobrave in širše okolice (vse do Ljubljane), ki jo je v avtobus zvabila naša soseda, gostilničarka Marička. Veselico organizira slovensko kulturno društvo Vigred, njegova prizadevna članica (na sliki 22 je Elena Legiša, ki je hkrati tajnica pevskega zbora Pinko Tomažič. Mojca Šiškovič in Miran Košuta iz bližnjega Križa (sliki 24 in 25) sta sem prijazno prišla na moj klic. Zadnje poglavje reportaže (fotografije 47–65) je s slovesnosti ob poimenovanju osnovne šole Dobova po Jožetu Toporišiču. Govorila sta med drugimi naša predstojnica Vera Smole in Matjaž Kmecl, slikal pa sem tudi organizatorja Toporišičevega simpozija v Pišecah Marka Jesenška. Tako kot junija, ko smo bili na obisku Toporišičevine na Mostecu, so se tudi tokrat domačini odrezali z dolgim programom in izborno postrežbo. Samo zeblo nas je zunaj. Gospa Ankica Krivec (slika 59) mi ni izdala svojega naslova v Dobovi, češ da ni potreben, ker jo vsi poznajo. Vprašala me je, če sem slučajno iz Zagreba, in mi zaupala, da je natanko pred enim tednom neznanemu profesorju, ki je na koledarju pozabil preveriti datum slovesnosti, razložila, da je pomotoma prišel na slavje en teden prezgodaj. Pobahal sem se ji, da vem, kdo je bil ta profesor :)

Stran 267 Pr Maháv,
27. september 2015

Prvi trije posnetki so s pokekčevskega žura na Hladnikovini, udeleženci pa, razen manjkajočih, vsi z letošnjega kekca v Paklenici. Posnetki 3–7 so s trgatve pri sorodnikih na Veselici nad Metliko. Grozdje je bilo slabo, tako da smo se bolj posvečali odojku in lanskemu vinu. 8–10 so s poti na Debelo peč preko Klečice, sledijo štiri slike kmetij v opuščeni vasi Slamniki nad Bohinjsko Belo. Tu je Pavle Zidar (Zdravko Slamnik) kot otrok pri sorodnikih preživljal počitnice. Več o hišnih imenih te vasi najdemo na spletišču Hišna imena na Gorenjskem. Do konca te strani v albumu so posnetki s 16. Markovega teka od Žirov do nove planinske koče na Mrzlem vrhu. Marko Čar, po katerem se tek imenuje, je bil stric naše snahe Ane, Stane Čar (slika 26) je njegov oče. Tekla sta tudi naš Jure in Anin polbrat Luka. Med pohodniki je bil upokojeni profesor s fakultete za šport Janko Strel (slika 21), ki sem ga brž slikal za Wikimedijino Zbirko, tako da je zdaj geslo o njem na Wikipediji opremljeno s fotografijo. Brez slik naše Ele tudi tokrat ni šlo.

Stran 266 Slovenski slavistični kongres,
27. september 2015

Vedno bolj dvomim v natančnejše podnaslavljanje fotografij. Potrebno bi že bilo, potrebno, ali časa jemlje preveč poizvedovanje po imenih portretiranih. Javite se prosim sami, da vas vpišem. Tokratni slovenski slavistični kongres se je dogajal v dvorani Mestnega muzeja v Ljubljani, večerja s podelitvijo nagrad in zabavo pa v restavraciji Skriti kot v podhodu Ajdovščina.

Stran 265 Sicilija,
16. september 2015

Lani je bila Albanija, predlanskim Sardinja, še prej Korzika, letos pa je bila odločitev za družinsko potovanje na Sicilijo. Združila naj bi popotovanje, plavanje in varstvo vnukinje Ele, medtem ko bosta njena starša Jure in Ana plezala po pečinah okrog San Vita lo Capo, pa je neurno vreme, o katerem so poročali tudi pri nas, prva dva načrta skrajšalo. Nevihtna noč naju je z Miro k sreči doletela na iztegnjenih sprednjih sedežih najetega avta za podrto kmetijo sredi vinogradov nad mestom Licata.

Prvo noč sva prespala (pravzaprav zaradi dolgo v noč trajajočega koncerta prebdela) v kampu El Bahira pred San Vitom, potem sva se za dve noči preselila v udobje apartmaja mladih. Prvo popotovanjsko noč sva šotorila za vodnim zbiralnikom (če ni bilo le stranišče) na vrhu hriba z garibaldinskim obeliskom (slika 11) in kostnico (orsario) Sacrario di Pianto Romano, postavljeno v spomin bitke pri Calatafimiju. Tu naj bi Garibaldi izrekel stavek: »Qui si fa l'Italia o si muore,« ki je vklesan na spomenik (slika 10) – lep zgled civilizacijskega principa žrtvovanja, kot ga kritično reflektirajo knjige in članki na spletišču Library of social science.

Prijeten je bil postanek v kraju Santa Margherita di Belice, ki ga sicer ni v nobenem vodniku in tudi na zemljevidu ni označen kot ogleda vreden, kulturno pa živi iz izjave pisatelja Giuseppeja Tomasija di Lampedusa (1996–1957) (slika 14 in slika 15), da je tu najraje počitnikoval. Po njegovem romanu Gattopardo je Visconti posnel film (slika 16), mesto podeljuje v njegovem imenu literarne nagrade. (slika 17.)

Druga sicilijanska literarna figura je Luigi Pirandello (1867–1835). Njegovi verzi (slika 22) in kiparski portret (slika 23) so bili posneti pred vhodom v rojstno hišo (slika 24), ki je muzej. Hiša stoji nad obalo južno od mesta Agrigento. Malo stran je njegov grob, katerega obisk spretno tržijo.

V steni okrepčevalnice v gorskem mestu Polizzi Generosa sem posnel sicilijanski grb trinacria (slika 37). Sicilija ima neverjetno veliko grških antičnih arhitekturnih ostankov, presenetile so velike nerazparcelirane površine obdelanih polj, ki pokrivajo cele doline in griče, in velikost starih mest na vrhu hribov, z ozkimi strmimi ulicami.

Svet je majhen: ob odhodu sva na letališču Trapani slučajno srečala Jožeta Lavriča Cascia, s katerim smo se spoznali letos v Novi vasi na Blokah ob Krpanovem simpoziju (gl. sliko 22 na strani Boj za Krpanovo dediščino). Jože je po očetu Sicilijanec (o svoje iskanju sicilijanskih korenin je napisal knjigo Korenine siciljanskega labirinta COBISS, ki priziva v spomin Pregljevo povest Peter Pavel Glavar (celotno besedilo je na Wikiviru), v kateri je naslovna oseba na poti za očetom Petrom Jakobom Testaferrato) in je najboljši vir informacij o znamenitostih in dobri hrani na turističnih kmetijah (azienda agrituristica), za naju tokrat žal prepozno. Tudi za Etno in za Catanio, kjer se je rodila sv. Agata, zavetnica glavne ženske osebe v Visoški kroniki (gl. mojo interpretacijo), je zmanjkalo časa.

Zadnja serija slik dokumentira Anine in Juretove šestice in sedmice v okoliških plezališčih.