Nika Hvala

Domače naloge

1. Domača naloga: Božičnopolitična satira

2. Domača naloga: Komentar razstave Nacija – Kultura

Prvoten projekt oziroma prva verzija projekta je nastala leta 2000 ob dvestoti obletnici Prešernovega rojstva. Narodni muzej je takrat pripravil razstavo, na kateri so bili zbrani predmeti in rokopisi pesnikovih del. Ob tem gradivu pa je bila nato kot sodobna protiutež predstavljena novomedijska refleksija Nacija – Kultura. Leta 2022 je na pobudo Moderne galerije projekt ponovno oživel, le da so zdaj kot vir navdiha uporabili Twitter, pomembno vlogo pa igrata tudi umetna inteligenca in velepodatki. Projekt je družbenoumetniška analiza, temelji na razdelitvi družbe v tri sloje:

Ljudstvo, katerega sodobni form je Twitter. V ta namen so več milijonov slovenskih tweetov podvrgli računalniši generiranosti, ta pa objave razvrsti po vsebinah, ki predstavljajo glavne vidike današnjega družbenega in socialnega življenja.
Panteon oziroma elita je 14 najvplivnejših akterjev na Twitterju, trenutno so to razni obrazi na domači politični sceni. Izbran je bil njihov najznačilnejši tweet, nato pa je bil prepuščen umetni inteligenci, ki je dokončala Prešernov sonet in potem na izvirni tweet dodala besede, ki so tega najbolj verjetno nadaljevale.
Vodja oziroma generator sonetov na Twitterju prebere vsako objavo dejavnega lokalnega politika in če ta ustreza nekim določenim zahtevam, iz nje ustvari nov sonet, ki ga potem računalnik objavi kot odgovor avtorju.

Sam projekt se mi zdi zanimivo zastavljen, saj odpira pogled na današnje sodobno dogajanje skozi prizmo oziroma delček naše lastne zgodovine. Všeč mi je ideja, da je avtor za sam projekt uporabil staro idejo, a jo je hkrati korenito posodobil. Umetnik je lepo izpostavil javno objavljanje naših misli in občutkov na družabnih omrežjih z našim najbolj slavnim pesnikom, pri tem pa igra veliko vlogo moč besede v javnem prostoru, ki se mi zdi povezovalni faktor teh dveh tem. Najbolj zanimiv vidik projekta so mi novi soneti, ki se pojavijo kot odgovor samemu avtorju, saj stilsko in vsebinsko lepo povezujejo koncept celotne ideje.

3. Domača naloga: Slavistična revija

Slavistična revija je revija, ki jo izdaja slavistično društvo Slovenije. Dostopna je tudi na spletu, v fizični obliki pa je to rdeča publikacija manjšega formata kot običajne revije in predvsem debelejša. Od splošne predstave revije, za katero velja, da v njej prevladujejo predvsem fotografije, jih tukaj sploh ni, kvečjemu lahko opazimo kakšen graf in tabelo. V njej so obljavljeni strokovni članki iz področja slovenističnega in slavističnega jezikoslovja ter literarne vede. Večina člankov je v slovenščini, v moji reviji, ki je bila izdana leta 2019, pa sta tudi dva članka od sedmih napisana v ruščini. Na leto izidejo 4 številke te revije. To je strokovna publikacija, kar je vidno tudi v samem formatu besedil.

4. Domača naloga: Trubarjevanju in drugim kulturnim mašam na rob

Tudi meni osebno se zdi, da ta drugi vidik kulturnih praznikov, ki je omenjen v članku, večini ljudi ni znan, zelo malo poudarka na njem je tudi v medijih. Tudi jaz ob dnevu reformacije najprej pomislim na razvoj slovenščine v pisni tiskani obliki, kako je bila to velika prelomnica za naš narod. Nikoli poprej pa nisem razmišljala o tem vidiku, da sta se tako Trubar kot Prešeren izpostavila javnosti. Storila sta nekaj tveganega, Trubar je celo konvertiral v protestantizem.

Odločil se je, oziroma se mu je zdelo vredno napisati prvo tiskano knjigo Katekizem v slovenščini. Vsega tega pa verjetno res ne bi dosegel, če bi se kot pijanec plota držal zarisanih smernic takratne knjižne kulture. Ni se zgledoval po nobenem Slovencu iz preteklosti, saj se, če dobro pomislimo, se ni imel zgledovati po nikomer.Kvečjemu ga lahko občudujemo, da je naredil tako velik prelom. Kot pravi profesor Hladnik, je res protislovno obljubljati, da bomo stopali po korakih Trubarja in Prešerna, saj sta onadva morala začrtati novo pot, stopiti iz ustaljenih okvirjev, da smo lahko danes tukaj, kjer smo.

Zato se mi zdi edino pravilno, da cenimo njun trud s tem, da skušamo tudi mi zreti v prihodnost in se pri celostnem razvoju jezika ne omejujemo in z veseljem sprejmemo oziroma vsaj preizkušamo nove oblike komunikacije oz. sporočanja. Sploh dandanes, ko se nam odpira neskončno mnogo vrat v razne oblike komuniciranja, pisanja in objavljanja, jih je neumno takoj zapreti, brez tega, da bi vsaj malo pokukali, kaj se skriva za njimi. Lep primer takega inovativnega medija je po mojem mnenju tudi ogled razstave prejšnjega tedna Nacija – kultura. Velik korak k temu naredimo že, če smo dovolj odprti za nove ideje, stvari, ne pa da zavrnemo vsako kulturno udejstvovanje, ki ni v tradicionalni obliki, kot smo jo bili do takrat vajeni.

5. Domača naloga: Popravljalci sveta

Na svetu je veliko ljudi, ki jih srbijo prsti, da bi na svetu kaj popravili oz. spremenili, saj se da skoraj vsako stvar na tem planetu popraviti na bolje. V kontekstu našega predmeta bomo o tej temi spregovorili v funkciji jezika. Danes je na svetu približno 7000 jezikov, tisoč od teh jih izumira. Nekateri znanstveniki pravijo, da bo v naslednjih 100 letih obstajalo samo 200/300 jezikov. To bodo tisti, ki bodo imeli dosti uporabnikov in bodo bili zmožni delovati v digitalni dobi. Slovenščina je v skupini vitalnih jezikov, torej se nam za njeno preživetje ni treba bati. Če se vrnemo k naši temi popravljanja sveta, je odlično orodje za naše početje tudi Wikipedija. Je neodvisna, vanjo lahko prispevamo svoj delež, je brezplačna, nas nagovarja, da informacije tudi sami prispevamo, je izrazito skupinsko medmrežje, saj je vsako geslo delo več piscev. Je tudi internacionalna in zelo prilagodljiva, se konstanto spreminja, razvija in izboljšuje. Nekdo izboljša slog besedila, drugi doda nekaj virov, tretji popravi napačen podatek. Gesla postajajo vedno boljša, s tem, ko nekaj prispevamo pa tudi sami, dobimo občutek, da smo naredili nekaj dobrega in gre vse počasi na boljše. Hkrati pa se počutimo ponosne, saj smo k temu prispevali nekaj mi sami, pa čeprav smo v besedilu popravili samo par vejic in velikih začetnic. Prepoved Wikipedije v šolah se tudi meni zdi nesmiselna, saj se tudi v tej rabi jezik spreminja in razvija. Če na hitro povzamem, se strinjam da lahko v svet, če seveda želimo, prispevamo in ga s tem tudi izboljšujemo na veliko različnih načinov, eden izmed teh je tudi urejanje in popravljanje Wikipedijskih člankov in gesel. Ob tem pa tudi mi občutimo zadoščenje, da prispevamo svoj delež v Wikipedijski skupnosti.

6. Domača naloga: Geopedija

Na spletnem zemljevidu Geopedija sem v mojem domačem kraju Tolmin našla 2 književnika. Prvi je Alojzij Carli (roj. 1846), druga pa je Ljubka Šorli (roj. 1910). Alojzij Carli je bil duhovnik, prevajalec in pisatelj. Kot duhovnik je služboval na Primorskem: v Vipavskem Križu, Mirnu in Sveti Luciji, nato na Mostu na Soči. Pisal povesti po zgledu romantičnih romanov o prvih začetkih krščanstva. Na Geopediji je linkan tudi njegov članek iz revije Dom in svet: Sveta Lucija na Primorskem kot prazgodovinsko grobišče. Ljubka Šorli je pesnica in učiteljica. Odraščala je v narodnem in kulturnem okolju. Poročena je bila s skladateljem in zborovodjo Lojzetom Bratužom. Njeno delo in življenje zaznamovalo begunstvo, italijanska zasedba in predvsem fašistično zatiranje. Veliko pesmi vsebuje domoljubno tematiko, izražena je ljubezen, pripadnost domovini. Spadajo med liriko značilno za obdobje med obema vojnama. Tematika rodnega kraja in okolice se pojavlja v številnih pesmih. Poseben pomen ima tudi vera, h kateri se zateka s svojo bolečino in tesnobo. Bratuž in Vinko Vodopived sta uglasbila številne njene pesmi. Brskanje po Geopediji je bilo precej jasno in nazorno. Uporaba spletne strani je enostavna, malo sem se razgledala tudi po drugih krajih, in tudi tam dobila veliko književnikov in raznih drugih podatkov o poteh, zgodovini, turizmu v krajih.

