Slovensko-nemška literarna dvojezičnost

Spodbuda za ponovno preverbo razmerij med slovensko in nemško književnostjo na Slovenskem v 19. stoletju je aktualno vključevanje avtorjev, ki pišejo v drugih jezikih (Louis Adamič, Julius Kugy, Alma Karlin, Maja Haderlap, Erika Johnson Debeljak), v sistem slovenske literature. Gre za prehod od slovenske literarne zgodovine k literarni oziroma interkulturni zgodovini na Slovenskem. V starejši literarni zgodovini so bili drugojezični avtorji dojeti in obravnavani kot motnja, stranpot ali odpadniki od velike nacionalne literarnozgodovinske zgodbe, tj. zgodbe o zedinjenju Slovencev, in naravnost nezaslišano bi bilo nemško pišoče šteti med slovenske pisatelje, danes pa je to skoraj samoumevno. Zdi se nam, da smo jih v preteklosti iz kulturnopreživetvene nuje ali tudi po krivici spregledali, in želeli bi jih v imenu kulturnega sožitja, multikulturnosti in podobnih civilizacijskih idealov potegniti iz pozabe.

Slovensko-nemška literarna dvojezičnost
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Literarna dvojezičnost v slovenskem delu Habsburške monarhije ali slovensko-nemška literarna dvojezičnost
Jezik	slovenski
Žanr	članek v zborniku Literarna večjezičnost v slovenskem in avstrijskem kontekstu. Ur. Alenka Koron in Andrej Leben. Ljubljana: ZRC SAZU, 2020 (Studia Litteraria, 26) COBISS; nemška verzija v zborniku Literarische Mehrsprachigkeit im österreichischen und slowenischen Kontext. Tübingen: Narr Francke Attempto, 2019). COBISS
Klasifikacija

Javno življenje se je v 19. stoletju na Slovenskem odvijalo v nemščini, ki je bila jezik uprave, sodstva, šolanja in tudi zasebne komunikacije med izobraženci. Slovenstvo se je vzpostavljalo v opoziciji z nadrejenim nemštvom. Najočitnejša specifika nacionalnega je bil jezik, zato je bilo bistveno prizadevanje za uveljavitev slovenščine v javnem življenju, zlasti v publicistiki. Emancipiranje slovenščine na eni strani in ohranjanje dominantnega položaja nemščine na drugi strani je imelo poteze kulturnega boja. Osrednja skupina slovenskih književnikov je bila obremenjena s prizadevanjem, da bi bili čim manj podobni Nemcem, saj se je vzpostavljala v razliki do njih; nemška književnost, ki je nastajala v slovenskem prostoru, pa se ni mogla razumeti zunaj načrta Drang nach Osten.

Nemščina se je zdela slovenskim emancipatoričnim načrtom nevarna do te mere, da so odločno odsvetovali prevajanje iz nje. Bali so se namreč, da bo kontaminirala slovenščino z germanizmi, sintakso in načinom mišljenja. Slovenskega meščana so odvračali od branja nemških knjig in revij in ga nagovarjali, naj raje odšteje denar za nakup izvirne slovenske književnosti.

Pripovedniki so na obeh straneh oblikovali negativne podobe drug drugega: npr. pri Josipu Jurčiču so antagonisti Italijani ali Nemci, pri Gustavu Renkerju pa Slovenci. Zahteve po uveljavitvi slovenščine so na nemški strani zbujale negodovanje in posmeh:

Adolf von Tschabuschnigg

Gäb' es nur eine Sprache unter den Menschen wer weiß ob sie nicht die der Götter wäre: mit den slavischen aber lassen sie mich jedenfalls verschont. Ihre Laute zerreissen mein Ohr, sie tönen wie Klagen aus dem Tartarus, wie der Iammer des Gedankens, der hinter den rauhen Eisenstäben unzähliger Konsonanten verschmachtet. Wenn jener Beweis des Slavomanen wahr wäre, Adam habe im Paradiese slavisch gesprochen, so that er dies gewiß nur mit der Schlange. Was soll uns eine Sprache die keine Literatur hat[?] (Tschabuschnigg 1846: 85)

Josef Friedrich Perkonig

Tudi koroški pisatelj Josef Friedrich Perkonig (1890–1959), rojen v Borovljah slovenskemu očetu in nemški materi, se je odločil za nemški kulturni krog. Slovenci v njegovem romanu Bergsegen (Blagoslov gora, 1930) prevzemajo negativne vloge kriminalcev, divjih lovcev, grobijanov, edina pozitivna oseba med njimi je mlado kmečko dekle, v katero se zaljubi nemški protagonist in ji avtor zaradi brezizglednosti socialno nesimetrične zveze nakloni smrt v snežnem metežu. Pri Slovencih je Perkonig cenil zgolj ljudsko izročilo, npr. pripovedko o Kralju Matjažu. Med drugo svetovno vojno je simpatiziral z nacizmom, po vojni pa je v znak spreobrnjenja organiziral prevajanje slovenskih klasikov v nemščino in pomagal pri njihovi promociji v nemškem prostoru (Perenič 2005).

