Nova pisarija

Uvod

V uvodu je najprej predstavljeno najpomembnejše dejstvo, ki pove, da je Nova pisarija nadaljevanje in dopolnitev kar šestih natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti, ti pa so izhajali od leta 1990 do 2002. Zaradi sprememb v pisanju, kot je prehod s papirja na ekran, pa se je uveljavil nov in bolj praktičen priročnik Nova pisarija. Z besedo 'nova' so seveda mišljeni novi mediji, kot so video, zvok in večpredstavnost, ampak se priročnik bolj osredotoča na besedilo na zaslonu. Priročnik je tako v fizični kot v spletni obliki, poslednji na spletni strani Wikiknjige, kjer ga lahko urejajo ne le avtorji temveč tudi ostali, ki mislijo, da bi se kaj v knjigi lahko izboljšalo.

Kam z avtorjem

Glavni avtor te knjige oziroma priročnika je profesor predmeta Uvod v študij slovenske književnosti, gospod Miran Hladnik, ki v tem delu uvoda "prebije četrti zid" in piše v prvi osebi ednine, kar bralca h knjigi zelo pritegne, saj ima občutek, da avtor z njim praktično komunicira. Glavni avtor se najprej ni mogel odločiti kam in kako bi vpisal svojo odgovornost za knjigo, saj je avtorstvo zadostno dokumentirano v historiatu knjige, ob enem pa pravi, da še mu ni uspelo čisto potešiti avtorskega napuha. Gospod Hladnik meni, da je tako prostodušno izpostavljanje avtorskega izdelka na javnem mestu lahko nevarno le v principu, saj ga lahko kdorkoli ureja ali z resničnim imenom ali pa nekim psevdonimom, v praksi pa verjame, da je strah pred nevarnostjo odveč, saj pričakuje le konstruktivne posege in pripombe, kakršnekoli sledi vandalizma pa zna odstraniti.

Prešernova Nova pisarija

Nova pisarija, je bil tudi naslov dela največjega slovenskega pesnika, doktorja Franceta Prešerna. Ta satirična pesnitev, je bila objavljena v v drugem zvezku zbornika Kranjska čbelica in sicer leta 1831. To je eno izmed Prešernovih bolj obsežnih del, saj vsebuje kar 47 tercin. Avtor je omenil, da ta reciklaža Prešernove mojstrovine ni preveč izvirna.

Pismenost

Avtor meni, da 'znati brati in pisati' ni ustrezna definicija, ki bi jo lahko pripisali pismenosti. Verjame, tisti, ki jim pravimo 'pismeni', obvladujejo znakovni sistem za pisno komunikacijo. Nekoč je pismenost pomenila nekaj večvrednega, saj so bili pismeni le premožni ljudje, večinoma Cerkev, navadno ljudstvo oziroma gmajna pa so se sporazumevali le verbalno. Dandanes pa je biti nepismen nekaj nepredstavljivega. Odkar je po cesarskem ukazu, šolanje postalo obvezno, se je pismenost drastično razširila.

Ogromno pozornosti posvečamo tudi testom pismenosti, kot je PISA 2009, saj od njih neposredno odvisna tudi slovenska kulturna samozavest. Zanimiv podatek je, da se slovenski šolarji ne odrežejo tako dobro pri bralni pismenosti, obenem pa dosegajo odlične rezultate pri e-pismenosti. To tudi dokazuje, da je "tekstanje" in ostale oblike komuniciranja z mobilnimi telefoni del splošne pismenosti.

Po avtorjevih besedah, bi morali kot kriterij pismenosti uvesti internetno publiciranje, da bi izrazu pismenost povrnili ta pomen nekega višjega znanja, kot ga je imel v 18. stoletju. Spletne bloge bere 43% uporabnikov interneta, kar je vrtoglavih 417.000 Slovencev. Najbolj zanimivo pa je, da te bloge piše in ureja le 6% spletnih "surferjev", te številke pa spominjajo na tiste, ki so veljale pred šolsko reformo Marije Terezije.

Informacijska družba

Socialna paradigma današnjega časa, ki v veliki meri nadomešča tako imenovano starejšo industrijsko družbo, se imenuje informacijska družba oziroma tudi računalniška družba.

