Slovenske literarne potegavščine

Dragi Branko, tvoje poizvedovanje po slovenskih literarnih potegavščinah me je spodbudilo, da s študenti napišemo o njih članek, kam drugam kot na Wikipedijo – evo, pravkar sem pripravil gnezdo zanj. Če ne bomo predolgo opletali z načrtom, prehitimo celo angleško Wikipedijo, ki pozna samo članek literary forgery, kar bi lahko prevedli z literarno potvorbo, ne pa literary hoax, kar je prava literarna potegavščina. Potvorba je resno dejanje z namenom, da ostane skrito (ali da se z njim kdo celo okoristi), potegavščina pa je smešno dejanje, ki učinkuje tako samo, če je pretvarjanje, ki si ga deli s potvorbo, neškodljivo in če se tistim udeležencem, ki se hočejo na njen račun smejati, slej ko prej razkrije. Sestavljalci angleškega gesla te subtilne razlike niso ozavestili in so vse, ki po spletni enciklopediji iščemo literarne potegavščine, preusmerili kar na literarne potvorbe. Na angleški Wikipediji obstajata kategoriji literary hoaxes in literary forgeries, kjer se zbirajo gesla o teh pojavih v literaturi in drugje, npr. tudi forged epic poems in pseudepigraph, in od koder vodijo povezave še k nekaterim drugim jezikom, ter sorodni izrazi mystification, plagiarism, deception, fraud, false document itd., ki pa se ponavadi ne nanašajo na leposlovje. Področje prevar je v splošnem enciklopedično precej bolje pokrito, kakor sem si kot miroljuben državljan predstavljal.

Začelo se je tako rekoč na našem dvorišču

Angleški članek na temo literarnih potvorb seveda ne omenja slovenskih prispevkov k stvari niti naše bogate terminološke ponudbe: literarna (književna) potegavščina, prevara, goljufija, uganka, nesporazum, falsifikacija, zvijača, prelisičenje, pretentanje, konstrukt, fabrikat, zmota, domislica, sleparija, Kekec je svoje nasprotnike nasukal, norčija ipd. Razlog za to, da z geslom pohitimo, je omenjanje pisatelja Charlesa Nodierja med vzorčnimi literarnimi ponarejevalci; Charles Nodier je bil namreč v času Ilirskih provinc ravnatelj licejske knjižnice in urednik časopisa Télégraphe officiel v Ljubljani – po njem se v zahvalo za to, da je napisal najbrž prvi roman o Slovencih, Jean Sbogar, 1818 (gl. prevod Ivan Zbogar: Zgodovinski roman, 1886, in še en prevod Janez Žbogar, 1932) – imenuje francoski kulturni center v Ljubjani. Torej smo bili v 19. stoletju pri samem izviru goljufivih literarnih početij.

Svetovno znane literarne potegavščine zajemajo objavljanje pod drugim imenom, objavljanje tujih del pod svojim imenom, izmišljene spomine poznanih osebnosti, falsificiranje zgodovinskih podatkov oz. vključevanje zgodovinskih netočnosti (npr. Dan Brown v DaVincijevi šifri), apokrifne svete spise ipd. Mešanje fikcije in realnosti je v literaturi čisto normalno in moti samo tiste ljudi, ki bi tudi leposlovje radi brali kot poročilo o dejanskem. Do nesporazumov prihaja pravzaprav samo v tistem segmentu leposlovja, ki izkazuje tesnejšo zvezo z realnostjo kot druga fikcija, to pa so npr. biografski in zgodovinski romani, spomini, kronike, reportažni romani. In seveda v strokovnih spisih, kadar so bili napravljeni na način romanov, tj. z namernim vnosom domišljijskega po principu, da če že dokazati ne moremo, je pa vsaj verjetno, kamor sodijo knjige alternativnega zgodovinopisja, pri nas z venetsko teorijo na čelu. Od avtorjev omenjajo Jonathana Swifta, ki je v lažnem almanahu razglasil smrt svojega kolega pesnika, in ameriškega pripovednika Edgarja Allana Poeja, dodajmo pa še knjigo The War of the Worlds (1898) Herberta Georga Wellsa, ki je leta 1938 radijsko adaptacijo znanstvenofantastičnega romana o invaziji Marsovcev predstavil v obliki reportaže in izzval med poslušalci paniko. V akademskem svetu je najbolj znana Sokalova potegavščina: ameriškemu fiziku Alanu Sokalu je 1996 uspelo v ugledni družboslovni reviji objaviti lažno sociološko razpravo, s čimer je dokazoval neverodostojnost uredniških recenzij in postmodernističnih razprav, ki jih objavljajo. Nedavno so si privoščili podoben poizkus pretentanja Googlovega citatnega indeksa, ki deluje v okviru Googlovega Učenjaka (Google Scholar), z objavo fiktivnega članka.

Feliks Gnidovec in Analija Terpinc, oba z Butalopedije

Čistih zgledov v vsaki od naštetih kategorij potvorb za slovensko književnost ne bomo dobili, živimo pač v takem zoženem svetu, kjer se zadeve rade pomešajo med seboj, sicer pa tudi med vélikimi ni dosti bolje. Butalopedija, razposajena sestra drage mi Wikipedije, naj bi bila prostor različnih potegavščin, pa jo komaj kdaj kdo obišče, in še to stori z namenom, da jo sesuje, zato pogosto ni dostopna. Očitno potegavščine uspevajo samo v realnem okolju, ki ves čas grozi z možnostjo nesporazuma, v za potegavščine rezerviranem getu pa izgubijo svoj zagon. V angleščini se Butalopedija imenuje Uncyclopedia, v drugih jezikih pa Nonsensopedia, Neciklopedija, Nonciklopedija, Absurdopedija, Descyclopedia ipd. Logo teh lažnih enciklopedij asociira na Wikipedijin črkovni puzzle v obliki globusa, s to razliko, da gre tu za strti klopotec. Butalopedija hrani dokaze naše najlepše spletne literarne potegavščine, ki jih bremeni samo žalostno dejstvo, da niso bolj poznani.