7. Domača naloga: Popravki na Wikipediji

Prvi popravek Drugi popravek Tretji popravek Četrti popravek Peti popravek Šesti popravek Sedmi popravek Osmi popravek Deveti popravek Deseti popravek

8. in 9. Domača naloga: Fotografija objekta kulturne dediščine

Cerkev sv. Urha v Tolminu

Jaz in Nova pisarija

Uvod

Knjiga je nastajala na javnem mestu, njen (glavni) avtor pa je Miran Hladnik. Avtor je imel glede objave knjige v wikimedijinih spletiščih dvom, saj so ta namenjena skupnemu avtorstvu, gre pa še vedno za avtorsko individualno delo.
Wikiknjige niso nikoli zaključene, saj knjiga vedno raste, se spreminja in dopolnjuje. Kot datum izdaje je naveden datum vpisa prve izdaje v Cobbis in ne datum, ko so se pojavila prva poglavja knjige.
Naslov knjige temelji na naslovu Prešernove satirične pesnitve, v kateri karikira ideal ljudskega jezika in nabožnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. V njej ironizira svoje nasprotnike, med njima pomembnejša slovničarja Jernej Kopitar in Franc Metelko (rokopis metelčica).

Pismenost

Izraz se je pojavil, da bi poimenoval tiste izobražene posameznike, ki so znali razložiti in oblikovati pisano besedo, sprva so bili to religiozni teksti. Danes je biti nepismen ali polpismen sramotno, saj pismenost določa prag civiliziranosti (je rezultat obveznega šolanja). Razumevanje pismenosti se spreminja, nekoč je to pomenilo pisati z roko, danes pa lahko pomeni spretno obvladanje tipkanja. Pismenost po tradiciji razumemo kot sposobnost sprejemanja, razumevanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenost ni ena sama, pismonosti je več, npr. glasbena, kartografska, računalniška. Ljudje pisnega kanala v komunikaciji ne cenijo toliko kot ustnih informacij, saj le te smatrajo za bolj zanesljive.

Informacijska družba

V današnji družbi vse bolj uporabljamo elektronske knjige, a tiskana knjiga nikoli ne bo izumrla, spreminja se samo njena vloga.

Wikiji

Wikimedijina spetišča zajemajo: spletno enciklopedijo Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo... Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Splet vidijo kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami. Primarna funkcija je možnost bralčevega poseganja v spletišče in neke informacije, nagovarja nas k sodelovanju. S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja. Koranijeva kategorizacija:

skupina comfort zone (16 jezikov, se jim ni treba bati za preživetje)
skupina vitalni jeziki (83 jezikov, tudi slovenščina)
skupina border line (90 jezikov z nejasno prihodnostjo)
skupina umirajoči oz. mrtvi jeziki (41 jezikov, ki se še vedno pišejo)

Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva'.
Avtoriteta je na Wikipediji razumljena kot ovira kreativnossti, uveljavljanje avorstva pa kot stvar ega.
Wikipedijo in sestrska spletišča je rodil ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij.
Kredibilnost znanstvenih objav pa zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing).
Wikipedija ponuja priložnost samostojne presoje in kritičnega pogleda.

Wikiji in šola

Wikipedija in njena spletišča, zlasti Wikiverza so lakko močno pedagoško orodje, vendar ne pod prisilo.
Wikipedija ni nadomestek za spletno učilnico, to je lahko npr. Wikiverza, ki je kot nekakšna pripravljalnica za vstop v zahtevnejšo Wikipedijo.
Vandalizma je zelo malo, vendar to ne predstavlja težave, saj so možnosti vrnitve članka na staro redakcijo.

Avtor

Do 60. let 20. stoletja so bili literarni zgodovinarji usmerjeni najprej k avtorju. Naslednja generacija je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu. V prvem planu je bila avtonomnost umetniškega besedila. V 80. letih se je pozornost preusmerila k bralcu in njegovim interesom, potrebam. Od tod študije o trivialni literaturi. Ni več pomembno besedilo samo po sebi.
Meje med temi fazami seveda niso jasno začrtane, seveda tudi danes izhajajo knjige vseh treh tipov.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oziroma za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo npr. nacionalna skupnost.
Etična problematika v humanistiki kot avtorski napuh, ki vodi k samopoveličevanju, hotenju po znanstvenem prestižu ali vodi celo v skrajnih primerih, do znanstvenih prevar...
Bolezenska motivacija (skribomanija) pisanje zaradi pisanja samega.
Pri leposlovju je večji poudarek nan načinu, kako je nekaj sproočeno, kot na sami vsebini sporočila v nasprotju z znanstvenim pisanjem.
V splošnem velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, želje publike ne ozira, neprofesionalno in nezaželeno.
Pismeni smo lahko na 4 področjih: pismenost vsakdanjega sporazumevanja, leposlovna, strokovna in znanstvena ter publicistična oz. novinarska.

Izbira jezika

Če pišemo za globalno javnost, bomo uporabili angleščino, če pišemo za domačo publiko pa slovenščino.
Nuje, da smo vključeni v mednarodno izmenjavo znanja se Slovenija zaveda, mogoče celo nekoliko preveč zavzeto.
Izvlečki in povzetki v tujih jezikoh so spremljali domače publikacije že od nekdaj.
Zadeve slovenskega jezika in literature težko vzbudijo mednarodno zanimanje: Slavistične revije v 4 preizkusnih letih v zbirki AHCI niso opazili.
Angleške objave so v znanstvenem svetu v priviligiranem položaju.
Po jezikovni plati so pozitivne možnosti strokovnega objavljanja na Wikipediji.
Razlog za neenakopravno udeležbo jezikov v svetu gre pripisati jezikovni in kulturni ignoranci in predsodkom angleško govorečih akterjev.

Izbira teme

Živimo v svetu, v katerem število možnih izbir raste. To dokazuje tudi naraščajoče število pisočih, oblikovanje novih publikacijskih kanalov...
Izkušnja z odločitvami tipa ali-ali. Izbira enega ne pomeni prikrajšanja drugega.
Naklonjenost neki temi ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, ni dobrih in slabih tem.
Avtor je proti samostojnemu izbiranju seminarskih, diplomskih tem, saj se študentje vedno zanimajo za ene in iste teme.
Danes se spremembe na lestvici pomembnih tem dosegajo z vključevanjem spolnega filta, skozi žanrsko in motivno perspektivo.
Izbirnih možnosti je tudi v literarni zgodovini in v njenem akademskem segmentu vedno več, tako med temami kot orodji.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.
Po zaslugi čitalnikov in OCR (optično prepoznavanje črk), besedila samo popravljamo za strojem, ki jih je »pretipkal« namesto nas.
Wikivir postal zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti.

Usoda avtorstva: Soavtorstvo

Biti avtor je nekaj pomenilo – pripadati ustvarjalni eliti, kreativni skupnosti, je zelo star koncept.
Visok ugled avotrskih besedil se še danes kaže skozi avotrjeve zahteve, da lektorji in uredniki v besedilo posegajo čim manj.
Tujih posegov v besedila ne smemo razumeti kot kritiko amapk kot sodelovanje.
Soglasno usklajevanje.
Teksti skupinskega avtorstva opremljeni z licenco cc.

Objavljanje

Nekoč je avtor, če je hotel nekaj objaviti, moral najti vstop v družbo objavljajočih, s tem da je pritegnil njihovo pozornost, krožki in klubi so mu pomagali do mecenov, založnikov, urednikov, ki so bili zadnji člen na poti do tiskarne.
Najlažje je objavljanje na spletu, edina potencialna ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje, pa še ta le za starejše.
Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti besedilo na kak strežnik oz. spletno mesto. V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument tja z namenom, da ga najde in prebere čimveč ljudi.
K vidnosti najbolj prispeva postavitev na dobro obiskano mesto, kot je spetni časopis, blog, forum, pomagajo pa tudi hiperpovezave v besedilu.
O tem ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča avtorjeva intenca.
Na spletiščih kot sta Facebook, Twitter je težko opredeliti njihov status, saj objave, ki pritegnejo množice, zlahka prestopijo meje zasebnega.

Množični um ali pametna množica

Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, pri kateri sodelujejo pogosto anonimni posamezniki. To znanje se neprestano izpopolnjuje. Cilj tega prizadevanja je korist za vsakega člana skupnosti.
Wikipedija lahko razumemo kot poskus zajetja globalnega človeškega znanja.
Crowdsourcing ali množičenje pomeni množico posameznikov, ki vsak s svojim drobnim prispevkom deluje v korist skupnosti.

