Ob dnevu upora proti okupatorju
Spoštovani, naj se predstavim: pol leta sem že upokojenec, prej pa sem več kot 40 let matral ljubljanske študente s slovensko književnostjo. V prostem času s skupino navdušencev vpisujemo partizanske spomenike na slovenski zemljevid. Do zdaj se jih je nabralo 8100, česar ni nihče pričakoval. Škofjeloških je med njimi 120, večinoma jih je vnesel nekdanji ravnatelj škofjeloškega muzeja Franc Podnar. Ker današnjemu večeru daje ton poezija komandanta Škofjeloškega odreda Ota Vrhunca, s partizanskim in pesniškim imenom Blaž Ostrovrhar, sem šel v našo zbirko pogledat, kje vse so njegova obeležja. Pet jih je: družinski nagrobnik v Pirničah, plošča v Pirničah na hiši, kjer je živel, kamen nad Topoljami, kjer je padel, na spominski plošči padlim pisateljem v stavbi Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani in na plošči žrtvam v šoli v Selcih. Nagrobnika v Selcih, kjer je bil nekaj časa pokopan, ni več. Pa tudi kipa pred šolo v Medvodah, ki se je imenovala po njem, ni več. Niti imena šole. Prekrščevalce je motilo, ker jih je spominjalo na nacionalno izdajstvo njihovih vzornikov. Ostrovrharjeve verze najdemo na partizanskem spomeniku pri Sv. Lenartu in mogoče še kje.
| Ob dnevu upora proti okupatorju | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Dan upora proti okupatorju |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Govor v Sokolskem domu v Škofji Loki, Mestni trg 17, četrtek 25. aprila ob 17.00 |
| Klasifikacija | |
Njegov konec je žalosten: zadnje dni vojne so ga ranili loški domobranci; ker jim ni hotel pasti živ v roke, se je ustrelil. Domobranci so natisnili letak in se hvalili z njegovim ubojem, hkrati pa že pozivali ljudi, naj pobegnejo, dokler je še čas, da ne bodo deležni Vrhunčeve usode. Zmeden letak, kakor je zmedeno vsako zagovarjanje domobranskega narodnega izdajstva. Ne vem, koliko je splošno poznano, da se je 30. maja 1944 po neuspelem napadu Nemcev na Titov štab v Drvarju s skupino tovarišev povzpel na Triglav in tam razvil slovensko zastavo. Hvala organizatorjem, ker ste se v programu spomnili nanj. Sam sem se mu danes poklonil tako, da sem na Wikivir postavil troje njegovih pesmi, druge bom v naslednjih dneh, da jih za proslave ne bo treba vedno znova pretipkavati.
Tole priložnost izkoriščam za razmislek o prazniku, ki mu je današnji dogodek posvečen, to je o dnevu upora proti okupatorju ali o dnevu OF, kot smo mu včasih rekli. In za razmislek o upornosti kot človeški vrednoti.
Takih z izkušnjo okupatorja in okupacije med drugo vojno je vedno manj. Sam imam izkušnjo s študentsko okupacijo Filozofske fakultete v Ljubljani leta 2011. Zgodila se je po zgledu gibanja Occupy, ki je blokiralo dostop do jedrnih inštitucij sodobnega kapitalizma, kot so npr. borze. Okupacija, ki je sicer nekaj negativnega, je tedaj postala sredstvo boja za socialno pravičnost. Pred 13 leti sem bil hud optimist, prepričan, da živimo v času, ki omogoča dogovorno, ne pa nasilno reševanje družbenih napetosti. Ljudje na oblastnih položajih naj bi bili vendar razumni in zainteresirani za občo blaginjo. Zato sem se postavil proti študentskim zavojevalcem in z razredom stavkokazov kot rekonkvistador zavzel predavalnico in prekinil okupacijo domače inštitucije. Tako vsaj trdi kronika Filozofske fakultete. Med organizatorji okupacije je bil vaš sokrajan Miha Kordiš, grdo sva se gledala, dokler naju ni pred leti na proslavi v Dražgošah pobotala moja žena, ki je bila Mihova prijateljica na Facebooku. Mihovo uporništvo se mi je tedaj zdelo pretirano. A svet se je medtem radikalno spremenil na slabše, optimizem glede svetlih perspektiv človeštva se je razblinil in danes bi dal Mihovemu uporništvu prav.
