Pika Cokan

Nova pisarija

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Sprva je bila nepismena večina nezaupljiva do izobražene elite, z uvedbo obveznega šolanja v zadnji četrtini 18. stoletja pa je pismenost postala nuja za vsakega posameznika. Če je neka družba nepismena v današnjih časih, velja za nerazvito, saj pismenost določa prag civiliziranosti. Včasih je bilo pisanje na računalnik rezervirano le za profesionalce, kot so na primer znanstveni pisci, danes pa poleg otrok v šolah skoraj nihče ne piše več na roko.

Pismenost: dvojna sposobnost–sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij ter sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Za potrdilo splošne pismenosti še ni dovolj, da znamo spretno rokovati z elektronskimi napravami, to spada med samoumevne tehnične spretnosti. Med te spada na primer, da znamo hitro najti tipko za vklop in izklop telefona.

Pismenosti pa je več, to so specialne pismenosti–sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik in nobena od specialnih pismenosti ni obvezna.

Možno je, da v prihodnosti pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo danes. Pismenost je nekoč pomenila ekskluziven status, danes je to obnašanje velike večine.

Zaskrbljujoče postane, če si kdo, ki tradicionalno skrbi za opismenjevanje, kot na primer šolniki, privošči ignoranco do pismenosti in noče niti odpreti lastnega e-poštnega računa.

Trditev, da bo po novem računalnik namesto nas opravil marsikatero nalogo, je napačna, velja ravno nasprotno. Prihod novih tehnologij je že od nekdaj spremljal strah, ki se po navadi izkaže za neutemeljenega.

Novodobna elektronska pismenost širi polje demokratičnega, na primer prvič v zgodovini pisanja je med pisci blogov delež pisanja žensk enak deležu moških.

Delež objavljajočih v javnosti narašča zaradi širjenja družabnih omrežij. Da se oceniti, da je delež aktivno pišočih med prebivalstvom enak štirim odstotkom. Aktivno pismeni so torej v manjšini, tega posla se loti redkokdo. To vlogo ljudje velikokrat povezujejo s čudaštvom, njihovega dela ne cenijo tako kot cenijo fizično delo in ustne informacije.

Družba kulturno raste, kadar se kriteriji za dejavno participacijo v kulturi dvigajo. Podjetnost–prednostno naj bi se nanašala na udeležbo produkciji informacij. Če podjetnost razumemo kot sinonim za kreativnost, potem bi moral biti podjeten čim večji del populacije.

Informacijska družba

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Razmišljanje o novih kulturnih vzorcih se je pri nas dogajalo ob skrbi za tiskano knjigo. Veliko je rivalstva med tiskano in elektronsko obliko knjige, kar nekaj ljudi se boji, da bo tiskana knjiga izumrla, kar je nesmisel, vendar je njena civilizacijska vloga manj pomembna. Na primer obvezno berilo si izposodi le 1 tretjina dijakov, za ostale domnevamo, da obvezno gradivo bere na zaslonu. Brez elektrike in informacij v digitalni obliki kulturno prenehamo obstajati.

Neprimerno je, kadar argumente v prid tiskani knjigi izrekajo ljudje, ki od tiskane knjige živijo, če bi namreč proizvajalcem šlo za človekovo dobrobit, bi izbrali nove tehnologije.

Wikiji

Wikimedia so metafora nove družbene paradigme z imenom informacijska družba. Razlogi, zakaj bi se ukvarjali z Wikipedijo in sorodnimi spletišči: lahka dostopnost, volontarizem, kooperativnost, tesnejši stik z realnostjo,… Wikiji so žargonski izrazi za skupek spletišč (wikiwiki po havajsko pomeni res hitro). Wikimedijina spletišča: Wikipedija, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka, Wikislovar.

Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije, poleg njih pa še blogi in programi, ki jih uporabljajo socialna omrežja. Ko govorimo o Wikipediji, mislimo na možnost uporabnikovega poseganja v spletišče, nagovarja nas k sodelovanju. Kot posebna jezikovna entiteta obstajamo le, če obstajamo tudi na Wikipediji. V 16. stoletju je bil pogoj obstoja prevod biblije (Dalmatin, 1584), v 19. stoletju epska pesnitev (Prešeren, Krst pri Savici, 1836), v 20. stoletju pa prevod operacijskega sistema Okna (Windows) (1995). Na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina na 40. mestu, po Kornaijevi lestvici pa spada v 2. skupino, ki nosi ime vitalni jeziki. Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002, najbolj dejavnih je le približno 500 uporabnikov, kar je 0,025 % populacije.

Licenca creative commons (cc), pomeni licenca ustvarjalnega ljudstva. Licenca zahteva priznavanje avtorstva. Slovensko geslo ima v povprečju 14 urejanj. Vodilni gesli wikiskupnosti sta svoboda in kreativnost.

Wikipedija je povečala dostop znanstvenih informacij in spremenila odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti. Pisci si prizadevajo za ohranitev nevtralnega stališča. Razlikuje se od drugih publikacijskih možnosti, saj nima nobenega zaposlenega, prispeva lahko vsakdo, uveljavlja sodelovanje namesto tekmovalnosti,…

Wikiji in šola

Šola je prostor, ki nas pripravlja na kasnejše službene obveznosti in jo občutimo kot nujno zlo. Ob uporabi Wikipedije v pedagoške namene bi lahko ogrozili njeno privlačnost. Kljub temu pa uporaba Wikipedije v šoli pomeni izstopiti iz varnega zavetja »šole zaradi šole same« v svet realne strokovne komunikacije.

Če določen uporabnik poseže v delo drugega in ga »vandalizira«, lahko tretji uporabnik brez problema to težavo s klikom na razveljavi v historiatu takoj odpravi.

Avtor

Komunikacija je bila do nastopa interpretacijske šole (60. leta 20. stol.) večinoma usmerjena k avtorju. Naslednja generacije literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu, v prvem planu je bila avtonomnost umetniškega besedila. V 80. letih se je ponovno z novo generacijo pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Besedilo kot tako ni več pomembno, ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca.

Motivacija za pisanje

Po navadi se pisanja lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe ali pa za katero od skupin, ki ji pripadamo.

Ne samo, da etična problematika obstaja, ampak obstaja v zaskrbljujoči količini, to je avtorski napuh. Ta se kaže v samopoveličevanju, hlastanju po znanstvenem prestižu in v znanstvenih prevarah. Vodi nas, da gremo v člankih kolegov najprej preveriti seznam literature in pogledamo, če so nas kje citirali in upoštevali naše delo. V primeru, da so nas »pozabili« omeniti, smo užaljeni in jih maščevalno ignoriramo, kar pa seveda ne pelje nikamor.

Neetično in sporno je, če kolegu speljemo temo in objavimo članek na pogladi virov, ki jih je zbral on sam in se pripravljal na objavo. Treba pa je ločiti bolezensko motivacijo, to je pisanje zaradi pisanja samega. Obsesija s pisanjem se imenuje skribomanija oz. grafomanija).

Pri leposlovju je večji poudarek na načinu, kako je kaj sporočeno, kot na vsebini poročila. Do krajne oblike literature, ki jo razume le ozek krog bralcev, prihaja zaradi potrebe kulturnih elit, da bi se potrdile v svoji izjemnosti, odličnosti in ekskluzivnosti. Velja, da je pisanje, ki se na svojo publiko ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno. Občasno si to privoščijo t. i. véliki avtorji, kar mnogo bralcev pripelje do tega, da mislijo, da so si sami krivi, če besedila ne razumejo.

Znanstvena besedila: objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij.

Strokovne objave: objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku, na primer učbeniki (strokovne knjige), enciklopedije, leksikoni, slovarji. Publicistična besedila: dnevni časopisi, zabavna periodika, blogi,…

Izbira jezika

Če pišemo za globalno javnost, bomo pisali v angleščini, če pišemo za domačo publiko, pa v slovenščini. Za razprave o slovenski književnosti je seveda nevtralni jezik slovenščina. Angleške objave so v privilegiranem položaju, krivda za slabo vidnost objav v drugih jezikih ni samo v bralcih, ampak v nezadostni promociji takih objav s strani njihovih tvorcev.

Izbira teme

Izbiro teme v akademskem okolju po navadi narekujejo učitelji, mentorji, smernice,… Če si študent izbere temo, ki ga dejansko privlači in ima do nje pozitiven čustveni odnos, potem se bo hitro zaljubil v delo, ki ga more opraviti, večinoma pa je ta naloga obremenjujoča. Sicer pa velja, da se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo. Ostati moramo odprti do tem, o katerih se nam prej niti sanjalo ni in velja, da ni dobrih in ni slabih tem. Bolj kot nam je tema blizu, prej jo bomo izbrali, lahko nam je všeč preprosto tema oz. naslov seminarske naloge, lahko pa je povezana z našo družino ali skupnostjo, v kateri živimo.

Literatura v slovenščini in z njo tudi literarna veda sta nastali v 19. stoletju kot legitimacija samostojne nacionalne eksistence in sta inštrument tega nacionalnega interesa.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina oziroma spretnost, ki se je je treba naučiti. Piščevo proizvodno sredstvo sta danes tipkovnica in miška. Na začetku šolanja so nas učili pravilno držati svinčnik, kasneje pero, danes pa bi se lahko že v 1. razredu osnovne šole učili tipkanja. Vseeno je treba otroke navaditi na pisalo, saj se na ta način preko ročne spretnosti krepi njihova inteligenca.

Danes nam po zaslugi čitalnikov in OCR ni več treba v celoti pretipkavati besedila, le popravimo morebitne napake, ki jih je naredil stroj. Sama digitalizacija in korektura pa nista dovolj, poskrbeti moramo, da bo delo tudi javno dostopno. Wikivir je za to najbolj ustrezno spletišče, v Sloveniji ga imamo od leta 2006, 3 leta po nastanku angleškega Wikisource. Wikivir je postal zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti.

Usoda avtorstva

Pri avtorstvu gre za enega starejših in bolj trdoživih konceptov. Avtorji se pogosto združujejo v močne skupnosti, bralci le v bralske krožke in forume. Biti avtor je včasih nekaj pomenilo, pripadal si ustvarjalni eliti ter z deli konstruiral in kulturno emancipiral skupnost. Dandanes ima avtor vse več zahtev in če kaj ni po njegovi volji, umakne svoj tekst ali pa nastavi previsoko ceno svoje knjige.

Soavtorstvo

Pisce je treba odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja in tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje. Wikiknjige, ki vsebujejo daljša besedila, predvidevajo nekje na začetku seznam vseh sodelujočih. Bistveno je soglasno usklajevanje. Največji »greh« avtorstva ja napuh. Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, piše, ker bi s tem rad prispeval k skupni dobrobiti.

Objavljanje

»Postaviti besedilo« je včasih pomenilo pretipkavanje iz rokopisov v stavni stroj. Veliko besedil bralcev zaradi cenzure sploh ni doseglo. Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na spletno mesto. Postaviti hkrati pomeni tudi objaviti. K vidnosti besedil najbolj prispeva postavitev na močno obiskano mesto, kot so to na primer spletni časopisi, blogi ali forumi.

Množični um ali pametna množica

Kolektivna zavest oz. angleško colective consciousness. Virtual crowd=virtualna množica. Sodelujejo anonimno posamezniki in vsak član ima od tega koristi.

Množična masivnost je nevarna, ker brezglava množica brez zmožnosti samorefleksije ves čas išče avtoriteto, nekega močnega voditelja, ki se mu podredi. Postliberalno-demokratično stališče do množice pa pravi, da je skupnost pravzaprav skupnost posameznikov. Sodobna množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev.

Avtorske licence

Rezultat pisanja je besedilo, stroke ga definirajo različno. Iz pravnega zornega kota je besedilo intelektualna lastnina, okrog nje se je oblikovala specifična zakonodaja copyright oz. avtorske pravice (podobno kot patenti in blagovne znamke). Težave povzročajo med drugim tudi besedilom v digitalni obliki.

• Creative commons: slo. ustvarjalna gmajna je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja izhaja iz svobodne kulture. Vrste licenc: priznanje avtorstva (attribution – BY), deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA), nekomercialno (non-commercial – NC), brez predelav (no derivative works – ND). Licence cc so spremenljive. Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license, ima globalno veljavnost, edini pogoj, ki ga imajo dela, opremljena z njo, pa je ta, da uporabnik navede njihovega avtorja. Avtor, ki se odloči za uporabo cc licenco, ohrani t. i. moralne avtorske pravice.

• Copyright: zakon o avtorski in sorodnih pravicah ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela. Bralec lahko s takim delom počne marsikaj pod pogojem, da je zasebno. Zgledi za avtorske pravice prihajajo iz ZDA, na začetku 20. stol. je bilo obdobje zaščite dolgo 15 let, na koncu 20. stol. že 89 let v povprečju. Če je lastnikov več, je razpoložljivost predmeta za posameznika manjša. Zakonodaja v Sloveniji pazi na to, da si kdo ne bi zastonj prilastil informacij brez dovoljenja avtorja, namesto da bi pazila na to, da bi pretok teh informacij potekal brez motenj. Avtorska zaščita traja še 70 let po smrti tvorca nekega besedila, če je bilo delo objavljeno anonimno ali pod psevdonimom, vstopi v javno last 70 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda oziroma jih odstopi. Če je neko delo nastalo v okviru službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji. Z morebitno objavo skupinskega dela se morajo strinjati vsi avtorji, običajno se zavežejo v pogodbi. dLib ima gradivo, ki še ni v javni lasti, dostopno samo z računalnikov znotraj inštitucije.

Bralec

Prosti dostop

V ospredju je pričakovanje po prosti dostopnosti informacij z vseh področij, sploh pa zastonj osnovno, srednje in višje šolstvo. Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir informacij in znanja, so bile včasih zunaj šole redko dostopne. Danes plačujemo ne samo za našo zabavo, ampak tudi za vsebine, s katerimi bi lahko posredno obogatili življenje skupnosti. Država na mnogih področjih prej ovira dostop do znanja, kot ga omogoča.

