Nagovor na žalni seji za Francem Zadravcem
Spoštovani žalni zbor. S Frančkom Zadravcem sva se spoznala na Filozofski fakulteti, ko je bil izbran za asistenta leta 1957. Pozneje sva se tudi spoprijateljila, zato mi dovolite, da nanizam nekaj utrinkov iz tega odnosa. Ker sta bili najini ženi kolegici na Prulski šoli, in ker so nam pozneje tudi dodelili stanovanje v univerzitetnem naselju na Prulah, se je prijateljstvo še poglobilo. Toda odločilno za najino tesnejše sodelovanje pa je bilo leto 1970, ko je naju z ženo povabil in pritegnil, da smo kupili dve stari, opuščeni hiši v Istri, v Dolincih pri Umagu. Frančkovi iznajdljivosti se imamo zahvaliti, da smo hiši v relatino kratkem času adaptirali in usposobili za počitnikovanje. Franček je prišel iz kmečkega okolja iz Stročje vasi v Pomurju in želel si je, da bi se na nek način vrnil v to okolje, da bi vsaj del leta preživel na svoji zemlji. Pozneje je še nekaj zemlje dokupil, jo kultiviral, sadil in obrezoval sadno drevje – odlične slive, katerih sadike je prinesel iz Stročje vasi, še danes bogato rodijo – z veliko ljubeznijo je obdeloval vrt. Še posebej se je veselil pridelka paradižnika, za katerega je vedno poudarjal, da tako dobrega ni daleč naokoli. V Dolincih si je ustvari tudi prostor, kjer je lahko v miru in v odmaknjenosti znanstveno delal. Zgodilo se je, da smo se pripravljali na kopanje, pa se je Franček premislil, se umaknil v svojo sobo in zaslišali smo zven pisalnega stroja. Takrat smo vedeli, Franček dela, ne smemo ga motiti. Seveda pa se je Franček znal tudi sprostiti in družbo razveseliti s svojimi vedrimi domislicami. Bogati in poglobljeni so bili pogovori z njim ob dopoldanski kavici ali na večernem sprehodu po naši okolici. Pripovedoval mi je o svojih strokovnih načrtih, o vsebinah knjig, ki jih je nameraval izdati, pa tudi aktualnega političnega dogajanja se nisva izogibala. Z našimi skupnimi prijatelji smo praznovali razne okrogle življenjske obletnice, prepevali lepe stare slovenske narodne pesmi, presenetil pa nas je s kakšno šaljivo prleško pesmico.
Moram pa še nekaj poudariti v zvezi z njegovim značajem. Bil je v pravem pomenu pater familias. Izjemno je skrbel za svojo družino, bil je vzoren mož, skrben oče hčerke in sina. Še posebej se je predajal svojim vnukom in pravnukinji. Izjemno spoštljiv odnos pa je imel do svoje matere. To smo lahko ugotovili, ko mu je enkrat uspelo, da jo je za nekaj dni pripeljal v Dolince. Prepričan sem, da je v materi našel navdih za svojo življenjsko usmeritev.
Drobni peščeni curek v Frančkovi življenjski klepsidri je usagnil in smrt je pod njegovim dejanjem in nehanjem potegnila črto. Spominjale nanj pa me bodo njegove knjige, ki jih je nama z ženo podaril s posvetilom.
Dr. Ignacij Voje: Nagovor na žalni seji za Francem Zadravcem, Modra soba, Filozofska fakulteta 21. septembra 2016.