Avtorske licence

Iz pravnega zornega kota je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je izoblikovala zakonodaja imenovana copyright oz. avotrske pravice.
Koncept creative commons je primeren za promet z besedili v digitalnem času.

Creative commons

V slovenščini »ustvarjalna gmajna«, je avtorska licenca , ki v nasprotju s copyrightom, ki temelji na kulturi dovoljevanja, izhaja iz svobodne kulture, namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih produktov.
Vrste licenc cc: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno, brez predelav.
Licence so spremenljive.

Copyright

Avtorska zakonodaja, ki ščiti izvirna avtorska dela v katerem koli mediju. Ščiti jih pred zlorabo – nepooblaščeno razmnoževanje ali nedovoljeno predelavo dela.
Očitamo ji, da preveč poudarja avtorja, da se drugim medijem slabše prilagaja (zrasla iz tiskane knjige), da vse obravnava kot lastnino, namesto da bi proizvode videla kot javno dobrino.
Po avtorski zakonodaji izvirno delo pomeni vsaj minimalno količino kreativnosti.
Anonimna in psevdoanonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi.
Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če delo ustvari nekdo v okviru službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji (članek zaposlenega novinarja v časopisu).
Najtežji problem v avtorskekm pravu so izvedena dela npr. elektronska verzija knjige, učbenika.
Ločiti je treba prodajo dela od prodaje avtorskih pravic. Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju. Založbe želijo praviloma z delom odkupiti tudi avtorske pravice.

Bralec

Prosti dostop

K prosti dostopnosti šolskega znanja spadajo zastonj učbeniki. Knjige, ki so bile do nastopa interneta primarni vir znanja, so bile zunaj šole redko zastonj.
Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in krepi pričakovanja lahke dostopnosti in neplačljivosti.
Internet ukinja staro izkušnjo, da je treba biti nezaupljiv do vsega, kar prihaja od zunaj.
Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so vera, vojska, trgovina, uradovanje, industrija.
Znanstvena revija mora biti spletno dostopna in po možnosti zastonj.
Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino. Vsebino, ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in dovoljuje.
EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena.
Prosta/odprta dostopnost (OA open access) se nanaša na dosegljivost znanstvenih informacij, ne dovoljuje spreminjanja vsebine.
Prosta vsebina (free content) = lahko jo spreminjamo.
Odprti podatki (open data) = podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu
Prosto znanje (open knowledge) = podobno kot odprti podatki, vendar širše: znanstveni, geografski in zgodovinski podatki, glasba, film, knjige, vladne in druge upravne informacije
Prosto izobraževanje (open education)
Odprta koda (open source) = programsko opremo in táko licenciranje, ki omogoča njeno svobodno razširjanje
Odprto raziskovanje (open research)
Odprta znanost (open science) = podatki + metode in orodja, ki omogočajo transparentno, reproduktibilno in interdisciplinarno raziskovanje
Prosti dostop pomeni v praksi časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost (do informacije lahko pristopi kdor koli kjer koli in kadar koli).
Odprt dostop (brezplačna dostopnost na spletu, avtor ima vse materialne pravice, licenca creative commons)
Zlati prosti dostop (zagotovi ga založnik - revijalni članki)
Zeleni prosti dostop (zagotovi ga avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij - objave, predobjave)
Sivi dostop (spletna dosegljivost publikacij do katerih je težko priti - diplome, doktorati, izvlečki, poročila)
Hibridni dostop (zastonj spletni dostop, a plačljiva tiskana verzija publikacije)
Zakasnjeni prosti dostop (pridejo v dostop po objavi)
Platinasti prosti dostop (avtorji nimajo stroškov, pokril nekdo tretji - država, inštitucija)
Pobudniki za prosto dostopnost so akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice in znanstvena ministrstva držav, zavirajo jo založniške hiše.

Založbe

Založbe in knjigarne knjige ne znajo in ne morejo obravnavati drugače kot tržnega blaga.
So segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrih.
Gre za preživeto obliko kulturnega posredništva.
Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki.
Ciljna publika založb se oži na otroke v prvih letih starosti in upokojence.
Finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij.
Založbe znanstvenih objav ne zalagajo več. Knjige tiskajo samo v primeru, če jim avtor/inštitucija zagotovita sredstva za tisk.
Avtorji vabijo založbe k produkciji publikacij iz iluzije, da jim bodo založbe pomagale do bralcev. Ta upanja so v leposlovju upravičena, v znanstvenem tisku pa večinoma ne. Pisci znanstvenih publikacij poznajo svoje potencialne bralce s svojega ozkega področja in knjižnice, zainteresirane za nakup, zato za posrednika ne potrebujejo založbe.
Znanstvene knjige potrebujejo dobre urednike, založb pa ne. Slavistična revija se je založniškega posredništva znebila že leta 1991.
Založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam.
Nove možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav »predatorskih založb«. Revije na splet postavljajo po principu zlatega dostopa. Urednike in recenzente novači s samodejno generiranimi vabili na naslove znanstvenih piscev, namesto uredniškega honorarja jih ponuja dve zastonj objavi v svojih časopisih. Za avtorje je založba vabljiva, ker ima urejeno indeksiranje pri 10 bibliografskih inštitucijah, poskrbi za vidnost objav in ne pretirava s stroški. *Pomisleke vzbujata avtomatizirano novačenje urednikov in komercialni videz portala.

Repozitoriji

Dokaz o vplivnosti znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti.
Zanemarljive niso niti številke o branosti objave. Ta kriterij nekoč ni bil tako pomemben, danes, ko je treba sodržavljane prepričevati, naj še naprej financirajo naše raziskave, pa ni več zanemarljiv.
Meriti se da obisk vsake spletne strani, tako da vanjo vgradimo števec dostopa.
Prosta dostopnost prispeva k večji branosti in večjemu vplivu objav.
Na Slovenskem funkcionira avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici.
Zahteve po prostem objavljanju in dostopu do informacij so nujni člen in pogoj pozitivnih socialnih vizij.
Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti. Njihov namen je arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Domače akademske ustanove z ustvarjanjem prosto dostopnih spletišč za akademske objave zamujajo.
Mednarodni repozitoriji kot npr. DRYAD imajo objave za uporabnika v prostem dostopu, vendar morajo za postavitev tekstov vanje in vzdrževanje avtorji plačati.
Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja (poljudnejše izražanje, skrb za vzdrževanje bralčevega interesa). Tak slogovni zasuk si lahko privoščijo le avtorji z zagotovljeno akademsko pozicijo.
Individualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco cc.
Slovenske literarnovedne revije Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost so na spletu v prostem dostopu.
Bralci vedno le bolj posegajo po vsebinah v elektronskem formatu in odpovedujejo naročnino na revije.
Spletni forum SlovLit skrbi za strokovno komunikacijo v slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti. Forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije.

Varovanje zasebnosti

Razlogi za nezaupanje v globalna podjetja so raznovrstni: nekateri se bojijo multinacionalk in njihovih velikosti, drugim ni všeč, da so to ameriška podjetja, tretji se na splošno bojijo digitalne tehnologije.
Simbolni sovražnik jim je google.
Delamo napako, ker enačimo posamezno z zasebnim in skupno z javnim.
Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov.
Dandanes je varovanje osebnih podatkov pretirano, v Sloveniji zakoni in organi dajejo prednost posameznikovi zasebnosti v škodo javne blaginje.

Kredibilnost

Za objavljanje je danes bistveno manj ovir kot v preteklosti. To velja tako za tiskane kot spletne objave.
Velja posplošena trditev, da danes lahko vsakdo objavi vse.
Objavljanje brez uredniškega filtra nam vzbuja skrbi glede zanesljivosti informacij. Danes smo prisiljeni razmišljati samostojno glede verodostojnosti objav.
Dobro je, če preverimo avtorja, medij, v katerem je informacija objavljena, starost objave, odmev v javnosti ter dejstva, avtorje in tekste, na katere se pisatelj sklicuje.
Če je nekdo strokovnjak za eno področje, ga to ne kvalificira kot zaupanja vrednega vira na drugem področju.
Do mlajših avtorjev smo praviloma manj zaupljivi. Imajo manj življenjskih izkušenj, je pa marsikateri bolje teoretično podkovan in zna učinkoviteje priti do informacij na spletu.
Avtorju velja zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana. Njegov status preverimo tudi v bibliografiji, mesto v znanstveni skupnosti pa na spletni strani Sicris.
V vsakem primeru je koristno, če se bralec o avtorju natančneje pozanima.

Aktivizem

Slovenske humaniste so vzgajali v duhu, da je vir akademskega dela gola znanstvena radovednost.
V 80-ih letih začnejo iz Amerike prihajati drugačne ideje: treba se je zgledovati po družboslovju, ki je radovednost izkoristilo za dosego plemenitih socialnih ciljev, tj. za človeško, dostojno, kvalitetno življenje.
Z večdesetletnim zamikom se ameriška ideologizacija naseljuje tudi v slovenskem akademskem prostoru, »brutalno« je nastopila z zavzetjem prostorov na Filozofski fakulteti leta 2011.
Aktivizem je socialni koncept, splošni pomen: kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju.
Ne smemo enačiti kritične refleksije z aktivističnim diskurzom. Kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, tega pa si aktivizem ne sme privoščiti.
Oznaka kritičnega mišljenja: biti kritičen = biti nezaupljiv
Izobraževanje je zapisano oblikovanju kritične zavesti.
Tudi v svetu socialnih omrežij je možno odkriti vzorce socialnih antagonizmov.