Pri nacionalnem opredeljevanju pišočih je treba biti previden. Večina populacije na Slovenskem so bili kmetje in ti so sredi 19. stoletja uporabljali materni jezik slovenščino, imeli pa so se za Kranjce ali Štajerce ali kar za Avstrijce. Mestno prebivalstvo in izobraženstvo je v veliki meri komuniciralo nemško, ne glede na to, ali so pripadali nemškemu ali slovenskemu taboru, celo najbolj slovensko orientirana inteligenca se je pogovarjala med seboj nemško. Posebej močno so bila poleg kočevske enklave nemška mesta Maribor, Celje, Ptuj in Tržič. Pisci so prehajali iz ene kulture v drugo. Dragotin Dežman je zapustil slovenski krog in nehal pisati v slovenščini, o Heinrichu Pennu pravi France Kidrič, da je »po konjunkturi menjaval tudi svoj nacionalni kostum«. Celo slovenski klasik Josip Stritar je proti koncu svojega življenja po sili razmer, ko se je ob razpadu Avstro-Ogrske odločil za avstrijsko državljanstvo, izjavljal, da pripada nemški kulturi. Dvojno kulturno pripadnost avtorjev kaže že njihovo različno podpisovanje, ko so objavljali v nemščini oz. v slovenščini: Dr. Preschérn : Dr. Pre∫hérn, Louise Pessiack : Lojza Pesjakova, Carl Melzer : Dragotin Melcer, Franz Kadilnik : France Kadilnik, Karl Deschmann : Dragotin Dežman, Jakob Aleschouz : Jakob Alešovec.

Postati izobraženec je v 19. stoletju pomenilo priučiti se nemščine in se šolati v njej, postati zaveden Slovenec pa je od izobraženca zahtevalo, da se iztrga nemškemu jezikovnemu in kulturnemu vplivu.

Do preklopa od nemščine na slovenščino ni prišlo nenadoma v določenem zgodovinskem trenutku, ampak sta jezika merila moči skozi celo stoletje in od medija do medija različno. V 19. stoletju je knjižna in revijalna produkcija rasla konstantno in predvidljivo, po 1920 pa slovenska publicistična produkcija zelo poskoči.

Na Slovenskem izdanih nemških leposlovnih knjig je bilo malo. Bile so priložnostnega, lokalnega ali celo zasebnega značaja, v primeru potopisov, pamfletov ali jubilejnih publikacij ni šlo za leposlovje v ožjem pomenu besede. Slovenski prostor produkcijsko za nemško leposlovje ni bil pomemben. Leposlovne knjige v slovenščini so imele ves čas veliko prednost pred nemškimi, slovenska leposlovna knjižna produkcija je v Ljubljani za večkratnik presegala nemško in izpričevala slovenski značaj lokalne kulture; k ravnotežju so nekaj prispevale nemške leposlovne objave v številčnejši nemški periodiki.

Nemške in slovenske leposlovne knjige, izšle v Ljubljani

V prvi polovici 19. stoletja so se v leposlovju avtorji na Slovenskem večinoma odločali za slovenščino in zato so predmet slovenske literarne zgodovine, medtem ko so bili na drugih področjih (zgodovina, pravo, gramatika, gospodarstvo itd.) odprti tudi za nemščino. Prav nič nenavadno ni bilo, da so se nekateri slovensko nacionalno ozaveščeni pisci tudi v leposlovju oklenili nemščine. V Ljubljani rojeni profesor Johann Anton Suppantschitsch (1785–1833) je pisal in objavljal nemške patriotske verze prigodniške narave, zlasti ob obletnicah vladarjev. Dvojezično (slovensko-nemško) je objavil samo ljudsko pesem o Pegamu in Lambergarju. Jožef Anton Babnik (Joseph Anton Babnigg, psevdonim Buchenhain, ok. 1800–1873) je objavljal v ljubljanski periodiki v nemščini in je poznan kot pozitiven ocenjevalec Prešernovih Poezij, nemško so pisali tudi urednik ljubljanskih nemških časopisov Leopold Kordesch (1808– 1879) iz Kamne Gorice, pravnik in politik Karel Ullepitsch (Karel Aleksander Adam Ullepitsch plemeniti Krainfels, 1811–1862), po rodu iz Žužemberka, ki je prevzel uredništvo Illyrisches Blatt in se pod svoje nemške tekste podpisoval s psevdonimom Jean Laurent, in zgodovinar Peter Radics (1836–1912). Ullepitschevo jezikovno izbiro je povzel Anton Svetina v SBL: »Ullepitsch se je do konca marčne revolucije čutil Slovenca, bil v stikih s slovenskimi izobraženci […] hotel pa biti nemški literat in vsa dela napisal v nemščini, četudi se je ponašal z znanjem slovenščine.«

Pisatelj Heinrich Penn (tudi Franc Henrik Penn ali Heinrich Moritz Penn, 1838–1918) se je rodil v ljubljanski nemško-češki krojaški družini. Objavljal je samo v nemščini, tudi precej prevajal iz slovenščine, zlasti Franceta Prešerna. Kot igralec je precej potoval in menjal tudi svoje nazore: njegov sonet An mein Krain (Moji Kranjski) je nemško nacionalističen, drama Der Untergang Metullums: Trauerspiel in vier Aufzügen aus der Geschichte Krains (Propad Metuluma, žaloigra v štirih dejanjih iz zgodovine Kranjske), pa je podložena z ilirsko ideologijo. Potem ko v Ljubljani ni mogel postati ravnatelj narodnega gledališča, je zapustil slovenski prostor, vendar tudi v tujini pesnil na temo slovenske zgodovine (Der slavische Bauernkönig [Slovanski kmečki kralj], v knjigi 1874), pisal o Prešernu (Der sloven. Dichter France Prešérn [Slovenski pesnik France Prešeren], Gartenlaube 1866) in objavljal prevode njegovih pesmi. Objavil je dvajset romanov, a je danes, sodeč po tem, da ga nemška Wikipedija ne pozna, pozabljen.

