Zarja Roner

Misli

Vsi opravljajo greh, ker se bojijo, da bi koga njegov lesk ne omamil in bi uživali, ko oni ne morejo. ~Slavko Grum

Domače naloge

Tipkanje

Sodobnost

Odprem revijo. Prelistam. Ne najdem ničesar zanimivega. Zaprem. Bom naredila izpite in letnik? Bom, ko se iz zimskega počitka prebudita moja motivacija in navdih.

Slavistična revija

Prvi poskus prebujanja motivacije. Elegantna rdeča revija že teden dni leži na pisalni mizi, pa jo vzamem v roke in poskusim poiskati zanimiv članek. Najdem ga: Analiza odrskega govora - Primer Bergerjeve uprizoritve Hlapcev (komentirana izdaja). Prebijem se skozi uvod, kar naenkrat se oči začnejo zapirati in nato se po dveh urah prebudim iz popoldanskega spanca. Zvečer poskusim znova, preberem in začnem razmišljati, kaj naj zapišem sem. Odločim se za zapis spontanega dogajanja in ne toliko same vsebine članka, pa čeprav so intonacija, register, hitrost in barva glasu zelo zanimive stvari. Nekaj se le naučim - uprizoritveno besedilo za igro se razlikuje od dramskega, saj ga lahko ustvarjalci spreminjajo; dramsko besedilo je posodobljeno, stari predlogi in besede so namreč zamenjani z danes uporabljenimi izrazi; prozodična sredstva v govoru (barva glasu, register, glasnost, hitrost, intonacija in premori) so v kombinaciji z mimiko zelo pomembna za odrsko igro. Konkretno analizo Hlapcev preskočim, saj me dolgočasi. Ponosna na svojo produktivnost zaprem revijo in odidem na pijačo s prijatelji.

Separat

Separat je posebej natisnjen članek iz obsežnejše revije. Hmmm, to bi moralo biti zanimivo. V roke dobim 34 strani dolg članek o literarnem realizmu na slovenskem med vojnama. Preletavam besede, ne berem. Socialni realizem, metafizični realizem, idealni, idealistični realizem... Zanimiva zgodovinska dejstva, ki pa zaradi prevelikega števila nepoznanih osebnosti in zmede v moji glavi postanejo nezanimiva. Trudim se prebrati vsaj tri odstavke, vendar mi razne definicije realizma pač ne prinesejo zadovoljstva. Edino, kar si zapomnim, je dejstvo, da je nekdo nekoč hotel uvesti izraz socialistični realizem, vendar je ideja ostala skrita pod starimi časopisi in prahom. Prav tako, kot bo kmalu na žalost verjetno ležala ta majhna knjižica modrosti, ki mi je ni uspelo prebrati dovolj natančno.

Nova pisarija

Uvod

• Nova pisarija je dopolnitev Praktičnega spisovnika
• avtor: Miran Hladnik

Pismenost

• biti pismen = obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
• v preteklosti (pred 18. st.) bili pismeni le posamezniki (pismouki)
• uvedba obveznega šolanja - pismenost izgubljala status za priviligiran
• danes nepismenost pomeni nerazvitost; določen prag civiliziranosti
• spremembe komunikacijskih navad → konflikti med sporazumevalnimi praksami
• pismenost: dvojna sposobnost

sposobnost sprejemanja zapisanih informacij
sposobnost tvorjenja in posredovanja informacij

• obstaja več pismenosti (glasbena, kartografska, računalniška,...)
• bralna/funkcionalna pismenost = izurjenost za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo
• komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov → del splošne pismenosti
• tehnologija → pomoč do raznovrstne, kompleksne in učinkovite pismenosti
• delež analfabetov ≈ delež umsko prikrajšanih
• podjetnost = udeležba pri produkciji informacij (vsakršna kulturna kreativnost)

Informacijska družba = ime za socialno paradigmo današnjega časa (nadomešča industrijsko)
• pojmi informacijske družbe: participativna družba, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura,...
• tiskana knjiga ni več tako pomembna, vendar ne bo umrla

