Če se še tako trudimo delati zaradi stvari samih in mimo pričakovanja družbenega priznanja, nam časti, nagrade in priznanja, ki jih dobimo od skupnosti, godijo. Celo zelo godijo.

Ob letošnjem kongresu, ki se dogaja v dveh državah, se spomnim, da leta 2006, ko smo prvič pripravili slovenski slavistični kongres zunaj meja mile domovine, v Zagrebu, to ni šlo brez ugovorov in jeze, češ da je táko prestopanje meje neke vrste nacionalna izdaja. Pa smo šli potem še v druge kraje na oni strani meje in smo prestopanje meja zasidrali v zavesti kot čednost in prednost, ne pa kot izdajstvo.

Bogve koliko je na idejo organizirati kongrese nekje preko meje, vplival grafit, ki sem ga davno leta 1984 ali 1985 slikal nekje v Ameriki. Glasil se je Borders should be like cracks in the pavement ali nekaj takega (Meje naj bodo le kot razpoke na pločniku), torej meje so ovira, ki jo je treba odpraviti. Ja, Amerika, od koder prihaja prenekatero zlo, je bila nekoč tudi prostor takega progresivnega rezoniranja.

Kdor bere Slovlit in si ogleduje fotografije, ki jih podtaknem v link, si že lahko ogleda podoben grafit, posnet pred dnevi pri Filozofski fakulteti, ki gre takole, spet v angleščini (ali morajo biti res vsi grafiti v angleščini): No border, no nation, fuck deportation! Ne bom prevajal, ker vsebuje eno grdo besedo.

Leta 1984 se je zdel ameriški grafit o brezmejnosti utopičen. Deset let pozneje so meje začele padati in utopije so se začele uresničevati. Trideset let za tem so se meje spet začele pojavljati, take z rezilno žico in take, čez katere se strelja. Najhuje pa je, ker so se meje pojavile tudi v naših glavah.

Kadar smo slavisti v dvomu, na katero stran se postaviti, na tisto, ki se počuti varno samo za visoko ograjo, ali na tisto, ki skupaj z Hudabivško Meto iz Samorastnikov pošilja svoj zarod na vse strani neba in čez vse meje, vzemimo v roke slovar in primerjamo zglede pri besedah brezmejnost na eni strani in besedah zamejenost in omejenost na drugi strani. Jezik sam nam sporoča, da so naše družbene perspektive, da je naša prihodnost v prestopanju meja.