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja. Po eni strani inštitucija podeljuje legitimiteto njegovim objavam, po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij.
Solistične publicistične akcije so običajnejše za leposlovno produkcijo. Govorimo o samozaložbah za katere se avtorji odločijo, ko jih nobena od uglednih založb ne vzame pod streho. S pojavom digitalnega tiska na zahtevo postaja samozaložba običajna oblika objave in izgublja slabšalni prizvok. To pa hkrati pomeni, da besedilo ni šlo skozi recenzijski postopek, zato moramo biti previdni pri zaupanju.
Tudi starost dokumenta ima dobre in slabe strani. Za starejše sklepamo, da so že prestali kritične presoje, a je treba vseeno stare dokummente primerjati s tistimi objavami, kjer lahko informacijo ves čas ažuriramo, to pa so informacije na spletu, zlasti na Wikipediji.
Za vitalna strokovna področja na Wikipediji je mogoče reči, da so splošne enciklopedične informacije tu bolj zaupanja vredne.
Znanstveno verodostojne so v naši družbi samo tiste informacije, ki so bile v znanstveni srenji preverjene.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje (peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.
Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena skupnost priznala kompetenco za področje recenziranja. Pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov in knjig.
Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti s katero ta vzdržuje standarde kvalitete. Aktualno je postalo v zadnjih desetletjih s porastom števila znanstvenih objav.
Recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije.
Delo, ki je predmet strokovne presoje recenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, če avtor popravi problematična mesta v skladu s pripombami. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.
Zaradi pristranskosti, samovolje in nehotenih napak v recenzentskih postopkih znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju. Mednje spada javno recenziranje (open review, open peer review). O slepi recenziji govorimo kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka. O dvojno slepi recenziji pa kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave.
Recenzenti niso tisti ki odločajo o objavi ali neobjavi, ampak urednik.
Besedilo anonimiziramo tako, da z klikom na desno miškino tipko odpremo lastnosti dokumenta in izberemo možnost briši lastnosti dokumenta.
Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh. Tam razložijo tudi merila za presojo. Revije včasih od avtorja zahtevajo izjavo, da so članek poslali v recenzijo samo njim in ne na več uredništev hkrati. Za avtorja je tudi pomembno da ve koliko časa bo čakal od oddaje članka do uredniške odločitve.
Formalizacija recenzijskega postopka z upisovanjem stališč v obrazec. Tu je predvideno:

določitev tipa članka
tematsko področje
presoditev ustreznosti naslova
obseg članka v znakih
ali manjka kakšen nujni del članka
ali bo članek objavljen v tujem jeziku ali v prevodu
označitev jezikovne plati članka
presoditev sloga članka
primernost terminologije
tehnična plat članka
izbira teme: lahko pereča (aktualna) ali tradicionalna
pregled referenc
morebitne napačne trditve, nedoslednosti

Pravopis

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi če se pisec ne zna dobro izražati, oz. če ne pozna dobro pravopisa.
Slaba jezikovna kompetenca vodi do nezaupanja do vsebine piščevega sporočila.

Ločila

Razlika med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—). Pomišljaj dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> in <->, dolg pomišljaj pa s kombinacijo <Ctrl> + <Alt> + <->.
Zaimek le-ta je papirnat, značilen je samo za pisna besedila, zato je boljše da ga izpustimo oz. uporabimo zaimek tale.
Pišemo torej Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica, ter dihotomijo domače – tuje.
Med dvema priimkoma človeka praviloma stoji nestični vezaj.
Slovenski pravopis pozna 3 oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«). Druga oblika je narekovaj zgoraj/zgoraj ("), pravopis ga dopušča, potrebujemo ga tudi v izvirni kodi za povezave na zunanja spletna mesta v wikijih. Tretja oblika so vejični narekovaji spodaj/zgoraj, značilni za tradicionalne tiske. Pri enojnih narekovajih variante zgoraj/zgoraj se označuje pomen besed.
Kadar uporabimo kratico t. i. opustimo narekovaje.
Dvopičje le levostično ločilo, pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč.
Tripičje oz. tropičje se razume kot alternativa vezniku itd., pred njim ni vejice, je nestično ločilo.
Tudi vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem sporočanju.
Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi.

Velike začetnice

Naslove kolon in vrstic v tabelah bomo pisali z veliko začetnico, celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena.

Drugo

Spol se po pravilu veže na osebek, če je določitev osebka dvoumna je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost

Če hočemo da bodo uredniki naše besedilo sploh vzeli v roke moramo natančno upoštevati uredniške tehnične parametre.
Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam.

Formati besedil

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

txt: golo besedilo
doc, docx, rtf, odt: obogateno besedilo
htm ali html: spletno besedilo
pdf: natisljivo besedilo
besedila na wikijih: še nimajo končnic

Za format golega besedila se bomo odločili pri pošiljanju pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko ali pri pisanju računalniških porgramov.
Uredniki naročajo avtorjem oddajo tekstov v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx. Rtf-ju se rado zalomi, zato je priporočljiv v primeru enostavnih in kratkih besedil.
Format pdf je namenjen oddaji v tiskarno, uporabljajo ga tudi tisti, ki se bojijo da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil oz. zlorabil. Odsvetovan je promet z besedili v pdf-formatu, ko so ta še v fazi recenziranja.
Nerazuljivo vendar priljubljeno je razpošiljanje besedil v slikovnem formatu.

Besedilo v wikijih

Pišemo neposredno v okno na sletni strani wikijev, tekst lahko sestavimo tudi v poljubnem urejevalniku in ga na koncu prenesemo na wikistran. V wikijih lahko delamo tabele, rišemo grafe, vstavljamo slike.
Osnovna pravila oblikovanja:

za odstavek pustimo eno vrsto prazno
enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
naslove obdamo z dvema enačajema ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.)
ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ’’xxxx’’, krepkega s tremi ’’’xxxx’’’
povezave napravimo z oglatimi oklepaji;da beseda postane klikljiva jo prvič zapišemo v imenovalniku in drugič za navpičnico v ustrezni skladenjski obliki.
sliko vstavimo preko menija
oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)
presledek na začetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom
v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: <br> za prelom vrstice, <hr> za vodoravno črto, <center> za centriranje besedila, <poem> uvaja pesemsko besedilo, </poem> ga zaključuje
najpreprosteje se oblikovanja besedil učimo ob tujih zgledih, tako da si ogledamo pod zavihkov Uredi, kako je svojo stran uredil nekdo drug.

Vaje v wikijih

Popravi pravopis in slog v naključnem članku.
Dodaj povezave v Cobiss.
Popravi članek ki je označen kot škrbina oz. kot potreben popravljanja; do seznama takih člankov prideš preko Seznama nalog na Portalu občestva.
Poenoti citiranje v članku (na koncu vsake enote je pika, samostojne publikacije so ležeče, postavljanje imena za priimek in letnice na začetek je nesmiselno, vezaje spremeni v pomišljaje, kjer je to potrebno).
Napiši samostojen članek na temo ki jo poznaš npr. o prebrani knjigi.
Povezavo na članek vpiši v čim več kazal.
Najpogostejše napake začetnikov:

preintenzivno členjenje na odstavke (odstavek naj združuje vsaj tri povedi, sicer gre za naštevanje, ki zahteva uporabo seznamskih alinej)
mašila (tudi, še, poleg tega, potem, prav tako, kasneje, kot smo že zapisali ...), ki jih enciklopedični slog ne prenese
prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom
dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, mentorji, bralci avotrju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu ali pa kar neposredno v besedilu.
Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja.
Naloga lektorja, urednika je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne.
V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti:

vnos v oštevilčenem seznamu
na pogovorni strani besedila
na pogovorni strani avtorja
znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden

Navajanje

Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo, in nam vendar omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja. (W. Blackwell v najavi predavanja na King's College v Londonu 17. januarja 2013)
Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja. (Dubravka Oraić Tolić. Akademsko pismo. Zagreb, 2011. 435)

Čemu sploh citiramo

Strokovni pisec/govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. Namen: Narediti besedilo čim prepričljivejše.
Avtor s citiranjem izkazuje svoje poznavalstvo, intelekt, citiranje tudi poveča učinek besedila; ljudje bolj verjamejo stališčem, za katera se zdi, da za njimi stoji več ljudi.
Pogoj za znanstveno besedilo je pripevek novega spoznanja. Sklicevanje na druge je na daleč prepoznavno znamenje strokovnega pisanja. Sklicevanje na že poznano manjša možnosti nerazumevanja.
Viri so urejeni po priimkih avtorjev, velikokrat so tudi poudarjeni.
Možnosti za objavljanje dandanes je neskončno, kar pa rahlja avtoriteto individualnih avtorjev. Človeški napredek je stvar zavzetih množič in ne posameznih genijev - problematičnost "teorije genijev".
Priznavanje avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše družbe. Status avtorja prinaša tudi družbeni prestiž.
Ko pride do izbruha zaželene kreativnosti v množici, se nenadoma pojavi dvom v ta družbeni cilj.
Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda. V akademskem pisanju velja, naj delež citatov ne bo večji od 20%. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, kaznivo pa ni.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst še ni v javni lasti.
Praksa skupinskega in anonimnega pisanja utegne razrahljati potrebo po sklicevanju na strokovne avtoritete. Do "pozabljanja" te vrste pride največkrat ob sklicevanju na Wikipedijo.
Prepisovanje s tem da si sistematično prilaščamo tuje, kar se včasih dogaja med akademiki npr. prevzem teme.
Zahteva po izvirnosti ne velja samo v literarni vedi, temveč bremeni tudi odnose na literarni sceni.

