Nova pisarija

Stran je namenjena povzetkom iz Nove pisarije.

O Novi pisariji

Učbenik Nova pisarija je namenjen vsem slovenistom, literarnim zgodovinarjem, humanistom in drugim, ki želijo svoje strokovno pisanje dvigniti na višji nivo (standardizirati strokovno pisanje). Nova pisarija služi kot dopolnitev že obstoječih literarnih priročnikov - Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti. Kot učno gradivo, ga uporabljajo predvsem študentke in študentje pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti.

Besedi nova in pisarija?

Beseda pismenost včasih ni nosila enakega pomena, kot ga poznamo danes. Valentinu Vodniku (razsvetljenstvo) je ta izraz na začetku 19. stoletja pomenil slovnico, prav takšen pomen pa je poznal tudi Pleteršnikov slovensko-nemški slovar iz konca 19. stoletja (1894-95). Sodobni slovarji tega izraza ne razlagajo več kot slovnico, ampak ga opredelijo kot znanje branja in pisanja, še sodobnejši pa kot znanje, navajanje česa sploh (digitalna, finančna, medijska pismenost ...). Z besedno zvezo nova pisarija je torej avtor želel poudariti smisel tega priročnika - tradicionalno združiti z sodobnim, modernim.

Pomen

Nova pisarija skupaj z Wikimedijskimi spletišči ustvarja ti. "rastočo knjigo", v katero lahko vsak doda kanček svojega znanja. Zato kar pogumno, pridruži se nam in s svojo zakladnico znanja pomagaj razširiti naša obzorja.

Nova pisarija, vedno aktualna

Besedna zveza nova pisarija se lahko ponaša tudi kot naslov istoimenske Prešernove pesmi Nova pisarija. Če poznamo vsebino pesnitve, ahko rečemo, da so bila 30-a leta 19. stoletja podobna današnjemu času. Pa si zamislite na kaj je Prešeren ciljal.

Pismenost

Definicija pismenosti: biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo

Pismenost ni bila od nekdaj nekaj samoumevnega in tudi danes NI. Nekoč so bili pismeni večinoma le višji sloji družbe, do katerih je nepismena večina gojila skoraj da sovražen odnos. Sčasoma se je ta delež pismenih povečal. Zahvala gre predvsem razsvetljeni absolutistki Mariji Tereziji v zadnji etapi 18. stoletja, ko je s svojo šolsko reformo povzročila, da se pismenost ni za vedno zasidrala le med družbeno elito.

Dandanes si ljudje ne znamo več predstavljati, kako bi bilo, če človek ne bi znal napisati niti ene same samcate besede, še več, čudno se nam zdi že, ko vidimo, da nekdo ne zna uporabljati računalnika. Ko sem prebirala misli o pismenosti v Novi pisariji sem ugotovila, da veliko ljudi sploh ne pomisli na to, kako močno vlogo ima pismenost v svetu sodobne tehnologije. Predvsem je zanimiv konflikt med mladimi in starimi, pri čemer starejši zagovarjajo pisanje na roko in s tem tudi lepopis, mlajše generacije pa temu nasprotujejo. V svoj zagovor starim staršem očitajo računalniško nepismenost, ki je v 21. stoletju še kako pomembna. Mislim, da si nihče izmed nas niti pomisliti ne upa (kot je v knjigi omenil tudi avtor), da ne bi znal napisati elektronskega sporočila, saj si morda zaradi tega ob službo.

Pismenost? - več zornih kotov

Za nekatere je pismen človek že tisti, ki zna napisati besedilo na računalnik. To vključuje znanje uporabe velike začetnice, uporabe preslednice, napisati piko itd. Kot navaja knjiga, pa velikokrat pozabimo na majhne, a pomembne vmesne korake, ki nam to pisanje pravzaprav omogočajo. Ste se že kdaj vprašali ali bi lahko napisali e-pošto, če ne bi znali prižgati tipke za zagon računalnika? Morda ja, vendar bi za to potrebovali nekoga drugega, ki to "veščino" obvlada. Seveda pa je to zamudno, zato je pomembno, da znamo to napraviti sami. Taki obliki pomanjkljive pismenosti lahko rečemo tudi enosmerna komunikacija, ki človeka hitro označi za nepismeno teslo, kot navaja vir.