Veliko ljudi noče zaupati globalnemu zastonjkarstvu, saj je v nas zasejano globoko prepričanje, da je človek človeku volk. Vendar bi bilo neumno plačevati za domače informacije, ko imamo sicer tuje, a brezplačne na dosegu roke. Skozi celotno zgodovino prihajajo rešitve za Slovence iz tujine, zato je nezaupljivost do informacijske družbe, ki tudi ni domač izum, neutemeljena in krivična. Informacijsko najbolj zaprta področja človeškega delovanja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija, medtem ko si informacijska družba lahko privošči kooperativnost–civilizacijsko višjo obliko odnosov.

Evropska unija podpira prosto dostopna znanstvena besedila, za promocijo prosto dostopne umetnosti pa se ni odločila. (Ker je znanost mednarodna, umetnost pa nacionalna?) Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Razlikovati moramo med prostim dostopom in prosto vsebino (free content). Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, poseganje v besedilo s prostim dostopom pa je prepovedano.

Prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo, odprti dostop (libre OA) pa je brezplačna dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice. Prosti dostop v praksi pomeni, da do nekega besedila lahko dostopa kdorkoli, kadarkoli in kjerkoli. Če je za uporabo dokumenta potrebno plačati, izgubi status proste dostopnosti.

• Zlati prosti dostop-prosti dostop zagotovi založnik.

• Zeleni prosti dostop-za prosti dostop poskrbi avtor s samoarhiviranjem objav.

• Sivi dostop-spletna dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti (diplome).

• Hibridni dostop-poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije.

• Zakasnjeni prosti dostop-objave pridejo v prosti dostop šele kakšno leto po objavi.

• Platinasti prosti dostop-avtorji nimajo stroškov objave, zanje poskrbi nekdo tretji: država, inštitucija, mecen.

Založbe

So segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin in v njeni proizvodnji in lasti. Znanje naj bo prosto dostopno, ne plačljivo. Plačljiva informacija danes ne pomeni več, da je zanesljivejša od tiste brezplačne. Avtorji vabijo založbe k produkciji publikacij, ker mislijo, da jim bodo založbe pomagale do bralcev in zaradi ugleda, ki ga prinese ime založbe na platnici dela. Slavistična revija se je založniškega posredništva znebila že leta 1991. Po mnenju založb knjižnice uničujejo knjižni trg, saj se tja zateka mnogo več bralcev.

Predatorske založbe, njihovo število se veča, ogrožajo ali celo ukinjajo monopol založniških korporacij. Poskrbijo za vidnost objav in ne pretiravajo s stroški.

Repozitoriji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti, nekoliko manj pomemben a vseeno nezanemarljiv podatek je podatek o branosti. Med seboj se lahko zelo razlikujeta. Prosta dostopnost objav prispeva k večji branosti in večjemu vplivu objav. Znanja ne smemo obravnavati na enak način kot materialne dobrine. Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog.

Avtorji imajo od pojave spleta možnost postavljati svoje tekste na svojo osebno stran, vendar se le redki odločijo za to. Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja predvsem zaradi zavedanja, da je med bralci veliko laikov in ljudi druge stroke, zato avtorji uporabljajo poljudnejše izraze in skrbijo za vzdrževanje bralčevega interesa.

Slovenske literarnovedne revije: Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost. Spletni forum SlovLit je odprtega značaja in z enim sporočilom dnevno kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti. Poudarek na informacijah s področja digitalne humanistike prispeva k modernizaciji stroke.

Varovanje zasebnosti

Dandanes smo nezaupljivi do globalnih digitalizacijskih podjetij, ker nas je strah njihove velikosti, nam ni všeč, da prihajajo iz Amerike, na splošno ne zaupamo v dobre namene njihovega početja. Vseeno pa ta podjetja lajšajo človekovo eksistenco. Občutek in občutljivost za eksistenco posameznika je znak civilizacijske razvitosti.

S posamičnim ni v literaturi nič narobe, le paziti moramo, da pojma ne zamešamo s sebičnim, privatnim, zasebnim. Ozaveščenega posameznika ne zanimajo lastna nedotakljivost, ampak je zainteresiran za blaginjo vseh drugih posameznikov in okolja.

Poznati moramo tudi razlike med skupnim in javnim. Kot javno si predstavljamo to, kar nam pred oči postavljajo mediji, šele kasneje se zavedamo, da obstaja tudi še posebno in strokovno javno. Za javno dobro si lahko prizadeva tudi posameznik ali zasebnik.

Mnogi se nadzorovanosti otepajo, češ da pomeni izgubo osebne svobode, pri tem pozabljajo, da družbeni vzorec slovenske vaške skupnosti zasebnosti sploh ne pozna. Mnogi projekti zaostajajo ravno zaradi varovanje osebnih podatkov (npr. Street View). Na družabnih omrežjih ljudje objavljamo tudi najbolj intimne trenutke našega življenja, medtem ko se mora nekdo pred sodiščem zagovarjati, zakaj je iz telefonskega imenika prepisal ime nekega občana. Take stvari ovirajo emancipiran vstop slovensko govorečih v globalno skupnost kulturno progresivnih nacij.

Kredibilnost

Danes je objavljane mnogo lažje kot je bilo v preteklosti, za objavo na spletu še plačati ni treba, zato pravzaprav lahko vsak objavi vse. Objavljanje brez uredniškega filtra v nas vzbuja skrb glede kredibilnosti in verodostojnosti nekega dela. Preden informaciji lahko zaupamo, moramo preveriti naslednje zadeve: avtorja, inštitucijo oz. medij objave, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje.

Avtorju lahko zaupamo, če gre za strokovnjaka nekega področja, o katerem piše, vseeno moramo piščev status preveriti v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Pomembno si je zapomniti, da če je nekdo mojster za eno področje, ga to še ne kvalificira za zaupanja vredne izjave na drugem področju. Do mlajših avtorjev smo praviloma manj zaupljivi, kar je lahko popolnoma neupravičeno.

Aktivizem

Samoumevnost domačega humanističnega stališča je, da je naša naloga svet zgolj opisovati, ne pa ponujati rešitev za njegovo izboljšavo. Tradicionalni humanisti so izurjeni za odkrivanje napak v navidezno urejenem svetu.

Filozofska fakulteta, jesen 2011: Okupacija FF

Aktivizem lahko na splošno opišemo kot prizadevanje in delovanje z namenom doseči družbene, politične, okoljske in drugačne spremembe. Tako delovanje podpira ali pa nasprotuje eni od strani pri spornem vprašanju. Je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovenske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist. Med drugo svetovno vojno so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu.

V znanosti je aktivizem človeku, ki mu gre za objektivno spoznanje, neuporaben. Kompleksno problematiko reducira na preproste opozicije in namesto na racio apelira na čustva. Aktivizem ne mara statistike, češ da jo je zlahka mogoče zlorabiti, v resnici je ne mara, ker statistika v črno-beli svet aktivizma vnaša zoprne sivine.

Oznaka kritičnega mišljenja: biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv. Nezaupljivost potiska posameznika v obrambno pozicijo, ta pa je po definiciji konservativna. Treba je izstopiti iz črede in misliti s svojo glavo!

Socialna omrežja dojemamo kot razbremenitev kapitalističnih odnosov, mogoče celo kot njihovo negacijo. Oglase, ki jih dobivamo, dojemamo pozitivno, saj se tičejo naše interesne sfere in veliko bolje je dobivati nam zanimive oglase, kot pa neselektiven spam. Neprofitna javna spletišča so na primer Wikiji. Socialna zavist na žalost v veliki meri žene tudi socialni aktivizem.

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco. Po eni strani podeljuje legitimiteto njegovim objavam, po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet. Rezultat: ustanavljanje alternativnih kanalov za publiciranje (revija Problemi, Časopis za kritiko znanosti,…).

Samozaložba z digitalnim tiskom postaja običajna oblika objave in izgublja slabšalni pomen. O njegovi verodostojnosti moramo vseeno biti previdni, glede na to, da besedilo ni šlo čez uredniški ali recenzijski postopek.

Starost dokumenta je pomembna, vendar starejše ne pomeni tudi boljše, saj se v starih besedilih najde kar nekaj napak, ki jih mi, če nismo kritični in previdni, vedno znova prepisujemo in razmnožujemo. Wikiji so v tem pogledu boljši, saj se članki sproti dopolnjujejo in popravljajo.

Letnica nastanka dela usmerja bralčevo branje, prilagodi se času, v katerem je besedilo nastalo. Vedno je treba preveriti tudi mesto objave. Ločevati moramo med strokovnjaki in laiki, neverodostojno informacijo pa sami preverimo, koliko je zanesljiva, po navadi v znanstvenih revijah in knjigah. Laična javnost ima dandanes zares možnost popravljanja uveljavljenih pogledov, predvsem ker so podatki vedno bolj dostopni in zaradi večje radovednosti ter upoštevanja spoznanj drugih področij.

Strokovno recenziranje

Ang. peer reviewing je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Podvrženi so mu avtorji, referenti, pisci znanstvenih zbornikov, pisci razprav (diplomanti, magistranti, doktorandi),… Recenzenti pa so strokovnjaki, ki jih je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in v skupnosti uživajo ugled, npr. uredniki časopisov, zbornikov, revij,… So ocenjevalci besedila. Urednik presodi, ali bo upošteval recenzentovo mnenje ali ne.

Delo, ki je predmet strokovne presoje, recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, da avtor odpravi napake, slednja možnost je najpogostejša. Nevtralno in pravično presojo lahko zagotovimo s slepim (avtor ne ve, kdo je recenzent) in z dvojnim slepim (tudi recenzent ne ve, kdo je avtor) recenziranjem (anonimizacija postopka). Anonimnost je potrebna predvsem zaradi užaljenih avtorjev, katerih dela so zavrnjena.

Pravopis

Če avtor dela veliko pravopisnih napak, že avtomatsko podvomimo v kredibilnost informacije, ki nam jo sporoča.

Ločila

Razlika med vezajem (-), ki je najlažje dostopen, pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—). Zaimek le-ta je značilen bolj za pisna besedila, zato se mu izogibajmo. Nestični dolgi pomišljaj stoji samo med povedmi in ga uporabljamo samo za členitev dolgih odstavkov.

Pravopisno idilo med pišočimi najraje razdirajo filozofi, ki pretiravajo z rabo velikih začetnic, narekovajev in z garniranjem besed z vezaji.

Poznamo tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih, slovenska Wikipedija pa najbolj priporoča uporabo srednjih (»«).

Dvopičje je levostično ločilo, vendar ga v zadnjih letih Cobiss uporablja tudi kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa in ga nastavi nestično. Poleg tega je odveč, če dvopičje uporabimo v naštevalnem nizu. Izogibajmo se veznikov npr. in itd., itn. … v isti povedi, ker imajo podoben pomen.

Tropičje ali tripičje je alternativa vezniku itd. Pred tropičjem ni vejice in je nestično ločilo! V strokovnem besedilu naj bo prav tako čim manj klicajev in vprašajev. Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se nam zdi pika premočna, vejica pa prešibka. Pri piki ni velikih dilem, le v prepisovanju starih besedil, pri katerih se tudi naslov konča s piko.

Glede na pravopisno rabo lahko sklepamo o starosti pisca, saj se pravopis z leti nenehno spreminja.

Velike začetnice

Dilema se pojavi predvsem pri pisanju naslovov kolon ali vrstic v tabelah. Priporočilo gre v smer velike začetnice, celice znotraj tabele pa naj bodo zapisane z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena. V alinejah naj uporabljamo veliko začetnico, ko gre za daljše stavčne povedi, vendar morajo potem biti vse alineje take.

Drugo

Primer: Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški Izbira moškega spola je bolj nevtralna.

Digitalna pismenost

Danes mora znati pripraviti besedilo do konca avtor sam, natančno mora upoštevati tehnične parametre in pisati na računalnik.

Formati besedil

• Txt=golo besedilo

• Doc, docx, rtf, odt=obogateno besedilo

• Htm, html=spletno besedilo

• Pdf=natisljivo besedilo

• Besedila na wikijih, … nimajo končnic

Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj jim tekste oddajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc in docx.

Besedilo v wikijih

Nekaj koristnih ukazov:

• za odstavek pustimo eno vrsto prazno

• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)

• naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi)

• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’

• povezave napravimo z oglatimi oklepaji Ljubljana; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni

• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)

• v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: br v <> za prelom vrstice, hr v <> za vodoravno črto, center v <> za centriranje besedila

• poem v <> uvaja pesemsko besedilo

Vaje v wikijih

Najpogostejše napake začetnikov na Wikipediji:

• preintenzivno členjenje na odstavke (besedilo vedno členimo na odstavke s prazno vrstico)

• mašila, ki ne spadajo k enciklopedičnem slogu

• prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom

• dobesedno prevajanje iz drugih jezikov

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, mentorji in recenzenti svoje pripombe avtorju sporočijo ustno, v samostojnem besedilu ali kar neposredno v besedilu. Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja. Dobro si je vključiti funkcijo sledenja spremembam, ki beleži naše posege v besedilo. Naloga lektorja je svoje popravke v besedilu res dobro označiti.

V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa imamo te možnosti:

• pogovorna stran besedila

• pogovorna stran avtorja

• če besedilo nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko odpremo samostojno stran na Wikiverzi

• znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden

• s predlogo: beseda s popravljeno napako

Navajanje

Citiranje je ov povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina (Dubravka Oraić Tolić. Akademsko pismo. Zagreb, 2011. 435)

Čemu sploh citiramo

Citiramo, da svoje besedilo naredimo čim bolj verodostojno, napraviti ga želimo čim bolj prepričljivega. Najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet, s tem tudi dokazujemo svojo načitanost in intelektualno superiornost.

Pogoj znanstvenega besedila je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Besedilo ne spada v znanost, če ne prinaša novega znanja, poleg tega je zaželeno sklicevanje na že poznano, saj je tako manjša možnost napačnega razumevanja besedila. Sklicevanje na druge pisce je torej znamenje strokovnega pisanja. Sklici so grafično poudarjeni z narekovaji ali celo stojijo v samostojnem odstavku, spremlja jih identifikacija vira v oklepaju za citatom. Viri po urejeni po priimkih avtorjev.

Človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic (podobno kot pri mravljah ali čebelah). Osebe, zapisane v leksikonih kot znanstveniki, so bile ob pravem času na pravem mestu, imele so zbrano gradivo svojih predhodnikov, le ubesediti so ga morale. Priznavanje avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije. Ne gre več samo za denar, ampak tudi za ohranjanje socialnih privilegijev, zaradi katerih je fino imeti status avtorja.