Citatna industrija: Citatni indeksi, Faktor vpliva, Slovenske znanstvene revije

Citatni indeksi:

Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki. Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše pbjave.
SSCI - Social Sciences Citation Index, AHCI - Arts and Humanities Citation Index. V Sloveniji se upoštevata splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science.
Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka, ki zajema iz veliko več virov. Uporabniku ponuja predgled nad citiranostjo njegovih člankov objavljenih po 2008, izračuna mu h-indeks - razmerje med št. največkrat citiranih del in št. citatov in tudi i10-indeks - št. objav, ki so bile vsaj 10x citirane.
Na podlagi podatkov iz citatnih inedeksov se vsako leto izračuna faktor vpliva za posamezno revijo, revije spodbujajo vzajemnl citiranje. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI.

Faktor vpliva oz. IF impact factor:

Številka ki kaže stopnjo uglednosti, vplivnosti znanstvene revije. Št. cictatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih revijah v zadnjih 2 letih, delijo s št. objavljenih člankov v tem času. Povprečje citiranosti na članek.
Najbolj poznan bibliografski servis Thomson Reuters.
Te meritve so kulturno pristranske, ne razlikujejo med znanstvenimi članki in recenzijami.
Citiranje je znotraj vsake discipline drugačno
Napihovanje IF, manipulacije: uredniško pogojevanje objave z zahtevo, da avtor citira predhodne članke v reviji.
Sl v ukaznem nizu pomeni 'slovenski', v 'Wikiverza', b 'Wikiknjige' in s 'Wikivir'.

Slovenske znanstvene revije

Znanstvene revije v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Dve domovini, Razprave SAZU.
Relevantne še: Otrok in knjiga, Sodobnost, Dialogi.
Tuje revije: Slovene studies (ZDA), Philological studies (Perm, Skopje, Lj), Slavistika (Beograd).

Citatni slogi

Tehnika citiranja: Opombe, Kratki sklici, Označevanje navedkov, Od kod vse citiramo, Viri in literatura, Zaslon in papir

Opombe

Prihranimo za nebibliografske informacije.
V opombah v Wikipediji so navedena tista dela, iz katerih so bile vzete oz. povzete konkretne izjave. V seznamu referenc pa tista, ki so za predmetno območje obravnave članka sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.

Kratki sklici

Prilagajanje sobesedilu: Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)
"Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje." (Žnideršič 1999: 85)

Označevanje navedkov

Označujemo: z narekovaji, odstavek in drugočen črkovni rez, izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje.
Navedka ne začenjamo in končujemo s 3 pikami. Navedek začnemo z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo s končnim ločilom zunaj navedka.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, poglavij v njej, iz razprave v zborniku, članka v reviji, iz gesla v enciklopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje ...
Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, sliko, tabelo ...
V humanistiki imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih. Prednost imajo tisti viri, ki so javno dostopni in preverljivi.
Viri v različnih vzporednih formatih - v tiskani in digitalni obliki. Običajno navedemo oba, najprej tiskanega zaradi bibliografskega popisa natisa.

Viri in literatura

Nesmiselno je ločeno navajanje virov; posebej iz arhivov, natisov in posebej s spleta. Poenoteno navajanje virov v enem samem seznamu-
Seznam referenc je smiseln, saj nam pomaga razumeti piščevo referenčno obzorje.
Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične/metodološke orodja za raziskavo. Npr. V razpravi o Prešernovi Novi pisariji bomo med viri navedli vse variante te pesmi, med literaturo pa razprave na to temo in druge, ki so nam prišle prav.
V literarni vedi je med viri najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja.
Opozicija primarni : sekundarni pri citiranju. Nanaša enkrat na materialno podlago virov, drugič na način dostopa.
V znanosti se spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah - primarni vir, odsvetvano je citiranje iz druge roke, razen v situacijah ko nam je primarni vir nedostopen, npr. če gre za rokopis, redka knjiga, primarni vir uničen ... Takrat citiramo tako: Kot je ugotovil Kidrič leta 1947 (Koruza 1980: 115)

Zaslon in papir

Trenutno pišemo večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo.
Tehniko citiranja določa tradicija, ki se je oblikovala ob natisnjenih izdelkih.
Zahteva po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav in možnosti komentiranja in popravljanja. Strokovni časopisi se delijo na splet.
Pri koncipiranju strokovnih besedil bo postopoma prevladala predstava o zaslonski verziji besedila kot primarni.
Cenijo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako samoumeven in hiter.
Tehnologijo CFT (coomputer to film) je nadomestila CTP (computer to plate).
Spletne strani so zelo drugačne od natisnjenih strani. Natisnjene imajo omejen obseg, spletne pa ne, po strani iščemo z ukazom <Ctrl> + <f>. Na programu Calameo in Internet Archive bralec lista, kot bi listal po fizični knjigi.
Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva na citiranje in navajanje virov.
Navzven se enote na spletnem seznamu literature razlikujejo po uporabi alinej.
Če obstaja možnost dostopa do polnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografski navedek vira opemimo s povezavo na polno besedilo ali na mesto v njem.
Pri seznamih literature na spletu se zaradi neposrednih povezav na zapise v Cobissu pojavi vprašanje, ali je še smiselno navajati prav vse podatke bibliografske navedbe.
Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev, v tisku nadomešča dodateh Na spletu.

Zgledi

Knjiga + knjiga na bralniku

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.
Klik na predlogo v Cobiss bralcu odpre celoten zapis o publikaciji v NUK-u.
Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org. ali Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.
Citirajmo raje z dLiba ali Wikivira kot s Kindla ali drugih bralnikov.
Ker elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, je nujno navesti tudi podatke o natisu, ki je bil predloga elektornski izdaji.

Članek v zborniku

Pri člankih v zbornikih moramo v Cobissu odpreti 2 zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku - klik na Glej publikacijo na dnu zapisa o članku.

Poglavje

Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi takrat, kadar je avtorjev knjige več. Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku.
Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964. ali Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Razprava v reviji

Urška perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov.Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82.
Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe.
Odločitev uporabe kratice revije ali ne glede na bralca; Če račuunamo na bralce iz stroke so jim kratice domače, če gre za kakšno drugo publiko raje uporabimo polni naslov revije.

Članek v časniku

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13.
pri člankih iz časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran, pred datumom ni ločil.

Članek na dLibu

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na celo številko v časopisu. Prvi imajo urejene metapodatke, drugi pa jih nimajo in je treba posamezna avtorska besedila v številki najti.
Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. dLib
Na dLibu ima članek samostojen vpis z metapodatki, v Cobissu ga pa ni, ker revija še ni bila bibliografsko popisana.
Spletni naslov z dLiba kopiramo v vrstici URN.

Enciklopedijsko geslo

Gre za vire brez urejenih metapodatkov.
Sklicevanje na slovensko planinsko povest iz drugih nacionalnih Wikipedij ali iz drugih Wikimedijinih spletišč zahteva pred naslovom v oglatih oklepajih še predpono :w:sl:, kakor smo pravkar storili: [[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]].
Za sklicevanje zunaj Wikipedije ta sama ponuja dovolj zgledov, če kliknemo na izbiro Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook itd.
Avtorstva ne navajamo, nujni podatko so naslov gesla, spletišča in datum.
Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.
Biografski članki: Slovenski biografski leksikon; izhajal med 1925 in 1991 v Lj., Primorski slovenski biografski leksikon in Novi slovenski biografski leksikon. Združeni na portalu Slovenska biografija, urejajo pri ZRC SAZU.
Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.
Anton Kacin, Jožko Kragelj in Marijan Brecelj. Abram, Jože (1875–1938). PSBL. Slovenska biografija.
Gesla iz leksikonov Slovenska književnost in Literatura, ki so krajša od gesel v naštetih virih, navajamo samo takrat, kadar obsežnejše informacije drugod ne najdemo. V Slovenski književnosti smo dolžni poiskati razvezavo okratičenega avtorja, pri geslih v Literaturi pa avtor ni podpisan in ga ne navajamo.
Sklic na besedo: Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran.

