Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji raste

Ko smo 6. in 13. februarja 2017 na sedežu Zveze borcev pripravili štiri delavnice za vpisovanje spomenikov na Geopedijo, se je v zbirki nahajalo 600 obeležij. Dva meseca pozneje, 4. aprila, jih je bilo že 1249 in ko zdajle, 26. junija 2017, gledam na števec, jih je 1832. Če bi se popisovanje nadaljevalo s tem tempom, bi bili v enem letu gotovi. Domnevam namreč, da je celotno število partizanskih spomenikov na Slovenskem nekaj čez 4000. Domneva izhaja iz podatka o vojnih obeležjih v Registru nepremične kulturne dediščine (RKD), ki ga vzdržuje Ministrstvo za kulturo in našteva 2927 enot; to je nekaj sto spomenikov več, kot so navajali doslej. Selekcija partizanskih obeležij za RKD je od pokrajine do pokrajine različna, če pa sklepam po spomenikih iz svoje ožje okolice, kjer smo popisali vse, pokriva RKD približno 70 odstotkov partizanskih spomenikov. Vse druge spomenike bo treba popisati iz drugih virov: iz občinskih odlokov, krajevnih zbornikov in lokalnih publikacij, spletnih strani ter registrov. Zelo nenavadno je, da država nima popisa vseh spomenikov iz časa druge svetovne vojne, na podoben način kot obstaja popis vseh cerkva, vseh šol, podzemskih jam, smetišč, arheoloških lokacij, grobišč itd., in da oblikovanje takega seznama prepušča slučajni pobudi prostovoljcev.

Poglejmo še s pozitivne plati: skozi samoiniciativno popisovanje se pravzaprav izkazuje vitalnost tega dela domače kulturne dediščine, ki jamči njen nadaljnji obstoj, ne glede na menjave političnih garnitur in njihovih nazorskih pristranosti. Brez vztrajnega obveščanja in spodbujanja seveda ne gre. Skromni začetni ideji za osmišljanje družinskih izletov so najprej dali poleta prijatelji pri Zvezi borcev, posebej Lado Nikšič, Damjan Renko in Ivan Krivec, potem so pristopili študentje zgodovine s seminarskimi nalogami, februarskih delavnic na Zvezi borcev se je udeležilo več kot 50 predstavnikov krajevnih organizacij in vsak peti izmed njih je v zadnjih mesecih prispeval v zbirko desetine spomenikov s svojega področja. Najbolj pridni so bili Franc Podnar za škofjeloški okoliš, Alojz Ovnič, ki je pokril večino Koroške, Ivan Zorč je z zvezdicami posejal obalni konec, Marko Gričar Žirovnico, Teofil Bizjak za vrhniški in Ivan Pergovnik za logaški konec, Pavel Majerle Kukin in Vasja Marinč kočevski del, Kostel, Osilnico in Lož, Anton Petrovič Krško, izstopajo še Peter Palčič za Borovnico, S. Potepan in še kdo.

Projekt je najprej predstavil članek Vabljeni k vnosom spomenikov: Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji v marčevski Svobodni besedi. Lepo je odmevala objava intervjuja, ki ga je za Nedeljski dnevnik 17. maja 2017 pod naslovom Kdor uničuje spomenike, je kulturni idiot: Profesor literarne zgodovine Miran Hladnik o spominih na drugo svetovno vojno, pripravil Matjaž Kranjec. Posamezniki so se oglasili po telefonu ali po e-pošti s podatki o spomenikih v svoji bližini in s spodbudnimi besedami, nekateri so v zbirko posegli tudi sami. Nazadnje je svoje sodelovanje in udeležbo svojih zgodovinarskih, geografskih in umetnostnozgodovinskih kolegov obljubil direktor Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Oto Luthar, ki je sicer podpisan pod zbirki spomenikov iz prve svetovne vojne in domobranskih spomenikov na akademijskem spletišču. V prihodnji številki Planinskega vestnika bodo objavili moj prispevek o popisovanju težko najdljivih hribovskih lokacij spomenikov. Naslov članka je Lov za partizanskimi spomeniki, saj je iskanje obeležij v težko dostopnih krajih v resnici naravnost avanturistično. Poziv za popisovanje so objavili v nekaterih občinskih glasilih; poslal sem ga sicer na več kot 80 občinskih naslovov, najbrž bo treba za popisovanje nagovoriti kar vse slovenske župane neposredno.