Tale akademska anekdota ni najboljši primer za pojasnilo praznika, ki nas je poklical semle. Ko govorimo o okupaciji in uporu proti okupatorju, mislimo pač zelo konkretno na leta druge svetovne vojne med 1941 in 1945. Za naše stare starše je bila okupacija nedvomno zlo.
Kot literarni zgodovinar sem se posvečal raziskavam slovenskega zgodovinskega romana. Iz njih sem razbral, kako je reagirala skupnost v prelomnih zgodovinskih trenutkih ob nasilju od zunaj. Na izbiro je imela naslednje: 1. da se tujim vsiljivcem, ki so običajno močnejši in razvitejši, ukloni in se asimilira (take skupnosti prenehajo obstajati, v zgodovini za njimi izgine sled), 2. da se spreneveda, kakor da se nasilje sploh ni zgodilo (tako se spreneveda svet npr. danes ob genocidu Izraela nad Palestinci), 3. da se upre ali 4. da se s tujcem nekako sporazume, tako da od njega prevzame, kar ga kulturno dviga, vendar ohrani svojo identiteto.
Leta 1941 je šlo za upor, to je za odločitev, da se s silo odstrani vsiljena oblast okupatorja, ki je zavojeval oziroma s silo zasedel in si prisvojil ta prostor. S silo nad silo, bi lahko povzeli. Odločitev je bila glede na zgodovinske izkušnje prednikov skrajno tvegana, saj so se podobna dejanja v preteklosti spričo nadmoči nasprotnika vedno končala s porazom, od Črtomira do kmečkih uporov. Kakšna vmesna strategija (npr. civilizacijsko naprednejša možnost dogovora z nasprotnikom) zaradi sovražnikove radikalnosti ni prišla v poštev. Ta je namreč napovedal iztrebljenje Slovencev, saj se spomnimo Hitlerjevega ukaza Napravite mi to deželo spet nemško. Na možnost zapletenega sobivanja s sovražnikom je pokazal Finžgar v romanu Pod svobodnim soncem, v katerem se junak Iztok priključi sovražniku, da bi mu ukradel vojno znanje in ga premagal z njegovim lastnim orožjem; o tej strategiji preživetja razmišlja tudi Goran Vojnović v dramatizaciji romana, ki jo uprizarjajo v Novi Gorici. Zaradi tveganosti upora je bilo precej ljudi pripravljeno podrediti se okupatorju, prevzeti njegov jezik in navade, skratka izdati svojo skupnost, svoj jezik in kulturo in izdati tudi svoje uporne rojake. Samo da bi preživeli. Tolažili so se, da so Nemcem pravzaprav zelo podobni, da z drugimi Slovani itak nimajo dosti skupnega. In se sprenevedali, da niso predmet okupatorjevega nasilja, ampak da Hitlerju le pomagajo v boju zoper nevarnosti, ki pretijo civilizaciji: imperializmu, komunizmu in židovski zaroti. Odločitev za upor proti okupatorju je bila zato hkrati odločitev za obračun z domačimi okupatorjevimi kolaboranti.
Zgodovinsko tvegana odločitev za upor se je štiri leta pozneje izkazala pravilna. Cena je bila sicer velika (zaokroženo 100.000 mrtvih in tisoči izseljenih), ampak amputirano Primorsko so spet prišili k matičnemu telesu in »iz naroda hlapcev je vstal narod junakov«. Zdelo se je, kot da se je uresničila fantastična Cankarjeva, Bartolova, Kocbekova in še koga drugega vizija radikalne nacionalne preobrazbe. Navdušenje ob osvoboditvi leta 1945 je bilo zato neizmerno.
