SvitStisovic

Domače naloge

Dokumentacija vseh domačih nalog tekom zimskega semestra.

1. domača naloga (7. 10. 2022)

Korektura podlistov. Fran Milčinski: Raki.

2. domača naloga (14. 10. 2022) – Nacija - kultura

Projekt Nacija – kultura je razstava, ki poteka med 13. 10. 2022 in 15. 1. 2023, in je nastal pod okriljem srkbskega interaktivnega umetnika Vuka Ćosića. Prva ideja tega projekta je nastala že leta 2000 dvestoti obletnici rojstva Franceta Prešerna. Po 22 letih je Ćosić – na pobudo Moderne galerije – projekt znova obudili, s posodobljenimi gradniki. Menim, da gre za izjemno dobro zastavljeno ter inovativno stvar, ki združuje tako prvine starinskega kot tudi prvine moderne tehnologije.

3. domača naloga (21. 10. 2022) – Slavistična revija

V petek, 21. 10. 2022, smo študentje in študentke na predavanju dobili izvod Slavistične revije, in sicer letnik 70, številka 1, ki je bila izdana v Ljubljani. Na prvi pogled izgleda revija precej zanimiva, čeprav nima skoraj nič slikovnega materiala. Ima pa veliko opomb, ki bralcu članke dodatno razloži in poglobi njihovo mišljenje.

4. domača naloga – Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob (4. 11. 2022)

Primož Trubar ima, kot vsi vemo, na Slovenskem izjemen pomen. Bil je utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika, z njim smo (že) v 16. stoletju dobili prvi tiskani knjigi v slovenskem jeziku. Vsako leto se tudi obračamo nazaj, ga poveličuejmo, gledamo o njem dokumentarce, beremo razne prispevke in se ga spominjamo v velikih razsežnostih. Trubar in njegovo delovanje ima res ogromen pomen za slovenski narod nasploh; prav je, da se ga spominjamo, ga "častimo" ... Toda hkrati se vzspostavlja razmislek, ali je res to prava in edina pot? Slovenci smo že od nekdaj obremenjeni s svojo zgodovino, nanjo smo ponosni, kar je seveda prav. A časi se spreminjajo s svetlobno hitrostjo in zdi se mi, da moramo naš varen obstanek v prihodnosti, ki ne bo ravno prizanesljiva do nas, ravnati pametno in premišljeno, ter se bolj kot s preteklostjo ukvarjati s tem, kaj nas čaka, ne s tem, kaj je bilo.

5. domača naloga – Popravljalci sveta (11. 11. 2022)

Nihče na svetu ne ve vsega, v naravi človeka je, da se na trenutke tudi zmoti. Saj poznamo tisti rek, da se iz napak učimo. Torej napake niso vnaprej zlovešča stvar, ki se jo je potrebno bati. Drago Jančar v svojem večkrat nagrajenem romanu, ki odpira marsikatero pomembno tematiko, spregovori o tem, da včasih ni bilo dovoljeno zgolj živeti, za obstoj si se moral nenehno prilagajati. Wikipedija predstavlja spletišče, kamor ljudje prihajajo črpati informacije, toda je hkrati tudi mesto, kamor lahko uporabniki nalagajo svoja dojemanja, ugotovitve, fakte ... Je tudi neodvisna od ideologij in profita. Nihče od nje ne profitira, tudi se ne ozira na stanje držav. Je zastonj, odprta in zahteva velikokrat tudi skupinsko delo. Ker pa lahko podatke ureja vsakdo, je Wikipedija tudi tarča spletnega vandaliziranja. Toda, ni razloga za skrb: vsaka stvar je dokumentirana, do popravka in vrnitve strani v pravo stanje pa pride zelo hitro. Če bomo z malimi koraki delali spremembe, popravljali stvari najprej na spletu, nato pa še v realnem življenu, bomo v njem vse bolj zadovoljni in na koncu si bomo zagotovili tisto pravo srečo, ki si jo vsak najbolj želi.

6. domača naloga – Geopedija (18. 11. 2022)

Prihajam iz Celja, iz koder izhaja veliko znanih slovenskih literatov; nekaj jih pred iskanjem na Geopediji sam še nisem poznal.

Zagotovo bolj znana je svetovna popotnica Alma Maksimiljana Karlin, katere kip stoji pred Celjskim domom in železniško postajo. Bila je tudi pisateljica, pesnica in zbirateljica. Njegovo delo med drugim obsega štiriindvajset objavljenih knjig, več kot štirideset proznih del novel, črtic, člankov, pesmi (ohranjene so v rokopisu), notnih zapisov ter risb. Pisala je v nemščini, nekatere članke je pisala v angleščini za angleško govoreča področja. Na poti na Celjsko kočo stoji njena rojstna hiša, ki je v poletnih mesecih na voljo za ogled.

Naslednji slovenski literat, ki tudi prihaja iz Celja, je Vinko Möderndorfer, slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser. Študiral je na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Leta 1983 se je pridružil Društvu slovenskih pisateljev. Je tudi član Združenja dramskih umetnikov Slovenije in slovenskega PEN centra. Leta 2016 je prevzel funkcijo predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada.

Zoran Pevec je slovenski pesnik, urednik, esejist in kritik. Po izobrazbi je slovenist. Končal je znanstveni magistrski študij na temo »Ženski lik v slovenski poetični dramatiki«, kasneje pa je doktoriral iz slovenske književnosti.

Bina Štampe Žmavc – slovenska pisateljica, pesnica, režiserka in prevajalka, znana predvsem kot avtorica številnih knjig za otroke. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Celju. Po maturi je študirala primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

7. domača naloga – Popravljanje članka (25. 11. 2022)

Ta teden sem za domačo nalogo popravil del članka Alkoholizem. Moji popravki so naslednji:

• prvi popravek,
• drugi popravek,
• tretji popravek,
• četrti popravek,
• peti popravek.

8. in 9. domača naloga – Register kulturne dediščine (9. 12. 2022 in 23. 12. 2022)

V Wikimedijno Zbirko sem naložil sliko Luhnove domačije, ki leži na obrobju Celja.

Luhnova kmetija

Nacija – kultura

Projekt Nacija – kultura je razstava, ki poteka med 13. 10. 2022 in 15. 1. 2023, in je nastal pod okriljem srkbskega interaktivnega umetnika Vuka Ćosića. Prva ideja tega projekta je nastala že leta 2000 dvestoti obletnici rojstva Franceta Prešerna. Po 22 letih je Ćosić – na pobudo Moderne galerije – projekt znova obudili, s posodobljenimi gradniki. Menim, da gre za izjemno dobro zastavljeno ter inovativno stvar, ki združuje tako prvine starinskega kot tudi prvine moderne tehnologije.

Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu

Tukaj bodo (so) izpisani povzetki, misli, ključne opombe in dejstva iz učbenika Nova pisarija profesorja dr. Mirana Hladnika ter moje razmišljanje o le-teh.

Uvod

- Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja - dopolnjeni ponatis - avtor: Miran Hladnik Prva poglavja knjige so se pojavila leta 2012, prvi vpis v Cobiss pa se je zgodil (8. maja) leta 2014.

Pismenost

Biti pismen = obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Izraz pismenosti se je skozi leta precej spreminjal. V današnjem svetu nam biti pismen ne predstavlja velikega dosežka, vendar ni bilo vedno tako. Biti pismen v starih časih je pomenil velik privilegij za posameznika. Sedaj lahko to besedno zvezo razumemo kot "znanje, poznavanje česa." Poznamo digitalno, prometno, medijsko, matematično, finančno itd. pismenost. Obstaja tudi več t.i. specialnih pismenosti, ki omogočanje sporazumevanje v specifičnih situacijah in zaokroženih skupinah (računalniško pismen, recimo, obvladati osnovno računalniško tehnologijo; urbano pismen pomeni, znajti se v mestih ...).
Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost:

• sposobnost sprejemanje in razumevanje določenih informacij ter
• sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.

Vsem nam znana je tudi moderna pismenost, ki je za mladega človeka praktično samoumevna, in zajema prepoznavanje določenih tehničnih simbolov, spretnost rokovanja z elektronskimi napravimi in nekatere tehnične spretnosti. Lahko rečemo tudi, da gre za splošno pismenost, saj vključuje spretnosti, da se znajdemo v vsakodnevnih situacijah oziroma komunikacijah.

Wikiji

Wikipedija, Wikivir itd. so last neprofitne organizacije (dobrodelnega podjetja) Wikimedia. Vsa ta spletišča imajo nekatere skupne lastnosti, kot so:

• lahka dostopnost,
• volontersko prispevanje,
• kooperativnost (h končni objavi dela lahko prispeva več oseb) in
• tesnejši stik z realnostji (upoštevanje sprejemnikove dojemljivosti in interesov in nagovarja k jasnemu in jedrnatemu, enciklopedičnemu izražanju).

Wikimedia zajema naslednja spletišča: Wikipedijo, Wikiverzo, Wikiknjige, Wikivir, Zbirko, Wikislovar in druge. Skupna točka vseh teh Wikimedijinih spletišč je, da imajo status cc (creative commons), kar dobesedno pomeni licenca ustvarjalnega ljudstva, prevajajo pa jih kot "ustvarjalna gmajna", kar pa asociira na slovensko uporniško pesem "Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina" iz šestnajstega stoletja in s tem opozarja na svojo uporniško dimenzijo, uporniško vsaj v razmerju do omejujočega copyrighta. Wikiji predstavljajo spletna računalniška tehnologija druge generacije (splet 2.0). Poleg vira informacij omogočajo tudi možnost uporabnikove neposredne udeležbe pri produkciji informacij.

Merilo za razvrščanje razvitosti jezikov je nekoč predstavljala Biblija, danes pa število in kvaliteta objavlenih člankov na wikipedija. S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja,[23] kar pomeni, da kot posebna jezikovna entiteta obstajamo samo, če obstajamo tudi na Wikipediji.

