Slovenščina v znanosti ali zunaj nje

Načelno stališče je zelo preprosto: Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v lingui franci angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini. Večinoma nagovarjamo svojo skupnost (druge skupnosti nagovarjajo drugi v drugih jezikih). Zlasti za lokalne teme je interes zunaj lokalne skupnosti majhen, zato je za razprave na lokalne teme običajen jezik lokalne skupnosti, npr. za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina. Seveda pa je legitimno in nujno tudi širjenje domačih spoznanj preko meja skupnosti, in to v jezikih teh skupnosti ali kar v angleščini. Razloge za neenakopravno udeležbo jezikov v svetu, ki ga danes monopolno obvladuje angleščina (govorijo tudi o imperialnem jeziku), je italijanski digitalni humanist Domenico Fiormonte pripisal tudi jezikovni in kulturni ignoranci in predsodkom angleško govorečih akterjev.

Slovenščina v znanosti ali zunaj nje
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Slovenščina v znanosti ali zunaj nje
Jezik	slovenski
Subjekt	slovenščina
Žanr	Prispevek za okroglo mizo Slovenščina v ali izven znanosti. Dialogi 26. 10. 2023 ob 18.00, Xcenter, Delpinova ulica 20, Nova Gorica
Klasifikacija

Poročal bom o svojih izkušnjah z jeziki na štirih področjih:

1. v wikijih
2. kot moderator foruma Slovlit
3. kot urednik Slavistične revije
4. kot učitelj in raziskovalec slovenske književnosti

1. Wikipedija je prostor diseminacije znanstvenih spoznanj. Enciklopedični članki spadajo med strokovne oz. pregledne znanstvene objave, torej je Wikipedija pomemben segment znanosti. Jezikovno je pluralna (v več kot 300 jezikih), komunikacijo med njimi omogočajo prevodni avtomatizmi, npr. na Wikipodatkih ni važno, ali jih iščeš in vpisuješ v angleščini ali v kakem drugem jeziku, sistem te razume in se prilagaja govorcu. Wikipedijska izkušnja je izkušnja z raznolikostjo razumevanja pojavov tega sveta. Pojem kolektivni roman poznajo samo nekateri jeziki, enako je s trivialno literaturo, tudi pojmi mali človek, planinska povest, partizanski roman, liberalizem ... so lokalno specifični. Zato prevajanje drugojezičnih gesel pogosto ne pride v poštev, ampak bolj njihova lokalizacija.

2. Slovlit spada na področje strokovne komunikacije in obveščanja. Čeprav je nezanemarljivo število naročnikov od drugod, je jezik komunikacije 1700-glave skupnosti filologov in drugih zainteresiranih slovenščina. Pred leti je Janez Dular protestiral proti objavi vabil v angleščini, ker to krši zakon o slovenščini v javni rabi. Kot moderator skušam slabo voljo te vrste zaobiti a) s prevodom oz. slovenskim povzetkom angleškega sporočila, b) z objavo zgolj povezave na angleško obvestilo, c) s citiranjem (v narekovajih), odvisno od razpoložljivega časa, interesa in vrste objave. Načelno se s preferiranjem slovenščine strinjam, v praksi pa nisem za sklicevanje na zakon, ampak za ozaveščeno razmerje med omejevanjem in dopuščanje hegemonske angleščine.

3. Jezikovna politika Slavistične revije dela v korist slovenščine (nobena druga tuja revija tega ne bo počela; avtorjem, ki smo zanje zainteresirani, predlagamo, če je le mogoče, prevod razprave v slovenščino), v manjšem odstotku je revija odprta drugim jezikom: angleščini (v kazalu, izvlečkih, povzetkih, ključnih besedah, citirani literaturi, ob večjezični problematiki), slovanskim jezikom, kadar so ti jeziki predmet razpravljanja. Tuji avtorji si želijo objav v angleščini in članek radi umaknejo, če ga uredništvo sklene objaviti v slovenskem prevodu. Večkrat prevajamo literarnovedne kot jezikoslovne prispevke. Jezikovne preference piscev znajo biti tudi politične narave, npr. ruski avtor, živeč zunaj Rusije, je želel nekrolog ruskemu jezikoslovcu simbolično objaviti v ukrajinščini.

Indeksirni sistem Scopus diskriminira članke v cirilici: jih ne evidentira, jih evidentira z napakami ali z veliko zamudo; akterji so (slabo plačani) indijski ipd. popisovalci. Seznam literature transliteriramo posebej zanje.

Članke v manj uporabljanih jezikih recenziramo s pomočjo prevajalnikov, ker je revija na spletu v odprtem dostopu, domnevam, da se tudi branje člankov dogaja s strojno pomočjo.

4. Predavanja in raziskovanje. Za slovenistiko je normalno, da študij poteka v slovenščini; posamezni tuji študentje se slovenščine naučijo v tečajih. V drugih jezikih sem predaval le na gostovanjih na neslovenističnih oddelkih v tujini (ZDA, Nemčija in drugje, po spletu okoliščin ali zaradi habilitacijskih zahtev). Mednarodna izkušnja je bila dragocena!

Sprijazniti se je treba, da spoznanja, do katerih se dokopljejo neangleško pišoči, ne bodo prišla v globalno zavest, dokler se mednarodna skupnost ne navadi uporabljati prevajalnikov. Prim. Catherine Bode, ki počne podobne reči z avstralsko literaturo, kot jih sam s slovensko, objavlja v angleščini in je zato globalna referenca, za slovensko književnost in metode njenega raziskovanje je težje vzbuditi mednarodni interes. Domnevam, da je tudi v naravoslovju do neke mere podobno: angleška wikipedijska gesla o slovenskih raziskovalcih so redka, slovenska wikipedijska gesla pa pokrivajo humaniste v večji meri kot naravoslovce; stava na angleščino se naravoslovcem vedno ne izplača.

