Spernar

Slovarček manj znanih besed

• segment del, odsek, kos, sektor
• akter kdor odločilno vpliva na kako gibanje ali delovanje, povzročitelj, dejavnik
• frankirati nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine
• korespodenca vzdrževanje medsebojnih pismenih stikov, dopisovanje, zveza, povezava
• rafal nanašajoč se na rafal
• koncipirati napraviti, sestaviti koncept, osnutek, zamisliti, izoblikovati kaj
• srenja ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj
• subvencija denarna podpora, pomoč, navadno iz družbenega, državnega proračuna
• ekspertiza izvedensko mnenje, poročilo, izvedensko proučevanje kake stvari
• avtentičen ki izvira od avtorja; pristen, izviren, ki mu je verjeti, verodostojen, ki se ujema z originalom, natančen, točen
• kalkirati dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze
• asociativen nanašajoč se na asociacijo
• historiat potek, opis kakega dogajanja
• geneza izvor, nastanek in razvoj česa
• radikalen ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit, temeljit
• adaptacija preureditev, prenovitev, prilagoditev
• impresum podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon
• utilitaren ki v človekovem delovanju pretirano poudarja praktičnost, uporabnost, koristnost
• monografija znanstveno delo, ki obravnava eno vprašanje ali eno temo
• apel javen poziv, klic
• analfabet kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek
• bibliografija po določeni tematiki urejen seznam tiskanih del, veda o popisovanju in označevanju tiskanih del
• paradigma vzorec, primer
• kataklizma dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
• revidiranje pregledovanje poslovanja, dokumentov zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni; spreminjanje kakega dokumenta, besedila ali uveljavljanje novih pogledov na določen pojav
• emancipacija pridobitev enakopravnega položaja
• subverziven nanašajoč se na subverzijo, prevraten
• eklatanten očiten, jasen, prepričljiv
• uzurpacija nezakonita, nasilna prilastitev
• postulat zahteva, nujnost, predpostavka, izhodišče
• angažma nastavitev, zaposlitev, zlasti na umetniškem področju
• kontaminirati spojiti, združiti,
• benigen nenevaren, neškodljiv
• eminenten zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan, znamenit, odličen, ki po pomembnosti presega stvari svoje vrste
• hermetizem lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
• antologija zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih, cvetnik
• defetizem mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušno
• korifeja prvak, veličina
• kompetenten nanašajoč se na kompetenco; pristojen, pooblaščen
• arbiter razsodnik v nesodnih sporih, ki ga izbereta stranki; oseba, katere mišljenje o kulturnih, umetnostnih vprašanjih je odločujoče
• atavističen nanašajoč se na atavizem
• obscen nespodoben, opolzek
• sintagma besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena
• stadij časovno sklenjen del nastajanja, razvoj česa, stopnja
• entiteta kar je, kar obstaja
• maoizem marksizem-leninizem, kot ga je razvil in konkretiziral Mao Ce Tung v razmerah kitajske socialistične revolucije
• restriktiven omejitven, omejevalen
• transparenten prosojen, prozoren, razviden, jasen
• embargo prepoved ali omejitev trgovine s kako državo, trgovinska zapora
• inercija stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost
• čuječnost pazljivost, skrbnost, opreznost
• ekscesiven pretiran, čezmeren
• maksima življenjsko vodilo, geslo
• larpurlatizem nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena
• nihilizem nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote
• apoliničen skladen, umerjen
• antagonizem nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi
• revolt upor, odpor
• renome ugled, sloves
• eminenten zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan; znamenit, odličen
• lamentacija tožba, tarnanje
• akuten ki ga je treba rešiti, pereč
• famulus služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku
• imponirati vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja
• superiornost stanje, lastnost superiornega; večja sposobnost, večvrednost
• brezprizivno ki ne dopušča priziva, ugovora
• pasant mimoidoči
• kleptomanija bolezensko nagnjenje h kraji
• kompilirati izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih
• paginirati oštevilčiti (strani)
• analogija pojav, ki postane zaradi sorodnih, vzporednih vzrokov (skoraj) enak drugemu pojavu
• konzultirati spraševati za (na)svet, strokovno mnenje, posvetovati se
• redigirati delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev; urejati; delati, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo obliko; spreminjati, popravljati
• emblem likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost, idejo
• antologija zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih, cvetnik
• koncizen jasen, natančno izoblikovan, jedrnat, zgoščen
• nivelizirati izenačevati
• genealogija zvor, razvoj rodu (veda o tem, rodoslovje)
• aforizem zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek
• floskula fraza, ki se lepo sliši
• konstelacija medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev
• lukrativen donosen, dobičkonosen
• diapazon zvočni obseg človeškega glasu, instrumenta
• aksiomatičen neizpodbiten, nedvomen
• pasus odlomek, del
• rezoniranje razmišljanje, razglabljanje
• metastazirati razširjati se iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu in začeti enako bolezen
• regresija vračanje na nižjo razvojno stopnjo, nazadovanje
• majestetičen veličasten, mogočen
• atavizem ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih
• veduta slika, na kateri so natančno, stvarno upodobljeni mesto, pokrajina ali njun del
• mnemotehničen nanašajoč se na pomnenje oz. zapomnitve
• entiteta kar je, obstaja

