Rebeka Rutar

Uvod v študij književnosti 2022/23

Domače naloge

Ivan Podržaj: Mala Pavla

1. domača naloga (7. 10. 2022)

Moje mnenje Nacija - Kultura

2. domača naloga (14. 10. 2022)

Razstava Nacija minus kultura traja od 13. 10. 2022 do 15. 1. 2023 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova in rahlo provokativno nagovarja družbo. Ta projekt je v originalu nastal že leta 2000, leta 2022 pa ga je avtor Vuk Ćosić na pobudo Moderne galerije posodobil. Sonetni venec, ki ga je v izvirniku tvoril z iskalnimi nizi zdaj že zastarelih spletišč, je zamenjal s sovražnimi tviti. S pomočjo tehnologije je iz teh sestavil Sonetni venec. Razvil je tudi prav posebno pisavo z imenom Sonetni venez, narejena pa je po skenih prve izdaje Sonetnega venca. Menim, da je to dobra naložba za prihodnost, saj je s tem ohranjena pisava iz originalnega Sonetnega venca. V današnji družbi večkrat naletimo na sovražni govor, še posebej na spletu in s tem projektom mu je avtor nastavil ogledalo. Predvsem pa ogledalo družbi, kar se mi zdi dobro, saj opažam, da smo sovražnosti in neprimernih tvitov že navajeni in sploh ne opazimo, da to ni primerno in je škodljivo za našo družbo. S tem opozorilom pa smo Slovenci spodbujeni, da se kot narod naravnamo bolj pozitivno in manj sovražno, začenši s kulturo pisanja na spletu.

Slavistična revija

3. domača naloga (21. 10. 2022)

Slavistična revija je revija s področja jezikoslovja in literarne vede. Ima rdeče, hrapave in malo trše platnice. Na naslovnici je na veliko napisan naslov revije, tu pa najdemo tudi podatke o letniku, založniku in straneh. Na leto izidejo štiri številke, revija pa je dostopna tudi na spletu. Ko sem jo prvič prijela v roke in jo prelistala, me je presenetila, saj ni čisto nič podobna revijam kot jih poznam sama. V običajni reviji je veliko fotografij in malo teksta, strani so barvite, v tej reviji pa je črno-bel tisk s kakšno razpredelnico, kar nam nakazuje, da je revija strokovna. Všeč mi je, ker je lepo urejena, ima pregledno kazalo in tudi povzetek vsakega članka v angleščini.

Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

4. domača naloga (4. 11. 2022)

Vsebina govori o tem, da sta Trubar in Prešeren, da sta nam prinesla nov napredek pri razvoju jezika morala opustiti pogled v preteklost in narediti nekaj povsem novega. Zdi se mi, da se Slovenci radi oklepamo naše zgodovine in le to vsako leto znova ob praznikih potenciramo, kar se mi do neke mere zdi prav, saj moramo spoštovati našo kulturo in biti seznanjeni z njo. Po drugi strani pa bi bilo dobro, da bi si upali več in raziskovali ter se ozirali v prihodnost in ne preteklost, saj bomo le tako razvijali naš jezik in kulturo in s tem napredovali kot narod v koraku s časom.

Nam profesor naredi uslugo, ko je branje članka neobvezno? Mogoče, zdi se mi, da smo ljudje vse bolj nagnjeni k delanju obratnega kar nam je rečeno. Ko vidimo, da članek ni obvezen, ga bomo morda ravno iz tega razloga prebrali. Lahko pa se zgodi, da nas popade za današnji čas zelo popularna linija najmanjšega odpora in bomo tako označen članek z veseljem izpustili.

Popravljalci sveta

5. domača naloga (11. 11. 2022)

Na svetu sta dve vrsti ljudi, tisti, ki bi v njem uživali in tisti, ki bi ga popravljali na bolje. Včasih je bil najpogostejši način za popravljanje sveta vojna, danes pa k popravljalcu sveta prištevamo tudi Wikipedijo. Wikipedija nas namreč spodbuja k dajanju, tu ne samo iščemo informacije, ampak jih sem tudi prispevamo. Prav tako spodbuja delo zastonj in skromnost, saj je tu veliko wikipedistov, ki se podpisujejo s svojim vzdevkom ali pa še s tem ne, slava jim ni pomembna. Pomembno pri Wikipediji je tudi sodelovanje, saj pri enem članku sodeluje veliko število ljudi, od teh, ki napišejo članek, do teh, ki popravijo slovnične napake in tistih, ki na pogovorni strani sodelujejo pri razpravi. Wikipedija tako posredno popravlja svet, saj wikipedisti tu upoštevajo vse prej naštete pozitivne lastnosti, ki jim ¨zlezejo pod kožo¨, kar pa pomeni, da jih prenesejo tudi v življenje in s tem popravljajo svet. Tako upam, da se čim več ljudi odloči aktivno sodelovati na Wikipediji in njenih spletiščih, ter tako popravlja svet na boljše.

Geopedija

6. domača naloga (18. 11. 2022)

Na spletnem zemljevidu Geopedija sem raziskovala, kateri literati so bili rojeni v bližini mojega domačega kraja. Odkrila sem, da sta bila v Tolminu rojena Ljubka Šorli in Alojzij Carli. Za Ljubko Šorli sem vedela že prej, saj se ukvarjam tudi z glasbo in poznam nekaj skladb, za katere je napisala besedilo, za Alojzija Carlija pa sem sedaj prvič izvedela. Ljubka Šorli je bila pesnica in učiteljica, ustvarjala je liriko, značilno za obdobje med obema vojnama. V njenih pokrajinskih pesmih se pojavlja tematika rodnega kraja Tolmin in njegove okolice, Soče in obsoških krajev, Goriških brd, Krasa, Beneške Slovenije in Kanalske doline. Napisala je tudi nekaj pesmi z versko vsebino. V mladinskih delih pa se pojavljajo motivi narave, njenega spreminjanja in živalski in rastlinski svet. Alojzij Carli pa je bil duhovnik, prevajalec in pisatelj. Pisal je povesti in zgodovinsko delo. Razgledala sem se tudi malo širše po Primorski in našla še veliko literatov, ki so mi znani, a nisem vedela, da so rojeni tako blizu mojega domačega kraja. Na primer Ciril Kosmač, Ivan Pregelj, Saša Vuga. Naloga iskanja po Geopediji mi je bila zelo zanimiva, portal mi je všeč, saj ponuja sistematične in nazorno urejene podatke, ki jih hitro najdemo. Predvsem pa je zelo enostaven za uporabo in poln zanimivih informacij tudi s področja zgodovine, turizma,...

Popravljanje

7. domača naloga (25. 11. 2022)

Katalog slovenističnih diplomskih nalog

Zbirka diplomskih nalog s polnim besedilom

Moji popravki:

prvi popravek - vejica

drugi popravek - vejica

tretji popravek - zagovori v zagovarja

četrti popravek - predlog k

peti popravek - in namesto ter

Zemljevid državnega RKD

8. domača naloga (9. 12. 2022)

Sprehodila sem se po zemljevidu državnega registra kulturne dediščine. Ugotovila sem, da je v okolici mojega domačega kraja kar nekaj vpisov. V bližini se tako nahaja nekaj cerkev, spomenikov in kmetij. Za fotografiranje sem si izbrala cerkev svetega Petra, ki stoji nad vasjo Zatolmin. Je podružnična cerkev v Župniji Tolmin, predelana je bila v poznem srednjem veku, in sicer leta 1710. Sestavljena je iz pravokotnega prezbiterija, širše pravokotne ladje nad katero je zvočnica in lope.

Wikimedijina Zbirka

9. domača naloga (23. 12. 2022)

Cerkev sv. Petra

Zapiski Nova pisarija

Uvod

Nadaljevanje in dopolnitev Praktičnega spisovnika, ker se je družba informacijsko zelo spremenila in samo nov ponatis ne bi bil dovolj (papir na zaslon).

Nova pismenost ni, ker je ta beseda v času Vodnika pomenila slovnico.

Wikiknjige niso zaključene enote, ampak rastoče knjige, ker so nagnjene k temu, da jih stalno dopolnjujemo.

Težava z zapisom avtorstva (historiat wikija vse zapiše, a težava pri tiskanju knjige in vpisu v cobiss – rabimo avtorja).

Naslov povezan s Prešernovo satirično pesnitvijo Kranjska pisarija – karikiran ideal ljudskega jezika.

1 Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za pisno komunikacijo.

V preteklosti pismenost veljala za spretnost privilegiranih, z uvedbo obveznega šolanja pa nuja za vsakega posameznika.

Razumevanje pismenosti se skozi čas spreminja, včasih so tipkale le strojepiske, publicisti in nekateri drugi, vsi ostali so se učili lepopisja na roko. Danes je slika ravno nasprotna, tipkamo vsi razen pisci grafitov, šolajoča mladina, kaligrafi,…

Prihaja do konfliktov med sporazumevalnimi praksami, ker starejše generacije ne obvladajo računalniške pismenosti, mlajšim pa se zatika pri preprosti sestavi stavka.

Včasih imeli le medijsko pasivnost gledalcev/bralcev, danes se spodbuja interaktivnost (komentiranje časopisa, ustvarjanje enciklopedij na spletu,..)

Specialne pismenosti (glasbena, kartografska, urbana, računalniška,…) so sposobnosti komunikacije v zaokroženih skupinah ali situacijah, nobena od teh ni obvezna.

Samoumevna in obvezna pa je splošna pismenost – spretnosti za vsakdanje komuniciranje.

Testi pismenosti (npr. PISA) – Slovenci imamo slabe rezultate pri bralni pismenosti, dobre pa pri e – pismenosti.

Visoka pismenost je danes rezultat obveznega šolanja. Ne zanima nas več osnovna pismenost (se znam podpisat, prebrati opozorilo o nevarnosti,…), ampak višje oblike pismenosti (gre bolj za tvorjenje in deljenje z javnostjo).

Pisni kanal ni tako cenjen kot fizični ali ustni.

Pojem podjetnost se v informacijski družbi nanaša na udeležbo pri produkciji informacij (torej produktiven = kreativen)

Informacijska družba

Nadomešča prejšnjo industrijsko družbo.

Rivalstvo med tiskano in e-knjigo.

Strah pred izumrtjem tiskane knjige, vendar se to ne bo zgodilo.

Wikiji

Pod neprofitno organizacijo Wikimedia.

Lahka dostopnost, enciklopedična jedrnatost – danes ljudje vse bolj navajeni na dolgovezenje.

So žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se pojavila z wikipedijo.

Splet ne le kot vir informacij, ampak tudi prostor za oblikovanje in objavljanje informacij.

Wikimedijina spletišča obsegajo: spletno enciklopedijo Wikipedija, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovar

Jezike delimo na tiste v comfort zone, vitalne jezike in border line.

Slovenščina spada med vitalne jezike, kar pomeni da ji digitalna orodja zagotavljajo nadaljnji obstoj.

Zavzemati se moramo za čim večje število jezikov na svetu, ker vsak je jezik po svoje gleda na svet in se prilagaja in tako imamo več kulturnih izbir in s tem večje možnosti za preživetje.

Pisci si prizadevajo za nevtralna stališča, pogovorne strani pa zaživijo ob vročih temah.

Članki urejeni z licenco creative commons – nekoč naj bi nadomestila avtorsko zakonodajo copyright.

Nekateri imajo Wikipedijo za intelektualno grožnjo, saj ne vemo kdo je avtor zapisa in koliko zapisanega je verodostojno, vendar je v poplavi današnjih informacij večji problem kritično presojanje kateregakoli vira.

Wikiji in šola

Wikipedija s sestrskimi spletišči je močno pedagoško orodje.

Prihaja do bojazni, da bi se zaradi prisilne uporabe Wikipedije za šolsko delo le ta postala za učence/dijake mukotrpna in ne prostočasna dejavnost.

Uporaba Wikipedije na fakulteti pa je dobrodošla, saj študenta uči, da ne le zadosti merilom profesorja, ampak se z objavo nalog na Wikipedijo priuči odgovornega odnosa do okolja.

Nekatere študente moti, da bi kdo posegal v njihovo besedilo in za razliko od seminarskih nalog, ki jih oddaš in pozabiš, moraš svojo objavo ves čas spremljati.

Standardi in kvaliteta člankov se skozi leta nadgrajujejo.

Občasno pride do kulturnega vandalizma, kjer gre za neokusne posege in popravke v besedila, vendar vandali hitro izgubijo zanima, ko jim nihče ne vliva pozornosti. Tako se takšna besedila običajno kmalu vrnejo v prvotno redakcijo.

Avtor

Literarni zgodovinarji namenjajo skozi čas različno pozornost na člene komunikacije. V 60. letih 20. stoletja je bila pozornost usmerjena k avtorju, naslednja generacija je pozornost namenila besedilu, v 80. letih pa je bila pozornost usmerjena k bralcu in njegovim interesom.

Motivacija za pisanje

Motivacije za pisanje: zaradi predmeta, zaradi samega sebe, zaradi socialne skupine,…

Etično sprejemljivo je samo pisanje, ker nas tema tako zanima, ne pa pisanje zaradi samopromocije avtorja,…

Obstaja etična problematika pisanja, sploh plagiatorstvo ali ignoriranje referenc določenih avtorjev.

Nekateri avtorji včasih pišejo nerazumljivo za bralce, da bi utrdili svojo avtoriteto. Nujno je potrebno upoštevati, kakšnemu bralcu je pisanje namenjeno, da sporočilo doseže svoj cilj.