Predmet tujega interesa utegnemo postati, če se izpostavimo v mednarodni diskusiji (na konferencah, na forumih). Na forumu Humanist sem naletel na odprte in jezikovni pluralnosti naklonjene kolege, npr. pri kanadskem Voyantu (Geoffrey Rockwell), na forumu Humanist (Domenico Fiormonte), kakor tudi jezikovne ignorante in angleške samozadostneže.

Kadar pišem za tujega interesenta, s predobjavo poskrbim tudi za slovensko verzijo članka na Wikiverzi. Prevod v drugi jezik (s pomočjo prevajalnika) je koristen tudi zato, ker razkrije slaba in težko razumljiva mesta v izvirniku.

V prihodnosti pričakujem, da problema jezikovne izbire ne bo, ker bodo komunikacijo sproti tolmačili stroji in opozarjali tudi na konceptualne razlike med jeziki. Optimistično predvidevam, da preklapljanje med jeziki nikogar ne bo finančno bremenilo ali postavljalo v neenakovreden položaj. Lahko pa se seveda motim in bo naša prihodnost v jamah, naše orodje pa ne bo Deepl, ampak gorjača.

Če znanstveno raziskovanje jemljemo kot tekmovalno panogo, kjer morajo biti pogoji za tekmovalce enaki, potem je najbolje res preklopiti na angleščino, še bolje pa bi bilo, če bi se kar priključili raziskovalcem na tujih univerzah in inštitutih (kjer je bolj stimulativno okolje, živahna komunikacija in podobno!). Če pa naš cilj ni samo plezanje po lestvici posamezne discipline, ampak nam gre za razumevanje sveta in sporočanje spoznanj in razširjanja vednosti v skupnosti, ki ji pripadamo, če nam je torej mar domača znanstvena kultura, potem bomo dali prednost slovenščini, a brez izključevanja drugih jezikov. Od izločanja slovenščine v znanosti do ukinitve "nekonkurenčne" slovenščine tudi na drugih področjih je le majhen korak. Dilema znanost v angleščini ali v slovenščini je napačna in zavajajoča. Namesto ali/ali moramo razmišljati v smer in/in.

Za zaključek ponavljam, da je vprašanje jezika staro. Renegat Karel Dežman je glavne vzroke slovenskemu zaostajanju videl v lenobi, »farški potuhnjenosti«, pohlevnosti, alkoholizmu, nadutosti, egoizmu, prepirljivosti, nezainteresiranosti za javne reči in surovosti rojakov. Napredek si je obetal le od nemške omike, odpoved nemščini bi po njegovem Slovence vodila v obskurantizem in ultramontanizem. Ker se ni obrnilo po njegovem, se je preimenoval, prenehal je pesniti slovensko, postal je znamenit naravoslovec in vodja ljubljanskih Nemcev, a v času svojega županovanja si je moral zaradi jeze slovenskih someščanov oskrbeti policijsko varstvo. Njegovo prepričanje, da bodo Slovenci z nemščino ohranili svojo konkurenčno zmožnost, je bilo sorodno današnjemu zavzemanju za angleščino kot linguo franco. Slovenski politik in pesnik nemškega rodu Anton Alexander Auersperg leta 1877 pisal podobno: »Velike civilizacijske cilje stoletja lahko doseže le skupno prizadevanje kulturnih narodov. Malo pleme, ki se tem nalogam nasproti želi izolirati, nemočno ždi in bo v nazadovanju in podivjanosti propadlo. Človeštvo je pač višje kakor narodnost!«  Auersperg se je, čeprav je bil Prešernov prijatelj, negativno zapisal v slovenski kulturni spomin.

Prizadevanja rojakov za nemščino v znanosti so se končala z njihovim prestopom v nemško kulturo in opustitev slovenstva. Danes take usodne odločitve k sreči niso potrebne, znanstveno se da soobstajati v več jezikih. Angleškojezikovna znanstvena monokultura je, če že ne škodljiva, vsaj dolgočasna. Dobrobit posameznika in skupnosti si danes predstavljamo v zvezi s pestrostjo izbir, in sem spada tudi jezikovna pestrost. Jezikovna pestrost torej ni ovira na poti k človeški blaginji, kot se je bal grof Auersperg, ampak je eden od pogojev blagostanja.

Po pogovoru dodajam, da se mi zdijo predavanja pri nas za tuje študente v angleščini smiselna, če bi šlo za komercialno dejavnost, ne pa v okviru nacionalnega izobraževalnega sistema, ki ga plačujejo slovenski davkoplačevalci. Nekaj tujih študentov bo po diplomi ostalo tu. Če bodo doštudirali v angleščini, bodo tudi v družini in v službi uporabljali angleščino, torej smo jih študirali za to, da bodo izrinjali slovenščino iz strok in iz javne rabe. To pa bi bil strel v svoje koleno.

Glej tudi

• M. Hladnik: Nova pisarija#Izbira jezika
• M. Hladnik: Slovensko-nemška literarna dvojezičnost
• M. Hladnik: Za znanost v slovenščini. Slovlit 2015.

---

• Nazaj na Objave: Miran Hladnik