Bohinjski partizanski spomeniki
Spoštovana tovarišija, bi pozdravil Edvard Kocbek, spoštovane gospe in gospodje, je bolj v navadi na javnih srečanjih danes. Če sočloveku danes rečeš tovariš, te utegne ozmerjati, češ ali sva krave skupaj pasla, pri čemer pozablja, da je besedo tovariš uporabljal že Primož Trubar pred več kot 400 leti.
| Bohinjski partizanski spomeniki | |
|---|---|
 | |
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Bohinjski partizanski spomeniki |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Govor v spomin prvega talca Bohinja, sobota 12. avgusta 2023 ob 16.00 pri skakalnici na Pôljah |
| Klasifikacija | |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Martin Gorišek me je nagovoril za nekaj besed na današnji proslavi. Malo zato, ker smo iz sosednjih občin, mogoče tudi ve, da sva z ženo bohinjska vikendaša, najbolj pa verjetno zato, ker pozna najino delo za zbirko partizanskih spomenikov in lahko ob tej priložnosti pričakuje, da bom napravil nekakšno inventuro spomenikov na Bohinjskem, še preden bodo izčrpno popisani v knjigi.
Spodobi se, da se najprej poklonimo Francu Podlipniku z Žlana, ki so ga ustrelili v Dragi pri Begunjah 9. avgusta 1941 kot prvega bohinjskega talca. Fantu, ki je bil progovni delavec, je do 27. leta manjkal samo še dober teden. Aretirali so ga potem, ko je sodelavec Nemcem izdal (kako značilno slovensko), da zbira orožje in strelivo za upor. Truplo so kremirali v avstrijskem Gradcu, ko je oče po vojni njegovo žaro prinesel od tam in jo položil v grob v Bohinjski Bistrici, so na nagrobnik napisali verza:
Od doma šel si zdrav, vesel
v spomin dobili smo pepel.
V Lipnici pod Srednjo Dobravo pri Kropi, kjer sem doma, imamo spomenik uporniku, ki se je tudi pisal Podlipnik, pa si menda nista bila nič v žlahti. Bil je to Stanko Podlipnik in je padel kot prva žrtev med partizani v našem koncu, 10. septembra 1941, en mesec za žlanskim Podlipnikom, star komaj 20 let.
V občini Bohinj smo prostovoljci evidentirali 64 partizanskih obeležij. Z zeleno zvezdico, ki označuje odstranjene spomenike, smo označili pet obeležij: v Ukancu, pri Kardeljevi koči na Malem polju, dve na Noménju in eno na Gorjušah. Ploščo na Gorjušah sva pred leti z Miro kar na svojo roko nadomestila s plastično tablo, ki tudi v angleščini mimoidoče opozarja na 16 žrtev NOB iz kraja. Na Noménju je bila neznano kdaj odstranjena plošča Janezu Zupanu, ki so ga kot talca ustrelili v Spodnjih Gorjah 28. 8. 1941, tri tedne za našim Podlipnikom. Bohinjsko ZB spodbujam, da vandalizirana obeležja nadomesti z novimi oz. njihove fotografije razstavi v muzeju, kjer bodo pričale o vandalski dejavnosti današnjih občudovalcev nacizma.
Večino bohinjskih plošč sva sama poiskala, fotografirala, prepisala besedilo z njih in jih vpisala v zbirko partizanskih spomenikov na Geopediji, javnem zemljevidu, kjer si jih lahko na računalniku ali na telefonu ogleda vsakdo. Trenutno je v zbirki 7770 obeležij, vendar še nismo pri koncu, napovedati smem, da bo vseh skupaj preko 8000. Vsaka od 8000 zvezdic na zemljevidu je en spomenik in vsak spomenik je priča enemu dogodku ali več usodam iz časa druge svetovne vojne, večinoma tragičnim, kakršna je plošča Francu Podlipniku. Večje spomenike prisotni poznate, saj jih letno obiskujete, jaz pa bi se ob tejle priložnosti rad na kratko sprehodil zlasti po tistih bohinjskih obeležjih, ki so mi najbolj ostala v spominu.
Najteže je bilo najti ploščo komandantu Poldetu Stražišarju in Ivanu Bernardu, ki sta padla pod Malim Draškim vrhom oz. pod Srenjskim prevalom 8. 8. 1942. Nekajkrat sem šel mimo, pa je nisem opazil, dokler mi ni nekdo iz TNP-ja natančno opisal dostop do nje. O burni usodi plošče na vrhu Triglava ne bom govoril, ker je za par metrov na območju sosednje občine Bovec, pač pa lahko še enkrat omenim odstranjeno ploščo Edvardu Kardelju pod Vodnikovo kočo in pozovem tiste, ki imate pri hiši detektor kovin, da jo greste tja gor poiskat. Zlikovec jo je odžagal s skale in odvrgel nekam v bližino, saj je bila pretežka, da bi jo tovoril okoli kot kmet mejnik v poznani Aškerčevi pesmi.