Nova pisarija

E-pošta

Kljub temu, da je v današnji moderni družbi elektronska pošta eden izmed najbolj priljubljenih in razširjenih načinov komunikacije, še vedno zelo pogosto prihaja do različnih vprašanj v zvezi z njeno uporabo. Poglavje o E-pošti v Novi pisariji odgovarja ravno na ta vprašanja in nam poleg tega razkriva še druge namige, kako karseda najbolje uporabljati to vrsto komunikacije. Čeprav se sprva morda zdi, da gre za povsem preprost proces, temu vendarle ni vedno tako. Zdi se mi, da bi se morali vsi uporabniki elektronske pošte seznaniti z nekaterimi pravili oziroma nasveti, saj bi tako komunikacija potekala hitreje, učinkovitejše ter navsezadnje tudi bolj preprosto.

Lahko rečem, da me je besedilo pritegnilo. Izvedela sem precej novih informacij ter pridobila veliko novih napotkov, katere bom pri pisanju elektronske pošte v prihodnje zagotovo upoštevala. Besedilo je napisano dokaj preprosto in tako namenjeno slehernemu bralcu, ki se želi seznaniti s to tematiko. Prisotne so sicer nekatere tujke oziroma strokovno izrazi, ki pa nas prisilijo k temu, da se seznanimo z njihovimi pomeni in se tako poleg uporabe elektronske pošte naučimo še nekaterih novih izrazov. Človek se namreč vsakodnevno uči novih stvari in tako je tudi prav.

Uvod v Novo pisarijo, Pismenost, Wikipedija

Ob branju Nove pisarije mi je všeč to, da vedno izvem kaj novega ter se poučim o tematiki, ki se sicer zdi povsem samoumevna. Najbrž je to tudi avtorjev prvotni namen. Zanimivo je bilo brati o tem, kako je prišlo do imena Nova pisarija in kako se avtor pri tem sklicuje na največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Dandanes so elektronske knjige dokaj pogoste, a ne zavedamo se, da imajo avtorji pri nastajanju le teh pogosto težave. Sprašujejo se, kako izraziti avtorstvo in kako je z izdajnim datumom nastale knjige. Knjige namreč doživlajo različna dopolnila in popravke, čimer pa pride tudi do novih izdaj.

