Stanko Klinar
Mogoče se motim in ni bil fakultetni tajnik Anton Pišek, ki me je seznanil s Stankom Klinarjem enkrat leta 1982, ampak kdo drugi s FF, na avtobusu ali na vlaku, ki nas je peljal na športni dan. Lahko pa je bilo to na novoletnem srečanju, kdo bi se natančno spomnil tako daleč nazaj. »A ti pa hodiš v hribe. Potem pa moraš spoznati Stanka Klinarja.« In sva se spoznala in me je povabil na lahko, ampak dolgo plezarijo po severozahodnem grebenu Kočne, Joža Mihelič je bil tudi zraven. Preizkus sem uspešno prestal, sledile so številne ture, poleti in pozimi, na smučeh in v navezi, doma in po sosednjih državah, sama ali v širši družbi. Skoraj četrt stoletja. Zadnje posnetke s Stankom imam iz leta 2006, ko se je pridružil vsakoletnemu slavističnemu pohodu z imenom Po Kekčevih poteh, šli smo na Špik Hude police nad Nevejskim sedlom, Stanko bi me popravil in zahteval, da ne uporabljam popačenega slovenskega prevoda italijanskega imena, ampak izvirno slovensko ime Na Žlebeh, nad Žlebmi.
| Stanko Klinar | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Stanko Klinar |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Beseda na žalni seji za Stankom Klinarjem, FF 8. maja 2023 |
| Klasifikacija | |
Preveč je bilo lepih skupnih tur, da bi lahko izbiral med njimi, katera je bila najlepša. Od začetnih podvigov mi je ostala v spominu npr. zimska Kočna, okovana v led in posuta s snežnimi kristali. Ko smo si čez leta ogledovali stare planinske diapozitive, mi je ob posnetkih tiste ekstatične Kočne rekel: »Ti, če bo kdaj prišlo kaj navzkriž med nama, daj spomni me na tole Kočno.« Moralo je to biti v času, ko se je na obzorju že zlovešče nakazovalo nazorsko ločevanje duhov na Slovenskem.
Potem je s starostjo prišla bolezen in najino druženje se je omejilo na Filozofsko fakulteto. Ob ponedeljkih zvečer je zahajal na lingvistični krožek in zastonj trkal na moja vrata v drugem nadstropju, takrat sem bil že doma, je pa pustil na vratih kak listek z zabavnim stavkom ali latinskim citatom, podpisan z veliko parafo SKl. Še jih hranim. Sva se pa dobila ob drugih dneh; Stanko je imel lepo navado vzdrževanja stikov s hišo, v kateri je preživel službena leta, tako kot moj učitelj Franc Zadravec ali literarni zgodovinar Gregor Kocijan, ki sta redno prihajala na obisk. Okrog novega leta je prinesel s sabo planinski koledar, za katerega je prevajal podnapise k slikam. Ko sem se vračal iz hribov, sem se običajno ustavil na njegovi mojstranški domačiji. Ali pa pozvonil na ljubljanskem naslovu na Komenskega ulici 6, kadar je bilo treba počakati na vlak. Drži tri sekunde, je pisalo pod zvoncem.
V zadnjih dveh treh letih sva se videvala redkeje. Malo zaradi covida malo zato, ker sem vedel, da mu ne morejo biti všeč moja petkova kolesarjenja proti Janševi diktaturi. Dolgih 40 let nazorske razlike med nama niso kvarile najinega planinskega in človeškega tovarištva, škoda bi bilo, če bi ga zdaj. Kako naj sklenem, da bo moja pripoved dobila poanto? Gore so bile v naši zgodovini in so še vedno prostor merjenja moči: nacionalnega, političnega, osebnega. Tovariška naveza Klinar-Hladnik priča, da je lahko tudi drugače, da gore povezujejo. Nič nama ni bilo treba na silo klicati v spomin prelestne zimske podobe Kočne in z njo lepiti, kar ideologije skušajo razdreti. Enostavno prevladala je ta združevalna gorska izkušnja. O da bi bila možnost sožitja nazorsko različnih ljudi v zavesti rojakom tudi za naprej.
- Stanka Klinarja. Gore-ljudje 29. 4. 2013
- Na špagi s Stankom Klinarjem, za Planinski vestnik 2023
- Stanko Klinar na Wikipediji
- Fotografije Stanka Klinarja na Wikimedia Commons
- Nazaj na Hladnikove objave