Poklon Vladimirju Kavčiču

Dragi Žirovci, ali je potrebno, da vam pride nekdo iz Ljubljane, »iz stroke«, kot radi rečemo, potrdit, da je bil Vladimir Kavčič velik pisatelj? Ne, samo zato res ne bi bilo treba nikogar vabiti na tale dogodek, saj je bil Kavčičev vseslovenski sloves dovolj jasno in nedvomno izpričan že z nagradami, ki jih je dobival v življenju in jih je lani zaokrožila podelitev najvišjega slovenskega priznanja, Prešernove nagrade. Da je dober, se hitro ozave vsak, ki vzame v roko njegovo knjigo in jo prebere.

Poklon Vladimirju Kavčiču
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Poklon Vladimirju Kavčiču
Jezik	slovenski
Datum izida v slovenskem jeziku	Knjižnica Žiri, Tabor 2, 15. dec. 2015 ob 17.00)
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	hommage
Vrsta medija	spletna objava
Klasifikacija

Naključje je naneslo, da smo se v zadnjem času s Kavčičem ukvarjali v seminarju na slovenistiki. S študenti sistematično pišemo gesla o slovenski književnosti za spletno enciklopedijo Wikipedijo in tako je nastal tudi članek o Kavčiču in nastajajo gesla o njegovih romanih, za vsak roman svoje. Naj kar povzamem od tam: Kavčič je v pol stoletja napisal 22 romanov. Če vemo, da hitro branje povprečno dolgega romana zahteva vsaj en dan zdržnega branja, lahko izračunamo, da bi se priden bralec preglodal skozi Kavčičev opus v enem delovnem mesecu in še enkrat toliko bi porabil za njegovo drugo pisanje (kratko prozo, dramo itd.), za iskanje in branje številnih ocen njegovega dela, diplomskih nalog in literarnozgodovinskih razprav. Tudi če bi vse to prebral, tale slovesna priložnost ne bi bila primerna za še tako skopo poročilo o prebranem. Naj zadošča, če povem, da je največji del Kavčičevega romanesknega opusa prepoznaven po oznaki vojni roman, natančneje partizanski roman, trije romani pa se uvrščajo med zgodovinske romane.

Domačini ste pred drugimi Kavčičevimi bralci v prednosti, ker si kraje, v katerih se dogajajo njegovi romani, lahko bolj živo predstavljate, čeprav pisatelj ni vedno čisto natančno hotel povedati, kod vse so stopali njegovi junaki. Za roman Pustota bomo težko z gotovostjo pokazali, katero odmaknjeno opuščeno kmetijo na meji med tolminskim, cerkljanskim in loškim gospostvom si je izbral za naslov. Danes je lokacij z imenom Pustota v teh koncih precej: ena je pod Jeličnim vrhom nad cesto Godóvič-Idrija, druga v Spodnji Idriji, tretja v Polhograjskem hribovju, dve sta v Davči, ena nad Hrastnico pri Škofji Loki. V Stari Óselici, kamor je Kavčič postavil dogajanje, Register slovenskih zemljepisnih imen ne pozna nobene, Janez Jereb pa nas je poučil, da tam Pustota res obstaja: Brinovcova pustota. (Naj dodam še, da ne gre samo za ledinsko ali krajevno ime, ampak je bil to v času Oglejskega patriarhata gospodarski termin, ki je zašel celo v furlanščino.) Bolj so oprijemljivi drugi kraji iz romana: Koprivnik nad Jarčjo Dolino, Na Slemenu pri Stari Óselici, Hobóvše pri Stari Óselici, Ermanovec, Kranjsko brdo, Otálež, Masóre. Pri Mrzlem vrhu smo pa spet v zadregi, katerega od obeh je imel Kavčič v mislih: onega nad Koprivnikom (862 m) ali onega višjega pri Sivki, poldrugi kilometer stran (987 m). Tako je to s pisatelji: ves čas nas zavajajo z realnimi imeni ljudi in krajev in z realnimi dogodki, hkrati pa se od njih odmikajo in pred nami gradijo samostojen svet, ki polno zaživi samo v bralčevi fantazijski predstavi.

Zanima me, koliko med vami je bralo Pustoto? Nič ne bo narobe, če tiste, ki romana še niste brali, s kratko obnovo povabim k branju. Takoj ob izidu 1976 – 40 let bo že od tedaj – je postalo jasno, da je Kavčič napisal nekaj dobrega: o njem je izšlo nadpovprečno število 14 ocen, roman je bil dvakrat ponatisnjen in preveden v srbohrvaščino, o njem so pisale spremne besede in študije in 1982 je bil po njem posnet celovečerni film v režiji Jožeta Galeta z glasbo Bojana Adamiča. Pripoveduje o tolminskem uporniku Matevžu Platiši iz Poljubinja (mimogrede: to ni edini junak, ki mu je Kavčič dal priimek Platiša, največ Platišev je res na Gorenjskem, v Škofji Loki in v Cerknem, prvi v tel. imeniku pa je iz Stare Oselice), ki ga po tolminskem uporu leta 1713 oblasti zaprejo in potem skupaj z družino izženejo na nikogaršnjo zemljo, na Pustoto, opuščeno odmaknjeno kmetijo pri Stari Oselici. Trdo, obsesivno delajo, tako kot kakšni Dihurjevi v Prežihovi zgodbi Boj na požiralniku skušajo za vsako ceno ohraniti samostojnost. Njihovo vodilo je, da nikomur ne ostanejo dolžni (to nam je poznano, kajne, saj še vedno spada tudi med naša življenjska vodila). Prvo leto se jim še dobro izide, potem pa začnejo prihajati nad izgnance nadloge (krvava griža, biriči, ki novačijo vojake, volkovi) in sedem članov družine pomrje drug za drugim. Živ ostane samo eden, Matevžev sin Jakob. Najde si dekle Veroniko, poroči se z njo, na poti je otrok, roman se konča z vedrim upanjem, da se je zla usoda pregnane družine upehala in da bo šlo naprej boljše.