Wikiji = žargonski izraz za skupek spletišč pod streho neprofitne organizacije Wikimedia
• razlogi za predanost Wikipediji: dostopnost, voluntarizem, kooperativnost,...
• Wikimedia: Wikipedia, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka, Wikislovar;
• Wikipedija ni primerna samo za iskanje informacij temveč tudi za lasten doprinos
• Wikipedija jezike razvršča po številu člankov in njihovi kvaliteti (slovenščina na približno 40. mestu)
• trenutno je na Wikipediji 290 jezikov
• licenca cc = creative commons (licenca ustvarjalnega ljudstva)
• moto Wikipedije: svoboda, enakost, bratstvo → ni avtoritete
• vsaka stran ima 4 zavihke:

Članek (Stran, Preberi)
Pogovor (diskusija o uredniških dilemah)
Uredi oz. Uredi kodo (urejanje)
Zgodovina (potek urejanja)

• kredibilnost zagotavljajo recenzijski postopki
• povečana dostopnost znanstvenih informacij; princip nevtralnosti
• Wikipedija prijetna alternativa v družbi, kjer je vse plačljivo
• neprofitna, ni zaščite avtorskih pravic, prispeva lahko vsakdo, uveljavlja sodelovanje namesto tekmovalnosti, objave so neposredno mednarodno primerljive, samorefleksivna;
• občutljiva in ranljiva → optimistično prepričanje o človeški dobronamernosti

Wikiji in šola
• Wikipedija = pomembna prostočasna dejavnost → ne smemo delat pod prisilo
• zavračanje dela na Wikipediji:

poseganje tujih avtorjev v dela
spremljanje, izpopolnjevanje izdelka

• Wikipedija ≠ spletna učilnica → Wikiverza (enostavna)
• vandalizem ni pogost in ne predstavlja večjega problema

Avtor
• do 60. let 20. st. → literarni zgodovinarji osredotočeni na avtorja
~ Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan Prijatelj)
~ Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk)
• naslednja generacija literarnih zgodovinarjev → osredotočenost na besedilo (avtonomnost umetniškega besedila)
~ Lirika, epika, dramatika (Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi)
~ serija zbornikov Obdobja
•80. leta: pozornost k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju → literatura za bralca → vpliv demokratičnih procesov v smer postavitve posameznika in njegovih pravic na prvo mesto
~ ustvarjanje > proizvodnja; besedna umetnina > tekst; poezija > verzi

Motivacija za pisanje
• pišemo zaradi predmeta, zaradi samega sebe ali pa socialne skupine, ki ji pripadamo
• etična problematika: avtorski napuh → samopoveličevanje, hlastanje po znanstvenem prestižu
• znanstveni prestiž → gradimo z izumljanjem terminov in spremljanjem njihove ustrezne rabe
• znanost je v iskanju primerne teorije → znanstvenik oblikuje predvidenja → preveri z eksperimentom/opazovanjem → teorija deluje ali ne;
• ne smemo zanemariti dognanj, ki bi lahko ovrgle teorije (nenamerno se to zgodi pri začetnikih - diletantizem)
• neetičnost:

ne damo svojega gradiva v obdelavo drugim
prevzamemo vsebino nekoga drugega, ki se je zanjo trudil

• bolezenska motivacija → obsesija s pisanjem
• leposlovje: poudarek na načinu sporočanja; bralci vseh generacij
• znanstveno/strokovno pisanje: poudarek na vsebini; bralci strokovnjaki
• neprofesionalno in nepotrebno pisanje → se ne ozira na publiko
• misel na bralca → pogoj, da sporočilo doseže cilj
• prag aktivne pismenosti ne raste
• pismenost na štirih področjih:

vsakdanje sporazumevanje
leposlovno
strokovno in znanstveno
publicistično ali novinarsko

• razlika med znanstvenim in strokovnim → glede na prostor objave in glede namembnika
~ znanstvene: objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih s statusom znanstvenih publikacij
~ strokovne: znanstvena spoznanja popularizirajo; objave v učbenikih, enciklopedijah, leksikonih, slovarjih

Izbira jezika
• namen za globalno javnost → angleščina; domača publika → slovenščina
• razprava o slovenski književnosti → nevtralen jezik slovenščina
• spoznanja in vednost o slovenističnih rečeh moramo razširjati preko meja nacionalne filologije in preko meja jezika
• izvlečki v angleščini že od 1950 (Slavistična revija)
• želje po mednarodni odmevnosti → povabimo poznane tuje akterje na domačo razpravno sceno
• gesla v slovenščini se lahko izboljšajo po zgledu tujih

