Rijavecm

Slavistična revija in občutki ob njej

Slavistično revijo najprej občutimo s pogledom. Vpadljiva in živahna vinsko rdeča se nikakor ne sklada z dolgočasno naslovnico, vsebina katere da takoj vedeti, da se za njo skriva znanost. Slednje potrjuje tudi sama revija in sestava znanstvenih člankov, v katerih ni prostora za ilustracije in ostale nebesedilne elemente. Ko revijo primemo v roke, ugotovimo, da je gladka in da nam, če nismo pozorni, kaj hitro zdrsne iz roke. Baje so bile starejše številke hrapave na dotik. Morda tudi zaradi tega, da jih je bralec težje izpustil iz rok, kdo bi vedel. Papir, na katerem so natisnjeni članki, je tenak in cenen. Je že tako, da revija ni na vrhu seznamov izposoj v knjižnicah in da trpežnejši (pa tudi dražji) papir pač ni potreben. Seveda ob branju sodeluje tudi voh. Vonj revije se ne razlikuje od vonja potiskanega papirja, ki ga je tako težko opisati. Toliko o občutkih ob Slavistični reviji, o občutkih ob branju pa kdaj drugič.

Družbeno koristno delo

Ker nisem naredil domače naloge, sem opravil družbeno koristno delo. S seznama na Wikipedija:WikiProjekt Romani#Kazala strokovnih knjig sem izbral knjigo Marjete Žebovec Slovenski književniki: Rojeni do leta 1869 in pretipkal njeno kazalo.

Enojni narekovaji zgoraj

»Vem, da nič ne vem.«, je nekoč izjavil Sokrat ... Da je imel še kako prav in da se moram še veliko naučiti, sem spoznal že po prebranem uvodu, v katerem so me zmotili enojni zgornji narekovaji pri razlagi pojma pismenost. Prepričan, da slovenski pravopis dopušča samo uporabo vejičnih narekovajev zgoraj in spodaj oz. uporabo srednjih narekovajev v tipkanih besedilih, sem se podal v raziskovanje in v poglavju Ločila odkril, kako pester in raznolik je svet narekovajev. Ja, velikokrat se zgodi, da pravzaprav sploh ne vemo, kako nevedni smo.