Timea Lebar

Test 29. 1. 2021

--Timea Lebar (pogovor) 08:25, 29. januar 2021 (CET) 1. Miran Štuhec, Marjan Dolgan, Vladimir Propp

Ukvarja se s pripovedno prozo, zanimajo jo zgodba, konstelacija

2. Kipov načeloma ne smemo objavljati na spletne strani brez dovoljenja avtorja, oziroma, če je od avtorjeve smrti preteklo 70 let.

3. Na papirju: Urška Perenič. Beatin dnevnik Luize Pesjak : dogajalni prostor romana. Slavistična revija 66/3. (2018). 251―263.

Na Wikiverzi: COBISS --Timea Lebar (pogovor) --Timea Lebar (pogovor)

Test za test

--Timea Lebar (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET) Storil je samomor, saj je želel, da bi bilo znanje javna last, pokral je 4,8 miljonov, ampak so ga dobili. --Timea Lebar (pogovor) 07:49, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge

1. Domača naloga

Tipkanje Srečna nezgoda prijatelja Krivca

2. Domača naloga

Iz Slavistične revije sem izbrala članek avtorice Sonje Hudej, objavljen 15. 3. 2001 (Letn. 49 Št. 3 (2001)), z naslovom Argumentacijski procesi in prepričevalna sredstva v besedilu.

O avtorici

Sonja Hudej je doktorica znanosti rojena 13. 10. 1957 v Ljubljani. Po končani OŠ v Domžalah in Pedagoški gimnaziji v Ljubljani je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti na FF UL, kjer je magistrirala in leta 1998 tudi doktorirala. Od leta 1981 poučuje slovenščino na ŠVC. Izdala je več priročnikov za učitelje, dijake, študente, vodila izobraževalne seminarje.

[Hudej]

Povzetek članka

Argumentacija je proces, v katerem tvorcu bodisi uspe bodisi ne uspe pridobiti naslovnika, da sprejme argumente, sklepe in vse, kar izhaja iz predpostavljenega. Argumentacijske procese je mogoče prepoznati s pomočjo skladenjsko-pomensko-pragmatične analize, ki sloni na raziskavi okoliščinskih dejavnikov, propozicijske vsebine in tvorčevega namena. Argumenti so sredstva racionalnega prepričevanja, lahko pa so tudi sredstva za manipulacijo.

Članek je lepo berljiv, jezik ni pretirano težek.

Članek: dLib

3. Domača naloga

Iz revije Jezik in slovstvo sem izbrala članek avtorice Andree Leskovec z naslovom Utopije ljubezni v Cankarjevem romanu Milan in Milena.

O avtorici

Dr. Andrea Leskovec je izredna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za prevajalstvo.

O članku

Članek se posveča razpravi fenomena erosa, ki se v romanu Milan in Milena avtorja Ivana Cankarja, kot pove avtorica manifestira v vsej svoji ambivalentnosti. Slovenska literarna zgodovina roman razume kot erotični roman oziroma pripoved o spolnosti. Janko Kos opozarja na erotiko kot kompleksno tematiko romana v povezavi z drugimi Cankarjevimi deli. V romanu se izmenjujeta Milanova in Milenina zgodba, ki hrepenita po ljubezni, a je ne najdeta. Prepad med poželenjem in potešitvijo lahko premagamo le v čutnosti ali smrti. Slednjo možnost izbereta tudi glavna protagonista romana. Transgresivna narava erosa jima oslabi avtonomijo, ne moreta prenašati dialektike spolne sle in čiste ljubezni, kar ju vodi v samomor.

Članek je zelo zanimiv, lepo berljiv in ni težek.

Članek: Utopije ljubezni v Cankarjevem romanu Milan in Milena

4. Domača naloga

Janko Glazer: Ciproš

Ko ciproš zacveti,

so naše frate rdeče:

tako iz rane speče

kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel

je gozd dreves košatih

in ptic v njem – nád krilatih –

je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar

skoz veje in vrhove

in poln moči njegove

bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;

le ciproš cvete rdeče:

kakor iz rane speče

pokaže kdaj se kri.