Izbira teme
• živimo v svetu številnih izbir → niso več tako omejene kot nekoč
• naraščanje človeških izbir → kapitalistični ekonomski sistem
• humanistični odnos do sveta: altruizem → ceniti tudi neuresničene izbirne možnosti
• izhodišče dobrega raziskovalnega dela = naklonjenost temi + intenzivno ukvarjanje s temo
• posameznik postane osebnost, ko najde svoje mesto v skupnosti
• samostojno izumljanje seminarskih → obdelava enih in istih tem
• financiranje zagotovljeno pomembnejšim temam
• maksimalna relevantnost: literatura (avtorji, knjige, inštitucije) pomembna v nacionalnem smislu
• izrazito slovenske teme težko pridejo v mednarodno okolje
• lestvica kanoniziranih avtorjev + lestvice avtorjev in del, ki so bili kulturnozgodovinsko pomembni
• strokoven odnos → ni pod vplivom publicističnega forsiranja

Vaje v pisanju
• pisanje = veščina, ki se je je treba naučiti
• preko ročne spretnosti se krepi inteligenca
• pisanje z roko bolj pomaga pri pomnjenju črk
• tipkanje + pisanje → haptične (tipalne) izkušnje

Usoda avtorstva
• skupnosti avtorjev: Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorska agencija
• pravo → vloga zavore pri fleksibilnosti kulturnega sistema
• biti avtor/avtorica je nekoč pomenilo biti elita, priviligirana družbena manjšina
• visok ugled avtorskih besedil: čimmanj lektorskega in uredniškega poseganja
• težja dosegljivost publikacije → manjša zaželenost in vrednost

Soavtorstvo
• tuji posegi v besedilo → sodelovanje, ne kritika
• Wikiknjige se z vprašanjem avtorske lastnine ne ukvarjajo
• avtorsko sodelovanje → soglasno usklajevanje
• pravila:

vprašanje delitve dela in zaslug za delo v oklepaju
odprtost za spremembe
zatrt ego v korist dobrih odnosov
zaupanje sodelavcem
pravica veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
ni pomemben avtor spremembe temveč njena kvaliteta

Objavljanje
• koncept avtorstva je povezan z objavljanjem
• stroški tiska za objave v revijah/knjigah vedno manjši
• »postaviti besedilo« = naložiti besedilo na strežnik/spletno mesto
• postaviti ≠ objaviti
• če besedilo samo postavimo, ga je težje najti, kot če ga tudi objavimo
• indeksiranje: <meta name="robots" content="noindex, nofollow"> ali <meta name="robots" content="noarchive">
• skriti ves direktorij: naslov robot.txt → robot najde 2 vrstici:
User-agent: Disallow: / (oz. Disallow: /ime direktorija/, če hočemo iz »objave« izključiti samo ta direktorij)
• objava na spletni časopis, blog, forum + hiperpovezave → večji odziv
• status objave: namen doseči čimveč bralcev + ključne besede

Množični um ali pametna množica

Kredibilnost

Osebni slovarček

• analfabet ~ kdor ne zna brati in pisati
• diletantizem ~ začetništvo

Franc Kurinčič: Na tej in na oni strani oceana

O avtorju

Franc Kurinčič, Lovrenčkov iz Idrskega pri Kobaridu se je rodil 28. novembra 1900 in umrl avgusta 1995. Kot avstroogrski vojak je preživel prvo svetovno vojno, po njej pa pritisk fašizma na Primorskem. Leta 1928 se je izselil v Argentino, kjer se je uveljavil kot dejaven društveni delavec med izseljenci. Leta 1948 se je z družino vrnil v domovino. Kasneje se je upokojil in živel v Ljubljani.
Avtorjeva pripoved je živahna in bralca pritegne. Zelo slikovito nam predstavi življenje primorskega ljudstva na začetku stoletja, s posebnostmi, ki so se izgubile in predstavljajo danes že narodopisno zanimivost, pripoveduje nam o življenju izseljencev, kakor ga je okusil sam, in o razmerah v domovini po letu 1948, kakor jih je sodil povratnik.