Slovenska Wikipedija je nastala eno leto za angleško, leta 2002, in je leta 2016 presegla 150.000 gesel. Slovenščina je na lestvici jezikov na Wikipediji okrog 40. mesta. Z emancipacijo drugih jezikov se na lestvici spušča, kar pa ni razlog za skrb, saj bi bila njena »pravična« uvrstitev (glede na število govorcev) nekje okrog 150. mesta. Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v 2. skupino, ki ima ime vitalni jezik (83 jezikov), ki jim potrebna digitalna orodja zagotavljajo nadaljnjo eksistenco. V prvi skupini je 16 svetovnih jezikov in se imenuje comfort zone, ki se jim ni treba bati za preživetje, v tretji skupini (border line), kjer je okoli 90 jezikov, pa prihodnost ni tako predvidljiva. Za te jezike obstajata dve možnosti:

• slediti zahtevam informacijske družbe (primerna jezikovna politika), ki postavlja skupnosti, in se posledično povzpeti med vitalne jezike ali pa
• se ne zavzemati za napredek jezika in bodo z napačnimi potezami zdrsnili še v nižjo, četrto skupino, t.i. umirajoče oziroma mrtve, kjer se nehaja 41 jezikov, ki se pišejo. Na svetu je sicer veliko več jezikov (okoli 6500), a jih govorijo zelo majhne skupnosti, ki se ne pišejo (nimajo slovnic, slovarjev in niti digitalnih orodij) ter izginjajo skupaj z zadnimi govorci.

Repertoar wikipedijskih priročnikov spominja na načelo "Svoboda, enakost, bratstvo in prostovoljnost." Wikipedijina proizvodnja informacij je alternativna državnim (etastičnim) in tržnim (merantilističnim) sistemom družbe).

Eden izmed Wikipedijskih principov je tudi Nevtralost (NPOV - neutural point of view). Bistvena je pri analiziranju in pisanju o preteklosti.

Wikipedija se razlikuje od drugih publicijskih možnosti, kot so knjige, revije, razni članki ..., ker:

• za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; nima zaposlenih,
• piscem ni za zaščito avtorsikih pravic,
• prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost),
• uveljavlja sodelovanje namesto tekmovalnosti,
• objave so neposredno primerljive,
• je samorefleksivna (možnost ogleda historiata in pogovorne strani člankov).

Wikipedija nam vzbuja upanje v uresničljivost človekovih socialnih aspiracij. To predstavlja načrte in ambicije v kulturi, umetnosti, socialnih projektin in jeziku. V preteklosti so zaradi neoliberalizma zamrle in kasneje zaradi kapitalizma. V moderni dobi se spet prebujajo, v ekonomiji se najdejo pod ključnimi besedami: univerzalni temeljni dohodeh (universal basic income), darilna ekonomija (sharing economy, gift economy) in socialno podjetništvo (skupnost, neprofitno podjetništvo). Ko pa se nahajamo na področju intelektualne proizvodnje, pa najdemo besede, kot so: odprti podatki (open data), prosti dostop (open access), creative commons, Wikipedija itd.

Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje. Leta 2005 - lotevati se jih začnejo fakultetni seminarji. Leta 2007 - študentski wikiprojekti dobijo na seznamu svoje poglavje. V šoli se začne pojavljati vprašanja, ali je prav, da se šole poslužujejo Wikpedije, saj s tem ne "spoštujejo" enega temeljnih načel, ki je prostovoljnost. Akademsko geto ima privilegij, da je v njem meja med delovno prisilo in prostočasnih hobijev zabrisana. V skrajnih primerih pa akademske strukture prepovejo uporabo Wikipedije kot pedagoško orodje. Wikipedija ne predstavlja nadomestka za spletno učilnico. To je lahko kvečjemu Wikiverza, ki lahko pripravlja nove člane v svet Wikipedije. Poznamo tudi druga podobna orodja za učenje in poučevanje na daljavo, in sicer Moodle (prostodostopna) in MOOC (odprta javnost), vendar se zdi Wikiverza enostavnejša, ker ne zahteva mpntaće programa na inštitucionalni strežnik. Zaradi maksimalne odprtosti Wikiverza za ocenjevanje študentskih izdelkov ni primerna. Obstajajo pa tudi škodljive intervencije, ki škodujejo Wikipediji in sestrskim spletiščem – vandalizem. A vandalizem ne predstavlja nobene resnejše grožnje, saj lahko članke razveljavimo.

Avtor

Pred začetkom t.i. delovanja interpretacijske šole v 60. 20. stoletja letih je bila veda večinoma usmerenja k avtorju. Tako je nastala bibriografija kot literarnovedni žanr (Ivan Prijatelj - Duševni profili slovenskih preporoditeljev; Anton Ocvirk - Levstokov duševni obraz; zbirka Znameniti Slovenci; zborniki o velikih ustvarjalcih, njihovih korespondencah, postavljanje spomenikov ...) Naslednja generacija literarni zgodovinarjev je pozornost z avtorja k besedilu - prepovedano se je bilo spraševaji, kaj je avtor s tem želel povedati. Primeri: knjiga Lirika, epika in dramatika (Matjaž Kmecl, Helga Glušič ...), zborniki Obdobja, Tone Pretnar pa je govoril o avtonomnosti in nedotakljivosti besedila. V 80. letih se pozornost ponovno preusmeri, in sicer k bralcu(njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju). Razvile se je literaura za bralca (za razliko od "elitne literature", ki je "avtorska literatura"). Zaradi pojava mnogo demokratičnih sprememb so se nekatera besedila izgubila svoj pomen, saj je bilo vrednotenje nekoč dručano, danes pa se teža pomembnosti besedila določa tudi v razmerju do bralca.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim primadamo. Med motivacijami je včasih težko razločevati. Razmišljanje, da brez etike ni humanistike, je precej napačno, saj je etičnost lastnost humanističnega odnosa do sveta. Etično problematičnost zasledimo v avtorjevem napuhu (samopoveličevanje, prestiž, znanstvene prevare). Napuh povzroči neetično ravnanje do kolegov, denimo, da avtorji izumljajo lastne termine in se identificrajo za njihove utemeljitelje, od drugih pa zahtevajo njihovo upoštevanje. Neetično je tudi, kadar predelanega gradiva, ki smo ga uredili, ne ponudimo drugim v obdelavo. Neetična motivacija za pisanje je obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) - skrajna, bolezenska oblika pisanja. Pri leposlovju je (večinoma) način pisanja pomembnejši od same vsebine. Elitneži velikokrat pišejo tako, da jih mnogi ne razumejo, saj s tem želijo pokazati, da so nekaj "več". Takšna literatura je žaljiva do bralca, saj pri njem povzroči "občudovanje avtorjeve avtoritete" in sram, če prizna, da besedila ne zna razumeti. Taki avtorji so prepričani, da so nezmotljivi, pisanje za splošno javnost pa se jim zdi nekaj slabega, saj bi se s tem po njihovem mnenju prilagajali nizkemu okusu. Nemci so si ismislili izraz Literatenliteratur, ki ima zaradi očitka neberljivosti tudi slabšalni pomen. Pozorni moramo biti na to, da ne spregledamo avtorjevega namena, in da se potrudimo razumeti besedilo tako, kot je bilo zapisano, čeprav si ga, seveda, lahko interpretiramo po svoje. V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih, in sicer:

• za vsakdanjo sporazumevanje;
• leposlovno;
• strokovno in znanstveno;
• publicistično (novinarsko).

Izbira jezika

V primeru, da pišemo za globalno raven, bomo uporabili angleščino (lingua franca); če pišemo za domačo publiko, pa slovenščino. Vključeni smo v mednarodno izmenjavo znanja, kar lahko izkoristijo tuje založbe, da izdajo novo knjigo brez stroško, saj jih pokrivajo slovenski projekti. Strah pred tem, da bi se slovenistčna znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih, je vendarle pretiran. Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj, še preden je to postalo eden od kriterijev za državno financiranje. Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke od leta 1950 dalje. Angleščina je kmalu prevladala nad deležem ruščne in nemščine ter je danes skoraj edini jezik v teh dveh rubrikah. Slovenski jezik in literatura težko vzbudita mednarodno zanimanje. Angleške objave so v priviligiranem položaju, saj večina literature pripelje do njih. Prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okvirju sta pogoj, da so lahko objave vplivne izven domačega jezika in stroke. Slovenska Wikipedija je zaživela, da bi se vanjo pretočiala strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v sloveščini.

Izbira teme

Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema, za človeka pa kazalec življenjskega standarda. V akademskem svetu nam izbiro tem narekujejo nadrejeni (profesorji, mentorji itd.). Vendar je to na nek način tudi dobro, saj bi se drugače ukvarjali samo s temami, ki nas zanimajo. Naklonjenost določeni temi ne pomeni vedno predispozicijo za dobro raziskovalno delo. Tem, ki ne poznamo ali nam ni ravno najljubše, zahtevajo večjo koncentracijo. Če neprestano ponavljamo iste teme pri diplomskih, magistrskih ali doktoratskih nalogah, to ni ravno smiselno. Pomembnost se določa v mednarodnem okolju, zato med pomembnejše teme spadajo tiste, s katerimi se ukvarja več strokovnjakov in piscev. Med to ne uvrščamo slovenskih tem, saj predstavljajo le manjši del razprav o jezikoslovju in/ali književnosti. Na lestvici pomembnih del se dogajajo spremembe z vključevanjem spolnega filtra (ženske teme), skozi žanrsko perspektivo (homor, zgodovinski roman), motivne perspektive (tematizacija drugega) ... Prav tako je ogromno orodij tudi v znanosti. Zato nam ni potrebno "prežati" na teme, ki v javnosti veljajo za osrednje ali temeljne.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, spretnost, ki se jo je potrebno naučiti. V osnovni šoli se učence nauči pisati ročno, saj pisanje krepi inteligenco in pomaga pri pomnjenju črk. Tako tipkanje kot pisanje spadata med haptične oziroma tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne. Wikivir in Wikiverza sta ustrezni spletišči za skladiščenje slovenske literarne klasike v javni lasti, saj sta dostopna vsakomur. Besedila na teh spletiščih so bila digitaliziranam saj drugače čez dvajset let ne bi bila več dosegljiva in berljiva.

Usoda avtorstva

Če si nekoč veljal za avtorja, je to pomenilo, da si pripadal ustvarjalni eliti; to je prinašalo družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Visok ugled avtorstva je viden pri avtorjevih zahtevah, da naj lektorji, uredniki itd. čim manj spreminjajo besedila. Nekateri avtorji tudi po tem, ko so pravice že prodali, še vedno ne želijo razpolagati s svojimi deli.