23. decembra 2008 sem se ob osmi uri in 38 minut prednovoletno razpoložen prijavil na Butalopedijo z vzdevkom DrTrivialis in študentoma Andražu Ježu in Petri Jordan v rubriko Zamolčani pesniki slovenski postavil njuni fingirani razpravi: »Feliks Gnidovec, zamolčani slovenski pesnik, *1925 neznano kje, letnica in kraj smrti prav tako nista znana« in »Analija Terpinc, zamolčana slovenska pesnica, *16. ali 19. maj, 1874, Polžji dol pri Senici pri Vrtači pri Celju, Slovenija«. Za zgled navajam samo prvo:

Feliks Gnidovec (1925–??) bi bil lahko eden največjih partizanskih pesnikov, če ne bi bil tudi domobranec. To mu je onemogočilo vstop v prenekatero antologijo, celo v slavno integralno delo Jožeta Slapernika in Franca Kolenca Zbrana poezija borbe, dela, upora in lopate v dvanajstih knjigah iz leta 1946. Prav tako ga kot profiliranega domobranskega pesnika in domnevno žrtev povojnih pobojev ni najti v monografiji Pesniške žrtve rdečega terorja 1941–1993 Franca Sklena iz leta 1995. Njegova zapuščina šteje 104 fragmente in pesmi, med katerimi se je zelo uveljavil s sonetno formo pa tudi s preprostimi štirivrstičnicami. Ni najbolj jasno, kdaj je dvigal zastavo za partizane in kdaj za domobrance, ne ve se niti, kje in kdaj se je končalo njegovo bogoiskateljstvo – če se sploh je. Njegova partizanska lirika izpričuje vse značilnosti partizanske lirike nasploh, primerjamo jo tudi z Borovo in ugotavljamo nekaj Kajuhovih vplivov, zlasti v razvijanju teme, ki pa je veliko bolj kolektivna in vselej pripravljena na spopad. To lastnost je najti tudi v njegovih domobranskih pesmih, ki sicer ne dosegajo Balantiča, so pa na dobri poti. Ta pot je v obeh njegovih obdobjih polna zanosa, navdušenja, zvestobe in ponosa. Vendarle pa Sloveniji ni tako neznan kot Analija Terpinc – v lokalni literarni zgodovini vasi Lopata ga omenja – in to celo na obeh straneh – avtor Franci Gnidovec, ki pa je po naključju tudi pesnikov brat.

Razpravi sta bili ilustrirani s fotomontažami in zgledi izvirne poezije obravnavanih pesnikov, mdr. tudi pesem Moderna Analije Terpinc:

        Od zmer' se z Erot'ko moderna šopiri,
        al' boljši kot Kette je redkokateri.
        Obrazek je deški, al' moška postava
        in bradica krasna, nje lega najprava.
        Ko v moji se ul'ci pod okno prikrade,
        iz usten izvabi omamne mi nade.
        Ni postelja prazna, a to ni ovira,
        ker hočem, da ga ljubosumje nažira.

        Od drugih, ki takrat prespijo pri meni
        od Cankarja, dêkle, se najdelj okreni!
        Ž njim niso b'la spanja podobe iz sanj,
        b'lo dosti nerganja, dejanja pač manj.
        »O, mater! Zatajil sem!« mi siknil je v vrat,
        in drugi dan črtico dal mi je brat.

        Bil Otonček čisto je druga živina,
        mi vrata je suval s tečajev, živina!
        Sopihal kot bik je in tulil kot krava
        in v postelji vedno mu lega neprava.
        Nekolikanj boljši je bil pa na vlaku,
        od štirih do ene in vse proti mraku.

        Ak' misliš, da Muren romantično poje,
        prisluhni njegovim zdihljajem v dvoje.
        Namesto da s prsti bi vso me pregnetel,
        o beli je grudi grgral in se pletel.
        V dobro mu štejem, da bil je mladič,
        al' istih let Kette je bil cel hudič!

        O, Dragotin, danes še vsa se cedim,
        z neba zvezde padajo, jaz jih lovim,
        ko mimo greš mojega okna sanjav,
        posekaš ostalo moderno do tal!
        Kot narbol' se s Faustom odrezal je Goethe,
        se vame je narbol' vtisnil moj Kette.

Objava ni ostala brez odmeva, saj sem na prehodu iz leta 2008 v 2009 reklamo zanjo delal na Slovlitu. Prispelo repliko smo postavili na Gnidovčevo pogovorno stran:

Nepojasnjena usoda tega zamolčanega pesnika še danes intrigira velike literarne zgodovinarje, med njimi dr. Terseglava, ki v svoji ekspertizi pravi takole:

"Pri zamolčanih pesnikih sem videl ime Feliksa Gnidovca, o katerem je zelo malo podatkov. Ker sem se nekoč podrobno ukvarjal s kroniko župnije Ajdovec (pri Žužemberku) (del te kronike je tudi objavljen v knjižici iz leta 1990), sem opazil, da se prav tam pojavlja priimek Gnidovec v velikem številu. Zato sem zdaj še enkrat šel pogledat v to knjižico in vidim med množico padlih Gnidovcev na strani vaških straž in tudi na drugi strani tudi ime Feliksa Gnidovca. Ta naj bi po podatkih iz ajdovske župnijske kronike zgorel 11. 12. 1942 ob napadu partizanov na Gnidovčev dom na Ajdovcu, kjer so vaške straže imele svojo postojanko, ali pa je bil ustreljen nekaj dni kasneje na Brezovi rebri pri Ajdovcu.