V nadaljevanju je precej govora o pismenosti, ki se nam danes zdi popolnoma običajna stvar in na pomanjkanju le te niti pomislimo ne. Pismenost je namreč nujna za življenje v družbi, kakršno poznamo danes. Ob besedi pismenost sem sama vedno pomislila na zmožnost branja ter pisanja, pa vendar gre v resnici za več kot le to. Gre za zmožnost prejemanje in tvorjenja informacij, kar je bistvenega pomena v vsakdanjiku posameznika. Poleg tega ljudje ne pomislimo na to, da obstajajo različne vrsti pismenosti, kar se mi je ob branju še posebej vtisnilo v spomin. Poznamo glasbeno, kartografsko, računalniško, urbano, strokovno pismenost ter še mnoge druge. Seveda je za spretnost vsakdanje komunikacije najbolj pomembna splošna komunikacija, v katero dandanes lahko uvrstimo tudi uporabo mobitela in računalniko, torej elektronsko pismenost.

Omenjena je tudi razlika med tiskano knjigo in elektronsko knjigo. Marsikdo meni, da današnja tehnologija izpodriva tradicionalno obliko knjige, torej tiskano knjigo, kar pa je z dobrimi primeri zanikano. Avtor zastavlja vprašanje, zakaj bi se izogibali tehnologijo, ko pa jo lahko še kako učinkovito uporabimo sebi v prid. Na tem mestu je precej govora namenjeno Wikipediji, vstopni točki v svet informacij kot jo poimenuje avtor. Gre za prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami ter v sodelovanju z drugimi kolegi, pri tem pa sami presojamo o resničnosti prebranih informacij. Ta način delovanja Wikipedije in njenih sestrskih spletišč mi je zelo všeč in menim, da se z njihovo uporabo človek lahko nauči celo več kot z branjem tiskane knjige.

Wikiji in šola - Izbira teme

Zanimivo se mi zdi predvsem to, kako avtor poudarja uporabnost vseh Wikijev za učence osnovnih šol in za dijake srednjih šol. Nam so Wikipedijo vedno predstavljali kot enega izmed najmanj zanesljivih virov pri izdelavi kakšnega sestavka oziroma predstavitve. Z branjem Nove pisarije ugotovimo, da temu vendarle ni tako. Res je, da prav vsakdo izmed nas lahko pripomore k ustvarjanju gesel na Wikipediji in se morda zato mnogim zdi, da so vsi podatki napačni. To ne drži. Že v prejšnjih poglavjih Nove pisarije je bilo omenjeno, da moramo o resničnosti podatkov presoditi uporabniki le teh.

Zanimivo se mi zdi, kako literarne zgodovinarje v različnih zgodovinskih obdobjih zanimajo različne stvari v zvezi z literaturo. Sprva jih je najbolj zanimal avtor, nato besedilo in danes se najbolj ukvarjajo z bralci besedil. Po mojem mnenju so vse tri kategorije pri obravnavi literarnega dela zelo pomembne. Besedilo brez avtorja ne bi nikoli nastalo, brez bralcev pa ne bi nikoli postalo družbeno znano in pomembno. Avtor je ob pisanju omejen z motivacijo. Vedeti mora, kaj in zakaj bo nekaj zapisal, kar pa se mi zdi ključno pri ustvarjanju nekega besedila.

Slovenci se svojega jezika ne smemo sramovati in nikakor ne dopustiti, da uporaba angleščine prekosi uporabo nam ljube slovenščine. Res je, da je slovenščina v primerjavi z angleščino in tudi nemščino zelo nerazvit jezik, a še vedno je del nas in tega bi se morali dandanes vse bolj zavedati. Čeprav se je mogoče včasih veliko lažje izražati v nam sicer tujem jeziku, je brez dvoma pristneje, ko to storimo v lastnem, maternem jeiku.

Omenila sem že, da je zelo pomembna tema nekega besedila oziroma dela. Prav je, da se avtor odloči za temo, katera v družbenem prostoru še ni raziskana in s tem vzpodbudi ostale ljudi k razmišljanju o njej. Logično se nam zdi, da izberemo nam ljubo temo, ki jo je po našem mnenju tudi zelo lahko obdelati, a to ne drži vedno. Ob izbiri teme je torej potrebno dobro premisliti in sprejeti dobro odločitev.