Večkrat se zgodi, da si zaradi lastnega veselja iščemo svoje razlage, namesto, da bi razumeli tako, kot je napisano.

Pismeni smo lahko na 4 področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno, publicistično.

Znanstvene objave so tiste, ki izidejo v revijah, zbornikih in spletiščih s statusom znanstvene publikacije.

Strokovne objave pa so tiste, ki znanstvena spoznanja razložijo na ljudem bolj razumljiv, preprost način.

Izbira jezika

Jezik izberemo glede na to, komu je besedilo namenjeno.

Angleške objave so v znanosti priviligirane, objave v drugih jezikih pa v njihovi senci. Delno krivdo, da ne opazimo relevantnih objav tudi v drugih jezikih gre tudi bralcem, saj ne iščemo v drugih jezikih. Predvsem pa je težava, da te objave niso promovirane s strani tvorcev, lahko bi npr. jih vključili v določena kazala, dodali angleški povzetek,…

Objavljanje na Wikipediji je za slovenska gesla velik plus, saj se lahko zgledujemo po obravnavi iste teme v drugojezičnih Wikipedijah, hkrati pa svoja spoznanja lahko dodamo v tujo Wikipedijo in s tem prenesemo naše izsledke na tuje.

Izbira teme

Število možnih izbir človeka kaže na njegov življenjski standard.

V preteklosti je bilo veliko izbir tipa ali-ali, kar pomeni, da so se odločali med dvema skrajnima možnostma in se taka odločitev imenuje usodna odločitev.

Darvinisti cenijo le konzumirane izbire, humanisti pa tudi neuresničene izbirne možnosti, ki smo se jim odrekli ali so jih bili deležni drugi.

Temo si moramo dijaki in študenti velikokrat izbrati sami, kar zna biti obremenjujoče, saj nimamo veliko znanja s strokovnega in znanstvenega področja, ker o tem ne slišimo veliko v šoli in tako nimamo kje iskati teme.

V začetku se nam tema lahko zdi nezanimiva, vendar nam z ukvarjanjem z njo dalj časa postane zanimivejša in jo začnemo promovirati še drugim. Takšne teme imajo status spregledanih, zamolčanih tem.

Danes se globalna lestvica relevantnih tem spreminja glede na filter spola, žanrske perspektive in motivne perspektive.

Vaje v pisanju

Pisanje je spretnost, ki se jo moramo naučiti.

Osnovna pripomočka za pisca sta tipkovnica in miška.

Otroke danes kljub okrnjeni rabi papirja in svinčnika učimo pisanja, saj le to krepi tipalne (haptične) izkušnje, ki so razvojno pomembne.

Tipkali bomo besedila, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti, saj je njihova digitalizacija nujna, ker drugače čez desetletja ne bodo več berljiva.

Besede na Wiki spletiščih postanejo klikljive, če so v dvojnih oglatih oklepajih.

Usoda avtorstva

Besedila niso zakonsko pogojena, avtorji pa imajo svojo zakonodajo.

Včasih je biti avtor pomenilo biti nekaj več – prinašalo je družbeni ugled.

Avtorski ugled se še danes kaže skozi zavračanje dovoljenj za posege urednikov in lektorjev v besedila.

Nekateri avtorji želijo imeti kontrolo nad besedilom tudi po oddaji avtorskih pravic oz. mislijo, da bodo s težjo dostopnostjo besedila le tega naredili bolj privlačnega.

Soavtorstvo

Tuje posege v besedilo si moramo razlagati kot sodelovanje.

Wikiknjige spodbujajo skupinsko avtorstvo, ne ukvarjajo pa se z vprašanjem avtorske lastnine.

Za oblikovanje teksta skupinsko moramo kot avtor pozabiti na vprašanje delitve dela, biti odprti, prilagodljivi, zatreti svoj ego, zaupati kolegom in se ne ukvarjati s tem, kdo je napravil korekturo, ampak ali je le ta ustrezna.

Teksti skupinskega avtorstva so največkrat opremljeni z licenco cc.

Objavljanje

Pri avtorjih, ki pišejo štejejo le objavljena besedila.

Stroški objave so se precej zmanjšali, še posebej dostopno pa je objavljanje na spletu – praktično vsem, ki znajo uporabljati orodja za pisanje in objavljanje.

Besedila so nekoč postavili stavci v tiskarni in do bralcev ni prišlo le v primeru cenzure ali politične spornosti pesnika.

Danes postaviti besedilo pomeni le tega naložiti na kakšen strežnik, kar pa ne nujno pomeni objaviti besedilo. Objavimo ga le, če ga naložimo na kakšen javni dobro bran medij ali pa nekam posredujemo povezavo na naše besedilo, drugače le to lahko ostane neopaženo.

O tem ali ima besedilo status objave odloča avtorjeva intenca – ali je besedilo opremljeno z vsemi potrebnimi elementi (ključne besede, linki, vključenost v kazala,..). Če ima te elemente potem gre za objavo, v nasprotnem primeru, če na besedilo naletimo naključno gre le za postavitev na splet.

Množični um ali pametna množica

Gre za povezavo med množico in pametjo, in sicer za način organizacije znanja v informacijski družbi.

Znanje kot javna dobrina – za razliko od materialnih dobrin bi moralo biti zastonj.

Splošno znanje je produkt dialoga med posamezniki.

V enciklopedijah so informacije razporejene po abecedi in s tem se izognemo hierarhičnemu dojemanju – asocira na mozaik oz. krpanko, čemur pa ustreza logo Wikipedije v obliki globalne puzle.

V Wikipediji ni pomembna abecedna razporeditev, saj iščemo s pomočjo algoritma iskalnika.

Lanier dojema Wikipedijo kot grožnjo zahodni civilizaciji in norčevanje iz resnih strokovnjakov, zaradi anonimnih avtorjev.

Množice oz. masovnost so lahko nevarne, saj hitro lahko začnejo slediti avtoriteti.

Sodobna samoregulirana množica za razliko od tradicionalne, ki je le sledila svojim željam prisega na red.

Avtorske licence

Rezultat pisanja je besedilo.

Iz pravnega stališča je besedilo intelektualna lastnina, za katero velja specifična zakonodaja z imenom copyright oz. avtorske pravice.

Zakonodaja si prizadeva za ozaveščanje o posebnih pravicah avtorjev, je pa v današnjem času vedno manj uporabna, saj je bila narejena na osnovi natisnjenih besedil.

Zaradi zgoraj navedenega razloga se danes uveljavlja koncept primeren za digitalna besedila, creative commons.

Creative commons

Po slovensko ustvarjalna gmajna, izhaja iz svobodne kulture. Ne posveča toliko pozornosti zlorabam, ampak lajša dostop do intelektualnih proizvodov.

Poznamo več vrst cc licenc: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno in brez predelav.

Licence cc so spremenljive, kar pomeni, da jih avtor lahko spremeni.

Najsodobnejša in globalna licenca je Creative Commons Attribution 4.0 International license – dela, ki so opremljena s to licenco so dostopna s pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja.

Da postane licenca licenca svobodne kulture, moramo na strani za pridobitev licence dovoliti uporabnikom spreminjanje svojega avtorskega dela in dovoliti tudi komercialno rabo.

Copyright

Je svetovno znana avtorska zakonodaja, ki ščiti vsa avtorska dela ne glede na medij objave.

Ščiti pred zlorabami, na primer pred nepooblaščenim razmnoževanjem.

V ZDA se je zakonodaja precej spreminjala, obdobje zaščite je bilo najprej 15 let na začetku 20. stoletja, na koncu pa povprečno 89 let od nastanka.

Materialna dimenzija informacij se zelo zmanjšuje v razmerju do nematerialne dimenzije.

Status danes kliče po radikalno drugačni zakonodaji.

Ni vse predmet avtorske zaščite, izvirno delo mora imeti vsaj minimalno količino kreativnosti, da je predmet avtorske zaščite.

Zaščita traja v času življenja avtorja in 70 let po njegovi smrti.

Lastnik pravic je avtor, dokler jih ne proda ali odstopi.

Izvedeno delo (film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika,…), ki je nastalo z dovoljenjem lastnika pravic prvega dela ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela.

O razpečevanju ali distribuciji govorimo takrat, ko delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani,…

Če avtor proda poleg tega tudi avtorske pravice (pogosto pri založbah) nima več vpliva na razmnoževanje le tega.

Bralec

Prosti dostop

Trenutno je v ospredju bralca njegovo praktično pričakovanje za prost dostop do informacij z vseh področij.

Prosto dostopno mora biti osnovno znanje, kar pomeni zastonj osnovno, srednje in visoko šolstvo. Sem spadajo tudi prosto dostopni, zastonj učbeniki.

Do nastopa interneta večina knjig zunaj šole ni bila zastonj, torej prosto dostopna pri nas, zgledovati bi se morali po Zahodnih in drugih bolje razvitih državah takratnega časa.

Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in povečal pričakovanja o dostopnosti informacij.

Država malo pripomore k dostopnosti informacij.

Googlove digitalizirane knjige, ki so v javni lasti ponujata ameriška nekomercialna organizacija DPLA in HathiTrust Digital Library zastonj, v Evropi pa to počne Europeana.

Informacijsko najbolj zaščitena so področja vere, vojske, trgovine, uradovanja in gospodarstva.

Besedna umetnost je dostopna pod pogojem plačila za knjigo, članarine v knjižnici, ogleda gledališke predstave, dostopnejša so le šolska oz. učbeniška gradiva.

Informacije s področja literarne vede so pretežno kupljive, saj njihovo objavo v revijah uredniki avtorjem honorirajo, ker to potrebujejo za preživetje. Za objave v znanstveni periodiki pa avtorji ne dobivajo več honorarja, saj le tega ne potrebujejo za preživetje, ker so zaposleni kot profesorji, raziskovalci,… Tako so znanstvene periodike dostopnejše za ljudi kot informacije z literarne vede.

EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, ki jih finančno podpira. Po tem se zgleduje tudi večina držav članic.

Prosta vsebina (free content) je tista, ki dovoljuje v njeno poseganje in spreminjanje.

Prosti dostop (open access) pa pomeni le odprt dostop, ne dovoljuje pa poseganja v vsebino.

Odprti podatki (open data) so tisti podatki na internetu, ki niso podvrženi copyrightu.

S pojektom Open Access Slovenia pomeni prosti dostop (free OA) brezplačno dostopnost besedila, pri čemer je avtor pravice prenesel na založbo in je besedilo dobilo licenco c. Odprti dostop (libre OA) pa pomeni brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer ima avtor še vedno materialne pravice, besedilo pa dobi licenco cc.

V praksi pomeni prosti dostop časovno in krajevno neomejeno brezpogojno spletno dostopnost. Če moramo za uporabo dokumenta plačati, le ta izgubi status proste dostopnosti.

Poznamo več vrst dostopov:

zlati – zagotovi založnik

zeleni - zanj je poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav

sivi – spletna dosegljivost publikacij do katerih je drugače težko priti (diplomske naloge, izvlečki,…)

hibridni – zastonj spletni dostop, zraven pa še plačljiva tiskana verzija publikacije

zakasnjeni – v prost dostop pridejo po omejenem obdobju

platinasti – publikacije za katere je stroške pokril nekdo tretji (ne avtor)

Založbe

Vse kar se napiše na spletno enciklopedijo (Wikipedijo) takoj postane javna last.

Njihova ciljna publika se oži na računalnikov ne vešče majhne otroke in upokojence.

Izraz pomeni, da so finančno in organizacijsko sodelovali pri izdaji publikacije, za njen nastanek so založile denar, čeprav se pri znanstvenih objavah to že dolgo ne dogaja več.

Avtorji objav se za založbo odločajo, ker mislijo, da jim bodo te pomagale do bralcev. To je za leposlovne avtorje res, a avtorji znanstvenih objav tega ne potrebujejo, saj že poznajo svojo ciljno publiko.

Predatorske založbe funkcionirajo tako, da postavljajo na splet objave, ki so bralcem prosto dostopne, avtor pa plača stroške objave, ki pa niso previsoki.

Repozitoriji

Dokaz o pomembnosti oz. vplivnosti objave je število citiranosti in nekoliko tudi številke o branosti objave.

Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno.

Merimo lahko obisk vsake spletne strani, če vgradimo enega od števcev dostopa. Če želimo še kaj boljšega, vgradimo Googlovo analizo obiska (Google analytics).

Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu in bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj.

Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje spise na PeFprints, Digitalno knjižnico UM, Repozitorij Univerze v Novi Gorici in Repozitorij Univerze v Ljubljani.

Vsi slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti.

Glavna naloga repozitorijev je shranjevanje diplom, magisterijev in doktoratov.

Mednarodni repozitorij DRYAD ima objave prosto dostopne, vendar morajo avtorji za objavo plačati.

Objavljanje na spletu nekoliko spreminja slog pisanja, saj je le to namenjeno tudi bralcem iz drugih strok in laikom, tako da se lahko nekoliko pomakne tudi bolj v poljudno smer.

Individualnim spletnim objavam avtorji običajno dodajo licenco cc.

Slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost) so dostopne prosto na spletu ali na papirju. Vse več ljudi se poslužuje spletnih oblik.

Wikipedija s sestrskimi spletišči omogoča maksimalno odprtost in dostopnost.

Varovanje zasebnosti

S pravnega vidika informacijski družbi otežuje delo slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov.

Razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja: strah pred velikostjo, prihajajo iz Amerike, premočna konkurenca domačim podjetjem te vrste, strah pred digitalnimi tehnologijami nasploh, možnost zlorabe in nezaupanje v dobre namene takega početja.