Ottokar Kernstock

Od domačinov v vzhodni Sloveniji, ki so pisali nemške knjige, sta poznana v Mariboru rojeni pesnik Ottokar Kernstock in v Celju rojena potopiska Alma Karlin. Kernstocku (1848–1928), ki je Maribor opeval v nemškonacionalističnih verzih »Lasst die wilden Slawenheere nimmermehr durch Marburgs Tor,/ lieber rauchgeschwärzte Trümmer als ein windisch Maribor!«, so leta 1908 podelili častno mariborsko občanstvo. Ne on ne A. Karlin (1889–1950) nista doma izdala nobene knjige.

Pisci, npr. Johann von Kalchberg (1765–1825), Anton Adolph, Franz Hermann von Hermannsthal (1799–1875), ki so na Slovensko prišli od drugod, potrebe bo pesnjenju in objavljanju v slovenščini niso čutili, so pa posamezne nemške leposlovne knjige natisnili pri slovenskih tiskarjih oziroma založnikih.

Zgled za objavljanje v dveh jezikih je v prvi polovici 19. stoletja dajal slovenski klasik France Prešeren (1800–1849). Objavil je 111 pesmi, med njimi 25 (22,5 %) v nemščini. Napisal je 36 nemških pesmi (18 % celotnega opusa oz. 20 %, če upoštevamo tudi njegove prevode ljudskih pesmi v nemščino), v Poezijah je v razdelku Nameček nemških in ponemčenih pesmi predvidel prostor za 17 nemških pesmi (15 % opusa), vendar je razdelek že po prestani cenzuri »po mnogem prigovarjanji« izločil iz rokopisa za tiskarno. Nemške pesmi naj bi izšle posebej, vendar do tega ni prišlo. Nemški razdelek za Poezije je pospremil z motom iz Ovida »Getico scripsi sermone libellum«, ki pesnjenje v tujem jeziku razume kot sramotno. Ovidovo izkušnjo pesnjenja v nematernem jeziku je izrecno apostrofiral v sonetu Obschon die Lieder aus dem Vaterlande (Illyrisches Blatt 1833) in se s tem opravičil bralcu, češ da mu je pesnjenje v maternem jeziku prineslo samo zavist in grajo.

Jezik Prešernovih pesniških objav

Delež nemščine je bil sicer v Prešernovem pisanju večji: od 25 ohranjenih pisem sta samo dve v slovenščini (pismo staršem in pismo Čelakovskemu; nadaljnji dve dolgi pismi Čelakovskemu je kljub začetnemu dogovoru, da se bosta pesnika menila vsak v svojem jeziku in se tako jezikov učila, napisal v nemščini). V nemščini je tudi vse njegovo pravno poslovanje.

Izbiro slovenščine za svoje ljubezenske pesmi je Prešeren utemeljeval skoraj humorno z dejstvom, da je slovenščina za razliko od gosposke nemščine jezik služinčadi. Pesnik si mora izbrati slovenščino, ker je pač največji služabnik ljubezni (Warum sie, wert, daß Sänger aller Zungen (Zakaj nji, vredni, da slavilce imela, Illyrisches Blatt 1834). Najjasneje je upesnil razmerje med materinščino in nemščino, v kateri se je izšolal, v sonetu Ihr, die entsprossen aus dem Slawenstamme (Vi, ki vzbrsteli Slavi ste iz krila, Illyrisches Blatt 1838):

Ihr, die entsprossen aus dem Slawenstamme,
Die ihr der eignen Mutter lang entzogen,
Die Bildung nicht an ihrer Brust gesogen,
Die man, wie mich, vertraut der deutschen Amme!

Nicht glaubet, daß ich euch deshalb verdamme,
Daß dankbar der Germanin ihr gewogen;
Nur daß sie wird der Mutter vorgezogen,
Das ist’s, was in mir weckt des Zornes Flamme.

Der wahren Mutter soll, und muß sie weichen;
Doch mein’ ich, daß es ziemt dem Pflegesohne
Der Pflegerin ein Dankgeschenk zu reichen.

Vom edlen Erz, nicht vom gemeinen Thone
Sei doch das, was er bringt der überreichen,
Die auf Armseligkeiten blickt mit Hohne.

