Begunje 1. novembra 2024
Prvi november je, ko se spominjamo mrtvih, in na prostoru smo, kjer so mrtvi pokopani. O ničemer drugem kot o smrti torej ni mogoče razmišljati v slovesnem nagovoru. In vendar naj poskusim nekoliko drugače, in sicer z vprašanjem, kaj je tisto, kar ta kraj, Begúnje ali po domače Begne, najbolj znači, po čem je kraj najbolj poznan oz. prepoznaven. Najbrž se strinjamo, da po tovarni Elan, po Avsenikih in po gradu Kamen. Seveda tudi in še prej po bolnici za duševno bolne (kamor v jezi grobo pošiljamo koga) in po gestapovskih zaporih ter pobijanju talcev med drugo svetovno vojno; ampak s takimi žalostnimi rečmi se ne ponašamo in jih, če se le da, iz promocijske predstavitve kraja izpuščamo.
| Begunje 1. novembra 2024 | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Begunje 1. novembra 2024 |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Govor na grajskem grobišču 1. novembra 2024 ob 11.00 |
| Klasifikacija | |
Objektivnejšo podobo kraja pričakujemo v enciklopediji, vendar tudi tam ni vse v ravnotežju, poudarek je na sakralnih vsebinah: cerkve, fara, škof Jeglič, ki se 1899 proslavil z zloglasnim požigom Cankarjeve pesniške zbirke Erotika in z rohnenjem proti brezbožnemu komunizmu. Ker smo tule zbrani tisti, ki se zavedamo pomena narodnoosvobodilnega boja v drugi svetovni vojni za slovenski obstanek, nas zanima, kako so predstavljene begunjske NOB-teme. V Wikipediji, ki je mati vseh enciklopedij, je v okviru gesla o gradu Kacenštajn tudi nekaj o gestapovskih zaporih in v geslu Dolina Drage tudi nekaj o grobišču talcev. Muzej talcev ima svoje geslo. Iz članka o Avsenikovi pesmi Tam kjer murke cveto, ki opeva »dolino zeleno, s krvjo prepojeno predrago«, izvemo, da edino te pesmi Slavko Avsenik ni pustil prevesti v nemščino. Pa bi jo moral! Ampak se je najbrž bal, da nemški publiki ne bi bil všeč spomin na to, kako so njihovi starši streljali slovenske talce v Dragi, in da bo to škodovalo priljubljenosti njihove muzike med Nemci.
Veliko izčrpneje so Begunje opisane v angleščini. Ko sem pred leti naletel na angleški članek o Begunjah, je ta izpostavil množična grobišča, vendar, pazite!, ne grobov talcev, ampak grobišča tri tedne po uradnem koncu vojne (29. maja 1945) maščevalno pobitih nemških zaporniških paznikov v Dragi in okrog 20 vlasovcev, to je Rusov v nemških enotah pri smučišču Krpin.
Maščevalni poboj nemških stražarjev je seveda obžalovanja vredno dejanje, posebej zato, ker so bili med pobitimi tudi antifašisti (ekonom Pertsch, ki je družino Franceta Kidriča rešil taborišča, in orožnik Litzenbauer), ki so partizanom Kokrškega odreda pomagali osvoboditi jetnike, in spričo dejstva, da se je eden od glavnih zločincev, gestapovec Klemens Druschke uspel izogniti kazni. Narobe je tudi, da ni dokumentov o njihovem zaslišanju; komisar KO Andrej Bohinc je moral zato, ker je poizvedoval po njih, za več let na Goli otok. Znano ni število usmrčenih ne njihova imena ne kdo jih je ukazal likvidirati potem, ko jim je bil obljubljen prost odhod. Bili so kruti in zmedeni časi, neprimerno jih je presojati po mirnodobnih kriterijih in brez upoštevanja trpljenja, krivic in smrti, ki ga je okupator skozi štiri leta povzročal v Begunjah.
Da so Begunje z Drago kraj, kjer so Nemci pobili 849 talcev, ki imajo v okolici šest obeležij, in da so več kot 5000 zapornikov poslali v nemška koncentracijska taborišča, od koder se marsikdo ni vrnil, vse to sem v članek dopisal sam, da ne bi ostal vtis, kakor da so Begunje kraj, kjer so zločinski Slovenci brez sodbe in razloga pobijali nedolžne Nemce. Razširjevalci takega vtisa so pogosto potomci slovenskih kolaborantov in izdajalcev, ki so po drugi svetovni vojni pobegnili na zahod.
