Poslanstvo Filozofske fakultete
Med pogoji za kvalitetno delovanje univerze izpostavljam odprtost, ki šele omogoči sprotno orientacijo med pestrim naborom civilizacijskih ciljev, zlasti odprtost digitalne infrastrukture (diplom, podatkovnih zbirk, objav, učbenikov) in komunikacije.
| Poslanstvo Filozofske fakultete | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Vloga in poslanstvo Filozofske fakultete, pravzaprav univerze v celoti |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | Prispevek je bil predstavljen 11. maja 2017 na internem posvetovanju na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. |
| Žanr | članek |
| Klasifikacija | |
- Nočem, da je podobna štacuni (tudi če je ta štacuna supermarket), kjer učitelji ponujajo všečne vsebine, študentje pa so stranke, ki izbirajo med njimi in imajo, kot pač stranke, vedno prav.
- Nočem, da je podobna tovarni, ki proizvaja diplome za poklicne profile in se njena uspešnost meri po ekonomskem profitu, ki ga prinaša.
- Nočem, da služi obstoječim ideologijam (tudi če so te emancipatorične) ali da je podaljšek države, ki naj uresničuje t. i. nacionalni interes.
Iščemo srednjo pot med skrajnostmi in zdrsi dveh konkurenčnih si postulatov univerze: humboldtovskim, ki mu gre za znanje zaradi njega samega (cehovsko razumljena avtonomija, »razvijati stroko« in jo vzdrževati, tudi če ni nobenega študenta, gojiti kritično mišljenje, tj. odkrivati probleme, ne pa jih tudi reševati) in pragmatičnim, ki se omejuje na tista uporabna znanja, po katerih je povpraševanje, ki služijo človeški blaginji – v slovenski interpretaciji: ki prinašajo gospodarsko korist oz. so v »nacionalnem interesu«.
Študij bo kakovosten, če bo sledil temeljnemu civilizacijskemu cilju razumeti svet z namenom modrega obnašanja, ki naj pomaga svet ohraniti (ne pa morebiti prispevati k rasti, razvoju, napredku, ki gredo vedno na račun nečesa drugega). Trenutno ga reprezentira geslo odprtosti (tj. proste dostopnosti in proste uporabnosti znanja, podatkov, pristopa, izobraževanja, raziskovanja …), ki zajema principe mednarodnosti, interdisciplinarnosti in sodelovanja javnosti. Mednarodnost nas izbeza iz varnega zavetja »matičnosti« in odpre za spoznanja kolegov na drugih univerzah, interdisciplinarost nas izbeza iz varnega zavetja metodoloških rutin svoje stroke in odpre pogledu od zunaj, sodelovanje javnosti pa ukinja samozadostnost, vzvišenost in odtujenost strok, stroke socializira in njihove rezultate družbeno osmišlja. Z vsem naštetim imamo na FF težave.
Ni treba posebej izpostavljati, da je pojem odprtosti danes neločljivo povezan z digitalno platjo naše strokovne eksistence, konkretno za FF pomeni to digitalizacijo in postavitev vseh diplom, magisterijev, doktoratov, učbenikov in drugih monografij na splet; trenutno so tam samo revije, pa še te po zaslugi ministrstva, ne iz naše pobude. FF je v digitalnem repozitoriju UL zelo slabo zastopana, podatkovnih zbirk, brez katerih ni sodobne znanosti, nima, jih ne načrtuje in se jih celo brani, medsebojne strokovne komunikacije na spletu pa sploh ne goji. Že dolgo zastonj sprašujem po spletnem prostoru za humanistični forum, kjer bi tekla izmenjava mnenj med kolegi, saj brez stalne medsebojne komunikacije ni nič. Zapisniki vseh fakultetnih sej bi morali biti javno dostopni in na spletu lahko najdljivi. OHK bi skupaj s Cobissom, OSIC-i in Sicrisom morala skrbeti za sprotno statistiko publiciranja po strokah in inštitucijah, kar bi šele potrdilo ali ovrglo improvizirane sodbe, kako nam gre »čedalje slabše«. VIS in fakultetna administracija bi morala stroke sproti oskrbovati s statistiko izpitnih uspehov in z dinamo vpisa in diplom, ker se šele na podlagi teh podatkov lahko odločimo za ustrezne strategije. Vsi podatki že obstajajo, samo do nas ne pridejo ali pa mi ne moremo do njih.
FF že dolgo nima problemov z množičnostjo študija, vpis pada, predavalnice so zasedene fiktivno, dve desetletji smo že v recesiji, naš problem postaja premajhno število ambicioznih in sposobnih študentov. Razlog ni samo v nelukrativnosti humanističnih poklicev in v neugodni družbeni klimi (beri: problematičnem vrednostnem sistemu), ampak tudi v neverodostojnosti našega ravnanja. Da bi postali za študente prepričljivejši, moramo prepoznati civilizacijske cilje in jih brez fige v žepu uresničevati. Signal avtentičnosti bi npr. bil, če bi se jasno distancirali od razumevanja univerze kot trgovine z akademskimi nazivi in študenti kot strankami/uporabniki. Aktualna študentska kritika Filozofske fakultete ima obliko protesta razočarane stranke, ki jo je prodajalec zavedel z reklamo. Na informativnih dnevih se fakultete res obnašajo kot prodajalci na semnju, na evalvacije študijskega programa pa se odzivajo kot na pritožbe varuha potrošnikovih pravic s prilagajanjem vsebine študentovim željam.[1] Univerza bo postala verodostojnejša, če se bodo učitelji in študenti razumeli kot aktivni državljani, to pomeni, da bodo boj za svoje pravice in privilegije (za matičnost in avtonomnost) zamenjali z zavzetim vključevanjem v javno diskusijo in odločanje in tako vzdrževali tudi ugled svoje stroke v družbi.
Opomba
uredi- ↑ Ena izmed takih želja je ohranitev diplome po prvi stopnji. Študente bi rad prepričal, da izraz diploma pomeni v trenutnem izpitnem redu samo serijo prijavnih in zagovornih formalnosti, ki se jim želimo izogniti, ker komplicirajo življenje. Če bi zaključni izdelek enake zahtevnosti imel status seminarske naloge, bi vsebinsko ne izgubili nič. — V študentskih anketah je treba izpustiti vprašanja, katerih vsebin bi si študentje želeli in katerih ne (like / don't like po zgledu Facebooka), ker o tem pač vsaj v prvih letih ne morejo kompetentno odločati in ker so za znanstveno spoznanje potrebne tudi težke in manj všečne vsebine.