Vsi knjižni molji, ki imajo nostalgično in včasih celo fetišistično razmerje do knjige v fizični obliki, se bodo počasi morali sprijazniti z dejstvom, da tiskana knjiga izumira in se umika literarnim besedilom v spletni obliki. Zagovorniki ideje, da fizična knjiga ne bo nikoli izumrla se sicer ne motijo in imajo na nek način prav, saj, kot je zelo lepo opisano v novi pisariji, tudi po izumu avtomobila nismo zavrgli koles ali pa nehali uporabljate noge pa tudi po uvedbi tipkovnice v naša življenja, nismo svinčnikov pometali v smeti. Tiskana knjiga je dobila bolj dekorativno oziroma zbirateljsko funkcijo, kar pa je na, nek način, izumrtje knjige v fizični obliki.

Wikiji

Metafora nove te prej omenjene nove družbene paradigme, ki se imenuje informacijska družba, so Wikipedija in ostala 'Wiki' spletišča.

Največja prednost Wikipedije in njej podobnih spletišč, zaradi katerih so jim uporabniki tako predani, je lahka dostopnost. Kdorkoli lahko do teh, na prvi pogled neskončnih knjižnic, dostopa z udobja svojega naslanjača. Edini pogoj je, da imate internetno povezavo in pet minut, da imate čas preleteti napisano.

Po havajsko 'wikiwiki' pomeni 'res hitro'. Od tod torej ime za razne wikije. Wikiji so žargonski izraz za praktično vse spletne strani, ki so vzorčna oblika sodobne pismenosti in so bila ustanovljena leta 2001. Osrednji portal je seveda Wikipedija. Ostala spletišča pa so Wikivir, za stara javna besedila v lasti; Wikiknjige, za knjige in priročnike; Wikiverza, za seminarje, projekte in predavanja. Poznamo še mnogo drugih takih spletišč.

Wikiji in šola

Najprej je potrebno izpostaviti, da se Wikipedije ne sme jemati kot nadomestek za spletno učilnico. To funkcijo bi potencialno lahko opravljala Wikiverza, ki jo lahko interpretiramo kot nek pripravni tečaj za dosti bolj zakomplicirano Wikipedijo.

Učinek uporabljanja Wikipedije in ostalih wikijev v šoli je po avtorjevih besedah lahko le pozitiven, saj nekako prisili učenca, da neha delati domače ali seminarske naloge zgolj iz obveze, ampak da se potrudi in jih opravlja v odgovornem odnosu do skupnosti. Učitelji pa velikokrat nasprotujejo rabi Wikipedije, saj menijo, da bodo učenci seminarsko nalogo naredili, potem pa nanjo pozabili.

Avtor

Današnji literarni zgodovinarji, se zelo razlikujejo od stare generacije ljudi z istim poklicom. Namreč nekoč so se literarni zgodovinarji večinoma spraševali, kaj je avtor skušal z nekim delom povedati oziroma prikazati. To vprašanje pa je za današnje literarne zgodovinarje postalo skoraj nedopustno, neprimerno oziroma celo prepovedano.

Motivacija za pisanje

Kot je napisano v Novi pisariji, se pisanja lotimo predvsem zaradi nečesa, kar je vredno občudovanja, zaradi sebe, ali pa zaradi skupin, katerih del smo tudi mi, npr. zaradi nacionalne skupnosti (Cankar).

Prepričanje, da humanistika brez etike preprosto ne obstaja je naiva. Pri pisanju je etična problematika prisotna v zelo visoki meri. Znana je pod imenom avtorski napuh, besedna zveza, ki je bila omenjena že v uvodu. Ta je viden v samopoveličevanju in želji po nekem znanstvenem prestižu. Pisanje je neprofesionalno in tudi ni preveč potrebno, če se ne ozira na sposobnost dojemanja, želje in interese publike.

Izbira jezika

Izbira jezika je pomembna predvsem za razumevanje besedila in cilj, ki ga s tem besedilom želimo doseči. Recimo, da naslavljamo neke Nemce. Uporabili bomo nemški jezik, saj nas bodo s tem lažje razumeli, kot pa, če bi pisali v slovenskem jeziku. V primeru, da naslavljamo Slovence pa lahko mirne vesti uporabimo slovenščino, saj jo bojo razumeli (skoraj) vsi.

Čeprav je Angleščina vedno bolj popularna, je strah pred tem, da se bi slovenistična znanost v nadaljnje pojavlja v Angleščini, odveč. Procentualno delež Angleščine vred z ostalimi tujimi jeziki ne raste.

Izbira teme

Najprej bi rad izpostavil, da ni dobrih in slabih tem. Nanje je potrebno gledati objektivno. Skoraj vse teme ,pa naj govorijo o čem koli, se na začetku zdijo suhoparne, dolgočasne pa tudi težke. Na koncu, pa je tako, da več se s temo ukvarjamo, bolj nas zanima.

