TamaraKorenak

O MENI

Sem Tamara Korenak, študentka Germanistike in Slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Gimnazijo sem obiskovala v Celju.

DOMAČA NALOGA

11. ČLANEK IZ SLOVLIT

Na moj rojstni dan je bilo razposlano obvestilo o predavanjih, ki jih je imel Ivan Dorovsky na Filozofski fakulteti. Predavanje o o bilingvizmu, biliterarnosti in inverzni dvodomnosti je bilo v ponedeljek, Medliterarni centrizmi v balkanskih literaturah je bila tema torkovega predavanja, v sredo pa je predaval o Češki slavistiki prve polovice 20. stoletja.

Obvestilo je dostopno na povezavi: https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2003/000602.html.

Bibliografski podatki:

Avtor: Miran Hladnik

Naslov: Štiri predavanja ...

Spletišče: SlovLit

Datum objave: nedelja, 6. 4. 2003, 18:08

10. FOTOGRAFIJA - WIKIMEDIA COMMONS

V Zbirko sem naložila fotografijo Spominske plošče žrtev v NOB, ki se nahaja na Zadružnem domu v Galiciji.

Dostop do povezave na RKD:

Predloga:Cultural Heritage Slovenia

Dostop do slike:

Spominska_plošča_žrtvam_NOB_na_Zadružnem_domu_v_Galiciji

9. REGISTER KULTURNE DEDIŠČINE

V Registru kulturne dediščine sem poiskala najdišča, stavbe, spomenike in objekte, ki se nahajajo v okolici mojega doma. Našla sem jih kar veliko, večina nima objavljene fotografije. Preverila sem ali so evidentirani na Wikipediji, v Wikipodatkih ali v Zbirki. Večina jih ni evidentiranih.

Našla sem naslednje:

Spominska plošča žrtvam NOB na Zadružnem domu
Kapelica pri hiši Galicija 48
Domačija Pernovo 14
Kozolec na domačiji Velika Pirešica 2
Galicija – Arheološko najdišče Gradišče
Staro pokopališče
Galicija – Stara šola
Mežnarija
Cerkev sv. Jakoba v Galiciji
Župnišče
Domačija Zavrh pri Galiciji 15
Stebrno znamenje v Železnem pri Žalcu
Hiša Železno 17
Kapelica pri hiši Velika Pirešica 31

Vsi ti objekti, najdišča in spomeniki v registru nimajo slike.

Naslednji objekti, stavbe in spomeniki se v registru predstavljajo s fotografijo:

Hiša Železno 14
Vebrova sušilnica za hmelj
Pušjakova kašča
Grmovje – dvorec s parkom
Spominska plošča žrtvam NOB na osnovni šoli Trje

8. ČLANKI, KI POTREBUJEJO LEKTURO

Izbrala sem si članek Ledena gora.

Najprej sem na več mestih popravila zapis merske količine iz kg / m³ na kg/m³.
Nato sem popravila ° C na °C.
"Non - tabelarne ledene gore" sem spremenila v "Non-tabelarne ledene gore".
Zapis:

 A - dolžine 0 ° do 90 ° W (Bellingshausen morju, Weddllovo morje)
 B - dolžina 90 ° do 180 ° (Amundsen morja, vzhodno Ross morje)
 C - dolžina 90 ° E do 180 ° (Western Ross morje, Wilkes Land)
 D - dolžine 0 ° do 90 ° E (Amery Ice Rok, Eastern Weddllovo morje)

sem spremenila v: glej spodaj

 A - dolžine 0° do 90° W (Bellingshausen morju, Weddllovo morje)
 B - dolžina 90° do 180° (Amundsen morja, vzhodno Ross morje)
 C - dolžina 90° E do 180° (Western Ross morje, Wilkes Land)
 D - dolžine 0° do 90° E (Amery Ice Rok, Eastern Weddllovo morje)

Popravila sem tudi presledek za piko (iz zapisa: V 20.stoletju je bilo določenih ... v zapis: V 20. stoletju je bilo določenih ...)

7. DOGAJALIŠČA ZGODOVINSKEGA ROMANA

Najbližje mojemu domačemu kraju se nahaja rojstni kraj Franceta Oniča, ki se je rodil 29. 1. 1901 v Petrovčah.

