Lov za partizanskimi spomeniki
Tam, kjer z leve priteče potok Žakelj, se gozdna cesta neha. Parkirala sva ob cesti in po neoznačeni potki ob potoku krenila proti dobrih 500 metrov oddaljeni lokaciji, ki sem jo zaznamoval na zemljevidu. Tam naj bi se po opisu v Registru kulturne dediščine (RKD) nahajala spominska plošča borcu in kurirju Francu Knafliču, ki je padel 22. aprila 1944, star komaj 18 let. Ko se teren začenja vzpenjati iz zatrepa, je že predaleč, torej je treba petdeset metrov nazaj in potem od levega do desnega brega prečesati ozko dolino. Neobetavno, nikjer nobene skale ali jase, primerne za ploščo. Kaj pa če jo je zaraslo grmovje? Ne, tudi med grmovjem nič … pač, med redkim grmičevjem je kamnita groblja, kot da bi označevala grob, vendar brez kakršne koli oznake, le deščica na tleh daje vedeti, da tisto kamenje tam ni kar tako in da na njej nekdo posedi, kadar pride v ta kraj. Lepa reč, na Zavod za varstvo kulturne dediščine bo treba napisati, da spominskega obeležja ni več.
| Lov za partizanskimi spomeniki | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Lov za partizanskimi spomeniki; v tiskani objavi je naslov Iskanje in popisovanje dediščine velike vojne |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Predobjava članka v Planinskem vestniku 118/2 (2018), 50–53. |
| Klasifikacija | |
Sicer pa nisva bila namenjena samo do sem, pregledati sva hotela poti v okolici, planini Erjavčev rovt in Orlov rovt ter pobočja, ki se spuščajo s Kurjekov. Vedno hlastamo samo za vrhovi, do njih izbiramo čim krajše dostope in tako spregledamo očarljive prostore stran od glavnih potov. Morda je prav tako in si je treba drobne skrite lepotije zaslužiti z leti, ki se nalagajo na grbo. Če niso taki skromni ljubki cilji zgolj tolažilna nagrada, nadomestilo za vrhove, ki se počasi odmikajo.
Tukaj sva zdaj drugič, prvič naju niso zanimale spominske plošče, ampak tista od daleč vidna, v ruševju izsekana potka, ki med 1700 in 1800 metri višine prečka strma pobočja Gubna med Kepo in Visokim Kurjekom oziroma Lepo Plevelnico. Na zemljevidih je marsikaj označeno narobe ali sploh ni označeno. Že pot ob Žaklju je bila narisana, kot da gre po levem bregu, gre pa v resnici po desnem. Nad Žakljem sva se tedaj vzpela do sedla Šija in potem sledila luštni grebenski potki do pečin Kurjeka. Tisto izsekano pot v pobočju Gubna sva zgrešila, stezo, ki naju je zapeljala, pa je prekinila neprehodna podrta grapa. Ob njej sva se vzpela do grebena in po markirani poti, ki je na dveh mestih kar lepo izpostavljena in ožičena, dosegla vrh Kepe. Vračala sva se po jugovzhodnem grebenu Kepe. Pod Plevelnico sva se spustila do Koritca in dalje navzdol mimo lovske koče do Mlince.
Tokrat so bili najini cilji skromnejši. Malo nad grobom se v prepadno pobočje desno odcepi slabo vidna pot, speljana pogumno nad globoko sotesko Žaklja in njegovih slapov – pojma nisva imela, kako divje lep svet je tu. Nad sotesko se odprejo pašniki Orlovega rovta, od staj so ostali samo še betonirani ali leseni obodi. S planine sva vdela stezo, ki je malo navkreber malo vodoravno pripeljala na pot na Šijo, ki sva jo že poznala, in se po njej spustila do avta. Le kaj dela miza s klopjo na izravnavi nad avtomobilom? Šele zdaj sva opazila, da sva parkirala tik ob spominski plošči Francu Knafliču. Torej plošča ni izginila, le prestavil jo je nekdo nižje ob cesto, da bi bila lažje dostopna. Če se ni vpisovalec spomenika v RKD le preprosto zmotil, saj pedantna dokumentacija jeseniške Zveze borcev ne govori nič o kakem prestavljanju spominske plošče, ki so jo na to mesto vgradili leta 1961. Ko sva bila v teh koncih tretjič, nama je domačin, ki sva ga spraševala po obeležjih, povedal, da je kurir, ki je spremljal Knafliča, ušel v korito Mlince; pa tudi on ni dočakal konca vojne, ustrelili so gas nekje na Pokljuki.
