Stoletnica Micka Lazar iz Krope

Nazaj na Objave: Mira Hladnik

Marija (Micka) Lazar je bila rojena na Miklavžev večer 5. 12. 1922 v Kropi. Živahna, nasmejana stoletnica, ki zna zbrano in iskrivo pripovedovati! Živi sama v značilni trški hiši sredi Krope, ozaljšani z rdečimi pelargonijami, za katere skrbi sama. Svojih otrok nima, tudi poročena ni bila, ima pa sorodnike, ki pogosto pridejo naokrog, pa ne iz dolžnosti, ampak zaradi njene prijetne družbe. Vsa leta je bila zaposlena v kroparskem Plamenu kot blagajničarka. Poudari, da so njeni izračuni vedno »štimali«. Pozneje in tudi še kot upokojenka je v ambulanti urejala Plamenovo dokumentacijo bolniškega staleža delavcev. Zelo rada je hodila na »šiht«, ker je bilo vzdušje med zaposlenimi prijateljsko in solidarno.

Neverjetno, kako dobro ji služi spomin! Še posebno, kadar s pripovedjo seže dlje v preteklost. Oživila je zgodbo o ranjenem partizanu, ki ga je skrivala in oskrbovala njena družina. Pri tem je pazila na zaporedje dogodkov. »Kje sva že ostali? A seveda, potem pa …« Tole je njena pripoved.

Bilo je pozimi na sveti večer leta 1943. Stara sem bila 21 let. Z dvema sestrama in dvema bratoma smo čemeli pri domači peči in čakali na starša, ki sta šla kropit starega ata po očetovi strani v drug konec vasi. Naenkrat se zasliši močno trkanje. Sosedovi Bertoncljevi punci, Potočnikovi po domače, sta na prag privlekli ranjenega partizana, rekoč: »Vi ga skrijte in poskrbite zanj, ker imate zvezo s partizani.« Mladi fant, Boris Šober po imenu, je bil ves premočen in premražen, okrvavljen in nezavesten. S sestro Majda sva ga prevzeli in poskrbeli zanj, kot sva vedeli in znali. Treba ga je bilo preobleči v suhe cunje in ga pokriti s toplimi odejami. Na srečo sta starša kmalu prišla. Odnesli smo ga v prvo nadstropje ter mu za silo oskrbeli strelno rano. Ko je prišel k sebi, sva mu postregli z juho. Ranjen je bil v dimlje pa eno roko je imel zlomljeno. Počasi se je ogrel in v pridušenem stokanju zaspal.

Kako je do tega prišlo? Nekaj borcev je za božič dobilo dopust, med njimi Boris Šober (1917–1985), po funkciji operativni oficir brigade, Peter Debeljak in Tine Eržen. Njihova enota – 1. bataljon Prešernove brigade – je tedaj taborila nad Kropo. V mraku so sestopali z Vodiške planine proti Kropi, kjer so naleteli na nemško kolono, ki je prihajala z jamniške strani. Na mostu pred Matičkovo hišo so Nemci streljali in zadeli Šobra. Debeljak, ki je bil lažje ranjen, in Eržen, ki je kot domačin dobro poznal kroparske gase, sta se uspela izmuzniti. Tudi Boris, doma z Vidma pri Ptuju, se je v tistem trenutku pravzaprav dobro znašel – zadegal se je čez most v potok Kroparico in se potuhnil v temnem kotu. Ko so se Nemci oddaljili, se je ranjen privlekel po ledeno mrzli vodi do prvih kroparskih hiš. Potrkal je pri Potočnikovih.

Nemci so na božič zjutraj prečesavali Kropo in iskali ubežnike. Zavedali smo se, da je cela družina v smrtni nevarnosti, če ranjenca najdejo pri nas. Seveda so potrkali tudi na naša vrata. Še zadnji hip so podnajemniki, ki so stanovali v prvem nadstropju, Šobra skrili na podstrešje, kjer smo gojili zajce in kokoši. Zlezel je v večji zaboj, čez so poveznili lesen pokrov, po vrhu pa posuli seno in listje.