Forum

Pomemben vir slovenističnih informacij je forum SlovLit. Sporočilo poiščemo v arhivu, če ne gre drugače, v datoteki za ves letnik oz. za vsa leta. Posamezno sporočilo ima lahko več naslovov.
Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014. Izvajalca tečaja smo razbrali iz opisa predavanj. Courseri podobno spletišče z (deloma) prosto dostopnimi predavanji je edX.

Blog

Blogi so zahtevni za citiranje včasih zato, ker manjka ime avtorja, drugič zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik.
Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču

Strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost. Če so spremembe med predobjavo in dokončanim člankom velike, to v opombi pojasnimo: Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82.
Primer ni najbolj enostaven, ker se ob naslovu kopičijo še podnaslovi in naslov rubrike Četrtkova zgodba; Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
Bolj zapleten primer zaradi sestavljenega naslova in sestavljenega dolgega podnaslova. Med naslovom in podnaslovom smo napravili dvopičje : Barbara Leban. Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike: Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013. LUD Literatura 23. jan. 2014.
Komentar k prejšnjemu članku: ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.

Zapis v podatkovni zbirki

Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Diplomska naloga

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica oddelka za slovenistiko, FF UL.
Diplomske naloge v Cobissu še ni, če bi bila bi dodali še sklic nanj. Vrstna oznaka Diplomsko delo je v oklepaju, ker iz vpisa ni razvidno, da bi se nahajala na platnicah.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre.
Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Zemljevid

Opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom. Svojčas zemljevidi bili avtorsko delo, zdaj produkt inštitucionalnega kolektivnega dela, pri katerem navajanje avtorjev/urednikov ne pride v poštev.
Zemljevid 1: Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.
Majhne razlike v hiperpovezavah so enkrat za prikaz topografskega, drugič za prikaz ortofoto pogleda.
Zemljevid na Wikimedijini Zbirki bomo opremili takole: Novo kraljrstvo v 15. stoletju pr. n. š. Wikimedia Commons 2010, zadnja sprememba 24. maja 2014.

Fotografija

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko.
Podoben status kot fotografije imajo grafikoni in tabele. Tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi.
Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek, da ima vidno stopnjo umetniške kreativnosti.
Pri tekstih na Wikipediji ali v Wikislovarju avtorstva nikoli nihče ne navaja, pri tekstih na Wikiviru in Wikiknjigah ter fotografijah v Zbirki pa.
V svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last in tiste, ki take oznake nimajo vednar smo prepričani da z njihovo objavo nikomur ne povzročamo škode.
Na slovenski Wikipediji smemo objaviti zgolj fotografije, ki so jih avtorji dali v javno last in spadajo med freeware (brezplačne stvari), se nahajajo na spletiščih Flickr, Instagram, Panoramio, v Wikimedijini Zbirki (Wikimedia Commons) itd.
Primer: Slika 4: Fotoalbum 171: Srne pa jelen. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.
Ločevati moramo med imenom slikovne datoteke in imenom slike; Slika 7: Rajko Korošec (File:Rajko Korošec.jpg). Foto Miran Hladnik 28. jun. 2007. Wikimedia Commons.
Kadar je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji: Slika 12: Vasilij Ćetković – Vasko. Alma Karlin. Foto Miran Hladnik. Galeri220 -- Alma Karlin. Fotoalbum 220: In s tem neminljiv spomenik slovenstva ... postavila. 8. maja 2014.
Naslove fotografij slikarskih in kiparskih del slovenimo.
Kadar slika nima naslova oziroma je naslov identičen z imenom datoteke, ga brez škode ohranimo samo v hiperpovezavi, sliko naslovimo sami v oglatih oklepajih; Slika 14: [Teloh.] Foto Miran Hladnik. Fotoalbum 215: Šivala je deklica zvezdo. 3. mar. 2014.
Oblikovanje informacij pod fotografijo ni enostavno. Težave povzročata pomanjkanje podatkov in pomanjkljivi standardi popisovanja. Ime fotografa neredko manjka.
Splošno priporočilo je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno.
Paziti pa moramo, da ne citiramo lokacije slike na lokalni Wikipediji, ampak njeno lokacijo v centralnem skladišču, tj. v Wikimedijini zbirki, od koder je dostopna vsem nacionalnim Wikipedijam.

Risba

Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Glasbeno delo

Pri navajanju podatkov se bomo ravnali po radiu: Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.
Naslove glasbene klasike slovenimo.

Radijska, televizijska oddaja in film

Težava je, da se podatki o njihovih tvorcih pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal, ali celo manjkajo, drugič pa je teh podatkov toliko, da je težko izbrati najpomembnejše. Znajti se moramo s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov.
Kot tvorca oddaje navedemo urednico, ki tudi ves čas nastopa v oddaji, potem naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana: Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.
Prvi slovenski celovečerni film Triglavske strmine bomo citirali z režiserjem na prvem mestu: Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Napake pri citiranju

Nepoznavanje temeljnih referenc.
Poznavanje referenc zgolj v enem jeziku.
Vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, čeprav za temo niso dovolj relevantni.
Nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo.
Samocitiranje.
Citiranje zaradi citiranja samega.
Navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
Za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji

Navajanje na wikipediji

Statistika strani Navajanje virov kaže, da se je z oblikovanjem pravil citiranja od 2004 dalje ukvarjalo 26 slovenskih wikipedistov.
Specifične zahteve tega spletišča:

1. Med viri se ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov).

2. Poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj.

3. Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno.

Pomembno vzdrževati odprtost za spreminjanje standardov citiranja.

Žanri

Publicistični, umetnostni, strokovni/znanstveni žanri. Meje med njimi niso vedno ostre.
Znanstveni članek: šteje 1. objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, strokovni članek: objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo, poljudnoznanstveno pisanje: namen popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj.
Izraz stroka poimenuje posamezna znanstvena področja. Izraz strokovni uporablja v vrednostno razlikovalnem smislu: strokovno je tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega.
V humanistiki najuglednejši status monografske publikacije - knjige. Tudi te se ločijo na znanstvene, strokovne knjige, univerzitetni, šolski učbeniki, učno gradivo, priročniki. V principu gre pri vseh za inovativno, torej znanstveno delo.
Knjižna oblika ne pomeni več izključno natisnjene knjige ampak tudi zgolj na spletu objavljene monografije.
Nimajo vsi članki na Wikipediji enakega statusa. Tisti, ki imajo nad 4400 besed pogosto pripišemo status preglednih znanstvenih razprav.
Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri: podatkovna zbirka, povzetek, članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, učbenik, priročnik, razprava, strokovna recenzija.

Šolsko pisanje

Žanri šolskega strokovnega pisanja: referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat)
Prvi namen šolskega/akademskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti. Usmerja piščevo obnašanje, saj bo ta najverjetneje hotel ugoditi mentorjevim pričakovanjem.
Ko začne predmet določati kompozicijo razprave, ne pa od nekod prepisana pravila, potem ne gre več za šolsko ampak za strokovno/znanstveno pisanje.
Napotki so potrebni, kadar pisec piše kombinirano diplomsko nalogo, nad katero bdita 2 mentorja. Problem kompliciranja oblikoslovnih parametrov, merjenje moči med mentorji.