Prešeren je hud, če pesnik materno slovenščino postavlja v podrejeno vlogo; slovenščina mora biti prvi pesnikov jezik, nemščini pa se za izobrazbo oddolži s kvalitetnimi pesmimi. Z rojaki, ki pesnijo v nemščini, je namigoval na dvajsetletnega Franca Malavašiča, ki mu je pokazal svoje začetne pesmi v nemščini, čeprav mu je v gimnaziji nemščina nagajala. Malavašič je Prešernu v sonetnem odgovoru An Dr. Pre∫hérn Veranlaßt durch sein Sonett im Illyr. Blatte Nr. 14 (Doktorju Prešernu ob povodu njegovega soneta v Ilirskem listu št. 14) oponesel, da je Prešeren svoj apel po slovenskem pesnjenju izrazil v nemščini. Malavašič se je pozneje izkazal med prevajalci, zaslužen je za vpeljavo gajice, v nemški brošuri je polemiziral z načrti za omejevanje slovenščine, vleče pa se za njim zamera, ker je »odkril« pesnika Jovana Vesela Koseskega in z njim za nekaj časa zasenčil slavo Prešerna kot prvega slovenskega pesnika.

Prešernova odločitev za slovenščino kot jezik pesnjenja ob dejstvu, da je intelektualna komunikacija v vseh drugih segmentih javnega in zasebnega življenja potekala v nemščini, ni bila samoumevna. Reflektiral jo je v nagrobnem napisu za prvega slovenskega dramatika Antona Tomaža Linharta Stezé popustil nemškega Parnasa in s tem potrdil programski značaj jezikovne odločitve. Linhart je svoje prve literarne tekste – drama Miss Jenny Love je izšla 1780 v Augsburgu, pesniška zbirka Blumen aus Krain (Cvetje s Kranjskega) pa 1781 že v Ljubljani – objavil v nemščini in šele 1789 prešel na slovenščino. Odločitev za slovenščino ni bila samoumevna, vendar tudi še ni bila konfliktna. Prešernova nepojasnjena izločitev nemških pesmi iz Poezij (napovedovalo jo je pojemajoče objavljanje pesmi v nemščini) bi bila lahko prvo znamenje ekskluzivne jezikovne rabe in tekmovalnosti med jezikoma, ki se je potem razmahnila v drugi polovici 19. stoletja.

Prešeren je vse svoje nemške pesmi objavil v regionalnih časopisih, kar pomeni, da je verze, slovenske in nemške, namenjal izključno rojakom in da mu ni šlo, za razliko od naslednikov, za uveljavitev v širšem, nemško govorečem prostoru.

Anton Alexander von Auersperg

Prešerna so imeli za literarno avtoriteto vsi, slovensko in nemško pišoči sodobniki in nacionalno nasprotni pesniki naslednjih generacij, zato je zanimivo, kako so mu pri izbiri jezika sledili v praksi. Mladostno uporniškemu Anastasiusu Grünu (1806–1876) je bil Prešeren na Dunaju vzgojitelj. Ohranila sta prijateljske stike, drug drugemu sta tudi prevedla po eno pesem, Grün Prešernovo Kam? v nemščino, Prešeren Grünove Drei Wünsche (Tri želje) v slovenščino. Prešeren je Grüna pripravil do zbiranja in prevajanja slovenskih ljudskih pesmi v nemščino in mu pri tem pomagal. Izšle so pod naslovom Volkslieder aus Krain (Kranjske ljudske pesmi, 1850) z obsežno Grünovo spremno besedo in opombami. Ob Prešernovi smrti 1849 je Grün napisal pesem Nachruf auf Prešeren (Nekrolog za Prešernom), ki pa je doživela objavo šele deset let pozneje, in prvi prispeval za njegov nagrobnik.

V zgodovinskem spominu je sodelovanje med pesnikoma zbledelo, nadomestila ga je predstava o njuni diametralno nasprotni poziciji. Kriva so Grünova poznejša, slovenskemu nacionalnemu interesu nasprotna politična stališča in izjave. Anastasius Grün je bil pesniški psevdonim grofa Antona Alexandra von Auersperga, ki je poznan kot mladonemški politik in lirik. Bil je izrazito protikatoliški, v mladih letih tudi v nasprotju s kranjsko lojalnostjo do Habsburga proticesarski, pa še protiruski in projudovski. Slovence je neuspešno nagovarjal k bolj svetovljanski politiki: »[D]ie großen civilisatorischen Aufgaben des Jahrhunderts nur durch das Zusammenwirken aller Kulturvölker gelöst werden können, und daß diesen Aufgaben gegenüber ein kleiner Volksstamm, der sich isolieren wollte, ohnmächtig dasteht und in Rückschritt und Verwilderung verfallen müßte. Die Menschheit steht denn doch etwas höher als die Nationalität!«

Wer seine Blicke und bescheidenen Kräfte den großen kulturellen und humanitären Aufgaben der Menschheit, wie solche sich für unser Jahrhundert geltend machen, zugewendet hat, der kann und will keiner einzelnen Nationalität ausschließlich dienen, aber auch keiner derselben feindlich gegenüberstehen.

Uresničitev človečanskih ciljev se mu je kazala obetavnejša skozi razvitejšo nemško kulturo (torej z nemščino kot orodjem) kot skozi emancipatorična nacionalna gibanja v habsburški monarhiji. Po 1850 je kozmopolitizem zamenjal z nemškim nacionalizmom in leta 1861 začel v deželnem zboru v Ljubljani javno nastopati proti slovenskim težnjam, v zasebni korespondenci je izkazal vzvišen in zaničevalen odnos do slovenske kulture, nanj jezni Slovenci pa so radi poudarjali njegovo osebno skopost in brezobzirno uveljavljanje aristokratskih pravic, kar vse je bilo v ostrem nasprotju z njegovimi deklariranimi človečanskimi ideali.