O avtorju

Janko Glazer se je rodil 21. 3. 1893 v Rušah pod Pohorjem kmečki družini. Po štirih razredih ljudske šole v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Mariboru, leta 1913 pa začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo. S študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je 1914 prepisal na prirodoslovje na Dunaj, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po prvi svetovni vojni se je spet posvetil študijo slavistike in germanistike. Leta 1922 je na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani diplomiral. Leta 1917 se je poročil z Marijo Robnik, istega leta se jima je rodil sin Matija, leta 1926 pa hčerka Alenka. Jeseni 1920 je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, od 1931-1941 je bil njen ravnatelj in nadaljeval s to službo od leta 1945, ko se je z družino vrnil iz Srbije, kamor so ga izgnali nemški okupatorji, do leta 1959, ko se je upokojil. Postavil je trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1945 je izgubil sina, svojo bolečino pa je izpovedal v pesmi Ciproš. Izdal je tri pesniške zbirke Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Leta 1968 je za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Glazer je pisal tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal največ v Časopisu za zgodovino in narodopisje. Umrl je 2. 2. 1975 v Rušah.

O pesmi

Smrt sina, ki je aprila padel v bojih pri Brčkem, je Glazerju v srce zasekala globoko rano. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš. Tema pesmi je bolečina, govori namreč o brazgotini, ki se sicer zaceli, vendar iz nje še vedno pricurlja kri, tako kakor so pohorske trate vsako leto znova odete z rdečkastim cvetjem ciproša. Pesem je nastala leta 1948.

Viri

5. Domača naloga

Za domačo nalogo sem na forumu SlovLit iz dneva 5. februar 2001, izbrala sporočilo Matjaža Babiča z naslovom Pravopis in računalnik. Na začetku avtor sporočila citira rimskega učitelja govorništva Kvintilijana, ki pove, da je stari jezik tudi stara govorna raba, in da bo, pri odločanju, kaj govorna raba sploh je, zaupal izobražencem. Avtor nato poda utopičen predlog o natisu pomembnih pravopisnih pravil na 6 ali 7 strani, da bi namesto debele knjige tiskalni kratke rokovnike, primerne za tiste, ki si prizadevajo pisati pravilno, vendar jim je cela knjiga preveč. Na koncu priloži še pesem, objavljeno lani poleti je v Frankfurter allgemeine Zeitung, ki na bi jo spisal računalnik po v naprej določenih algoritmih.

[1]

6. Domača naloga

Izbrala sem si slovenskega literarnega zgodovinarja z imenom Matija Murko.

Matija se je rodil 10. februarja 1861, v vasi Drstelja v okolici Ptuja in umrl 11. februarja 1952 v Pragi. Osnovno šolo in nižje razrede klasične gimnazije je obiskoval na Ptuju, višje v Mariboru. Na Dunaju je sedem let študiral germanistiko in slavistiko. Nanj sta v času študija vplivala Franc Miklošič (v enem izmed prvih objavljenih tekstov Miklošič in Hrvati, ga brani pred napadi hrvaških publicistov) in Vatroslav Jagić (med drugim ga je usmeril v folkloristiko). Po doktoratu iz germanistike je eno leto preživel v Moskvi, po vrnitvi postal poročevalec o slovanskih deželah pri ministrstvu za zunanje zadeve. Predaval je slovenščino in ruščino, kasneje pa habilitiral v privatnega docenta za slovansko filologijo. Deutsche Einflüsse auf die Anfänge der böhmischen Romantik je bilo delo, ki je izšlo kot prvi del monografije o nemških vplivih, ki ga ni dokončal.

Leta 1903 se je poročil z Jelo Srnec.

Murko je bil eden izmed ustanoviteljev Slovanskega inštituta, med 1932 in 1941 pa mu je tudi predsedoval. Na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi so ga izvolili v rednega profesorja za jugoslovanske študije. Od leta 1913 je bil dopisni član Češke akademije znanosti, od 1940 dopisni član SAZU, leta 1951 pa je postal tudi častni doktor ljubljanske univerze.