Humanizem je zaupanje v hotenje in zmožnost človeka za pozitivno urejanje življenja in sveta.

Ozaveščen posameznik je zainteresiran za blaginjo vseh drugih posameznikov in okolja.

Kot javno najprej razbiramo samo to, kar nam dopovedujejo in kažejo mediji, kasneje (na fakulteti) pa ugotovimo, da poleg splošnega javnega obstaja tudi strokovno javno (zapisi v publikacijah, na forumih,…).

Varovanje človekove zasebnosti se pojavlja pred problemi in ovirami, vendar je zbiranje podatkov nujno za boljšanje kakovosti življenja in izhodišče za vse znanosti o človeku.

Urad informacijskega pooblaščenca je daje prednost varovanju osebnih podatkov kot javnemu kulturnemu interesu.

2 Kredibilnost

Za objavljanje v današnjem času neprimerno manj ovir kot v preteklosti.

Navajeni smo, da uredniki ali recenzenti preverijo informacije pred objavo, danes pa moramo to početi sami.

Pri preverjanju stopnje verodostojnosti objave moramo preveriti avtorja, inštitucijo/medij, starost dokumenta, odmev v javnosti in avtorje, na katere se sklicuje besedilo.

Avtorjev status preverjamo v biografiji (razberemo za katera področja je avtor najbolj kompetenten, kaera tema ga obseda), njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa v Sicrisu.

Vladimir Pavšič je bil literarni kritik, kasneje je pod psevdonimom Matej Bor pisal pesmi, v starosti pa je pisal venetološke publikacije.

Pomembno je, da ne zaupamo slepo avtorjem, ki imajo ugled na nekem področju, ker ni nujno, da so mojstri tudi za drugo področje. Mlajšim avtorjem pa običajno delamo krivico, saj jih opredeljujemo le po tem, da imajo manj življenjskih izkušenj.

Pisec, ki ni profesionalen v tej stroki je amater oz. diletant.

Aktivizem

Do spremembe v znanosti je prišlo zaradi prepričanja, da ni mogoče imeti objektivnega znanstvenega spoznanja človeških zadev, ker je vedno vpleten raziskovalčev interes in je tako manipulativno.

Aktivizem je socialni koncept, aktivist pa tisti, ki aktivno sodeluje v kakšnem društvu ali gibanju. To pa še ne pomeni, da so to napredna družbena gibanja.

V znanosti za aktivizem ni prostora, saj ta sledi le svojemu interesu in kompleksne probleme reducira na preproste. Poudarek daje čustvom in ne razumu.

Ne smemo enačiti aktivizma s kritično refleksijo. Pri kritični refleksiji se pomaknemo nazaj in tako se odpremo za vsa stališča, to pa pri aktivizmu ne gre, saj smo tu trdno prepričani v svoj prav in nas ne zanimajo druga stališča.

Pomembno si je prizadevati za kritično zavest, h čemur je nagnjeno izobraževanje, a vendar moramo paziti, da ne pozabimo na sodelovanje z drugimi in upoštevanje tudi njihovih idej.

Socialna omrežja so tudi del izkoriščanja, vendar nas to ne moti, saj jih vidimo kot negacijo in razbremenitev kapitalističnih odnosov.

Avtorstvo

Avtorju inštitucionalna vezanost podeljuje legitimiteto njegovim objavam, po drugi strani pa zavira objavo odkritij, ki se ne vklapljajo v pedagoški sistem.

Avtorji se včasih odločijo tudi za samozaložništvo, kar pa pomeni, da besedilo ne gre preko urednika ali recenzenta, a to vseeno ne pomeni, da je avtomatsko slabe kvalitete, dobro pa je, da smo malo bolj pozorni na zanesljivost informacij.

Če je dokument star še ne pomeni, da je zanesljiv, kljub temu da pričakujemo, da je skozi vsa ta leta že doživel kritične presoje, saj informacije notri niso mogli ažurirati, kot lahko to storimo na spletu, zlasti na Wikipediji.

Letnica objave usmerja bralčevo branje – ignoriramo določene stvari, ki so bile značilne za tisto obdobje (npr. politične izraze nacionalnega navdušenja iz 19. stoletja itd.)

Wikiji so prostor, ki akademski prostor razširjajo v smer javnega preverjanja.

Princip škandaloznega pisanja rumenega tiska apelira na človekovo potrebo po skrivnostnem, zaupnem, prikritem.

Strokovno recenziranje

Je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.

Je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete.

Prvi pogoj za pridobitev statusa znanstvene revije je formaliziran recenzijski postopek.

Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.

Postopek recenziranja anonimizirajo, da s tem poskušajo zagotovit nevtralno in pravično presojo.

Slepa recenzija pomeni, da avtor ne ve, kdo je recenzent njegovega prispevka, dvojno slepa recenzija pa pomeni, da tudi recenzent ne ve, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje.

Besedilo anonimiziramo tako, da s klikom na desno miškino tipko v imenu dokumenta odpremo lastnosti dokumenta in izberemo ukaz Briši lastnosti dokumenta.

Recenzijski postopek se lahko konča na tri načine: sprejem članka, zavritev ali pogojni sprejem.

Pogojni sprejem članka pomeni, da avtorju sporočijo recenzentske pripombe in popravke, avtor pa lahko članek umakne ali pa upošteva popravke in popravi članek.

Pravopis

Velikokrat podvomimo v kredibilnost informacij že, če se vidi, da pisec ne pozna pravopisa.

Ločila

Zaimek le-ta je značilen samo za pisna besedila, zato ga raje izpustimo, da ne večamo razlik med govorjenim in pisanim besedilom.

Dolgi pomišljaj uporabljamo le za členitev dolgih odstavkov, nestični dolgi pomišljaj torej stoji samo med povedmi in ne znotraj povedi.

Slovenski pravopis pozna tri vrste narekovajev: srednji narekovaji, narekovaj zgoraj, vejični narekovaj spodaj/zgoraj.

Dvopičje je levostično ločilo in nesmiselno ga je uporabljati pred naštevalnim nizom.

Pred tropičjem ni vejice in to ločilo je nestično, predstavlja pa alternativo vezniku itd.

Velike začetnice

Naslove kolon in vrstic v tabelah bomo pisali z veliko začetnico, v celice znotraj tabele pa predvidoma z malo začetnico, razen če gre za cele stavke ali imena.

Digitalna pismenost

Avtorji morajo pri pisanju upoštevati določene tehnične parametre, da uredniki njihovo besedilo sploh sprejmejo.

Formati besedil

Prepoznamo jih po končnicah v naslovih besedil.

Dokumente, ki so še v fazi recenziranja oddajamo v formatih doc, docx ali rtf, pdf format pa je namenjen oddaji v tiskarno. V pdf formatu namreč ne moremo nič spreminjati ali dodajati popravkov/komentarjev.

Neprimerno je oddajanje besedil v slikovnem formatu.

Besedilo v wikijih

Za odstavek pustim eno prazno vrstico.

Ležeči tisk naredimo z dvema apostrofoma ´´, krepkega pa s tremi.

Povezave naredimo z oglatimi oklepaji.

Presledek na začetku vrstice naredi okvirček z besedilom.

Vaje v wikijih

Odstavek naj združuje vsaj tri povedi.

Mašila ne sodijo v wiki članek.

Izogibati se moramo odstavkom, ki so videti kot prehod v novo vrsto.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Pomembno je, da recenzenti ali uredniki popravke v besedilu ustrezno označijo, da so sledljivi.

Pisec mora oddati tako, da se vidi katere popravke je upošteval.

Navajanje

Osrednji del humanistične znanosti je citat, kar vključuje reprodukcijo in navedbo vira.

Citiranje, povzemanje in parafraziranje so osrednje oblike kulturnega spominjanja in glavni način za predstavljanje tega spomina.

Čemu sploh citiramo

Avtor s tem izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo in umešča svoje sporočilo v kontekst, kar olajša razumevanje.

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v že obstoječo vednost.

Sklicevanje na druge avtorje je prepoznavna zunanja zgradba strokovnih besedil.

Viri so urejeni po priimkih avtorjev.

Avtorju pripisujemo takšen pomen zato, ker so v preteklosti novo znanje producirali in zapisovali le redki. Danes je to drugače, saj jima vsak možnost objave.

Človeški napredek ni rezultat genialnih posameznikov, ampak stvar zavzetih množic oz. anonimnih posameznikov iz množic.

Do nadarjenih, a osebnostno problematičnih posameznikov je družba z mišljenjem, da ji koristijo popustljiva. To pa ji na dolgi rok škodi, saj s tem množi zglede nesprejemljivega obnašanja in pasivizira anonimne člane skupnosti.

Šele tisti posameznik, ki se opogumi in je samostojno ustvarjalen, lahko razvije tudi druge plemenite osebnostne lastnosti.

V 80. letih 20. stoletja so dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti. Kasneje so informacije postavili v pravni kontekst industrijske družbe in jih opredelili kot intelektualno lastnino. Prosta uporaba se je tako podaljšala na 70 let po avtorjevi smrti.

V Avstro-Ogrski je zaščita del trajala 30 let po avtorjevi smrti.

Princip proste dostopnosti znanja, ki ga zagovarjajo univerze in EU za raziskovalne projekte je v nasprotju s copyrightom, ki pazi na to, da se nihče ne izmuzne plačilu uporabe avtorskega izdelka.

Citiranje je zastonj, jasne meje koliko lahko citiramo, da ni potrebno plačati ni.

Prepisovanje

- O plagiatu govorimo takrat, ko se tuje znanje uporabi kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave.

- V prihodnosti se bo morda zaradi prakse skupinskega avtorstva in anonimnega pisanja razrahljala potreba po sklicevanju na strokovne avtoritete.

- Na Wikipediji administratorji preverjajo morebitno plagiatorstvo in le to takoj izbrišejo, avtorju pa zagrozijo z izključitvijo iz wikiskupnosti.

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citiranost je pomemben kriterij za ustvarjanje hierarhije v stroki.

Citation index jr bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave in s tem ločijo pomembnejše objave od manj pomembnih.

Za različna znanstvena področja obstajajo različni citatni indeksi. Prvega je imelo naravoslovje – SCI.

V Sloveniji se upošteva Scopus in Web of Science(WoS).

Na Googlu je zastonj na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar). Izračuna h-indeks(razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10- indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane).

Znanstvene revije si prizadevajo za indeksiranje. Za to pa morajo izpolnjevati določene pogoje: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo in naročništvo, spletna dostopnost ...

Na podlagi podatkov iz citatih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo. Problem nastane, ko vključenost v citatne baze odloča pri oceni znanstvene odličnosti revije, ker tiste z nacionalno specifičnih področij ne morejo imeti mednarodnega citiranja, posledično pa so tako izključene iz seznama domačih revij.

Tako se je zgodilo Slavistični reviji, ki je izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI in tako neupravičeno izgubila na ugledu.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti oz. vplivnosti znanstvene revije.

Najbolj poznan je bibliografski servis Thomson Reuters. Indeks dobijo tako, da število citatov iz člankov v drugih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času. Številka potem pomeni povprečje citiranosti na članek.

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske, saj skoraj vse revije, ki jih zajemajo, so z angleškega govornega območja.

Uredništva revij pridobivajo višji IF s forsiranjem avtorjev, da citirajo prejšnje članke iz revije.

IF je bil vpeljan z namenom, da knjižnicam pokaže najbolj odmevne revije v strokah.

Dvomi v vrednotenje člankov po faktorju vpliva so pripeljali do predloga, da ga zamenjajo z Googlovim algoritmom za rangiranje strani.

Googlov algoritem za rangiranje strani vključuje kombinacijo algoritmov PageRank (rangira spletne strani glede na število povezav nanje in glede na kvaliteto teh povezav) in vplivna teža spletne strani, ki je izračunana na podlagi verjetnostne razporeditve.

Zunaj znanstvenega področja vplivnost informacije določa število njenih branj.

Za članke na Wikipediji dobimo podatek o branosti (klikov na članek) v zavihku Podatki o strani.

Slovenske znanstvene revije

Nekaj slovenskih znanstvenih revij, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Knjižnica, Slavia Centralis in druge.

Citatni slogi

Glavni citatni stili: APA, MLA, AMA, čikaški stil, wikipedijski stil.

V humanizmu sta najpogosteje uporabljena MLA ali čikaški stil.

Čikaški stil letnico postavi takoj za avtorja, MLA pa je prepoznaven po tem, da ima naslove del v kratkih sklicih.

Navodila za citiranje se spreminjajo, saj se spreminjajo pisne navade in tehnične možnosti.

Priporočeno citiranje na wikijih: Zoran Božič. Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2 (2011). 131-46. Cobiss.si dLIb

Za potrebe literarnovednega pisanja je ne glede na izbran citatni stil dovolj navesti le avtorja in naslov, potem pa še dodatne podatke glede na vrsto objave.

Tehnika citiranja

Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila in navedbe vira citata.

Opombe

V preteklosti so bile opombe pod črto na dnu strani namenjene navajanju literature, danes pa služijo večinoma za nebibliografske podatke.

Enciklopedični članki, če jih uvrščamo v strokovno pisanje poopombljanja ne potrebujejo.

Naloga enciklopedičnih zapisov je povzeti in strniti predhodno vednost na pregleden način in za to zadošča le navedba uporabljene literature na dnu gesla.