Popravljanje

Večino časa se ukvarjamo z že napisanimi besedili, svojimi in tujimi, ki jih popravljamo, urejamo, preoblikujemo, ocenjujemo. Urejena besedila so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje.
Glavnina pisne dejavnosti je tu ukvarjanje z že postavljenimi besedili (citiranje, povzemanje, popravljanje, slogovno poenotenje, dopolnjevanje).
Popravljanje je izraz za dve različni dejavnosti, lektoriranje in korigiranje. Popravljanje sicer ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Lektor mora v besedilu odpraviti zatipkanine, pravopisne napake, slogovne pomanjkljivosti. Skozi lekturo so šla besedila običajno pred objavo, pri neposrednem pisanju na splet pa se lektura dogaja sproti. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč.
Zadrega s prevajanjem besed lektoriranje in lektor, v ang. copy editing: dejavnost urednika, ki v besedilo ne namerava več vsebinsko posegati, ampak ga samo pripravlja za objavo, kar pomeni skrb za njegov format, členjenje, oblikovanje naslovov, poenotenje opomb itd., skratka tehnične opravke z besedilom.
V zgodovini slovenskega pisanja so imeli uredniki lektorji pomembno vlogo. Avtorji so bili lektorjem za jezikovne popravke hvaležni, pogosto slovenščine niso obvladali, saj je šolanje potekalo v drugih jezikih, ali niso bili zadosti opismenjeni (A. Gradnik, L. Kovačič, T. Svetina).
Odsvetovano popravljati npr. kratke pogovorne nedoločnike (hodit namesto hoditi) v besedilih Rozmana Roze, saj avtor stoji za to svojo jezikovno izbiro. Avtorji s površnostjo/jezikovnim neznanjem opogumljajo lektorje k radikalnejšim in problematičnim posegom.
Lektor skratka popravlja strokovna besedilacv skrbi za sporočilo samo, ne pa za prepoznavnost avtorja.
Korektura/korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila pripravljena za objavo. Korektor ne bi smel popravljati nič drugega kot druge posege v avtorsko besedilo. Pazil naj bi na to, da bo po njegovih intervencijah besedilo čim bolj ustrezalo tistemu, kar je dal avtor iz rok.
Korektura in lektura se včasih pomešata. Zahtevna besedila gredo skozi več korektur. Najprej opravijo korekture v tiskarni, potem besedilo prebere urednik, predvideva se tudi avtorjeva korektura.
Danes lektoriramo besedila v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam, danes tiskarne/uredniki pošiljajo v korekture besedila v formstu pdf.
Na Wikiviru je korektorjeva naloga primerjati fotografijo besedila s tekstom, kakor ga je razpoznal OCR-program, in popraviti napake, ki jih je program zagrešil.
Uredništvo/urednikovanje: ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili drugih. Urednik je oseba ki gre 1. skozi besedilo, se odloči ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega kot je bilo oddano, lahko za objavo postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijska preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje raznih pripomb. Šele potem da besedilo naprej lektorju in nazadnje korektorju. Če besedilo ne ustreza konceptu revije/zbirke, ga vljudno zavrne.
Če urednik z metodo/temo ni dovolj seznanjen si pomaga z recenzijami ustrezno strokovno podkovanih kolegov. Urednik pri časopisu/ založbi besedila za objavo medsebojno usklajuje, saj se morajo članki v reviji ravnati po istih slogovnih in tehničnih parametrih.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Klasično dopisovanje je praktično mrtvo, elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT 1961, za globalno dopisovanje uporabna od 80. let dalje.
Neodzivanje na pošto je nedopustno tako v zasebni komunikaciji kot v stroki. Nevljudno je, če se na odgovor, ki smo ga prejeli, ne zahvalimo; tako mimogrede potrdimo njegov prejem. Ker je poštne komunikacije toliko, da se včasih kakšno sporočilo spregleda, se izognemo nesporazumom tako, da pošiljatelju potrdimo prejem pomembne pošte. Na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj.
Za strokovno komunikacijo bomo uporabljali standardno slovenščino in ne slenga ali narečja in držali se bomo pravopisa. Pri pisemskem pinkponku postane vlečka citiranih predhodnih pisem na dnu sporočila predolga in jo zato raje odstrižemo. Pred klikom na Pošlji pozorno preverimo tako naslovnike kot vsebino citirane korespondence.
Datoteke v priponkah naj bodo v splošno poznanih in razširjenih formatih (doc, jpg, pdf, xlsx ipd.), sicer tvegamo, da jih manj uki prejemnik ne bo znal odpreti.
Pomanjkanje komunikacije je eden glavnih razlogov za nesporazume in konflikte med ljudmi, zato ni odveč ponoviti, da se je v dvomu treba oglasiti in nejasnosti skupaj s sogovorci odpraviti.
Nekateri korespondenti so navezani na pisanje pošte brez velikih začetnic. Navadi pripisujejo simbolni pomen: demonstrirala naj bi piščevo demokratično naziranje.
V vrstico Za: (To:) v glavi pošte vnesemo naslovnikov poštni naslov, v vrstico Kp: ('kopija', angl. Cc: 'carbon copy' ) vse tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo neposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost, v vrstico Skp: ('skrita kopija', angl. Bcc: 'blind carbon copy' ) pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov.
Daljša pisma koncipiramo v urejevalniku in jih potem prekopiramo v okno za novo pošto. Pri tem moramo paziti, da razne napake v izgledu raznih razmakov vrstic odpravimo.
Nagovori:
- na forumu; Dragi/Spoštovani kolegi
- starejše osebe od sebe: Spoštovani gospod profesor/prof. dr. Bernik/Niko Grafenauer
- Spoštovana kolegica
- Ločili za nagovorom sta lahko vejica ali klicaj, z besedilom lahko nadaljujemo v isti vrstici, lahko pa nagovor izpostavimo kot nekakšen naslov pisma v svojem odstavku.
Zaključek:
- S spoštovanjem; podpišemo se za vejico v isti vrsti oz. v novi vrsti
- Lepo vas pozdravljam/te pozdravljam, kratica Lp
Podpis:
- Z imenom pri dopisnikih, ki se z njimi tikamo, in z imenom in priimkom pri tistih, ki se z njimi vikamo.
- Na dnu forumskega sporočila za dvema črticama -- z imenom in priimkom, samo z imenom ali s kraticami.
- Na pogovorni strani wikijev se podpišemo s klikom na ikono svinčnika.
Pravila za naslavljanje datotek:
- ime naj bo kratko, pomenljivo - naslov oz. ime teme, enolično, namesto presledkov naj vsebuje spodnjo črto, brez strešic in brez velikih črk, variante naj se zaporedno številčijo, morebitni popravljavec dokumenta na koncu dopiše svoje začetnice.
- Primer: zigon_marija_prezihove_matere_diplomska_naloga3.doc (3. verzija dokumenta)
Komunikacija s tujci: izbira jezika pri izjemnjavi strokovnih informacij v zasebni korespondenci je pragmatična ali spontana.

Socialna omrežja

Je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo. Imajo kratko življenjsko dobo.
Ključne besede socialnih omrežij s pozitivnim socialnim nabojem so skupnost, kooperativnost in kolaboracija, množičenje, kar vse omogočajo šele računalniki (CSCW Computer-supported cooperative work). Negativni prizvok pa: eksploatacija, komercializacija, nadzor, izguba zasebnosti.
Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah: Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta za pisanje dnevnikov, wikiji za tiste, ki bi radi prispevali k skupnemu znanju.
Socialna omrežja niso medij, ki bi bil pisan na kožo človekovim strokovnim in znanstvenim prizadevanjem.
Aktualno slovensko literarno vedo oblikuje okrog 150 akterjev (učiteljev in raziskovalcev, ki objavljajo v strokovnem tisku,kar ustreza Dunbarjevemu številu tj. maksimalnemu številu stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik.
Koncept strok se zaradi vpliva novih oblik komunikacije spreminja. Stroke se ne artikulirajo več samo skozi projekte, knjige, članke, konference, razstave, ki jih pripravljajo profesionalci, ampak podobo stroke sooblikujejo tudi blogi, Facebook, »neuradna« spletišča (npr. genealogije, sloji pisateljev na Geopediji, spletišča priljubljenih pisateljev, ki jih oblikujejo njihovi častilci), wikiji in diskusijski forumi s prispevki zainteresiranih laikov.
Facebook je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij. Pojavil se je leta 2004 na univerzi z namenom povezovanja študentov. Ne samo posamezniki, ampak tudi organizacije (društva, revije, konference, fakultetni oddelki, študentje), ki jim je mar za javnost, na Facebooku (pa tudi drugod, na Twitterju ali blogu) pripravijo svoj profil in si po tej poti prizadevajo za povezanost skupnosti.
"Ljudska znanost" na humanističnih področjih rada zaide v mitiziranje, to je v konstruiranje razlag, ki oblikujejo všečno podobo skupnosti in ji godijo. V slovenski (literarni) zgodovini so to miti o nacionalnokonstitutivni vlogi literatov in literature, o njeni avtohtonosti, o šibkih zvezah s slovanskim kulturnim zaledjem, zlasti s tistim na Balkanu in »za Karpati«, o plemenitem liku matere v njej, o upornosti in prvinskem demokratizmu Slovencev itd.
Akademska srenja se vse premalo vključuje v javno debato in s tem ogroža svojo verodostojnost in svoj obstoj.
"Modrost množic" (wisdom of the crowd).
Socialna omrežja se regulirajo sama in v glavnem uspešno izločajo moteče akterje. Kljub temu bi se morali v skrbi za znanstveno resnico v popularno diskusijo vključiti tudi profesionalci. Vendar ne več v privajeni avtoritativni vlogi (sage on the stage), ampak v vlogi kompetentnih pomočnikov (guide on the side).