Najvišji družbeni cilj je oblikovati skupnost informiranih, kompetentnih, družbeno odgovornih, kreativnih, uspešnih in zato zadovoljnih posameznikov. Samo z vzgojo občutljivega bralca ne bomo nikoli dosegli želene stopnje družbene kreativnosti.

V 80. letih 20. stoletja je veljal zakon, da delo pride v javno last 50 let po avtorjevi smrti, kasneje pa so informacije opredelili kot intelektualno lastnino in od takrat naprej velja meja 70 let po avtorjevi smrti (od 29. aprila 1995). V Avstro-Ogrski je zaščita trajala 30 let po avtorjevi smrti.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, ker uporabimo le manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne presega 20 %. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oziroma kaznivo pa ni.

Prepisovanje

Plagiiranje, prepisovanje, plonkanje. O plagiatu govorimo, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Intelektualna kraja se pravno kaznuje le, če posameznik prepisuje od avtorjev, katerih dela še niso v javni lasti (od avtorjeve smrti še ni minilo 70 let) in ne navede, čigava je določena izjava oziroma od kod jo je črpal.

Plagiat lahko nastane kot posledica (študentove) lenobe, kar mentor hitro ugotovi, huje pa je, kadar je plagiat načrtna strategija oziroma sistematično prilaščanje tujega. V tem primeru akademski pisci ne uporabijo tujega znanja dobesedno, ampak v parafrazah, spremenijo zaporedje besed in dodajo še kakšno svojo misel.

Tudi na literarni sceni imamo opravka s plagiatorstvom, mnogo je avtorjev, ki svojim pisateljskim kolegom očitajo, da so si pri njih izposodili naslov ali da jih slogovno posnemajo. Mnogokrat pride do zlorabe s strani ljudi, ki želijo diskvalificirati svoje strokovne kolege.

Citatna industrija

• Citatni indeksi: citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje skice na predhodne objave. Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi, na primer AHCI (Arts and Humanities Citation Index), ki izpisuje iz 1700 revij. Na spletu je tudi zastonj podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar), ki zajema veliko več virov. Med kriterije za indeksiranje znanstvenih revij spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost,… Slavistična revija je zaradi necitiranosti oziroma zaradi nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literature izpadla iz seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, s tem pa izgubila tudi na svojem strokovnem ugledu.

• Faktor vpliva: IF impact factor je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, to je vplivnosti znanstvene revije. Najbolj poznan je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI in družboslovnem SSCI, ne pa tudi v humanističnem AHCI. Višji kot je faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in več ugleda ima avtor, ki tam objavlja. Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin.

Algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število povezav nanje in glede na kvaliteto teh povezav.

Na Wikipediji se podatek o branosti vidi po številu klikov na članek, kar pa lahko preverimo med Podatki o strani. Ukazni niz: sl=slovenski, v=Wikiverza, b=Wikiknjige, s=Wikivir.

• Slovenske znanstvene revije: Med najkvalitetnejše revije slovenskih literarnih zgodovinarjev spadajo: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU,… Med tuje razprave o slovenski književnosti pa sodijo: Slovene Studies (ZDA), Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana), Slavia Meridionales (Varšava),…

Citatni slogi

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)

• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)

• AMA (medicina, biologija)

• Čikaški (naravoslovje, splošno)

• Wikipedijski

Humanistični pisci in uredniki v grobem iščejo vmesno pot med čikaškim in MLA-jevim načinom. Slovenske humanistične revije (Primerjalna književnost, Slavistična revija, Jezik in slovstvo) imajo vsaka svoj način citiranja.

Najpomembnejši deli bibliografske enote:

• Avtor

• Naslov

Potem glede na vrsto objave še:

• Ime spletišča in datum pri spletni objavi

• Kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi

• Naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani članka v zborniku

• Naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji

• Naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku

Tehnika citiranja

Dobesedni navedek tujega besedila lahko navedemo z narekovaji ali ga postavimo v samostojen, grafično drugačen odstavek, vir citata pa je v celoti naveden v oklepaju za citatom samim v obliki opombe (bralca usmerja na dno iste strani), kratkega sklica (usmerja v seznam literature na koncu besedila) ali neposredne povezave na vir (bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano).

• Opombe: Po navadi jih najdemo pod črto na dnu strani ali na koncu članka oziroma poglavja. Opomb nikoli ne delamo s kratkimi sklici. V opombah os navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.

• Kratki sklici: Izogibamo se podvajanju priimka, pazimo na končna ločila.

• Označevanje navedkov: Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami, navedek z veliko začetnico navedemo v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka. Odstavčno ločenega navedka ni treba opremiti z narekovaji.

• Od kod vse citiramo: iz knjige, poglavja v knjigi, iz razprave v zborniku, iz članka v časniku, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva,… Najpogosteje se sklicujemo na besedilo oziroma na del besedila, tudi na sliko, tabele,… Vedno pogosteje imamo opravka z viri tako v tiskani kot tudi digitalni obliki. Navadno navedemo tisto izdaje, iz katere smo črpali besedilo, razen če ni na voljo, takrat pride v poštev tudi kakšen drugi del.

• Viri in literatura: Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave (navadno leposlovje), literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke/orodja za raziskavo (strokovne razprave literarnovednega značaja).

• Zaslon in papir: Velika večina del se danes ustvarja na zaslonu, nekatera do tiska sploh ne pridejo. Citiranje se nekoliko razlikuje na zaslonu kot na papirju, glavna razlika je uporaba alinej na spletnem seznamu literature. Navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev ne na zaslonu, sploh pa ne na papirju, saj nihče ne prepisuje celotne povezave v spletni brskalnik.

Zgledi

Najmanj napak pri prepisovanju naredimo, če podatke vzamemo iz Cobissa in na naslovnici oziroma v kolofonu preverimo, ali vsi podatki držijo. Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot, to so polni, ISBD, COMARC. Vrsto medija izrecno navedemo le, če se pojavi dvom o tipu objave.

• Knjiga

• Članek v zborniku: Dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku.

• Poglavje

• Razprava v reviji: Če želimo izpostaviti dejstvo, da je članek tudi na dLibu, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe. Za navedbo revije uporabimo kratico le, če jo ciljni bralec pozna.

• Članek v časniku: Pomembna sta datum in stran, pred datumom ni ločil. Nadnaslov napišemo za naslovom, kot da gre za podnaslov. V oglate oklepaje zapišemo dodatno pojasnilo, če kaj ni jasno.

• Članek na dLibu: Obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na celo številko v časopisu. Na dLibu ima članek samostojen vpis z metapodatki, v Cobissu pa ga ni, ker revija še ni bila bibliografsko popisana.

• Enciklopedijsko geslo: Gre za vire brez urejenih metapodatkov. Avtorstva ne bomo navajali, nujni podatki so le naslov gesla, naslov spletišča in datum. Navajanje URL-jev je grdo in nesmiselno tako na zaslonu kot tudi na papirju. Na portalu Slovenska biografija bodo združeni Slovenski biografski leksikon, Primorski slovenski biografski leksikon in Novi slovenski biografski leksikon.

• Forum: MedOverNet, SlovLit.

• Spletni tečaj: Coursera, edX.

• Blog: So zahtevni za citiranje, ker manjka ime avtorja in zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik. Datuma ogleda ni treba pisati, ker je članek po navadi že datiran in ker ni verjetno, da bi se spreminjal.

• Članek na spletišču: Strokovni članki, ki so objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost, po navadi gre za predobjave.

• Zapis v podatkovni zbirki: Dopišemo še ime in priimek urednika, smiselno je dodati tudi datum dostopa, vendar je v oglati oklepaj (rezerviran za druge stvari na wikijih).

• Diplomska naloga: Katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti je bogato nahajališče informacij, ki pa jih Cobiss ne razkrije. Ko v iskalnik vtipkamo neko ime, dobimo več zadetkov različnih diplomskih nalog in lahko si privoščimo sklic na vse zadetke naenkrat.

• Prosojnice, video predavanja, animacija: Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice …

• Zemljevid: V principu se lahko vsakdo loti predelave zemljevida, zato je avtorstvo podobno kot na Wikipediji, kjer avtorjev zaradi množice redakcij ne navajamo, čeprav licenca cc to zahteva od nas. Naslov neke slike v tujem jeziku prevedemo v slovenščino in nevtraliziramo.

• Fotografija: Vire navajamo neposredno pod sliko, za zaporedno številko, na primer Slika 1, Slika 2 … Za grafikone in tabele naredimo enako. Vira nam za posnetke zaslona ni treba navajati. Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če se nam delo zdi avtorski izdelek, ime pa izpustimo, če se avtor podpiše le z vzdevkom. Ni vse, kar najdemo na spletu, dovoljeno uporabiti v npr. našem članku. V svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last. Med take spadajo freeware (brezplačne stvari), ki se nahajajo na spletiščih Flickr, Instagram, Panoramio. Najbolje je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno.

• Risba

• Glasbeno delo: Naslove glasbene klasike slovenimo.

• Radijska, televizijska oddaja in film: Težava je, da se podatki o tvorcu oddaj pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal, zato se moramo znajti s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš, lahko pa jih razberem iz digitalnih posnetkov.

• Napake pri citiranju: Odveč je navajanje sploh dolgih http-jev. Za vsak vir, ki je dostopen na spletu, je treba preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke o tiskani izdaji. Samocitiranje je kdaj potrebno, vendar pretirana uporaba lahko hitro postane nesimpatična in znižuje raven verodostojnosti besedila.

• Navajanje na Wikipediji: Nekaj specifičnih zadev: med vire naj se ne navaja drugih člankov z Wikipedije, prepovedano je lastno raziskovanje oziroma sklicevanje nanj, citiranje znotraj posameznega članka naj bo kolikor mogoče poenoteno.

Žanri

Ločimo vsakdanje sporazumevanje, publicistične, umetnostne in strokovne/znanstvene žanre. Meje med njimi niso vedno ostre in zdi se, da pogosteje kot nekdaj do nesporazumov v komunikaciji prihaja, ker jih pisci mešajo. Izraza stroka in strokovni imata dva pomena. V pomenu disciplina poimenuje posamezna znanstvena področja, v akademskem svetu pa se izraz uporablja večinoma v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno kot tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega. Včasih so za zglede strokovnih objav veljali slovarji, bibliografije, kazala, enciklopedični prispevki, učbeniki, priročniki, antologije, kritične izdaje …

V humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije, torej knjige. Ločimo jih na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, šolske učbenike, učno gradivo, priročnike. Cobiss mednje uvršča tudi diplome, magisterije in disertacije.

Znanstvene objave so najpomembnejše za uspeh na akademskem področju. Objave so znanstvene takrat, ko so objavljene v kakšni znanstveni reviji. Tudi članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa, lahko so škrbine, standardni članki ali pa imajo status preglednih znanstvenih razprav.

Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:

• podatkovna zbirka

• poročilo o dogodku

• povzetek

• članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)

• kritika (polemika, strokovna ocena)

• enciklopedijsko geslo

• esej

• predavanje (prosojnice)

• kritična izdaja (uredništvo, redakcija)

• učbenik

• priročnik

• navodila

• razprava: pregledna znanstvena razprava, izvirna znanstvena razprava, strokovna recenzija

Šolsko pisanje

Pod žanre šolskega strokovnega pisanja spadajo referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat). Prvi namen šolskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti, po tem se razlikuje od »zaresnega« pisanja. Pisec je najbolj zainteresiran, da ugodi mentorju. Težava lahko nastane, kadar študent piše kombiniramo oziroma interdisciplinarno nalogo in ima zato dva mentorja, vsakega iz ene stroke. To težavo povzročajo prestižne ambicije mentorjev, predvsem je vprašanje, kateri citatni slog naj kandidat upošteva. Najlažje je, da en mentor odloči glede enega, drugi pa glede nečesa drugega in med seboj vzpostavita soglasje.

Popravljanje

Večino časa se ukvarjamo z že napisanimi besedili, ki jih le popravljamo, urejamo, preoblikujemo, ocenjujemo, prezentiramo in promoviramo. Naše glavno življenjsko opravilo je pospravljanje, ki nam pomaga, da se med nakopičenimi predmeti lažje znajdemo in obvladamo svoj prostor. Vzpostavitev reda je eden od pogojev za delovno učinkovitost, urejena besedila pa pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje. Wikipedija kot metafora sodobne strokovne pisne udeležbe (Primer: postavljanje besedil na Wikivir).

Popravljanje je izraz za dve različni strokovni dejavnosti, lektoriranje in korigiranje. Lektura je popravljanje besedil drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno. Zadrege nastanejo s prevajanjem besed lektoriranje in lektor v tuje jezike, sploh angleščino.

Lektorjem so bili avtorji v preteklosti hvaležni, saj jih veliko ni znalo dobro slovensko (šolanje v nemščini ali italijanščini), danes pa so velikokrat hudi nanje, sploh če so njihovi popravki radikalnejši.

Korektura ali korigiranje (ang. proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, po navadi stavec ali strojno branje. Danes je lektura in korektura pogosto združujeta.

Nekdanje lektorjevo orodje je bil rdeči svinčnik, z roko je med vrstice ali na robove vnašal svoje popravke v avtorjev rokopis ali tiskopis. V današnjem času imamo zato urejevalnike, v katerih le vključimo funkcijo Sledi spremembam, avtor in urednik pa lahko z enim klikom popravke sprejmeta ali zavrneta.

Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Za objavo lahko avtorju postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb. Šele potem da besedilo lektorju in nazadnje korektorju. Ker je uredništvo zahtevno delo, je pomembno, da so uredniki ljudje z izkušnjami in renomejem v stroki. Za razliko od lektoriranja in korigiranje ima urednikovanje težo znanstvene dejavnosti in je temu primerno ovrednoteno.