Že kot študent je pričel delovati in objavljati publicistično in znanstveno. Njegov prispevek raziskav in spisov s področja literarne zgodovine, etnologije in njegove književne ter jezikoslovne razprave so neprecenljiv prispevek, kakor tudi njegovo proučevanje jugoslovanske (predvsem srbske in hrvaške) epike, ki je tudi zgodovinskega pomena. Čehi so mu leta 1937 izdali Razprave s področja slovanske filologije in leta 1947 Razprave s področja slovanskega narodopisja. Njegova najobsežnejša knjiga folklornih študij Po sledovih srbsko-hrvaške epike je izšla leta 1951 v Zagrebu. Njegova Zbrana dela so na Slovenskem izšla šele leta 1962.

[2]
[3]

7. Domača naloga

O zbirki

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je najstarejša, največja kontinuirana, znanstvenokritična zbirka slovenske leposlovne klasike. V okviru zbirke izhaja tudi podzbirka Dela starejšega slovenskega slovstva, kjer so zbrana dela od srednjega veka do 19. stoletja. Anton Ocvirk in France Bernik, njena dosedanja urednika, sta v zbirki izdala glavnino slovenske literarne klasike, z njo pa so znanstvene izdaje dosegle slovenski literarni vedi svoje sistemsko mesto. Pobudnik zbirke je bil Ivan Prijatelj.

Anton Ocvirk je zbirko urejal od leta 1946 do svoje smrti, 6. januar 1980, ko je njegovo mesto prevzel France Bernik, ki jo je urejal do leta 2010 in pripravil uredniški program letnika 11. Ivan Prijatelj je bil pobudnik zbirke, z izdajama Josipa Jurčiča in Ivana Tavčarja je podal vzorec takšnega uredništva, v 60 letih izhajanja je bilo tako natisnjenih blizu 250 knjig 39 avtorjev in ducat monografij o njih, nekatere so izšle v več zvezkih, bile ponatisnjene ali celo na novo izdane.

V času po osamosvojitvi je upadlo založniško zanimanje za zbirko, doživela pa je tudi hud upad naklade. Od založbe DZS je prešla k založbi Obzorja, ki so 2002 propadla, zato je prešla k mariborski študentski založbi Litera in leta 2010 k Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ko je leta 2011 uredništvo prevzel Matija Ogrin.

Zbirka pod Matijo Ogrinom ohranja temeljne konceptualne značilnosti, določene že ob začetku, hkrati pa je pripravljena tudi na moderne, elektronske načine objavljanja ter posredovanja besedil. Pomembno je, da zbirka zbranih del ohrani doseženi znanstveni položaj, vlogo, pomen. Za boljše učinkovanje v kulturnem in strokovnem prostoru so upoštevani tudi novejši razvojni tokovi s področja znanstvenega izdajanja besedil, tekstne kritike in edicijske tehnike.

Principi zbirke:

zbirko sestavljajo opusi vseh pomembnejših pesnikov in pisateljev od Vodnika dalje
poleg leposlovja naj zajema tudi članek, študije, podlistke in korespondenco
uvod naj zamenjajo opombe, ki podajajo genezo posameznih del, vire, dokumente, vključene pri nastanku umetnin, variante besedil in njihovo recepcijo
besedila natisnjena v zadnji avtorjevi redakciji brez uredniških sprememb, moderniziran le pravopis; načelo ne dopušča poseganje v stil avtorja
zaključeni avtorski opusi dopolnjeni z monografijo o avtorjih (življenjepis, študije o pisateljevem značaju in razvoju, o dobi in njenih značilnih političnih in socialnih potezah ter odnosu pisatelja do nje)

Umetniki

Najobsežnejše opuse imajo Ivan Cankar (30 zvezkov, uredniki: Janez Logar, France Bernik, Dušan Voglar), Fran Saleški Finžgar (15 zvezkov, urednik: Jože Šifrer), Juš Kozak (13 zvezkov, urednik: Jože Munda), Janez Trdina (12 zvezkov, urednik: Janez Logar). Med njimi je le ena avtorica, Zofka Kveder (3 zvezki, urednica: Katja Mihurko Poniž).

Viri

8. Domača naloga

Monografska zbirka Literarni leksikon vsebuje glavna vprašanja literarne vede. Na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede je v sodelovanju z DZS izhajala od leta 1979 do 2001, njeno nadaljevanje pa je zbirka Studia litteraria, ki še vendo izhaja.