Dom in šola

Prvo poglavje se začne z opisovanjem avtorjevega rodnega kraja, hiše, družine, šole in njegovih dogodivščin kot otroka. Najprej opiše Idrsko, nekaj o nastanku samega kraja, opisuje, kje stojijo stare hiše ter navaja njihova domača imena. Izvemo tudi nekaj o usodi kraja in njegovih prebivalcev med vojnama. Ob opisovanju družine avtor navede vse družinske člane z letnicami rojstev in smrti, poleg tega pa navaja še s kom se je kdo poročil in zakaj.
Otroštvo začne opisovati z zgodbo, ko ga je mama na polje nosila v leskovi cajni. Spomni se tudi slavnostnega sprevoda skozi vas, ko je umrl slavni Gregorčič; opisuje, kako je sam postal strežnik pri Sv. Tomažu in kakšna je bila njegova birma; razlaga, kako jih je v eni sobi spalo osem, od tega štirje otroci na eni postelji; ponosno zapiše kako je kot enajst letni otrok odšel z očetom v Italijo prodajat drva, obiskal kino v mestu in čez mejo "prešvercal" blago. Kot otrok je doživel tudi prvo šolsko simpatijo, s katero pa ni imel velike sreče. Rad je imel živali, gojil je zajce, skrbel pa je tudi za hrčke in neuspešno želel udomačiti kosa, ki mu je kasneje umrl.

Vojna in begunstvo

Poglavje se začne leta 1914 z začetkom prve svetovne vojne, atentatom na avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda v Sarajevu. Avtor opisuje, kako so v vseh okoliških krajih zbirali fante in može, da bi se priključili vojski. Sam je takrat bil še premlad in mu tega ni bilo treba. Kot sla so ga poslali v različne štabe, da je članom družine nesel hrano in sporočila domačih, na kar je bil zelo ponosen, saj je potovanje s kolesom v času vojne zahtevalo veliko poguma. Njegov oče je v prvih mesecih služil na Tolminskem, kasneje pa so mu zaradi bolezni oziroma poškodbe pustili ostati doma. Opisuje, kako so leta 1915 Avstrijci napadli Italijo in kako so italijanski vojaki sumili domačine, da izdajajo njihove načrte Avstrijcem. Kasneje so prebivalce vseh vasi ob Soči, od Volarij do Bovca, umaknili v bližnje zaledje ali v južno Italijo. Francevo enajstčlansko družino so poslali v Breginj, družine brez moških, sposobnih za delo, pa so poslali v Italijo. Spomladi leta 1916 je Franc skupaj z očetom odšel gradit vojaške ceste, proti koncu istega leta pa so skupaj z mlajšim bratom odšli bliže fronte na železnico. Opisuje grozno dogajanje v času velike ofenzive leta 1917 in o porazu Italijanov pri Kobaridu istega leta. V začetku leta 1918 so ga vpoklicali v vojsko in z vrstniki je moral na zdravniški pregled, kjer so ga potrdili kot sposobnega in ga poslali k Regimentu 97 v Trst. Opisuje svoja doživetja na fronti, kako so potovali od bojišča do bojišča, dobivali premalo hrane, bili polni uši, bili v taboru napadeni s plinom, kako jih je v jarkih zalila deževnica in kako so izgubili veliko število mož. Proti koncu vojne je zbolel in z vročino odšel proti bolnišnici na terenu. Od bojišča do bolnišnice je hodil počasi in z mukami. Ko je prispel do zdravnika, ga je ta nemudoma poslal v pravo bolnišnico v Innsbruck. Iz Innsbrucka so ga poslali na Dunaj, da bi bil bližje domu, saj je vojna šla k koncu. Na poti v Ljubljano se je po dolgem času najedel, šel z vlakom čez Gorenjsko do Mosta na Soči in nato z vozom do Idrskega. Doma so ga pričakali starši, hrana in topla postelja.