Malo pa me bega zgornji podatek (če gre res za istega Gnidovca), saj sta ob njegovih podatkih objavljeni tudi sliki Gnidovca, enkrat kot domobranca (slika je najbrž z domobranske prisege na ljubljanskem štadionu), enkrat pa kot partizana (v družbi s Titom). Ti dve fotografiji sta gotovo mlajši, torej po času, ko naj bi bil Gnidovec že mrtev. Zato zdaj ne vem, če gre za istega Gnidovca.

Župnijska kronika Ajdovca ne navaja Feliksa Gnidovca kot pogrešanega po letu 1945 ali ustreljenega v Rogu, pač pa navaja druge Gnidovce: Antona, Jerneja, Franca Alojza iz Ajdovca in Jožefa Gnidovca iz Velikega Lipovca pri Ajdovcu. Župnijski arhiv s krstnimi knjigami je bil uničen 11. 12. 1942, zato bi za Gnidovca (če je bil ajdovški) težko prišli do podatkov oz. rojstne letnice, je pa ohranjenjena župnijska kronika in morda bi se dalo tam kaj najti, sevda če je bil zamolčani pesnik Feliks Gnidovec res iz ajdovške fare."

Hm, kdo bi si mislil, da je Feliks Gnidovec res obstajal in da je bilo Gnidovcev toliko; eden od njih, Janez Frančišek, se celo spogleduje s svetništvom. Zadnjič smo se na slavističnem kongresu v Kopru akterji in žrtev šale slučajno srečali in Petra je rekla, da ji je bilo nekoliko nelagodno. Ni pa mogoče izključiti možnosti, da se je tudi žrtev, kakor priča prenekatera potegavšina, vključila v igro.

Dve leti prej se je na slovenističnem forumu na strežniku FF odvijal nenavadno duhovit pogovor, ki sicer ne sodi med potegavščine, podoben pa ji je zaradi mešanja fikcije in oddelčne realosti in zaradi enigmatičnosti prve med pisci, skrivnostne Cirile, za katero se še danes ne ve, kako ji je bilo zares ime. Sošolke je uspela pripraviti do pravega dialoškega orgazma. Res bo škoda, če tega »forumskega romana« lepega dne ne bo več mogoče poiskati v forumskem arhivu.

Ni bil Ivan Rob, ampak Legatov Tonček

Ko si me, Branko, pozval k pisanju tegale spisa, si povedal, da ti je poznana samo potegavščina Ivana Roba. Jaz ne poznam nobene Robove potegavščine. Mimogrede: letos mineva 70 let od njegove smrti in bom zato prosil dLib, da digitalizirajo njegovo delo, zdaj ko je v javni lasti, najprej njegovo parodijo Jurčičevega Desetega brata iz leta 1938, ki je prvi slovenski verzni roman, ni pa potegavščina. Ne, v abesinskega cesarja se 20. oktobra 1935 ni preoblekel in s črnim globinom namazal po obrazu Rob, ampak Leščan Legatov Tonček iz gostilne pri Vidmarju in menda komaj odnesel celo kožo iz Bohinja, ko so ga razkrinkali (gl. Gore in ljudje). V internem časopisu je bilo objavljeno nekaj slik, ki dokumentirajo idilično razmerje med »cesarjem« in bohinjskimi gostitelji v času obiska, ampak zakaj se je vse skupaj odvijalo pod banderom Amorja, nad katerim visi z marelo prebodeno srce, saj to ni ne bohinjska ne abesinska uradna zastava? Če ne gre za falsificirane dokumente, ki naj naknadno operejo bohinjsko sramoto, je bil obisk etiopskega cesarja le zabavna točka na 1. fantovskem kongresu v Bohinju. Nekaj vendarle mora biti na tem bohinjskem hrepenenju po visokih svetovljanskih obiskih, sicer ne bi ena od prvih slovenskih pesnic Maria Luckmann v daljši nemški pesmi Der Prinz von Indien in Wochein: Humoristische Begenbeheit (Poesien, 1899,^COBISS hvala Urški Perenič za podatek)^COBISS zapisala podobno anekdoto o »indijskem princu«, ki se je v Bohinju gostil na račun slavohlepnega domačina.

K izviru potegavščin

Zdaj pa k stvari: kje je kal literarnih potegavščin? Kot sem namignil na začetku, je vir nesporazumov razmerje med dejanskim in izmišljenim, natančneje, neskladje med piscem in bralcem glede tega, kje naj bi ta meja obstajala. Največkrat je tisti, ki reči jemlje preveč zares, bralec, včasih pa zadeve pomeša tudi avtor. Ker za velik del literature po angleški modi uporabljamo izraz [:w:sl:fikcija|fikcija]], prehitro posplošimo, da je fiktivnost specifična lastnost literature za razliko od drugih rab jezika, pa to ni res. Le ígra med realnostjo in izmišljijo je specifika literarnega izražanja. In ker je literarna potegavščina taka igra med realnostjo in izmišljijo, je tako rekoč arhetipska oblika literature.