V šolah in fakultetah izbiro teme diktirajo učitelji, profesorji, mentorji, asistenti ali kdo drug. To je dobro, saj bi le radovedni dijaki uživali v izbiri svoje teme, tiste, ki jih zanima, za ostale pa bi to bilo zelo mučno.

Vaje v pisanje

V 21. stoletju sta piščevo glavno orodje tipkovnica in miška, ne pa pero in list papirja. Z veščino pisanja se ne rodimo, ampak se jo je potrebno naučiti in vaditi. Morda se kdo vpraša zakaj se še sploh učimo pisati s peresom in papirjem. Odgovor na to je preprost. S tem se oblikuje naša inteligenca in postaja vse večja pa še črke si prej zapomnimo, kot pa s tipkanjem.

Usoda avtorstva

Za avtorstvo lahko rečemo, da je to eden izmed starejših konceptov (gledano razvojno). Ta koncept je zelo trdoživ, na kar kaže tudi to, da je temu konceptu namenjeno celo poglavje v Novi pisariji. Nekoč je biti avtor pomenilo, biti del nečesa večjega, tako rečene ustvarjalne glasbene smetane. Ta avtorski prestiž se še danes vidi v tem, da avtorji ne dovolijo lektorjem ali urednikom posegati v avtorska dela oziroma morajo pri tem biti zelo pazljivi. Ni primerno, ko avtorji ne dovolijo, da njihovo delo pride v publiko, ki se jim je tako ali drugače zamerila, že po tem, ko so avtorske pravice prodali.

Soavtorstvo

Pomembno dejstvo je, da tako imenovano kolektivno pisanje, pomaga odstraniti nadutost in občutljivost posameznih piscev in jim namesto tega zada nalogo, da s skupnimi močmi in znanjem dosežejo želen cilj.

Na Wikipediji je sodelovanje med avtorji skoraj neizogibno, saj besedila lahko popravlja skoraj kdorkoli. Zato so tudi pravila o obnašanju avtorjev na tej strani dokaj jasna in zakoreninjena v same temelje Wikipedije.

Na Wikiknjigah pa je drugače, saj je knjiga ponavadi delo enega samega avtorja, kar se prenese tudi v spletno obliko. Tukaj pravila obnašanja avtorjev niso jasna oziroma jih ni. Računa se na avtorje, da se bojo usklajeno odločali. Dokaz, da pa to v praksi ni vedno tako, pa je sama Nova pisarija.

Objavljanje

Avtorstvo in objavljanje sta komplementarna se pojma, saj je avtorstvo bolj v stiku z objavljanjem kot s priložnostjo za pisanje. Pot do objave avtorjevega dela je dolga in mučna, saj mora avtor najprej priti v stik z družbo, ki objavlja, nato jih mora s svojim delom dovolj pritegniti, da se sploh odločijo za objavo, potem pa so tu še stroški objave. Za razliko od nekoč so ti stroški manjši in si jih lahko privošči skoraj vsak. A to velja za objavljanje v fizični obliki. Objavljanje na spletu je dosti lažje. Tukaj je avtor pogojen le s tem, kako dobro ve uporabljati orodja za pisanje in objavljanje.

Množični um ali pametna množica

"Več glav več zna", je znan slovenski pregovor, ki ga lahko interpretiramo kot, če vsak prispeva delček svojega znanja, se bo to znanje nakopičilo in bo na koncu vsem pomagalo. Ravno to skuša doseči tudi Wikipedija. Združuje pamet množice, kar se po angleško glasi 'crowdsourcing', kjer vsak prispeva nekaj svojega znanja o določeni temi in s tem tudi koristi ostalim. To je obenem tudi dokaz, da več ljudi včasih zakomplicirane probleme rešuje veliko bolj efektivno, kot posamezniki.

Avtorske licence

Okrog besedil, ki so mimogrede produkti pisanja, se je razvila posebna zakonodaja, ki jo imenujemo 'copyright' oziroma po slovensko 'avtorske pravice'. Ta zakonodaja je dokaj nepraktična in nedodelana, saj ovira skoraj vse, ki želijo na kakršenkoli način distributirati avotrsko delo pa naj gre za film, glasbo, fotografijo ali besedilo. Konkurenco copyright predstavlja nova oblika pravnega koncepta okrog avtorskih del imenovana 'creative commons'

Creative commons

Creative commons, oziroma prevedeno v slovenščino 'ustvarjalna gmajna', ni tako represivna kot copyright in izhaja iz proste oziroma svobodne kulture (free culture). Creative commons poskuša intelektualne proizvode narediti bolj dostopne za vse, za razliko od copyright, ki distribucijo omejuje na tisoč in en način in grozi s kaznimi in sankcjami. Glavne lastnosti ustvarjalne gmajne so priznavanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno in brez predelav. Ta dovoljenja lahko avtor prosto izbira in dodeli svojim delom.