Vaje v pisanju - Copyright

Vsak pisec se mora navaditi na orodje, ki ga uporablja pri svojem delu. Dandanes je uporaba tipkovnice skorajda prekosila uporabo navadnega pisala in lista papirja, a je uporaba slednjih dveh prav tako ključnega pomena. Z uporabo ročnih spretnosti, torej pisala, se naj bi krepila inteligenca. Biti avtor je včasih pomenilo nekaj posebnega, in sicer pripadnost eliti. Avtor je bil deležen družbenega ugleda in pa osebnega zadovoljstva, kar mu je bilo brez dvoma v pomoč pri njegovem ustvarjanju.

Avtor opozarja, da so vsi Wikiji namenjeni sodelovanju z drugimi avtorji oziroma soustvarjalci besedil v imenu skupnega cilja in da v primeri posegov v tuje besedilo ne gre za kritiko, temveč za pomoč in sodelovanje. Postaviti neko besedilo na splet ne pomeni tudi objaviti istega besedila. To je seveda odvisno od avtorjevega namena, torej, kaj si želi z besedilom doseči. Izmenjava množične vednosti na wikijih deluje proti hierarhiji, avtoriteti in privilegijem, za razliko od medijev, kot je naprimer TV. Televizija se namreč promovira sama in je poleg tega tudi samokreativna. Splošno znanje, ki pri tem nastaja oziroma ga pridobivamo je torej produkt dialoga med posamezniki in naj bi bil za razliko od drugih materialnih dobrin zastonj. Wikipedija torej služi primerljivosti znanja posameznikov in njegovi izmenjavi.

Avtor v nadaljevanju govori o avtorstvu ter z njim povezani problematiki. Rezultat pisanje je neko besedilo, ki je intelektualna last avtorja in je posledično deležno določenih pravic. Ne zavedamo se, da ni vse, kar je objavljeno na spletu, prosto uporabno. Kopiranje za javno uporabo ali celo prodajo je brez avtorjevega dovoljenja po večini prepovedano.

Bralec in Kredibilnost

Zanimiva se mi zdi predvsem misel, da je znanje potrebno obravnavati kot javno dobro in ne kot privatno lastnino. Izobraženec, posrednik znanja, se odloča pametno, in sicer v svojo lastno korist in v korsit skupnosti ter okolja, v katerem živi. Zavedati se moramo dejstva, da je 'biti informiran' ena izmed človekovih osnovnih pravic.

Ob iskanju informacij smo večkrat v dilemi, katere informacije so dovolj verodostojne in jim lahko zaupamo. Pri tem morami upoštevati več kriterijev. Meni se najbolj pomembna zdita avtor, starost neke informacije ter avtorjevo znanje pravopisa. Avtor mora biti uveljavljen strokovnjak na nekem področju in zato ni nujno, da bodo izjave istega avtorja na nekem drugem področju prav tako kredibilne. Do mlajših avtorjev smo večkrat nezaupljivi, kar je včasih neupravičeno, saj so tudi starejši in izkušeni avtorji lahko zmotljivi. Pri starosti neke informacije avtor opozarja na to, da starejša dela niso vedno tudi najbolj zanesljiva. Obsežen del poglavja je posvečen vlogi recenzentov, ki je ob objavi nekega dela oz. članka zelo pomembna.

Zgledi

Zanimivo se mi zdi, da so zapisi bibliografskih enot na Cobissu prenatančni in vsebujejo podatke, ki za navajanje niti niso pomembni. Poleg tega se mi zdi čudno, da so ločila uporabljena kot ločevalci posameznih kategorij, saj bi glede na število vseh znakov lahko uporabili kakšnega drugega in ne ravno dvopičja, ki v ima v pravopisu drugo funkcijo.