Soavtorstvo

Ko na Wikipediji in sestrskih spletiščih posegamo v besedila, tega ljudje ne smejo razumeti kot kritiko, vendar kot medsebojno sodelovanje. Pravila soavtorjev (sourednikov) so na Wikipediji dokaj utrjena, izhajajo pa iz enciklopedičnega pisanja, ki je bilo tudi skupinske narave. Wikiknjige deklerativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu. Ker gre za daljša besedila, kjer je avtorski delež posameznika očitnejši kot na Wikipediji, predvidevajo nekj ena začetku zeznam vseh sodelujočih ali vsaj najplodovitejših sodelavcev. Pravila za oblikovanje nekega teksta z drugimi so:

1. vprašanje delitve dela in zaslug za delo postaviti v oklepaj;
2. odprtost pri spremembi in usklajevanju avtorstev;
3. zatreti ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvari same;
4. zaupanje sodelavcem;
5. pustiti soavtorjem pravico veta na vsebine, s katerimi se strinjajo;
6. v ospredje postaviti vsebino in ne avtorja.

Objavljanje

Kar šteje, so objave, zato je koncept avtorstva najbolj povezan z objavljanjem. Včasih je bilo dela težje objavljati, kot je danes objavljanje člankov na spletu. Danes "postaviti besedilo" predstavlja naložiti besedilo na neko spletno stran. Če bo to mesto obiskovano množično, pomeni postaviti besedilo hkrati tudi objaviti besedilo. Cilj objavljanja je, da članke bere čim več ljudi (spletni časošisi, blogi, forumi itd.). Teksti na Wikipediji in Wikiviru so med zadetki na vrhu, za besedila na Wikiverzi pa tega ne moremo trditi. Wikiverza je sklop učilnic, kjer so teksti namenjeni lokalni (razredni) rabi.

Množični um ali pametna množica

Moderna množica prisega na red, deluje zavestno, ukvarja se s storivenimi dejavnostmi in duhovnim delom. Včasih množica opravi naloge in rešuje določene probleme boljše kot njeni posamezniki, kar dokazuje Wikipedija.

Množični um, kolektivna pamet/zavest, množična zavest so izrazi, ki označujejo način organizacije znanja v informacijski družbi. To je znanje, ki ga uporabniki spleta uporabljajo na mnogih spletiščih; je javno dostopno in se stalno dopolnjuje. Znanje mora biti (za razliko od materialnih dobrin) zastonj.

Ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier je izrazil kritiko. Meni, da lahko čisto vsak sodeluje pri oblikovanju informacij, kar predstavlja grožnjo zahodni civilizaciji, ki temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti, v političnem smislu pa na reprezentativni demokraciji. Vsak lahko objave prireja za lastno korist. Prav tako očita, da je Wikipedija primer "vladavine drhali"; ostro napada anonimne urednike, ki se norčujejo iz resnih strokovnjakov. Trdi, da možnost prostovoljnega objavljanja na Wikipedijo podpira le organizacijo obstoječega znanja, ne pa tudi kreiranje novega.

Avtorske licence

Rezultat pisanja je besedil. V pravu je definiran kot intelektualna lastnina. Ob tej se je oblikovala specifična zakonodaja, ki se imenuje copyright ali avtorske pravice. Težave v zvezi z avtorskimi pravicami se dogajajo v glasbi, filmu, fotografiji itd.

Creative commons

Creative commons ("ustvarjalna gmajna") je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Ta pojem je uveljavil Lawrence Lessig. Creative commons najprej ponuja tekste in nato dodaja pod kakšnim pogojem.

Vrste licenc cc so naslednje:

• Priznanje avtorstva – delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja. Dovoljena je izdelava izpeljanih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno;
• Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA) – Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščenega dela (copyleft);
• Nekomercialno – Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave samo za nekomercialen namen. Wikipedija takih del ne sprejema.
• Brez predelav (no derivative works – ND) – Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, ki je opremil s svojim delom, tudi spremenil. Licence cc redno uporablja medijska hiša AI Jazeera, PLOS (Public Library of Science).

Copyright

Copyright ("Zakon o avtorski in sorodnih pravicah") je ime avtorske zakonodaje, ki ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (računalniški programi), glasbena, dramska, filmska itd. Ščiti jih pred zlorabo, kar je lahko nepooblaščeno razmnoževanje in dristribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela in objava takega izvedenega dela.

Avtorska zakonodaja preganja kršitve avtorskih pravic, kadar lastniki zaradi takega početja kršitelja utrpijo finančno škodo. Se pa avtorji obračajo na sodišča tudi, kadar so kršene njihove moralne avtorske pravice (nekorektnost ali odsotnost citiranja).

Copyrigth sestoji iz treh konceptov, in sicer:

1. pri intelektualnih proizvodih je preveč poudarjen avtor (avtorstvo);
2. zrasla je iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem zato težje prilagaja (na internetu);
3. intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino in ne kot javno dobrino.

Po avtorski zakonodaji izvirno delo pomeni vsaj minimalna količina kreativnosti. Kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji, ki se potrdi v pogodbi.

Če je nastalo izvedeno delo (film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, prevod...) z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela avtorske pravice, med temi je pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik, delo damo na razpolago (razpečavanje) v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo. To je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oziroma pošteno uporabo ("fair use"), ki je neprofitna (nepridobitna). Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju. Avtor, ki je zainteresiran za ohranitev pravic, mora v pogodbo sam dodati člen, da avtorske pravice zadrži pri sebi. Moralne pravice zajemajo intelektualne proizvode, ki so izdelani v manj kot 200 izvodih (npr. grafike) in dajejo avtorju omejeno pravico preprečiti uničenje svojega lastnega dela.

Bralec

Prost dostop

Velja prepričanje, da mora biti prosto dostopno osnovno, srednje in visoko šolstvo. K prosti dostopnosti šolskega znanja pripomorejo zastonj učbeniki. Prosta dostopnost znanja zunaj šole ni samoumevna (za muzeje in galerije plačujemo vstopnino, za knjižnico članarino, za revije, časopise in časnike naročnino ...). Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij, postopoma povečuje njihovo lahko dostopnost in neplačljivost.

Hramba besedil in enciklopedičnih informacij na Wikipediji in Wikiviru je zanesljivejša kot na strežnikih domačih inštitucij. Velika mednarodna spletišča sploh ne diskriminirajo slovenščine, prej bi lahko to očitali domačim povzpetniškim inštitucijam. Dokaz vključenosti slovenščine in lokalnih kulturnih posebnosti pri Googlu so dudli s slovenskimi motivi.

Googlove knjige v javni lasti ponuja ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library of America (DPLA) in HathiTrust Digital Library zastonj, podobno kot za evropske knjižnice počne to Europeana.

Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so: vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija. Večkrat jim sledi beseda "skrivnost". To so področja, pri katerih se sodobne skupnosti in posamezniki znotraj informacijske družbe ne bi smeli zgledovati. Informacijska družba si zaradi specifičnega značaja informacije lahko privošči kooperativnost, ki je civilizacijsko višja oblika odnosov.

EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena.

Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od okoli 1990 dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo. Razlikovati je potrebno med:

• prosto vsebino – besedila, informacije lahko poljubno spreminjamo;
• prostim dostopom – ne predvideva in ne dovoljuje poseganja v vsebino.

Izrazov s pridevnikoma "odprti" in "prosti" je več:

• odprti podatki (open data) = podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu;
• odprti dostop (open access) = kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu;
• prosta vsebina (open content) = kako doseči svobodno dosegljivost virov (literature, videa, fotografij);
• prosto znanje (open knowledge) = podobno kot odprti podatki, vendar širše: znanstveni, geografski in zgodovinski podatki, glasba, film, knjige, vladne in druge upravne informacije;
• prosto izobraževanje (open education).

Kopiranje je v tej kulturi v redu, če navedemo avtorja dela, ki smo ga prekopirali.

Med izrazoma prost in odprt poskušajo razlikovati pri projektu Open Access Slovenia:

• prosti dostop (free OA) = brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu;
• odprti dostop (libre OA) = brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija.

Za licence cc se previdni slovenski založniki neradi odločajo, bolj posegajo po njih samozaložniki. Prosti dostop pomeni, da lahko kdorkoli kjerkoli kadarkoli pristopi do neke informacije. Licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL sta primera prave proste dostopnosti in opisujeta dostopnost Wikimedijinih spletišč. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati.

Obstaja več "barv" dostopa:

• zlati prosti dostop označuje dostop, ki ga je zagotovil založnik. Običajno gre za recenzirane revijalne članke;
• zeleni prosti dostop označuje dostop, za katerega je poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. Običajno gre za predobjave ali poobjave. Založbe ne ponujajo člankov v branje zastonj, ampak stroške zaračunavajo avtorjem ali njihovim inštitucijam;
• sivi prosti dostop označuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je načeloma težko priti: diplome, doktorati, konferenčna področja in izvlečki;
• hibridni prosti dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije. Gre predvsem za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost;
• zakasnjeni prosti dostop je objava, ki pride v prosti dostop po določenem obdobju blokiranja proste dostopnosti, na primer v zamiku enega leta po objavi;
• platinasti prosti dostop označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji (inštitucija, država). Slovenske znanstvene objave na spletu najbolje označuje ta oznaka.

Pobudniki proste dostopnosti so akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice ter znanstvena ministrstva držav. Ovirajo pa ga akterji, ki imajo od trenutne trgovine z znanstvenimi besedili največ koristi (založniške hiše). Najboljša rešitev v dani situaciji je ustanavljanje digitalnih besedilnih skladišč, kjer avtorji arhivirajo svoja besedila.

Prosto dostopne revije najdemo v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka, vendar je treba biti pozoren na oznako OA, saj je med njimi veliko takih, ki svoje storitve avtorjem drago zaračunavajo.

Akademske inštitucije, delujoče v duhu prostega dostopa, spadajo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies).

Založbe

Kar se zapiše na Wikipediji, postane javna last. Tako mislijo promotorji avtorske licence cc, aktivisti na Wikipediji, akademske inštitucije in drugi. Med temi je izstopal internetni genij in heker Aaron Swartz. Bil je pisec, programer in aktivist. Bil je tudi soavtor licence Creative commons. Leta 2011 je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov (JSTOR in MIT - 4,8 milijonov člankov) ter omogočil zastonj dostop do njih. Leta 2012 sta ga založbi stisnile v stisko, in sicer z drastično milijonsko tožbo in pretnjo dolgega zapora (35 let). Izpuščen je bil s plačano varščino. Januarja 2013, v svojem stanovanju v New Yorku se je obesil, najbrž zaradi izčrpanosti, strahu in negotovosti. Točen razlog ni znan (Taren Stinebrickner-Kauffman, Aaronova punca), saj dan prej mu je bila ponujena možnost "izbrisa" tožbe.

Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja blokira pot socialnemu idealu družbe samostojnih kreativnih posameznikov. Založbe so segment kulturne produkcije in obravnavajo bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti. Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki in ovira prehod objavljanja informacij na splet. Njihova ciljna publika se oži na tiste, ki računalnikov niso vešči. Založbe znanstvenih objav že dolgo ne zalagajo več; če že, samo organizirajo pripravo publikacij in njihovo distribucijo. Pisci znanstvenih razprav natančno poznajo svoje bralce in knjižnice (zainteresirane za nakup), zato založbe kot posrednika ne potrebujejo. Če že, se za založbo odločijo zaradi domnevnega ugleda (torej prestižnih razlogov) in predsodkov do samozaložbe.

Nove izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav "predatorskih založb" (predatory open access publishing), ki postavljajo revije na splet po principu zlatega prostega dostopa. Urednike in recenzente privabljajo tako, da jim namesto uredniškega honorarja ponujajo dve zastonj objavi v svojih časopisih. To pa je seveda mamljiva ponudba, saj se sicer cena objave članka giblje nekje med 90 $ in 500 $. Primer je Science Publishing Group.

Repozitorji

Podatka o vplivnosti nekega članka sta dva: številke o citiranosti in številke o branosti objave. Podatki o branosti neke objave so bolj pomembni, saj potrjujejo dejstvo, da je treba raziskave še naprej financirati.

Obiskanost neke spletne strani lahko merimo na dva načina: z zastonjskimi števci dostopa ali pa z Googlovo analizo obiska.

Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, izmenjavi novih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.

Profesor Hladnik predlaga financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet; lahko bi bilo plačilo vsebin zajeto v ceno pomnilniških enot ali v ceno fotokopiranja. Na Slovenskem je v veljavi avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici. Prosti dostop je v soglasju s principom prostovoljnega prispevanja in v nasprotju s profitno usmerjenim objavljanjem.

Glavni namen repozitorjev je trenutno arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje spise na:

• Pedagoški fakulteti v Ljubljani (PeFprints);
• Univerzi v Mariboru (Digitalna knjižnica UM);
• Univerzi v Novi Gorici;
• Univerzi v Ljubljani (Repozitorij Univerze v Ljubljani).

Slovenski akademski repozitorji so združeni v Nacionalnem portalu odprte znanosti.

Objavljanje na spletu na nek način vpliva na slog pisanja, saj se avtorji prilagajajo širši množici bralcev, ki narekujejo bolj poljudnejši izraz. Slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju.

Dnevno se objavlja tudi na forumu SlovLit, ki deluje od leta 1999 in je odprtega značaja. Lociran je na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Stefan, kjer so ponudili prostor in začetno pomoč zastonj. Tu so objavljene napovedi dogodkov, kazala novih revij in knjig, komentarji, polemike ... Pošiljatelji objave prispevajo zastonj.

Varovanje zasebnosti

Obstajajo različni razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja, na primer: strah pred njihovo velikostjo; prihajajo iz Amerike; nezaupanje v dobre namere takega početja; strah pred veliko ceno, ki jo bo nekoč treba plačati za digitalne informacije; strah pred možnostmi zlorabe ...

Posamično ni enako zasebno in skupno ni enako javno.

Varuhi človekove zasebnosti so razpeti med dve stvari: po eni strani bi radi vse ugodnosti, ki jih prinašajo zbrani osebni podatki; po drugi strani pa se nadzora nad seboj, brez katerega se zbirka osebnih podatkov ne more oblikovati, otepajo (ker s tem izgubljajo osebno svobodo).

Nedolgo nazaj je slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov uveljavljal Urad informacijskega pooblaščenca. Prepovedal je Googlov projekt Street view, saj je bilo zahtevano, da zamegli obraze posameznikov, ki so bili ujeti na fotografijah. Prav tako je precej škodil besedilnemu korpusu Nova beseda, ker je prepovedal iskanje po imenih in priimkih. Slovenski uradniki si prizadevajo za privatizacijo informacij, in sicer dajejo prednost človekovi zasebnosti v škodo javne blaginje.

Kredibilnost

V današnjem, sodobnem svetu lahko na internet objavlja praktično vsak, zato moramo biti pri spremljanju objav, člankov itd. tam pozorni in previdni ter presojati, ali so informacije tudi verodostojne. V ta namen moramo avtorje, medije, starost dokumenta, odmev v javnosti, dejstva raziskati. Če vemo, da je avtor uveljavljen strokovnjak, mu seveda lahko zaupamo. Zaupanje se lahko izkaže neupravičeno, če avtorjev ugled preverjamo na napačnem mestu (časovno obdobje, področje kompetenc ...). Avtorju, ki je v svoji stroki neprofesionalen, pravimo deletant ali amater. Do mlajših avtorjev smo velikokrat bolj nezaupljivi, ampak to se pogosto izkaže kot neupravičeno. Po navadi raje zaupamo starešjim avtorjem, ki jih imamo za izkušenejše in modrejše. Mlajši avtorji imajo sicer manj življenjskih izkušenj, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu, o katerih se starejšim ne sanja.

Aktivizem

K spremembi v dojemanju znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno znova zmoti raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno.

Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist; med drugo vojno so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu. Biti aktivist pomeni aktivno delovati v kakšnem društvu ali gibanju. Danes poznamo več vrst le-teh, in sicer: feministične, ekološke, mirovne, humanitarne, politične itd. Aktivizem povezujemo z levimi in liberalnimi nazori ter gibanji, čeprav tudi nezanemarljiv delež konservativno usmerjene populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja.

Znanstveni aktivizem nekatere fakte posploši in izpusti vsa dejstva, ki ne ustrezajo namenu. Razlikovati je potrebno med aktivizmom in kritično refleksijo. Slednja si za razliko od aktivizma lahko privošči odmik od predmeta opazovanja. Kritična refleksija je za naše delo nujna, medtem ko je aktivizem nezaželen. Aktivizem je tudi slep za pomisleke in nasprotne argumente. Namesto na razum se nanaša na čustva. Aktivizem zavrača statistične podatke. Kritično mišljenje je pesimistično in je enako nezaupljivosti.

Izobraževanje je bilo namenjeno oblikovanju kritične zavesti. Potrebno je razmišljati s svojo glavo – pravilno, etično in pametno.

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco (vezanost):

• pozitivna*** – pripomore h kredibilnosti (inštitucije zaposlijo samo tiste, ki so se s svojim dobrim delovanjem že izkazali);
• negativna – inštitucije zavirajo objavo prelomnih odkritij, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine (to bi ogrožalo delovanje utečenih modelov).

Na samozaložbo velikokrat gledamo slabšalno, ampak to ni več nujno znak nezanesljivosti. Ko se pojavi digitalni tekst, postaja samozaložba vedno pogostejša. Na področju znanstvenega objavljanja je manj pogosta (bolj običajna v leposlovju). Pri takšnih besedilih je potrebno biti previden, saj niso šla čez recenzijski ali uredniški postopek. Da za takšno objavo ne stoji nobena inštitucija, obstaja več razlogov: avtor je bil neučakan, se je sprl z založnikom, ali pa išče alternativne načine objavljanja.

Preden začnemo s pisanjem nečesa, kar želimo objaviti, je potrebno preveriti in filtrirati informacije. Problem so ljudje, ki namenoma predstavljajo in ponarejajo lažne novice, kar je ilegalno in neetično. Za to so soodgovorni tudi ljudje, ki naivno in brez premisleka verjamejo vse, kar preberejo.

Strokovno recenziranje

Strokovni recenziranje (angl. peer reviewing) je postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekrediiblnih. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena skupnost priznala kompetenco za recenziranje. To so po navadi uredniki časopisov, zbornikov, knjig itd.

Z recenziranjem se vzdržujejo standardi kvalitete.

Formaliziran recenzijski postopek je eden od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije. O objavi odloča urednik in ne recenzent. Urednik v posameznih spornih primerih presodi, ali bo upošteval recenzentovo mnenje ali ne, katero od dveh različnih recenzij bo upošteval in ali bo v dvomu vključil še tretjega recenzenta. Recenziranje preprečuje objavljanje nepreverjenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.

Zaradi izčrpane pristrankosti, samovolje in napak v recenzentskih postopkih znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju. Med to spada javno recenziranje (open review/open peer review/anonimous peer review).

Slepa recenzija – avtor ne ve, kdo je recenzent njegovega dela. Dvojna slepa recenzija – avtor, ne ve, kdo je recenzent, in recenzent ne ve, kdo je avtor razprave. Anonimno recenziranje skrbi za ohranjanje znanstvenih standardov.

Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, zavrnitev in pogojni sprejem.

Določena uredništva so formalizirala recenzijski postopk tako, da recenzenti svoje opombe zapisujejo v obrazec:

• določijo tip članka;
• tematsko področje;
• presodijo ustreznost naslova;
• poročajo o obsegu članka in predlagajo, če je potrebno, njegovo krajšanje;
• ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka;
• pri člankih v tujih jezikih se glede na uredniško politiko in značaj besedila odločajo, ali naj bodo objavljeni v tujem jeziku ali v prevodu;
• označijo jezikovno plat članka;
• presodijo slog članka;
• izrečejo se o primernosti terminologije;
• pregledajo članek po tehnični plati;
• izrečejo se o izbiri teme (je aktualna ali ne);
• izrečejo se o metodi;
• pregledajo reference;
• naštejejo morebitne napačne trditve in nedoslednosti.

Recenzenti na koncu določijo ali je:

• članek primeren za takojšnjo objavo;
• članek primeren za objavo, a lahko počaka na eno izmed naslednjih številk;
• članek primeren za pogojno objavo.

Uredništvo po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.

Pravopis

Če je v besedilu pogosto prisotna pravopisna in slogovna nepravilnost, podvomimo v verodostojnost objav. Napake kažejo na avtorjevo slabo jezikovno kompetenco.

Ločila

Pokazatelj avtorjeve pravopisne kompetence je razlikovanje med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—).

• Vezaj: <->, med besedama je stičen.
• Pomišljaj: <Ctrl> in <-> (numerični), med besedama je nestičen.
• Dolgi pomišljaj: <Ctrl> + <Alt> + <-> (numerični). Dolgi pomišljaj se redko uporablja, in sicer samo za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali pa ne smemo razdeliti na manjše. Je nestičen in stoji samo med povedmi in nikoli znotraj povedi.

Drugi indikator so narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»___«), drugače sta še narekovaj zgoraj/zgoraj ("___") in vejični narekovaj spodaj/zgoraj („___“). Tuji narekovaji niso primerni.