V opombah so navedena tista dela, iz katerih so bile (po)vzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista, ki so pomembna za področje članka, ni pa iz njih nič neposredno citirano.

Standardno mesto za opombe v wikijih je čisto na koncu.

Kratki sklici

Navedemo priimek avtorja, letnico in stran vira, npr. (Žnideršič 1999: 85).

V publikaciji uredniki navadno zahtevajo, da avtorji pred oddajo upoštevajo navodila za citiranje, da je v publikaciji poenoteno, saj s tem publikacija izgleda bolj poenotena.

Označevanje navedkov

Navedke označujemo z narekovaji, odstavkom ali drugačnim črkovnim rezom ter izpuščanjem iz navedkov in vrivanjem svojega teksta vanje.

Navedek začnemo namesto s tropičjem, z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka.

Navedka, ki je odstavčno ločen ni potrebno opremljati z narekovaji.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz vse mogočih virov, v humanistiki je med viri citiranja imela najuglednejše mesto tiskana knjiga.

V današnjem času se večkrat srečamo z viri v različnih vzporednih formatih – v tiskani in digitalni obliki.

Navada je, da najprej navedemo tiskani vir, zraven pa še digitalni.

Viri in literatura

Seznam referenc nam pomaga razumeti piščevo referenčno obzorje.

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke za raziskavo.

V literarni vedi je med viri pogosto navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave s tega področja.

Primarni viri so tisti, ki jih imamo v rokah, sekundarni pa tisti iz druge roke.

Izogibamo se citiranju iz sekundarnih virov, razen ko nam je primarni vir nedostopen.

Zaslon in papir

Tehnika citiranja je določena na podlagi natisnjenih izdelkov.

Strokovna besedila bodo počasi imela kot primarno obliko zaslonsko obliko.

Tehnologijo CTF je nadomestila tehnologija CTP.

Natisnjena stran ima omejen obseg, dolžinski razpon spletne strani pa je neprimerno večji.

Arhivska stran foruma SlovLit obsega strokovno komunikacijo literarnih zgodovinarjev in jezikoslovcev skozi več let.

V 90. letih 20. stoletja, ko je bil začetek spleta, je veljalo za ideal spletne strani identičen kot format računalniškega zaslona, saj kar je bilo pod njegovim robom ljudje niso znali ¨listati¨.

Bibliografske enote na spletnem seznamu literature imajo alineje, medtem ko jih v tiskani obliki ni. V spletni objavi ni potrebno postavljati priimka avtorja pred ime, prav tako ni potrebno slediti abecednemu zaporedju bibliografskih zapisov.

Pri seznamih literature na spletu, ki ima neposredne povezave do COBISSA je dovolj, da navedemo avtorjevo ime, naslov dela, letnico izida in povezavo na Cobiss.

Navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev ne na papirju in ne na zaslonu.

Zgledi

Priporočljivo je podatke vzeti kar iz Cobissa in na naslovnici oz. kolofonu samo preveriti, če je res vse tako.

Cobiss ima tri možne oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC.

V Cobissu moramo ločila jemati kot separatorje med podatkovnimi polji v zapisu, saj se uporaba ločil tu ne ravna po pravopisu.

Knjiga

Na papirju: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, naredimo povezavo na digitalizirano verzijo, če smo jo uporabili.

Kodo DOI vpišemo, če obstaja, to je namreč bolj značilno za besedila zunaj Slovenije, posebej besedila v angleščini.

Knjiga na bralniku

Priporočeno je, da raje citiramo tekst z dLiba ali Wikivira kot s Kindla.

Pri citiranju knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru, podatka o straneh ne navajamo, tega podatka tudi v kratkem sklicu potem ni.

Članek v zborniku

V Cobissu moramo preveriti dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku.

Poglavje

Potreba po citiranju poglavja iz knjige je le takrat, kadar je avtorjev knjige več.

Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku.

Razprava v reviji

Primer: Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365-82. COBISS.SI

Če želimo izpostavit, da je članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe.

Glede na pričakovanega bralca, navedemo polno ime revije ali pa samo njeno kratico. Če bodo bralci pretežno stroka, pišemo kratico, drugače pa raje polno ime. Pomembno je, da je tako poenoteno zapisano v celotnem članku, knjigi oz. reviji.

Članek v časniku

Pri člankih iz dnevnih časopisov letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta le datum in stran.

Nadnaslov lahko zapišemo za naslov, kot da bi bil podnaslov.

Primer: Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 12. COBISS.SI

Članek na dLibu

Dve vrsti zapisov: s posamično avtorsko objavo in s celo številko v časopisu.

Zapisi s posamično avtorsko objavo imajo urejene metapodatke, drugi pa jih nimajo in moramo avtorska besedila v številki šele najti.

Primer članka z metapodatki: Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1-2 (1921). 28-30. COBISS.SI dLib

Za članek, ki pa nima samostojnega zapisa je primerneje dodati povezavo na konkretno številko revije ali letnik.

Primer članka, ki nima samostojnega zapisa: Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3-4 (1921). 167-92. dLib

Članek ima lahko na dLibu metapodatke, na Cobissu pa ne, če revija še ni bibliografsko popisana.

Na dLibu sta ponujena dva citatna sloga, a nista uporabna.

Spletni naslov ne kopiramo iz ukazne vrstice, ampak v vrstici URN kliknemo na povezavo z desno miškino tipko in kliknemo na Kopiraj mesto povezave.

Enciklopedijsko geslo

Teh virov običajno na dLibu in Cobissu ni, kar pomeni, da nimajo urejenih metapodatkov.

Avtorstva ne navajamo, tudi če najdemo v zgodovini koga, ki je najbolj zalsužen za članek.

Nujni podatki so: naslov gesla, naslov spletišča, datum.

Odveč je navajanje URL.

Primer: Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

Do nedavnega smo za biografske članke posegali po treh virih: Slovenski bibliografski leksikon, Primorski slovenski bibliografski leksikon, Novi slovenski bibliografski leksikon. Zdaj bodo združeni na portalu Slovenska bibliografija (urejajo ga ZRC SAZU).

Primer: Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831 – 1887). Slovenska bibliografija.

Digitalizirana ni še temeljni leksikografki vir, in sicer Enciklopedija Slovenije. Tudi tu so gesla avtorsko podpisana. Primer: Marjan Dolga. Idila. Enciklopedija Slovenije.

Primer iz drugih leksikografskih virov: Naturalizem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran.

Razen lastnih imen, so v enciklopedijah in slovarjih gesla zapisana z malo začetnico. V Wikipediji naslovi gesel avtomatsko dobijo veliko začetnico.

Forum

Sporočilo v rubriki Knjižni molji na forumu MedOverNet: Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. MedOverNet 10. dec. 2012.

Pomemben vir slovenističnih informacij je tudi forum SlovLit, kjer sporočilo poiščemo v arhivu. Primer: Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj

Courseri podobno spletišče z deloma prosto dostopnimi predavanji je edX.

Primer: J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

Blogi so zahtevni za citiranje, saj velikokrat manjka ime avtorja in zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik.

Datuma ogleda ni potrebno navajati, če je stran sama datirana in ni verjetno, da se bo spreminjala.

Primer: Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blagor 21. feb. 2006. Siol Bogos.

Članek na spletišču

Zelo malo je člankov, ki bi bili objavljeni samo na spletu. Velikokrat gre za predobjave, ki kasneje dobijo svojo natisnjeno verzijo. V takem primeru navedbo naknadno dopolnimo s svežimi podatki o natisu.

Pri osebnih spletiščih navedba njihovega imena ni potrebna, pri poznanih spletiščih pa je.

Primer: Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore-ljudje.net 7. jun. 2007.

Navedba komentarja članka, ki ga je napisala ANKA: ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.

Zapis v podatkovni zbirki

Primer: Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Stran sta v zgornjem primeru uredila Hladnik in Jakopin, zato ju navedemo za naslovom zbirke, kot to počnemo z uredniki zbornikov.

Ker se zbirke spreminjajo, je smiselno na koncu navesti še datum dostopa.

Diplomska naloga

Katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Navedemo lahko sklic vseh zadetkov nalog na določeno temo naenkrat: Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950-2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Lahko pa navedemo posamezno diplomsko nalogo: Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992. Če bi bila diplomska naloga dodana v Cobiss, bi dodali še sklic nanj.

Navedemo lahko tudi podatek o mentorju.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih, kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video.

V povezavo na prosojnice vključimo še oznako ppt, pptx ali prosojnice, da bralca opozorimo, za kakšne vrste vir gre.

Primer: Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. Pptx

Zemljevid

S podatki o viru so neposredno opremljeni pod zemljevidom, tako kot slike.

Včasih so bili avtorsko delo, danes pa so večinoma produkt inštitucionalnega kolektivnega dela.

Primer navedbe zemljevida Sloj Literarni spomeniki na Geopediji: Sloj-Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

Datum ogleda navedemo zato, ker ni podatka o tem, kdaj je zbirka nastala.

Navedemo pa lahko tudi posamezni spomenik v sloju: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014. ALI: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014. Majhne razlike v hiperpovezavah so enkrat za prikaz topografskega, enkrat pa ortofoto pogleda.

Za pravo ime avtorja običajno ne vemo, zato navedemo le naslov uporabljene verzije zemljevida, lokacijo, datum kreacije in zadnje spremembe. Datum dostopa je nepotrebno navajati.

Navedba na Wikipediji: Zemljevid 6: Ortografska karta Afrike. Wikimedia Commons 2009, zadnja sprememba 4. aprila 2013.

Fotografija

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1, Slika 2,…

V natisnjenih monografijah je včasih tudi seznam fotografij, s podatkom na kateri strani je v knjigi.

Wikiji slik ne številčijo samodejno, za razliko od naslovov in alinej.

Podoben status kot fotografije imajo tudi grafikoni in tabele. Tudi vire teh navajamo neposredno pod njimi.

Fotografovo ime navajamo v obliki Foto tainta, a mora biti fotografija avtorski izdelek.

Fotografije znanih avtorjev, in tistih, ki se pod njih podpisujejo, opremimo z imeni.

Ime fotografa izpustimo, ko se ta podpiše z vzdevkom.

V tekstih na Wikipediji ali Wikislovarju avtorstva nihče ne navaja, medtem ko na Wikiviru, Wikiknjigah in fotografijah v Zbirki pa.

V svoje besedilo na spletu smemo objaviti le tiste fotografije, ki so označene kot javna last.

Na slovenski Wikipediji smemo objaviti samo fotografije, ki so izrecno označene kot javna last ali pa smo jih posneli sami.

Če je fotografija objavljena na več spletnih mestih, navedemo tisto, kjer ima boljšo ločljivost.

Primer slike z dLiba: Slika 2: Naslovnica Albuma slovenskih književnikov, 1928. dLib

Primer slike z Wikimedijinega spletišča: Slika 7: Rajko Korošec (File: Rajko Korošec.jpg). Foto Miran Hladnik 29. jun. 2007. Wikimedia Commons.

Ločevati moramo med imenom slikovne datoteke in imenom slike. Priporočeno je, da sta skoraj identični, vendar ni vedno tako.

Ime datoteke je v zbirki enako za vse nacionalne Wikipedije, opis slike pa je v različnih jezikih.

Če je na fotografiji umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji. Primer: Slika 12: Vasilij Ćetković – Vasko. Alma Karlin. Foto Miran Hladnik. Galeri220—Alma Karlin. Fotoalbum 220: In s tem neminljiv spomenik slovenstva … postavila. 8. maja 2014.

Avtorje umetnin navajamo v obliki, ki smo jo v našem prostoru navajeni in je po pravopisu.

Fotografij ne naslavljamo z imenom datotek.

Fotografijam, ki so na spletiščih, ki so trajna in se njihova vsebina ne spreminja, datuma dostopa ni potrebno navajati.

Paziti moramo, da ne citiramo lokacije slike na lokalni Wikipediji, ampak njeno lokacijo v Wikimedijini zbirki, od koder je dostopna vsem nacionalnim Wikipedijam.

Risba

Opis slike je predlog za navedbo, zato, če je potrebno, dodamo kratko slovensko pojasnilo vsebine v oglatem oklepaju takoj za naslovom.

Kliparta ne rabimo opremljat z datumom postavitve ali dostopa; link, če spletišče zamre, preprosto ne deluje več.

Glasbeno delo

Ravnamo se po modelu, ki ga uporablja radio že vrsto let.

Naslove glasbene klasike slovenimo, tako kot naslove del klasičnega slikarstva.

Primer: Frederik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Radijska, televizijska oddaja in film

Težava je, da se podatki prehitro vrtijo, da bi si jih zapisal in jih je preveč, tako da ne več, kateri so pomembni.

Znajti se torej moramo s podatki, ki so v napovedih programa ali v spletnem arhivu.

Običajno navedemo: urednika, naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

Pri oddajah, kjer je v ospredju novinar, namesti urednika navedemo njegovo ime.

Film je primerljiv s knjigo, zato naslov zapišemo ležeče.

Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja, TV-oddaja …

Napake pri citiranju

Nepoznavanje temeljnih referenc.

Nenavajanje konkurenčnih avtorjev.

Samocitiranje.

Navajanje http-jev.

Navajanje na Wikipediji

Ker je Wikipedija tako obsežna, potrebuje »pravila obnašanja«.

Na Wikipediji se sklicujemo z istih razlogov kot na drugih strokovnih mestih.

Paziti je potrebno, da se med viri ne navajajo drugi članki z Wikipedije.

Na Wikipediji so dovoljeni vsi standardi citiranja, le da je citiranje znotraj posameznega članka poenoteno.