»Ja, pa je res en spomenik tu nekje doli v gozdu,« je vedel povedati kmet, ki je v Jurčevem rovtu nad Sedučnikom, 500 metrov naprej po gozdni cesti od planine Požarnice, vlačil hlode iz gozda, »ampak poti do njega ni, saj zdaj niso več taki časi, da bi ga obiskovali«. Da so bili fantje lahkomiselni, punce so imeli in pijačo, pa so jih Nemci zasačili v njihovem stanišču in postrelili. Res predrzno to taborjenje, mar bi ostali doma ali pa šli v nemško vojsko. Ker ni bilo dovolj natančnega opisa, sva se kar namujala s cikcakanjem po gozdu od ceste do pečin, preden sva končno naletela na prostor, ograjen z latami. V njem je na trirogeljni skali bronasta plošča, zraven med smrekama nadstrešek z železno kuhinjsko posodo. Na plošči piše: »Med NOV je stala na tem mestu kurirska karavla. 4. avgusta 1944 so padli v njej zahrbtno napadeni od Nemcev Prevc Štefan, Eržen Stanko, Zahler Zofija, Zupan Emil, Korbar Mirko in Andrej, pobegli ruski vojak iz nemškega ujetništva. Slava njihovemu spominu!« V skrbno urejeni dokumentaciji jeseniške zveze borcev piše, da jih je padlo sedem, poleg naštetih še en Rus, ki je potoval s kurirji. Pobegnila pa sta Žane Škufca in Alojz Peternelj - Dušan, ki so ga Nemci ranjenega ujeli in odpeljali v begunjske zapore. Po pripovedovanju domačina je imel odstreljeno roko, rana se mu je gnojila in iz nje so lezli črvi, a je preživel. Pot nazaj gor na cesto potem ni bila tako dolga, na drevesu je celo tabla s smerokazom, ki je prej z drugega konca nisva opazila.
Manj kot dva kilometra zračne črte stran na planini Belca je na zemljevidu RKD zarisan še en spomenik. Planina je iz treh krčevin na rebri, ki se med Bavharskim potokom in potokom Jerco spušča s pobočij Kepe v dolino Belce. Spomenik naj bi stal na vzhodnem robu drugega pašnika. Zdel se je najhitreje dosegljiv s konca gozdne ceste ki se ovija okrog vrha Na Šiji. Od tam sva se po komaj vidni potki spustila v razdrto grapo Jerce in se na drugi strani čez prehod, opremljen z žico, povzpela do Brolhovega rovta. Obod velike gozdarske brunarice še stoji na zaraščeni planini, pa ne bo več dolgo. Ker sva pozabila gledati na zemljevid (mogoče sva se preveč ogledovala za gobami), sva zatavala vse previsoko in sva potko v smeri proti planini Belci, zadelano s podrtim drevjem, našla šele nazaj grede kmalu pod planino. Pot je bila nekoč udobno široka, veliko več življenja je moralo bilo tu. Za nadaljevanje je bilo že prepozno, pa tudi kakšno vrv bi mogoče potrebovala pri prečenju grape potoka Sušica, ki se je postavil kot ovira do cilja, saj je brvi, ki so nekoč premoščale grapo, hudourna voda že zdavnaj odnesla.
