Balantič na partizanskih grobovih
Zadnje čase se dogaja, da na partizanskih proslavah poslušamo med drugim tudi recitacije verzov Franceta Balantiča. Ker se je Balantič boril na partizanom nasprotni domobranski strani, je to, milo rečeno, nenavadno. Za letošnjo komemoracijo ob dnevu mrtvih na Srednji Dobravi pri Kropi je zato Mira Hladnik kot organizatorka proslave prosila učiteljico, ki je pripravljala recitacije, da v programu Balantičevih pesmi ne bi bilo. Dokler je veljalo, da je bil pesnik Balantič pri domobrancih zgolj po spletu naključij, v resnici pa naj bi bil popolnoma nevojaška natura, bi bile njegove pesmi na partizanski proslavi celo primerne, odkar pa vemo, da je imel čin in je bil dejavno vključen v spopade ter odgovoren za smrt treh mladih partizanov na Bločicah pri Grahovem (gl. članek Mladi fantje na dveh straneh v Svobodni besedi marca 2022), bi deklamiranje njegovih pesmi na partizanskih grobovih delovalo izzivalno in žaljivo. Preprost človeški čut narekuje, da na grobu padlega ne govori njegov smrtni sovražnik.
Ne, za nikakršno nevednost učiteljice ne gre, niti za nesporazum. Učiteljica je zelo dobro vedela, da počne nekaj nespodobnega, sicer svoje namere ne bi do zadnjega skrivala. Na večkratne prošnje organizatorke za program se ni odzvala in je šele na sam dan proslave grobo in ultimativno odgovorila: da je proslava za vse mrtve, da si »cenzure« ne bodo dovolili in da če Zveza borcev s čim ni zadovoljna, šola odpoveduje sodelovanje. Šele zdaj se je slutnja, da so v proslavo zares nameravali podtakniti Balantiča, potrdila. Ugrabitev proslave bi se zgodila v smislu napotka za spravo, kot jo razumejo na Brezjah: na partizanskih grobovih recitirajte pesmi domobranca, mi pa bomo z zidu sneli ploščo duhovnikom, ki so jih pomorili fašisti (o odstranjeni brezjanski antifašistični plošči kot prispevku RKC k »spravi« glej članek Izbrisani duhovniki v Mladini 10. 1. 2020).
Ker se s táko nepietetno zlorabo komemoracije za potuhnjeno farško spreobračanje narodnoosvobodilnega boja ni mogoče strinjati ali se z njo sprijazniti, je bila proslava na Srednji Dobravi, kjer so skupaj s soborci pokopani narodni heroj Stane Žagar ter njegova sin in hči, tokrat prvič brez recitacij učencev iz lokalne šole.
Naj ta žalostna izkušnja navda s pozornostjo vse tiste, ki kulturni program za proslave zaupljivo prepuščate drugim. V nasprotnem bo treba kmalu moledovati, naj bo na partizanski proslavi vsaj kakšna partizanska pesem. Partizanskih pesmi iz težkih časov so pred desetletji pridni študentje zbrali 12.000, izbranih 2500 je uredil lani umrli prešernoslovec in partizan Boris Paternu v štiri zajetne knjige z naslovom Pesmi upora – res ne bi smelo biti zadrege pri njihovem iskanju.
Miran Hladnik