Slovenski napotki za citiranje se razlikujejo od globalnih s tem, ko postavljajo založbo pred kraj.

Pomembno je vzdrževati odprtost za spreminjanje standardov citiranja.

3 Žanri

Odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri.

Med njimi pogosto ni jasne meje, velikokrat prihaja do nesporazumov v komunikaciji, ker jih pisci mešajo.

Izraz stroka pomeni posamezna znanstvena področja. Izraz strokovni pa se uporablja za poimenovanje tistega, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega: ne recenzirane objave, nimajo literature in sklicevanja, UDK-vrstilca.

Včasih so za zgled strokovnih objav veljali slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije, kritične izdaje …

Izvirni znanstveni članek je prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji.

Pregledni znanstveni članek sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja in jih nadgrajuje s svojimi stališči.

Strokovni članek predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo.

Namen poljudnih člankov je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj, najdemo pa jih v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko.

Obstaja tudi kategorija za specifične prezentacijske oblike in priložnosti.

Ustna oblika spada v kategorijo izvedenih del.

V humanistiki so najbolj cenjene monografske publikacije – knjige.

Monografske publikacije se ločijo na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, šolske učbenike, učno gradivo, priročnike.

Med monografske publikacije Cobiss našteva tudi diplome, magisterije in disertacije. Večinoma gre pri vseh za inovativno oz. znanstveno delo, čeprav spadajo bolj v kategorijo kratkih strokovnih prispevkov.

Knjižna oblika danes ne pomeni več samo natisnjene knjige, ampak tudi zgolj na spletu objavljena monografija.

Za akademsko lestvico so pomembne samo znanstvene objave.

Najpreprostejši kazalec znanstvenosti je mesto objave. Članek je znanstven, če je objavljen v reviji s statusom znanstvene revije.

Velja predsodek, da spadajo gesla na Wikipediji med strokovne članke, vendar to ne drži.

Nimajo vsi članki enakega statusa. Razlikujejo se po vsebini: škrbine obsegajo do 10.000 znakov oz. 1500 besed, standardni članki štejejo do 25.000 znakov ali 3700 besed, zaželeni ali odlikovani članki pa obsegajo nad eno avtorsko polo, nad 30.000 znakov oz. 4400 besed. Zadnje vrste članki lahko dobijo status preglednih znanstvenih razprav.

Šolsko pisanje

Med žanre šolskega strokovnega pisanja spadajo: referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat).

Njegov namen je prvotno izpolniti študijske obveznosti.

Pisec se, da bi pridobil oceno in naziv, potrudi ugoditi mentorjevim pričakovanjem in upošteva njegova navodila.

Pri pisanju zaključne naloge pod dvema mentorjema z različnih strok, velikokrat prihaja do nesporazumov, saj ima vsak mentor svoje ambicije.

Mentorji s tem, ko študentom določajo tudi oblikovne parametre v očeh ozaveščenega spletnega pisca izgubljajo svoj ugled in verodostojnost.

Popravljanje

Priročniki strokovnega pisanja nas učijo oblikovanja strokovnih spisov, pozabljajo pa, da se pisci velikokrat ukvarjajo z že napisanimi besedili, ki jih popravljajo, urejajo in komentirajo.

Wikipedija je metafora sodobne strokovne pisne udeležbe. Tu se večinoma ukvarjamo z že napisanimi besedili.

Popravljanje je izraz za dve strokovni dejavnosti, in sicer lektoriranje in korigiranje.

Popravljanje ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti.

Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno.

Skozi lekturo so besedila šla običajno pred objavo, pri besedilih na spletu pa se dogaja sproti.

Slovenci si pod besedo lektoriranje predstavljamo jezikoslovca, ki popravlja pravopisne napake v besedilu. Angleški prevod za lektoriranje pa je copy editing, kar pa pomeni le popravke urednika, ki pa ne posega v vsebino besedila, ampak ga le pripravi za objavo (format, členjenje, oblikovanje naslovov …).

Avtorji so bili v preteklosti lektorjem za pravopisne popravke hvaležni, saj slovenščine niso tako obvladali. Danes pa so na lektorje radi hudi, saj menijo, da jim pačijo slog.

Korektura ali korigiranje je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje.

Korektura in lektura se večkrat pomešata.

Sintagma »rdeči svinčnik« spominja na nekdanje lektorjevo delovno orodje. Včasih so popravljali besedila na papirju, popravke so lektorji vnesli na roko med vrstice ali robove besedila.

Danes lektoriramo besedila v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam.

Korekture so včasih pisali s pisalom na rob korekturnih iztisov, danes pa se besedila v korekturo oddaja v formatu pdf.

Format pdf ni najbolj primeren za korekturo, ima pa pozitiven učinek, saj avtorje odvrne od obsežnejših posegov v besedilo.

Na Wikiviru korektor primerja fotografijo besedila s tekstom, kakor ga je razpoznal OCR-program in popravi napake, ki jih je program zagrešil. Ohranja tudi tiskarske napake iz originala.

Uredništvo ali urednikovanje pomeni več kompleksnejših opravkov s tujimi besedili.

Urednik je oseba, ki prvi pregleda besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne.

Urednik lahko sprejme avtorjevo besedilo za objavo takšno kot ga je oddal, lahko pa od njega za objavo zahteva določene pogoje.

Besedilo da urednik naprej lektorju in korektorju.

Urednik si pri odločitvah lahko pomaga tudi z recenzijami.

Urednik mora besedila tudi medsebojno uskladiti, da so v publikaciji poenoteni slogovni in tehnični parametri.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Pod strokovno komunikacijo spada to, kako so posredovani rezultati raziskav in komunikacija med akterji na strokovnem področju, ki je potrebna, da do objav sploh pride.

Elektronsko pošto so izumili za potrebe znanstvene komunikacije MIT leta 1961.

Pomankanje komunikacije je eden glavnih razlogov za nesporazume in konflikte med ljudmi.

Opuščanje ločil v strokovnem dopisovanju ni dopustno, saj povzroča preveč nesporazumov.

V vrstico Za: (To:) zapišemo naslovnikov poštni naslov.

V vrstico Kp: (Cc:) zapišemo vse, ki jih ne neposredno nagovarjamo, ampak jim pošiljamo pošto le v vednost.

V vrstico Skp: (Bcc:) zapišemo prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov.

Pri odpisovanju moramo paziti, da pri sporočilo, kjer je več naslovnikov odpišemo le pošiljatelju in ne izberemo gumba Odgovori vsem.

Pri nagovoru se moramo odločiti ali bomo naslovnika vikali ali tikali. Američani pri tem nimajo problema, prav tako tudi nadrejene in profesorje nagovarjajo z imeni, za razliko od bolj zategnjene Evrope.

Običajna komunikacija pri nagovoru je vikanje + priimek ali tikanje + osebno ime.

Vrstnike v stroki nagovarjamo kot zasebno, po osebnem imenu.

Za nagovorom lahko damo vejico ali klicaj, besedilo lahko nadaljujemo v isti vrstici ali pa nagovor izpostavimo in naredimo kot odstavek.

Nagovor smemo izpustiti pri izmenjavi pisem na isto temo.

Najelegantnejše lahko zaključimo pismo o strokovnih rečeh S spoštovanjem, zatem pa se podpišemo, lahko v isti vrsti ali v novi.

Kraj in datum ni potrebno navajati, razen pri uradnih dopisih, kjer namesto domačega kraja zapišemo kraj institucije, v katere imenu pišemo.

Podpišemo se z imenom pri dopisnikih, ki jih tikamo, z imenom in priimkom pa pri tistih, ki jih vikamo.

Na nekaterih obrazcih zahtevajo uradniki poleg žiga še lastnoročni podpis.

Pismu moramo dati naslov, ki pa mora biti pomenljiv in specifičen.

Poštne storitve omogočajo oblike skupinske pisemske komunikacije.

Dokumente, ki jih spravljamo na računalnik, moramo nasloviti kratko, pomenljivo in enolično.

S tujci, če razumejo slovensko, komuniciramo v slovenščini.

Socialna omrežja

Je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla informacijska družba.

Socialna omrežja se razlikujejo po funkcijah.

Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji, Youtube je spletišče za izmenjavo vsebin, Blogspot in Wordpress sta za pisanje dnevnikov, wikiji pa za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju.

Najpopularnejše omrežje je Facebook, sledijo Youtube, Google+, Twitter in Instagram.

Socialna omrežja niso medij, kjer bi bilo prvenstveno strokovno in znanstveno prizadevanje, ampak so namenjena druženju in vsakdanji komunikaciji.

Dunbarjevo število je maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik.

Facebook se je pojavil leta 2004 na univerzi, z namenom povezovanja študentov, a je kmalu prerastel akademske okvire.

Akademska spletišča so dLib, Slavistična revija, Academia.edu,…

Nevarnost je posebej v humanistiki mitiziranje, kar pomeni konstruiranje razlag, ki oblikujejo všečno podobo skupnosti in ji godijo.

Tviti

Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter, ki deluje od leta 2006.

Omejeno je na 140 znakov, imamo pa jo za obliko bloganja.

Vsebinsko je glavna zabava.

Zavzeti uporabniki Twitterja s humanističnega področja imajo status javnega intelektualca.

Tvitanje služi v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav.

Drugo

Na LinkedIn so objavljene akademske službe in projekti, zato je za raziskovalce vpis neizogiben.

Komentatorske rubrike v časopisih pod članki ne sodijo ne v strokovno in ne v publicistično pisanje. Težavo predstavljajo anonimni prispevki s sovražnim, žaljivim in vulgarnim govorom. Strokovni časopisi te funkcije ne nudijo.

Zagovor

Med dramske oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov, npr. referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov.

Fakultetni senati določajo pravila za izvedbo teh zagovorov.

Glavni smisel zagovorov je strokovna diskusija o znanstvenih novostih, ki jih prinaša kandidatov izdelek.

Nekoč je na humanističnem področju pri zagovoru glavna vloga pripadla mentorju, danes pa po vzoru naravoslovja predsedniku komisije.

Zagovor ima svoj scenarij oz. protokol.

Literarna kritika

Poglavje, kjer je to natančneje opisano je v Praktičnem spisovniku.

Razlika med literarno in strokovno kritiko je, da je predmet prve literarno delo, predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo.

Literarna kritika ima status publicističnega besedila, strokovna kritika pa status strokovnega besedila.

Literarne kritike so objavljene v rubrikah v dnevnem tisku in v literarnih in kulturnih revijah, strokovne pa v strokovnih revijah.

Z vpeljavo interneta sta se začeli pojavljati tudi parodična literarna in parodična strokovna kritika.

Enciklopedični članek

Od drugih vrst strokovnega pisanja se razlikuje po zahtevi za večjo jedrnatost.

V teh člankih ni prostora za anekdote, prepodrobne informacije, ponavljanja in fraze z nizko informativno vrednostjo.

Na Wikipediji je potrebno upoštevati naslednja načela: soglasnost, sodelovanje, strpnost in vrednostno nevtralnost.

Biografski članek

Na področju literarne teorije sodijo sem gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih v literarnem sistemu.

Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za na Wikipedijo imamo dva glavna kriterija, avtorstvo znanstvene ali strokovne monografije in znanstvena kompetenca (doktorski naziv).

Z leti se že napisana gesla izpopolnjujejo, to pogosto počnejo študentje višjih letnikov slovenistike.

Standardna poglavja biografskega članka so Življenje, Delo, Bibliografija, Nagrade, Poimenovanja po osebi, Glej tudi, Zunanje povezave in Viri.

V poglavje Glej tudi navedemo gesla na Wikipediji, ki se povezujejo z osebo in tudi povezavo na literarni portal.

V poglavje Zunanje povezave navedemo spletne naslove na našo temo.

Članek o knjigi

V slovenščini izide okrog 5000 knjig na leto.

Za popis bodo prej prišle na vrsto knjige avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo že svoj biografski članek na Wikipediji.

Na Wikipediji je projekt popisa knjig z naslovom Romani.

Glava gesla vsebuje podatke o naslovu, v krepkih črkah ime avtorja, letnico in žanr.

V Wikipediji imamo tudi napredno iskanje, preko katerega lahko pridemo do podrejenega imenika, v katerem je seznam literarnih kritik, ki so bile knjižno ponatisnjene.

Učbenik

Ob učbenikih se je v kranjskem deželnem zboru 12. 2. 1866 odprlo vprašanje smiselnosti izobraževanja v slovenščini in s tem smiselnosti samostojne slovenske kulturne eksistence.

Specifike učbeniškega pisanja so dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, privlačna tipografija, skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu in povezovanje učbenikov v serije.

Za izdajanje učbenikov in na primer maturitetnega gradiva se borijo založbe, saj gre za zelo visoke naklade.

Razlika med razpravnim in učbeniškim pisanjem je v tem, da je učbeniško po točkovanju akademske odličnosti vredno polovico znanstvene monografije.

Strokovni blog

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog oz. spletni dnevnik.

Za strokovno raziskovanje so vabljivi področni blogi, blogi na določeno temo, lahko pa tudi osebni blogi humanistov ali raziskovalcev.

Blogi so prispevali k porastu objavljanja in deležu manj formaliziranih objav.

Žanrsko so bliže publicističnim oz. žurnalističnim žanrom kot pa znanstvenim.

Tudi za blogarje velja avtorska zaščita, kar pomeni, da jih moramo citirati z imenom in priimkom.