Največja goščava spomenikov je na vzhodni meji bohinjske občine, okrog Vodiške planine, kjer se je leta 1941 začel upor na Gorenjskem, vendar so spomeniki že na radovljiški strani občinske meje. Pač pa Bohinju pripadata dve najbolj žalostni jelovški lokaciji, Mošenjska in Lipniška planina, kjer je januarja in septembra leta 1942 padlo skupaj 40 partizanov. Te dni je Vlasta Felc pripravila besedilo za informacijsko tablo, ki bo stala pred grobnico sredi grajskega parka v Radovljici, kamor so leta 1960 prenesli njihove posmrtne ostanke in posmrtne ostanke drugih padlih na Jelovici (še 11 jih je padlo pri Rovtarici in 17 pri Selški planini, večinoma zaradi domačih izdajalcev). Oba tragična dogodka sta do potankosti opisana v strokovni literaturi, a kaj ko je nihče več ne bere. V šoli se druge svetovne vojne komaj dotaknejo in zato lahko vznikajo lažni pričevalci, ki trdijo, da so šli partizani v hosto kot na počitniško taborjenje in da v Bohinju skoraj do konca vojne ni bilo nobene partizanščine.
Da sprevračanje zgodovine malo otežim, sem Vlastino besedilo razširil v dve gesli na Wikipediji, kamor hodijo po informacije vsi: Spopad na Mošenjski planini in Spopad na Lipniški planini, preberite si ju v miru doma na računalniku ali na telefonu. Muzej Tomaža Godca, ki se imenuje po bohinjskem začetniku vstaje in se potihem spreminja v Muzej zgodovine Bohinja, teh dveh dogodkov nima za del bohinjske zgodovine, čeprav sta se odvila na bohinjskih tleh. Fotografije bohinjskih partizanskih obeležij sem vključil v wikipedijsko geslo o Bohinju, ki je doslej vsebovalo le poglavje o prvi svetovni vojni, druge svetovne vojne pa kot da v Bohinju ni bilo.
Največ žrtev na enem bohinjskem mestu, 87 padlih borcev Prešernove brigade, je bilo na Goreljku. Na pokopališču v Bohinjski Bistrici je 22 nagrobnikov. V Stari Fužini je plošča trem padlim bratom Gašperin. Največja skupina pobitih talcev je bila v Soteski, tam so jih leta 1943 ubili 10, sicer so talce vozili streljat v Begunje in drugam.
Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji ne vsebuje zgolj javnih spomenikov, ampak tudi družinske nagrobnike partizanov, talcev, internirancev in obeležja civilnih žrtev. Bolj malo ljudi ve, da je npr. na planini Pečani pod Ratitovcem križ na mestu, kjer je okupator ustrelil Srečka Medveščka; obeležje vzdržuje lovska družina Železniki; pokopan je Srečko na partizanskem grobišču v Bistrici.
Ob spomenikih je treba omeniti še partizanska poimenovanja in pohvaliti bohinjsko planinsko društvo, da jih je ohranilo: obnovljena koča na Vojah je "koča bohinjskih prvoborcev", obnovljena koča na Uskovnici pa "koča jeseniško-bohinjskega odreda".
Še beseda o lepem in dobro obiskanem muzeju Tomaža Godca. Čeprav so Bohinjci v drugi svetovni vojni trpeli daleč bolj kot v prvi svetovni vojni, je v njem prvi vojni posvečeno precej več prostora kot drugi. Glede na stanje drugod po Sloveniji je še dobro, da je NOB v muzeju sploh predstavljen (seveda "uravnoteženo", s sliko duhovnika, ki so ga ubili partizani, sliko mobiliziranca v nemško vojsko in z oznako "Tito diktator"), marsikje po Sloveniji so muzealci po letu 1991 razstavne predmete iz NOB kar pospravili v depoje. Ihta ukinjanja NOB je mimo; ker se po svetu krepi fašizem, se krepijo tudi antifašistični vetrovi in čas je, da napravijo tudi v muzeju partizanščini več prostora. Naj turisti, ki v deževnem vremenu zaidejo v muzej, vidijo, da je bil ta prostor med drugo svetovno vojno prostor upora proti nacizmu, ne pa prostor kolaboracije z okupatorjem. Naj vedo, da bo tudi morebitni bodoči zavojevalec imel opraviti z upornim, ne pa preplašenim, boječim, podložnim in pokornim ljudstvom. Sicer pa Bohinjce v to ni treba posebej prepričevati.