Sredi šestdesetih let je pobudo za nastanek zbirka dal Anton Ocvirk, ki je zasnoval edicijo, sestavil geslovnik in zbral sodelavce. Leksikon si je zamislil kot znanstveno delo, ki je namenjeno problemski obravnavi osrednjih strokovnih vprašanj, po vzoru nemškega Reallexikon der deutschen Literaturwissenschaft. Zamisel se je ohranila, načrt za njeno izvedbo pa se je spremenil; prvotno je bila mišljena manj obsežna obdelava gesel po abecednem zaporedju, ki jo je zamenjala manjše število podrobneje študijsko obdelanih gesel, kjer pa so bila izpuščena vsa, ki niso bila dovolj tesno povezana z dogajanjem v slovenski literaturi in njenim razvojem.

Literarni leksikon sestavljajo samostojne študije, ki so izšle v 46 zvezkih. Prvih 10 zvezkov je uredil Anton Ocvirk, po njegovi smrti pa je skrb za uredništvo prevzel kolegij, sestavljen iz sodelavcev literarnoteoretične sekcije Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. Vsak avtor je bil specialist za svoje področje, priprava in izdaja vsakega zvezka pa sta zahtevali več let dela.

Pojmi, ki so v Leksikonu obravnavani, so prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov, posebej podrobno pa so obdelani njihov sprejem, preobrazba in vloga v slovenski literaturi. Študije sodijo v več tematskih skupin (splošni literarni pojmi, metode, dobe, gibanja, smeri, vrste, zvrsti, oblike, področja, poetika, stil, verz), gesla so različnega pomena (različen obseg in poglobljenost raziskav), temeljna gesla so morala biti izčrpno obdelana po vseh navedenih vidikih, obravnava stranskih/manj pomembnih pa je bila krajša (več sorodnih lahko združenih v eni študiji ali več krajših študij v enem zvezku).

Vir: Literarni leksikon

9. Domača naloga

V Zbirko sem naložila spominsko ploščo na rojstni hiši Miška Kranjca v Veliki Polani, ki je dostopna na tej povezavi: Spominska plošča

10. Domača naloga

Na Wikivir sem naložila pesem Simona Gregorčiča Zagovor

Zapiski o Novi pisariji

Uvod

nadaljuje, dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti
izhajali med 1990-2002
skrbeli za standardiziranje strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti,...
pismenost (v naslovu Vodnikovih del na začetku 19. stoletja pomenila slovnico)
nova (novi mediji, brez multimedie)

Kam z avtorjem

Miran Hladnik

Prešernova Nova pisarija

naslov knjige parazitira na naslovu Prešernove pesnitve z naslovom Kranjska pisarija (objavljena v drugem zvezku leta 1831 v Kranjski čbelici), s katero je karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost
pesnitev Nova pisarija 1847 v Poezijah, obsega 47 tercin; pogovor med učencem (ki sprašuje) in učiteljem (ki odgovarja)
z nesimpatičnim pisarjevim stališčem ironiziral nasprotnike svoje politike

Pismenost

biti pismen=obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
v zadnji četrtini 18. stoletja začne pismenost izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine; uvedba obveznega šolanja
spreminjanje razumevanja pismenosti
spremembe komunikacijskih navad privedejo do konfliktov med sporazumevalnimi praksami
pismenost=sposobnost sprejemanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja
specialne pismenosti; sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in določenih situacijah
kreativnost kot zadnji cilj opismenjevanja
računalniki nalagajo vedno več dela, saj pred njimi ni bilo toliko odprtih možnosti
elektronska pismenost širi polje demokratičnega (med pisci blogov delež žensk enak deležu moških)
ljudje pisce povezujejo s čudaštvom
pisni kanal v komunikaciji manj cenjen kot ustne informacije

Informacijska družba

informacijska družba=socialna paradigma današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo
kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom
tiskana knjiga postaja butični estetski objekt in zbirateljski artikel za bibliofile