Levstik, Prešeren in humoristična proza

Poskusil se bom po vrsti spomniti na avtorje in tekste, ki bi se jih dalo spraviti pod naslov literarna potegavščina ali vsaj med zametke zanjo. V šoli smo se učili o potvorbi Kraljedvorskega rokopisa (Rukopis královédvorský, 1818), ki jo je po zgledu Macphersonove potvorbe Ossianovih škotskih epskih pesmi in iz potrebe po kulturni emancipaciji slovanstva zagrešil češki jezikoslovec Václav Hanka. Kraljedvorski rokopis je iz čistega slovanskega navdušenja prevedel v slovenščino Fran Levstik leta 1854 in ga zato ni nihče preganjal, sicer pa je v šoli obveljalo, da je potvarjanje v znanosti zavrženo početje, tudi če so motivi zanj plemeniti, in da je tudi leposlovje, čeprav v temelju izmišljija, preresno početje, da bi bilo potvorbe v njem mogoče tolerirati.

Pri Prešernu obstaja sum literarne potegavščine v zvezi s Krstom pri Savici, za katerega je privatno, v pismu prijatelju Čelakovskemu trdil, da ga je treba brati samo kot metrično nalogo, opravljeno z namenom pridobiti si naklonjenost kranjske duhovščine. Ta Prešernu, ki je bil poznan kot frajgajst in moralno sumljiv človek, ni najbolj zaupala, kar se je pokazalo ob njegovih pesmih Šmarna gora in Nebeška procesija. V času cenzure Čebelice sta se širili v prepisih, ki so jih ljubljanske tercijalke kupovale od dijakov po groš in bile prepričane, da pojde njen avtor »še gorak v nebesa«, policija in duhovščina pa sta dvomili, da bi lahko napisal iskreno pobožno romarsko pesem. Prešeren se je očitkov branil in avtorstvo Nebeške procesije policiji celo zatajil. Literarna zgodovina se tokrat strinja s klerikalno in policijsko interpretacijo in ima ti dve pesmi za parodijo in travestijo romarskih pesmi in za kritiko ljubljanskega plemstva in druge gospode ter za kritiko klerikalnega moralizma (za več glej v moj članek Apokrifni Prešeren). Ob Prešernu se je razkrilo, da potegavščina temelji na komunikacijskem nesporazumu, ki ga omogoča dvoumnost izjav, dvoumnost pa je hkrati osnova vsakršne komike, zlasti pa ironije.

Humor je bil na začetku slovenske književnosti sredi 19. stoletja neločljivo povezan s potegavščino. Veliko popularnost je doživela knjižica šaljivih anekdot, ki si jih je na račun drugih ljudi privoščil Nemški Pavliha v slovenski obleki (1850 in serija ponatisov) in ni ostal brez posnemovalcev: Turški Pavliha, Nasredinove burke, Iz dnevnika malega poredneža, Bob in Tedi, dva neugnanca, Prigode porednega Bobija, romana Višnjeva repatica Vladimirja Levstika in Skušnjave Tomaža Krmežljavčka Miroslava Malovrha. Potegavščina je bila v večerniški povesti uporabljena celo v ljudskovzgojne namene: v povesti Filipa Haderlapa Loterijo je pustil (1882) so z robatimi potegavščinami skušali junaka ozdraviti hazarderske obsedenosti. Popisov morebitnih literarnih potegavščin pa slovenska humoristična literatura po moji vednosti ne vsebuje.

Janez Jalen še ne ...

Razboriti Janez Jalen se je po snemanju filma Triglavske strmine (1932) zaradi avtorskih pravic (in seveda zaradi zaslužka) zapletel v dolgoletni spor s producentoma, planinskima organizatorjema Evgenom Lovšinom in Stankom Tominškom. Ker s tožbo ni uspel, si ju je privoščil in v pripovedi Ograd dvema negativnima osebama dal ime Evgenija Lušin in Stana Tominc. Takih tekstov s ključem, kjer fiktivne osebe bolj ali manj jasno namigujejo na realne osebe, je v slovenski književnosti kar nekaj, govorijo pa o tem, kako iz trte je izvita trditev, da je literatura v razmerju do realnosti avtonomna in kako je ne smemo brati z mislijo na konkretna (avto)biografska dejstva. Ravno nasprotno je res: če ne bi tega počeli, bi bili osiromašeni za pomemben in včasih celo najpomembnejši del sporočila. V Jalnovem primeru gre vendarle bolj za literarno maščevanje kot za literarno potegavščino.

... pač pa toliko bolj Vladimir Bartol

Potegavščinam so bili bolj naklonjeni avtorji, ki so razumeli literaturo kot konstrukt (za razliko od onih, ki so jo razumeli kot odraz realnosti). Najprej nam pride na misel Vladimir Bartol, ki so mu kritiki izrecno očitali, da so njegovi junaki in sporočila novel skonstruirani. Bartolove pripovedi so polne junakov, ki manipulirajo z drugimi ljudmi, se poigravajo z njimi in jim pripravljajo usodna življenjska razočaranja in spoznanja, s plemenitim namenom napraviti jih neobčutljive in neranljive, da bodo zmogli postati voditelji množic. Prav prevelika socialna resnobnost takih načrtov je tisto, kar jih oddaljuje od pojma potegavščina.

