Pod svobodnim evropskim soncem

Bogve koliko časa bo Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem (izhajal je v reviji Dom in svet 1906 in 1907) še slovensko identitetno berilo. Slovencem sicer imponira, da sega nazaj v davne čase, kot obljublja podnaslov »povest davnih dedov«, in kaže na prednike v 6. stoletju, problematičen utegne postati njegov naslov. Naslovni pojem svobode iz revolucionarnega gesla svoboda, enakost, bratstvo, ki je bil svojčas najvišji družbeni ideal, je namreč v zadnjih desetletjih izgubil na pomenu. Googlov Ngram Viewer lepo pokaže, kako se krivulja angleških ustreznic freedom in liberty skozi čas spušča in kako njuno mesto zavzemata izraza za varnost (security in safety). Nekaj podobnega se dogaja tudi v drugih jezikih, slovenščina ni nobena izjema. Včasih se je prisegalo, da »svoboda res je zlata, svoboda nam je vse, zanjo, če bo treba, vsakdo naj umre«. Tudi Finžgarjev roman uči, da je bolje umreti kot izgubiti svobodo. Danes ne sme umreti nihče več za noben ideal, v kritičnih situacijah, npr. v covidski histeriji, je brez izjeme »varnost na prvem mestu«, seveda na račun svoboščin, kot sta prosto gibanje in komunikacija.

Pod svobodnim evropskim soncem
Peter Žmitek, Ilustracija k Finžgarjevemu romanu Pod svobodnim soncem
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Pod svobodnim evropskim soncem?
Jezik	slovenski
Subjekt	slovenščina
Žanr	Prispevek za novogoriški Gledališki list SNG Nova Gorica ob drami Gorana Vojnovića Pod svobodnim soncem: po motivih romana Frana Saleškega Finžgarja, režiser Aleksandar Popovski, dramaturginja Martina Mrhar
Klasifikacija

Svoboda je bila za Slovence pomembna, ko je šlo za biti ali ne biti, npr. v drugi svetovni vojni, na kar kaže ime Osvobodilne fronte, potreba po svobodi se je spet pokazala nedavno, ko je skupnosti grozil zdrs v avtoritarno in policijsko državo, in se je zato oklenila stranke s pomenljivim imenom Svoboda. In svobodo imajo danes na jeziku Palestinci v Gazi, ki jim grozi iztrebljenje. Na ljubljanskem shodu za mir je bilo pred dnevi mogoče prebrati geslo: »Peace is the white man's word. Liberation in ours! End apartheid.«

Tolažimo se lahko s predpostavko, da je skozi burne zgodovinske prelome človeštvo ideal svobode v glavnem že uresničilo in da je zato zdaj napočil čas zavarovanja, oziroma konzerviranja pridobljenih vrednot, vendar sami pri sebi dobro vemo, da so civilizacijske pridobitve, kot je svoboda, krhke in da zavzemanje zanje – bolje rečeno boj zanje – nikoli ni končano. Ko na prvo mesto postavimo varnost, se to nujno zgodi na račun svobode. Več varnosti pomeni manj svobode.

Predvidevati smemo, da bolj ko bo zgodovina tepla Slovence, bolj se bodo vračali k romanu Pod svobodnim soncem in v njegovi zgodbi iskali recepturo za preživetje. Roman bo indikator slovenskega položaja v svetu. Če bo Slovencem kazalo dobro, po romanu ne bo povpraševanja, če pa bo glede prihodnosti zavladala skrb, ga bodo hvaležno vzeli v roke. Njegovo dramatizacijo leta 2023 razumem kot znak zaskrbljenosti glede aktualne drže skupnosti in negotovosti glede izgledov za prihodnost.

Potrdil, da gre za romaneskno mojstrovino, je v literarni zgodovini dovolj. Avtor romana je eden izmed 40 slovenskih klasikov, Ivan Pregelj ga je imel za »prvi slovenski izvirni 'svetovni roman'« in najboljši slovenski historični roman, za Antona Slodnjaka je »naš najboljši narodnotendenčni roman do prve svetovne vojne«. Pomembno je pojasnilo, da je hkrati vzgojni mladinski roman. Vzgaja nacionalni ponos, nagovarja za slogo med južnimi Slovani in mobilizira proti nacionalnim sovražnikom. Povzetek zgodbe v eni povedi: mladec Iztok gre v vojaško službo v Bizanc (današnji Carigrad, Konstantinopel ali Istanbul), središče vzhodnega dela rimskega imperija v času cesarja Justinijana I., da se bo priučil učinkovitim vojnim tehnikam, rešil svoj rod avarske nadvlade, pokvarjeni imperij porazil z njegovim lastnim orožjem in med svoje ljudi zanesel krščansko blagovest. Roman govori o možnostih preživetja skupnosti spričo dominantnih in agresivnih sosedov in je v tem smislu zgleden primerek žanra zgodovinskega romana, ta je namreč v celoti prostor preigravanja kolektivnih preživetvenih strategij.