Copyright

Kot sem že prej omenil, je copyright zakonodaja, ki se je razvila okrog avtorskih del, da bi se preprečila njihova zloraba. V praksi pa le ovira deljenje oziroma distribucijo teh del. Če avtor svoje avtorske pravice nekomu proda ali odstopi, več ne more odločati o distribuciji tistega avtorskega dela. Avtorju njegove avtorske pravice pripadajo vse do 70 let po njegovi smrti, nato pa preidejo v javno last. Če je delo neobjavljeno ima avtorske pravice tisti, ki je delo objavil še 25 let po prvotni objavi.

Bralec

Prosti dostop

Ko smo v šoli, smo tam, da dobimo znanje in se nekaj naučimo. Izven šolskih zidov pa je dostop do znanja veliko bolj omejen. Za večino dogodkov, ki jih organizirajo akademske ustanove je potrebno plačati. Tudi knjige, so bile najlažje dostopne ravno v šoli, izven nje pa so ponavadi plačljive in drage, še posebej v socialistični Jugoslaviji in do neke mere tudi v kapitalističnih ZDA.

Internet je omogočil, da je ogromno podatkov, za katere se je v knjižni obliki moralo drago plačati, zdaj navoljo zastonj (če ne štejemo cene interneta seveda) in do njih lahko dostopa kdorkoli. Najboljši primer tega je zelo draga zgoščenka SSKJ-a, ki si jo moral kupiti, če si hotel slovar in si nisi mogel privoščiti še dražjega fizičnega slovarja. Pa tudi Google Maps zelo pomaga pri zastonj navigaciji, razen, če raje kupite drag GPS.

Založbe

Vsi, ki smo kdaj kaj zapisali v Wikipedijo spletno enciklopedijo, vemo, da vsaka črka, ki jo zapišemo vanjo takoj postane javna last. Tudi v primerih, kjer se v historiatu članka ohrani ime avtorja, ga ne citiramo, ko se sklicujemo na ta članek ali delo. Do tega pride, ker so skoraj vsi članki delo več ljudi. Popoln izbris avtorjevega imena in priimka bo se zgodil le, ko nam bo na prvem mestu s svojim, dopolniti znanje nekoga drugega. Na žalost založbe tretirajo knjige le kot vir dobička, bralce pa le kot stranke in ne vedoželjnih glav, ki si preprosto želijo znanja. Na prvem mestu mora biti prizadevanje za širjenje informacij in znanja, kar pa je prisotno le pri knjižnicah.

Repozitoriji

Po številkah o tem koliko krat je neko delo bilo citirano, avtor, dobi največji dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja. To preprosto pomeni, da je nekdo našel nekaj uporabnega v mojem članku, kar mu je prišlo prav in ga je zato citiral, jaz pa dobim publiciteto. Nekoliko manj pomembno je število ogledov na strani oziroma objavi. Po spletu upada uporaba strokovne terminologije, kar pa je posledica vedno večjega posega po spletnih virih.

Varovanje zasebnosti

Varovanje zasebnosti ni nič napačnega, če je izvedeno v mejah normale. Ko pa to postane preekstremno pa ovira informacijsko družbo oziroma prosto širjenje informacij ali podatkov. Primer pretiravanja pri tem je prepoved iskanja po imenih in priimkih, s katero je bila stran Nova beseda praktično uničena.

Kredibilnost

Tisti, ki brskamo po spletu, moramo predvsem paziti na konkretne podatke, kot so starost oziroma leto objave in obiskanost strani pa tudi na ostale malenkosti, saj na splet lahko objavlja virtualno kdorkoli in informacije, ki jih dobimo, niso vedno preverjene saj je je splet prevelik, da bi se vse preverilo. Če je avtor nekakšen veljak bodisi priznan strokovnjak, ali pa potrjen govorec resnice, mu lahko mirne vesti zaupamo, pametno pa je pogledati tudi njihov življenjepis in bibliografijo.

Aktivizem

Ker sem sam zelo konzervativen in nasprotujem praktično kakršnikoli obliki aktivizma bom tukaj kratek. V sedemdesetih letih so humanisti bili aktivisti zgolj iz radovednosti, dandanes pa doseganje na prvi pogled plemenitih socialnih ciljev.

Avtorstvo

Za stara dela moramo privzeti, da so že bila deležna kritik in ocen, tako subjektivnih kot objektivnih in jih več ne moremo kritizirati na isti način kot novejša. Avtorji so vezani na inštitucije, ki jih v marsičem ovirajo, zato se nekateri odločijo za samozaložbo.