Kakor razberemo iz Bartolovih dnevnikov Mladost pri svetem Ivanu,^{COBISS itd.} se je podobno kot njegovi junaki skušal s svojimi sodobniki poigravati tudi pisatelj sam. Za Sulejmana iz romana Alamut (1938) npr. pravi, da ga je postavil v roman, da bi »se mogel [...] oddolžiti tistemu svojemu tržaškemu sošolcu, ki mu je moja nesrečna, a intuitivno predvidevajoča novela razdrla poroko.« Gre najbrž za novelo Srečanje, ki je bila po pričevanju pisatelja Jožeta Pahorja kriva, da je dekle pustilo svojega fanta, potem ko ga je Bartol opisal v noveli. Šlo je za Bartolovega prijatelja Šavpaha (»še bradavico na nosu sem mu pustil«, se je hvalil pisatelj), potegavščina pa je bila, če smemo soditi, bolj krute narave. Bartol je vse svoje pisanje dojemal kot inštrument socialnega delovanja. Zbirko Al Araf (1936) začenja z novelo Sistem Ivana Groznega,[1] s katero je po lastnih besedah meril na dramatika Ivana Mraka, ki so ga tako klicali: »z njim zdaj prinašam okoli Slovence: izpovedujem se jim, toda zato jih bom prisilil nekoč na kolena«. Dodatno potrdilo za Bartolovo privrženost literarnim potegavščinam je sklicevanje na prvo referenco literarne falsifikacije, na Edgarja Allana Poeja. Bartolovo poigravanje z ljudmi se tudi pred bližnjimi ni zaustavilo. Svoje dekle Nado Gabrijelčič je vzel za Experimentkaninchen: ko jima je zmanjkovalo denarja, jo je poslal k sorodniku, ki ji je ponujal zakon, da ga oskubi, in je šele na svarilo prijatelja založnika Janeza Žagarja spoznal, da ona verjetno taki igri ni dorasla in da je šel predaleč. Ta »ljubezenski trikotnik« je potem uporabil v pripovedi Vrhunec duhovnih radosti,[2] ki je obenem, po njegovih besedah, ključ do razumevanja drugih pripovedi, Sonate na pepelnično sredo (»Šele v Hasanu se bo videlo, kaj sem povedal v nji«) in Alamuta. Kritik Filip Kumbatovič Kalan je Bartolovo norčevanje iz kritikov, ki so preneumni, da bi doumeli pisateljevo sporočilo, vzel osebno in je pod naslovom, sposojenim pri Bartolu (»Zastavica za bedake«) njegov roman in célo njegovo pisanje sesul. Bartola je veselilo izmišljati si zgodbice, npr. o Mrakovih dveh, tj. dramatiku Ivanu in slikarki Karli Bulovec, in opazovati, kako spremenjene prihajajo nazaj do njega. Ugibanje o tem, kdo iz kroga prijateljev in znancev tiči v kateri literarni osebi, se je zdelo literarni družbi tistega časa samoumevno. Nekateri so bili užaljeni, če so bili pri tej igri izpuščeni, drugi ogorčeni, če jim literarni alter ego ni ugajal, pisatelj pa vesel, kadar mu je uspelo koga vznemiriti. Bartol se je zavedal nevarnosti takih manipulativnih iger in prevar in jih dovoljeval samo »ženijem«, med katere se je samoumevno prišteval.

Dušan Pirjevec in njegovi

Iz napetega časa okrog resolucije Informbiroja 1948 je poznana potegavščina, ki si jo je privoščil Dušan Pirjevec s partizanskim imenom Ahac, ko je imel še politično moč, skupaj s kolegoma Vitomilom Zupanom in Jožetom Javorškom. Ponoči so telefonirali predsedniku skupščine Josipu Vidmarju, se predstavili kot Uprava državne varnosti in sporočili, da se začenja sovjetska invazija. Potem so se zabavali, ko se je Vidmar z nahrbtnikom odpravil v predvideno skrivališče. Vrag je vzel šalo in politične privilegije, ko so ga zaradi tega zaprli. Hvala, Branko, za podatek, da je trojka Gestrin-Gradišnik-Vuk to vajo ponovila leta 1971 z oznanjanjem Titove smrti, kar se je prav tako izteklo s pravnomočno obsodbo.

Od Eca do Erosa

Podobno skonstruiranost (potvorjenost) kot so jo kritiki v 30. letih očitali Bartolovi literaturi, je pol stoletja pozneje, 1985, Jaša Zlobec oponesel Ecovemu romanu Ime rože (pod pomenljivim naslovom Umberto Eco — potegavščina desetletja), češ da ne gre za pravo literaturo, ampak za križanca med filozofijo, literaturo in publicistiko, torej za nekakšno zavajanje bralca s strani načitanega profesorja. Suma, da se avtor dela norca iz izobražene bralske publike, je bil deležen tudi Marko Švabič z Ljubavnimi povestmi (1982) in nedavno psevdonimni avtor David Benjamin, za katerega vsi trdijo, da poznajo njegovo pravo ime, na plan pa z njim vendarle nihče ne pride, z njuejdževskim romanom Sedem. V enakem kontekstu se je znašel enigmatični roman na natanko 777 straneh Psi,[3] ki ga je 2010 izdal psevdonimni avtor Eros, ena najlepše oblikovanih in tudi najbolj spretno trženih knjig na Slovenskem: ponatis 2012, spletna stran, video, prevodi v angleščino, nemščino in srbohrvaščino. Za tako drago podjetje je potrebna velika doza vere v njegov uspeh, kar zmanjšuje verjetnost, da gre zgolj za neobvezno potegavščino, zato sam verjamem (tudi zaradi dovolj skrbnega in stremljivega jezika), da to ni nikakršen načrtovan nateg publike, vsaj s strani avtorja in založnika ne, ampak dovolj iskreno in tvegano dejanje, ki pa ga nazadnje bralci, če jih nakup ne bo potešil z odkritjem sedme skrivnosti življenja, lahko razumejo kot nateg.