V Arji vasi je dogajališče zgodovinskega romana z naslovom "Stara pravda nekdaj", ki je bila prvič natisnjena leta 1924. Zapisal jo je Borut Škarja.

V Gotovljah je bil 23. 10. 1848 rojen Martin Cilenšek. V Grižah se je 6. 3. 1870 rodil Jožef Čede, v Vrbju pa 9. 6. 1927 Dane Debič.

Med Celjem in Žalcem, na območju ob reki Savinji se nahaja dogajališče romana pisatelja Frana Detela z naslovom "Veliki grof".

V Žalcu je tudi dogajališče romana "Slovenski oratar dr. Janez Bleiweis". Prvi ponatis je bil narejen leta 1990. Tudi roman "Rdeči polmesec" avtorja Oskarja Hudalesa, roman Janka Kača z naslovom "Moloh" in roman "Pradedje", ki pa ga je napisal Anton Ingolič se dogajajo v Žalcu. Fran Detela o Žalcu pripoveduje v romanu "Veliki grof".

V Medlog je postavljen roman (oz. zgodovinska povest) "Vrnitev v življenje", ki ga je napisal Oscar Hudales.

6. LITERARNI ZGODOVINAR

Izbrala sem si literarnega zgodovinarja Antona Krošla.

[Krošl]

Anton se je rodil 18. maja 1905 v Brežicah, umrl pa 4. maja 1945. Bil je slovenski zgodovinar, politik, pesnik in pisatelj. Bil je prvi urednik revije Ogenj krščanske socialistične mladine. Napisal je Pregled občne zgodovine in šolski učbenik za zgodovino Zgodovina trgovine s kratkim orisom občne zgodovine. Deloval je kot profesor na Trgovski akademiji v Ljubljani. Velja za začetnika slovenskega izobraževanja na daljavo.

Stran na Wikipediji ima manj kot 30 obiskovalcev, v zadnjih 30 dneh je imela 17 ogledov. Stran je bila ustvarjena leta 2006, zadnji datum spremembe pa je 10. maj 2021. Na to stran je povezanih 10 drugih strani, nekatere izmed njih so: Seznam slovenskih zgodovinarjev, Pobratim, Brežice, Krošl, Jože Krošl, Narodna legija, Seznam osebnosti iz Občine Brežice idr.

Podatke sem pridobila na njegovi strani na Wikipediji.

5. KOMENTAR: LITERARNOVEDNI ČLANEK IZ SLAVISTIČNE REVIJE

V Slavistični reviji, ki sem jo prejela na predavanjih ni bilo literarnovednega besedila, zato sem na spletu poiskala arhiv izdanih Slavističnih revij in izbrala enega od člankov ponujenih na spletu.

Izbrala sem 4. številko 65. letnika (leto 2017), v kateri je članek z naslovom Ivan Tavčar v Kranju. Ta članek je dostopen tukaj. Članek je napisal Ivan Smiljanić.

Ivan Smiljanić je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz rusistike, danes pa je zaposlen kot mladi raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Poleg člankov v Slavistični reviji objavlja tudi v Zgodovinskem časopisu. Povzeto po: Alternator-splet

Ključne besede: slovenska književnost, slovenski pisatelji, kulturna zgodovina, 19. stoletje, Kranj