Potrebno je omeniti, da obstaja več vrst pismenosti in ne samo ena sama. Poleg pismenosti kot zmožnosti pravilnega pisanja, poznamo še glasbeno pismenost, računalniško pismenost, urbano pismenost itd. Vsaka od teh nam pri nečim pomaga; na primer urbana pismenost pove, da se dobro znajdem v tujem mestu, če zna nekdo pisati glasbo je dober v glasbeni pismenosti. Zato je pomembno, da pismenosti ne obravnavamo v ozkem pomenu besede. Pomembno je, da jo zajamemo čim širše, saj nam bodo katerekoli spretnosti marsikdaj prišle prav, četudi se tega ne bomo zavedali. Res je, da je obvezna le ti. splošna pismenost, ki nam omogoča reševanje vsakdanjo komunikacijo.

Konec koncev, za ljudi postaja vedno bolj pomembno, da se uspešno znajdejo na čim bolj pisanih področjih. Kot je zapisal g. Hladnik: "Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati."

Pismenost v Republiki Sloveniji

Pismenost v državi velikokrat preverjajo testi pismenosti (v Sloveniji npr. PISA 2009). Test je pokazal, da se slovenski šolarji slabo izkažejo pri bralni pismenosti, mnogo bolje pa se odrežejo pri e-pismenosti. To je rezultat dejstva, da večino sporočil natipkamo preko SMS sporočil in ne več v fizični obliki (z nalivnikom, svinčnikom). Razlika se pojavilja tudi pri pisanju npr. govornih vaj pri otrocih, kjer mladostniki besedilo natipkajo kar na računalnik in ne več na roke. To je dokaz, da se pojem pismenosti skozi zgodovino zelo spreminja in ni treba zanikati, da se bo spreminjal še naprej.

"Prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo še danes."

Pismena statistika

Glede na to, koliko revij obstaja, koliko časopisov vsak dan dobimo pred vrata, koliko je spletnih blogov, kjer bi lahko izrazili svoje mnenje? Veliko. Koliko pa je dejanskih piscev napram toliko možnostim objave? Malo. Podatki navajajo, da delež aktivno pišočih ni dosti višji od 4 odstotkov (to pomeni, da jih od 500 prebivalcev aktivno piše le 20).

INFORMACIJSKA DRUŽBA

Pojem informacijska družba lahko razložimo tudi kot informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba. Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Knjiga in digitalna doba sta si na nek način nasprotnici. Veliko je vprašanj ali bo tiskana knjiga, ob poplavi informacij s spleta, sploh preživela. Zagotovo se poseganje po literaturi, ki se je lahko dotakne človeška roka manjša, v prid digitalnim medijem. Za primer vzemimo povprečen razred dijakov (okoli 30 učencev), ki morajo pri slovenščini opraviti vsem znano nalogo - domače branje. Cobissovi podatki pravijo, da si predpisano knjigo sposodi le dobra tretjina dijakov. Vprašati se je treba, kjer sta ostali dve? Možnosti sta dve: prva, za mnoge mnogo lažja pot, je, da se učenci obveznega branja uspešno izmuznejo. To pomeni, da se zadovoljijo se z obnovami na spletu ali pa zavezništvo poiščejo pri sošolcih. Rezultat: letnik vseeno naredijo. Druga možnost, malo bolj optimistična, pa je, da preostali dve tretjini obvezno literaturo preberejo na zaslonu.

Vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če bi nam zmanjkalo internetne povezave? Knjige ne bi mogli prebrati in spet bi se vrnili na stare alternative - tiskano knjigo.

Pojavljajo se tudi številna vprašanja, kot na primer ali s tiskanjem onesnažujemo okolje, vprašanje zdravja oči, tisk je dražji itn. Kontradiktorno pa je, da številne kritike nemalokrat izpodbijajo same sebe. Dejstvo je, da drug brez drugega ne funkcioniramo, in če ne drugega, malo te trditve velja tudi za tiskano knjigo in spletne podobe le te.

WIKIJI - nova oblika informacijske družbe

Wikipedija in njej sestrska spletišča delujejo pod okriljem neprofitne organizacije Wikimedie. Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo (spletno enciklopedijo), Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovar in še druga špecialna spletišča.

Zakaj uporabljati Wikipedijo?

• lahka dostopnost
• volontarizem
• kooperativnost
• tesnejši stik z realnostjo

Wikiji - to ni zame?

Preden si postavimo meje, kaj je dobro in kaj ne, se je pametno vprašati, kaj mi določena situacija prinese. Marsikdo vidi Wikipedijo kot vir nezanesljivih informacij, kar včasih tudi drži, kljub temu pa moramo kdaj pogledati tudi svetle točke - ki jih mimogrede vedno radi izpustimo - in iz njih izcimiti le najboljše. Prvič, to spletišče ni namenjeno le iskanju informacij, ampak uporabniku omogoča aktivno ustvarjanje portala. To pomeni, da lahko s svojim znanjem obogatimo še nekoga drugega. Poleg tega skrbimo za razvoj jezika na spletni ravni. Nemalo veljakov poudarja, da nas je ustvarila knjiga in z njo povezana pisava. Tako nekako si moramo danes predstavljati slovensko verzijo Wikimedie - spletišče, namenjeno uveljavljanju slovenščine na malo drugačen način.