Wikiji

Wikimedia metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe
lahka dostopnost, volontarizem, kooperativnost, tesnejši stik z realnostjo (vključuje upoštevanje sprejemnikove dojemljivosti in interesov, nagovarja k jasnemu in jedrnatemu (enciklopedičnemu) izražanju)
Wikiji=žargonski izraz za skupek spletišč, ki so vzorčna oblika sodobne pismenosti; splet vidijo kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami v sodelovanju z drugimi, zunaj inštitucij in brez želje po zaslužku
kot posebna jezikovna entiteta obstajamo, če obstajamo na Wikipediji
slovenščina po Kornaijevi kategorizaciji spada v 2. skupino z imenom vitalni jeziki
več jezikov → več kulturnih izbir → večje možnosti za preživetje v tem svetu
status člankov je urejen z licenco creative commons (licenca ustvarjalnega ljudstva); zanjo se nadejamo, da bo nekoč nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo copyright
objave opremljene z licenco cc, le ta zahteva priznavanje avtorstva (avtorsko je mogoče identificirati vsako vejico)
avtoriteta na Wikipediji razumljena kot ovira kreativnosti posameznika, uveljavljanje avtorstva pa kot stvar ega in želje po honorarju
gojenje statusa subverzivnega, celo anarhičnega medija
Wikipedija povečala dostopnost znanstvenih informacij, hkrati pa spremenila odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti
nevtralnost eden glavnih wikipedijskih principov (v smislu moralne ekonomije; skupek normativnih prepričanj in pričakovanj v skupnosti)
Wikipedija nima nobenega zaposlenega, za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne organizacije, piscem ni do zaščite avtorskih pravic, prispeva lahko vsak, spodbuja sodelovanje, objave so neposredno mednarodno primerljive, je samorefleksivna

Wikiji in šola

Wikimedia močno pedagoško orodje
če Wikipedijo kontaminiramo z atributi prisile lahko ogrozimo njeno privlačnost in veselje
meja med sfero delovne prisile in prostočasovnih hobijev zabrisana
učitelja prisili, da ves čas preverja in potrjuje svojo avtoriteto pred wikijavnostjo, študenta pa pripravi, da naloge opravlja v odgovornem odnosu do skupnosti
Wikiverza neprimerna za ocenjevanje študentskih izdelkov zaradi maksimalne odprtosti

Avtor

do 60. let 20. stoletja veda večidel usmerjena k avtorju
naslednja generacija posveča pozornost besedilu
v 80. letih pozornost preusmerila k bralcu; teža besedila določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega
meje med fazami zabrisane, sprememba povezana z demokratičnimi procesi (prvi plan posameznik in njegove pravice)

Motivacija za pisanje

pisanja lotimo zaradi zanimivega predmeta, samega sebe ali socialne skupine, ki ji pripadamo
avtorski napuh (samopoveličevanje, hlastanje po znanstvenem prestižu, hotene/nehotene znanstvene prevare)
znanstveni prestiž si gradimo z izumljanjem terminov, postavljamo se kot njihovi utemeljitelji
bolezenska motivacija (pisanje zaradi pisanja samega, skribomanija, grafomanija)
leposlovje nastaja, ker se avtorju mudi o nečem poročati; poudarek na načinu sporočanja ne vsebini
misel na bralca pogoj, da sporočilo doseže svoj cilj
družba kreativnih posameznikov
4 področja:

vsakdanje sporazumevanje
leposlovno
strokovno (znanstvena spoznanja popularizirajo; učbeniki, enciklopedije, leksikoni, slovarji) in znanstveno (objave v revijah, zbornikih, knjigah, spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij)
publicistično/novinarsko (objave v vsakdanjem časopisu, blogih brez ustreznih strokovnih referenc, zabavni periodiki)

Izbira jezika

angleščina (lingua franca), ko pišemo za globalno javnost, v privilegiranem položaju
slovenščina, ko pišemo za domačo publiko, ne vzbuja mednarodnega zanimanja
slovenska Wikipedija vzpodbuja pretok strokovnih spoznanj slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, vzajemno poseganje, omogočila primerjavo tega znanja

Izbira teme

razvitost sistema in življenjskega standarda pokaže število izbirnih možnosti; število raste (več pišočih, knjižnih izdaj, novi publikacijski kanali)
z realizacijo ene možnosti se odpovemo drugim
kapitalistični ekonomski sistem odgovoren za naraščanje možnosti
pravo vrednost samo realizirane, konzumirane izbire; pravilne pomagajo preživeti, nepravilne ogrožajo našo eksistenco, nerealizirane imajo neugledni status
drugim privoščimo izbire, ki smo se jim sami bili primorani odpovedati (možno v družbah blaginje)
alternativna civilizacijska paradigma → izbira enega ne pomeni prikrajšanje drugega
ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo, je posledica zavzetega raziskovanja; priporočena odprtost za neznane predmete in teme
večina literarne produkcije spregledane, nima možnosti za enakopravno uvrstitev v kataloge splošnega literarnega znanja
financiranje zagotovljeno pomembnejšim temam
pomembnost se določa v mednarodnem okolju
strokovni odnos takrat, ko ni pod vplivom publicističnega vsiljevanje vsakič drugačnih tem