Ožje sorodstvo romana Pod svobodnim soncem so romani, v katerih se junak, ki ni Slovenec, zoperstavlja imperiju daleč zunaj slovenskega etničnega ozemlja, in so kljub temu nezgrešljiva prispodoba slovenske zgodovinske usode. Podobna sta mu s 30-letnim zamikom objavljena Alamut (1938) Vladimirja Bartola in V Sibilinem vetru (1968) Alojza Rebule. Podobni so si celo po presežni dolžini (vsakega je skoraj za tri romane). Finžgar in Bartol sta se ob njih izčrpala in nista napisala nič daljšega zgodovinskega več, sta bila pa njuna romana med najbolj vabljivimi za ponatiskovanje in prevajanje. Roman Pod svobodnim soncem se dogaja med južnimi Slovani daleč stran od Slovenije, vendar ga imamo kljub temu za eminentno nacionalnoozaveščevalno besedilo. Slovenski nacionalni interes je bil v Finžgarjevem času še identičen ideji slovanske vzajemnosti. Genetsko povezanost s širnim slovanskim zaledjem so predniki občutili kot jamstvo za nacionalni obstanek.

Bralci so sporočilo romana Pod svobodnim soncem, ki je bil napisan iz skrbi zaradi velikega izseljevanja, so aktualizirali v nacionalnospodbudne in državotvorne namene, skladno s sočasnimi usodnimi zgodovinskimi dogodki: knjižni natis leta 1912 je ponujal zgodovinsko vzporednico balkanskim vojnam proti Turkom, ponatisi po drugi svetovni vojni so vlekli paralele z narodnoosvobodilno zmago nad okupatorjem. Ko se je leta 2004 Slovenija po svoji enoglasni volji vključila v Evropsko unijo, bi se politično usmerjevalna vloga romana po logiki morala končati, saj nov slovenski položaj enakopravne članice EU ni bil več skladen z zgodbo o emancipatoričnem spopadu junaka z izrojenim in zatiralskim imperijem. Finžgarjeva pripoved je s poudarjanjem nacionalnih vrednot in s sovražnim odnosom do tujega zelo neprikladna za artikulacijo evropskih povezovalnih idej in življenja pod svobodnim evropskim soncem. Vse podreja »ohranitvi naše kulture« in nacionalnemu samospoštovanju. Iztok je od imperija (civilizacije) brez zadržkov sprejel samo krščanstvo, sicer pa ni imel namena vključiti se vanj, čeprav je imel to možnost. Namesto tega je zvito prežal na priložnost za vrnitev k svojemu plemenu.

Če roman beremo v aktualnem političnem kontekstu, dobi antični Bizanc podobo današnjega Bruslja, Iztok pa prevzame vlogo Slovenca, ki Evropo razume kot pretnjo slovenski samobitnosti. V Evropo ne vstopa, da bi sodeloval pri njeni izgradnji, ampak da bi »počrpal« čim več njenih sredstev. Ko se Evropa znajde v krizi, ji obrne hrbet in se vrne nazaj v podalpsko plemensko samozadostnost. Roman skratka ni kompatibilen z deklariranimi evropskimi vrednotami sodelovanja, vključenosti, zavzetosti pri gradnji perspektivnejših modelov preživetja, ki presegajo kolektivni egoizem nacionalnega interesa.

Rok politične uporabnosti romana bi se zaradi nekompatibilnosti zgodb moral izteči, pa se začuda ni. Nezmanjšana popularnost romana in njegove šolske razlage so razkrile slovenski ambivalentni odnos do novega evropskega »imperija«. V šoli so predstavljali roman kot slovensko vstopnico za EU (Pod svobodnim soncem svobodni v sodobno Evropo). Roman naj bi »hotel pokazati Slovencem, da smo samosvoj narod, ki potrebuje državo.« Razločno Finžgarjevo slovansko in jugoslovansko združevalno stališče po razpadu Jugoslavije ni bilo več vabljivo, zato se je o njem molčalo in sporočilo romana anahronistično potvorilo v metaforo boja za slovensko državno samostojnost.

Ker sem tedaj prosvetljeni in odprti evropski politiki zaupal bolj kot obujanju domačih atavističnih nacionalističnih duhov, mi je šlo táko sprenevedavo branje romana kot reklame za EU na živce. Pomiloval sem Evropo, ker je medse sprejela članico, ki je vstopila vanjo s figo v žepu; s takimi nezanesljivimi članicami si bo težko pomagala. Kot olajševalno okoliščino sem navajal, da roman ne spada v literaturo za odrasle, ampak da je zaradi črno-bele odslikave sveta, narodnopedagoških ciljev, šibke psihologije, klišejskih postav, bujne fabule in zanosnega rodoljubja, pomanjkanja časovnega in krajevnega kolorita in poveličevalne patetike le mladinski roman. In v slogu črnega humorja navrgel, da pa nam gotovo »pride spet prav v naslednji vojni«.

Nove vojne si nisem zares predstavljal, še najmanj pa, da se bo zgodila tako hitro. Zdaj smo na njenem robu, če že ne kar v njej. Besednjak evropskih vrednot se je čez noč spremenil, prej prijazni obraz imperija so prepredli in popačili izrazi kulturne diskvalifikacije, človeške brezčutnosti, brezobzirne manipulativnosti in fašistične nasilnosti. Iztokova drža (»bratoljubje, sloga in disciplina«) in njegova preživetvena strategija, to je zrušenje zavoženega imperija od znotraj, sta znova aktualni.

Opombe

---

• Nazaj na Objave: Miran Hladnik