Povzetek: Članek se osredotoča na Tavčarjevo delovanje in življenje v Kranju. namen članka pa je izpopolniti podatke o tako znanem avtorju kot je Tavčar, hkrati pa dokazati, da je veliko podatkov še vedno mogoče pridobiti in s tem dopolniti "luknje" v življenjepisih pomembnih oseb. Avtor na začetku predstavi Kranj, opiše njegovo podobo, število prebivalcev in hiš, politično vodenje ... Ivan Tavčar je bil politik in književnik, ki je med leti 1877 in 1880 živel v Kranju. Ta kraj je bil zanj pomemben, tako zaradi literarnega ustvarjana kot političnega delovanja. V Kranj se je Tavčar rad vračal tudi po svojem odhodu, vzdrževal je stike s tamkajšnjimi meščani. Bil je dober prijatelj Mencingerja s katerim sta sodelovala na mnogih področjih, bila sta somišljenika. Tavčar je sodeloval pri delovanju Narodne čitalnice v Kranju in pisal za Slovenski narod, naj bi vodi tudi literarno-zabaven klub. Najbolj odmevne pa so Tavčarjeve ljubezenske prigode. Sam je veljal za "dobro partijo", njega pa naj bi pri dekletih bolj kot kaj druga zanimal denar. Najresnejša Tavčarjeva zveza je bila s Hermino Pfäffinger, hčerko dunajskega konzula v Trstu in sestro slikarke Rose Pfäffinger. Zveza ni obstala, saj se je Hermina zaradi denarja poročila z drugim. Tavčar si je v Kranju pridobival dragocene izkušnje in zaveznike za politično delovanje. Imel je še nekaj drugih "afer", ki pa niso trajale dolgo. V tem času je bil literarno zelo produktiven, objavil je vsaj 23 del. Ta se danes bolj redko ali skoraj ne omenjajo, saj gre po mnenju večine poznavalcev za »nezrele upodobitve ubogih ljubezenskih žrtev«. Napisal je tudi poučni zgodbi Prava ubožnost in Slaba trgovina za otroški list Vrtec. Za Slovenski narod pa obraz Birokrat. Ukvarjal se je tudi s pesništvom in dramatiko, objavil je naslednje pesmi: Sanjarije, Kaj moreš ti zato, Pervi prizor Rožne doline ter ljubezensko Gazelo. Po nemškem zgledu je priredil tudi čitalniško veseloigro Dva zeta, ki je bila njegovo zadnje dramsko delo. Zaradi aktivnega javnega udejstvovanja je imel malo časa za vzdrževanje stikov s sodobniki in že v mladih letih je napisal malo pisem. Iz časa bivanja v Kranju so poznana zgolj tri pisma, vsa iz leta 1879. Pisal je Josipu Murnu, Antonu Kodru in Franu Levcu. Septembra 1880 se je preselil v Ljubljano, kjer je začel delati pri dr. Alfonzu Moscheta, kljub temu pa se je v Kranj še vračal. Po njegovi smrti se ga v Kranju redko spominjali. Leta 1937 so pred Tavčarjevo rojstno hišo postavili njegov doprsni kip. Po njem je poimenovana tudi ulica.

Vir: Ivan Smiljanić. Ivan Tavčar v Kranju. Slavistična revija 65/4 (2017). 653-667.

4. KOMENTAR: SLAVISTIČNA REVIJA

Prejšnji teden sem pri predavanju prejela številko Slavistične revije iz leta 2018. Izvod je 4. Številka 66. letnika in obsega strani od 403 do 534. Izdalo jo je Slavistično društvo Slovenije.

Najbolj zanimivo se mi zdi, da revija ni zapisana le v slovenščini, temveč tudi v drugih jezikih, kot na primer v ruščini. Nekaj člankov je prevedenih tudi v angleščino. Na koncu člankov zapisanih v ruščini je tudi povzetek v slovenščini, kar se mi zdi zelo uporabno, saj lahko tako tudi tisti, ki ne govorimo oziroma razumemo ruščine, izvemo glavne podatke omenjene v članku. Podobno velja za angleške povzetke. Zanimivo se mi zdi tudi to, da se strani v izvodu ne začnejo s stranjo 1, temveč v mojem primeru, s številko 403. Predvidevam, da se torej strani v izvodu nadaljujejo od tam, kjer se je končala prejšnja številka revije v letniku.

Moja številka Slavistične revije vsebuje naslednje razprave:

Mladen Uhlik: O naj in pust’ v slovensko-ruski sopostavitvi
Polona Gantar, Špela Arhar Holdt, Senja Pollak: Leksikalne novosti v besedilih računalniško posredovane komunikacije
Vojko Gorjanc, Darja Fišer: Twitter in razmerja moči: Diskurzna analiza kampanj ob referendumu za izenačitev zakonskih zvez v Sloveniji
Katja Dobrovoljc: Raba tipično govorjenih diskurznih označevalcev na spletu
Petra Kim Krasnić: Spremljanje podobe Krima v ruskem kulturnem prostoru
Dva članka v ruščini

Na koncu je podano še poročilo:

Ada Vidovič Muha: Beseda ob jubileju zaslužne profesorice dr. Aleksandre Derganc

3. POPRAVLJALCI SVETA

Mnogo ljudi se v sedanji epidemiološki situaciji počuti nemočno in v sebi nosi željo po spremembi, ta pa se jim zdi nedosegljiva. Čeprav glede te situacije ne morejo/moremo storiti veliko, lahko svet začnemo "popravljati" oziroma izboljševati s pomočjo spleta. Kako? Prva prednost razvoja tehnologije je hiter dostop do gradiva, kjerkoli že si tega želimo. Ko iščemo informacije se (večinoma) najprej zatečemo na splet.

Wikipedija je spletišče, ki omogoča, da v svet posegamo kreativno - sami in neodvisno od drugih. V prvi vrsti večini ljudem Wikipedija predstavlja vir informacij. Je pa tudi prostor namenjen zbiranju in odlaganju le-teh. Ta vidik Wikipedije se mi, kljub pogostemu vandalizmu, zdi še razmeroma ne poznan. Menim, da posamezniki še vedno ne vedo, kako preprosto je lahko odlaganje informacij v tem mediju. Seveda se je potrebno zavedati, da imamo pri tem tudi nekaj odgovornosti. Zapisano ne sme biti preveč osebno, imeti mora neko podlago oziroma vire na katere se opira. Vsi podatki se namreč v sistemu beležijo, ne glede na to, ali smo prijavljeni ali ne in ali uporabljamo izmišljeno ali resnično ime. To spletišče tako rekoč za človeštvo predstavlja "novi svet", saj omogoča hiter dostop do raznovrstnih informacij, hkrati pa se bo vse zapisano varno ohranilo še za naslednje rodove.

S popravljanjem sveta začnimo torej doma, pred svojimi ekrani in dopolnimo ter dodajmo pomanjkljive oziroma neobstoječe teme, članke, besedila ...

2. TRANSKRIPCIJA

Vilko Mazi:Skrivnost

Literat Ahacij Skrivnost je bil velik čudak. Za Ahacija so ga bili res krstili, za Skrivnost se pa ni pisal, niti ni bil to njegov pseudonim, ampak zdevek, ker je bil sila redkih besed, o sebi pa sploh ni govoril nikoli. K temu čudnemu zdevku je pravzaprav sam največ prispeval, ker je imel navado, da je vsako radovednost prestregel z osornim »skrivnost«. In če se mu je pripetilo kaj takega v gostilni, je takoj vstal, plačal in izginil. Na cesti pa se je izogibal ljudi v velikih lokih. Tako so ljudje naposled skoro že pozabili njegovo lepo ime, priimka se je malokdo spominjal, tembolj pa se je širil zdevek »Skrivnost« in naposled obče obveljal.

Umrl je literat Ahacij, brez pompa so ga pokopali. Vse skrivnosti njegovega čudaškega življenja so šle nedotaknjene za njim, samo eno je izdal čas dolgo let po njegovi smrti. Skozi raztrgan žep njegove suknje se je izgubilo za podlogo pismo teh besed:

Ljubica Helena!

Osem let sem Te ljubil in Ti praviš, da sem Ti osem let »lagal«, lagal z besedo in z dušo. Osem let sem Te spoštoval s svojo slehrno mislijo, Ti pa sodiš, da sem Te osem let žalil. Osem let sem Te molil, Ti pa mi očitaš, da sem Te osem let zmerjal.

Helena, kdaj si se vsedla na stolec krivičnih sodnikov. Ti, ki si mi bila osem let angel dobrote in pravice? Helena, zakaj me križaš?

Povej tisto besedo, ki so mi z njo v dolgih osmih letih povedale Tvoje ustne, ali mi sporočilo z njo pero, da si Ti tista vodnica. ki bom šel z njo roko v roki k cilju življenja. Helena, katera je tista beseda?

Kolikor besed sva kdaj izmenjala, napisanih ali izgovorjenih, vse sem pregledal v teh težkih urah, vse pretehtal, in glej, nobene ni bilo, ki bi me mogla soditi in križati. Ti pa si me sodila in križala s takimi očitanji, da jih nisem nikoli zaslužil.