12. februarja 1866 je publiko v kranjskem deželnem zboru prepričeval, da z izjemo verskega pouka slovenščina zaradi pomanjkanja učbenikov ne more biti nemščini enakopraven učni jezik v slovenskih višjih šolah. Žalitev je Slovence boleče zadela. Zavzeto slovensko izdajateljsko dejavnost, ki je sledila škandalu, je mogoče razumeti tudi kot dokazovanje, kako je bila Auerspergova trditev napačna. (Hladnik 1993: 802)

Nemška in slovenska stran sta tekmovali s postavljanjem obeležij v spomin na Prešerna in Grüna. Grüna so Nemci 1881 počastili s spominsko ploščo ob Blejskem jezeru in 1885 s ploščo na Auerspergovem dvorcu v Ljubljani. Slovenci so se odzvali 1883 z obeliskom Prešernu na Bledu, z izgredi ob Grünovem ljubljanskem obeležju, ki so ga razumeli kot provokativno demonstracijo nemštva, in 1905 s celopostavnim Prešernovim kipom na Tromostovju v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni so obe plošči Grünu sneli in ju nadomestili s krščanskima znamenjema: z Marijinim reliefom v Ljubljani in z razpelom na Bledu. Očitno Grün Slovencem ni bil v želodcu le kot nemški nacionalist, ampak tudi (ali celo najprej) kot deklarirani nasprotnik klerikalizma.

H Grünovemu kranjskemu domoljubju je spadalo občudovanje slovenskih ljudskih pesmi. V nemščino jih je prevedel preko sto in pripomogel k promociji slovenske kulture v nemškem svetu. Slovenski rojaki so mu bili simpatični v folklornem smislu, ne pa kot enakopraven kulturni in politični subjekt, zato je odločno nastopal proti slovenskim zahtevam po slovenščini kot jeziku poučevanja. Ljubljane ni videl kot aktivnega prostora nemške kulture in je vse svoje pesniške knjige izdal pri založbah v Stuttgartu, Münchnu, Leipzigu, Gradcu in drugod.

V Grünov vplivni krog so spadali domačini Ivan Gornik, Josip Cimperman in Dragotin Dežman. Literarni kritik Ivan Gornik (1845–1889), ki ni hotel uporabljati slovenščine in je danes pozabljen, je osrednji slovenski pisateljski skupini zameril, ker se hoče na vso silo razlikovati od nemške književnosti in ker postavlja vlogo jezika, ki je zgolj orodje, višje od nalog, ki naj jih jezik opravlja. Njegov prijatelj, hromi pesnik Josip Cimperman (1847–1893) je prvo pesniško zbirko Pesmi (1869) izdal v slovenščini, 1873 pa je v duhu Prešernove dvojezičnosti objavil še drobno nemško zbirko Rosen und Disteln (Vrtnice in osat); Cimpermanovo ime ni več predmet javnega spominjanja.

Karel Dežman

Najbolj enigmatična in problematična osebnost v nemško-slovenskih literarnih razmerjih je bil narodni odpadnik Dragotin Dežman (1821–1889). Začel je kot slovenski pesnik, postal velik up mladoslovenskega političnega in kulturnega gibanja in njegov potencialni vodja, 1861 pa je nepričakovano zamenjal stran. Prenehal je pesniti in se začel ukvarjati z znanostjo, kar je pomenilo tudi zamenjavo slovenščine z nemščino in imena Dragotin Dežman za Karl Deschmann. Konvertiral je tudi politično in postal vodja nemškega tabora na Slovenskem. V državnem zboru na Dunaju je nastopil proti uveljavljanju slovenščine v intelektualni sferi, češ da Slovencem za to pač bolje služi nemščina. Dežman je postal strelovod za vse protinemške izbruhe, ki so doživeli vrhunec v času njegovega ljubljanskega županovanja 1871–1873. Zaradi groženj si je celo moral priskrbeti varstvo.

Sposobni Dežman je bil prvi govornik v deželnem zboru v Ljubljani, racionalen in prepričljiv, neznansko delaven in uspešen organizator, zagovarjal je naprednejše ideje od slovenskih kolegov parlamentarcev (proti vplivu cerkve, za versko in nacionalno strpnost in ob vprašanju zakonske razveze). Svobodomiselnosti in demokratizaciji je dajal prednost pred tedaj že pojemajočim kranjskim avtonomizmom, pa tudi pred nacionalizmom, na katerega so poudarjeno stavili sicer prav tako demokratično razpoloženi mladoslovenci. Glavne vzroke slovenskemu zaostajanju je videl v lenobi, »farški potuhnjenosti«, pohlevnosti, alkoholizmu, nadutosti, egoizmu, prepirljivosti, nezainteresiranosti za javne reči in surovosti rojakov. Napredek si je obetal le od nemške omike, odpoved nemščini bi po njegovem Slovence vodila v obskurantizem in ultramontanizem. Njegovo prepričanje, da bodo Slovenci z nemščino ohranili svojo konkurenčno zmožnost, je bilo sorodno današnjemu zavzemanju za angleščino kot linguo franco.