Slovenci in fašizem

V tretjem poglavju avtor opisuje vračanje domačinov iz begunstva, njihovo obujanje spominov in postavljanje svojih domov nazaj na noge. Zaradi načetega zdravja se je Franc odločil oditi na Matajur za pastirja, kjer je poleg oskrbe živine lahko izdeloval košare in druge izdelke iz naravnih materialov. Po vrnitvi v dolino je postal voznik ali furman, kot so to imenovali takrat, da bi z zaslužkom pomagal številčni družini. Imel je tudi mladostniško simpatijo, Lucko, ki pa ni bila sprejeta med družinske člane, zato si je z njo pogosteje dopisoval pisma, kot pa jo srečeval v živo. Z ostalimi narodno zavednimi sovaščani je ustanavljal različna kulturna društva, v okviru katerih so organizirali kulturne dogodke, bralne klube, športne aktivnosti (kolesarjenje, planinarjenje), imeli so celo svojo godbo. Pri delovanju društva so jim probleme povzročali Italijani, ki so jih vztrajno zatirali, vendar se Slovenci niso predali. Fašisti so množično uničevali vasi in zatirali ljudi, ter vsakega sumljivega zaprli ter ga poslali na sodišče. Med njimi so bili tudi Franc in njegovi prijatelji, vendar se jih je večina uspešno izognila kazni. Franc Kurinčič je deloval tudi za organizacijo TIGR, katere člani so takrat bili v hudi nevarnosti, zato so sestanke morali izvajati skrbno načrtovano in neočitno.

Spomini na Argentino

Po odločitvi za selitev v Argentino je Franc s seboj povabil svoje dekle, Jakčevo Lucko, ki je brez premisleka privolila, zraven pa sta šli še njena sestra Lojzka in neko dekle iz njihovih krajev. Pridobili so vsa potrebna dovoljenja, Franc je bratu Ivanu predal vse potrebno znanje in informacije glede organizacije TIGR. Do Gorice so potovali vsak posebej, tam pa skupaj sedli na vlak, ki jih je odpeljal do Benetk in nato v Genovo, kjer so se vkrcali na parnik Duilio. Ob prihodu v Argentinsko pristanišče so jih tam pričakali domači prijatelji, ki so že prej odšli čez lužo. Sprva so tudi stanovali pri njih, saj denarja za lastno stanovanje niso imeli. Dekleta so dokaj hitro našla zaposlitve kot varuške in gospodinje pri premožnih družinah, moški pa so s tem imeli več težav. Z njimi se je spopadal tudi Franc, saj sprva zaposlitve sploh ni našel, kasneje pa jih je na nekaj mesecev menjal, dokler ni našel najustreznejše. Z ženo sta se zaposlila v podjetju, ki je prodajalo vino. Dodelili so jima manjšo trgovino, kjer sta poleg vina prodajala tudi določene delikatesne izdelke. Zaradi Franceve varčnosti in poštenosti je trgovina uspešno delovala. Poleg vodenja trgovine, je Franc deloval tudi v društvih za slovenske izseljence, kjer se je kot vodja spopadal s problemom prevelikega števila društev, ki se niso želela združiti v eno. Ko je prišla vest o domači svobodi, so se z ženo in hčerko odločili za vrnitev v domovino. Da bi se izseljenci hitreje in lažje vnesli v nov sistem domovine, jim je pripravil nekaj predavanj o novi oblasti. Domov so se vračali na ladji Partizanki, kjer je Franc koordiniral delo na ladji, saj je angažiral potnike, da so prostovoljno pomagali maloštevilni posadki. Ko so pripluli v Reko, so se z vlakom odpeljali do Ljubljane, nato pa do Mosta na Soči. Celo pot od Mosta na Soči do Idrskega so se mu prikazovali lepi in slabi spomini na čas pred selitvijo. Doma so bili njega in družine vsi neizmerno veseli in to ga je osrečilo..