Očitaš mi »intermezzo«. Ali se Ti nisem sam izpovedal brez ovinka, brez laži; odkritosrčno, kakor se izpove otrok materi, ki jo ljubi? Moja odkritosrčnost pa je bil največji greh, praviš celo: neodpusten! — In zdaj poglej celo zgodbo in presodi:

V prvih štirih letih sem dosegel s svojo prevdano ljubeznijo samo Tvoje prijateljstvo. Tako si dejala tisti čas: »Odsle sem Vaša prijateljica ..., nikakor ne kaj več.« Pri tem sva ostala do današnjih dni. Zaman so bili vsi moji neštevilni boji s Tabo in ti brezupni boji so me — utrudili. Prišli so mi v življenje resnejši časi, skrb noseči za prihodnost. Če sem takrat obupaval nad Tabo, kdo je vzrok? Če sem Te skušal pozabiti, da bi tako ne zapravil svoje bodočnosti, kdo je kriv? Če sem ugonobil svoje ideale in z njimi ljubezen do literarnega dela in vse lepe sanje in vso srečo, če sem vse to ugonobil v tistih brezupnih urah in se skušal navezati na dekle — bogatico, samo iz materialnih nagonov, da bi pozabil svojo neveselo mladost, kdo nosi za to odgovornost? Kdo naj bo sojen, jaz ali Ti, Helena?

Ni šlo, v moji duši ni šlo. Na katerokoli pot sem krenil, vsaka me je spet pripeljala k Tebi in Ti še praviš, da sem Ti ljubezen lagal? — Ali ni bila ljubezen, ki me je vselej spet vrnila k Tebi, sladka ljubica Helena?

O, da si mi niso tako globoko vtisnila v dušo, da si mi bila vedno prva misel v jutru, poslednja na večer, najsi sem Te še tako izganjal iz spomina, danes bi bili rožljali svetli tolarji v mojem žepu, par iskrih vrancev bi mi teklo pred vozom in kakor daleč bi mi nesel pogled po dolini, ne videl bi še sosedove zemlje. Ali kaj bi mi reklo srce, ki sem Ti v njem sezidal najveličastnejši tempelj? — Ni, v moji duši ni šlo ...

Tako sem se vrnil, Helena. Vrnil sem se, ker sem spoznal, da se ima pri Tebi dokončati moja pot. Lačen sem se vrnil in si me nasitila in si ugasila žejo, ki me je nadlegovala tisto uro. Tako so spet vstale moje moči in ko si videla, da mi je kri iznova švignila veselo po žilah, tedaj se Ti je spet zahotelo naslade nad mojo boljo. Obsodbo sem Ti sam pripravil, Ti pa si me križala.

Kaj so mi tedaj hasnili ti osemletni boji v Tabo? Samo par kratkih ur je bilo, ki so bile resnično lepe in ki odmerijo vse trpljenje osmih let. Tekle so mi tiste ure tam ob bregu Sore in so me pojile z nektarjem. In ko so tekle tiste ure, kje je bil že moj »intermezzo«, Helena!

Ljubica Helena, Ti veš, da mi brez Tebe ni obstanka na planetu. Ali me hočeš res spet ugonobiti? — Oj. kako neusmiljeno ubijaš, kako s slastjo trgaš iz mene kose mesa — jaz pa bi tako rad živel! ...

Bodi mi dobra, Helena, prosim Te; reci mi prijazno besedo, da ne padem; reši me!

Ahacij.

Vsi, ki ste poznali Ahacija, bodete s čudom čitali njegovo skrivnost. Kdo bi jo razmotal? Dolgo let je, kar so pokopali Ahacija Skrivnost. Bogznaj, kako dolgo je nosil sabo to skrivnost, morda je ni celo nikdar izročil Heleni, bogznaj? Čudak je bil in čudak je umrl.

V. Mazi

1. IZBIRA PODLISTKA

Izbrala sem si podlistek Vilka Mazija.

ŠTUDIJ NOVE PISARIJE

UVOD

Nova pisarija dopolnjuje priročnik Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja, knjigo za študente slovenske književnosti, ki je skrbela za standardiziranje strokovnega pisanja. Dopolnitev je potrebna predvsem zaradi sprememb ob prehodu iz papirja na zaslon, ki jih je doživelo strokovno pisanje.