Enojne narekovaje zgoraj/zgoraj uporabljamo samo za označevanje pomenov besed (angl. default, slov. 'privzeto').

Dvopičje pravopis obravnava kot levostično ločilo. Dvopičje ni potrebno pred naštevalnim nizom in kadar uporabljamo v povedi npr., itd., itn., ipd. ...

Tropičje ali tripičje je nestično ločilo. Tripičje je alternativa vezniku itd. Pred njim ni vejice.

Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli besedil, kadar je vejica prešibka, pika pa premočna.

Velike začetnice

Kadar zapisujemo naslove kolon ali vrstic v tabelah, uporabljamo veliko začetnico. Znotraj posameznih celic se priporoča raba male začetnice, razen ko gre za cele stavke ali imena.

V alinejah uporabljamo veliko začetnico, ko alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. V tem primeru morajo biti potem vse alineje take. Lahko si olajšamo zadevo z uporabo podpičja (in je vse z malo, ker je del povedi).

Drugo

Spol se veže na osebek. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka (To mesto so Jesenice). V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost

Besedila je potrebno obvladati po pravopisni in tehnični plati. Upoštevati moramo tehnične parametre.

Formati besedil

Računalniške formate besedil se prepozna po končnicah v naslovih dokumentov:

• txt pomeni golo besedilo (forumi, npr. SlovLit);
• doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo;
• htm ali html pomeni spletno besedilo;
• pdf pomeni natisljivo besedilo;
• besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu ipd. nimajo končnic.

Uredniki avtorjem pogosto naročajo, naj tekste oddajo v formatu rtf ali odt (sta nekomercialna oblika formata doc in docx).

Če bomo direktno v besedilo vnašali popravke, se priporoča doc, docx ali rtf format besedila. V pdf format shranimo samo, ko smo prepričani, da popravkov ne bo več (težavno jih je popravljati).

Slikovni format je neodpustljiv, besedila ni mogoče kopirati, označiti z miško, jih popravljati ...

Besedilo v wikijih

Pišemo direktno v okno, ki se odpre, ko pritisnemo zavihek Uredi. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične grafe in vstavljamo slike.

Navodila za uporabo wikijev so precej enostavna, in sicer:

• za odstavek pustimo eno prazno vrstico;
• za seznam po alinejah vsaki enoti na začetku vrstice dodamo zvezdico;
• naslove obdamo z enačaji (število teh je odvisno od ravni);
• ležeči tisk označimo z dvema apostrofoma;
• krepki tisk označimo s tremi apostrofi;
• povezave naredimo z oglatimi oklepaji;
• sliko vstavimo preko menija;
• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami;
• presledek na začetku vrstice naredi na zaslonu okvirček z besedilom;
• posebne oznake so za prelom vrstice <br>, vodoravno besedilo <hr> in centriranje besedila <center>;
• posebni oznaki sta za začetek <poem> in konec pesemskega besedila </poem>;
• v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev.

Vaje v Wikijih

Najpogostejše napake začetnikov na Wikipediji se nanašajo na:

• preintenzivno členjenje na odstavke;
• mašila, ki ne spadajo k enciklopedičnem slogu;
• prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom;
• dobesedno prevajanje iz drugih jezikov.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Pripombe lahko sporočimo ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil …) ali pa direktno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Ko želimo pripombe napisati direktno v besedilo, označimo tekst, ki ga želimo komentirati, in nato z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb.

Na wikibesedila popravke vnašamo direktno, za komentiranje imamo te možnosti:

• pogovorna stran besedila;
• pogovorna stran avtorja;
• če besedilo nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko odpremo samostojno stran na Wikiverzi;
• znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden: <!-- komentar -->;
• s predlogo: {{redakcija|beseda z napako|beseda s popravljeno napako}}.

Navajanje

Srce humanistične znanosti je citat, reprodukcija plus navedba vira. (W. Blackwell v najavi predavanja na King's College v Londonu 17. jan. 2013.)

Čemu sploh citiramo

Citiranje dela besedilo prepričljivejše, olajša razumevanje in poveča njegov učinek.

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost, ampak v kakšno drugo funkcijsko zvrst. Sklicevanje je znamenje strokovnega pisanja.

V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali pa so v samostojnem odstavku in opremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del. Neplačljiva je zato, ker uporabimo le manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. V akademskem pisanju naj delež citatov iz leposlovja ne bi bil večji od 20 %. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, kaznivo pa ni.

Prepisovanje

O prepisovanju ali plagiranju govorimo, kadar nekdo tuje znanje prodaja kot svoje. Takšno početje ima pravne posledice le, ko delo nekega avtorja še ni v javni lasti (70 let po smrti avtorja). Običajno plagiatorji prepisujejo zaradi lenobe. Intelektualna kleptomanija je sistematično prilaščanje tujega, vendar je včasih ta težko dokazljiva.

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.

Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi. V Sloveniji uporabljamo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science (WoS). Na internacionalni ravni je za naravoslovje: SCI (Science Citation Index, medtem ko sta za humanistične discipline: SSCI (Social Sciences Citation Index) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index).

Na internetu je zastonj citatna podatkovna zbirka Googlovega učenjaka (Google Scholar). Uporabniku izračuna h-indeks (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane). Znanstveno ministrstvo ga ne upošteva.

O citiranosti slovenskih raziskovalcev lahko preverimo preko povezave Naši v WoS in Scopus ter v Sicrisu.

Kriteriji za uvrstitev v podatkovne zbirke so: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost itd.

Problematično je, ko vključenost v citatne baze odloča o oceni odličnosti znanstvene revije. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže na stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij. Višji kot je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in bolj se ceni avtorje, ki v njih objavljajo.

Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo rezultate znotraj posamezne discipline.

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse zajete revije so iz angleškega govornega območja.

Pogosto uredništva manipulirajo s faktorjem vpliva. En način je na primer s prisilnim citiranjem (citiranje prehodnih člankov v isti reviji), kar je zelo moralno sporno.

Znanstvena skupnost se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je faktor vpliva. Zavzema se za prosto dostopnost objav na internetu pod licenco cc, za sprostitev dolžine člankov, slik in prilog, za enakopravno upoštevanje podatkovnih zbirk in monografij ter upoštevanje citiranja primarnih virov. Dvomi v IF so pripeljali do predloga zamenjave faktorja vpliva z Googlovim algoritmom za rangiranje strani (oziroma kombinacija obeh algoritmov). Algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število in kvaliteto povezav na teh.

S časom je nastal še en citatni indeks v okviru Open Citations Project, ta je Open Citations Corpus (OCC).

Za članke na Wikipediji dobimo podatke o branosti (audience measurement) med Podatki o strani.

Slovenske znanstvene revije

Slovenski literarni zgodovinarji objavljajo v naslednjih slovenskih znanstvenih revijah (najkvalitetnejše):

• Primerjalna književnost;
• Slavistična revija;
• Dve domovini;
• Jezik in slovstvo;
• Razprave SAZU;
• Studia mythologica Slavica;
• Phainomena;
• Traditiones;
• Slavia Centralis.

Za posamezna področja so pomembne še:

• Otrok in knjiga;
• Sodobnost;
• Dialogi.

V tujih je razprave o slovenski književnosti možno najti v revijah:

• Slovene Studies;
• Philological studies;
• Slavia Meridionales;
• Slavica tergestina;
• Wiener Slavistisches Jahrbuch.

Citatni slogi

Vsak citatni slog ima svoje dobre in slabe lastnosti. Glavni citatni stili so:

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede);
• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika);
• AMA (medicina, biologija);
• čikaški (naravoslovje, splošno);
• wikipedijski.

Poleg teh so poznani tudi: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver itd.

Načeloma se pisci odločajo med čikaškim in MLA-jevim slogom:

1. čikaški letnico porine takoj za avtorjevo ime (postane neroden, kadar publikacija nima avtorja);
2. MLA-jev slog pa je prepoznaven po naslovih del v kratkih sklicih.

Za potrebe literarnovednega pisanja je, ne glede na izbiro citatnega stila, dovolj, če navedemo najpomembnejše dele bibliografske enote:

• avtorja;
• naslov.

In glede na vrsto objave še:

• ime spletišča in datum pri spletni objavi;
• kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi;
• naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku;
• naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji;
• naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku.

Tehnika citiranja

Citat je iz dveh delov: iz navedenega besedila in iz navedbe vira citata. Citat je od piščevega lastnega besedila ločen z narekovaji ali postavljen v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata je v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila le kazalka, ki je lahko v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.

Opombe

Nekoč so v opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka zapisovali literaturo, na katero se je avtor skliceval. Danes skušamo citiranje čim bolj poenostaviti in opombe prihranimo za nebibliografske podatke. Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. V Novi pisariji na Wikiknjigah so opombe čisto na koncu, medtem ko so v pisni obliki na dnu strani (zaradi preglednosti).

Kratki sklici

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu. Na primer:

• Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)
• »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Pri kratkih sklicih včasih odstopamo od pravopisa.

Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili. Uredniško poenotenje navajanja literature je nujno, saj tako je publikacija bolj urejena in posledično vredna zaupanja.

Označevanje navedkov

Navedke lahko označujemo z:

• narekovaji;
• odstavkom in drugačnim črkovnim rezom;
• izpuščanjem iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje.

Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto tropičja na začetku zapišemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju; končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka.

»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj me muza obdari.

Odstavčno ločenega navedka, ki je povrhu v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjig, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, iz TV-oddaje ...

Če imamo opravka z viri v dveh verzijah (v tiskani in v digitalni) navedemo oba, najprej pa zapišemo tiskanega.

Citiranje citatov iz drugih del je sprejemljivo, kadar prvotni vir ni dosegljiv. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Viri in literatura

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih, kjer viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične in metodološke pripomočke za raziskavo.

Obstajajo opozicija primarni : sekundarni, ki se nanaša na materialno podlago virov in na način dostopa. V znanosti je priporočljivo citirati samo iz primarnih virov (tekstov, ki smo jih držali v rokah). Iz sekundarnih virov je sprejemljivo, ko je primarni vir nedostopen.

Zaslon in papir

Pisatelji pišejo na zaslon, upoštevajo tudi tiskano objavo, saj samo ta prinaša točke, od katerih je odvisna njihova profesionalna usoda.

Študentje morajo svoje diplomske naloge, magisterije in doktorate oddati v trdo vezanem tisku.

