Spominska slovesnost na Srednji Dobravi pri Kropi

Srednja Dobrava je bila nekoč poznana po semnjih na god svetega Roka, čeprav je sveti Rok samo eden od svetnikov v vaški cerkvi, ne pa njen patron. Semnju na Dobravi je Joža Lovrenčič posvetil celo poglavje v svoji »povesti izpod Jamnika« Pereči ogenj leta 1928. Po drugi svetovni vojni je k prepoznavnosti Dobrave prispeval legendarni učitelj, ljudski prosvetitelj in narodni heroj Stane Žagar, ki je padel v partizanih kmalu po začetku druge svetovne vojne, 27. marca 1942. Skupaj s 16 padlimi sovaščani, med katerimi sta tudi njegov sin in njegova hči, leži na dobravskem pokopališču v grobnici, ki jo je zasnoval arhitekt Boris Kobe leta 1957: osemnajst zlomljenih žitnih klasov simbolizira prezgodaj zaključena človeška življenja. Proslave v njegov spomin so se skozi desetletja odvijale okrog prvega novembra, nanje so se zgrinjale množice iz vseh koncev, na njih so govorili eminentni govorniki, Gorenjski glas je redno poročal o njih. V zadnjih letih, ko prireditev pripravlja Mira Hladnik, so se Staneta Žagarja, po katerem se je do 1994 imenovalo najvišje državno priznanje za pedagoško delo, v govorih spominjali Ljubo Bavcon, Matjaž Kmecl, Božo Repe, Rudi Rizman, Viktor Žakelj, Vesna Mikolič, Jožica Hribar, Dragan Petrovec, Ivo Vajgl, Drago Štefe, nastopiti sta nameravala tudi Milan Kučan in domačin Janez Kocijančič, pa je prvemu nastop preprečil kovid, drugemu pa smrt.

Letos je bilo vreme na dan slovesnosti tako toplo in lepo, kot na dobravski semanji dan v povesti Joža Lovrenčiča. Na obzorju so se razločno risali nazobčani Julijci. S pokopališča se vidi tudi Triglav, kar je znal ceniti duhovnik Jakob Aljaž, ki je v letih 1880—1889 služboval tu. Govornik je bil upokojeni polkovnik in veteran vojne za Slovenije Miloš Šonc, dobro poznan vsem, ki spremljajo utrip aktivnega državljanstva na komentatorskih straneh časopisov, na spletu ali na protestnih zborovanjih. Žagarjevo odločitev za upor je navezal na aktualne družbene dileme in pozval k ničelni toleranci do naciklerofašizma, ki želi razvrednotiti Žagarjevo žrtev za boljši jutri. Na trobento je zaigral Stanislav Praprotnik, Magda Štupnikar pa je recitirala socialno angažirane pesmi Karla Destovnika Kajuha, Draga Misleja – Mefa in Vinka Möderndorferja. Na koncu so prisotni dobili v roke 17 prodnih kamnov, ki jih umetelno pobarvala Breda Rozman, in jih medtem, ko so praporščaki otrpnili v položaju mirno, položili k vznožju kovinskih žitnih klasov.

Učencev lipniške šole, ki se imenuje po Stanetu Žagarju, tokrat ni bilo zraven, ker se učiteljica, ki je prevzela pripravo programa, ni hotela odpovedati pesmim Franceta Balantiča. Pesnik Balantič se je, kakor je znano, boril na domobranski strani proti partizanom (bremeni ga poboj treh mladih partizanov pri Bločicah) in preprost človeški čut nam pravi, da na grobu padlega ne bomo dali prepevati njegovemu smrtnemu sovražniku, pa naj so njegove pesmi še tako lepe. Balantičevi verzi na partizanskem grobu ne bi bile noben korak k spravi, ampak le nepietetna politična zloraba poezije. 

Prireditev se je končala z obaro v gostilni pri Marički sredi vasi, kjer se radi ustavljajo romarji na Brezje, kolesarji in tuji turisti. Od tod se odpira razgled na Jamnik, na drugi strani pa na cel venec Karavank. Ni čudno, da se je Stane Žagar, sicer primorski begunec, tako navezal na ta slikoviti kraj.

Miran Hladnik