Grünov kulturni načrt je do prve svetovne vojne na Slovenskem uresničeval ljubljanski gimnazijski profesor Josef Julius Binder (1850–1931), po rodu z Dunaja. Izdal je desetero nemških publikacij, med njimi drame in Grünovemu spominu posvečene brošure, katerih prodaja je bila namenjena vzdrževanju spominskega obeležja, ki ga je leta 1885 ob izgredih Slovencev odkril. Binder je bil osebno skromen, darežljiv, vztrajen in zelo delaven, dober in navdušen pedagog ter organizator. Problematični pa so bili njegov nemški nacionalizem, antisemitizem in odkrito sovraštvo do slovenščine. Bil je steber ljubljanskega nemštva, zaradi njegove gorečne dejavnosti je bilo maloštevilno ljubljansko nemštvo resen nasprotnik slovenskim emancipatoričnim prizadevanjem. Ob razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je zapustil Ljubljano in se preselil v Beljak.

Johann Gabriel Seidl

Dunajski pesnik Johann Gabriel Seidl (1804–1875), ki je med 1829 in 1840 v Celju služboval kot gimnazijski profesor, in mariborski lokalni zgodovinar Rudolf Gustav Puff (1808–1865) sta dokaz, da je bilo vključevanje priseljenih nemško govorečih na štajerskem delu Slovenije manj konfliktno kot na Kranjskem, vzporedne nemško-slovenske literarne tvornosti pa vendarle ni prineslo.

Seidl je prišel v Celje že kot uveljavljen pesnik, po vrnitvi na Dunaj je uspel na razpisu za ljudsko himno Gott erhalte, Gott beschütze (Bog ohrani, Bog obvarji), ki je bila v prevodu ponatiskovana v slovenskih učbenikih. Popisoval je Celje, Dobrno, Savinjsko dolino (»Die untersteirische Schweiz« [Spodnještajerska Švica]) …, slovenska in slovanska tematika je zašla tudi v njegovo poezijo. Knjig na Slovenskem z izjemo priložnostne drame, ki je izšla v Ljubljani 1846, ni izdajal, nekaj malega je objavljal le v nemškem časopisju na Slovenskem, sicer pa pri založbah zunaj Slovenije. Franceta Prešerna in Jakoba Zupana je javno povabil k sodelovanju v časopisu Aurora, ki ga je urejal, vendar do objav slovenskih pesnikov tam ni prišlo. Družil se je z nemškimi pisci in suplenta na goriški gimnaziji Mateja Vehovarja pripravil, da je postal nemški pesnik in eden najplodnejših sodelavcev časopisa Die Aufmerksame. Seidlova konservativna romantična poezija je vplivala na poezijo Antona Martina Slomška. Slovence (die Wenden) je popisoval naklonjeno, bil je tudi človeško harmonična osebnost. Leta 1904 so mu vzidali v Celju spominsko ploščo, ki so jo v 1919 po prevratu odstranili, čeprav je bil svetovljan in ni imel nič z nemškim nacionalizmom.

Rudolf Gustav Puff

Rudolf Gustav Puff s Severnega Štajerskega je služboval kot profesor v Mariboru in je zelo veliko, z enciklopedično širino in z naklonjenostjo pisal o štajerskih in kranjskih Slovencih in o drugih južnih Slovanih. Opravil je izpit iz slovenščine, objavljal pa je le nemško, in to večinoma zunaj Slovenije. V knjižni obliki so izšli njegovi potopisi po slovenski Štajerski, opisi zdravilišč in zborniki Marburger Taschenbuch für Geschichte, Landes- und Sagenkunde der Steiermark und der an dieselben grenzenden Länder (Mariborski priročnik za zgodovino, deželoznanstvo in folkloristiko Štajerske in sosednjih dežel), od tega v Mariboru le 1835 in 1836 v tiskarni Josepha Carla Janschitza pesniška zbirka Gedichte (Pesmi). Mariboru je posvetil dve obsežni knjigi.

Brez konfliktov pa tudi na Štajerskem ni šlo. Vpliven zagovornik nemštva na Slovenskem je bil med obema vojnama celjski odvetnik Fritz Zangger (1877–1939). V spominih Das ewige Feuer im fernen Land (Večni ogenj v daljni deželi, Celje, 1937) je pisal o nacionalnih napetostih med obema vojnama:

Ein gesellschaftlicher Verkehr zwischen Deutschen und Slowenen war vollkommen ausgeschlossen. Jeder Deutsche oder jeder Slowene, der sich in der Gesellschaft eines nationalen Gegners hätte blicken lassen, wäre allsogleich als Verräter angeprangert worden. Nie betrat ein Deutscher einen Gastraum oder einen Tanzboden, wo Slowenen verkehrten, und umgekehrt. (Zangger 1937:31)

Nihče od zgolj nemško pišočih priseljencev se ni zavzemal za dvojezično objavljanje. Dvojezičnost so vsak na svoj način gojili samo domačini: poleg Prešerna še Dragotin Melcer, Luiza Pesjak, Etbin Henrik Costa, Josip Stritar, Jakob Alešovec, Josip Cimperman.