Blogi so primerni za objavljanje še neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za komunikacijo med znanstveniki.

Blogarske objave nimajo znanstvenega statusa, saj se izogibajo argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju.

Blogi za razliko od revij nimajo težav s prostorom, zato delujejo po principu objavi, potem filtriraj; selekcijo opravi množica komentatorjev.

Glavni dosežek blogov je večja povezanost in živost znanstvene skupnosti.

Spletni forum

Spletni forumi s strokovno ali znanstveno tematiko so pomembni za konstruiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti.

Promocija na forumu je pomembna za skupnosti, ki se šele uveljavljajo.

Spletni forum se je pojavil kot naslednik elektronske oglasne deske ali poštnega seznama v drugi polovici 90. let 20. stoletja.

Od spletnih klepetalnic jih loči s funkcijo arhiviranja sporočil.

Komunikacija v forumih je regulirana na različne načine. Za dostop do foruma ali pisanje nanj je lahko potrebno narediti račun in se prijaviti, lahko forum nadzoruje moderator, lahko pa je forum nemoderiran.

Ideje za Novo pisarijo izhajajo iz foruma oz. elektronskega seminarja Humanist, ki deluje od leta 1987, ko je bil še v obliki poštnega seznama. Po tem vzoru je narejen tudi forum SlovLit.

Forum Humanist ureja Willard McCarty, pokriva pa področje digitalnohumanistične teme.

SlovLit, ki ga ureja Miran Hladnik pa pokriva literarno zgodovino in jezikoslovje. Še posebej slovenistično.

4 Slog

Družabna omrežja z dnevniškimi zapisi spreminjajo temeljni pisni standard in usmerjenost besedila.

Splet omogoča, da se sveža sporočila postavljajo pred predhodna, tisk pa tega ni omogočal. Tak zapis se uporablja tudi zunaj socialnih omrežij.

Včasih nam je izraz besedilo v spomin prinesel besedilo, natisnjeno na papir, danes pa besedilo asociramo z zasloni.

Zaslon narekuje besedilu obliko. Na papirju smo imeli najpogosteje pokončen format, na zaslonu pa je stran besedila večinoma ležeča.

Za branje tiskanega besedila je bolj primerno ožje zrcalo, po tem pa se zgleduje tudi zaslonsko besedilo.

Privzeto število znakov na zaslonu je med 120 in 150, vendar je to preveč za gladko branje (optimalna dolžina je 66 znakov na vrstico).

Na Wikiviru posnemamo knjižni format besedila z uporabo predloge Predloga:Proza.

Za zaslonsko besedilo so značilne menijske izbire in povezave.

Besedilo s povezavami je danes standardna oblika besedila.

Sestavni deli

Kompozicijski elementi strokovnih besedil so: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila (uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep), literatura, priloge.

Pomoč pri zapomnitvi teh elementov je angleška kratica IMRAD, po slovensko UMRIS.

Ne sledijo vse vrste strokovnega pisanja IMRADu, nekateri krajši članki nimajo vseh elementov.

IMRAD velja za eksperimentalne vede, kamor spada tudi večji del literarne zgodovine.

Literarna zgodovina pa ne sledi popolnoma IMRAD.

Literarnovedna razpravna besedila se začnejo s pregledom že napisane literature na izbrano temo, sledi določitev gradiva, s katerim se bodo ukvarjali in potem njegov popis in analiza. To zadošča v primeru, da gre za evidentiranje novih faktov.

V primeru, da so literarnozgodovinska dejstva že poznana, potem avtorji inovativnost dosežejo z izbiro drugačnega zornega kota.

V revijah je poleg avtorjevega imena navedeno še ime inštitucije, na kateri je zaposlen in njegov elektronski kontakt.

ORCID pomeni univerzalna številka raziskovalca.

Humanistični članki se ločijo od drugih po tem, da imajo velikokrat samo enega avtorja.

Pri Wikipedijskih člankih avtorjevega imena ne pišemo ne v glavo in ne v nogo, avtorstvo lahko preverimo v zgodovini članka.

Naslov

Naslov je prvi stik bralca s strokovno informacijo in najbolj radikalni povzetek teksta.

Naslov se razlikuje od seznama ključnih besed v tem, da so besede v naslovu med seboj povezane v sklenjeno sporočilo, medtem ko so ključne besede le nanizane ena zraven druge.

Pričakujemo, da naslov zadene vsebino, v primeru, da to ne uspe, rečemo, da vsebina ni skladna z naslovom.

Priporočila za oblikovanje naslova strokovnih in znanstvenih besedil: temo naj izraža jasno in jedrnato, je pravopisno brezhiben, nima krajšav, ni v obliki stavka ali vprašanja, je stvaren, ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami.

UD-klasifikacijo članku priskrbijo bibliotekarji.

Tudi če so besedila dolga in komplicirana, ne zahtevajo dolgega in kompliciranega naslova.

Med naslovom in podnaslovom naj bo dvopičje, saj pika pomeni napoved nove enakovredne teme.

Pri prevajanju naslovov v angleščino upoštevamo angleški pravopis in tipografske navade. Polnopomenske besede v naslovu so lahko z veliko, lahko pa tudi ne, le dosledni moramo biti pri načinu, ki ga izberemo.

V naslovih so pogosto odveč izrazi brez terminološke teže in z nizko informativno vrednostjo, na primer analiza, sinteza, primerjava, proces, vpliv, dejavniki …

Izvleček

Tudi sinopsis ali abstrakt.

Včasih je veljalo, da v izvlečku le poročamo o rezultatih razprave, seznam metod in razlago teme pa pustimo za povzetek.

Danes povzetke opuščamo, tako da so štiri sestavni deli izvlečka predmet raziskave, metode, rezultati in sklep.

Obsega naj največ 10 vrstic (med 100 in 150 besed).

Ne vsebuje kratkih slicev ali opomb.

Naslov Abstrakt ni potreben, saj ga prepoznamo že po mestu objave takoj za naslovom in tipografskih značilnostih: natisnjen z manjšimi črkami in manjšim vrstičnim razmikom, nekatere revije jih tudi pišejo ležeče ali z umikom v desno.

Lokalni varianti lahko sledi še prevod v angleščino.

Glavni problem izvlečkov je dolgoveznost.

Vse zgoraj našteto velja za informativne izvlečke, poznamo pa tudi deskriptivne, v katerih avtor zgolj našteje probleme obravnavane v članku, ne pa tudi glavnih ugotovitev. Takšna vrsta izvlečka je odsvetovana.

Ključne besede

Izbira ključnih besed nekoliko spominja na izbiro kategorij pri člankih na Wikipediji.

Pri kategorijah iščemo širša predmetna področja za umestitev članka, pri ključnih besedah pa ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek.

Izbrani izrazi morajo biti frekventni in imeti terminološko težo, slednje lahko preverimo v enciklopedijah in leksikonih.

Vodilo pri izbiri besed naj bosta jedrnatost in kračina.

Izrazov iz naslova teoretično ne bi smeli uporabljati pri ključnih besedah, vendar v praksi pogosto jih, še posebej če so v naslov vključene v sklonski obliki.

Kazalo vsebine

Program za pisanje ga oblikuje sam, če pravilno označimo naslove in podnaslove.

V wikijih se kazalo pokaže samodejno, ko imamo vsaj štiri poglavja. Kazalo lahko skrijemo ali odstranimo, če v glavo besedila zapišemo _NOTOC_.

V primeru da želimo kazalo na wikijih, a imamo manj kot štiri poglavja, v glavo zapišemo _TOC_.

S kazalom poglavja premečemo tako, da imajo preglednejšo razporeditev snovi.

Kazala, ki obsegajo več strani so nepregledna, zato jih skrajšamo tako, da upoštevamo samo poglavja prvih treh nivojev.

Povezave

So ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta.

Nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah.

V spletnem formatu jih prepoznamo po modri barvi in podčrtanosti.

Ko na povezavo enkrat že kliknemo se spremeni v vijolično barvo, da vemo, da smo tam že bili.

Na wikijih so povezave, ki še nimajo članka rdeče obarvane.

Povezavo napravimo tako, da naprej označimo besedo, ki želimo, da je klikljiva. Na to polje kliknemo in izberemo na meniju vnos hiperpovezave, v odrto okence na zaslonu pa potem prilepimo povezavo, ki jo prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani.

Na wikijih povezave označujejo oglati oklepaji.

Dva oglata oklepaja oklepata besede, ki peljejo na članek na Wikipediji, enojni pa na spletne lokacije zunaj wikijev.

Povezave so oblika sklicevanja.

Wikimedijina spletišča ponujajo možnost ogleda, kateri članki se povezujejo z izbranim, klikniti moramo na Kaj se povezuje sem levo v stolpcu od članka.

Napake

Najpogostejše napake humanističnega pisanja so: gostobesednost, nerazumljivost, pomankanje konteksta, slogovni manierizem, slogovna puščobnost, pristranskost, nasilna terminologizacija, skrivanje za znanstveni plural, mentalna servilnost.

Gostobesednost

Največ lektorskih popravkov predstavlja črtanje odvečnih besed in besednih zvez.

S pogovornimi izrazi v besedilu lahko namigujemo na situacijo, v kateri je nastalo besedilo, lahko pa sporočajo o načinu avtorjevega razmišljanja in izražanja.

S tem ko črtamo manj informativne pasuse, prevajamo v strokovni jezik.

Ko imamo samo en predmet teksta, lahko variirani osebek kar izpustimo.

Nerazumljivost

Nerazumljivost velikokrat ni posledica površnosti, ampak je hotena.

Nekateri radi komunicirajo v strokovnem jeziku (intenzivna raba terminologije z nekega področja), tako se počutijo vrednega člana družbe.

Sodobna zahteva je, da mora biti prezentacija znanstvenega dela razumljiva tudi ljudem izven stroke.

Dobra znanost ceni preprosto izražanje zapletenih spoznanj. Ni mogoče vsega zapisati poljudno, a čim bolj težimo k temu.

Pomankanje konteksta

V besedilih velikokrat manjka teza, to pa lahko popravimo tako, da stvar umestimo v kontekst predhodnih in poznejših del istega žanra.

Strokovni poznavalec je tisti, ki ve kako priti do informacij in jih postaviti v kontekst.

V humanizmu je velikokrat problem tudi posploševanje. To je mogoče le ob zajemu statistično relevantne količine besedil.

Členka šele in že potrebujeta pojasnilo, glede na katero drugo dejstvo je pojav zgoden ali pozen.

Odsvetovana je raba vrednostnih izrazov celo, kar, samo, saj izražajo piščevo presenečenje nad dejstvi in njegovo vrednotenje stvari.

Manierizem

Slogovno vodilo: sklenjeno besedilo, stavki naj se lepo vežejo drug na drugega. To dela besedilo kompaktno.

Povezanost ni nujna pri npr. seznamih ali naštevalnih opisih.

Pisci prevečkrat (še posebej v strokovnih besedilih) posegajo po retoričnih sredstvih, kar pomeni, da poudarjajo vzročno – posledično povezanost pojavov (torej, seveda, potemtakem, zato …) in sporočilno zaokrožajo (jasno, nedvomno, vsekakor …).

Pri citiranju so nepotrebne oznake kot eden najuglednejših literarnih zgodovinarjev, saj je sklicevanje na uglednost reference strokovno nesprejemljiva oblika argumentiranja.

Pisci velikokrat uporabljajo v besedilu arhaizme in papirnate izraze (potemtakem, bržkone, povsem, denimo …), ki jih ni v spontanem govoru. To nakazuje, da si predstavljajo, da mora biti pisno besedilo drugačno in nad govorjenim.

Slogovna ubornost

Napačno je ponavljanje posameznih izrazov (ugotavlja, poudarja, trdi …) ali stavčnih struktur (Iz grafikona lahko sklepamo; Iz pregleda vidimo …).

V pisanje rado zaidejo razvade ustnega izražanja kot so mašila (pač, in sicer, pravzaprav, seveda …).

Pri spontanem govoru ni časa za formuliranje besedila in tako uporabljamo mašila; v pisnem govoru pa mašil ne toleriramo.

V literarnovednem pisanju je razširjena uporaba besede predstavnik. Primer: Grum je predstavnik ekspresionizma. Boljše: Grum je ekspresionist.

V šolskem pisanju je razširjena beseda prisoten.

Pristranskost

Znanost imamo zato, da nam pomaga preseči biologizme in oblikuje objektivne in nepristranske sodbe. Pri tem je v pomoč avtorsko sodelovanje.

Pristranskost se lahko razvije iz piščeve zaljubljenosti v temo, saj ko nekaj dolgo raziskujemo in se v to poglabljamo, nam priraste k srcu.

Imamo pa tudi pristranskost ideološke narave (feminizem, patriotizem …). Avtorji jo umestijo v opombe ali sklepne stavke razprave, izrazijo pa z zaznamovanimi besedami, ki pa ne spadajo v besedilo.

Veliko je tudi dodajanja besed v narekovaje in s tem izražanje ironičnosti.

Strokovnim besedilom bralec zaupa bolj kot publicističnim, saj je za te znano, da vsebujejo ideološko zavzemanje.

Terminologizacija

Utrjen naziv z jasno definicijo je vstopnica za inštitucionalizacijo in začetni pogoj v prizadevanju za družbeno vplivnost.

Jezikoslovje in zgodovinska izkušnja nam pravita, da so imena posledica družbenega dogovora in prakse.

Naslov ni nujno vedno povezan z vsebino, ki jo naslavlja.

