Tržič leta 1942
V Tržič rad pridem, ker imam tu prijatelje, dva sta pokojna: Tone Pretnar že dolgo, Tine Tomazin od letos. Zadnja leta je bila prenekatera planinska tura nad Tržičem zaznamovana z iskanjem partizanskih obeležij. Z ženo sva namreč sprožila velik projekt evidentiranja in mapiranja NOB-obeležij po celi Sloveniji, v zamejstvu in drugod po svetu, kjer so trpeli rojaki med drugo vojno. Pridružili so se mnogi sodelavci, spomenike vpisujemo na spletni zemljevid Geopedijo, do danes se nam jih je nabralo že 7050. Številka ni dokončna in preseneča celo tiste, ki bi morali po službeni dolžnosti skrbeti zanje, pa tega očitno ne počnejo najbolje, saj ima državni register zabeleženo zgolj kako tretjino vsega, kar obstaja. Tržič je zastopan s 70 obeležji, tj. en odstotek vseh.[1]
 |
 |
 |
 |
 |
| Tržič leta 1942 | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Tržič leta 1942 |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Leto 1942, razstava, posvečena spominu na najtemnejše dogodke, ki so se pred 80 leti zgodili med nacistično oblastjo v Tržiču in okolici. Tržič, galerija Atrij, Trg svobode 18, ponedeljek 4. julija ob 18.00 |
| Klasifikacija | |
Med tržiškimi spomeniki je bilo najtežje najti spominsko znamenje trem padlim kurirjem blizu Javorskega prevala (Javorniškega sedla) pod Ženiklovcem, ki so jih 28. decembra 1944 iz zasede pobili domobranci iz Tupalič.[2] Svojci se padlih skoraj ne spominjajo več, znamenja s križem že dolgo ni nihče obiskal, napis na kamnu ni več berljiv. Če nepozoren traktorist pri spravilu lesa zadene obenj, pa kamna ne bo več. In tudi spomina na padle, ki so sicer stražili tiskarno Jošt v Lobnici na jezerski strani, ne bo več. Mimogrede: tiskarno so Nemci odkrili in uničili dva tedna pozneje. Še en tržiški spomenik skorajda zahteva pomoč lokalnega vodnika, to je tisti v Čevdrcih na pobočju Kriške gore, kjer je bila julija 1941 ustanovljena Tržiška četa. Z ženo sva ga dvakrat neuspešno iskala, saj je v državnem registru narobe vrisan, smerokaz pa je podrl neki partizanom sovražni planinec.[3]
Sem in tja kdo iz potrebe po »uravnoteženju zgodovine« vpraša, zakaj ne popisujemo tudi domobranskih spomenikov. Odgovarjam jim, da zato, ker so bila obeležja sodelavcem okupatorja popisana že prej, ker njihovo število ni primerljivo s partizanskimi in ker se pač nobena država ne hvali s svojimi izdajalci: Francozi ne z Lavalom, Norvežani ne s Quislingom, Rusi ne z vlasovci, zakaj bi se torej Slovenci z Leonom Rupnikom in njegovimi vojaki, ki so prisegli Hitlerju.
V Tržič pridem tudi na kakšno prireditev ali proslavo. Pred dvema letoma sem na spominski prireditvi pod Storžičem govoril o izdajstvu, tri leta prej (2017) pa v Gôjzdu o tem, kako se v vojni obnašamo drugače kot v miru in da je prav tako. Moje današnje razmišljanje usmerja tale razstava o mračnem letu 1942 v Tržiču in okolici.
Na takele prireditve ne prihajamo, da bi kaj novega izvedeli, ampak da v spominu osvežimo, kar že vemo, in ker smo zavzeti za to, da v spominu tudi ostane, posebej takrat, ko glasniki neke »nove zgodovine« poskušajo sliko preteklosti do neprepoznavnosti prepleskati. Po pravici rečeno, če ne bi bilo zgodovinskih revizionistov, bi na komemoracije druge svetovne vojne precej redkeje zahajal, ker bi se raje posvečal prijetnejšim in manj morbidnim rečem. Tako pa se vedno znova vživljam v situacijo, ki je prednike leta 1941 pripravila do prelomnega koraka, do upora. Zapustili so varno zavetje doma in šli v hosto, čeprav brez upa zmage, saj se je nemška vojna mašinerija zdela nepremagljiva. Edino upanje je ljudem dajala velika Sovjetska zveza, vendar šele po zmagi v bitki za Stalingrad februarja 1943. Možnosti za sprenevedava samoslepila ni bilo več, šlo je za biti ali ne biti. Nemci so si zadali načrt zavladati svetu in z njega iztrebiti vse nižje rase, med katere so skupaj z Rusi, Ukrajinci, Srbi in Hrvati spadali tudi Slovenci. Okupatorju bi ustrezalo, da bi se Slovani pobili kar sami med sabo, tako kot že večkrat prej v zgodovini in tudi danes. Kar je bilo biološko »neprimerno« (npr. bolniki v umobolnicah), so pokončali, kar je bilo ideološko nevarno (zlasti učitelji in duhovščina), so pozaprli ali izselili, kar se je uprlo, so postrelili. Ostali so bili namenjeni ponemčenju. Eksistenco so si v tem imperiju zla zagotovili samo tisti voljni, ki so kot ovaduhi izdajali svoje uporne rojake okupatorju. Nekaterim je prišla prav kaplja nemške krvi v žilah, drugim nemški priimek, tretjim znanje nemščine ali zavest kulturne pripadnosti nemštvu in občutek kulturne večvrednosti. Članov nemškega Kulturbunda, ki so odigrali vlogo pete kolone, v Tržiču ni bilo malo, po okupaciji so zavzeli vodilne položaje.[4] Ko so 5. avgusta 1942 napadli Storžiški bataljon, se je nemškim policijskim enotam pridružilo 16 oboroženih domačinov te vrste, da so kazali pot in pomagali pobijati obkoljene.