Problematičnih primerov je nekaj. Ivan Zorč je poročal o konfliktu z lastnikom zemljišča v Gradinu, ki je spomenik poškodoval in tudi njemu preprečeval slikanje, meni neprijazni vojak na vhodu ni dovolil slikati kipa Staneta Žagarja v kranjski vojašnici, zbiralci barvnih kovin so vandalizirali spomenik v Trebiji. sveža so uničenja spomenikov na Bistrici pri Naklem, v Jelenovem žlebu, pri Socki, v Laškem, v Vojniku … Komisija za partizanska spominska obeležja pri IO ZB NOB Kranj poroča, da je »na področju kranjskega združenja ZB problematična kaka desetina (26 od skupaj 230 obeležij): nekatera je zgolj načel zob časa ali so čisto pozabljena, nekatera so ob adaptacijah stavb zaradi nenaklonjenih vodilnih (občine Naklo, Šenčur, Gorenjski muzej, Biotehniški center Naklo itd.) obtičala v občinskih depojih. Reševanje te problematike zahteva mnogo potrpežljivosti in vztrajnosti. Tudi ZVKDS ne opravlja svojega poslanstva tako, kot državljani od njih pričakujemo (vsaj tisti, ki spoštujemo vrednote NOB): kadar poškodovani spomenik ni vpisan v register kot spomenik državnega pomena, si umije roke, češ da ni pristojen za ukrepanje, z drugih mes pa odgovora celo ni. Ilustrativen je primer skrunitve na Gimnaziji Poljane v Ljubljani, kjer so spominsko obeležje trem profesorjem in štirim dijakinjam kar zazidali. Če bo tako šlo naprej, bomo kmalu samo še Borci za ohranitev pomnikov iz obdobja NOB. Sankcij proti vandalom, ki jih predvideva Zakon o varstvu kulturne dediščine, vse od leta 1991 menda ni bilo, čeprav je bilo poškodovanj mnogo. Policija v glavnem le vodi statistiko kršitev, meglena definicija lastništva spomenikov pa hromi nujno pravno ukrepanje. Žal ZZB NOB Slovenije nima svetovalnega in s pravno službo podkrepljenega organa, ki bi svetoval nam, 'terencem'. Na koga se lahko obrnemo, ko naletimo na poškodbe?«

Vandalizirani spomeniki so vendarle v manjšini, ki potrjuje splošno dobro stanje spomenikov iz časa NOB na Slovenskem, daleč boljše npr. od tistega na Hrvaškem ali drugod na Balkanu. Vandali se hranijo z odzivanjem javnosti. Če jim to hrano odtegnemo in poškodbe hitro saniramo, jih bo minilo uničevalno veselje, tako kot mine pobalinske šolarje, ki čečkajo po geslih na Wikipediji, potem ko se ta za njihovo destruktivno dejavnost ne zmeni. Namesto obrambne in zaščitniške drže zavzemimo raje proaktivno: spomenike slikajmo in jih vpisujmo v zbirko, uredimo pot do njih, osvežimo napise na njih, uredimo okolje in jih predstavimo kot kulturno dejstvo, vredno ogleda, govorimo in pišimo o njih, ozavestimo jih kot del našega vsakdanjega kulturnega okolja, tako kot to počne Ivan Krivec s Spominskim parkom Davovec. Ponekod so že ugotovili, da je partizanska memorialna dediščina ena od kulturnih specifik našega prostora, ki jo lahko ponudijo tujim turistom v obliki izletniških točk in tematskih poti. Krute in žalostne zgodbe 33.000 partizanov in aktivistov, katerih imena so vklesana v spomenike, govorijo same zase.

Na Wikiverzo pod naslov Partizanski spomeniki na Geopediji dodajam nove enote v seznam dokumentacije, ki naj bo v pomoč popisovalcem, nazadnje izpis vseh 2927 partizanskih spomenikov, ki so ga prijazno poslali z Direktorata za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo. Tole poročilo naj spodbudi kulturno zainteresirane bralce revije s tistih območij Slovenije, kjer doslej ni bilo mogoče najti prostovoljcev za popisovanje in imajo na zemljevidu status belih lis, zlasti v vzhodnem delu Slovenije; Marko Gričar se je ponudil, da vas uvede in vam pomaga, če bo treba. Še naprej srečno roko in veliko veselja pri tem lepem zastonjkarskem početju! -- Miran Hladnik