Za prešernoljubno družbo, zbrano v gostilni Kunstelj v Radovljici 8. februarja, sem se razgledal po ozadju Prešernove pesmi Ponočnjak, ki jo je pesnik namenil za Kranjsko čebelico 1834, vendar mu jo je prijatelj Čop v vlogi c. k. cenzorja »wegen ein paar derben Ausdrücke« (zaradi nekaj krepkih izrazov) črtal. Jernej Kopitar, ki je kot dunajski cenzor pesem dobil v roke, je na rokopis nekam privoščljivo zapisal: »hoc non delevit Vindobonensis, sed recte et prior, nam aliter, longe aliter narraret haec vel Čelakowski, etiamsi alia sat moliatur inepte«, v Grafenauerjevem prevodu: nisem jaz Dunajčan tega prečrtal, ampak nekdo drugi pred menoj, in sicer po pravici, zakaj drugače, čisto drugače bi bil povedal to celo Čelakovsky, dasi so druge njegove stvari dovolj zanič.

Balado so čez desetletja našli v zapuščini urednika KČb Miha Kastelica in jo objavili leta 1910. Prešernova sestra Lenka je prešernoslovcu Tomu Zupanu, pripovedovala, da je Ponočnjaka naredil po vzorcu svaka Jožefa Vovka, ki je prevzel Ribčevino po poroki s Prešernovo sestro Mino, in zaradi čigar grobosti sta šla potem od hiše Prešernova starša. Doma je bil s Črnivca pri Brezjah (Štantarjev, h. št. 3) in je imel v Mošnjah že prej punco, h kateri je zahajal še po poroki. Žene Mine zaradi rodbinskih zamer niti na pogreb njene matere ni pustil, izkazal pa se je v času Prešernovega umiranja, ko ga je prekladal, da ne bi dobil preležanin,[1] kar vzbuja dvome v nepristranskost enoglasne obsodbe, ki je je bil deležen s strani Prešernovih.

Lahko obstoječim prešernoslovskim spoznanjem kaj dodam? Ponočnjak se odpravi čez most v vas Mošnjo na drugi strani Save, »samoten kraj, soseska iz treh hiš«. Vaščani so po drugi svetovni vojni vas zaradi imena, ki se jim je zdelo nespodobno, preimenovali v Ravnico. Navihani Prešeren ni umestil dogajanja v Mošnjo namesto v sosednje Mošnje, kamor je hodil vasovat njegov svak, samo zaradi asociacij spolne narave, ampak mogoče tudi zaradi neke druge podobnosti. Od tamkajšnjih treh domačij se je eni reklo pri Muhovcu (h. št. 2, danes št. 7, lastnik se je pisal Svetinn). Prešernova mati Mina je bila rojena v Žirovnici v hiši, kje se je tudi reklo pri Muhovcu, pisala pa se je Svetina; mogoče je kak rodoslovec že kdaj preveril, ali sta bili domačiji celo sorodstveno povezani.

Ponočnjak hoče vzeti nedolžnost lepi Alenčici, na nočni poti v Mošnjo se mu pridruži hudič in ga na morišču po celonočnem razgrajanju ugonobi. Zraven so še vešče s Kleka (ki ni nujno Klek pri Ogulinu, kakor domneva Slodnjak, ampak eden od bližnjih Klekov (najverjetneje ta nad Planino pod Golico v Karavankah).

Omenjeno radovljiško morišče se je nahajalo na desnem bregu Save v Spodnjem Lancovem, torej je ponočnjak prečkal Savo prav tam. Danes se gre iz Radovljice peš v Ravnico po bližnjici čez Fuksovo brv (nekdanjo brv Planinskega društva) dobra dva kilometra nižje, vendar v Prešernovem času brvi tam še ni bilo.

Naj bo tale zapis spodbuda za popis Prešernovih pesmi na Wikipediji. Skopi komentarji v Prešernovem Zbranem delu bodo pri tem le v delno pomoč. -- miran hladnik

  1. Andrej Mrak: Žalostna usoda Prešernovega rodu z Ribičeve domačije. MMC RTV 10. 2. 2013.