Pritegnil me je tudi podatek, da je navajanje posameznih poglavij v knjigi nujen le, ko so posamezna poglavja pisali različni avtorji. Glede uporabe kratic posameznih samostojnih publikacij pa je priporočljivo le, ko računamo, da bodo bralci poznavalci stroke in z razumevanjem kratic ne bodo imeli težav. Čeprav je navajanje avtorja običajno ključnega pomena, je pri citiranju člankov iz Wikipedije ravno obratno. Prave je namreč, da avtorja ne navajamo, saj je avtorjev lahko več oz. se ti med seboj dopolnjujejo.

Navajanje fotografij se mi, glede na prebrana navodila, zdi zelo zapleteno. Logično se mi zdi, da vira fotografije ne navajamo v seznamu literature, ampak tik pod samo sliko. S tem bralec takoj vidi sliko in obenem izve še, od kod je avtor sliko vzel. Poleg fotografij tako navajamo tudi razne tabele in grafikone. Prihaja tudi do dileme, kar se tile avtorja fotografije. Kadar je avtor pri podpisovanju pod neko sliko dosleden, ga moramo navajati. Če pa avtor slike kot svoje ime navaja nek vzdevek, je bolje če se nanj ne sklicujemo, saj lahko izdamo njegovo pravo identiteo, česar pa si morda ne želi. Na Wikimedijinih spletiščih ob slikah avtorjev ne navajamo.

Žanri

Mišljenje, da so vsi članki na Wikipediji strokovni, je napačno. Članki nimajo enakega statusa, saj se razlikujejo že glede na svoj obseg. Ravno ta obsežna besedila pa dobijo oznako znanstvene razprave in potemtakem niso več strokovna. Kar se tiče pisanja na Wikipediji, mora pisec upoštevati nekaj pravil, in sicer, da sodeluje z drugimi in je strpen do drugih avtorjev. Poleg tega mora paziti, da je vrednostno nevtralen in ne piše o sebi, se ne opredeljuje in ne zavzema določenih stališč.

V poglavju o žanrih avtor natančneje opisuje lektoriranje in korigiranje. Poudarja, da so avtorji na lektorje pogosto jezni, saj slednji s pretiranim poseganjem v besedilo lahko spreminjajo avtorjev edinstven slog. V nadaljevanju izvemo, kako strokovno zahtevno je delo urednika v uredništvu. Gre namreč za osebo, ki se odloči, ali bo neko delo objavljeno ali ne. Pri tem lahko zahteva določene spremembe samega besedila. Njihovo delo je izredno pomembno in nosi veliko odgovornost, saj njihove odločitve lahko pozitivno ali celo negativno zaznamujejo ustvarjanje nekega avtorja.

Zanimive so se mi zdele še besede o socialnih omrežjih. Socialna omrežja naj bi zadovoljevala potrebe druženja in vsakodnevne komunikacije. Kljub temu pa imajo različna socialna omrežja različne funkcije. Zanje je značilno tudi, da internetne tehnologije, katere poznamo danes, kombinirajo med seboj na različne načine.

Slog

Prvih nekaj vrstic je namenjeno usmerjenosti besedilo. Vajeni smo, da knjigo beremo od zgoraj navzdol, saj predstavlja vezljiv tekst, ki ga ob drugačnem branju težko razumemo. Za besedilo, ki so objavljena na spletu pa je značilno, da so objave, ki se prikažejo na začetku strani, sveže in na ta način bralcu takoj padejo v oči. Objave, ki sledijo prvi, pa predstavljajo njen historiat.

Avtor nadaljuje z napotki o pisanju neke razprave (seminarske naloge, diplome, magistrske naloge ...) Opozarja na to, da mora biti kompozicija razprave sklenjena tako, da vemo, kje sta njena glava in rep. Pomembno je, da ima besedilo rdečo nit in da mu tako lažje sledimo in ga razumemo.