Partizani in aktivisti so zato najprej vzeli na muho domače izdajalce. Aktivist Stane Bečan je 3. februarja pokončal folksdojčerja Alojza Spillerja iz Trbovelj, 7. julija so streljali na župana Petra Strupija. Okupator se je za atentate in druge partizanske napade maščeval s streljanjem civilnega prebivalstva, najprej tistih, na katere so s prstom pokazali izdajalski domačini. Peter Strupi (1904–1955) je preživel, ob koncu vojne je pobegnil čez Karavanke in leta 1949 v begunskem taborišču skupaj z družino zaprosil za izselitev v Ameriko, kjer je kmalu umrl. Potomci izseljenih izdajalcev se po spletu radi predstavljajo kot nedolžne »žrtve komunističnega režima«.
Spomeniki iz vojnega časa pričajo o smrti: grobnice in nagrobniki, mesta, kjer so streljali talce, kraji spopadov, kjer se je množično umiralo. Umiralo se je tudi v partizanskih bolnicah, na kurirskih javkah in prehodih čez progo, v taboriščih … Obiskovanje spomenikov je memento mori 'spomin na smrt': na smrt 27.000 partizanov in 5000 aktivistov OF, smrt 11.000 internirancev v taboriščih in izgnancev, na smrt skoraj enako število mobiliziranih v nemško vojsko in na skoraj enako število civilnih žrtev, pa na smrt 3200 talcev, skupaj okrog 68.000 mrtvih na strani NOB, to je trikrat več, kot je padlo sovražnikov (domobrancev, Nemcev in Italijanov) med vojno in tik po njej.[5] Najpogosteje se je umiralo leta 1945, zadnje leto vojne, ko je bilo že popolnoma jasno, da se bo končalo s porazom Tretjega rajha. Vse smrti so tragične, tiste tik pred koncem vojne pa so v svoji nesmiselnosti tragične še posebej.
Na smrti tri leta prej, leta 1942, o katerem govori tale razstava, tako rekoč na začetku vojne, spominja prgišče tržiških obeležij. Naj jih kot pridni popisovalec naštejem:
- 21. januarja 1942 je na Ostrem vrhu nad Selško dolino padel prvoborec, mitraljezec Jernej Slapar (26) z Zgornjega Vetrnega, kjer ima ploščo; njegovo ime je vklesano tudi na spomeniku v Seničnem.
- 16. aprila je v Udinborštu padel Jože Fink (26) iz Križev, ploščo ima na domači hiši.
- 5. avgusta so v Verbičevi koči pod Storžičem pokončali osem borcev Storžiškega bataljona (med njimi tri ženske, vsem je bilo ime Marija) in trupla zmetali v ogenj.
- 21. avgusta je na Kofcah, kjer so mu postavili ploščo, padel borec Kušar, njegovo ime ni poznano, register žrtev druge svetovne vojne te žrtve nima v evidenci.
- 20-letnega delavca iz Pilarne Antona Šprajcerja so ujeli in ubili 5. septembra v Mauthausnu.[6]
- Kurirka Tončka Mokorel, ki je delala v Predilnici, je umrla 9. decembra v plinski celici istega koncentracijskega taborišča.
- Slavko Švegelj (17) je padel 16. aprila v Udinborštu, njegovo ime je na spominski plošči v Goričah.
Na partizanske akcije je »civilizirani« okupator odgovarjal z brezobzirnim terorjem nad civilnim prebivalstvom. Domači petokolonaši so poskrbeli, da so med 28. februarjem in začetkom aprila 1942 vse tržiške člane OF zaprli v begunjske zapore: šest so jih okrog 20. aprila ustrelili v Mauthausnu, sedem pa 1. julija 1942 v Mostah pri Žirovnici, kjer jim je posvečen spomenik. Plošča tržiški OF je pri Slugu. Julij 1942 je bil mesec smrti, Nemci so pobijali tedensko, na vsakem naslednjem streljanju večje število talcev:
- 8. julija, samo en dan po poskusu likvidacije tržiškega izdajalca Petra Strupija, so na Čegeljšah, nasproti Strupijeve hiše, postrelili devet Tržičanov,[7] eden med njimi je bil mladoleten.