Komunikacija v stroki

E-pošta

O strokovni komunikaciji govorimo, ko se sprašujemo, kako so posredovani rezultati raziskav (razprave, projekti, konference), zelo pomembne je segment komunikacije med akterji na strokovnem področju. Komunikacija se lahko dogaja v živo ali v pisemski obliki preko e-pošte. Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

Razvade, ki motrijo strokovno komunikacijo po e-pošti:

• neodzivanje na pošto je nedopustno (pri tem izvzete pošte z večjim krogom prejemnikov, reklame, spam, sumljiva pošta, zmedene, nesramne, provokativne pošiljke)

• nevljudno se je, da se za prejeto pošto ne zahvalimo

• pošiljatelju potrdimo prejem pošte s pomembnejšo vsebino

• na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj, v nasprotnem primeru lahko nanjo pozabimo

• za strokovno komunikacijo uporabljamo standardno slovenščino, izogibajmo se zatipkaninam

• predem pošto pošljemo, še enkrat preverimo naslovnike in vsebino citirane korespondence

• v primeru več poštnih naslovov si vso pošto preusmerimo le na eno mesto

• obsežne priponke raje postavimo na splet (Google Drive)

• datoteke v priponkah naj bodo v splošno poznanih formatih

• hranjenje poštnih sporočil v trajnejši arhivski format je nerodno in nezanesljivo

• pomanjkanje komunikacije je eden glavnih razlogov za nesporazume in konflikte med ljudmi. Druga skrajnost je bombardiranje z e-pošto

• poštni komunikaciji se ne more izogniti nihče

• nekateri korespondenti so navezani na pisanje pošte brez velikih začetnic

Za: oziroma To: napišemo naslovnikov poštni naslov, Kp: (kot kopija) oziroma Cc: (carbon copy) je namenjen izbranim naslovnikom zgolj v vednost in jih ne nagovarja neposredno, Skp: (skrita kopija) oziroma Bcc: (blind carbon copy) uporabljamo za prejemnike, ki jih želimo obvestiti in hkrati ne želimo, da bi bili vsem vidni na seznamu.

Grda razvada je prepošiljanje pisem. Pri odgovarjanju na sporočila, poslana več prejemnikom, smo pozorni, da odgovorimo le pošiljatelju, ne vsem. V slovenščini se moramo odločiti, ali bomo naslovnika vikali ali tikali.

Včasih je zadostovalo, da so pomembneži namesto svojega podpisal napisali le kratico l. r., kar pomeni lastnoročno, danes pa v določenih primerih še slika podpisa ne zadošča.

Pri naslavljanju je dobro, da sledimo naslednjim načelom:

• ime naj bo kratko, pomenljivo in enolično

• namesto presledkov naj vsebuje spodnjo črto, brez strešic in brez velikih črk

• variante naj se zaporedno številčijo

• morebitni popravljavec dokumenta na koncu dopiše svoje začetnice

• ko članek/obrazec pošljemo uredniku, naj bo na začetku imena tudi naš priimek za lažje arhiviranje

S tujci komuniciramo v slovenščini, če slovensko razumejo. Pred konferencami in projekti naj se udeleženci dogovorijo za jezik, v katerem bodo komunicirali, da ne bo prihajalo do komunikacijskih nesporazumov.

Socialna omrežja

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, to je informacijska družba s svojo participativno kulturo. Gre za Splet 2.0, ki enosmerno komunikacijo med producentom informacij k njihovemu porabniku spreminja v dvosmerno. Socialna omrežja pozitivno vplivajo na skupnost, kooperativnost in kolaboracija, vse to so omogočili šele računalniki.

Razlikujejo v funkcijah:

• Facebook in LinkedIn: zasebna komunikacija in vzdrževanje skupnosti

• YouTube: izmenjava vsebine

• Blogspot in WordPress: pisanje dnevnikov

• Wikiji: prispevanje k skupnemu znanju

Avgusta 2015 je bilo najpopularnejše omrežje z 1,2 milijarde uporabnikov Facebook, sledil mu je YouTube z eno milijardo, Google+, Twitter, Instagram. Socialna omrežja imajo kratko življenjsko dobo in v desetih letih se situacija lahko zelo spremeni. Namenjena so človekovim potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji, en del je zanimiv tudi s strokovnega vidika.

Facebook, ki se je na univerzi pojavil leta 2004, je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij. Akademska spletišča so dLib, Slavistična revija, Academia.edu … in z ikono Facebooka na svojih straneh omogočajo uporabnikom, da povezavo na najdeno posredujejo svojim prijateljem. Socialna omrežja se za razliko od profesionalnih združenj z domišljenimi recenzentskimi mehanizmi regulirajo sama, v glavnem uspešno izločajo moteče akterje. Kljub temu bi se morali v skrbi za znanstveno resnico v popularno diskusijo vključiti tudi profesionalci.

• Tvit: ang. tweet=čivk je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (slo. Čivkač), ki se je začelo uporabljati leta 2006, omejeno je na 140 znakov. Imamo ga za obliko bloganja, kot »SMS interneta«. Vsebinsko je na prvem mestu zabava, politične in strokovne tematike so samo za vzorec. Med zavzetimi uporabniki tega medija so humanisti s statusom javnega intelektualca, ki z nabiranjem sledilcev širijo svoj vplivnostni krog.Strokovno zainteresirani pisec se lahko odloči, da bo objavljal samo tvite na strokovno temo, tako da svojemu tvitu ustrezno ime, npr. @romani, na Twitter prijavi svojo akademsko inštitucijo ali časopis, ki ga ureja. Ker je tvit kratek, ga bomo citirali v celoti, vir pa takoj za citatom. V seznam literature ga ne bomo postavljali.

• Drugo: Linkedln: daljša strokovna sporočila, razpisi za akademske službe in projekte. Burno dogajanje v komentatorskih rubrikah časopisov: sovražno, žaljivo in vulgarno govorjenje, ki zagotovo ne spada v strokovno pisanje, tudi v publicistično ne.

Zagovor

Zagovori akademskih spisov, to so referati, seminarske naloge, diplome, magisteriji, doktorati … Včasih je bil protokol predviden samo za magisterije in doktorate, zdaj pa je tudi obvezen del na nižjih stopnjah izobrazbe.

Fakultetni senati sprejemajo natančna pravila za:

• izbiro in prijavo teme

• izbiro in potrditev mentorja

• sodelovanje somentorjev

• oddajo izdelka in njegovo oceno

• prijavo zagovora

• določitev komisije za zagovor

• sprejem ocen, ki jih oblikujejo člani komisije

• najavo javnega zagovora in njegovo izvedbo

• oceno in razglasitev

Zagovori diplom niso več živahni seminarski dogodki, ampak so videti kot nekakšni mali doktorski zagovori, veljajo celo določene zahteve, kako naj bodo udeleženci oblečeni. S tem glavni smisel dogodka, ki je kandidatov izdelek, zbledi. Na zagovoru glavne vloge nima več mentor, ampak najstarejši in najbolj ugleden član komisije. Navadno se zagovor konča s pozitivno oceno.

Literarna kritika

Predmet literarne kritike je literarno delo, npr. pesniška zbirka, roman, ima status publicističnih besedil in jih najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska, v literarnih ali kulturnih revijah. Predmet strokovne kritike je strokovno ali znanstveno delo, npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije, ima status strokovnih besedil oziroma v nekaterih primerih tudi status znanstvenih besedil, najdemo pa jih v strokovnih revijah in v manjšem obsegu tudi v dnevnem tisku.

Enciklopedični članek

Enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo po zahtevi za večjo jedrnatost, odpovedujejo se anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, črtajo se ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure. Posebej za Wikipedijo veljajo načela soglasnosti, sodelovanja in strpnosti. Pomembna je vrednostna nevtralnost, zato je pisanje člankov o sebi prepovedano.

Biografski članek

Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu ter se s časom spreminjajo. Prvi cilj spletnih enciklopedij je bil popis osebnosti, ki so bile že vključene v tiskane leksikone in enciklopedije. Ko so ti v grobem pokriti, nastopi potreba po vključevanju mlajših kreativnih osebnosti, ki še niso zajete v leksikografsko produkcijo. Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv. Za enciklopedični vpis imajo prednost osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih.

Članek o knjigi

Enciklopedični popis vsake knjige, ki je izšla v slovenščini, je neizvedljiv, ker je preprosto preveč. Prej bodo prišle na vrsto knjige avtorjev, ki so napisali več knjig oziroma so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek. Na Wikipediji se projekt popisa knjig imenuje kar Romani, kar je nekoliko preozki naslov za področje, s katerim se ukvarja.

Učbenik

Napotki v priročnikih strokovnega pisanja izhajajo iz ideala znanstvenega članka, pisanje študij pa prakticirajo le določeni posamezniki. Večina jih piše druge vrste besedil, med njimi veliko učbenikov. Ob učbenikih se je v kranjskem deželnem zboru 12. februarja 1866 odprlo vprašanje smiselnosti izobraževanja v slovenščini.

Učbenik se od drugih besedil razlikuje po:

• Dialoškosti

• Povzemanju in ponavljanju

• Poenostavljanju

• Privlačni tipografiji (barve, okvirčki, ozadje, ilustracije)

• Skupinskem avtorstvu z urednikom na čelu

• Povezovanju učbenikov v serije

Pisec mora obvezno didaktično ustrezno reducirati gradiva. Izdajanje učbenikov je zaradi visokih naklad lukrativen del založniške dejavnosti. Založbe velikokrat služijo na račun maturantov. Spremembe zaradi visokih honorarjev ne bodo enostavne, regulativno vlogo bi moralo opraviti šolsko ministrstvo s podporo prosto dostopnih elektronskih učbenikov z licenco cc.

Učbenik se od akademskih razprav razlikuje po točkovanju za potrebe akademske odličnosti, učbenik je vreden polovico znanstvene monografije. Očitki glede učbenika so pogosto upravičeni:

• Preočitno kaže svoj izvor v pripravah na predavanja

• Želi biti le pomanjšana in poenostavljena oblika znanstvene monografije

• Informacije so oblikovane v zapomnljive definicije/zaključene naštevalne podatkovne verige

• Faktografska naštevalnost

• Stremi k enostavnosti

• Prevelik delež nereflektiranih šolskih fraz/formulaičnega izražanja

Strokovni blog

Blog (slo. spletnik) je skrajšana oblika ang. besede weblog 'spletni dnevnik'. Za strokovni namen so vabljivi pordočni blog, blog na določeno temo, lahko tudi osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga z izkušnjami in nasveti. Najpogostejša blogerska spletišča so WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos. Izraz blog je iz leta 1997, prva platforma za množično bloganje pa se pojavi leta 1999 (Blogger 1999). Blogi so prispevali k porastu objavljanja in hkrati zmanjšali pomen statusa »publicističnega avtorja.« tradicija znanstvenega publiciranja je v osnovnih potezah nasprotna dnevniškemu objavljanju. Blogi lahko računajo na širšo publiko, zanje pa vseeno velja avtorska zaščita in potrebno je pravilno citiranje, če je avtor do določene mere znan.

Zaradi sistema sklicevanja je pomembna stalnost objav in »sledljivost virov.« Bloganje je mogoče videti po eni strani kot nekakšno permanentno konferenčno komuniciranje, po drugi pa je primerljivo s predavanji – tudi predavanja ne prinašajo točko za akademsko napredovanje, a so vseeno nujna.

Blogarske objave nimajo znanstvenega statusa, ker se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju, niso podvržene recenziranju. Glavni dosežek blogov je večja povezanost in večja živost znanstvene skupnosti.

Spletni forum

Spletni forumi (ang. internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Po številu strokovnih forumov, številu naročnikov, pogostosti sporočil presojamo stopnjo vitalnosti določene strokovne skupnosti. Za skupnosti, ki se šele uveljavljajo, je promocija lastne dejavnosti preko spletnih forumov pomembna.

Spletni forum oz. spletna oglasna deska se je pojavila v drugi polovici 90. let 20. stoletja in nadaljuje tradicijo forumskega strokovnega pogovarjanja. Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva. Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room).

Komunikacijo v spletnih forumih je mogoče na različne načine regulirati. Nekatere skupnosti zahtevajo predhodno prijavo, registracijo, drugi pa dostopa ne omejujejo. Forum lahko hitro postane preveč podoben spletnemu časopisu.

Primeri spletnih forumov: Humanist (začetek 1987, urednik Willard McCarty), SlovLit (začetek 1999, urednik Miran Hladnik).

Slog

Spletna družabna omrežja s svojo dnevniško naravo spreminjajo tako temeljni pisni standard, kot je usmerjenost besedila. V navado prihaja, da se sveža sporočila postavljajo pred predhodna, da najprej dobimo pred oči sveže informacije, šele ko listamo navzdol, najdemo historiat.

Danes besedilo povezujemo z zasloni, ne več s papirjem. Zaslon vse pogosteje narekuje besedilu obliko. Stran besedila na papirju je pokončna, stran besedila na zaslonu pa je večinoma ležeča oziroma panoramska. Na zaslonu lahko s kombinacijo tipk <Ctrl> in <+> besedilo z lahkoto povečamo, razen če podre strukturo strani. Brskalnik Firefox na koncu ukazne vrstice bralcu ponuja ikono z napisom Odpri bralni pogled, ki spletne strani z besedilom pretvarja v udoben pokončni format.

Zaslonsko besedilo je prepoznavno zlasti po menijskih izbirah in povezavah in z obojim vpliva na naše predstave o vzorčni obliki besedila. Lahko rečemo, da je besedilo s povezavami današnja standardna oblika besedila.

Sestavni deli

Kompozicijski elementi strokovnih besedil:

• avtorjevo ime

• naslov

• izvleček

• ključne besede

• povezave

• kazalo

• telo besedila: uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep

• literatura

• priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Namen je usposobiti interesenta za samozavestno in kompetentno udeležbo v žanrih strokovne komunikacije.

Za pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka je po svetu v uporabi kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), mi bi jo lahko prevedli z UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). V navodilih za pisanje doktorskih dispozicij je predvidena nekoliko drugačna kompozicija: Naslov, Izvleček, Hipoteze (namen), Utemeljitev, Metode, Rezultati, Literatura. IMRAD je v veljavi za eksperimentalne vede, torej za deskriptivna področja.

Literarnovedna razpravna besedila se začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega, kar je bilo na izbrano temo že napisano, potem avtorji določijo in zamejijo gradivo, nato se šele lotijo njegovega popisa in analize. V vsakem primeru mora biti razprava komponirana sklenjeno, tako, da se ve, kje je glava in kje rep, in da jo je mogoče smiselno povzeti.