Šolnik Dragotin Melcer (1814–1878), ki ga opisujejo kot čudaško dobričino, se je rodil v družini ljubljanskega kirurga. 1833 je v nemščino prevedel Prešernov sonet Memento mori (Der Tod) in ga objavil v Illyrisches Blatt, 1846 je ob smrti župana Hradeckega objavil pesem Den Manen des Herrn Joh. Nep. Hradeczky (Manom gospoda Joh. Nep. Hradeckega), 1847 je v pesmi An Dr. Preshérn bei Erscheinung seiner Gedichte (Dr. Francetu Prešernu ob izidu njegovih pesmi) označil Poezije kot kranjsko domoljubno dejanje, ki »Soll Deines Dichterruhmes Stern erglänzen / Bis an der Slavenländer fernste Gränzen.« Ko je leta 1851 postal urednik kratek čas izhajajočega slovenskega Ljubljanskega časnika, je preklopil na slovenščino, v Jahresbericht des kaiserl. konigl. Obergymnasiums (Letopisu cesarsko-kraljeve višje gimnazije) pa je še naprej objavljal v nemščini.

Luiza Pesjak

Luiza Pesjak (1928–1898) se je rodila v družini ljubljanskega advokata Blaža Crobatha. V slovensko literaturo je vstopila glasno leta 1864 v Novicah s pesmijo Kar ljubim, podnaslovljeno »Prva moja pesmica slovenska«. Iz urednikove predstavitve se je zdelo, kot da gre za prestop iz nemške literature v slovensko, vendar kronologija njenih objav pokaže, da tudi nemško prej ni objavljala in da so nemške objave stalnica v njenem literarnem življenju. Nemški leksikon jo opisuje kot »nicht nur deutsche, sondern auch südslavische Dichterin und hat vornehmlich in slovenischer Sprache ziemlich viel geleistet«. (Pataky 1898: 124–125) Njena pesniška zbirka Ins Kinderherz (V otroškem srcu, 1885) je izšla štiri leta pred slovensko (Vijolice, 1889), iz česar bi lahko sklepali, da je v poeziji dajala nemščini prednost.

Etbin Henrik Costa

Etbin Henrik Costa (1832–1875) se je rodil v družini visokega ljubljanskega uradnika in domoznanskega pisca. Postal je doktor filozofije in prava in bil v letih 1864–1867 ljubljanski župan. V prvem obdobju svojega življenja je publiciral izključno nemško, tako priložnostne leposlovne tekste kot pravne, zgodovinske in turistične spise. Njegova prva knjiga, nemški učbenik slovenščine iz leta 1851, je doživela slabo kritiko in ni ohranjena. 1858 je uredil dvojezični Vodnikov album, 1863 je sledil prevod njegovega nemškega turističnega vodnika Die Adelsberger Grotte (Postojnska jama) iz leta 1858, iz 1864 pa je njegova prva samostojna slovenska publikacija o ljubljanskem sokolskem telovadnem društvu. Costa je pisal pretežno nemško, šlo je pač za strokovne tekste v Mittheilungen des historischen Vereneines für Krain (Vestnik Zgodovinskega društva za Kranjsko), objavljal tudi po tem času. Bil je urednik nemškega, vendar Slovencem naklonjenega časopisa Triglav, med ustanovitelji čitalnice, sokolskega društva, predsednik Slovenske matice, deželni poslanec itd. 1873 je zagovarjal ustanovitev založbe za izdajanje slovenskih učbenikov.

Josip Stritar (1836–1923) je z nemško knjigo Boris Miran's Gedichte (Pesmi Borisa Mirana, Dunaj, 1877) in z drobno knjižico socialnih pesmi Etwas, von Peter Einsam (Nekaj, od Petra Einsama [Osamljenega], Dunaj, 1894) poleg Prešerna edini slovenski klasik s statusom dvojezičnega avtorja.

Jakob Alešovec

Poleg Prešerna in Stritarja je bil dvojezični pisec nemeščanskega porekla še Jakob Alešovec (1842–1901). V petem razredu (1860/61) je ustanovil nemško dijaško glasilo Die Schwalbe (Lastovka) in 1863 začel leposlovno objavljati v nemščini, tako v ljubljanskih časopisih kot v tujini. Preživljal se je kot domači učitelj, urednik, korektor in svobodni književnik. 1866 je v Ljubljani najprej v podlistku Laibacher Zeitung in potem še v samostojni knjigi objavil Ein Held der Sternallee: Roman aus der Gegenwart (Junak iz parka Zvezda: Roman iz sodobnosti), ki je skupaj z Jurčičevim Desetim bratom iz istega leta prvi izrecni roman na Slovenskem. Hkrati gre pri tem Alešovčevem prvem samostojnem delu tudi za prvi feljtonski roman na Slovenskem. Ker je pisal v nemščini, slovenska literarna zgodovina tega Alešovčevega prvenstva ni omenjala. Dve leti pozneje je v Laibacher Zeitung izhajala Alešovčeva pripoved Laibacher Mysterien (Ljubljanske skrivnosti), s podnaslovom Localnovelle (Lokalna novela); v knjižnem ponatisu 1868 je bila v podnaslovu označena kot Sittenroman aus der Gegenwart (Roman nravi iz sodobnosti). Skoraj vzporedno sta knjižno izšli dve Alešovčevi slovenski poljudnozgodovinski knjigi. Po tem letu Alešovec nemško ni več pisal, vse njegove objave so slovenske in sporočilno protinemške, npr. burka v enem dejanju Nemški ne znajo (1879). Alešovčevi spomini Kako sem se jaz likal (povest slovenskega trpina v podúk in zabavo), ki so najprej izhajali kot podlistek v Slovencu 1884, v veliki meri poročajo prav o pisateljevi dvojezični izkušnji sredi 19. stoletja: »v Ljubljani govorimo le nemški, kranjski se nič ne obrajta«.