Strokovno recenziranje

Ta izraz se uporablja za postopek, ki izbira oziroma tako rekoč selekcionira kredibilne informacije od nekredibilnih. Od tega so odvisni avtorji, saj morajo svoje delo dati v pregled, da se vidi, če kakšen podatek nepravilen. Če ne vedo kdo popravlja govorimo o slepem recenziranju, če pa ve pa govorimo o recenziranju brez prikritih dejanvikov.

Pravopis

Prej sem omenil kriterije za prepoznavanje kredibilnosti nekega dela, kot so življenjepis, bibliografija, starost objave in podobno. Eden izmed pomembnejših faktorjev, je tudi raba pravopisnih pravil, kajti besedilom z ogromno pravopisnimi napakami bralci težje zaupajo, saj začnejo dvomiti v kredibilnost avtorja.

Domače naloge

Slavistična revija

Članek iz slavistične revije sem poiskal kar na spletu. Mislil si sem, da če sem že na njihovi spletni strani, še lahko pokukam kaj ta revija sploh predstavlja. Takoj sem ugotovil, da bom prebral nekaj čisto svežega, saj je pisalo, da so ti članki izvirni in niso v uredniški presoji za nobeno drugo publikacijo, kar pomeni, da bom te članke našel le na tej strani. Zanimivo je tudi, da članki niso le v slovenskem jeziku, temveč tudi v ostalih slovanskih jezikih, ponekod se pojavijo še svetovni jeziki kot Angleščina. Zanimiv se mi je zdel naslov Dnevnik kot literarnozgodovinski vir: Tagebuch 1844 Louise Crobath, saj so to nemške besede, letnica pa je še iz časov Nemškega imperija, o katerem pa zelo rad prebiram karkoli dobim v roke.

Pričakal me je dokaj obsežen članek, ki sem se ga sprva ustrašil. Ko sem po napornem branju prišel do odseka '4.4 Dnevnik kot vir podatkov za biografijo', sem se do konca sprijaznil ne le, da bom zvedel bolj malo o Louise Crobath temveč tudi, da ne bom odkril nič o nemškem imperiju, saj ta članek govori večinoma o tem kako je lahko dnevnik uporabljen za znanstveno raziskovanje in postopkih, ki jih moramo upoštevati, da dnevnik lahko v tej funkciji tudi uporabimo, ti postopki pa so omenjeni tudi v povzetku članka. Za vsak primer bom 2 izpostavil. Dnevnik najprej pomembno dati med sorodne vire npr. beležnice in zapiske. Na celoten dnevnik se potem gleda s perspektive ego dokumentov Winfrieda Schulzeja itd. Najbolj zanimiv je zaključek, kjer je povedano da se po svetu odpirajo muzeji dnevnikov, kar kaže na to kako zelo pomembni so dnevniki.

Separat

Sicer sem na večini predavanj zaradi študentskega dela manjkal, ampak tista, ki sem pa uspel priti je bilo pogosto izgovorjeno ime Franc Zadravec. Separat je torej posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi ali reviji. Dramatika Slavka Gruma, ki je bila objavljena v Slavistični reviji leta 1968, številki 1, letniku 16, je zelo zanimiva in se gladko bere. Najdemo jo na strani 413 in takoj ugotovimo, da ta večer ne bomo mogli s prijatelji na zabavo, saj nas čaka dolgo branje. V besedilu je ogromno letnic, omenjen pa je tudi Freud in izvemo, da je Gruma kot zdravnika začetnika začela zanimati psiho-patologija. Delo bi z veseljem prebral še vnovič.

Sodobnost

Revija Sodobnost ima za razliko od Slavistične revije, nekoliko bolj prijazen izgled, saj je Sodobnost revija za književnost in kulturo in se ne poglablja v tako abstraktne teme kot Slavistična revija pa tudi manj znanstveno deluje in posledično, bolj sproščeno. Revija izhaja že od leta 1933 in je nosila kar štiri različna imena: Sodobnost, Novi svet, Naša sodobnost in znova Sodobnost. Nikoli si nebi mislil, da so pri tej reviji sodelovala tako znana imena kot so Niko Grafenauer, Janez Menart, Kajetan Kovič in ostali. Zanimivo je tudi, da je ta revija pod imenom Novi svet kritizirala razmere v Sovjetski zvezi, kar je zelo drzna poteza za čas komunizma. Je zelo zanimiva revija, saj je v njej vse od besede o zgodovini pa do literarnih kritik in poezije.