Po vrnitvi

Po vrnitvi so nekaj časa še živeli v Idrskem, kasneje pa se preselili v Ljubljano, saj je le tam hčerka lahko nadaljevala svoje šolanje. V Ljubljani je spet imel nekaj težav z zaposlitvijo, vendar jo je našel v podjetju Prehrana, kjer so ga zaradi dolgoletnih izkušenj z veseljem sprejeli. Najprej je imel nekaj težav, saj so mu dodelili službo v skladišču, vendar so kasneje doumeli njegovo izkušenost in učinkovitost ter ga zaradi tega postavili na pomembnejše položaje. Ko se je naveličal neprestanega premeščanja, se je odločil za pokoj. Zaradi nizke pokojnine, pa se je začasno zaposlil v novo nastalem hotelu Ilirija, kjer je delal nočne ure kot receptor, vendar se je zaradi napornih gostov dela naveličal in se dokončno upokojil. Poskusil je ponovno osnovati društva za ozaveščanje Slovencev, vendar mu ni uspelo, saj mladim ni bilo več toliko mar za to. Čez nekaj let sta njegova starša imela zlato obletnico poroke, po dveh letih pa oba srečno in mirno umrla. Franc je kasneje še veliko prepotoval, z ženo sta obiskala Milano, prehodil je še marsikateri hrib in bil na sploh zadovoljen s svojim življenjem. Roman zaključi z mislijo, da bi svoje življenje še enkrat živel natanko tako, kot ga tudi je.

Povezave

Na tej in na oni strani oceana. Wikiverza.
Na tej in na oni strani oceana. Wikipedija.

Absolventske misli

Vpisala se bom v dodatno leto. Za izkušnje s slovenističnim delom. Da se res dobro naučim za izpit iz slovenske proze od 1900 do 1950. Pa potovat bom šla v evropske države. Češko sem oktobra črtala s seznama. Dobila sem si "šiht v svojem fohu" v Ljubljani. Zadovoljna. Hmmmm, kaj pa Hladnik? Novembra začnem delat svoje zapiske. Mislim si, da se mi itak ne mudi, ker je izpit šele konec januarja. Pa pride december, ko človek itak nima časa biti resen in produktiven, ker so koncerti, pa kulturni dogodki, pa čas za družino, pa je treba božično drevo pa jaslice postavit, pa potem pride na vrsto vsa hrana, ki pripotuje vsako leto s prazniki ... Potem je kar naenkrat novo leto, polno nekih obljub, najverjetneje propadlih v roku dveh tednov, ko se evforija prenovljenih jazov pomiri. Sestavim se skupaj po prazničnem norenju in v roke spet vzamem zapiske za prozo. Slabo mi kaže. Pa nov tečaj slovenščine začenjam teden pred izpitom. To pomeni manj časa za učenje, več časa za priprave, vaje, interaktivne kartončke. Hvala bogu sem knjige prebrala že v 2. letniku, ko sem bila še polna energije in optimizma, da bom izpit opravljala septembra. Treba se bo samo spomniti vseh imen, da prepoznam odlomek. Kmečka povest, zgodovinski roman, žanri, kolportaža, tivialnost, dom, ne dom, ljubi, ne ljubi, narejen izpit, gospodična padli ste? Ne vem, kaj pričakovati. Probam. Toliko, da se pol lahko lotim diplomsko končno pisat. Pa bo nekako moje absolventsko leto zaokrožilo do konca. Pa se bo treba vpisat na magisterij. Ampak najprej pride na vrsto izpit. Slovenska proza od 1900 do 1950. Profesor Miran Hladnik. 23. januar. Mi bo uspelo?

Ni mi uspelo. Uspešno ste se odjavili od izpitnega roka. Do konca aprila mi uspe dokončati lastne zapiske, da imam vsaj približno sliko o tem, kaj vse zajema izpit. Enajstega maja me obišče neomajna motivacija in začnem se učiti. Delam si miselne vzorce, ki jih verjetno od osnovne šole nisem, počutim se kot največja umetnica, ko rišem svoje oblačke in puščice. Naslednji dan me boli glava in se ne učim. Pa kaj potem. Važno, da sem zaštartala in imam plan, zdej pa res, obljubim, mama, 12. 6. it končno na ta izpit in zaključit dodiplomski študij. Pisanje diplomske naloge mi teče veliko bolj gladko od memoriziranja avtorjev, letnic del in značilnosti kmečke povesti. Pa še en članek na Wikipediji sem obljubila, da bom sestavila. Dodatna obremenitev, ki sem si jo natrpala na glavo. Bravo absolventka, uspešno si si zabasala prosto leto z obveznostmi. Ampak to je baje vse za izkušnje, pa da človek odebeli svojo kožo, ali kako že pravijo. No, ja ... 12. 6. me čaka, grem pogledat, kako je bilo v 19. stoletju s prevajanjem romanov v slovenski književnosti.