Avtorjevo ime se v revijalnih člankih pojavlja skupaj z imenom (akademske) inštitucije, na kateri je avtor zaposlen, in njegov elektronski kontakt (e-naslov), včasih tudi z univerzalno številko raziskovalca (ORCID) ali piščevo osebno stranjo na spletu. Ti podatki krepijo bralčevo verodostojnost v neko besedilo, akademske inštitucije neresnih ljudi običajno ne zaposlujejo. Iz tega razloga dodajajo ime inštitucije svojemu imenu tudi že upokojeni avtorji. Če avtor ne sporoči imena svoje inštitucije, ob njegovo ime dodajo le kraj njegovega bivanja. Gesla na Wikipediji imen avtorjev nima, delež avtorstva posameznika je možno razbrati le iz zgodovine članka ali s pogledom med statistične podatke.

Naslov

Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem, zato je dokaj občutljiva točka. Je poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed.

Ni vseeno, kako naslovimo članek (ime je pomenljivo) in pričakujemo, da naslov zadene vsebino. Kadar mu to ne uspe, npr. pri šolskih esejih, rečemo, da vsebina ni skladna z naslovom. Strokovno pisanje si ne more privoščiti poljubnih naslovov, ne sme pa si tudi prizadevati, da bi naslov povedal že pol tistega, kar je zapisano v besedilu.

Naslov naj izraža temo natančno in jedrnato, naj bo pravopisno brezhiben, naj ne vsebuje krajšav, ni v obliki stavka ali vprašanja. Stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim, naj ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena, ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami. Če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico, podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova. K naslovu spada UD-klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji na urednikovo prošnjo.

Naslove prevajamo v angleščino, prevodi naj se ravnajo po angleškem pravopisu in tipografskih navadah.

Izvleček

Izvleček (tudi sinopsis ali abstrakt, angl. abstract) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo.

4 sestavni deli izvlečka:

• predmet raziskave

• metode

• rezultati

• sklep oz. implikacije

Vse to mora avtor spraviti v največ 10 vrstic, torej od 100 do 500 besed. Taka dolžina ni primerna za odstavke, ne vsebujejo kratkih sklicev in opomb, naslov ni potreben, ker jih identificiramo po standardnem mestu objave takoj za naslovom in po tipografskih značilnostih: natisnjeni so z manjšimi črkami in manjšim vrstičnim razmikom. Za globalni trg so mnogi izvlečki prevedeni tudi v angleščino.

Avtor izvleček prilagodi končnemu izdelku, saj je prav od izvlečka odvisno, ali bodo ljudje prispevek brali ali ne. Glavna slabost izvlečkov je dolgoveznost in moteči stereotipni uvodi. Nekaterim avtorjem se zdi dovolj, če v izvlečku le naštejejo probleme, ki se jih članek loteva (kot kazalo vsebine v linearni obliki), ne pa tudi njegovih glavnih ugotovitev, kar je odsvetovano.

Ključne besede

S ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek in pri izbiri nismo svobodni. Paziti je treba, da so izrazi frekventni in da imajo terminološko težo, torej gre večinoma za utrjene têrmine. Njihovo utrjenost bomo preverili v enciklopedijah in leksikonih, v Novi besedi ali v Gigafidi in v stvarnih kazalih strokovnih knjig.

Kazalo vsebine

Kazalo oblikuje program za pisanje sam, če le ustrezno označimo tiste dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij. V wikijih se kazalo pojavi samodejno, takoj ko to doseže štiri poglavja.

Nekaj napotkov:

• naslovi in podnaslovi poglavij naj bodo kratki

• pri standardiziranih žanrih, kot so npr. biografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu

• kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno

• dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja

Pri oblikovanju kazala premečemo poglavja tako, da si sledijo v logičnem zaporedju: strnemo kratka in podobna, predolga razbijemo, hierarhiziramo tista, ki niso v prirednem odnosu … Kazalo, ki se razteza čez več strani, je nepregledno, zato ga strnemo.

Povezave

Povezave so klikljivi deli besedila in so tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oziroma tekst od hiperteksta. Iz samih povezav je sestavljeno kazalo vsebine in brez njih ne gre niti v seznamu literature. V spletnem formatu html povezave prepoznamo običajno po modri barvi in podčrtanosti. Poklikane povezave po vrnitvi na besedilo spremenijo barvo v vijolično, tako da vemo, da smo tam že bili. Na wikijih so nekatere povezave rdeče, kar pomeni, da tam še ni gesla. Povezave so oblika sklicevanja.

Povezave vnašamo v besedilo v vsakem formatu besedila in v vsakem urejevalniku nekoliko drugače, v splošnem pa podobno.

V wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji: dvojni oglati oklepaji oklepajo besede, pod katerimi je na wikijih že samostojen članek (na zaslonu v modri barvi) ali naj bi ga imele nekoč v prihodnosti (na zaslonu v rdeči barvi). Enojni oglati oklepaji so za povezovanje na spletne lokacije zunaj wikijev.

Napake

Današnja napaka lahko z množično rabo jutri postane norma. Pomembno je, da je sporočilo, ki smo ga povedali, razumejo vsi in da se jim zdi dobro oblikovano.

Pogoste napake humanističnega pisanja:

• Gostobesednost

• Nerazumljivost

• Pomanjkanje konteksta

• Slogovni manierizem

• Slogovna puščobnost

• Pristranskost

• Nasilna terminologizacija

• Terminološka ignoranca

• Skrivanje za znanstveni plural

• Zadrege s spolom

• Mentalno brambovstvo, mentalna servilnost

Gostobesednost

Lektorsko delo je med drugim tudi črtanje odvečnih besed in besednih zvez. Tudi besedila imajo dele, ki ne prispevajo najbolj k tistemu, kar želimo sporočiti, odveč so zaradi zapovedane jedrnatosti strokovnih besedil. Veliko besed lahko brez škode črtamo (pa, tudi, še, predvsem, večinoma, prav gotovo, nedvomno, razmeroma, precej, določen, razni …), ker jih nehote radi kopičimo in se s tem razkrije sporočilna pogrešljivost. Kadar je predmet preučevanja samo eden, lahko variirani osebek brez škode spustimo.

Najboljša rešitev je ponovno kritično branje besedila po nekaj dneh.

Nerazumljivost

Zapletanje enostavnih stvari je slogovna napaka, saj sporočilno nejasna besedila zavajajo. Velikokrat je to zapletanje hoteno, saj sporočevalcu zadošča, da ga razumejo tisti, ki si to s terminološko kompetenco zaslužijo. Težko razumljivost svojega dela avtor nekega besedila opravičuje z »zapletenostjo problematike«, na katero ves čas opozarja.

Sodobna zahteva po prezentaciji znanstvenega dela, ki bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke, je v nasprotju s strategijami vzpostavljanja avtoritativnih in zaprtih ekspertnih elit. Primeri: dolga pripovedna proza < povest, roman; glavna oseba < junak; izhodiščno besedilo < predloga; lirski subjekt < pesnik … Dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj.

Pomanjkanje konteksta

Velikokrat celo izkušeni pisci pozabijo na tezo, torej ni odkril nič novega, popravil ni nobene stare trditve. Napako je mogoče popraviti z naknadno umestitvijo obdelanega gradiva v kontekst drugih avtorjevih del, literarne produkcije istega časa v slovenščini ali širše, predhodnih in poznejših del istega žanra in podobno. Pravi ekspert je tisti, ki ve, kako do informacij priti, in jih tudi zna postaviti v kontekst.

Še večja in pogostejša napaka je v humanističnih strokah nasilno posploševanje. Mogoče je le ob zajemu statistično relevantne količine besedil, pa še takrat so posplošitve tvegane (primer: že in šele na kateri dogodek se členka nanašata, kaj pomeni že in kaj šele). Na splošno se je dobro odreči subjektivnejšim izrazom (kar, samo v polovici primerov) in je bolje uporabljati nevtralne (v polovici primerov).

Manierizem

Koristno slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno, a pisci včasih preradi posegajo po retoričnih sredstvih. Izrazni asketizem tukaj ne škoduje, je zaželen. Veliko besed je popolnoma nepotrebnih (primer: Eden najuglednejših literarnih zgodovinarjev Jože Pogačnik (1989: 224) je prispeval > Jože Pogačnik (1989: 224) je prispeval. — Oznake te vrste so nepotrebne, ker je že dejstvo, da avtorja citiramo, dokaz njegove uglednosti.

Strokovni pisec bo lektorju hvaležen, kadar bo ta pokazal na njegova vpadljiva slogovna sredstva. Posebej med humanisti pa se rado zgodi, da avtor lektorju večinoma ne bo dovolil šariti po besedilu, ampak bo samovšečno vztrajal na svojem.

Retorično zainteresirani strokovni pisec bo bralčevo pozornost skušal pritegniti s ponavljanjem, ki hipnotično učinkuje na bralca. Predavateljevo doživeto ponavljanje citata pri poslušalcih zares oživi predstavljeno predmetnost na čutno nazoren način in se trajno zapiše v spomin. To pa vseeno nima mesta v strokovnem pisanju, ker učinkuje preko čustvenega vživljanja namesto preko objektivnega rezoniranja.

Prav nenavadno je, kako so pisci pripravljeni v tekstu uporabljati arhaizme in papirnate izraze, ki jih v spontanem govoru ne bi nikoli. To izraža njihovo predstavo o pisnem besedilu, ki mora biti drugačno, privzdignjeno nad običajno rabo. Krivdo za opazno prepogosto rabo papirnatih izrazov (zategadelj, potemtakem, bržčas, bržkone, nemara, malodane, povsem, denimo, tolikanj) nosijo posamezni vplivni pisci.

Slogovna ubornost

Druga skrajnost je pretirano poudarjanje posameznih izrazov. Primer: V pričujočem delu avtor ugotavlja, da se subvencionirane knjige tiskajo za skladišča < Subvencionirane knjige se tiskajo za skladišča. S tem se zmanjša možnost napačnega pripisovanja izjav.

Ponavljajoče se sintaktične tvorbe so bolj ali manj znak piščeve malomarnosti. V pisni izraz pogosto zaidejo tudi razvade ustnega izražanja, mašila. Mašila so v spontanih ustnih nastopih normalna, v pisnih izdelkih pa se ne tolerirajo.

Stereotipi šolskega izražanja: Grum je ekspresionist > Grum je predstavnik ekspresionizma. Govekarjev roman V krvi je zgled slovenskega naturalizma > roman V krvi predstavlja vrh slovenskega naturalizma. Tedaj še ni bila prisotna ideološka uravnilovka < tedaj ideološke uravnilovke še ni bilo.

Pristranskost

Pisanje je priložnost za uveljavljanje osebnega interesa. Znanosti se gremo prav zato, da nam pomaga preseči biologizme in oblikovati kolikor mogoče objektivne, nepristranske sodbe. Pri tem je v pomoč avtorsko sodelovanje, kolektivno avtorstvo, ki uravna morebitne ekscesne ambicije posameznika.

Pristranskost ima izvor v piščevi zaljubljenosti v temo, bolj ko se poglabljamo v strokovno témo, bolj nam prirašča k srcu in nenadoma namesto Josip Jurčič literarni zgodovinar zapiše naš Jurčič ali postane z njim familiaren do te mere, da ga začne nagovarjati kar po imenu, na primer Voranc namesto Prežihov Voranc. Do ljubljenega predmeta razvije zaščitniški odnos.

V literarni vedi so nekoliko bolj nevarne pristranskosti ideološke narave, ki se izražajo v ekspresivnih izrazih, ironičnih in drugače zaznamovanih besedah. Ideološko zainteresirani deli strokovnih besedil so prepoznavni po intenzivni uporabi narekovajev, s katerimi pisci opremljajo besede, ki jim želijo dati ironičen pomen oz. povedati, da pomenijo ravno nasprotno od tistega, kar piše v slovarju (»osvoboditev«, »napredek«, »bratstvo in enotnost naših narodov«).

Ideologija zamaže strokovna besedila in jih zlorabi. Strokovnim besedilom bralec v principu zaupa bolj kot publicističnim, v katerih je ideološko zavzemanje take ali drugačne vrste običajno, zato so strokovna besedila še kako zanimiva za ideološko obsedene pisce.

Terminologizacija

Jezikoslovje in zgodovinska izkušnja nam pripovedujeta, da so imena arbitrarna, torej so posledica družbenega dogovora in prakse. Če ne bi bilo tako, ne bi mogli pod enim izrazom v slovarju najti več pomenov, ki so si včasih celo nasprotni. Še vedno ne vemo, ali bomo liriko, epiko in dramatiko spravljali pod zbirni termin zvrst ali vrsta.

Imena in termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo pa biti v naprej pravi ali napačni.

Terminološke diskusije (glavna oseba ali junak, avtor ali lirski subjekt, literatura ali književnost, proza ali pripovedništvo, povest ali roman) so lahko alibi za to, da se s pojavom samim ni treba ukvarjati. So v bistvu izraz nepripravljenosti za soočenje s predmetom in razkrivajo razpoko med literarno realnostjo in njeno skonstruirano podobo v naši zavesti.

Obvladanje terminologije kake teorije, razlagalne smeri ali »šole« je pogoj za sodelovanje v ekskluzivnih razpravnih krogih, vendar je predaja kateremu od strokovnih žargonov nevarna.

Tako kot moti nasilna terminologizacija zadev, ki se dajo brez izgube informacije ali brez nevarnosti nesporazuma povedati z vsakdanjim izrazjem, moti tudi piščeva ignoranca terminologije. Če nameče v besedilo izraze dramski/dramatski/dramatični, vrsta/zvrst/žanr, okrasni pridevnik / ukrasni pridevnik, junak/lik/glavna oseba/protagonist itd., kakor mu slučajno boljše zveni, vzbudi pri bralcu nezaupanje v svojo literarnovedno kompetenco.

Spol in število

Nekdaj je veljalo, da je takrat, ko mislimo na oba spola, običajna uporaba moškega spola, torej naj bi moški spol slovnično veljal za nevtralni spol. Feminizem je prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika. Popravljanje se dogaja z dosledno vzporedno uporabo moške in ženske oblike, kar pa ni najbolj ekonomično in je nenaravno ter pismouško nasilno. Spolnemu opredeljevanju se včasih uspe izogniti z izbiro množine (Izhodiščno besedilo smo letos že v celoti prebrali=znanstveni plural) ali s pretvorbo v sedanjik (Izhodiščno besedilo že poznaš).