Vaje v pisanju

tipkovnica in miška orodje pisca
preko ročne spretnosti se krepi piščeva inteligenca
pisanje z roko pripomore k pomnjenju črk

Usoda avtorstva

pri avtorstvu gre za enega starejših konceptov
avtorji imajo svojo zakonodajo, združujejo se v močne skupnosti (Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorska agencija), bralci imajo le bralske krožke in forume
biti avtor je pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, prinašalo je družbeni ugled, osebno zadovoljstvo
avtorjeve zahteve naj so posegi v dela skrajno občutljivi (poseg v delo → »potvorjeno besedilo«)
dobremu besedilu ni mogoče brez škode nič odvzeti in nič dodati
kulturni škandali kot poskus avtorjev brez bralcev vzbuditi zanimanje publike
avtorski napuh in njegovo omejevanje

Soavtorstvo

tuje posege potrebno razumeti kot sodelovanje
Pravila:

delitev dela in zaslug
odprtost za spremembe in usklajevanje načrtov
zatrt ego
pravica veta soavtorjev
ni pomembno kdo je spremembo posredoval, ampak presoja, ali koristi spletu

prispevanje k skupni dobrobiti
besedila opremljena z licenco cc

Objavljanje

tisk cenejši, objavljanje na spletu
besedilo postavljen na splet ni nujno tudi objavljeno
dokument na spletu, da ga najde in prebere čim več ljudi
o statusu besedila odloča avtorjeva intenca

Množični um ali pametna množica

način organizacije znanja v informacijski družbi; pri produkciji sodelujejo neposvečeni, anonimni posamezniki, je javno dostopno, se stalno izpopolnjuje
cilj tega prizadevanja korist za vsakega člana
znanje mora biti zastonj
splošno znanje produkt dialoga med posamezniki
abecedna razporeditev pomenila osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja
Wikipedija znanje gradi od spodaj navzgor, združuje izhodiščni lokalni interes z globalnim
Jaron Lanier kritiziral množični um; Wikipedija motnja v kapitalističnem sistemu
množica = konstruktivna kreativna sila

Avtorske licence

tekst je intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala zakonodaja copyright
prizadevanje za ozaveščanje o posebnih pravicah kreatorjev

Creative commons

je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture
namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov, bralcu tekste najprej ponuja, nato dodaja pod kakšnimi pogoji
Vrste licenc cc:

Priznanje avtorstva
Deljenje pod istimi pogoji
Nekomercialno
Brez predelav

licence cc so spremenljive

Copyright

ščiti izvirna avtorska dela ne glede na medij, pred zlorabo
Očitki:

preveč poudarja tvorca
ni kompatibilna z informacijsko družbo
intelektualne proizvode obravnava kot lastnino in ne kot javno dobro

materialna dimenzija pri informacijah postavljena v ozadje
zaščita traja za čas življenja tvorca in 70 let po njegovi smrti, anonimna dela pa vstopijo v javno last 70 let po objavi
z objavo dela se pri skupinskem delu morajo strinjati vsi člani skupine
poštena raba je neprofitna