Naslednjič sva se lova na spomenik lotila raje z druge strani, iz doline Belce. Del ceste pred tunelom (to je tista cesta, ki pripelje najbližje Kepi) je leto prej postrgala ujma, zlizana mokra prepadna kamnina je tudi pešcu onemogočala prehod, tako da sva krenila peš kar od žage v vasi Belca. Zdaj so cesto zgradili na novo. Dober kilometer naprej od tunela se desno navzdol odcepi kolovoz. Tudi tega so načeli hudourniki in bo naslednjič morda treba do potoka po drugi poti kje višje. V strugi ni bilo preveč vode in sva jo malo nad jezom prebredla in na drugi strani takoj našla široko stezo proti planini. Že po nekaj deset metrih sva na levi presenečena zagledala ograjen spomenik. Najprej sva mislila, da sva čisto po naključju spet našla enega, ki ga v registru ni, vendar se je izkazalo, da ga RKD pozna, le vrisan je tam narobe. Na Zavodu sicer pravijo, da osvežujejo zbirko vsaka dva meseca, vendar najinih popravkov, ki sva jih sporočila, tudi po petih letih tam ni. Povrhu moram potožiti, da je iskanje po RKD strašno nerodno, počasno in omejeno in da je že zdavnaj čas za zamenjavo vmesnika.
Napis na spomeniku pravi, da je tu 5. marca 1944 padel Beno Hrovat - Zvonko, star 25 let. Zraven spomenika, ki ga krasi rdeča zvezda, stoji znamenje z Marijo in s križem v spomin Francu Hrovatu (Benovemu bratu?), ki je padel nekje v Trnovskem gozdu. Tudi na betonskem stebru znamenja s križem je rdeča zvezda. Ni videti, da bi se križ in zvezda kregala drug z drugim, kakor se ne kregata na mnogih drugih takih partizanskih spomenikih. Šlo je že proti koncu novembra, spomenik je bil ovit v polivinil, očitno nekdo lepo skrbi zanj.
Za vsak slučaj sva se povzpela še 200 višinskih metrov do označenega kraja, vendar o spomeniku ali njegovih ostankih tam ni bilo ne duha ne sluha, na vrisanem mestu ga skratka nikoli ni bilo. Na planini Belci ne pasejo več, obiskujejo pa krmišča na njej lovci.
Zakaj se preganjava po hostah in grapah za spomeniki? Zato da jih zvečer vpiševa v zbirko oziroma sloj [Register nepremične kulturne dediščine Partizanski spomeniki na Geopediji,] slovenski ustreznici Googlovih Zemljevidov. Na Geopedijinem zemljevidu ali na zračnem posnetku terena, ki si ga uporabnik lahko približa toliko, da se večji spomenik, če ni ravno pod kakšnim drevesom, že sam lepo pokaže, mesto spomenika natančno označiva, spomenik opiševa in zapis opremiva s posnetki. Na zemljevidu se na označenem mestu pojavi zvezdica. Takih zvezdic je trenutno okrog 1800 in v zadregi sem z odgovorom, če bi kdo hotel vedeti, ali je to že več od polovice ali še ne. Nenavadno je, ampak v resnici sploh ne vemo, koliko spomenikov iz časa druge svetovne vojne je na Slovenskem. RKD jih je popisal 2700, vendar je to le izbor. Na pamet bom rekel, da bi vseh znalo biti okrog 3500 (seveda, tudi partizanske tiskarne in bolnice in kurirske javke spadajo sem). En sam človek bi obupal nad količino, ko pa so se pridružili prijatelji, študenti, podjetni člani Zveze borcev in zavzeti posamezniki v krajevnih skupnostih, se je vpisovanje začelo hitreje odsedati. Tale članek sem zasnoval s tihim pričakovanjem, da zanj nagovori še koga. Nekateri drugi spomeniki so bolje dokumentirani, npr. tisti iz prve svetovne vojne in domobranski so na spletu v samostojnih zbirkah.