Mentalno brambovstvo in servilnost

Občutljivo razmerje med domačim (svojim, tradicionalnim) in tujim (prevzetim) na več nivojih strokovnega pisanja je pravzaprav nazorskega značaja. Nobena od obeh skrajnih drž ni produktivna. Gre za vprašanja, iz katerih virov in literature bomo črpali, po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali, bomo uporabljali domačo terminologijo ali raje prevzeto … Bralca zmoti piščeva pomanjkljiva refleksija teh dilem ali njegovo preočitno postavljanje na eno ali drugo stran. Zavzetost za lokalno, domače, regionalno, nacionalno je v slovenistični stroki samoumevno, vendar gre lahko hitro predaleč.

Servilnost do vsega, kar prihaja od zunaj (predvsem od zahoda), je druga skrajna drža slovenske literarne vede.

Govorna prezentacija

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih. Standardna postaja postavitev vsega, kar je publicirano v tisku ali v govornih medijih, na splet. Objave so bibliografsko registrirane. Statusa objave pa nimajo govorne predstavitve za bolj ali manj zaključeno publiko, to so predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali druge organizacije, študentsko predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata, predstavitev referata na konferenci, predavanje v okviru spletnega seminarja, na video konferenci, v okviru spletnih tečajev … Status objav dobijo le, če so posneti in shranjeni ter vpisani v Cobiss ali kako drugo javno dostopno bibliografijo. Sem spadajo tudi diskusijski prispevki, komentarji, replike.

Podlaga za predavanje je pogosto predhodna objava. Nekateri predavatelji si delo olajšajo z branjem že napisanega besedila, kar pa ni najbolje, saj pisna besedila niso najbolj primerna za zvesto govorno reprodukcijo. Pri branju motijo opombe, bibliografske navedbe, citati, izziv predstavljajo slike, tabele, grafikoni. Predavatelj, ki upošteva specifiko govorjenega jezika, bo iz pisne predloge za predavanje dobesedno prebral samo kakšen citat, sicer pa bo predavanje oblikoval po svoje. Začel bo na primer z anekdoto, da pritegne poslušalce in šele potem nadaljeval z vsebino predavanja.

Danes je največja napaka akademskih predavanj pritegovanje pozornosti publike s preizkušenimi retoričnimi prijemi, ki so v neskladju z vsebino. Potrebno je imeti znanja retorike, da kot predavatelj lahko narediš zanimiv nastop, s katerim pritegneš svoje poslušalce. Na predavanje se je treba pripraviti, a vseeno je dobro pustiti nekaj prostora tudi za improvizacijo in za nepredvidene replike iz publike. V nasprotnem primeru lahko predavanje izpade monotono in dolgočasno. Jamstvo govorčeve prave uspešnosti je, da natančno ve, kaj želi sporočiti, in da je svojemu predmetu predan in da je njegova želja prepričati publiko v svoje razumevanje močna.

Informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega besedila. Poslušalec pogosto presliši informacije, kako se piše kakšno tuje ime, presliši naslov knjige ali letnico … Predavatelj naštete ovire premošča s sprotnim zapisovanjem imen, naslovov in letnic na tablo, s skiciranjem shem, oblikovanjem alinej, še bolje pa je, če si pripravi prosojnice, kamor poleg naštetega postavi še ilustrativno gradivo.

Prosojnice

Prosojnice predavatelju pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, pomagajo mu retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, ob izvedbi pa ga disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme in da v predvidenem času pripelje predavanje do konca. Prosojnice lahko izdelamo v Microsoftovem programu PowerPoint, Google Slides, Prezi, Google Docs, v prostodostopnem pisarniškem paketu Libre Office se imenuje Impress …

Predavatelja prezentacijski programi lahko zavedejo, da predavanje postane samo prebiranje alinej na prosojnicah, poslušalca pa zavedejo, saj se njegova pozornost pogosto preusmeri stran od dejanskega predavanja. Prosojnice so pravzaprav povzetki v obliki naštevalnih seznamov in vsekakor niso dovolj za obvladovanje neke tematike.

Prosojnice po navadi vsebujejo naslove in podnaslove, slike in grafikone, kratke definicije ali citate, ne pa daljših kosov besedila, ker zavajajo študenta v napačno domnevo, da je na prosojnicah vse potrebno znanje. Do daljših tekstov naj vodijo povezave, kakor tudi do zvočnih posnetkov ali videa. Ker prezentacije znajo postati dolgočasne, so iznašli prezentacijski model, poznan pod japonskim imenom pečakuča. Nastal je za potrebe kratkih, dobrih šest minut dolgih prezentacij z 20 prosojnicami, ki si slede v ritmu 20 sekund. Hitri tempo prezentacij prispeva k natančnosti in jasnosti tega, kar imajo na velikih strokovnih srečanjih v manjšem časovnem obdobju povedati referenti.

Vizualizacija

Ena od oblik vizualizacije strokovnih informacij so prosojnice, so vizualizacija govorjenega. Na prosojnicah ravnamo z besedilom drugače kot v spletnih objavah in še bolj drugače kot v tiskanih objavah. Nasploh je besedilo na spletu slikovitejše od natisnjenih besedil. Kvalitetne tiskane slike zahtevajo dražji papir in barve, na spletu pa je to zastonj. Tukaj gre za predstavitev alternativnih prezentacijskih oblik strokovnih informacij, ki ustrezajo spremenjenemu značaju podatkov v humanistiki in jim besedilni popis ne zadošča več. Mimo spremenjenega tipa podatkov vizualizacijo zahtevata še pedagoški in popularizacijski interes.

Fotografije

Fotografija podpira trditve o paradigmatičnem civilizacijskem zasuku: današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno. Splošno je sprejeto, da se mišljenje dogaja v jeziku in da je po svoji naturi verbalno. Obstajajo pa tudi druge oblike mišljenja, to so matematično, kinestetično, glasbeno in vizualno-prostorsko. Pri slednjem gre za mišljenje v mentalnih podobah, za obvladovanje dvo- in trodimenzionalnih predmetov, ki ga procesira desna možganska hemisfera. Ljudje obvladamo več vrst mišljenja, samo za posamezno od naštetih vrst pa so nadarjeni redkejši. Civilizacijski zasuk v slikovno se zdi marsikomu nevaren, tako so dojemali pojav filma na začetku 20. stoletja, preganjanja v šoli je bil deležen zlasti strip, kritike so šle celo na račun ilustracij v učbenikih. Prevlada slikovne informacije nad besedilno naj bi se dogajala zaradi manjšega napora, ki ga zahteva dekodiranje slikovnih informacij za razliko od dekodiranja besedilnih informacij, in naj bi zmanjševala posameznikovo sposobnost samostojnega tvorjenja predstav. Zaradi zapostavljenosti vizualnega mišljenja imata v naši civilizaciji težave s samoutemeljevanjem umetnost in arhitektura. Za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija. Za fotografiranje ni več treba imeti fotografskega aparata, slikamo lahko s telefonom, tablico ali s prenosnikom. Napačne so trditve, da fotografija ni primerno znanstveno orodje, češ da prava znanost zahteva neposredni kontakt raziskovalca s predmetom in da je fotografska reprodukcija objekta, recimo da gre za redki stari tisk, za natančen opis predmeta nezadostna. V resnici fotografski objektiv z možnostmi 3D-zajema in programske obdelave posnetkov razkrije veliko več detajlov, kot jih je sposobno zaznati človeško oko.

Avtorstvo fotografij še vedno strogo individualno, avtor fotografije in lastnik avtorskih pravic je samo tisti, ki pritisne na sprožilec. Licenca creative commons, ki naj bi bila alternativa copyrightu, ohranja trdoživo kategorijo individualnega avtorstva z atributom by, ki ga morajo upoštevati vsi uporabniki fotografij na spletu. Atribut by zahteva, da pri uporabi izdelka v prostem dostopu vedno navedemo ime njegovega tvorca, oz. da mu »priznamo avtorstvo«.

Ime fotografa lahko izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom, posebej če gre za obrtniške posnetke (naslovnica knjige ali stran v knjigi, informacijska tabla, slika na steni, kip v parku, arhitekturni objekt). V takih primerih je pomembnejše navesti avtorje fotografiranih stvaritev. Fotografovo ime navajamo po vzorcu Foto Ime Priimek.

Da imajo fotografije drugačno eksistenco kot tekst, nakazuje že način njihovega pojavljanja in citiranja:

• fotografija običajno ni objavljena samostojno, ampak v kombinaciji z besedilom ali v družbi drugih slik

• fotograf je večinoma en sam

• fotograf je praviloma podpisan pod sliko, in to za njenim naslovom, ravno obratno kot pri tekstih, kjer je avtor zapisan pred naslovom

Pravo ima pri reguliranju fotografije nenavadno veliko vlogo, nanjo kaže geslo photography and the law, na katerega usmerja angleški wikipedijski članek o fotografiji. Med besedilnimi zvrstmi je fotografiji najbolj naklonjena publicistika in znotraj nje žanr reportaže. Kadar delež fotografije prevladuje, govorimo o fotoreportaži. Zavest o možnostih intenzivnejše fotografske opreme literarnozgodovinskih publikacij se je pojavila s spletnimi objavami od 1994 dalje. Tudi na spletu so bile s slikami sprva težave.

Nekdanjo skrb zaradi pomanjkanja prostora je nadomestila skrb zaradi neselektivnosti razpoložljivega slikovnega gradiva, po katerem se je težko orientirati. Trenutno je zanesljivo mesto za hrambo posameznikovih fotografij z javno namembnostjo (pa tudi zasebnih) katero od globalnih spletišč, ki zastonj ponujajo svoje kapacitete ljudem: Picasa Web Albums, Yahoojev Flickr, Facebookov Instagram, Googlovi Zemljevidi, Microsoftov OneDrive, slovenski Shrani.si; Wikipedija našteva nekaj deset takih mest (list of photo-sharing websites). Google + spodbuja uporabnika, naj v oblak varnostno prekopira kar svojo kompletno fotografsko zalogo.

Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons). To je skladišče, od koder zajemajo večpredstavnostno gradivo vsa druga Wikimedijina spletišča (Wikivir, Wikipedija, Wikiverza, Wikiknjige ...), ne glede na jezik. Ker so opremljene z licenco cc, so prosto uporabne.

Licenciranje fotografij

Objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustracij nam slovenska zakonodaja ne dovoli, razen v redkih primerih, ko je od smrti ilustratorja, kiparja ali slikarja minilo že 70 let. Prepovedana je tudi objava fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov, katerih avtorji (arhitekti oz. kamnoseki) še niso 70 let pod rušo. Svetla izjema so posnetki knjižnih ovitkov oziroma platnic. Posnetki platnic, ki so avtorsko delo in sicer niso v javni lasti do zakonitega izteka avtorskih pravic, naj bi bili v omejeni ločljivosti. Enak popust velja za naslovne strani revij, ovitke cedejk in igrice ter za zaslonske posnetke.

Fotografijo zadeva jugoslovanski zakon o avtorskih pravicah iz leta 1978, po katerem so avtorske pravice za fotografije potekle 25 let po objavi. Ta zakon je veljal do 29. 4. 1995, ko se je »varstvo« raztegnilo na 70 let.

Rigidno spoštovanje copyrighta s strani Wikimedije je razumljivo in upravičljivo samo ob upoštevanju glavnega cilja: pri Wikimediji se zavedajo, da je pridobivanje avtorskih dovoljenj za objavo zaščitenih del zelo naporno in dolgotrajno početje in spodbujajo k ponovnemu fotografskemu dokumentiranju vse pojavnosti, tokrat pod licenco popolnoma proste uporabnosti. Ker so fotografije umetnostnih izdelkov za Wikimedijo problematične, jih nalagamo na alternativna mesta in na Wikipediji objavimo zgolj povezavo nanje.

Fotografije kulturne dediščine

V 44. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine piše, da je za uporabo podobe in imena spomenika zahtevano soglasje lastnika. Slovenci v Zbirko ne smemo postaviti fotografij baročnih pročelij v Ljubljani, Aljaževega stolpa na Triglavu, cerkve na blejskem otoku … Zakon, ki tako varuje kulturno dediščino pred dediči, namesto da bi dedičem, to je javnosti, zagotavljal prosti dostop do nje, je diskriminatoren in kulturno škodljiv. Odpraviti je treba tudi prepoved fotografiranja javne lastnine v knjižnicah, arhivih, muzejih in drugih javnih mestih.

Na Youtubu si lahko ogledamo mnogo tujih filmov 20. in 30. let prejšnjega stoletja, kljub temu da od smrt njihovih tvorcev še ni minilo 70 let, slovenskih filmov pa ni objavljenih (Primer: V kraljestvu Zlatoroga, film iz leta 1931).

Nalaganje na wikije

Sliko je dobro opremiti s ključnimi besedami oziroma kategorijami in jo natančno opisati. Enako velja, kadar nalagamo sliko samó na slovensko Wikipedijo. Slabo dokumentirane slike administratorji označijo s predlogo Predloga:Ovl, ki pomeni opis, viri, licenca, in jih, če se pomanjkljivosti ne popravijo, zbrišejo.

Infografika

Informacijska grafika (infographic) je oblika vizualizacije podatkov, to je vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh, ki izrablja sposobnosti človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev ali trendov v kompleksnih podatkovnih nizih. Zanimanje za infografiko so spodbudila popularna prosto dostopna računalniška orodja, ki so nastala zaradi strmega naraščanja števila podatkov, ki jih drugače ne bi bilo mogoče obvladati. Danes vsakdo zna uporabljati spletne zemljevide (Primer: Geopedija, Google Earth, Google Maps, Street View …) in jih prilagajati svojim potrebam.

Nova je naloga informacijske grafike, torej prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način. Grafični prikazi so izum iz konca 18. stoletja, v začetku 20. stoletja so grafične prezentacije najbolj uporabljali geografi, danes jih vsa znanstvena področja in publicistika. Vsebino, to so statistični podatki, zajema grafika iz podatkovnih zbirk.