Sklep

Osrednji kulturni in politični projekt na Slovenskem v 19. stoletju je bil prizadevanje za zedinjeno Slovenijo, tj. za slovensko nacionalno ozaveščenje in emancipacijo. Odvijal se je med dvema alternativama: med opustitvijo jezika v korist kulturno razvitejše nemščine na eni strani in med vključitvijo v projekte slovanske vzajemnosti (ilirske ali panslovanske) na drugi strani. Fran Levec je slovensko kulturno dilemo povzel s sentenco: »Ali bomo Rusi ali Prusi«. Tale prispevek se je ukvarjal z eno polovico kulturnih dilem, tj. z razmerji med slovenščino in nemščino. Na ozadju novodobnega vključevanja neslovenskih pisateljev v slovensko književnost je preverjal, ali nismo v preteklosti morda v imenu ultimativnega slovenskega kulturnega načrta po krivici spregledali kakšno drugojezično literarno dragocenost.

Nemška književnost na Slovenskem je bila predmet številnih domačih akademskih obravnav, ni pa bila predmet popularnega zanimanja niti javnega identitetnega osmišljanja. To se dogaja šele zadnje čase, npr. v Celju s sistematično tematizacijo nemškega dela mestne zgodovine (A. Karlin in Seidla). Ne gre za obujanje nečesa, kar bi bilo v preteklosti spregledano po krivici, ampak je bilo iz javnega spomina izločeno, ker je bilo osrednjemu slovenskemu prizadevanju dejansko nevarno. Nemška literatura na Slovenskem namreč ni nastajala iz kakšnih multikulturnih pobud, ampak da bi ohranila privilegije dominantnega jezika nemščine, rasla je iz boja med nemškim in slovenskim kulturnim monopolizmom.

Kulturni koncepti, ki so jih nemško pišoči predlagali v zameno, so doživljali poraz, ker so izhajali iz dominantne vloge nemščine v javnem življenju in vztrajali pri ohranitvi njenega privilegiranega položaja v javni rabi: v politiki, upravi, gospodarstvu, šolstvu, znanosti. Slovenščini je bilo rezervirano funkcionalno omejeno mesto v besedni umetnosti, s poudarkom na ljudskem izročilu (slovstveni folklori), kar ni daleč od današnjih popularnih predstav o slovenski kulturi, s to razliko, da je nemščino kot dominantni jezik zamenjala angleščina. Pomembno so k porazu teh idej prispevali paternalizem, vzvišenost in nadutost njihovih nosilcev. Prilagodljivost (tj. uporaba obeh jezikov) se je pričakovala samo od Slovencev, medtem ko je bilo za Nemce na Slovenskem samoumevno, da ostajajo pri nemščini. Dvojezični književniki so bili na Slovenskem le Slovenci. Alternativni kulturni koncepti so propadli zato, ker niso izhajali iz doslednega upoštevanja enakopravnosti vseh udeležencev v jezikovnem in kulturnem prometu, ker niso bili zares večjezični in multikulturni.

Nemška književnost, ki je nastajala na Slovenskem, je bila količinsko skromna, priložnostnega značaja in lokalnega pomena. Nemško pišoči so svoje knjige raje izdajali na Nemškem in na Avstrijskem. Med nemškimi knjigami, ki so izšle v Ljubljani, Mariboru ali Celju, izstopajo potopisi in opisi slovenskih zdravilišč in drugih izletniških krajev ter so turistično promocijskega značaja. Kljub temu so legitimni predmet slovenske literarne zgodovine, saj slovenščina že nekaj časa ni sine qua non slovenske književnosti.

Literatura

• Miran Hladnik, 1993: Der Einfluss des Bilinguismus auf die Auswahl der zu übersetzenden narrativen Gattungen (Am Beispiel slowenischer Literatur). A. P. Frank idr. (ur.): Übersetzen, verstehen, Brücken bauen: Geisteswissenschaftliches und literarisches Übersetzen im internationalen Kulturaustausch. Berlin, Bielefeld in München: Erich Schmidt Verlag. 801–810.
• Dragan Matić, 2002: Nemci v Ljubljani 1861–1918. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete.
• Sophie Pataky (ur.), 1898: Louise Pessiack. Lexikon deutscher Frauen der Feder. Zv. 2. Berlin.
• Urška Perenič, 2005: Stiki Josefa Friedricha Perkoniga s slovenskimi intelektualci in pisatelji. Slavističana revija 53/4. 583–595.
• Adolf von Tschabuschnigg, 1846: Der moderne Eulenspiegel: Roman. Zv. 2. Pest: Heckenast.
• Fritz Zangger, 1937. Das ewige Feuer im fernen Land: Ein deutsches Heimatbuch aus dem Südosten. Celje: [samozaložba].