Geopedija (s spletiščem upravlja stremljivo podjete Sinergise) prijavljenega uporabnika vabi k brezplačnemu vpisovanju vsega mogočega, za osebno ali za javno rabo, kakor mu ljubo. Sam sem v njej zastavil še zbirko domačij v svojem kraju, dogajališč zgodovinskih romanov, rojstnih krajev romanopiscev, literarnih spomenikov in poti ter vanjo vpisujem tudi družinske kolesarske ture. Pri natančnem umeščanju spominskih plošč zelo pomaga, če vklopim na zemljevidu sloj hišnih številk in sloj cest, ki pokaže neoznačene kolovoze in gozdne ter planinske steze.
Iskanje spomenikov v hribovitem svetu ali v gozdu zna biti precej pustolovsko početje. V bregovih nad Mlinco sva iskala, neuspešno, še ostanke partizanskega taborišča Orlovo gnezdo s spominsko ploščo. Bo že kdo iz tistih koncev, ki za lokacijo ve, poskrbel za fotografijo in spomenik vpisal v zbirko na Geopediji, saj to ne zahteva kakšnega posebnega znanja, le prijaviti se mora prej in mogoče preleteti napotke na začetni strani sloja. Časi so že tako oddaljeni, da se je bolj kot na spomin starejših domačinov dobro zanesti na papirnato dokumentacijo, v glavnem na občinske odloke o razglasitvi spomenikov, ki so včasih opremljeni s parcelnimi številkami, ali na stare knjige in brošure s popisi lokalne memorialne dediščine. Vse skupaj malo spominja na orientacijsko igro iskanja zakladov, s to razliko, da lovec na zaklade dobi koordinate skritega zaklada, lovec na spomenike pa ima v rokah le opis spomenika, geografske koordinate pa po najdbi s klikom na zemljevid sam vpiše v zbirko.
Sem in tja postane identifikacija spomenikov naravnost detektivsko početje. V domačem arhivu fotografij sem našel posnetek spomenika XIV. diviziji nekje v bližini Bohorja. Napravil sem ga pred leti na kolesarjenju, torej se mora nahajati ob vrisani trasi ture. Pol ure prej je v albumu posnetek planinskega doma na Bohorju, pet minut pred spomenikom pa sem fotografiral lično hišo z rdečo streho. Vklopil sem torej sloj svojih kolesarskih tur in v načinu ortofoto sledil prevoženi poti. Desno in levo ob cesti pod Bohorjem sem prežal na rdečo streho s slemenom, obrnjenim pravokotno na cesto. Našel! Pred njo je dvorišče in desno cestni odcep – tudi to drži. Na fotografiji spomenika v senci drevesa se daleč zadaj vidi nekakšna lopa, ne more biti več kot dvesto ali tristo metrov stran od prejšnje fotografije. Glej, tudi na zračnem posnetku je. Zdaj lahko na ortofoto posnetku z veliko zanesljivostjo kliknem na točko med drevesi ob cesti, kjer stoji spomenik.
Večinoma so spomeniki sicer lažje dostopni: plošče so na fasadah hiš, spomeniki pa ob cesti, sredi kraja ali na pokopališču. Popisi so natančni, kolikor je bil natančen popisovalec. Zgledni popisovalec za Geopedijo spomenik poslika, popiše pot do njega, ga opiše, prepiše besedilo na njem in imena padlih, poišče v literaturi podatke o postavitvi, kiparju, parcelni številki in številki v RKD. Pomanjkljivi opis lahko kdor koli dopolni. Pred dnevi sem npr. dopolnil zapis o spomeniku ob cesti Gorenja vas–Žiri, s katerega je letos spomladi nekdo odžagal bronasto ploščo, ki je poročala o spopadu med partizani in Nemci na tem mestu 19. junija 1942. Žalostno veliko je vandaliziranih spomenikov v kulturni deželi Sloveniji; tegale je verjetno pretopila v denar ista ekipa kot Tavčarjev doprsni kip v grobnici na Visokem. Še dobro, da imam vsaj njuni fotografiji.
Miran Hladnik