Obvladanje terminologije kake teorije je pogoj za sodelovanje v ekskluzivnih razpravnih krogih.

Knjiga obsoja odpor do slovenjenja terminologije z izgovorom, da ne bo nihče razumel za kaj gre.

Spol in število

Veljalo je, da ko mislimo na oba spola, uporabljamo moški spol. Moški spol je veljal za nevralen spol. Feminizem je prinesel spremembe, vedno pogosteje se uporabljata obe obliki.

Spolnemu opredeljevanju se lahko včasih izognemo z rabo množine.

Težka odločitev, v kateri osebi bo naša razprava.

Prva oseba ednine je upravičena pri poročanju svojih rezultatov, a pri bralcih lahko vzbudi, da se hvalimo. Prva oseba množine velja za bolj nevralno, čeprav v resnici ni.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Gre za občutljivo razmerje med domačim in tujim.

Nobena od skrajnosti ni v redu.

Za slovenistiko je značilno, da se zavzemamo za domače, lokalno, regionalno in nacionalno.

Govorna prezentacija

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih.

Status objav govorne predstavitve za zaključeno družbo dobijo samo, če so posnete in shranjene ter vpisane v Cobiss ali kako drugo javno dostopno bibliografijo.

Ena zračno natisnjena stran besedila vzame bralcu tri minute časa.

Neposredni zapis govorjenega ne pride v poštev, saj so razlike med govorjenim in pisanim besedilom prevelike, zlasti pri skladnji.

Dober predavatelj ne napiše nujno dobrega članka.

Predavatelj, ki upošteva specifiko govorjenega jezika bo uporabljal krajše stavke, več bo ponavljal, komentiral, se odzival na publiko.

Govorna izvedba je tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorcev od pisne, a vseeno je potrebno paziti.

V šolah retorike se udeležence uči vse (obleka, telesna drža, mimika obraza, hitrost govora, jakost ...), a potrebno je pustiti tudi prostor za improvizacijo in replike na publiko.

Jamstvo za govorčevo uspešnost je, da ve kaj želi sporočiti, je svojemu predmetu predan, prepričan v svoje sporočilo in ima močno željo prepričati publiko v svoje razumevanje.

Informativna vrednost predavanj je manjša od informativne vrednosti prebranega besedila.

Prosojnice

Prosojnice so povzetki v obliki naštevalnih seznamov.

Sinonim za prosojnice je velikokrat ime Microsoftovega prezentacijskega programa Power point.

Prosojnice naj vsebujejo naslove, podnaslove, slike in grafikone, definicije, citate in ne daljših delov besedila.

Pechakucha je prezentacijski model, ki je nastal za potrebe kratkih, šest minut dolgih prezentacij z 20 prosojnicami.

Vizualizacija

Prosojnice so ena od oblik vizualizacije, in sicer vizualizacija govorjenega.

Besedilo na spletu je slikovitejše od natisnjenih besedil, saj tu ni potrebno varčevati s papirjem in tako odmerjati prostora za slike in barve.

Vizualizacijo zahtevata tudi pedagoški in popularizacijski interes.

Fotografije

Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno.

Mišljenje je po svoji naturi verbalno, obstajajo pa tudi druge oblike mišljenja: matematično, kinestetično, glasbeno in vizualno-prostorsko.

Prevlada slikovnega nad besedilnim naj bi se zgodila zato, ker dekodiranje slikovnih informacij zahteva manj napora kot dekodiranje besedilnih informacij.

Zapostavljanje vizualizacije pa predstavlja težave pri samoutemeljevanju umetnosti in arhitekture.

Razmah fotografije je sprožila digitalizacija.

Prepoznavanje obrazov na fotografijah s tehnologijo deluje dobro, prepoznavanje teksta (OCR) pa niti ne.

Pri besedilih imamo vedno več skupinskega avtorstva, avtorstvo fotografij pa je še vedno individualno.

Ime fotografa lahko izpustimo, ko se ta podpiše z vzdevkom.

Fotografija je običajno objavljena v kombinaciji z besedilom.

Fotograf je podpisan pod sliko za njenim naslovom, kar je ravno obratno kot pri tekstih, kjer je avtor napisan pred naslovom.

Veliko vlogo pri reguliranju fotografij ima pravo.

Med besedilnimi vrstami je fotografiji najbolj naklonjena publicistika z reportažami; ko delež fotografije prevladuje imamo fotoreportažo.

V leposlovju so fotografije omejene na naslovnice in zavihke knjig, razen v žanrih kot so spomini, pričevanja, biografije.

Fotografska ustreznica stripu je fotoroman.

Med žanri vsakdanjega sporočanja se fotografija pojavlja na socialnih omrežjih in blogih.

Fotografijo najdemo tudi v nekaterih strokovnih besedilih, na primer navodilih za uporabo, slikovnih slovarjih in enciklopedijah.

Album slovenskih književnikov je namenjen izrecno fotografijam pisateljev.

Fotografijo lahko urejamo ročno ali to pustimo programski opremi, ki zna nekaj storiti že sama.

Zanesljivo mesto za shranjevanje fotografij je katero od globalnih spletišč (Instagram, One Drive, Google+ ).

Zbirka fotografij s področja domače kulturne zgodovine, ki je prosto dostopna je na dLibu.

Wikimedijina Zbira (Wikimedia Commons) je skladišče, od koder se zajemajo vse fotografije za druga Wikimedijina spletišča. Fotografije so tu opremljene z licenco cc.

Licenciranje fotografij

Objava fotografij na Wikimedia Commons mora ustrezati slovenski zakonodaji in zakonodaji ZDA, saj so strežniki ameriški.

Slovenska zakonodaja ne dovoljuje objave slikarskih in kiparskih upodobitev avtorjev, če ni preteklo že 70 let od njegove smrti.

V nekaterih drugih državah pa imajo možnost objave tistih del, ki stojijo na javnih mestih ali ponekod tudi v notranjščini javnih stavb, ne da bi bilo treba prositi umetnika za dovoljenje. Temu pravimo svoboda panorame.

Za fotografijo velja jugoslovanski zakon iz leta 1978, ko je veljalo, da so fotografijam avtorske pravice potekle po 25 letih. Leta 1995 pa so spremenili zakon in varstvo pravic se je raztegnilo na 70 let.

Pri Wikimediji si ne prizadevajo za pridobivanje avtorskih dovoljen zaščitenih del, ampak spodbujajo k ponovnemu fotografiranju pod licenco proste uporabnosti.

Fotografije kulturne dediščine

44. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine določa, da je potrebno za uporabo podobe in imena spomenika zahtevati soglasje lastnika.

Spomenik kulturne dediščine: dediščina, ki je razglašena za spomenik ali ki je vpisana v inventarno knjigo pooblaščenega muzeja.

Spomenik rudarja, Tivoli je ena redkih fotografij na Wikipediji, ki še ni prešla v javno last, a je objavljena s posebnimi pogoji.

Zadrtost slovenskih zakonov se pokaže v primerjavi z mednarodnimi. Primer so filmi na YouTubu.

Nalaganje na wikije

Vse nalaganje se dogaja v Zbirki, kjer je potrebno izpolniti obrazec.

Slike je potrebno opisati in opremiti s kategorijami.

V primeru slabo dokumentirane slike ji administratorji dajo predlogo ovl, ki pomeni opis, viri, licenca in sliko odstranijo, če se ne popravi pomanjkljivosti.

Infografika

Informacijska grafika je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih.

Nova naloga informacijske grafike poleg prikazovanja kvantitativnih podatkov je prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način.

Grafični prikazi so se začeli konec 18. stoletja, v 20. stoletju so jih najbolj uporabljali geografi, sedaj pa jih uporabljajo vsa znanstvena področja in publicistika.

Podatkovne zbirke so značilne za metode empirične literarne vede.

Tabele

Podatki iz podatkovne zbirke so lahko predstavljeni v tabeli.

V tabeli so podatki razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami.

Besedilo v okencih tabele naj ni obojestransko poravnano.

Naslovna okenca na vodoravni ali navpični osi naj se začnejo z veliko začetnico.

Grafikoni

Za razumevanje grafične predstavitve potrebujemo legendo.

Od vseh človeških čutov prinaša vid največ informacij, ker slike možgani procesirajo hitreje kot besedila.

V literarni vedi se uporabljajo naslednje oblike grafičnih predstavitev: grafikon (histogram, graf raztrosa, statistična distribucija), diagram (dendogram = drevesni diagram), kartogram, shema, piktogram.

Za objavo grafikona zapišemo naslov le tega nad oz. pod njim.

Za spletne objave grafe, ki so narisani v Excelu vgradimo v članek kot sliko.

Zemljevidi

V slovenski literarni vedi je prva uporabila zemljevide Marja Boršnik. V Tavčarjevem Zbranem delu je objavila Načrt Poljan (1. knjiga) in zemljevid Poljanske doline in Loškega pogorja.

Zemljevidi doživljajo večjo rabo od začetka interaktivnih kart na spletu naprej.

Geopedija.

Besedni oblak

Omrežje Wordle izriše besedni oblak teksta, Voyant tools pa zraven oblaka pove še kaj statističnega.

5 Iskanje

Spada med mentalne dejavnosti, pri katerih si pogosto pomagamo z računalnikom.

Razvoj spletnih iskalnikov je povezan s strmim naraščanjem števila informacij.

Da ne pride do zamenjav med avtorji poskrbi koda (številska identifikacija) vsakega avtorja.

V primeru, da je več avtorjev z istim imenom in priimkom, jih Cobissov uporabnik loči po letnici rojstva, sistem pa po kodah.

V Sloveniji ima svojo številko tudi vsak raziskovalec.

ORCID deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo. Je mednarodna neprofitna organizacija, ki avtorjeve objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje.

Koda ORCID je povezana s Thomson – Reutersovo kodo raziskovalcev.

ORCID je ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen.

Identifikaciji knjižnih objav je namenjena številka ISBN, periodiki ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI.

ISBN podeli publikaciji osrednja bibliografska inštitucija. Do leta 2007 je bila to 10-mestna številka, danes je 13-mestna, kar pomeni, da publikacije pred 2007 dobijo zraven še predpono 978. Cifre naprej pomenijo državo oz. jezik, založbo, tri cifre za oznako knjige znotraj založbe in zadnja je kontrolna cifra. Ta podatek je odtisnjen na hrbtni strani platnic v obliki črtne kode EAN.

V Wikipediji ni potrebna oprema z ISBN, za slovenske knjige je bolj uporabna številka COBISS ID.

Wikimedijina spletišča člankom dodajajo predlogo normativna kontrola, ki povezuje gesla s knjižnimi in kataloškimi sistemi (CONOR, VIAF, ORCID, OVL).

UDK

UDK = univerzalna decimalna klasifikacija

Objavo umesti v določeno strokovno področje oz., področje človekove dejavnosti ( npr. 0 – znanost in znanje, 2 – filozofija, psihologija …)

Slovenija je ena od 30 držav, ki opremlja vsako bibliografsko enoto v nacionalni bibliografiji z UD-vrstilci.

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero raziskovalnih področij, ki so naprej členjena na 260 podpodročij.

Klasifikacija FOS 2007 oz. frascatijska lestvica ima 47 področij. Jeziki in književnost imajo znotraj humanistike šifro 6.2.

UD-klasifikator oz. vrstilec lahko najdemo pri knjižničarju ali v Spletnem splošnem slovenskem geslovniku.

Z UDK so opremljeni tudi članki v Slavistični reviji.

Iskanje z nizom UDK je zahtevno, laiki raje iščejo s ključnimi besedami.

DOI

DOI = digitalni identifikator objekta

To je standard za označevanje spletnih objav in prispeva k trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov.

URL = spletni naslov, ki se običajno začne s http://

URL dokumentov se pogosto spreminja, koda DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta, saj ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL.

Pridobitev DOI ni zastonj, to delajo le določene agencije, za humanistiko sta najbolj primerne mEDRA in CrossRef.

Oblika DOI: doi: 10.7771/1481-4374.2064. Številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa številko publikacije.

COBISS ID

V Sloveniji je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s to je pri nas opremljena vsaka registrirana objava.

Citatni standardi razen DOI ne vključujejo teh številk, na wikijih pa je postala praksa, da se bibliografski zapis na Wikipediji zaključi s COBISS nizom. Drugod po svetu na tem mestu zapišejo ISBN ali povezavo na kataložni zapis v nacionalni knjižnici.

V Cobissu nam bo več rezultatov prineslo ukazno iskanje namesto enostavnega.

Cobissova začetna stran poleg okenca za iskanje nudi še povezave na SICRIS (osebna bibliografija raziskovalcev, Web of Science in Skopus (podatki o citiranosti slovenskih raziskovalcev).

Literarnemu zgodovinarju sta zanimiva seznam najbolj branih knjig in baza podatkov Knjižnično nadomestilo (letna statistika izposoje knjig aktualnih slovenskih avtorjev).

Podatki in podatkovne zbirke

Podatek je dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša.

V množini in s pridevnikom pa so podatki določeno dejstvo, ki omogoča določeno stvar spoznati ali o njej sklepati.

Podatke vpisujemo, zbiramo, preverjamo.

Nekateri se zavzemajo, da bi namesto podatek govorili zajemek.

Zajemki ne obstajajo sami po sebi, ampak nastanejo šele zaradi potrebe po nadaljnji obdelavi.

Zajemki so podatki v kontekstu znanstvenega raziskovanja.

Informacije so dveh vrst, in sicer dokumenti in podatki.

Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. V literarni vedi je to besedilo.

Neobjavljena besedila so včasih imenovali rokopis, objavljena pa so imela obliko knjige ali članka.

Danes dokument pomeni računalniško datoteko, ki ima lahko slikovni, besedilni ali zvočni format.

Filozofska fakulteta diplomske, magistrske in doktorske naloge nalaga na Arnesov strežnik, seznam pa ima na Wikiverzi.

Število javno dostopnih podatkovnih zbirk narašča, primer je Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine.

Zbirka Slovenska kmečka povest je bila izhodišče za monografijo o tem žanru.

Imamo tudi monografijo o slovenskem zgodovinskem romanu. Leta 2010 pa je začel nastajati tudi seznam digitaliziranega leposlovja = Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru.

Iskanje po dLibu

Ko z metapodatki (avtor ali naslov) ne najdemo želenega, pod iskalnim poljem obkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu.

Ko imamo preveč zadetkov omejimo iskanje z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje.

Niz besed, za katere vemo, da se nahajajo skupaj v besedilu, postavimo v narekovaje in iščemo.

Seznami

Seznami so ena izmed možnosti členitve besedila.

Seznamske alineje uporabimo takrat, ko želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način.

Lepi seznami skupaj z napovednim stavkom tvorijo eno samo poved, alineje pa niso daljše od ene vrstice.

Na koncu alineje lahko naredimo vejico ali podpičje, ni pa to nujno.

Osnovni obliki sta neoštevilčen seznam (na začetku vsake alineje je sredinska pika, vezaj ali kakšno drugo grafično znamenje) in oštevilčen seznam.

V wikijih se vrstica spremeni v alinejo, če jo uvaja zvezdica (ta naredi piko) ali grabljice – lojtra (ta naredi številčni seznam).

Seznamsko členjenje se pogosto pojavlja v tekstih na prosojnicah. Tako so urejena tudi vsa kazala in zadetki pri iskanju na zaslonu.

Seznam postaja naturna oblika informacij danes, konkurira pretekli zgodbi.

Prej je bila prednostna naloga literarne zgodovine oblikovanje velike razvojne zgodbe, sedaj pa registriranje in katalogiziranje novih izbirnih možnosti.

Sinonimi za seznam: spisek, lista, katalog, zbirka, evidenca …

Zgodba želi pojave definirati po njihovem bistvu, seznam pa jih definira z naštevanjem njihovih lastnosti.

Seznami sporočajo, da je svet neskončen, raznoroden, nesklenjen, neorganski in nehierarhičen.

Sezname strukturirata retorični figuri akumulacija (kopičenje) in enumeracija (naštevanje).

Besedilne zvrsti, povezane z raziskovanjem leposlovja seznamske narave so bibliografije, leksikoni, enciklopedije.

Na Wikipediji so seznami izhodišče za nadaljnje resno delo.

Gesla v sezname razvrščata tudi Wikipedija in Wikivir in to kar sama, če gesla ustrezno kategoriziramo.

Seznamski oz. enciklopedični pristop dojemanja in urejanja sveta je spodbudila tudi tehnologija, brez računalnikov namreč tako dolgih seznamov oz. velikih množin podatkov ni mogoče obvladovat.

K prehodu od zgodbenega k seznamskemu dojemanju sveta je veliko prispeval splet s svojimi meniji in kazali.

6 Digitalna humanistika

Širše predmetno področje kamor lahko uvrstimo Novo pisarijo je digitalna humanistika.

Literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične literarne vede oz. kvantitativna literarna zgodovina (računalniška obdelava humanističnih podatkov).

Jezikovnemu segmentu pa ustreza podpodročje računalniškega jezikoslovja.

Digitalna humanistika je področje stika dveh kultur, znanosti in humanistike.

Teorija pisnih dejanj (script act theory) Petra Schillingsburga zajema vse dejavnosti povezane s pisanjem, tudi branje.

V okviru digitalne humanistike se pojem literarna veda nadomešča z izrazom literarne in kulturne študije ali medijske kulturne študije.

Izraz digitalna humanistika je bil prvič uporabljen leta 2001, 2005 so se pod tem imenom začele povezovati organizacije, ki so v humanistiki uvajale nove metode dela.

Leta 2009 je bila digitalna humanistika na konferenci MLA vodilna tema.

Digitalna humanistika zajema tudi novo vedo kulturomiko.

Izraz kulturomika je bil prvič uveden leta 2010 v reviji Science, članek o njej na Wikipediji pa smo najprej napisali v slovenščini.

Osnovno orodje kulturomike je Googlov Ngram Viewer.

Danes se digitalna humanistika sooča s težavami proste dostopnosti objav, njihove non-stop dosegljivosti, vprašanjem javnega recenziranja in popularizacije znanosti. Digitalno humanistične nagrade podeljujejo za programska orodja, prispevke, ki niso v angleščini, za uporabo digitalne humanistike v zabavi, za blog, članek, za infografiko in za javni promet.

Ravnanja s podatki: zajem, obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje, kolaboracija, meta digitalno humanistične dejavnosti.

Med raziskovalne tehnike spadajo še georeferenciranje, linkanje, fotografiranje, skeniranje …

Za razliko od nedotakljivosti prejšnje tekstologije, splet zahteva bralčevo aktivno udeležbo, njegovo poseganje v besedilo.

Digitalna humanistika temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk, njene rezultate pa prepoznamo po vizualni privlačnosti.

Kritika digitalne humanistike je kritika empiričnega ukvarjanja s humanističnimi vsebinami.

Digitalna humanistika na globalni ravni je organizirana v ADHO, v Evropi je glavna organizacija EADH, na Slovenskem take organizacije nimamo.

Slovenija je vključena v mednarodne digitalno humanistične projekte, kot sta DARIAH in CLARIN.

Digitalna humanistika je vitalno razvijajoče se znanstveno področje z mrežo akademskih inštitucij, projektov, štipendij, služb, publikacij in spletišč.

Konkretne digitalno humanistične raziskave s področja literarne vede: taksonomija romanesknih naslovov na angleškem knjižnem trgu v 18. stoletju; prostorska distribucija čustev v romanih z londonskim dogajališčem.

Prva slovenska digitalno humanistična podjetja so oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi.

Sledila je digitalizacija vsebin, na tem področju pri nas je vodila dLib, pomemben je tudi študentski projekt Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru.

Slovenska digitalna humanistika je v tretji fazi, ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov.

Naslednja faza širjenja digitalne humanistike bo literarni vedi prinesla dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in besedilnih korpusov.

Empirične metode

Empirično pomeni pridobljene podatke z opazovanjem ali eksperimentom.

Empirično je sinonim znanosti, saj so v naravoslovju vsi podatki empirični.

V humanistiki je redko eksperimentiranje, ukvarjamo se z opazovanjem in čutnimi izkušnjami.

Empirični pristop je induktiven, saj izhaja iz faktov, teoretični pristop pa je deduktiven, saj izhaja iz konceptov.

Javno dostopne so samo tiste empirične raziskave, ki se odvijajo v akademskem okolju.

Empirične literarnovedne raziskave se predstavljajo kot novost, novo pa je samo to, da imamo večje količine podatkov, ki prej niso bili dostopni in obvladljivi.

Zgled literarnozgodovinske uporabe podatkovne zbirke je projekt Historischer Roman na inštitutu za germanistiko v Innsbrucku.

Pri nas sta bili prvi javno dostopni računalniški zbirki zbirka slovenskega zgodovinskega romana in kmečke povesti.

Aktivni na področju literarnovednih disertacij zadnjih deset let pri nas: Aleksander Bjelčevič, Dejan Kos, Mateja Pezdirc Bartol, Urška Perenič, Zoran Božič, Robert Jereb …

Teoretično so se empirične metode v literarni vedi utemeljevale od 2001 naprej.

Na področje digitalne humanistke pri nas sodi: Cobiss, Nova beseda, Gigafida, SSKJ, SBL, Sicris, Register nepremične kulturne dediščine, Geopedija.

Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike je korpusno jezikoslovje.

Programi

Seznam nekaterih zastonj in povečini spletnih programov s seznama DIRT. Večina programov združuje več funkcionalnosti.

Projekti, revije

Večinoma tuje.

Računalniško jezikoslovje

Gre za računalniško ukvarjanje z literaturo.

Tisti, ki se s tem ukvarjajo razumejo leposlovje kot posebno obliko podatkov, ki zaradi svoje specifične funkcije kličejo po ločeni obravnavi.

Računalniška lingvistika je interesantna za literarno vedo, ko se ukvarja z iskanjem po leposlovju, povzemanjem zgodb, identifikacijo in analizo literarnih žanrov, analizo bralčevih čustvenih odzivov, oblikovanjem priporočilnih seznamov …

V okviru korpusa ZRC SAZU Nova beseda deluje lemitizator Določevanje osnovnih besednih oblik (lem) in besednih vrst ali oblikoslovnih oznak in Ugotavljanje pogostnosti besednih oblik (programa Primoža Jakopina).

Podjetje Amebis ima veliko jezikovnih orodij.

Korpusi: Gigafida, Kres, Gos, Šolar, Lektor, Igra besed …

Slovarček neznanih besed

Vse razlage so iz SSKJ.

AFORIZEM - zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek

ANAHRON - ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa

ANALFABETI - tisti, ki ne znajo brati, pisati

ANTOLOGIJA - zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih

APOLINIČNO - umetniško načelo harmonije, urejenosti, zmernosti

ARESTANTSKI - zaporniški, kaznjenski, jetniški

ATAVISTIČEN - nanašajoč se na ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih

BAGATELEN - malo vreden, malenkosten

BRAMBOVSTVO - se nanaša na brambovce (branilce, vojake)

BREZPRIZIVEN - ne dopušča ugovora

CIKLOSTIRAN - razmnoževan

DEFETIZEM - mnenje, da je kakšno delo brezpredmetno, brezuspešno

DEMITIZACIJA - odpraviti, odstraniti mit o čem

DIAPAZON - časovni razpon

DILETANTIZEM - nestrokovno, površno opravljanje kakega dela

DISEMINACIJA - seznanjanje širše javnosti z rezultati raziskovalnega, projektnega dela, zlasti z organizacijo različnih dogodkov

EGALITARISTIČEN - po nazoru egalitarizma, da smo vsi enakopravni

EKLATANTEN - očiten, jasen

EKSCERPIRATI - namensko prepisovati odlomke, podatke iz teksta, izpisovati

EKSCES - prekoračenje normalnega, povprečnega v kaki stvari

EKSPERTIZA - izvedensko mnenje, poročilo

EKSPLOATACIJA - dajanje komu premajhnega povračila za delo, ki ga opravlja

ELITISTIČEN - namenjen za elito

EMBLEM - likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost, idejo

EMULACIJA - posnemanje

ENIGMATIČEN - skrivnosten, nenavaden

FAMULUS - služabnik, pomočnik

FANTAZMA - halucinacija

FILOLOGIJA - veda o jeziku, kulturi skupine narodov

FRANKIRATI - nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine

GENEZA - izvor, razvoj, nastanek nečesa

HERMETIZEM - značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širši množici

IMANENTEN - neločljiv, notranji, značilen

IMPONIRATI - zbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja

IMPRESUM - podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu

INDOKTRINIRAN - biti pod močnim vplivom kake ideje

INERTEN - lenoben, nedelaven

INTENCA - težnja, nagnjenje, usmerjenost

KOLOFON - podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu (sinonim za impresum)

KOLPORTAŽA - prodaja časopisov, revij po ulicah, v trafikah, kioskih

KONCIPIRATI - zamisliti, izoblikovati kaj

KONCIZNO - jedrnato, zgoščeno

KONDUKTER - sprevodnik na vlaku

KONFORMEN - v skladu z družbenimi ali skupinskimi normami

KONJUNKTUREN - zelo cenjen, iskan

KONOTACIJA - pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen

KONSENZ - soglasje, privolitev

KONSTELACIJA - medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev

KONZUMENT - potrošnik, porabnik

KOOPERATIVEN - pripravljen sodelovati, pomagati

KORIFEJA - prvak, veličina

LARPURLARTIZEM - nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena

LUKRATIVEN - donosen, dobičkonosen

MAOIZEM - marksizem-leninizem, kot ga je razvil in konkretiziral Mao Ce Tung v razmerah kitajske socialistične revolucije

NIHILIZEM - nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote

NIVELIZIRATI - izenačevati

PAGINIRAN - oštevilčen

PARADIGMA - vzorec, primer

PASANT - mimoidoči

PASIVIZACIJA - boriti se proti nečemu

PASUS - odlomek, del

POSTULATI - zahteva, predpostavka

REDAKTOR - urednik

REDIGIRAN - popravljen, spremenjen

RAFALEN - nanašajoč se na rafal (skupina hitro si sledečih strelov iz avtomatskega orožja)

RENOME - ugled, sloves

RESTRIKTIVEN - omejevalen

SERVILNOST - lastnost, značilnost servilnega človeka (hlapca)

SHIZOFREN - duševno bolan

SINTAGMA - besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

SINTAKSA - skladnja

SPORADIČNO - ki se pojavlja od časa do časa, posamično in navadno na različnih krajih

SUBLIMEN - vzvišen, plemenit

SUBVERZIVEN - prevraten

UTILITAREN - pretirano poudarja praktično uporabnost

UZURPACIJA - nezakonita prilastitev

VENETOLOGIJA - neznanstveno prizadevanje, ki Venete prikazuje kot prednike Slovencev