Iz svoje malhe

Vajensko obdobje

Literarne potegavščine me privlačijo in pri nekaterih sem bil tudi sam udeležen. Ko je leta 1979 ali 1980 služil vojaški rok gimnazijski sošolec Tomaž Terčon, zdaj družinski zdravnik, smo si njegovi prijatelji, ki smo imeli vojaško izkušnjo že za sabo, v špelunki Koper privoščili mu za novo leto poslati kopijo pisma, ki da ga je prejel njegov nadrejeni, v katerem smo razkrinkavali buržoazno pokvarjeno naravo mladega vojaka in njegove družine in svarili pred tem, da mu poverijo kakšne višje funkcije. V dokaz resnosti te akcije poštenih sošolcev, zaskrbljenih za dobrobit države, smo pismu priložili poštno potrdilo o priporočeni pošiljki na naslov sošolčeve vojaške komande; tja je seveda priporočeno romala samo razglednica z voščilom »Sretnu novu godinu želi vam vojnik Mile.« Tomi je odgovoril z užaljenim pismom in prekinitvijo prijateljskih in vsakih drugačnih stikov. Vrag je vzel šalo, napisal sem mu iskreno opravičilo in šalo razložil, takrat pa je triumfiral on, saj je bila tudi njegova užaljenost (če mu verjamem) fingirana. Med literarne šale uvrščam dogodek zato, ker je bil poleg biologa Borisa Kryštufka zraven še Tone Perčič, taisti Perčič, ki je 1995 z romanom Izganjalec hudiča postal peti kresnikov nagrajenec.

Sweet Sylvia

1988 mi je izšla knjiga Slovene for Travelers s slovenskimi frazami za angleško govoreče popotnike in Silvija Borovnik mi je v Akvariju na križišču Rimske in tedaj menda še vedno Titove razodela, da se ji je zapisala nagajiva kritika knjige, ki kakor da očita avtorju ideološko neprimerno izbiro fraz ipd. Njen sklep se je glasil: »S stavki tipa »Prehitro ste vozili« [...] Pihali boste [...] hoče pri nič hudega slutečem popotniku vzbujati prepričanje, da pri nas na vsakem koraku preži milica in da živimo v policijski državi. Čeprav skuša Hladnik proti koncu svoje Slovenščine za popotnike s kmeclovskim vitalizmom popraviti vtis [...] z lažnim domoljubnim duhom zlasti, ko svojemu Angloameričanu namigne, da je morda tudi on kakšen zablodeli Adamič (str. 138) [...] pa se dozdeva nam, kritičnim bralcem, da je ta knjiga le precej nevarna in škodljiva. Zato naj tisti, ki so jo oprostili temeljnega prometnega davka, svojo odločitev še enkrat premislijo.« Ideja je bila posrečena, zdelo se mi je nemogoče, da bi kdo kritiko bral zares, pa se je vendarle zgodilo prav to: Marko Bulc, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, ki je pokupila precejšen del naklade, se je hudo razburil, ker se je čutil opeharjenega, in se je bilo zbati maščevalnih potez, planinski prijatelj Stanko Klinar pa je »spakljivo tovarišico »kritično bralko«, ki sicer »nadrazredno govori v neprizivnem cezaropapističnem pluralu« in »naklada kot babnice za drvarnico, samo zato da bi se bralec pod njeno taktirko mastil s tisto menda slepo muho, ki se je bojda ujela v njeno pajčevino«, ostro napadel, ker si je privoščila tako nezaslišano ideološko diskvalifikacijo strokovne knjige. Pred objavo protikritike sem Stanku sicer razložil, da gre za dogovorjeno igro, pa se ni pustil prepričati, češ da je bila kritika zlonamerna. Seveda, saj izkušnje s podobnim zaresnim pisanjem, npr. Jurančičevim togim ideološkim napadanjem Toporišičevega Načrta pravil slovenskega pravopisa (gl. Jože Toporišič, Jakob Rigler, Komentar k Načrtu pravil slovenskega pravopisa III, Slavistična revija 27/1 (1979), 81-150) ki ji je npr. očital, da vsebuje več zgledov za Franc Jožef, nima pa Franca Rozmana Staneta, ni bil tako zelo časovno oddaljen.

Tone Pretnar, ki ga je »polemika« neznansko zabavala, si je dal duška v akrostišnem sonetu Narobesvetpisava, ki so ga objavili na istem mestu, v Književnih listih Dela:

        Spor večni tekst ločuje od jezika,
        You know, sweet Sylvia, kot pravi Stanko,
        Ljudi prej tekst kot jezik spelje v zanko,
        V jeziku tekst in jezik v tekstu se zatika.

        In vendar se jim nič ne izmika
        In skupaj razvozlata vsako zanko,
        Bistrita um, čut uravnata tanko.
        Od tega ljudstvu je korist velika.

        Reči kdaj tekst obrne prav na glavo:
        Odlično si jih prevrnila sama
        V nekakšno kot-narobe-svet-pisavo:

        Narobe tekst s tem ni spakljiva krama
        In knjigi je, ko bralcu je v zabavo,
        Koristna in premišljena reklama.

Strasti so se razvnele, Silvija in Stanko sta si na straneh KL še dvakrat podala žogico, zaključil pa je Stanko z verzi Poeta nascitur:

        Izpit da imaš iz teorije
        in da obvladaš zanke parodije?
        – Hm, menda bo res, vsaj za izpit!
        Saj kdor se parodije
        uči iz učbenika teorije,
        ne spravi druzga vkup kot – oslarije.
        – Resnični pesnik namreč mora se rodit.