Zaradi zahtev po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav ter možnosti komentiranja in popravljanja se strokovni časopisi selijo na splet (selitev podpira gibanje Open Access). Trenutno zraven izhajajo še v fizični obliki, nekoč pa bodo le še v digitalni. Zaradi vse cenejših tiskarskih storitev pa prehod od tiska na zaslon ne bo tako zelo hiter.

Spletne strani niso oštevilčene, zato citiranje s čim bolj natančnim podatkom o lokaciji (kot npr. pri knjigi ali članku) ni mogoče. Če obstaja možnost dostopa do celotnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografskemu navedku vira dodamo povezavo. Pri razporejanjih bibliografskih enot v spletni objavi nista potrebna postavljanje priimka pred ime in abecedno zaporedje avtorjev. Ne na zaslonu in ne na papirju ne smemo navajati celotnih URL-jev, ker so preveč spremenljivi, tipografsko težje obvladljivi in na papirju popolnoma neuporabni.

Zgledi

Kadar navajamo podatke o publikacijah, naredimo manj napak, če jih vzamemo iz Cobissa, ki ponuja tri oblike zapisa bibliografskih enot:

• polni;
• ISBD;
• COMARC.

Vsi trije so preobširni in prenatančni, moteča je tudi uporaba ločil, ki se ne ravna po slovenskem pravopisu.

Knjiga

Primeri citiranja na zaslonu:

• Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Primeri citiranja na papirju:

• Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Če je knjiga dostopna v digitalni in tiskani obliki:

• Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). COBISS Wikivir. Internet Archive.;
• Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org.

ali

• Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku

Priporočljivo je citirati z dLiba ali Wikivira. Potrebno je navesti podatke o natisu, če so poznani. Podatka o straneh ne navajamo.

Primer citiranja (kratkega sklica) z Wikivira:

• (Kostanjevec 1907).

Če smo Kostanjevca brali na Kindlu:

• Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Članek v zborniku

Pri tovrstnih člankih je treba v Cobissu odpreti zapis o članku in zapis o zborniku.

Primer:

• Silvija Borovnik. simpozij/sim21/borovnik.pdf Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Primer članka, ki je dostopen tudi v obliki predavanja na videu:

• Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. COBISS Videolectures.net.

Poglavje

Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku. Zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje (na primer slovenske literarne zgodovine).

Primer:

• Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

ali

• Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda

Primer:

• Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. COBISS

Primer nenaslovljene urednikove spremne besede na zavihku romana:

• Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS

Razprava v reviji

Primera:

• Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS
• Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 61–73. COBISS

Če želimo izpostaviti, da je bil članek arhiviran na dLib:

• Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. COBISS dLib

V tisku:

• Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Ali bo revija zapisana s polnim imenom ali s kratico, se odločimo glede na bralca.

Članek v časniku

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran. Pred datumom ni ločil. Vrstni red = Ator. Nadnaslov: Naslov. Podnaslov datum COBISS

Primer:

• Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

Članek na dLibu

Obstajata dve vrti zapisov:

• na posamično avtorsko objavo, ki imajo urejene metapodatke;
• na celo številko v časopisu.

Primer članka s svojimi metapodatki:

• Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

Enciklopedijsko geslo

Običajno so to viri brez urejenih metapodatkov ter jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni.

Za sklicevanje zunaj Wikipedije ta ponuja dovolj zgledov, če kliknemo na izbiro Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook in druge, ki se med seboj razlikujejo v rabi narekovajev in drugih ločil, podčrtav, v zaporedju podatkov, navajanju avtorstva, datuma dostopa ipd.

Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, ker lahko iz zgodovine strani razberemo, kdaj je citat nastal. Avtorstva ne navajamo, saj jih je običajno več in se stran s časom spreminja.

Navedemo naslov gesla in spletišča ter datum:

• Planinska povest. Wikipedija 10. 1. 2012.
• Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.
• Planinska povest. Wikipedija 10. januar 2012.

Biografski članki so zdaj združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo ZRC SAZU.

Primer:

• Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.

V Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico.

Forum

Primera:

• Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.
• Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

V tiskani obliki dodamo podatek splet/na spletu.

Spletni tečaj

Primer:

• J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Izvajalca tečaja razberemo iz opisa predavanj.

Blog

Primer:

• Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču

Strokovni članki, objavljeni le na spletu, so redki. Običajno jim sledijo natisnjene verzije, zato moramo med viri kasneje dodati tudi te. Navedba imen spletišč (če imajo ime) je v virih obvezna. V primeru, da ni samoumevno, da je članek na spletu, viru dodamo Splet/Na spletu. Linkov pa ne kopiramo, temveč naredimo povezave na naslove člankov.

Primeri:

• Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
• Samo Rugelj. Javno iz zasebno v slovenskih medijih: Urbani portreti. Planet Siol.net 5. feb. 2014.
• ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014. - Pri tem primeru ne poznamo natančno avtorja in ni naslova za ta prispevek, zato je v oglatem oklepaju na kratko napisano, za kaj se gre.

Zapis v podatkovni zbirki

Primer:

• Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Diplomska naloga

Sklicujemo se na vse zadetke iskanja:

• Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Primer ene diplomske naloge:

• Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

Če se oznaka "Diplomsko delo" nahaja na platnicah diplomskega dela (če preverimo na fizičnem izvodu) oklepaji niso potrebni.

Pravilno je tudi navesti mentorja in mesto shranitve:

• Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Ko prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavi na prosojnice dodamo ppt, pptx, prosojnice ipd.

Primeri:

• Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx
• András Kornai. Language Death in the Digital Age. META-FORUM 2012 – A Strategy for Multilingual Europe. Bruselj jun. 2012, objavljeno na Videolectures 9. avg. 2012. Prosojnice.
• Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid

Dandanes so zemljevidi produkt državnega ali komercialnega kolektivnega dela, zato avtorjev in urednikov ne navajamo. Sklic se piše direktno pod zemljevidom.

Primeri:

• Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
• Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.
• Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.
• Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014.

Fotografija

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd. Wikiji slik ne številčijo samodejno. Avtorja se praviloma izpušča, razen če gre za avtorski umetniški dosežek.

Podobno kot fotografije se navaja tudi grafikone ali tabele.

Fotografovo ime navajamo v obliki Foto tainta, če menimo, da ima fotografija vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Ime fotografa izpustimo, kadar se podpiše z vzdevkom.

Na slovenski Wikipediji smemo objaviti le fotografije, ki smo jih posneli sami in tiste, ki veljajo za javno last. Tiste, ki spadajo v javno last, sodijo med freeware (brezplačne stvari) in se nahajajo na Flickerju, Instagramu, Panoramiu, v Wikimedijini Zbrirki …

Primeri:

• Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.
• Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.
• Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2. Bakrorez, med 1660 in 1673. Kartensammlung Moll.

Risba

Primer:

• Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Če bi bilo potrebno pojasniti za kaj se gre na sliki, to navedemo na kratko v oglatem oklepaju takoj za naslovom.

Glasbeno delo

Tako kot naslove del klasičnega slikarstva slovenimo tudi naslove glasbene klasike.

Primer:

• Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Radijska, televizijska oddaja in film

Avtor oddaje je ali urednik ali novinar. Namesto urednikovega novinarjevo ime zapišemo, ko je v ospredju novinar (njegov tekst), urednik pa je napisan bolj po službeni dolžnosti.

Navedemo: urednika, naslov oddaje, mesto in datum predvajanja, spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

Primer:

• Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Navajanje filma z režiserjem na prvem mestu:

• Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Ime režiserja na prvem mestu izpustimo, če filmi niso prepoznavno »avtorski«. Režiserjevo ime v tem primeru napišemo med ostalimi sodelavci za naslovom. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar.

Napake pri citiranju

• Nepoznavanje temeljnih referenc;
• Poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«;
• Vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni;
• Nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo;
• Samocitiranje;
• Citiranje zaradi citiranja samega;
• Navajanje http-jev, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij;
• Navajanje samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu;
• Za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji;
• Navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča.

Navajanje na Wikipediji

Posebnosti pri navajanju na Wikipediji:

• med viri se ne navaja drugih člankov z Wikipedije, ampak se nanje sklicujemo v obliki linkov;
• poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oziroma sklicevanja nanj;
• Wikipedija nima posebnega stila citiranja, ampak je odprta za vse mogoče sloge, a morajo biti znotraj posameznega članka poenoteni.

Žanri

Obstajajo številni žanri, npr. vsakdanji sporazumevalni, publicistični, umetnostni in strokovni/znanstveni, vendar meje med njimi niso precizno določene. Mešanje žanrov pogosto vodi do nesporazumov.

Pomembno je razlikovanje med znanstvenim, strokovnim in poljudnoznanstvenim. Znanstveno pomeni temeljno, izvirno, uporabno, pregledno. Strokovno je tisto, kar ne dosega kriterijev znanstvenega. Namen poljudnoznanstvenih člankov pa je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Za napredovanje po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave.

Znanstveni prispevki so tudi prispevki iz konferenc, poglavja v monografijah, gesla v slovarju, strokovne ocene ... V humanistiki so najbolj cenjene monografske publikacije, saj so to inovativna znanstvena dela. Med znanstvenimi prispevki spadajo še univerzitetni učbeniki, učno gradivo, diplome, magisteriji in disertacije.

Članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa. Med zaželene in odlikovane ter najvišje ocenjene wikipedijske strani spadajo članki, ki imajo 30.000 znakov/4400 besed ali več.

Status strokovnega pisanja imajo ti žanri:

• podatkovna zbirka;
• poročilo o dogodku;
• povzetek;
• članek;
• kritika (strokovna ocena);
• enciklopedijsko geslo;
• esej;
• predavanje (prosojnice);
• kritična izdaja (uredništvo, redakcija);
• učbenik;
• priročnik;
• navodila (tutorial);
• razprave (navadne, pregledne znanstvene in izvirne znanstvene);
• strokovna recenzija.

Šolsko pisanje

Žanri šolskega strokovnega pisanja so:

• referat;
• esej;
• diplomska naloga.

Glavni namen šolskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti (ugoditi mentorju), za oceno in za dosego naziva. Za strokovno oziroma znanstveno pisanje gre takrat, ko začne predmet določati kompozicijo razprave.

Popravljanje

Urejena besedila so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje.

Glavnina pisne dejavnosti na Wikipediji je ukvarjanje z že postavljenimi besedili (citiranje, povzemanje, popravljanje, dopolnjevanje) in postavljanje besedil na novo. Študentski projekti na Wikiviru so namenjeni popravljanju besedil.