Ravno smo se vrnili s pogreba za starim očetom, ko so štirje Nemci stopili v hišo in se posedli za mizo, mama Rezika jim je postregla z jamniškim češnjevcem in celó s potico. Oba z očetom sta bila priljudna in iznajdljiva. Oče Janez se je kot oficir 17. avstrijskega pešpolka bojeval na soški fronti. Dobro je obvladal nemščino in je izvidnike zamotil z dovtipi. Hvalil je Göbbelsa in Hitlerja, obiskovalci so si dolivali češnjevca in postajali vedno boljše volje … Šobrovih okrvavljenih cunj, ki so se sušile na peči, niso opazili in tudi hiše niso preiskali. Tako smo se po čudežu izognili usodnemu obračunu.

Naslednje dni so še patruljirali po vasi in spraševali po pobeglih partizanih. Čeprav so številni sosedje vedeli, kje je ranjenec, nas ni izdal nihče. Bili smo kot ena družina, zaupali smo si in pomagali drug drugemu. Česa takega danes ni mogoče več pričakovati. Vsak tiči sam zase, vsak gleda le na svojo korist … Že pred vojno smo imeli manjšo trgovino in pekarijo. V trgovino so partizani pogosto prihajali v »nabavo«, plačati pa seveda niso imeli s čim. V pekarni je domačin Janez Vidic vsak dan spekel kruh in ga odnesel do »skladišča« v Kroparski gori ali pa so ga prišli terenci sami iskat. Vidic je avgusta 1943 odšel v partizane in je že 13. 1. 1944 padel v Kamni Gorici.

Ranjeni partizan je počasi okreval. Sosedov študent medicine Jožko Šolar mu sicer ni znal prida pomagati, smo pa poslali našega 15-letnega brata Janeza v kranjsko lekarno, kjer je od skrivne zveze – lekarnarice Ivanke – dobil povoje in druga zdravila, ki so Borisa počasi spravila k sebi. Enkrat je prišel naokrog še zdravnik Debevec iz Radovljice, ki je rano strokovno oskrbel. Z njim je bil še neki pomočnik, ki je govoril nemško.

Tako so minili trije tedni strahu, prepletenega z vsakodnevnim bojem za preživetje številne družine in skrbjo za ranjenca. Večinoma sva ga hranili in previjali midve z Majdo. Rane mu je hodila previjat babica Antonija Čavs. Majda je poleg tega v muzeju zgoraj na skrivaj poučevala kroparske otroke; po vojni je postala priljubljena učiteljica na Osnovni šoli Stane Žagar v Lipnici. Hrane je bilo še za sedemčlansko družino premalo, stalno smo bili lačni. Vendar smo bili zadovoljni, ker smo nekomu rešili življenje. Tudi drugače smo tesnobo karseda pogosto preganjali s smehom.

Sredi januarja 1944 so Borisa Šobra prenesli v partizansko bolnico nad Prtovčem, zdravil se je še v več drugih partizanskih bolnicah, preden se je spet lahko pridružil četi. Tudi pozneje je nadaljeval z zdravljenjem v raznih ustanovah.

Po vojni se je poročil s svojim dekletom Jožico, s katero sta se spoznala že v partizanih, otrok pa nista mogla imeti. Ko je postal soorganizator zagrebškega velesejma, sta se preselila v Zagreb, v Kropo pa sta se vedno rada vračala in se z veliko hvaležnostjo spominjala svojih dobrotnikov. S sabo sta včasih pripeljala tudi brata Milenka Šobra, znanega povojnega novinarja, in ga ponosno predstavila Kroparjem. Ob obiskih je Boris pogosto omenjal papirnate jaslice, ki so mu jih postavili, ko so ga iz zajčnika prenesli nazaj v sobo. Tista lučka v jaslicah mu je v najtežjih trenutkih vlivala upanje in dvigovala moralo.

V enem od pisem očetu Janezu Lazarju pomladi 1946. leta je Boris zapisal: »Ko smo se spoznali, sem bil bolj mrtev kot živ. Revež, kakor ranjena srna, ki išče zavetja. Pri vas sem ga našel. Vrnili ste mi življenje.«

Spoštovana tovarišica Micka Lazar, vse najboljše za visoki jubilej in hvala za to pripoved.

Zapisala Mira Hladnik.

Slike:

Micka Lazar pri 20 letih

Boris Šober