Enoten jezik - ne hvala!

Slovenska Wikipedija je nastala leta 2002, le eno leto za angleško. Pomembno je, da gesla znova in znova nadgrajujemo, saj bomo s tem pripomogli k pestrosti informacij in na nek način dodatne potrditve in uveljavitve slovenščine v svetu. Z vsakim novim geslom v katerem koli jeziku, krepimo svoj pogled na jezike in na družbo samo, na kulturo in njen način izražanja. Učimo se od drugih, saj se na ta način veliko naučimo tudi o sebi.

Wikiji in šola

Wikipedijo in njene sorodne strani vedno bolj uporabljajo študentje za ustvarjanje kvalitetnih člankov. To je dobro, ker s tem zagotovimo dostojne članke, ki so ustrezno korigirani tudi s strani profesorjev. Poleg tega wikipedijo vedno bolj uporabljajo osnovnošolski otroci za potrebe referatov pa tudi drugi, odrasli, ki jih morda zanima neka določena tema.

AVTOR

velikokrat se vprašamo zakaj bi nekaj sploh napisali. Ponavadi to počnemo, ker nas neka tema zanima. Avtor ima pri pisanju določenega besedila odgovornost, da informacije podaja v skladu z resnico (da so informacije verodostojne). Poleg tega mora tudi vedeti komu so njegovi članki namenjeni in njihovo težavnost prilagoditi ciljnim bralcem.

Pismeni smo lahko na štirih področjih, in sicer:

• za vsakdanje sporazumevanje,
• leposlovno,
• strokovno in znanstveno,
• publicistično oz. novinarsko.

Kaj sodi med strokovna/znanstvena in kaj med publicistična/novinarska besedila?

Razne objave v revijah, knjigah, zbornikih in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij uvrščamo med strokovno literaturo. Strokovne objave so tiste vrste objav, za katere velja, da znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo.Primeri strokovnih besedil: učbeniki, enciklopedije, leksikoni, slovarji.

Publicistična besedila pa so razne objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, blogi brez ustreznih strokovnih referenc itd.

Jezik

Wikipedične zapise danes lahko najdemo že skoraj v vseh jezikih sveta. Res je, da imajo nekateri jeziki bolj bogate in bolj zastopane članke kot drugi, a na srečo se ta položaj v Sloveniji izboljšuje. Namen slovenske Wikipedije je bil vanjo vnesti čim več strokovnega spoznanja slovenskih avtorjev in jih tako predstaviti svetu. Poleg tega s pisanjem člankov v svojem jeziku omogočamo primerjavo z drugimi jeziki.

Izbira teme

Pomembno je, da se pri pisanju članka zavedamo, da so ti dostopni širši javnosti, bolje rečeno celemu svetu, zato je pomembno o čem pišemo. Priporočljivo je, da si izberemo temo, ki jo vsaj malo poznamo in imamo o njej dovolj ustreznega znanja. Naš namen je vendarle drugim ljudem ponuditi zanesljive informacije iz katerih se lahko kaj naučijo.

Po drugi strani pa teme v akademskem okolju študentom ponujajo mentorji. S tem jih prisilijo, da raziskujejo neznano in se na tak način naučijo nekaj novega. Seveda si pri tem pomagajo z verodostojnimi podatki iz enciklopedij, učbenikov itn. Zato tudi v takih primerih, ko si avtor teme ne izbere sam, ni potrebno izraziti pretirane skrbi do verodostojnosti informacij, ker so le-te že nekje bile zapisane. Poleg tega pa so strokovna dela pregledana s strani mentorjev.

Ali je pisanje samoumevno?

Pisanje je veščina, ki se ga je potrebno priučiti. Pisanje na roke, torej z nalivnim peresom in navadnim belim listom, ne moremo enačiti s pisanjem na računalnik, kaj šele postavljanju besedila na svetovni splet. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da se pri navadnem pisanju tvorijo prav posebne povezave med možgani in živčnimi končiči na konicah prstov, ki krepi naše pomnjenje stvari. Nekaj popolnoma drugega je naučiti pisati se na bel nepopisan list, kot pa na računalnik in potem napisano še objaviti. Nova pisarija nas bo popeljala ravno skozi ta proces, tj. kako ustvariti besedilo na spletu v skladu z normo in ga na koncu objaviti. Uvodni koraki so zabeleženi na straneh 51-52.