RAZLAGA NASLOVA

NOVA - namiguje na t. i. nove medije, ki se ukvarjajo z besedilom na zaslonu, tudi s sliko.

PISARIJA – znanje branja in pisanja; digitalna pismenost

Wikimedijina spletišča – z izjemo Wikivira – so namenjena skupinskemu avtorstvu. Ta knjiga je avtorsko individualna, zato se je avtorju pojavil dvom o zastavitvi knjige na tem spletišču. Tehtnico na stran »za« so prevesili naslednji argumenti:

1. Možna (sprotna) dopolnila

2. Vpogled v historiat nastajanja

3. Sprotno nastajanje besedila

4. Možnost samorefleksije – ogledovanje sprememb in popravkov besedila

5. Eksperiment z medijem – srečanje z novim orodjem

Dilema se pojavi tudi pri zapisu avtorja, ker Wikimedijina spletišča navajanja avtorja sploh ne potrebujejo, ker je to zapisano v historiatu knjige. Je pa navedba avtorja v natisnjeni obliki pomembna, zaradi potrditve akademske ustvarjalnosti, pa tudi honorarja. Prednost objave knjige na spletu je prosta uporaba in adaptacija (ob navajanju avtorjevega imena), pa tudi podajanje konstruktivnih pripomb.

PREŠERNOVA NOVA PISARIJA

Satirična pesnitev Franceta Prešerna (prvotni naslov Kranjska pisarija) obsega 142 verzov in prikazuje pogovor med učencem, ki sprašuje in učiteljem (pisarjem), ki mu odgovarja.

1. PISMENOST

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.

Pismenost je s prva pomenila znati brati in pisati, kar pa je veljalo za status privilegirane manjšine. Z vpeljavo obveznega šolstva se je pismenost zelo razširila in v današnjih časih je sramotno, če smo nepismeni ali polpismeni. Razumevanje pismenosti se spreminja, včasih je to pomenilo pisati z roko na papir, danes pa je v večini prisotno v računalniški obliki. Le še redki danes pišejo z roko, obstaja verjetnost, da pismenosti nekega dne ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi. Zaradi drugačnega razumevanja pismenosti prihaja do konfliktov med generacijami, medtem ko starejši trdijo, da mlajši nismo pismeni, ker ves čas uporabljamo telefone, mi trdimo, da so nepismeni oni, ker ne zanjo poiskati informacij na internetu, napisati e-pošte in podobno.

Pismenost je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njegovega tvorjenja in posredovanja, pripisujemo ji veliko vlogo.

Ločimo več pismenosti – glasbena pismenost, kartografska pismenost, računalniška pismenost, urbana pismenost … te so specialne pismenosti – sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Splošna pismenost pa vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji. Pismene ljudi je težje manipulirati, saj so bolj suvereni.

1.1. INFOMACIJSKA DRUŽBA

Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.

Ob pojavu e-knjige se pojavljajo skrbi glede reprezentacije starejše oblike komunikacije. Tiskane knjige naj bi bile najzanesljivejše pri ohranjanju informacij, naj bi ohranjale avtorjevo avtoriteto, branje na zaslonu naj ne bi bilo udobno niti zdravo, elektronske naprave pa so težko razgradljive. Čeprav obstaja veliko predsodkov, se moramo zavedati, da tiskana knjiga nikoli ne bo umrla, e-knjige so k večjemu le prednost.

1.2. WIKIJI

Wikipedija in sestrska spletišča so del neprofitne organizacije Wikimedia in so metafora nove družbene paradigme – informacijska družba. Spletišča so lahko dostopna, spodbuja volontarizem (ne gre za ekonomski profit, temveč z tešenje radovednosti in pridobivanje znanja), kooperativnost (za globalno povezanost), in tesnejši stik z realnostjo.

Wikiji (havajsko = res hitro) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se pojavila leta 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Splet je poleg vira informacij tudi prostor, kjer informacije objavljamo in oblikujemo sami (brez zaslužka in v sodelovanju z drugimi).