Ne morem iz svoje slavistične kože in jemljem v roke slovar. Za besedo upor tam najdemo sopomenke punt, revolt, rebeljon … in vstajo. Ki nas spomni na še en nekdanji praznik, dan vstaje slovenskega naroda 22. julija. Upor in vstaja pomenita eno in isto reč, to je 'nasilno odstranitev oblasti', in dva praznika za eno in isto reč sta dokaz, kako velik pomen so predniki pripisovali dejanju upora. Zanj so uporabljali tudi izraz vstajenje, za katerega bi dal roko v ogenj, da se nanaša na življenje po smrti (VSI BOMO VSTALI, piše nad vhodom na britof v Dravljah, Sv. Pavel 1. Kor. 15), če me ne bi slovar spomnil, da se prvi pomen besede vstajenje nanaša na družbeno dejanje. Tam so zgledi vstajenje iz sužnosti, vstajenje naroda, vstajenje zatiranih, kakor ga poznamo iz primorske himne Vstala Primorska iz leta 1944, ki jo je po vojni uglasbil Rado Simoniti, ja, oče diplomata in misleca Iztoka Simonitija in zgodovinarja ter politika Vaska Simonitija. Družbeni upor, upornost, vstajo in vstajenje je skupnost od nekdaj dojemala na skoraj religiozen način.
Naj se vrnem k svojemu uvodnemu zaupanju, da je reševanje socialnih konfliktov s silo preživeto, da je civilizacija dozorela do stopnje, ko svoje probleme rešuje dogovorno in v medsebojnem prilagajanju. Od kod predstava, da je kaj takega sploh mogoče? Oh, še ne tako davno je marsikaj govorilo v prid temu, da lahko pozitivne kolektivne cilje dosežemo na miren način: gibanje neuvrščenih, koncepti socialne države, darilne ekonomije in univerzalnega temeljnega dohodka, mene je opajala izkušnja z Wikipedijo in sodelovalnimi praksami občanske znanosti. Niso pa vsi prijatelji delili moje zaupljivosti v teh rečeh. Z glasbenika, pesnika in filozofa Janija Kovačiča (sina pisatelja Lojzeta Kovačiča) je bil in je še upor pozitiven že sam po sebi, upornost vidi kot eno vitalnih človeških lastnosti, medtem ko se je meni zdelo, da je bolje svoje človeške moči usmerjati v prilagajanje in dogovarjanje.
Časi so se spremenili. Radikalno spremenili. Spremenili na slabše. Zdaj že najbolj previdni politiki pravijo, da je svet iz tira in da postajamo volčja družba. Velesile grozijo z atomsko vojno in hazardirajo z eksistenco civilizacije in planeta. Naša deželica bo v tej vojni apokalipsi, v tem armagedonu zgolj kolateralna žrtev. Čikaški profesor Mearsheimer ravno te dni na Youtubu zlovešče (in kritično do svoje države) poudarja, da je prvi cilj Amerike uničenje Kitajske, ki ogroža njeno prvenstvo. Čas je dal prav Janijevi stavi na upornost, ne pa mojim utopičnim predstavam o pametnem in čutečem dogovarjanju. Spomin na upor proti okupatorju in negovanje upornosti v družbi ostajata za preživetje skupnosti nujna. Vse dokler ne napoči čisto drugačna družbena klima, v kateri bo, kot smo nekoč trdno upali, vladalo medsebojno razumevanje in spoštovanje, enakopravnost, miroljubna koeksistenca in sodelovanje, prost pretok blaga, ljudi, znanja (kajne, teh političnih idealov zahodnega sveta ni slišati nikjer več), ne pa brezobzirno uveljavljanje svojega pohlepnega interesa, kot ga kruto ilustrira geslo Make America first/great again.
Naj končam s pozivom, ki ga izrekam ob takih priložnostih. Upirajmo se vsem oblikam nasilnega, manipulativnega, izkoriščevalskega, nepravičnega obnašanja in ravnanja, pa naj prihaja s strani motenih posameznikov, ki so se zaradi naše državljanske mlačnosti in oportunizma znašli na oblastnih položajih, bodisi s strani obnorelih skupnosti, ki psihopatom slepo sledijo. In držimo pesti, tako kot so jih držali naši predniki leta 1941, da je odločen upor proti nasilju tista prava pot.
- Nazaj na Objave: Miran Hladnik