Celih dvajset let pozneje (1996) je Kavčič zgodbo nadaljeval, vendar ne tako, kot je nakazoval konec Pustote in kot je bralec pričakoval. Že temačni naslov Somrak napoveduje resignativno sporočilo. Somrak je namreč simbol propadanja in z vzdušjem propada je Vladimir Kavčič dedič Prešernovega mračnega razumevanja slovenske preteklosti kot »viharjev jeznih mrzle domačije« in »od tod samo krvavi punt poznamo«. Jakob ni zdržal na Pustoti, odpravil se je v Furlanijo k bogatemu sorodniku, čedajskemu kanoniku (to ni edini Kavčičev junak z žlahto med visokimi cerkvenimi dostojanstveniki), na poti se mu v maniri pustolovskega romana dogajajo burne reči (poskus umora, kriva obtožba, povodenj, skoraj utopitev, rop ...), vendar nekako preživi in ostane pri stricu na gradu Villa Alta. (Mimogrede: na tem gradu se dogaja tudi Bevkov zgodovinskih roman Človek proti človeku.) Po njegovi smrti odkrije, da je bil stric vodja roparske združbe, postane njen kolovodja in se s tolpo odpravi nazaj v svoje rodne kraje. Kako nešolski, kako nepoučen konec: Slovenci bodo preživeli, če se bodo nehali umikati v osamo, če se bodo odpovedali nespametnemu vztrajanju pri samostojnosti in zaupanju v božjo pravičnost, preživeli tudi ne bodo kot socialni uporniki za pravično stvar, ampak tako, da se bodo pridružili plenilcem. Sporočilo je sorodno tistemu, s katerim je desetletja prej buril slovensko javnost Vladimir Bartol in z njim problematiziral socialni ideal malega človeka, njegov občutek za pravičnost in potrebo po sreči v zasebnosti. Somrak je bil deležen komaj kakšnega kritiškega zapisa.

Sporočilo je toliko bolj nepričakovano, če vemo, da je bil Vladimir Kavčič tudi kulturni delavec. Prevzemal je visoke javne funkcije (danes bi se reklo, da je bil tudi minister za kulturo) in se zavzemal za socialno pravično družbo, kakor jo je načrtovala uradna filozofija zgodovinskega razvoja oz. ideologija osvobajanja zatiranih socialnih slojev. V romanih je torej našel prostor za izražanje dvoma v deklarirane plemenite socialne načrte, prostor za kulturpesimistično stališče, kako človekova dejanja vodi egoizem, kako zgodovina nima nobenega vzvišenega cilja, kako se vse človeško kobacanje konča na istem mestu, kjer se je začelo, spoznanje o nemoči posameznika in skupnosti, da bi spreminjali svet na boljše. Samo naslove njegovih romanov preberimo v dokaz: Ognji so potemneli, Minevanje, Prihodnost, ki je ni bilo in Od nikoder do nikamor. Zaradi pisateljeve socialne malodušnosti glede slovenskih socialnih perspektiv je prišlo 1976 do umika nagrade za roman Zapisnik. Če bralca táko resignativno sporočilo navda z žalostjo in če zato sklene, da bo na počitnice vzel raje kakšno vedrejšo knjigo, pa je treba povedati, da Kavčiča ravno to navzkrižje med nazorskimi in političnimi cilji, ki jim je sledil v zasebnem in javnem življenju, in turobnimi spoznanji, ki so pribodla na plan, ko se je prepustil literarni zgodbi, da ga ravno to neskladje kvalificira za pravega umetnika. Tako kot npr. liberalskega prvaka Ivana Tavčarja, ki je v svoje povesti vpisoval katoliško razumevanje sveta, ali na drugi strani ultrakatolika Ivana Preglja, ki je prikazoval scene, kakršnih si niso upali najbolj radikalni socialistični pisatelji.

Današnjemu dogodku je ime poklon (hommage) in mislim, da smo se Vladimirju Kavčiču dostojno poklonili. Na koncu izkoriščam priložnost, da za Kavčiča napravimo še nekaj dobrega. Kdor je guglal za pisateljem in se mu je na zaslonu pojavilo geslo na Wikipediji, ve, s kakšno slabo, zabrisano, skoraj neprepoznavno fotografijo pisatelja iz mladih let je opremljeno geslo. Wikipedisti vam lahko pojasnimo, da je bila ob množici fotografij pisatelja na spletu ta edina prosto dostopna, edina, ki jo je bilo mogoče, upoštevaje zadrto slovensko avtorsko zakonodajo, uporabiti. Če bi hoteli lepšo, bi jo moral fotograf sam naložiti v spletno zbirko in jo brez finančnega nadomestila trajno prepustiti v javno last, česar pa se od profesionalcev v glavnem ni mogoče nadejati. Žal mi je, da ga nisem sam fotografiral, ko je bil še čas. Če ga je kdo med prisotnimi kdaj posnel in je posnetek pripravljen dati v javno last, mu z veseljem pokažem, kako se to stori.

Čestitke knjižnici za odločitev, da pisatelju odmeri posebno mesto v svojih prostorih; zaslužil si ga je.