Pravila avtorstva

Avtorske pravice so nekaj za kar na Wikipediji komaj slišimo. Vse, kar vanjo napišemo, je večinoma dostopno javnosti po vsem svetu. Pri tiskani knjigi pa je situacija popolnoma drugačna. Običajno je knjige prepovedano natisniti za osebne namene, ker bi s tem avtorja oskrunili za njegov trud, ki ga je namenil, ko je pisal neko delo. Wikipedija se ravno temu želi izogniti. Dobro je omeniti tudi, da poleg Wikipedije obstaja tudi Wikiverza, ki je kot nekakšen peskovnik, prostor za osnutke člankov, ki se potem objavijo na Wikipediji. Velikokrat se na tem portalu kalijo tudi mladi pisci - študentje, ki s svojimi članki vadijo strokovno pisanje.

Wikipedija s svojimi tako rekoč zastonj članki predstavlja hudo konkurenco tiskani literaturi.

Avtorske licence

Copyright oz. avtorske pravice so pravice, ki omejujejo širjenje določenega teksta v javnosti brez dovoljenja avtorja. Poznamo več vrst/nivojev/stopenj avtorskih pravic, odvisno od tega, koliko svobode želimo našemu tekstu dopustiti. Pri nas ta pojem poznamo pod imenom Zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Lastnik avtorskih pravic je le avtor, dokler jih on sam ne proda ali odstopi. Digitalna knjižnica omejuje javno uporabo del s tako označbo tako, da je gradivo dostopno le računalnikom tiste inštitucije, ki hrani to delo. Pomembna pojma sta tudi prodaja dela in prodaja avtorskih pravic. Kadar se avtor strinja s prodajo dela, dovoljuje, da se njegovo gradivo uporablja npr. v šolah. Če pa avtor proda še svoje avtorske pravice, pomeni, da on ne odloča več o razmnoževanju njegovega dela.

Creative commons (cc) v slovenščini pomeni ti. ustvarjalna gmajna. Je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja izhaja in podpira svobodno kulturo. Pod tem naslovom obstaja več vrst licenc (Nova pisarija str. 62). Pomembno je omeniti, da so te licence spremenljive, kar pomeni, da jih lahko avtor svoje delo tudi spremeni. Najsodobnejša med licencami se imenuje Creative Commons Attribution 4.0. Dela, ki se ponašajo s to vrsto licence, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, in sicer da uporabnik navede njihovega avtorja.

Ko se odločamo o vrstah licence, je pomembno, da se zavedamo, kaj bomo z izbiro licence dosegli. Do tega nas vodi program Creative commons kar sam.

BRALEC

Danes velja, da je mora biti osnovno znanje prosto dostopno. To si pridobimo v osnovni in srednji šoli ter na visokošolskih ustanovah. Do prosto dostopnega gradiva nam pomagajo knjižnice z raznimi literarnimi teksti, berili, učbeniki itd. Veliko zastonj informacij se dandanes dobi tudi na spletu.

Ločimo več vrst dostopnosti. Prva je prosta ali odprta dostopnost' (OA open access). Z besedo prosta povezujemo dva izraza. Prosta dostopnost ni enako prosta vsebina (free content). V vsebino (revije, besedila), ki je označena kot prosta, lahko dostopamo sami in jo tudi spreminjamo. Če pa ima oznako samo kot prosti dostop pa pomeni, da je ne smemo spreminjati.

Z besedo odprti povezujemo več kot dva izraza. PLočimo:

• odprte podatke (open data): večinoma podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu
• odprti dostop(open access): kako doseči svobodno dosegljivost znanstvnih publikacij in podatkov na spletu
• prosta vsebina (open content): kako doseči prosto dosegljivost virov (literature, videa, fotografij), ki zanimajo splošno publiko
• prosto znanje (open knowldge): podobno kot odprti podatki, vendar širše (glasba, film, zgodovinski podatki ...)
• prosto izobraževanje (open education)

Poleg naštetih poznamo tudi odprto kodo (open source), ki se nanaša na programsko opremo, ki omogoča svobodno razširjanje, odprto raziskovanje (open research), odprta znanost (open science), ki nudi tudi orodja in metode s katerimi lahko prosto raziskujemo.