Jaz pa sem se moral po stari navadi posuvati s pepelom in (neuspešno) botati prijatelje, ki jih je potegavščina zvabila v konflikt, sklicujoč se pri tem na tvoje Mistifikcije.^COBISS Analizi nesporazuma smo kolegi na slovenistiki (zraven naštetih še Marko Juvan, Rajko Korošec, Erika Kržišnik, Vlado Nartnik idr.) posvetili célo številko glasila Slava 3/1 (1988): 3–47, zato lahko sklenem, da je bila potegavščina vsaj v strokovnem smislu plodna in je pomagala definirati in razumeti nevarnosti, ki so jim igrive potegavščine izpostavljene. V isti številki smo objavili tudi članek Marca L. Greenberga o ostankih glagolskih napisov na zahodni ameriški obali (Something New in Old Church Slavic: The San Diego Inscriptions, 48–51), jezikoslovno falsifikacijo, vredno slave tiste Hankove iz prve polovice 19. stoletja.

Moj prijatelj Vid ali njegov prijatelj Milan?

Pogled z bivaka II proti Triglavu, desno Vid Pogačnik

Spraševal si me, dragi Branko, o zabavnem nesporazumu v zvezi z lastnino fotografij, ki se mi je zgodil pred leti in sem ti ga omenil v kontekstu homatij ob tvojem Roki vodi kamnu.^COBISS Anekdota sama ne sodi med potegavščine, je pa malo manjkalo, da se ne bi iztekla kot poskus potegavščine. Protagonist se piše Lado Bregar in je sodelavec Planinskega vestnika, kamor prispeva slike, planinske opise pa tudi verze. Če imam prav v spominu, je po poklicu matematik in je bil menda ravnatelj na neki šoli. Lepega poznopoletnega dne leta 2006 me je gospod obtožil kraje svojih fotografij.

Od: "lado bregar" <grezpotja@gmail.com>

Za: <miran.hladnik@guest.arnes.si>

Poslano: 30. september 2006 11:17

Zadeva: Kraja

Dober dan!

Na vaši strani http://www.ff.uni-lj.si/publikacije/ucbeniki/mh/galeri14.html ste pod svojim imenom objavili mojo fotografijo. Posnel sem jo s klasičnim fotoaparatom v septembru 2001, jo skeniral in objavil na svoji strani http://grezpotja.uk.to/ .

Na njej je moj pokojni prijatelj Milan pred bivakom 2. Naslednji dan sva šla skozi Rokavski ozebnik. Sliko ste sneli z moje strani, jo preimenovali iz dvojka2.jpg v viddd.jpg in objavili pod svojim imenom. Kaj pa zdaj? Vem, da mi Pavček ne bo zameril, če z njegovimi besedami povem:

Saj v gorah ni tako,

kot pri ljudeh je navada,

da kdorkoli z lažjo

lahko zmaga.

Prav nič lep pozdrav, Lado Bregar.

Ker imam, kot je razvidno iz tele spremne besede, nekaj izkušnje s potegavščinami, sem posumil, da gre lahko tudi v tem primeru za nekaj takega, in očitarju odgovoril takole:

dragi lado bregar, http://grezpotja.uk.to/ ne obstaja, zato ne morem preveriti podobnosti svoje fotografije viddd.jpg z vašo. na njej je prijatelj vid pogačnik, ki ga po barvi oči res ni mogoče spoznati, imam pa njen negativ, ki bi ga z veseljem primerjal z vašim. iskanje dvojke2.jpg me je pripeljalo do vaših planinskih fotografij in moram priznati, da mi ugajajo, najbrž tudi zato, ker si izletniške cilje in motive izbirate zelo podobno kot jaz. sicer pa prav izvirna v naši pregledni deželici res ne moreva biti. nekaterim to vendarle uspe: pred meseci sem tako v zmoti obtožil fotografa bojana rauha, da je zmontiral panoramo karavank na naslovnici neke gorenjske revije. užaljen mi je pojasnil, kje je stal, ko je slikal, in osramočen sem se mu opravičil za napako.

če je vse skupaj hec, se opravičujem za preveč resen odgovor. pošljite mi svojo sliko, da vas prepoznam, ko se srečava kje na bicikliranju, smučanju ali plezanju.

naj se vam za poetični pristavek pod pavčkovim imenom zahvalim z gradnikovimi verzi na račun pavčka:

Vrabci že vedó, da Pav

glas ima hudó hreščav,

kje bi njega sinček Pavček

mogel peti kakor slavček.

lp, miran

Naslednji Ladov ogovor je razblinil dvome o morebitnem načrtovanem nategu:

Spoštovani miran hladnik, stran http://grezpotja.uk.to/ obstaja, samo na njej ni več te pet let stare slike, ker sem jo že zdavnaj vzel dol, takoj po Milanovi smrti.

