Tina Šajn

Predstavitev

Sem Tina Šajn, študentka slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Morda je beseda le nezajezeno pretakanje, neotipljiv sopotnik človeške hipnosti in zato ji lahko ustvarimo zatočišče tudi tu, na spletu.

Domače naloge

Prva domača naloga

na Wikivir postaviti objavo iz podlistka časnika Slovenski narod
Stihotvorenja J. S. Turgeneva

Druga domača naloga

premislek o podarjeni reviji
Sodobnost. (2014). Letnik 78, številka 12.
Preletim revijo, preberem Uvodnik in se nato zatečem k poeziji (zaradi njene dolžine). Začnem brati, iščem, prebijam se in se ustavim, a nadaljujem, vztrajam. Vprašam se, kakšna poezija je danes možna, kaj nam poetičnost sploh še pomeni in do kolikšne mere si dovolimo vsebino podrejati formi.

Tretja domača naloga

komentar na članek iz strokovne revije
Boris Paternu. Estetika "dveh brezen" v Bratih Karamazovih. Slavistična revija 37/4 (1989).
Boris Paternu v članku obravnava pojmovanje lepote in estetiko protislovij v romanu Bratje Karamazovi, avtorja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Svoje dojemanje podpira s karakterizacijo oseb, s povzemanjem odsekov in s citati iz besedila. Delo in avtorja umesti v literarnozgodovinski, filozofski, kulturno- in duhovnozgodovinski kontekst ter predstavi njuno recepcijo na Slovenskem. Njegovo pisanje je jasno, temeljito, osredotočeno na bistveno; avtor nam daje zaokrožen, a obenem še dovolj odprt vpogled v pojmovanje estetike pri Dostojevskem.
Boris Paternu (1926–) je slovenski literarni zgodovinar in teoretik. Bil je profesor za zgodovino slovenske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Je ustanovitelj simpozija Obdobja. Glavno področje njegovega raziskovanja zajema teme iz slovenske književnosti 18., 19. in 20. stoletja ob evropskem kontekstu. Pozornost je namenjal osamosvajanju umetnosti z estetsko funkcijo v zavrtih zgodovinskih pogojih na Slovenskem in prelomu med "klasiko" in "modernizmom" (nasprotja in povezave med Prešernovo klasiko in sodobno moderno poezijo). Njegova metodologija se je osredotočila na tipološko strukturiranje pojavov in literarnega razvoja ter na vnos novih aktualnih smeri sodobne svetovne literarne vede. Med njegova pomembnejša dela sodijo: Slovenska literarna kritika pred Levstikom, Estetske osnove Levstikove literarne kritike, Pogledi na slovensko književnost, Slovensko pesništvo upora, Obdobja in slogi v slovenski književnosti, Modeli slovenske literarne kritike, Razpotja slovenske proze, France Prešeren 1800–1849, Od ekspresionizma do postmoderne.

primerjava izkušenj z leposlovno in strokovno revijo
Zdi se mi, da sem več pridobila z branjem strokovne revije, saj članki v njej govorijo o že uveljavljenih delih in avtorjih, o njihovem pomenu in vplivu. Ti so tudi zelo koristna sekundarna literatura. Besedila, objavljena v leposlovni reviji, resda bralca bolj nagovarjajo, a zaradi velikega števila avtorjev ne omogočajo, da bi resnično vstopili, se potopili v njihove svetove. Raznolikost poetik pa vseeno ostri naš pogled in nas spodbudi v preizpraševanju vloge, ki jo ima književnost v današnjem svetu.

Četrta domača naloga

poročilo o branju separata (posebnega odtisa oz. posebej vezanega sestavka, ki izide v knjigi ali reviji)
Franc Zadravec. Subjektivne in objektivne osnove Cankarjeve satire. Slavističnna revija 24/1 (1976).
V navedenem članku Franc Zadravec predstavi Ivana Cankarja kot satirika in predstavi verjetne razloge za njegovo "humoristično žilico". Omenja nadarjenost za zbadljiv humor, biopsihološko razlago, Cankarjevo odkritosrčnost, zaničevanje brezživljenjske literature, prizadetost ob socialni ponižanosti in narodnih vprašanjih, (anti)moralo, sposobnost avtoironije, kritičnost do klečeplaznega in dogmatičnega klerikalizma, gospodarske, narodnopolitične ter kulturne razmere na Slovenskem. Zadravec v besedilu predstavi številne osnove Cankarjeve satire, vendar jih večidel le niza. Morda bi bilo bolje, da bi se osredotočil na eno in jo bralcu natančneje popisal.
Franc Zadravec (1925–2016) je bil slovenski literarni zgodovinar, profesor za slovensko literarno zgodovino in predstojnik slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že na začetku svoje akademske poti je zavrgel prepričanje, da se literarna veda ukvarja le s preteklostjo, zanimal se je za hermenevtične pristope. Raziskoval je socialno kritični realizem, ekspresionizem in bil pozoren do obrnobno slovenskega. Napisal je blizu 400 monografskih razprav (Miško Kranjec, Alojz Gradnik, Joisp Vidmar, pregled slovenske književne esejistike in kritike, Zgodovina slovenskega slovstva, študije o sodobnih ustvarjalcih).