Wikimedijina spletišča so naslednja:

1. Wikipedija – spletna enciklopedija; za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil…

2. Wikivir – za stara besedila v javni lasti

3. Wikiknjige – za knjige in priročnike

4. Wikiverza – za seminarje, projekte, predavanja

5. Zbirka – za slikovno gradivo

6. Wikislovar

Tudi druga spletišča (Butalopedija, Koropedija tj koroška wikipedija, Karl-May-Wiki) so za primeren vmesnik izbrala Wikije.

Na wikijih so npr. nekateri oddelki in literarnovedni projekti: English and Comparative Literature Department in Prostor slovenske literarne kulture.

Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije, tako kot npr. blogi (skupno imajo možnost neposredne uporabnikove udeležbe pri produkciji informacij). Wikiji vabijo »bralce«, da tudi sami kaj prispevajo, kar pa nas bo, kot slovenski narod, povzpelo po lestvici jezikov na Wikipediji (podobno, kot takrat, ko se je prevajalo Sveto pismo ali operacijski sistem Windows). Digitalna orodja jeziku zagotavljajo nadaljnjo eksistenco zato je to še kako pomembno.

Slovenska Wikipedija je nastala leta 2002, leto po nastanku angleške. V enem letu se je registriralo 125 000 uporabnikov. Jedro slovenskih wikipedistov tvorijo administratorji, status člankov pa ureja licenca (cc) creative commons – prev. licenca ustvarjalnega ljudstva.

Objavljane na prosto dostopnih spletiščih ne zahteva veliko tehnične spretnosti. Na vrhu vsake strani so štirje zavihki:

1. članek (stran, preberi)

2. pogovor (diskusija o uredniških dilemah)

3. uredi oz. uredi kodo

4. zgodovina – kako je nastajala stran, popravki, dopisi ip.

Kredibilnost (=zanesljivost) objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing). Wikipedijo pa kontrolirajo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost, a niso nujno strokovnjaki. V prihodnosti bodo to opravljali kompetentni strokovnjaki, kakor to že zdaj počnejo nekateri učitelji, ki pregledujejo delo študentov. Zaradi morebitnih slabih informacij velikokrat posegamo po drugojezičnih Wikipedijah. Pisci morajo zavzeti nevtralno stališče.

Wikipedija je vstop v svet informacij/muzej znanja, kamor se zatečejo bralci ob aktualnih političnih in drugih javnih dogodkih (npr. slovenski kulturni praznik).

Wikipedija se od drugih publikacijskih možnosti razlikuje ker:

- za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne organizacije

- piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic

- prispeva lahko vsak

- gre za sodelovanje in ne tekmovalnost

- objave so neposredno mednarodno primerljive (prevodi)

- samorefleksivnost (pogovorna stran in historiat)

Za Slovence je promocija teh lastnosti blagodejna, saj pozitivno vpliva na nacionalni značaj:

- s principom dajanja, ne jemanja

- s principom pomoči, ne privoščljivosti

- s prostovoljnim zastonjkarstvom

- z vpetostjo v svet

- z naslonitvijo na lastno pamet

- s pluralnostjo (več možnosti)

- s potrpežljivostjo

- z zavestjo o nedokončnosti in spreminjavem značaju znanja

Wikipedija brez malo optimizma ne bi uspela, zaupati moramo v verodostojnost zapisanega, a to preverjati še z drugimi viri.

1.2.1. Wikiji in šola

NOVE BESEDE

ad hoc – posebej za ta primer

analfabetizem – nevednost v stroki

arbitraren – poljuben

bagatela – malenkost

benigen – nenevaren, neškodljiv

blamaža – sramota, osmešenje

diapazon – zvočni obseg človeškega glasu

edicija – izdaja

egalitarizem – nazor, da so ljudje enaki, enakopravni

eklatanten – očiten

floskula – fraza, ki se lepo sliši

garniranje – okrasiti

imperativ – zahteva, nujnost

inercija – lenobnost, nedelavnost

intervencija – poseganje

konsenz – soglasje, privolitev

konstelacija – razmestitev, razporeditev

lukrativen – donosen, dobičkonosen

maligen – nevaren

napaberkovati – nabirati

obskuren – nazadnjaški

paradigma – vzorec

poniglav – potuhnjen, hinavski

recenzent – ocenjevalec

renome – ugled

sublimen – vzvišen, plemenit

valenca – vezljivost