Mogoče pa ne govoriva o isti sliki. Zato prilagam mojo sliko, ki sem jo našel na vaši strani. Negativ seveda imam, neverjetno, kljub mojemu delovnemu neredu sem ga našel v treh minutah.

lp, lado

Medtem sem preveril, da je negativ sporne slike še vedno v mojem arhivu in postalo je očitno, da se mi je Lado glede negativa debelo zlagal (saj to izpričuje že tisti prisiljeni podatek, da je negativ našel v treh minutah). Imam se za blagega človeka, ampak laž je v meni prebudila zatajevano potrebo po zlobi. Pobrskal sem po internetnem arhivu, našel tam kopijo izbrisane strani in s tem razlago Ladove blodnje:

lado lado, najprej sem res mislil, da je potegavščina, potem pa žalosten odkril, da ste se med februarjem 2003 in novembrom 2004 na svoji strani http://www2.arnes.si/~ssplbris/galerija1.htm hvalili s kar nekaj mojimi slikami, ki ste jim dodali poetične naslove. poleg tiste, za katero blodno trdite, da je na njej vaš prijatelj milan, ste z moje strani http://www.ff.uni-lj.si/ucbeniki/mh/galeri14.html sneli vsaj še sliko triglava izpod šplevte in šplevto z dvojke (posnete in postavljene so bile oktobra in novembra 2000, to je skoraj tri leta prej, preden so se znašle na vaših straneh). naj vas spomnim, da ste "milanu" dali ime "vecernadvojki.jpg" -- zagotavljam vam, da je bila slika posneta sredi dneva. tudi vam se gotovo ne zdi lepo, kar ste storili, sicer mojih slik pri prenovi spletišča ne bi zbrisali iz arhiva. in se grdo lagali o najdenem negativu! ker so vam tako prirasle k srcu, da ste jih vzeli za svoje, bi mi pravzaprav moralo biti všeč, vendar naj namesto veselja raje izrazim skrb zaradi takega ravnanja in vam svetujem, če se seveda niste hoteli le pošaliti z mano (no ja, pa tudi v tem primeru), da si poiščete pomoč. lp, miran

Tako se je korespondenca z Ladom Bregarjem nehala, priznam pa naj, da me je zamikalo, da bi dogodivščino res nadgradil s potegavščino. Naključje je hotelo, da sva prav tiste dni z Miro napravila izlet na Črno goro nad Mojstrano, kjer sem med listanjem po dnevniku v bivaku, ki ga je tam postavil znameniti čudak Alojzij Žakelj, naletel na Bregarjeve verze (v vpisni knjigi je tudi polno drugih verzov, malo zaradi pesniško spodbudne narave malo gotovo tudi zato, ker so pesniki začeli tekmovati med sabo):

        Bojite se praznote,
        pravite, da vam življenje skozi špranje odteka,
        strah vas je romanja k lepemu, bežanja k sebi,
        zaman vpijete v gluhoto sveta!

        Jaz pa vem,
        da bom v razpokah mojega življenja
        vedno našel hrib, planino, rož'co ali mavrico,
        deževno popoldne in svetlobo jutra.

Dva lista iz vpisne knjige na Črni gori nad Mojstrano

Hudič mi je začel prišepetovati, naj napravim hec in mu v odgovor, ki sem ga takrat šele pripravljal, vpletem verze, za katere sem domneval, da so unikatno zapisani samo tule, in da mu jih serviram, kakor da bi se mi bili pravkar utrnili, kar bi mu ponovno vzbudilo dvom v pravkar razrešeno intelektualnolastniško dilemo.

Pa se je pred klikom na Odpošlji pojavil na moji levi hudiču nasprotujoči glas in mi prišepnil, naj pokukam za verzi za vsak slučaj še na splet. In res najdem tam Ladove verze že objavljene. S potegavščino, ki bi šla, to je treba osramočeno priznati, predaleč, je bilo tako hvalabogu konec, Bregarjevih verzov pa, tako kot mojih fotografij v njegovem albumu, danes ni več na spletu. Vzbuja se mi pomislek: je zaradi slabe izkušnje z mojimi fotkami podvomil tudi v avtorstvo svojih pesmi? Si je mogoče tudi tiste verze od koga sposodil?

Zagat brez konca

Ali je zgolj slučaj, da se je prav v dnevih, ko si mi, Branko, dan za dnevom pošiljal nove verzije tele knjige, ki jih nisem utegnil niti odpreti, pojavil na obisku Jani Kovačič z novo knjgo, Socialitete ino štorijali,^COBISS v isti založbi in v podobni opremi kot njegova prejšnja knjiga Poklic: mladost: Postpank spevoigra,^COBISS pri kateri se na strani 29 pojavi zamenjana živa pagina (tj. »Branko Gradišnik, Roka voda kamen« namesto »Jani Kovačič, Poklic mladost«), s katero se ti založnik diskretno opravičuje za napako v Roki vodi kamnu. Seveda že pišem Janiju, če je vedel za to igro ravnotežja v svoji knjigi, in zraven že besno brskam po njegovi noviteti, če ne skriva kakšne podobne igrive uganke, ki bi uredila moje trenutno zmedene predstave o tem, kje je meja med slučajnostmi, ki se nam dogajajo, in premišljenim načrtom, po katerem se odvijajo naša drobna življenja.

Sicer pa se literarnim potegavščinam, ki bi temeljile na nerazrešenem vprašanju avtorstva, pišejo slabi časi. Avtorstvo je v vedno večji meri skupinsko in anonimno ali psevdonimno (poglej samo zakladnico tekstov na Wikipediji). Skupaj z individualnim avtorstvom usihajo tudi možnosti njegove zlorabe. Tisti del sveta, ki pripada intelektualni proizvodnji, bo v perspektivi tako manj konflikten, vendar zato tudi dolgočasnejši. In vendar glasujem zanj!

Opombe

Kahrim Al-dinn, avtor spremne besede, na fotografiji iz leta 2001 ...

... in na fotografiji iz leta 1890

Glej tudi

• Andraž Jež: Andrej Hočevar. LUD Literatura 16. jan. 2013.[4]