Ponedeljek, 12.6., tko rano rani, rano dan zaj***. Pa na srečo ni bilo tako. Nisem zafrknila nič. Kolegica tole bo 9, če se strinjate. Ja itak, prišla sem po 6, seveda bom srečna za 9. Se je le splačalo tok učit in stresirat zadnji mesec. Pa nardit tisti članek na Wikipediji. Zanimiva stvarca tole pisanje wiki kode, človek se počuti kot nek programer z računalniškega faksa. Kar je pomembno, je to, da je moj greh iz preteklosti zdej lepo očiščen in sem odrešena. Samo še zagovor diplomske naloge in pridem spet malo pogledat naš prelep filofaks, tokrat na magistrska predavanja.

S tem zaključujem absolvenstko leto in najverjetneje tudi končujem svoje zapise na Wikiverzi. Sej je bilo luštno, ampak iskreno upam, da mi je ne bo treba več veliko uporabljat, ker v meni kljub vsemu vzbudi take malo neprijetne občutke. Ampak, da ne končam s popolnoma negativnimi mislimi ... Ko bi reko, čuda da se dese poje Halid Bešlić v svoji Miljacki. Se kar strnjam z njim. Ne bi si mislila, ampak čuda so se zgodila. In se še bodo. Samo vztrajat in brcat moram svoje naprej.

Lp in lep pozdrav.

Juš Kozak: Beli macesen

O knjigi

Beli macesen (1926) je planinska povest Juša Kozaka, v kateri se odvije zgodba Bosovega Martina, ki je bolj predan goram, planinam in naravi kot pa dolini in njenim ljudem. Glavne osebe so stari Bos, Tone Bos, Martin Bos, Liza Smrekar, Revež, Balant, Katarina, Gržina. Martin Bos in Revež sta zasnovana po resničnih osebah. Martin Bos je narejen po Valentinu Slatnarju, ki se je rodil na domačiji pri Bosu in je bil v mladih letih pastir, nato pa lovski čuvaj. V ljudskem spominu je, da je menda res ustrelil divjega lovca. Revež pa je Henrik Brun, njegov vzdevek Revež izhaja iz hišnega imena. Obe osebi je Kozak v romanu spremenil. Dogajalni prostor so gore nad dolino Kamniške Bistrice, Mala in Velika planina, domačija Trata, gore Kočna, Grintovec in Skuta. Časovno zgodba ni opredeljena, dogaja se več desetletij, od Martinovih mladih let do smrti. Žanrski značaj mu dajejo motivi gora, živali, gamsov, belega macesna, neuresničene ljubezni ... Macesen je simbol nesmrtnosti, nepokvarljivosti in se v zgodbi pojavi večkrat. O njem spregovori tudi avtor sam:

“

Nekoč sem zagledal nad sabo macesen oziroma samo še golo drevo, ki je še vedno kljubovalo vsem viharjem in takorekoč brez življenja vendarle živelo. Ta macesen mi je postal doživetje neznane sile, ki se izraža tudi v mrtvi naravi. S tem macesnom se je družilo tudi doživljanje lepote v planinah.

”

Knjiga je izšla v letnem knjižnem daru založbe Vodnikova družba s prvotnim naslovom Beli mecesen, kakor je razvidno tudi na naslovnici. Kozak je v pismu tajniku družbe Pavlu Karlinu zaupal, da se mu pisanje zatika in da bo z rokopisom zamujal. Pisatelj je hitel s pisanjem, tiskarna pa s tiskom. Rokopis se ni ohranil. Ocene romana so objavili dnevnik Jutro, tednik Orjuna, revijah Dom in svet, Kritika, Ljubljanski zvon in Mladina. Bile so pozitivne, hvalile so opise Kamniških planin, slikovite narave in domačega človeka. Negativno pa so ocenile prekratko zgodbo, saj bi si tako dobro osnovana fabula zaslužila daljši razplet. Anton Ocvirk je v Mladini navedel, da bi zgodba imela več potenciala kot novela, ne pa povest. V zadnjem delu povesti se dogajanje bolj strne in zgosti kot na začetku, saj se je Kozak zavedel, da je prostorsko oziroma dolžinsko omejen. Mitja Mejak je knjigo dojel kot protest proti lažni idiliki ljudskih povesti.