Bralec

Prosti dostop

osnovno znanje mora biti zastonj
internet razširil prostor svobodnega pretoka informacij in krepil pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti, ukinja izkušnjo, da je potrebno biti nezaupljiv do vsega od zunaj, in da se je najbolje zanesti na domače
informacijsko zaprta in zaščitena so vera, vojska, trgovina, uradovanje, industrija
literarni avtorji potrebujejo honorar za preživetje, objava znanstvenih avtorjev pa se šteje le kot zadnja naloga v okviru financirane raziskave
EU zahteva prost dostop znanstvenih projektov, katere financira
Prosta ali odprta dostopnost se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij, prosti dostop poseganja v besedilo ne dovoljuje
prosto (free): brezplačen dostop do besedila, kjer se avtorske pravice prenesejo na založbo
odprto (open): brezplačen dostop do besedila na spletu, kjer je avtor obdržal avtorske pravice
dokument izgubi status proste dostopnosti, ko moramo zanj plačati
zlat prosti dostop = prosti dostop zagotovi založnik, najdemo recenzirane revijalne članke
zelen prosti dostop = zanj poskrbi avtor s samoarhiviranjem, njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij, najdemo predobjave ali poobjave
sivi dostop = dostop do težje dostopnih vsebin (diplome, doktorati)
hibridni dostop = poleg neplačljivega spletnega dostopa obstaja plačljiva tiskana verzija publikacije
zakasnjeni prosti dostop = objave pridejo v dostop po omejenem obdobju embarga
platinasti prosti dostop = stroške objave financirani s strani tretje osebe (inštitucija, država, mecen)
ustanavljanje univerzitetnih repozitorijev, digitalnih besedilnih skladišč, za izogib založniškemu monopolu (tu avtorji sami arhivirajo svoja dela)

Založbe

založbe segmetn kulturne industrije, bralca obravnava kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti
založbe silijo k izdaji knjig, saj znajo samo te prodati, hkrati pa ovirajo prehod objavljenih informacij na neplačljivi splet
založba = finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij
avtorji in inštitucije zaupajo založbam, da jim bodo pomagale do bralcev
pisci znanstvenih razprav za založbe odločajo zaradi ugleda, ki naj bi ga knjigi dalo ime renomirane založbe; avtorji znanstvenih objav rabijo le dobre urednike
predatorske založbe delujejo po principu zlatega prostega dostopa

Repozitoriji

dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo po količini citiranosti
kriterij branosti pomemben za pridobitev sodržavljanov, da raziskave še naprej financirajo
vgradnja zastonjskega števca dostopa

subvencioniranje in projekti: PKP, OJS, OCS, OMP

princip prostega dostopa v soglasju s principom volonterskega prispevanja in v opoziciji s profitno usmerjenim objavljanjem
Nacionalni portal odprte znanosti (tu so združeni slovenski akademski repozitoriji, katerih glavni namen (za zdaj) je arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov)
objavljanje na spletu spreminja slog pisanja: narekuje poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa
slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost) v prostem dostopu po izidu na papirju, retrospektivno pa od začetka izhajanja
SlovLit skrbi za strokovno komunikacijo, objave prispevajo (ne)prijavljeni avtorji zastonj, redakcija je volonterska, uresničuje princip internacionalnosti in interdisciplinarnosti; goji princip skupnostnega dela in komunikacije

Varovanje zasebnosti

nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja (njihova velikost, ameriški izvor, strah pred digitalnimi tehnologijami vobče); vsem skupno nezaupanje v dobre namere tega početja
Google simbolni sovražnik
občutek in občutljivost za eksistenco posameznika znak civilizacijske razvitosti
ozaveščen posameznik zainteresiran za skupno blaginjo
ni vse javno blagodejno

Kredibilnost

za objavljanje manj ovir kot v preteklosti (razen pri objavi na osrednjih mestih; dnevni časopis, strokovne revije)
danes prisiljeni sami odločati o verodostojnosti objav
avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka; njegov status lahko preverimo v bibliografiji, mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris
nekdo, ki je strokovnjak na enem področju še ne pomeni, da je strokovnjak na drugem

Aktivizem

aktivizem je socialni koncept
aktivizem ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji
za človeka, ki mu gre za spoznanje, je aktivizem neuporaben, slepo namreč sledi samo svojemu parcialnemu interesu
kritična refleksija = odmik od predmeta opazovanja (tega si aktivizem ne sme privoščiti)
biti kritičen = biti nezaupljiv
aktivizem kritičnim mislecev gre v smeri politizacije vsega, išče in izkorišča kapitalistične dominacije

Avtorstvo

Slovarček

fantazma=blodnja, halucinacija, privid
analfabet=nepismen človek
bibliofil=knjigoljub
kataklizma=dogodek, ki povzroči velike spremembe
inerten=lenoben
postulat=nujnost, zahteva