Peta domača naloga

povzetek literarnovednega sporočila iz arhiva strokovnega foruma Slovlit
Aprila tega leta je bilo na strokovnem forumu Slovlit posredovano vabilo na predavanje dr. Milene Mileve Blažić Podoba otroka v vojni. Dogodek je organiziral Muzej novejše zgodovine Celje v počastitev dneva upora proti okupatorju. Doktorica znanosti s področja literarnih ved Milena Mileva Blažić je predstavila avtobiografsko pisanje otrok v času druge svetovne vojne. Besedila otrok (dnevniki, pesmarice, spominske knjige ipd.) o travmatičnih izkušnjah so pomemben del kulturnega in kolektivnega spomina. Opozarjajo nas, da zgodovinske strahote zadevajo tudi najmlajše in najbolj nebogljene med nami.
primeri takih besedil: Dnevnik Slavka Preložnika, Pesmarica slovenskih pesmi Justine Marolt, Spominske knjige Pepce Medved

Zapiski iz Nove pisarije

Uvod

standardiziranje strokovnega pisanja
Nova pisarija
pismenost: na začetku 19. stoletja slovnica, nato znanje branja in pisanja, danes tudi znanje, poznavanje česa sploh
nova pismenost: novi mediji
wikimedijina spletišča – skupinsko avorstvo, historiat nastajanja, sprotno nastajanje, proces, rastoče knjige, eksperiment z genezo in z medijem, osvobajanje vzorcev
sklicevanje na Prešerna – satirične pesnitve, drugi zvezek Kranjske čbelice, karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slov. bes. um., pogovor med učencem in odgovarjajočim učiteljem, ironiziral nasprotnike svoje poetike (slovničarja Kopitarja, Metelka, škofa Ravnikarja, cenzorja Pauška), začetek spominja na novodobno tožbo zaradi neobvadljivege porasta pisanja

Pismenost

obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
sprva posvečeni posamezniki, oblikovanje in razlaganje napisanega, religioznih tekstov, slabš. pismouk – distanca, v zadnji četrtini 18. stol. z uvedbo obveznega šolanja izgubi status in postane nuja, danes sramotno, znak nerazvitosti
razumevanje se spreminja – danes vse manj pišemo z roko, tipkovnica
spremembe komunikacijskih navad pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami, mlajši-starejši
dvojna sposobnost, sprejemanje (in razumevanje) in tvorjenje (in posredovanje), aktivna udeležba v komunikaciji, kreativni del do pred kratkim zelo omejen, enosmernost (pasivizacija, manipulacija), današnja zapoved je interaktivnost
več pismenosti, obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost, specialne pismenosti (komunikacija v specifičnih skupinah in situacijah), obvezna je le splošna pismenost (vsakdanja komunikacija, suverenost)
pismenosti Slovenci pripisujemo velik pomen, podpovrpečni pri bralni pismenosti razumevanje sporočil v kulturi, upoštevanje, pridnost), kreativnost kot zadnji cilj opismenjevanja
del splošne pismenosti sta tudi že komunikacija preko mobijev in računalnikov, pojem se bo še spreminjal (narekovanje, brez povezave z ročnimi spretnostmi)
pismenost ni več ekskluzivna, tiče se večine, prizadevanje za širjenje
ignoranca nekaterih izobražencev do elektronske komunikacije (DSP, SAZU), nostalgičnost izzveneva
računalniki nam ne omogočijo več prostega časa, saj odpira nove možnosti
širjenje polja demokratičnega
v razvitem svetu je psimenost skoraj stoodstotna, obvezna OŠ, civiliziranost
višje oblike pismenosti – sposobnost tvorjenja in razširjanja v javnosti, ne le razumevanje – pismenosti je v tem smislu manj, a delež objavljajočih v populaciji narašča (publicisti na Cobissu, blogarji, Wikipedija, družabna omrežja), aktivno pismeni so v manjšini (okoli 4 %), pisanje kot čudaštvo, necenjeno delo
pismenost je ohranila priviligiran položaj, čeprav so se možnosti objavljanja razmahnile, Kakšna je usoda nepišočih? Kruha in iger? Pretiravamo s pomembnostjo pisanja? Drugi kanali za artikulacijo? Kakšna kreativnost je to?
podjetnost kot udeležba pri produkciji info., sinonim kreativnosti, prizadevanje za razširjenost pisanja in objavljanja
informacijska družba (info. doba, digitalna doba, računalniška družba) je socialna paradigma današnjega časa, ki nadomešča industrijsko družbo – vsebuje koncepte: participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura
pri nas je razmišljanje o novih kulturnih paradigmah privedlo do skrbi za tiskano knjigo, simbol, opozicije med natisnjeno in el. knjigo
kultura tiskane knjige se umika, marginalizacija
fluidnost, brisanje digitalnega in natisnjenega
humanistu nočejo videti družbenoemancipacijskih možnosti v porastu proizvidnje info., govorijo o preobilju info. in pasivizaciji, o slepilih in oblastni manipulaciji, brez pozitivnih vizij kot navadni členi