Marsikje domobranska propaganda uspeva. Ko vprašam gospodarja hiše v Tuhinjski dolini, zakaj je snel s fasade spominsko ploščo, posvečeno njegovemu staremu očetu in njegovemu bratu, ki so ju umorili v Begunjah, pravi, da z njo noče jeziti svojih sosedov, ki so ju ovadili okupatorju, in da hoče pozabiti na temna poglavja iz rodbinske zgodovine. Pozaba in odpuščanje sta lep korak k spravi in miru. A kaj ko v naslednjem stavku začne isti človek, ki je najbrž preživel lepo socialistično mladost, užaljeno brskati po ranah, ki jih je »komunistični režim« tik po vojni povzročil njegovim prednikom. Spravljene plošče noče pokazati, ker se očitno sramuje, da so bili njegovi predniki na uporniški, ne pa na okupatorjevi strani. Hvala lepa za tako pozabo in za tako spravo. Pozaba na način potlačenja samo pripravlja teren za nov razkol v skupnosti, za nove medsebojne poboje in krivice. Ne, pozabljati ne smemo: ne fašističnih in nacističnih zločinov ne maščevanja nad nacisti in fašisti po vojni.
Skupina zavzetih posameznikov postavlja na spletni zemljevid partizanska obeležja, več kot 8500 se jih je nabralo doslej, nihče ni vedel, da jih je toliko, in še nismo pri koncu. Begunjskih obeležij je okoli 20. Na splošnih zemljevidih, ki jih uporabljamo na telefonih, pa so partizanski spomeniki vrisani zelo selektivno, tudi na informacijskih tablah in v turističnih brošurah jih radi izpuščajo. Med najbolj razširjenimi je javni interaktivni zemljevid OpenStreetMap, ki je podlaga mnogim aplikacijam na telefonu. Nanj ljudje sami vnašamo vse mogoče, od kolesarskih poti do defibrilatorjev. Za vajo sva pred dobro uro z ženo vanj vnesla tole grobišče in Muzej talcev, jutri nadaljujeva z Drago in drugimi partizanskimi obeležji. Je prav enostavno, kdor se znajde na fejsbuku, bi znal na spletni zemljevid vnesti tudi krajevna obeležja. Kulturnozgodovinsko ozaveščene skupnosti to pridno počno. Tudi mi jih bomo, obljubljam!
Še nekaj o tukajšnjem Muzeju talcev, za katerega si Vlasta Felc prizadeva, da bi vanj vrnili predmete in fotografije iz krutih vojnih časov, da ne bi bil videti tako zelo prazen. S partizanskimi zbirkami je v muzejih križ. Nekoč je imel vsak lokalni muzej vsaj sobo, posvečeno NOB, po osamosvojitvi pa so jih sramežljivo ukinjali, umikali eksponate v klet in partizanske vsebine nadomeščali s prvo svetovno vojno ali čim drugim. Čim manj o partizanih, da ne bomo vznemirjali tistih od antikomunistične alergije razbolelih rojakov, ki konca druge svetovne vojne nočejo razumeti tako, kot so ga navdušeno, vzneseno in opojeno doživeli naši starši in stari starši in kot ga dojema in razume cel svet: to je kot osvoboditev od okupatorja in kot zmago nad nacizmom in fašizmom.
Naj zaključim optimistično. Partizanska obeležja na Slovenskem so povečini lepo vzdrževana (zgled je lahko obnova tegale grobišča po lanski ujmi), v grajskem parku v Radovljici bo pred grobnico stala večjezična informacijska tabla, mogoče se bodo za vrnitev eksponatov NOB odločili tudi v kroparskem kovaškem muzeju. Nič ne pomaga, če se samo pridušamo nad izkrivljanjem zgodovinskih dejstev, uprimo se mu z obnavljanjem obeležij, položimo rožo ali kamenček z rdečo zvezdo nanj, postavljajmo jih na zemljevid, v turistične brošure in pišimo o ljudeh in dogodkih, ki jih spomeniki obeležujejo. Mogoče bo potem tudi učiteljem v šoli lažje kako uro posvetiti partizanstvu in NOB in kovaškemu muzeju v Kropi lažje vrniti NOB-eksponate v prenovljene prostore.
Danes skoraj ni javnega govora, ki se ne bi dotaknil najbližjih dveh od aktualnih vojn in izrazil skrb glede naše prihodnosti in glede usode celega sveta. Več kot 40.000 Palestincev je samo v zadnjem letu pobil izvoljeni judovski Herrenvolk v Palestini, kar sicer počne "po božji zapovedi" že od 1948 dalje, na severovzhodu Evrope se po scenariju in v režiji ZDA pobijajo med seboj Ukrajinci in Rusi. Lepo prosim, ne slepimo se, da je to daleč in se nas ne tiče, uprimo se vojnim hujskačem in lažnim vojnim propagandistom z glasnim NE v tretjo svetovno vojno!