Popravljanje je izraz za dve različni strokovni dejavnosti: za lektoriranje in korigiranje. Popravljanje ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. Lektura je popravljanje besedila drugega avtorja, da bi bilo sporočilno optimalno. Skozi lekturo grejo besedila običajno pred objavo, pri direktnem pisanju na splet se lektura dogaja sproti. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč. Korektura ali korigiranje (proofreading) je popravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Korektor bi moral popravljati le druge posege v avtorsko besedilo.

Urednik je prvi, ki gre skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje. Potem de besedilo lektorju in nazadnje korektorju. Uredniško delo je strokovno zahtevno in ima za razliko od lektoriranja in korigiranja težo znanstvene dejavnosti.

KOMUNIKACIJA V STROKI

E-pošta

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT (Massachusetts Institute of Technology) leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

Socialna omrežja

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla informacijska družba s svojo participativno kulturo. Socialna omrežja imajo dokaj kratko življenjsko dobo, saj pred desetimi leti je bila lestvica najpopularnejši omrežij drugačna kot danes, čez deset let pa bo prav tako povsem spremenjena. Ker so socialna omrežja različna, izstopajo v drugačnih funkcijah/možnostih:

• komunikacija = Facebook, Twitter;
• izmenjava vsebin z uporabo daljših posnetkov = Youtube, Twitch;
• pisanje dnevnikov = Blogspot, WordPress;
• prispevanje k skupnem znanju = wikiji.

Tvit

Tvit je sporočilo na Twitterju (2006) in je omejeno na 140 znakov. Najbolj zastopan jezik na Twitterju je angleščina.

Drugo

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn. Tam so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte.

Zagovor

Zagovori akademskih spisov spadajo med oblikami strokovnega pogovarjanja, ti imajo status iniciacijskega obreda v akademski svet (diplomske naloge, magisteriji, doktorati ...).

LITERARNA KRITIKA

Razlika med literarno in strokovno kritiko: predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije). Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil, kadar so poglobljene in ustrezno obsežne, jih lahko uvrstijo v kategorijo znanstvenih besedil. Literarne kritike najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska (Književni listi Dela) in v literarnih in kulturnih revijah, strokovne kritike pa v strokovnih revijah (Slavistična revija).

ENCIKLOPEDIČNI ČLANEK

Enciklopedični članki zahtevajo večjo jedrnatost, zato se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.

Na Wikipediji se zahteva upoštevanje naslednjih načel:

• upoštevanje drugih piscev (soglasnost, sodelovanje, strpnost);
• vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem).

Biografski članek

Kriteriji, koga izbrati za vpis, se s časom spreminjajo. Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo osebe, ki se pogosto pojavljajo tudi v drugih geslih. Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv.

Članek o knjigi

Prve v vrsti za popis so knjige avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek.

Na Wikipediji se knjige popisujejo v okviru projekta Roman. Podatki o knjigah se nahajajo v infopolju knjiga.

Gesla na Wikipediji, ki omenjajo nek roman, je najlažje poiskati preko Naprednega pogleda, kjer naredimo kljukico pri "Wikipedija".

UČBENIK

Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije.

Specifike učbeniškega pisanja so:

• dialoškost (format delovnega zvezka oziroma prostor za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami);
• povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi);
• poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij ter naštevalnih nizov;
• privlačna tipografija (barve, okvirčki, ozadja, ilustracije);
• skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu;
• povezovanje učbenikov v serije.

Nova pisarija ima status učbenika, ugovarja nekaterim tipičnim značilnostim tega, a ni standarden primer učbenika.

STROKOVNI BLOG

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'. Poznana blogarska orodja, po katerih najpogosteje posegajo blogarska spletišča, so WordPress, Googlov Blogger in Siolov Blogos. Za strokovni namen so najbolj priljubljeni področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu) in osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga. Izmed slovenskih literarnih zgodovinarjev ima svoj blog le Aljoša Harlamov.

Blogi so bližje publicističnim, žurnalističnim žanrom kot pa znanstvenim. Primerni so za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. Blogarske objave nimajo znanstvenega statusa, saj se izogibajo intenzivni argumentaciji, citiranju in niso podvržene recenziranju.

SPLETNI FORUM

Spletni forumi na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne/znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, polemike, vabila itd. Spletni forum se je pojavil v drugi polovici 90. let 20. stoletja. Sopomenka besede spletni forum je spletna oglasna deska in nadaljuje tradicijo elektronske oglasne deske (bulletin board system) oziroma poštnega seznama (electronic mailing list). Od spletnih klepetalnikov se razlikuje po tem, da arhivira sporočila. Slovenski forum SlovLit (1999– ) je osrednja informacijska točka za področje literarne zgodovine in jezikoslovja.

SLOG

Spletna družabna omrežja spreminjajo temeljni pisni standard. Zaslon načeloma narekuje besedilu obliko (npr. pokončna postavitev).

SESTAVNI DELI

Kompozicijski elementi, recimo v Slavistični reviji, so:

• avtorjevo ime;
• naslov;
• izvleček;
• ključne besede;
• povezave;
• kazalo;
• telo besedila;
  • uvod;
  • teorija/metoda;
  • gradivo;
  • analiza;
  • sklep;
• literatura;
• priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe.

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega dela je uporabna kratica UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep), po svetu pa je uveljavljena kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion).

Naslov

Naslov je najbolj radikalen povzetek teksta. Kadar naslove prevajamo v tuje jezike, moramo upoštevati pravopis in tipografske navade tujega jezika. K naslovu spada UD-klasifikacija.

V Novi pisariji piše naj naslov:

• izraža temo natančno in jedrnato;
• je pravopisno brezhiben;
• ne vsebuje krajšav;
• ni v obliki stavka ali vprašanja;
• stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim;
• če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico;
• podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova.

Izvleček

Izvleček je skrajšana oblika povzetka. Njegovi sestavni deli so predmet raziskave, metode, rezultati in sklep oziroma implikacije. Dolžina izvlečka je lahko največ deset vrstic.

Ključne besede

Ključne besede morajo biti pogosti in terminološko smiselni.

Kazalo vsebine

Če ustrezno označimo dele besedila, kazalo oblikuje program sam. kazala morajo biti pregledna in smiselna. Pri standardiziranih žanrih naj se ravnajo po vzorcu.

Povezave

Povezave so ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu. Povezave so oblika sklicevanja. Kako povezave vnašamo, je odvisno od formata besedila in urejevalnika.

NAPAKE

Najbolj pogoste napake humanističnega pisanja so:

• gostobesednost;
• nerazumljivost;
• pomanjkanje konteksta;
• slogovni manierizem;
• slogovna puščobnost;
• pristranskost;
• nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca;
• skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom;
• mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.

Gostobesednost

Pri gostobesednosti gre za odvečne besede in besedne zveze, ki niso potrebne za razumevanje besedila (npr. tudi, pa, prav tako, v glavnem, sam).

Nerazumljivost

Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka. Preprosto in razumljivo izražanje prispeva k večjemu številu bralcev.

Pomanjkanje konteksta

Če besedilo ne odkrije nič novega in nima teze, gre za pomanjkanje konteksta.

Manierizem

Gre za pretirano uporabo arhaizmov in retorike. Manieristična drža pogosto pripelje do hiperkorekcije. Besedilo naj bo sklenjeno, stavki naj se lepo in neprisiljeno povezujejo in delajo besedilo kompaktno.

Slogovna ubornost

To je pretirano ponavljanje izrazov in skladenjska pomanjkljivost.

Pristranskost

V strokovnem pisanju ni zaželeno:

• pretirano poudarjanje svojega stališča;
• odvisnost od obravnavanega literata;
• ideologizacija sporočila.

Terminologizacija

Vstopnica za v stroko je uporaba terminov. Problem nastane pri nasilni terminologizaciji, ko ukvarjanje s termini ima večjo težo kot bistvo besedila.

Spol in število

Uporabi spola se izognemo z množino ali pretvorbo v sedanjik.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Gre za razmerje med domačim in prevzetim na nivojih strokovnega pisanja. Pripetijo se vprašanja, katere vire in literature bomo uporabljali ter ali bomo uporabljali domačo ali prevzeto terminologijo. V strokah, kot je slovenistika, je zavzetost za domače samoumevno (borba za ohranitev jezika). Za servilnost gre, ko slovenska literarna veda se poskuša prilagajati tujim standardom, da lahko vmešča slovenske avtorje v širši, evropski spekter in tako podpira ideje skupne identitete.

GOVORNA PREZENTACIJA

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje. Zaradi tega govorne prezentacije nimajo vedno statusa objave: status dobijo, če so posneti, shranjeni in zapisani v Cobiss. Med govorne prezentacije štejemo predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali kake druge organizacije, študentsko predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata, predstavitev referata na konferenci ipd.

Govorna prezentacija predavatelju daje večjo svobodo, saj lahko uporabi kakšno izrazno lastnost, ki v pisnem besedilu ni dovoljena. Predavatelj si lahko za boljšo pozornost publike privošči kakšno anekdoto, šalo, citat ali refleksijo aktualnega dogodka.

Za dober govorniški nastop je značilno: dobra telesna drža, premišljene geste, smiselna razporeditev tem, smiselni premori, povpraševanje publike, detajli iz svoje zasebnosti, primerna oblačila ...

Prosojnice

Prosojnice pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo. Najbolj uporabljen je prezentacijski program PowerPoint, druga orodja pa so še Google Slides, Prezi ...

Slaba plat prezentacijskih programov je, da lahko zavedejo predavatelja v prebiranje alinej na prosojnicah, poslušalca pa v poenostavljeno predstavo obravnavane teme.

VIZUALIZACIJA

Prosojnice so vizualizacija govorjenega: poleg verbalnega nastopa še slikovno sporočanje.

Fotografije

Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno. Za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija. Avtorstvo fotografij je običajno strogo individualno. Fotografiji je med besedilnimi vrstami najbolj naklonjena publicistika, znotraj nje pa reportaža.

*Licenciranje fotografij*

Na Wikimedijinih spletiščih je prepovedana objava kiparskih, slikarskih in arhitekturnih upodobitev, razen če je od smrti avtorja minilo že več kot 70 let. Ker so fotografije umetnostnih izdelkov za Wikimedijo problematične, jih nalagamo na alternativna mesta in na Wikijih objavimo le povezavo nanje.

*Fotografije kulturne dediščine*

Posledice pri objavljanju fotografij kulturne dediščine je pustil Zakon o varstvu kulturne dediščine, ki v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika. Kulturna dediščina preide v javno last po 70 letih avtorjeve smrti.