Dokument izgubi status proste dostopnosti, ko moramo za njegovo uporabo plačati. Kdaj lahko govorimo o zlatem prostem dostopu (gold access)? Kadar prosti dostop zagotovi založnik. Z zlatim OA so recenzirani revialni članki. Kdaj pa o zelenem prostem dostopu (green OA)? Kadar je zanj poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. Z njim so recenzirane predobjave (članki pred recenziranjem) ali pa poobjave. Poleg teh obstajajo še druge oznake za proti dostop. Ena izmed njih je ti. sivi dostop (grauer Weg), ki poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti. Znan je tudi hibridni dostop, pri katerem poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana oblika publikacije.

Založbe in repozitoriji

Založbe že od nekdaj tiskajo knjige z namenom širiti znanje v tiskani obliki, po vrhu vsega s tem tudi zaslužijo. To je bilo v času, ko interneta še nismo poznali, za ljudi zelo uporabno, saj so lahko z nakupom knjige prišli do novih informacij. Res pa je, da so morali za vso to novo znanje plačati. Danes, ko lahko na internet postavimo vse, pa se založbe skoraj da ne ukvarjajo več z znanstvenimi članki, ker od tega nimajo dobička. Večinoma neko gradivo natisnejo in izdajo le pod pogojem, da jim avtor in inštitucija zagotovita sredstva za tisk. Dodatna omejitev za tisk je tudi ta, da mora avtor predhodno poskrbeti za strokovno recenzijo, saj se založba s tem ne bo več ukvarjala. Dokaz, da lahko znanstveni tisk ugleda luč tudi brez pomoči založbe, je Slavistična revija. Ta se je založniškega posredništva znebila že pred leti, natančneje leta 1991.

Največkrat avtorji vplivnost svojega članka merijo preko števila citiranosti ali pa preko števila ogledov njegovega članka. Veliko bolj zanesljiv vir branosti je zagotovo število citatov, ki dejansko pove, koliko ljudi je članek prebralo in ga potem tudi uporabilo v svojem delu, kar dokazuje pristnost in uporabnost članka. Če pa popularnost merimo s številom ogledov se kaj hitro zgodi, da so ti podatki nezanesljivi. Razlog za to je preprost. Veliko ljudi na članke npr. samo klikne iz radovednosti, na koncu pa od njega nič ne odnese. Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov že vgrajeno. Zaradi tega nam je statistika tako rečeno že priložena ob našo objavo.

Repozitoriji na slovenskem za enkrat delujejo z namenom arhiviranja diplom, magisterijev in doktoratov. Slovenski repozitorij se imenuje Nacionalni portal odprte znanosti.

Varovanje zasebnosti

Za varovanje zasebnosti skrbi slovenska avtorska zakonodaja. Razlogov za nezaupanje je nešteto. Med prvimi je nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja (npr. Google). Uporabnike skrbi tudi zloraba osebnih podatkov v raznorazne namene. Zaradi tega se pojavljajo mnogi nesmiselni ukrepi, ki včasih presegajo zdravo mero razuma. Problem nastane, ko želimo pridobiti npr. podatke o Franu Levcu, uredniku Ljubljanskega zvona in literarnega zgodovinarja. Po logiki mnogih podatke o tej pomembni osebi ne bi smeli biti javni, ker bi lahko pomotoma prišli do podatkov nekega drugega Frana Levca, ki živi v Republiki Sloveniji. Samo zaradi tega, bi bili prikrajšani koristnih informacij o zgodovinski osebi.

Kredibilnost

Ali moramo zaupati vsem avtorjem, ki karkoli objavijo na splet? Odgovor je preprost: ne. Če je nekdo strokovnjak na nekem področju še ne pomeni, da ve vse o vsem. Poleg tega se lahko hitro zgodi, da nek pisec skozi leta izgubi svoj elan in hitro zaide v oblake. Končen sklep je, da smemo avtorju zaupati le, če gre za uveljavljenega strokovnjaka na nekem področju. Njegova stališča morajo biti v javnosti poznana obenem si podatkov ne sme izmišljevati. Ni pa potrebno, da se mi kot posameznik strinjamo z vsakim zapisom, ki ga neka priznana oseba objavi. Izraz amater ali diletant je rezerviran za tiste vrste piscev, ki v neki stroki niso doma oz. niso doma na profesionalen način.

Kakšno pa je zaupanje do mladih nadobudnih avtorjev? Do mlajših piscev smo nemalokrat nezaupljivi. Razlog je njihova neizkušenost in neprepoznavnost, česar jim ne moremo očitati, saj se na nekem področju šele uveljavljajo. Vsak avtor, že uveljavljen ali ne, je lahko kvaliteten. Od nas bralcev pa je odvisno komu bomo zaupali in na koga bomo gledali s kančkom dvoma.