- 16. julija so v Kovorju pobili deset talcev, med njimi lekarnarja Bohuslava Lavičko (spominsko ploščo ima tudi na svoji hiši v Tržiču).
- 26. julija so pri Retnjah postrelili 21 talcev, pripeljanih iz Begunj, kot povračilni ukrep za uničen nemški policijski avtomobil. Nepietetno je navajanje golih številk, moral bi prebrati vsaj imena žrtev, vklesana na spomenike …
Vojno nam radi predstavljajo kot radikalno obliko reševanja konfliktov, pa bi jo morali dojemati le kot največjo družbeno zablodo. Vojna je zlo. Vojno (war) imamo ljudje na jeziku dvakrat pogosteje kot mir (peace). Nenavadno je, da pa v paru smrt : življenje (death : life) prevladuje življenje, kar bi si lahko razložili, kot da bi si civilizacija, ki ji pripadamo, domišljala, da za življenje lahko poskrbi bolje z vojno kot z mirom, čeprav vojna v prvi vrsti prinaša uničenje, trpljenje in smrt. Smrt se je ta civilizacija naučila perverzno dojemati kot primarno vezivo skupnosti: več ko umre ljudi za neko skupnost, trdnejša se ta zdi, bolj zavezuje posameznika v službo skupnosti. Brezštevilni verzi na partizanskih spomenikih pričajo o povezovalni in osmišljevalni moči smrti, kar spomnimo se:
Mati, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.
Nihče ni mrtev, ki pal v temi je, sončnim dnevom žrtev.
Bodočnost je vera, kdor zanjo umira, se vzdigne v življenje, ko pade v smrt.
S stališča življenja je seveda vsaka vojna smrt prezgodnja.
Smo sposobni izstopiti iz ritualnega osmišljanja skupnosti skozi smrt posameznikov? Smo se pripravljeni iz travmatičnih zgodovinskih obdobij kaj naučiti ali mora vsaka generacija ponoviti tragične napake prednikov in na svoji koži izkusiti vojno zlo? Dokler še ni prepozno, dokler še lahko izbiramo, storimo vse, da do vojne ne pride. Ker neodgovorni ljudje po svetu in doma vedno glasneje rožljajo z orožjem, naj končam s klicem, ki ga je avstrijsko-češka pacifistka Bertha von Suttner (prva ženska nobelovka) postavila v naslov svojega mnogo prevajanega in ponatiskovanega romana: Die Waffen nieder! (1889). V slovenskem prevodu iz vojnega leta 1914[8] se naslov glasi Dol z orožjem! Torej ne klic k orožju, s čimer zdaj pustolovsko eksperimentirata EU in ZDA v svojem prodiranju proti vzhodu (Drang nach Osten), ampak klic k miru! To naj bo nauk strašnega leta 1942 v Tržiču in druge svetovne vojne nasploh.
Literatura in opombe
uredi- Janko Tišler: Preseljevanje Tržičanov in streljanje talcev na Čegelšah dne 8. junija 1942. Tržič, 1957 (Knjižnica Muzejskega društva v Tržiču, 2).
- NgramViewer. Google.
- Žrtve 2. svetovne vojne. Sistory.
- ↑ Ker ima Slovenija čez 200 občin, bi se lahko reklo, da ima Tržič nadpovprečno število spomenikov, če ne bi upoštevali, da spada med večje občine in je večje število spomenikov zato pričakovano. Odstranjeni so bili štirje spomeniki, pa še ti na varno v muzej, nerešen je menda samo problem spominskih plošč v nekdanji tovarni Peko; postavljajo se tudi novi spomeniki, nazadnje npr. na Ljubelju. Pa obnavljajo se, npr. na Dolgi njivi, o čemer me je prijazno obvestil Janez Kavar.
- ↑ S podatkom o njegovi lokaciji je pomagal logar Andrej.
- ↑ Pokazal nama ga je domačin Bojan Logar.
- ↑ Miklavž Klemenc, Matevž Müller, Wilhelm Schubert, Ernest Lukanc, Anton Tribušon; med ljudstvom so bili okupatorjevi konfidenti in ovaduhi še Črnikov Julček, Šiškov Žan idr.
- ↑ Bilanca vojne, odpora in državljanskega spopada. Wikipedija.
- ↑ Plošča je v muzeju.
- ↑ Andreja Mokorela, Marijana Patariča, Albina Purgerja, Antona Janežiča, Ladislava Knifica, Janeza Jagodica, Ernesta Našiča, Ernesta Našiča ml., Danila Našiča.
- ↑ Knjiga je izšla v Ameriki, slovenska bibliografija zanjo ne ve!