Tabele

Podatki so v tabelah (ang. table) razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami. Za oblikovanje tabel obstaja posebna vrsta računalniškega programja, razpredelnice (v MS-Pisarni Spreadsheet).

Besedilo v okencih tabele naj ne bo obojestransko poravnano. Naslovna okenca na vodoravni ali navpični osi naj se začenjajo z veliko začetnico.

Grafikoni

Za razumevanje grafične predstavitve je potrebna legenda, kjer je razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik. Od vseh človeških čutov (vid, tip, sluh, voh, okus) prinaša vid največ informacij (ena slika pove več kot tisoč besed).

Obstaja več klasifikacij grafičnih predstavitev podatkov. Bblike, ki so bile uporabljene v literarni vedi, so:

• grafikon (chart): histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa (tudi korelacijski diagram ali raztreseni oz. razsevni grafikon, scatter-plot), statistična distribucija (verjetnostna razporeditev), graf funkcije

• diagram (graph): časovni ali kronološki (časovne vrste), drevesni (hierarhični diagram ali dendrogram; generira ga klastrska analiza ali grupiranje (cluster analysis), tudi gručenje), omrežni, organizacijski, diagram poteka (flowchart), genealoški, Vennov

• kartogram, shema, piktogram

Za spletne objave bomo graf, ki smo ga narisali v Excelu ali kakem podobnem programu, vgradili v članek kot sliko ali pa ga bomo spravili posebej in napravili nanj povezavo. Nekatere grafe zna narisati tudi Wikipedija.

Zemljevidi

V slovenski literarni vedi je potrebo po zemljevidu prva začutila Marja Boršnik. V prvi knjigi Tavčarjevega Zbranega dela (1952) je objavila Načrt Poljan v drugi polovici XIX. stol. in leto pozneje v tretji knjigi zemljevid Poljanske doline in Loškega pogorja.

Pozneje so se zemljevidi za namene literarne vede risali sporadično, na primer za monografiji Slovenska kmečka povest (1990) in Slovenski zgodovinski roman (2009). Večjo in sistematično rabo doživlja zemljevid od vznika interaktivnih kart na spletu dalje. Gre za literarne sloje na javnem spletišču Geopedija (Literarni spomeniki, Literarne poti, Dogajališča zgodovinskih romanov, Zgodovinski romanopisci: Rojstni kraji pisateljev slovenskih zgodovinskih romanov in povesti; predhodnik je bil sloj Rojstni kraji slovenskih literatov Mojce Slunečko) in za projekt Prostor slovenske literarne kulture (2011–2014).

Besedni oblak

Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo, Voyant tools pa zraven oblaka besed, ki očitno vsebuje tudi klitike, pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega.

Literarnovedna igra

Iskanje

Iskanje je mentalna dejavnost, pri kateri nam pomaga računalnik. Razvoj iskalnikov je tesno povezan s strmim naraščanjem števila informacij. Na začetku so se trudili obvladati iskanje po skrbno grajenih podatkovnih zbirkah, po bibliografijah, kakršne so MLA, Cobiss in podobno, zdaj pa so ambicije postale večje in iskalniki indeksirajo in obvladujejo domala celotni virtualni univerzum, ne glede na to, v kakšnem formatu so tam spravljene informacije.

Za red si z oblikovanjem standardov popisa in podeljevanjem edinstvenih številk za avtorje, založbe in posamezne objave prizadeva več inštitucij. Da ne bi prihajalo do zamenjav med avtorji, pri Cobissu poskrbi koda (številska identifikacija) vsakega avtorja.

Možnost pripisovanja del napačnim avtorjem je precej velika. Disambigvaciji (razločitvi pomenov) naj bi pomagal prostodostopni sistem ORCID (Open Researcher and Contributor ID), ki deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo, kjer si zainteresirani posamezniki z registracijo zastonj pridobijo alfanumerično kodo in ročno izločijo izmed objav, ki se pokažejo pod njegovim imenom, tiste, ki mu ne pripadajo. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije, in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje. ORCID je ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen (International Standard Name Identifier), nekakšen »avtorski DOI«.

Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI. ISBN podeli publikaciji osrednja nacionalna bibliografska inštitucija skupaj z drugimi podatki, potrebnimi za bibliografsko identifikacijo in registracijo publikacije, potem ko ji založba ali avtor, če je samozaložnik, pošlje svoje delo, kar je dolžan storiti. 10-mestnim oznakam ISBN pred letom 2007 je treba dodati predpono 978, da ustrezajo današnjemu 13-mestnemu standardu. Nadaljnje cifre pomenijo državo oz. jezik (za slovenske knjige 961), založbo (npr. 237 za Znanstveno založbo FF), tri cifre označujejo knjigo znotraj založbe in zadnja je kontrolna cifra. Ta podatek je v obliki črtne kode EAN (mednarodna številka artikla) odtisnjen na hrbtni strani knjižnih platnic. ISSN je 8-mestna številka; elektronska varianta revije ima lahko samostojno ISS-številko. Oprema bibliografskih navedb v Wikipediji z ISBN-ji se v tem trenutku ne zdi potrebna, za slovenske knjige je veliko uporabnejša oprema s številko COBISS ID. Številko ISB ali ISS urejevalniki, tudi wikiji, samodejno napravijo klikljivo, klik nanjo pa slej ko prej pripelje do njenega zapisa v kateri od knjižnic. Številka je učinkovita tudi v ukaznem polju iskalnikov; če zraven zapišemo še Izum ali Cobiss, nas pripelje neposredno na katalogni listek v Cobissu.

UDK

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija) poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti.

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije

1 Filozofija. Psihologija

2 Teologija. Verstva

3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

5 Matematika. Naravoslovje

6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

8 Jezik. Književnost

9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Razporeditev človeških dejavnosti po UDK-ju je samo ena od obstoječih klasifikacij in ni povsod v uporabi. Slovenija je ena od tridesetih držav, ki z UD-vrstilcem opremijo vsako bibliografsko enoto v nacionalni bibliografiji.

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave, ki so naprej členjena na 260 podpodročij, pri čemer humanistiki, ki je našteta na zadnjem mestu, pripada pičlih 20 alinej ali 7 %. Literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07.

Bolj so v javni zavesti enciklopedične klasifikacije, ki delijo znanosti na dve veliki področji: družbene vede, ki raziskujejo človeka in družbo, in naravoslovje.

UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel, ki se ga da najti pri knjižničarju, in tu po abecedi poiščemo želeno, na primer roman pod črko R (UDK 82–3), kolportažno in poljudno literaturo pod Literatura, kolportažna, poljudna (UDK 82.087.6). Če smo raje samostojni, pogledamo v Spletni splošni slovenski geslovnik.

Z UDK so opremljeni tudi članki v Slavistični reviji.

DOI

DOI (Digital Object Identifierdigitalni identifikator objekta) je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti. URL-ji (spletni naslovi, ki se običajno začenjajo s http://) dokumentov se pogosto spreminjajo, pridobitev registracijske kode DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki. Do tako opremljenega dokumenta lahko dostopa vsakdo, pridobitev same kode pa ni zastonj. Izmed devetih agencij, kjer lahko kodo pridobimo, bi bili za področje humanistike primerni mEDRA (Multilingual European DOI Registration Agency) in CrossRef.

Koda DOI je takele oblike: doi:10.7771/1481-4374.2064. Številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije.

COBISS ID

Na Slovenskem je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN. Citatni standardi ne predvidevajo navajanja teh številk (z izjemo DOI), praksa objavljanja na wikijih pa identifikacijsko številko COBISS zelo ceni, saj klik nanjo bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji.

Cobissova začetna stran poleg iskalnega okenca, ki je od vseh servisov gotovo najbolj v uporabi, iščočemu ponuja klasificirane osebne bibliografije raziskovalcev (s povezavo na SICRIS), bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev na Web of Science in na Scopusu. Za literarnega zgodovinarja sta zanimiva seznam najbolj branih knjig (po letih in po mesecih) in baza podatkov z naslovom Knjižnično nadomestilo z letno statistiko izposoje po knjigah okrog 17.000 aktualnih slovenskih avtorjev.

Podatki in podatkovne baze

Podatek je dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša. Podatki se vpisujejo, zbirajo, preverjajo, pridevniki pa izpričujejo, da gre za pojem iz znanstvenega sveta, zlasti v zvezi z računalniško obdelavo.

Namesto izraza podatek (data) se nekateri zavzemajo za izraz zajemek (capta), ki naj bi natančneje izražal produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje. Podatek že s svojo etimologijo govori, da gre za nekaj »danega«, medtem ko izraz zajemek asociira na to, da gre za nekaj, kar je bilo vzeto oz. zajeto. Zajemki torej ne obstajajo sami po sebi, ampak nastanejo šele zaradi potrebe po nadaljnji obdelavi. Izraz zajemek predpostavlja, da znanstvene discipline ne raziskujejo pojavov, ampak take pojave same ustvarjajo. Zajemki so torej podatki v kontekstu znanstvenega raziskovanja.

Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki. Dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. V literarni vedi je dokument drugo ime za besedilo. Neobjavljenim besedilom se je včasih reklo rokopis, objavljena pa so imela obliko knjige ali članka. Danes dokument enačimo z računalniško datoteko, ki ima lahko besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format. Podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov. V praksi se obe vrsti informacij združujeta.

Običajno je bilo težko priti do podatkov. Če jih nismo generirali sami pri svojih raziskavah, se je bilo treba potruditi in jih poiskati na mestih, kjer so bili dostopni za javno uporabo: besede v slovarjih ali kataložnih zbirkah, publikacije v objavljenih bibliografijah ali listkovnih katalogih knjižnic, avtorje in druga dejstva v leksikonih in enciklopedijah, lahko natisnjenih ali pa v arhivirani obliki. Posebno mesto med avtorskimi bibliografijami zavzemajo popisi knjig Tarasa Kermaunerja, objavljeni na zavihkih ali na koncu njegovih knjig in na spletu.

Iskanje po dLibu

Iskanje po dLibu, zbirki besedil (knjig, revij, časnikov, zbornikov, plakatov, rokopisov), slik in večpredstavnostnega gradiva je stvar, brez katere humanističnemu študentu in raziskovalcu ni mogoče strokovno preživeti.

Nekaj napotkov:

• kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu

• kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa

• postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje

• pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje, npr. kadar je OCR niz veselo interpretiral kot vese10

• preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami

Seznami so ena izmed možnosti členitve besedila. Namesto običajne odstavčne členjenosti uporabimo seznamske alíneje takrat, kadar želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način. Lepi seznami skupaj z napovednim stavkom tvorijo eno samo poved in njegove alineje niso daljše od ene vrstice. V takem primeru ločilo lahko mirno izpustimo. Daljše alineje imajo že obliko samostojnega stavka in kličejo po veliki začetnici in končnem ločilu, hkrati pa vzbujajo dilemo, ali ne bi bilo morda bolje spremeniti jih v samostojne odstavke.

Dolge sezname s kratkimi alinejami radi stavimo v dveh ali več stolpcih, na primer opombe na dnu wikipedijskih gesel. Osnovni obliki sta neoštevilčeni seznam (na začetku vsake alineje je sredinska pika, vezaj ali kakšno drugo grafično znamenje) in oštevilčeni seznam. V wikijih se vrstica spremeni v alinejo, če jo uvaja zvezdica (ta na zaslonu nariše modro piko) ali grabljice (ki se na zaslonu spremenijo v številko). Posebej imajo seznamsko členjenje radi teksti za prosojnice.

Naloga literarne zgodovine je zdaj registriranje in katalogiziranje novih izbirnih možnosti (žanrskih, slogovnih, sporočilnih, avtorskih, medijskih …). To je literarna zgodovina počela tudi že prej, premaknila so se le prednostna razmerja: v prihodnje bo skrbništvo nad literarnimi seznami zadostno osmišljalo eksistenco literarne zgodovine. Taki popisi v preteklosti zaradi bibliografskih črnih lukenj, veliko težjega iskanja po bibliografiji in težje dostopnosti besedil preprosto niso bili mogoči. Gesla razvrščata v sezname tudi Wikipedija in Wikivir sama, kadar jih ustrezno kategoriziramo: delo, označeno npr. s kategorijo kmečka povest, se samodejno znajde na seznamu skupaj z drugimi enako kategoriziranimi teksti. Tako se po seznamih grupirajo avtorji, rojeni istega leta, knjige, izšle v istem letu, besedila istega avtorja, žanra ali slogovne pripadnosti, uredniki, prevajalci, tuji slovenisti ...

Brez tehnologije seznamski oziroma enciklopedični princip dojemanja in urejanja sveta najbrž ne bi mogel igrati vloge pri zamenjavi literarnozgodovinske paradigme: obvladovanje dolgih seznamov oziroma velikih množin podatkov brez računalnikov ni mogoča.

Digitalna pismenost

Literarnovednemu segmentu znotraj področja digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične literarne vede (computational criticism ali kvantitativna literarna zgodovina), jezikoslovni segment pa je podpodročje računalniškega jezikoslovja. Literarnovedni segment digitalne humanistike je empirična literarna veda s pomočjo računalnika. Gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov, to je njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo in vizualizacijo oziroma prezentacijo. V tem smislu lahko digitalno humanistiko razumemo kot področje stika dveh kultur (two cultures), znanosti in humanistike. Izraz digitalna humanistika (nekdaj tudi ehumanities ali humanities computing) je bil prvič uporabljen 1997.

Digitalna humanistika zajema tudi novo vedo kulturomiko. Osnovno orodje kulturomike je Googlov Ngram Viewer, ki s statistično obdelavo baze 5 milijonov digitaliziranih knjig detektira dinamiko kulturnih pojmov in pojavov skozi stoletja, za enkrat samo v sedmih največjih jezikih.

Današnjo digitalnohumanistično sceno obvladujejo vprašanja proste dostopnosti objav (open access publishing), njihovo non-stop (24/7) dosegljivost (tudi open access policy), vprašanje javnega recenziranja, ki naj nadomesti staromodno strokovno recenziranje (peer reviewing), in popularizacije znanosti, (kako doseči večjo vidnost naših raziskav in poučevanja ter odprtost za sodelovanje javnosti). Strateška področja digitalne humanistike razkrije seznam vsakoletnih DH-nagrad. Podeljujejo jih za programska orodja, za prispevke, ki niso v angleščini, za uporabo DH v zabavi, za blog, članek ali kratko monografsko publikacijo, za vizualizacijo oz. infografiko in za javni projekt.

Seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov raziskave na področju digitalne humanistike:

1. Zajem (podatkovno rudarjenje, data mining)

2. Obogatitev

3. Analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)

4. Interpretacija (pripisovanje pomena)

5. Razpečevanje in hranjenje

6. Kolaboracija

7. Meta DH-dejavnosti

Naštetemu se ponujajo v obdelavo različne vrste predmetov: posamezna dela, korpusi, bibliografije, učni načrti, življenjepisi, slike, zvok, video, jezik, podatki in metapodatki (oznake), metode, standardi … Med raziskovalnimi tehnikami je našteto še georeferenciranje, »poigričenje« (gamification), linkanje, fotografiranje, skeniranje. Možnosti elektronskih edicij so radikalno spremenile pogled na znanstveno redigiranje besedil.

Med prva slovenska digitalnohumanistična podjetja lahko uvrstimo oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi. Sledila je digitalizacija vsebin. Leposlovje se je začelo zbirati na spletišču Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, danes je na prvem mestu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), ki vsebuje tudi slikovno gradivo, zanemarljiv pa ni niti študentski projekt Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru.

Slovenska digitalna humanistika je v tretji fazi, ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov: pisanje gesel v Wikipedijo, geolociranje literarnih in drugih kulturnih faktov na Geopediji (na primer sloja Rojstni kraji slovenskih literatov in Literarni spomeniki), sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi.

Naslednja faza širjenja vpliva DH v literarni vedi bo prinesla javno dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in besedilnih korpusov in njihovo rutinsko uporabo. Za jezikoslovno rabo so to konkordančnik, črkovalnik, prevajalnik in sintetizator govora, za literarno vedo pa program za določanje žanrov, motivov, tem in avtorstva, pomoč pri lociranju dogajališč, statistična orodja in programi za prezentacijo konstelacije oseb in dogajalnih shem.

Empirične metode

Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. V naravoslovju drugačnih podatkov ni, vsi dokazi so empirični, zato je izraz empiričen sinonim znanstvenosti. V humanistiki ponavadi eksperimentiranja ni, pač pa imamo opraviti z opazovanjem faktov in s čutnimi izkušnjami. Empirične metode so v humanistiki na daleč prepoznavne zaradi opaznega deleža številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah ali grafikonih. Empiričnemu pristopu stoji v opoziciji teoretični pristop: prvi izhaja iz faktov in je zato induktiven, drugi pa iz konceptov, zato je deduktiven.

Pod empiričnostjo razumemo: pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem; merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija); preverljivost meritev.

Empirični pristopi so v literarno vedo prišli:

• iz nehumanističnih ved, npr. matematike

• iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij (vpliva IKT nekateri ne razumejo kot mostu med disciplinami, ampak kot poskus sovražnega prevzema)

• preko jezikoslovja (kvantitativna stilistika, jezikoslovno računalništvo, korpusna lingvistika, jezikovne tehnologije)

• preko tržnih raziskav knjige

• iz tradicije pozitivističnih pristopov v literarni vedi

Javno dostopne so samo tiste empirične raziskave, ki se odvijajo v akademskem okolju, medtem ko so tiste, ki jih opravljajo velike založniške hiše (Amazon), ali informacijski servisi (Google) skrbno varovana poslovna skrivnost.

Teoretično so se empirične metode v literarni vedi utemeljevale od 2001 dalje, v zvezi z njimi se je uporabljal izraz preštevalna ali kvantitativna literarna zgodovina.

Digitalna humanistika:

• Bibliografija: Cobiss, Sicris

• Jezikoslovje: Slovene for travelers, Nova beseda, Gigafida, digitalizirani slovarji (SSKJ)

• Biografika: slovenski biografski leksikon (SBL)

• Muzealistika: Register nepremične kulturne dediščine

• Geografija: Geopedija

Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje.

Programi

Klasifikacija teh programov je arbitrarna, saj večina programov združuje več funkcionalnosti.

• Weka, data mining software (zajem podatkov)

• analiza besedil in drugih podatkov

• anketiranje (Survey Monkey, ProProfs Survey Maker)

• anotiranje in popravljanje (FromThePage – komentiranje besedil na spletu, Scripto, Proofread Page – korektura na Wikimedijinih spletiščih)

• bibliografija (Bibliopedia, Zotero, Comparison of reference management software – programi za izdelavo bibliografij)

• blog (Wordpress, Blogger, LiveJournal)

• citiranje (Publish or Perish – statistična obdelava citiranosti člankov v Googlovem Učenjaku, Google Scholar Citations, AntConc – konkordance)

• knjižnice (WorldCat, Google Books)

• kolaborativno pisanje (Wikidot, Wikiverza, Wikiknjige)

• komunikacija (Google+, Storify, Twitter, Doodle – skupni urnik, Prezi)

• konverzija datotek (PDFmyURL, Smallpdf-Online PDF Tools)

• možgansko viharjenje (Text 2 Mind Map, popplet)

• objavljanje na spletu (Academia.edu – osebni akademski repozitorij, Dropbox, DocumentCloud, Wikipack, Google Docs)

• prezentacija (Prezi, Screenr, WebSlides, Slideshare)

• skupna raba dokumentov (Viewshare – prezentacija in skupna raba kulturne dediščine, Omeka, Google Drive)

• slike (Image Map Tool – napravi sliko klikljivo, Picasa, Greenshot)

• verzije besedila (Versioning Machine – Susan Schreibman)

• vizualizacija (Processing – za izdelavo animacij, Ngram Viewer)

• zbirke (MySQL, R, OpenRefine)

• zemljevidi (GeoCommons, Worldmap, GeoNames, Google Maps, GPS Visualizer)

Projekti, revije

• Glottometrics. RAM-Verlag: Quantitative linguistics, 2001-.

• Empirical Text- and Culture Research. RAM-Verlag: Quantitative linguistics.

• German historical novel. Uni Innsbruck. Ur. Kurt Habitzel in Günter Mühlberger, 1997.

• Literary Lab. Stanford University. Ur. Franco Moretti. 2010-.

• Digital Studies / Le champ numérique. Kanada, 1992-.

• TextGrid – virtualno raziskovalno okolje na univerzi v Göttingenu.

• TUSTEP – programski sistem za obdelavo besedil na univerzi v Tübingenu.

• Teresah: Tools E-Registry for E-Social science, Arts and Humanities.

• DiRT – Digital research tools Directory.

• TAPoR – spletišče za besedilno analizo, Univerza v Alberti, Kanada.

• Europeana – evropska digitalna knjižnica (Europeana na Wikipediji).

• Gutenberg – najstarejša digitalna knjižnica (projekt Gutenberg).

• OpenLibrary – knjižnični projekt Aarona Swartza in Internet Archive (Open Library na Wikipediji).

• Perseus – projekt digitalne knjižnice antičnih besedil (ZDA).

Računalniško jezikoslovje

Utrjenega termina za računalniško ukvarjanje z literaturo ni, ima pa terminološko težo izraz za uporabo računalnika v jezikoslovju (CL), ki se v enem svojem segmentu posveča tudi leposlovju. Računalniški jezikoslovci razumejo leposlovje kot posebno obliko podatkov, ki zaradi svoje specifične funkcije kličejo po ločeni obravnavi. Računalniška lingvistika je za literarno vedo interesantna, kadar se ukvarja z naslednjimi rečmi:

• iskanje po leposlovju

• povzemanje zgodb

• razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja

• identifikacija in analiza literarnih žanrov

• slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva

• analiza bralčevih čustvenih odzivov

• analiza konstelacije oseb oz. njihovega socialnega omrežja

• računalniško modeliranje pripovedi, računalniška naratologija in folkloristika

• generiranje literarnih pripovedi, dialoga oz. poezije

• oblikovanje priporočilnih seznamov

Orodja in korpusi

Orodja:

• Prevajalni sistem Amebis Presis

• Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna

• Sintetizator govora Amebis Govorec

• Pregibnik podjetja Amebis

• Avtomatska lektorica podjetja Amebis

• (Oblikoslovni) označevalnik, tudi kot spletni servis v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku

• (Skladenjski) razčlenjevalnik v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku

• JOS ToTaLe text analyser for Slovene texts Tomaža Erjavca, IJS

• NoSketch Engine konkordančnik Tomaža Erjavca, IJS

Korpusi:

• Gigafida (1,2 milijarde besed)

• Kres (100 mio besed)

• Govorjeni korpus Gos (1 mio besed)

• Šolar (šolski pisni izdelki)

• Lektor

• program Igra besed

• korpus starejše slovenščine (IMP language resources for historical Slovene).

Moj slovarček

• Pasivizirati=spraviti v nedejavnost, nedelavnost

• Paradigma=vzorec, primer

• Marginalen=obroben, nepomemben

• Entiteta=smiselna enota, celota

• Kredibilnost=verodostojnost, zanesljivost

• Uzurpacija=nezakonita, nasilna prilastitev

• Altruizem=ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost

• Defetizem=mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

• Feljton (Feljtonski roman)=živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek

• Konsenzualno=soglasno

• Konotacija=pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen

• Anahronizem=pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa

• Akter=kdor odločilno vpliva na kako gibanje ali delovanje; ustvarjalec, povzročitelj, dejavnik

• Inercija=stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost

• Sintagma=besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

• Famulus=služabnik, pomočnik, zlasti pri kakšnem znanstveniku

• Koncizno=jedrnato, natančno izraženo

• Renome=ugled, sloves

• Lukrativen=donosen, dobičkonosen

• Egalitarizem=nazor, da so ljudje enaki, enakopravni

• Aksiomatičen=temelji na aksiomih (aksiom=temeljna resnica ali načelo, ki ne potrebuje dokazov)

• Manierízem=umetnostni slog med renesanso in barokom oz. likovno izražanje z elementi tega sloga

• Akumulacija=kopičenje

• Enumeracija=naštevanje

Nacija-kultura

Ideja razstave se mi zdi zanimiva in kreativna, saj je avtor združil tehnologijo in zapise iz socialnih omrežij, ter jih povezal v umetnost.

Slavistična revija

Ko sem Slavistično revijo prvič vzela v roke, me je najprej presenetil njen izgled, saj ni niti malo podobna revijam, ki sem jih vajena. Ima rdeče in nekoliko trše platnice ter naslov, napisan z belo barvo. Ima več strani kot običajna revija, tiskana je v manjšem formatu. Slavistična revija je časopis za jezikoslovje in literarne vede, izdaja ga Slavistično društvo Slovenije od leta 1948 štirikrat letno. Dostopen je tako v tiskani kot tudi v digitalni obliki, notri pa so objavljeni članki v slovenščini in drugih jezikih.

Refleksija na članek Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

Članek z naslovom Trubarjevanju in drugim kulturnih mašam na rob izpostavlja, kako pomembno je kdaj »prelomiti tradicijo«, da lahko ustvarimo kaj novega, boljšega, kot je to storil na primer Primož Trubar. S člankom se večinoma strinjam, po mojem mnenju je namreč prepogosto sklicevanje na (književno) preteklost dokaj ozkogledo, vseeno pa zgodovine ne smemo popolnoma zanemariti, saj se lahko iz nje marsičesa naučimo.

Popravljalci sveta

Popravljalci sveta je predavanje prof. Mirana Hladnika, v katerem primarno opisuje pomen Wikipedije za slovenski jezik. Izvedela sem, da je na svetu približno 7000 jezikov, statistično gledano slovenščina spada v 2. skupino vitalnih jezikov. Eden izmed indikatorjev jezikovne razvitosti je število in kvaliteta člankov, ki jih imamo na Wikipediji. Na tem revolucionarnem portalu imamo okoli 140 000 gesel, kar je ogromno. Wikipediji bi lahko rekli kar metafora novega, svetlejšega sveta. Je prostor, kamor dajemo in kjer dobimo, je zastonj, ker zanjo delamo zastonj. Na koncu prof. Hladnik opozori še na pomembnost našega sodelovanja pri pisanju in popravljanju wikipedijskih člankov, saj bomo le tako »popravili na boljše tudi svet onstran zaslona«.

Geopedija

Na spletnem portalu Geopedija sem v bližini svojega kraja našla 4 slovenske literate. Janez Nepomuk Primic je bil slovenski razsvetljenski pesnik, prevajalec, pisatelj in profesor z Zaloga pri Škofljici. Ivan Zorman, pesnik, glasbenik in prevajalec ter Jože Ambrožič, učitelj, orglar in skladatelj sta slovenska literata, ki sta se rodila v Šmarju-Sap. Na Igu je bil doma pisatelj, dramatik, kritik in kulturni delavec Fran Govekar. Vsi ustvarjalci imajo na Wikipediji svoje geslo, nekateri bolj in drugi manj obsežno.

Popravljanje članka na Wikipediji

Za popravljanje sem si izbrala članek Od lepe Vide.

https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Od_lepe_Vide&diff=5842668&oldid=4062865

Register kulturne dediščine

V registru kulturne dediščine sem našla kar nekaj enot v svojem kraju. Veliko izmed njih je že zapisanih v Wikimedijini Zbirki, to so železniško postajališče Lavrica iz leta 1893, šola na Lavrici, spominska plošča Francu Gerloviču, arheološko najdišče Babenški hrib in arheološko najdišče Lavrica, kjer je bilo najdenih veliko prazgodovinskih in rimskodobnih predmetov.

Nekaj pa je takih, ki slik v Zbirki še nimajo, med njimi so ruševine tovarne Torfanstalt v Babni Gorici (tovarna za predelavo šote, delovala je od sredine 19. stoletja, opuščena je bila po 1. svetovni vojni) in domačija Dolenjska 372 (včasih Lavrica 82, ima portal z letnico 1882).

Podatki za zbirko: Domačija Dolenjska 372 na Lavrici, EŠD: 13431, kategorija: domačija, kmečka hiša, gospodarsko poslopje (ang. homestead, farmhouse).

Dodala sem fotografijo Domačija Dolenjska 372 na Lavrici.

Farmhouse