Zanimiv se mi je zdel del o naslovu, ki naj bi bil zelo pomemben, saj gre za prvi stik bralca z besedilom. Gre tudi za hiter povzetek teksta oz. skrčenje vsebine besedila na nekaj besed. Paziti moramo, da z naslovom ne izdamo preveč, saj bo v tem primeru prebiranje preostalega besedila povsem nesmiselno in nezanimivo. Presenetilo me je, da obstajajo celo navodila, kakšen naj bi bil dober naslov. Izbira naslova je vse prej kot lahka naloga in zmotno je mišljenje, da dolga in težje razumljiva strokovna besedila potrebujejo daljše naslove. Menimo namreč, da bo bralec besedilo sodil po naslovu, torej bo kratek in preprost naslov pomenil lahko razumljivo besedilo, kar pa ni nujno res.

Nekoliko bolj me je pritegnilo še poglavje o prezentaciji. Razumljivo se mi zdi, da je govorna izvedba tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorca in jih dopušča v večji meri kot pisna. Kljub temu menim, da mora govorec paziti na svoj govor in se ne sklicevati na to, da je v govoru dovoljeno vse, ker ponavadi poteka prosto in je povedi težje oblikovati pravilno. Avtor odsvetuje branje predstavitve, prav tako odsvetuje, da se besedilo dobesedno naučimo na pamet, kajti to povzroči monotonost. Kot uporaben pripomoček navaja prosojnico oz. powerpoint, ki pa ima tako dobre kot slabe plati. Na njem so napisane glavne točke, s katerimi si govorec olajša svoj nastop. Poleg tega pa lahko pride do branja teh točk, kar pa na nastop ne vpliva dobro.

Iskanje

Zanimiva se mi zdi teza, da je iskanje ena izmed najpomembnejših mentalnih dejavnosti, ki nam jih omogoča računalnik. Metod iskanja je danes mnogo in poznavanje oziroma uporabo le teh na olajšujejo posebni sistemi. Številka UDK na primer poskrbi za umeščenost neke objave ali nekega dela na določeno strokovno področje oziroma na eno izmed področij človekove dejavnosti. Preglednejša od te klasifikacije je le klasifikacija FOS.

Pritegnil me je še odlomek o seznamih. Zdi se mi, da so seznami pregleden zapis informacij in pri iskanju tudi dokaj koristen. Seznamsko organizacijo pa je sprožila količina informacij, ki smo jih deležni dandanes.

Digitalna humanistika

Digitalna humanistika je na nek način področja, na katerem se povežeta dve kulturi, in sicer kultura znanosti in kultura humanistike. Izraz je prvič uporabljen leta 2001, v letih 2005 in 2006 pa so začele nastajati nove organizacije z novimi metodami dela in raziskovanja. Digitalno humanistiko danes med drugim obvladujejo proste dostopnosti objav, objave javnega strokovnega mnenja oziroma sodbe o znanstvenem ali umetniškem delu glede na kakovost, popularizacija znanost ter neprekinjena dosegljivost objav, torej odprtost za javnost.

Značilnost tradicionalne humanistike je ta, da je nacionalno zaprta in samozadostna, medtem ko digitalni humanisti med seboj sodelujejo na globalni ravni in so metodološko odprti v smer interdisciplinarnih raziskav. Tradicionalna humanistika pa ni zadovoljna z njihovim načinom dela, saj se s humanističnimi vsebinami ukvarjajo empirično, torej z raznimi opazovanji. Raziskovalci digitalne humanistike pa jim ne ostajajo dolžni, saj pravijo, da iščejo probleme tam, kjer jih ni, namesto, da bi se posvetili resnejšim težavam. Obe humanstiki torej živita ločena druga od druge.

Empirično raziskovanje je v literarno vedo prišlo iz nehumanističnih ved, iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter celo iz jezikoslovja. Pri empiričnosti gre predvsem za pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem (z eksperimenti se ukvarja predvsem naravoslovje), merjenje podatkov ter preverljivost dobljenih meritev.