Knjiga je bila ponatisnjena leta 1952 v knjigi Stezice, leta 1962 v Izbranem delu in 1982 v Zbranem delu. 1936 je bilo prevedeno v češčino, 1941 pa je na njegovi podlagi nastal operni libreto.

Dogajanje

Martin Bos se kot najstarejši sin odseli s kmečke domačije in se zaradi tega skrega z očetom, ki ne more prenesti dejstva, da sin noče prevzeti gospodarstva. Martinovo srce pripada goram in planinam. Stari Bos je zaradi njive v sporu s Smrekarjem, ki ima hčerko Lizo, h kateri hodi Martin vasovat. Z Lizo se imata rada, vendar vesta, da se ne bosta nikoli poročila. Martin nikoli ne bi mogel živeti v dolini, Liza pa ni navajena življenja v gorah. Martin cel dan pleza po stenah nad prepadi in išče rože, ponoči pa se zateče k belemu macesnu na neki ravnini. Njegova zgodbo se preplete z zgodbo krčmarja Balanta, ki mu druga žena Katarina ne vrača ljubezni, ampak samo jemlje denar. Katarini je všeč Martin, on pa se ne zmeni zanjo.

Poletje Martin in Liza preživita na Veliki planini. Liza se vrne v dolino, Martin pa ostane v gorah. Obiskuje ga Revež, ki mu pove novico, da se bo Liza poročila z Gržino. Martin to mirno sprejme, z Gržino se celo dogovori, da lahko seka v njegovem gozdu. Martin si postavi kočico na jasi globoko v gozdu. Pridružil se je gozdarjem in lovcem, ki so si za znamenje izbrali macesnovo vejo. Prvi strel sezone pripade Martinu, ki ustreli gamsa goščarja.

Gozdarjem se pridruži Katarina, da jim bo kuhala. Potrka na Martinova vrata in ga prosi, da bi živela pri njem. Čeprav bi Martin bil rad v hiši sam, se je usmili pod pogojem, da nikoli več ne gre k Balantu po denar. Liza se zdaj brez pomislekov poroči z Gržino, mu rodi sina, vendar Martina nikoli zares ne preboli.

Katarina zanosi z Martinom, vendar se zaveda, da je Martin nikoli ne bo ljubil, njegova edina ljubezen so namreč gore. Ko gre k Balantu po denar za vodni mlin, Balanta zadane kap. Katarina se ustraši, steče domov k Martinu, na poti pade in čez nekaj dni umre. Martin šele takrat ugotovi, da jo je ljubil. Povleče se vase in le redko odide v dolino.

Čez leta Martin ne strelja več na gamse, sedaj je lovski paznik. Lizin sin Jakob rad strelja gamse, kar Martinu ni všeč. Ko nekega jutra najde ustreljeno kozo pred svojimi vrati, mu prekipi, saj je živali enkrat že pomagal, ko si je zlomila nogo. Jeze mu ne uspe pogasiti, čeprav ve, da je žival ustrelil Lizin sin in je noče prizadeti. Sledi mu v gore, ga ustreli v tilnik in potisne v prepad. Ko sina ni domov, se Liza v skrbeh odpravi k Martinu. Martin ji zataji resnico in ji obljubi, da ga poišče. Ko Liza izve za Jakobovo smrt, sluti, da ga je ubil Martin in v čustveni stiski umre, preden ji prinesejo sinovo truplo.

Martin se stara, v sanjah ga preganja slaba vest zaradi umora Lizinega sina. Tudi po spovedi more ne prenehajo, Jakob se mu še kar prikazuje. Prizna zločin, vendar ga sodnik oprosti, ker je star in ne bo več dolgo živel. Vrne se v kočo in opazuje gamse na paši. Odpravi se višje v gore čakat svojo smrt, ko jo dočaka, zagleda Katarino, Lizo, starše, Jakoba in pobite živali in se združi z njimi.

Zunanje povezave

Beli macesen. Wikipedija.
Češki prevod: Bílý modřín, 1936. Prevedel Jan Karel Strakatý. COBISS
Libreto: Peter Stahovčan. Beli mecesen: besedilo za ljudsko opero v treh dejanjih – šestih slikah. Ljubljana: [s. n.], 1941. COBISS