*Nalaganje na Wikije*

Skoraj vse nalaganje fotografij se dogaja na Zbirki, za kar je treba izpolniti obrazec. Sliko je dobro opremiti s ključnimi besedami oziroma kategorijami in jo dobro opisati.

Infografika

Infografika je oblika vizualizacije podatkov. Zanimanje zanjo so spodbudila popularna prostodostopna računalniška orodja. Naloga informacijske grafike je prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način.

*Tabele*

Tabele razporedijo podatke v celice, kar naredi te bolj pregledne. Na Wikijih oblikujemo tabele z uporabo določenih simbolov (stran 287).

*Grafikoni*

Za razumevanje grafične predstavitve je potrebna legenda, kjer je razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik. Poznamo različne vrste grafičnih predstavitev podatkov:

• grafikon = histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa, statistična distribucija, graf funkcije;
• diagram = časovni ali kronološki, drevesni, omrežni, organizacijski, diagram poteka, genealoškI, Vennov;
• kartogram, shema, piktogram.

*Zemljevidi*

Marija Boršnik je prva v slovenski literarni zgodovini uporabila zemljevid, in sicer je v knjigi Tavčerjevega Zbranega dela objavila Načrt Poljan. Javno spletišče Geopedija (Literarni spomeniki, Literarne poti, Dogajališča zgodovinskih romanov, Zgodovinski romanopisci) in projekt Prostor slovenske literarne kulture (2011–2014) sta veliko pripomogla k širjenju znanja javnosti.

*Besedni oblak*

Wordle nariše spletni oblak teksta, Voyant tools pa poleg oblaka besed pove še nekaj statističnih zanimivosti v zvezi z besedilom.

5. ISKANJE

Danes iskanje informacij ni več nobena posebna veščina, saj je velika količina informacij objavljena na spletu. Sistem ORCID deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije. Znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje.

Tudi Wikimedija člankom dodaja identifikacijske oznake, ki olajšajo iskanje in mednarodno primerljivost enciklopedičnih tem. Člankom dodaja tudi predlogo Normativna kontrola, ki gesla povezuje s knjižnimi in kataloškimi sistemi, kot so CONOR, VIAF, ORCID in OVL.

UDK

Številka UDK (Univerzalna decimalna klasifikacija) poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje.

1. Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
2. Filozofija. Psihologija
3. Teologija. Verstva
4. Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5. Matematika. Naravoslovje
6. Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7. Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8. Jezik. Književnost
9. Geografija. Biografija. Zgodovina

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna 7 raziskovalnih področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika in interdisciplinarne raziskave.

Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS) pozna 5 področij: humanistične vede (na prvem mestu), družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske in tehnološke vede.

Klasifikacija FOS 2007 (Fields of Science) je od UDK s 47 področji preglednejša. Od tega je 13 literarnih področij.

DOI

DOI ('digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti. Koda DOI poskrbi za sledljivost dokumenta, ko se URL spremeni. Pri kodi DOI številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa številko publikacije.

COBISS ID

V Sloveniji je vsaka registrirana objava opremljena s številko COBISS. Klik na Wikijih na identifikacijsko številko COBISS bralca direktno pripelje na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji.

PODATKI IN PODATKOVNE ZBIRKE

Podatek pomeni dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša. Zajemek pomeni nekaj, kar je bilo vzeto oziroma zajeto. Zajemki nastanejo zaradi potrebe po nadaljnji obdelavi.

Obstajata dve vrsti informacij: podatki in dokumenti. Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijskim namenom in funkcijo. V literarni teoriji je to drugo ime za besedilo. Podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov.

Primeri podatkovnih zbirk so: dLib, Nova beseda, Diplomske naloge na Wikiverzi, SSKJ, Fran, Gigafida, Cobiss, Slovenska biografija, Slovenska kmečka povest ...

Iskanje po dLibu

Možnost išči tudi po celotnem besedilu olajša iskanje, če ne vemo točno, kaj iščemo. Kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje. Preštevilne zadetke redčimo tudi z omejevanjem virov v levem stolpcu.

SEZNAMI

Sezname naredimo, kadar želimo našteti serijo elementov čim bolj razločno. Na Wikijih se uporabljajo oštevilčene (#) in neoštelilčene (*) sezname. Na Wikijih se gesla razvrščajo v sezname prek kategoriziranja (npr. seznam literarnih zgodovinarjev).

6. DIGITALNA HUMANISTIKA

Literarnovedni segment digitalne humanistike bi lahko poenostavljeno opisali kot empirično literarno vedo s pomočjo računalnika. To je v bistvu računalniška obdelava humanističnih podatkov. Izraz 'digitalna humanistika' je bil prvič uporabljen leta 2001. Raziskovalne dejavnosti in predmeti raziskave na področju digitalne humanistike so:

• zajem:
  • digitalizacija (skeniranje, snemanje);
  • optično prepoznavanje (OCR);
  • pisanje v katerem od urejevalnikov;
  • konverzije med digitalnimi formati;
  • programiranje;
  • izdelava spletnih strani;
  • iskanje informacij;
  • izdelava seznamov;
• obogatitev:
  • dodajanje metapodatkov;
  • enkodiranje (dodajanje podatkov o strukturi besedila);
  • anotiranje (opremljanje besedila s komentarji);
  • modeliranje;
  • urejanje;
  • kartografiranje;
• analiza:
  • stilometrija;
  • modeliranje tem;
  • analiza socialnih omrežij;
  • vizualizacija;
  • analiza čustvenega odziva;
  • pridobivanje podatkov;
  • strojno učenje;
  • medbesedilna analiza, prepoznavanje vzorcev, statistična analiza;
• interpretacija (pripisovanje pomena):
  • kontekstualizacija;
  • modeliranje;
  • povzemanje, konceptualiziranje;
• razpečevanje in hranjenje:
  • publiciranje;
  • identifikacija (DOI);
  • urejanje dostopa (OA);
  • razporejanje;
  • bibliografska manipulacija za potrebe citiranja;
  • arhiviranje, licenciranje;
• kolaboracija:
  • komunikacija;
  • participacija;
  • komentiranje;
  • množičenje;
• meta DH-dejavnosti:
  • propagiranje DH-principov;
  • strokovno ocenjevanje;
  • poučevanje;
  • sodelovanje oz. vodenje projektov;
  • obveščanje (forumi, blogi, twitter, pošta);
  • financiranje, teoretiziranje itd.

EMPIRIČNE METODE

Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. Empirične metode so v humanistiki prepoznavne zaradi deleža številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah ali grafikonih. Empirični pristop izhaja iz faktov in je zato induktiven. Pod empiričnostjo spada: pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem, merjenje podatkov in preverljivost meritev.

Programi

Primeri programov in njihovih glavnih funkcij:

• Zajem podatkov: Weka, data mining software;
• Analiza besedil: Gephi (risanje grafov), Wordle (besedni oblaki);
• Anketiranje: Survey Monkey;
• Anotiranje in popravljanje: FromThePage, Scripto;
• Bibliografija: Bibliopedia;
• Blog: WordPress, Blogger;
• Citiranje: Publish or Perish, Google Scholar Citations;
• Knjižnice: WorldCat, Google Books;
• Kolaborativno pisanje: Wikidot, Wikiverza;
• Komunikacija: Google+, Prezi;
• Objavljanje na spletu: Dropbox, Google Docs;
• Prezentacija: Prezi, WebSliders;
• Skupna raba dokumentov: Google Drive;
• Slike: Picasa;
• Vizualizacija: Ngram Viewer;
• Zbirke: R, OpenRefine;
• Zemljevidi: GeoCommons, Google Maps.

Projekti, revije

Primeri projektov/revij:

• Literary Lab. Stanford University. Ur. Franco Moretti. 2010-.
• Digital Studies / Le champ numérique. Kanada, 1992-.
• TUSTEP – programski sistem za obdelavo besedil na univerzi v Tübingenu.
• TAPoR – spletišče za besedilno analizo, Univerza v Alberti, Kanada.
• Europeana – evropska digitalna knjižnica (Europeana na Wikipediji).
• Gutenberg – najstarejša digitalna knjižnica (projekt Gutenberg).
• OpenLibrary – knjižnični projekt Aarona Swartza in Internet Archive (Open Library na Wikipediji).

Računalniško jezikoslovje

Računalniško ukvarjanje z literaturo ima svoj delno uveljavjlen izraz: uporaba računalnika v jezikoslovju (CL). Računalniška lingvistika se ukvarja:

• z iskanjem po leposlovju;
• s povzemanjem zgodb;
• z razlikovanjem med literaturo in drugimi vrstami pisanja;
• z identifikacijo in analizo literarnih žanrov;
• slogovnim razvrščanjem besedil in pripisovanjem avtorstva;
• analizo bralčevih čustvenih odzivov;
• analizo medsebojnih odnosov oseb oz. njihovega socialnega omrežja;
• računalniškim modeliranjem pripovedi, računalniško naratologijo in folkloristiko;
• generiranjem literarnih pripovedi dialoga oz. poezije;
• oblikovanjem priporočilnih seznamov.

*Orodja in korpusi*

Primeri jezikovnih orodij:

• Prevajalni sistem Amebis Presis;
• Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna;
• Sintetizator govora Amebis Govorec;
• Pregibnik;
• Avtomatska lektorica;
• JOS ToTaLe analyser for Slovene texts;
• NoSketch Engine.

Jezikovnotehnološka orodja so bila narejena s pomočjo korpusov (Gigafid, Kres, Gos, Šolar, Lektor ...).

DODATNO BRANJE

Nova pisarija je bila napisana, da se v sporočilu in napotkih razhajamo. Avtor meni, da Novo pisarijo je bilo treba napisati, ker ni našel nobenega priročnika, ki bi bil namenjen pisanju za zaslon in z mislijo na udeležbo v izgradnji digitalne kulturne infrastrukture, ampak so večinoma nastali za potrebe pisanja na papirju in za izpolnitev študijskih obveznosti.

V eni opombi profesor Hladnik omeni, da je knjiga Nova pisarija posvečena njegovi ženi Miri. Za knjigo nasploh pa se zahvaljuje Zvonku Kovaču.

Na novo spoznane besede ali na kratko moj slovarček

Vse (večino) definicij citiram iz SSKJ(-ja).

• habilitacija = pridobitev pravice predavati na visoki šoli;
• etatizem = sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju;
• paradigma = vzorec, primer;