Moje izkušnje s tipkanjem

Ob moji prvi tipkarski nalogi sem se zelo zabavala. Napak je bilo v prekopiranem besedilu glede na originalno besedilo kar veliko, a se mi je zdelo zanimivo ugibati, katera črka manjka, katero besedo moram dodati in kaj je v besedilu odveč. Poleg tega sem istočasno prebirala tudi samo vsebino originalnega besedila, ki pa mi je bila zelo zanimiva in mi je samo nalogo še nekoliko olajšala.

Slovenistika in jaz

Slovenščina je bila vedno moj najljubši predmet tako v osnovni šoli kot tudi kasneje v gimnaziji. Težko rečem, kaj me je tako zelo pritegnilo. Morda sam slovenski jezik, ki je s svojimi pravili in izjemami nekaj posebnega. Nikoli si ne bi mislila, da je slovenščina zmožna toliko različnih vidikov obravnave. Sprva sem slovenščino dojemala kot branje knjig, pisanje obnov, recitiranje pesmic, spreganje glagolov ter sklanjanje samostalnikov, a sem že kaj kmalu ugotovila, da gre za veliko več kot le to. In zdaj sem tu, kjer sem. Čeprav sem sprva dvomila, da je ta študij res zame, saj sem v srednji šoli zamenjala kar nekaj profesoric, sem se na koncu vendarle odločila za nekaj, kar me veseli že od nekdaj. Rečem lahko le, da mi zaenkrat še ni žal.

Prebiranje Slavistične revije

• Andreja Žele. Členki tudi kot vnašalniki novih prostorskih razmerij v obstoječe sporočilo. Slavistična revija 62/3 (2014). 321−30. COBISS

O avtorju

Andreja Žele je slovenska slavistka, rojena 7. avgust 1963 v Postojni. Leta 1982 se je vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študirala slovenščino in ruščino s književnostjo in leta 1987 tudi diplomirala. Ves čas študija je obiskovala tudi lektorat češkega jezika in se udeleževala poletnih jezikovnih šol v Brnu in Bratislavi. Po diplomi je pet let učila na osnovni in srednji šoli v Ljubljani, septembra 1992 pa se je kot raziskovalka zaposlila na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. V raziskavah se ukvarja z vprašanjem glagolske vezljivosti. Na Radiu Slovenija je imela več jezikovnih predavanj. V krajih v okolici Pivke je zbrala pripovedno ljudsko izročilo, ki ga je izdala v knjigi Primorski slovenski biografski leksikon. Trenutno njena bibliografija obsega 123 zapisov.

Ključne besede

• členki
• prostor
• besedilni modifikatorji
• funkcijsko-pomenske lastnosti
• naklonska in povezovalna vloga členkov

Komentar članka Členki tudi kot vnašalniki novih prostorskih razmerij v obstoječe sporočilo

Členek se nam morda včasih kot besedna vrsta zdi povsem nepomemben, a temu ni tako. Členki v govor vnašajo nova pomenska razmerja, hkrati pa ta razmerja tudi spreminjajo. Na nek način v govoru poskrbijo za dinamičnost in večjo pestrost samega besedila oz. govora. V večji meri gre za pomožne besede, ki govorcu omogočajo, da se naveže na določen kontekst. Članek poudarja pomembnost členkov za komuniciranje in izražanje in zato se mi je zdel še posebej zanimiv.

Biografski članek

Ogledala sem si večino člankov o literarnih zgodovinarjih in ugotovila, da so nekateri precej pomankljivo opremljeni. Izbrala sem si biografski članek o slovenskem literarnem zgodovinarji in teoretiku Dušanu Pirjevcu, ki vsebuje vse ključne elemente. Ti elementi so:

• Slika in okvir z nekaterimi podatki o avtorju (rojstvo, smrt, poklic)
• Kratka oznaka avtorja, ki se nahaja pred začetnim poglavjem Življenje in delo
• Poglavje Življenje in delo (lahko bi poglavje o življenju in delu razdelili na dve poglavji)
• Bibliografija
• Kategorizacija

SlovLit

Sporočilo na SlovLitu:

• Damjan Huber. Izobraževanje mentorjev. SlovLit 3. jul. 2015.

Nalepke sporočila:

• Vabilo na seminar slovenskega jezika
• Izobraževanje mentorjev
• Slovenski jezik

Vaja iz Nove pisarije

Skrči izvlečka tako, da ne bo trpela njuna informativnost:

• Marja Boršnik je v svojih razpravah med drugim pisala tudi o slovenski poljudni književnosti, pri čemer velja izpostaviti njeno stališče, da sta v kakovostni poljudni književnosti etika in estetika pomembnejši od poučnosti. Literarna zgodovinarka v teh svojih člankih zasleduje predvsem dvoje: depedagogizacijo poljudne književnosti ter igro (njen vsebinski in/ali oblikovni element) in humor kot pomembni sestavini tovrstnega slovstva. Z zagovarjanjem umetniške vrednosti literarnega dela pred poučno uporabnostjo je Marja Boršnik med prvimi vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes. -- Marja Boršnik v razpravah zagovarja tezo,da sta etika in estetika v kakovostni poljudni književnosti pomembnejši od poučnosti. Njeni pomembni sestavini sta depedagogizacija poljudne književnosti ter igra in humor. Tako je med prvimi vzpostavila standard vrednotenja poljudne književnosti, ki velja še danes.

• Pričujoči sestavek hoče opozoriti na bistvene literarnovedne značilnosti umetne pravljice in vsaj skicirati njeno literarnovedno podobo. To poskuša na podlagi razčlenjevanja vsebine in metodologije samostojnih knjižnih izdaj pravljic, ki jih je med 1900 in 1950 izšlo kar lepo število, začenši s Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929). Največkrat gre za pravljice Hansa Christiana Andersena; brez vsestranskega upoštevanja njegovega dela si sodobne teorije umetne pravljice ni mogoče misliti. -- Sestavek hoče na podlagi razčlenjevanja vsebine in metodologije samostojnih knjižnih izdaj pravljic opozoriti na literarnovedne značilnosti umetne pravljice in skicirati njeno literarnovedno podobo. Največkrat gre za pravljice Hansa Christiana Andersena; brez vsestranskega upoštevanja njegovega dela si sodobne teorije umetne pravljice ni mogoče misliti.

Literarnovedni dogodek

Polona Movrin. Predstavitev dosežkov Odličnih v znanosti 2015 za področje humanistike in družboslovja. SlovLit 2. dec. 2015

Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Filozofska fakulteta pripravljata v četrtek, 3. decembra 2015 ob 9:30 v predavalnici 15 na FF predstavitev dosežkov s področja družboslovja in humanistike. Predstavljenih bo pet dosežkov s področja družboslovja in pet s področja humanistike. Predstavitev bo imel tudi prof. dr. Janez Vrečko - Konstruktivizem in Kosovel. Uvodoma bosta publiko pozdravila izr. prof. dr. Tatjana Marvin, prodekanja za kakovost in mednarodno sodelovanje in prof. dr. József Györkös, direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS. Dogodek bo povezovala Urška Kristan.

Iskanje kritik

Delo:

• Dimitrij Rupel. Maks: Roman o marksizmu ali Boj med večino in veličino. Koper: Lipa, 1983.

Kritike:

• Drago Bajt. Zapisi na robovih. Maribor: Obzorja, 1986. COBISS
• Stanko Janež. Poglavitna dela slovenske književnosti. Maribor: Obzorja, 1987. COBISS
• Franc Zadravec. Slovenski roman 20. stoletja. Murska Sobota: Pomurska založba, 1997. COBISS
• František Benhart. Bralnica 84. Sodobnost 33/4 (1985). 395—97. dLib