Tvit

Je sporočilo v socialnem omrežju Twitter, ustanovljeno 2006. Sporočilo je omejeno na 140 znakov, gre za obliko (mikro)bloganja, rečemo tudi "SMS interneta". Vsebinsko na prvem mestu zabava, politične, strokovne tematike je zelo malo. Večinski promet s tviti obsega retvite.
Podjetje ima status profitne organizacije, služi s prodajo naslovov interesnih skupnosti oglaševalcem.
Sporočila s svojo kračino spominjaji na formalne omejitve pri pisanju kratkih pesniških oblik kot je npr. haiku, in na sestavljanje aforizmov.
Razširjen je med elektronsko bolj ozaveščenimi humanisti. Med zavzetimi uporabniki tega medija so humanisti s statusom javnega intelektualca, ki z nabiranjem »sledilcev« širijo svoj vplivnostni krog.
Uporabniki objave na isto temo združijo pod imena, ki se začenjajo z grabljicami, #THATCamp npr. združuje tvite na temo letnih srečanj digitalnih humanistov (The Humanities and Technology Camp).
Tvitanje v prvi vrsti služi promociji in diseminaciji strokovnih objav.
Tvit bomo zaradi njegove kračine citirali v celoti, vir pa takoj za citatom: "Objavljam, da bo avtor objavo lahko dal za zgled citiranja na Twitterju: https://sl.wikibooks.org/wiki/Nova_pisarija" (Mira Hladnik @mhladn. Twitter 9. feb. 2014).
Tviti so skupaj z blogi in linki na druga socialna omrežja nekakšna obvezna promocijska spremljava pomembnih strokovnih dogodkov in objav.

Drugo

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju Linkedln. Tam so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte, zato je vpis za raziskovalce neizogiben, npr. Digital Humanities. Linkedln.
Komentatorske rubrike, ki jih odpirajo časopisi pod članki na spletu, ne spadajo v strokovno pisanje in večinoma tudi v publicistično ne.

Zagovor

Med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev ... Status iniciacijskega obreda, ki spremlja strokovnjakov vstop v stanovsko družbo.
Fakultetni senati sprejemajo natančna pravila za izbiro in prijavo teme, mentorja, za sodelovanje somentorjev, oddajo izdelka in njegovo oceno, prijavo zagovora, določitev komisije za zagovor, sprejem ocen, ki jih oblikujejo člani komisije, najavo javnega zagovora in njegovo izvedbo, oceno in razglasitev, tako da zagovori diplom niso več živahni seminarski dogodki, ampak so videti kot nekakšni mali doktorski zagovori.
Ob vseh teh formalnih zahtevah utegne zbledeti glavni smisel takega dogodka, to pa je strokovna diskusija o znanstvenih novostih.
Zagovor disertacije naj ne traja več kot dve uri, zagovori končnih izdelkov na nižjih akademskih stopnjah ustrezno manj.
Scenarij zagovora:
- Predsednik komisije pozdravi vse prisotne, predstavi člane, pove, zakaj so se zbrali, razloži potek dogajanja.
- Predstavi kandidata s podatki o njegovem življenju in šolanju.
- Prebere povzetek ocen disertacije; potem preda besedo.
- Kandidat ima pol ure časa za povzetek svojega izdelka; spremljava s prosojnicami je zaželena, tudi izročki niso čisto brez smisla.
- Člani komisije v zaporedju, ki ga določi predsednik, ali po svojem dogovoru zastavijo kandidatu vprašanja, ne več kot tri vsak, oz. komentirajo disertacijo.
- Predsednik že skraja vpraša kandidata, če bi želel za pripravo odgovorov četrt ure ali bi morda želel odgovarjati takoj; ker nekateri člani komisij kandidatu vprašanja zastavijo že prej ali kandidat dovolj dobro sluti, kaj ga bodo hoteli vprašati, se zgodi, da niti ne počaka na vsa vprašanja, ampak da nanja odgovarja sproti.
- Predsednik povpraša člane komisije, če so z odgovori zadovoljni (ta del se zna razviti v spontano strokovno debato), da priložnost za vprašanja tudi publiki
- Komisija za nekaj minut zapusti prostor, da se v miru dogovori za skupno oceno.
- Slovesno razglasi da je bil zagovor uspešen, in sporoči, kakšen naslov si je z njim pridobil kandidat.
- Dogodek zaključijo čestitke, obdarovanja.

Literarna kritika

Lastnosti kritike:

1. Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.

2. Kritik dolžan upoštevati publiko in ne samo ekspertna stališča, pisanje na presečišču publicistike in znanosti.

3. Kritika je vedno subjektivna.

4. Med resne kritike ne spada reklamno pisanje avtorja o knjigi drugega avtorja.

5. Prepoznavna lastnost je polemičnost.

6. Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.

7. Naj bo jasna, prepričljiva, poučna.

8. Naj tudi zabava.

9. Ne vpliva na branje knjig, bralce le ozavešča.

10. Kritik si pogosto nakoplje sovraštvo avtorja.

Literarna kritika: predmet literarno delo (pesniška zbirka, roman), status publicističnih besedil, v rubrikah dnevnega tiska, literarne in kulturne revije.
Strokovna kritika: predmet strokovno/znanstveno delo (znanstvena revija), status strokovnih besedil, v strokovnih revijah npr. Slavistična revija.
Parodična literarna/strokovna kritika.

Enciklopedični članek

Enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo najprej po zahtevi za večjo jedrnatost oz. konciznost.
Vzorčna oblika današnjega strokovnega pisanja.
Članki odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, črtajo se ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.

Wikipedija zahteva upoštevanje naslednjih načel:

soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev
vrednostna nevtralnost

Biografski članek

Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti 2 kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv; v posameznih primerih je bil manjkajoči kriterij nadomeščen s kakšnim drugim pomembnim razlogom: splošni kulturni pomen ali dejavnost na sosednjem področju.
Za enciklopedični vpis naprej pridejo v poštev osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih.

Izpopolnjevanje že napisanih gesel:

najdi druga gesla na Wikipediji, ki omenjajo osebo, in uskladi informacije v njih
preveri, ali je na seznamu slovenskih pisateljev/pisateljic, dopolni podatke
standardna poglavja biografskega članka: Življenje, Delo, Bibliografija, včasih tudi Nagrade in Poimenovanja po osebi, običajno v desnem zgornjem kotu fotografija osebe, proti koncu članka pa poglavja Glej tudi (kamor alinejsko navedemo gesla na Wikipediji, ki se povezujejo z osebo, tudi povezavo na literarni portal), Zunanje povezave (kamor navedemo spletne naslove na temo) in Viri (ki običajno zajemajo tiskane vire, iz katerih smo črpali informacije za članek); geslo uvaja kratka enovrstična ali dvovrstična oznaka osebnosti, sklepajo pa kategorije, v katerih želimo, da se pojavi
standardiziraj podpoglavja v razdelku Bibliografija: Romani, Kratka proza, Drama, Pesmi, Za mladino, Prevodi, Dokumentarna literatura, Drugo
v glavi črtaj poklic avtorja (duhovnik, učitelj ipd.), če po njem ni poznan
poišči druga spletna mesta z omembo osebe
podatke o avtorju povzemi iz Slovenske biografije in iz drugih leksikografskih virov
preveri zadetke za avtorja na dLibu
poglej v diplomske naloge na slovenistiki, v seznamu virov navedi, kar je relevantno
ob pomanjkanju podatkov preveri dosje o osebi na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU
rokopisni oddelek NUK: obstaja zapuščina?
vir informacij so tudi svojci
obstaja umetniška upodobitev osebe? pridobi prosto dostopni posnetek kipa, rojstne hiše, groba ipd. (najbolje je, če slikaš kar sam) in ga postavi na Geopedijo v sloj Literarni spomeniki; v članku na Wikipediji napravi povezavo na ta zapis
vsebinske spremembe:
- izpust po nepotrebnem ponavljajočega se imena ali poklica avtorja
- izpust nepotrebnih zaimkov
- izpust floskul
- nadomestilo napačno rabljenega termina realizem
napravi povezave na avtorjevo ime v tistih geslih na Wikipediji, ki so povezana s pisateljem: kraj, kjer se je rodil, kraje, v katerih se dogajajo njegovi romani, pri temah, žanrih ipd.
dopolni z avtorjevim imenom rubriki Rojstva in Smrti pri datumskih geslih, po zgledu 3. decembra za Franceta Prešerna; je avtor dovolj poznan za vključitev v rubriko Na današnji dan?
označi avtorjev opus po žanrih, temah, slogu
napravi povezave na avtorjeva besedila na Wikiviru (uporabi predlogo {{wikivir}}) oz. dLibu in na slike na Wikimedia Commons (uporabi predlogo {{kategorija v Zbirki}}), če tam obstajajo

Članek o knjigi

Nasveti za gesla o romanih:

za naslov gesla vzamemo naslov knjige, brez podnaslova
glava gesla vsebuje samo bistvene podatke: poleg ponovljenega naslova v krepkih črkah še ime avtorja, letnico in žanr, redko še kakšno drugo pomembno lastnost, npr. »slovenski kultni roman 80. let 20. stoletja«
pomoč bralcu s poimenovanjem medsebojnega razmerja oseb (npr. ljubezenski trikotnik z dvema ženskama in enim moškim, posameznik v konfliktu z družbo, ljubezen dveh revnih)
povzetek dogajanja naj bo kratek in jedrnat (največ 500 besed)
kdo so akterji, kje in kdaj se dogaja, zakaj (s kakšnim namenom) in s kakšnim izidom se junakova akcija konča
če gre za realna dogajališča, jih je treba opremiti s povezavami na ustrezna wikipedijska gesla, prav tako morebitne realne osebe, zgodovinske dogodke in pojme
besedilo žanrsko uvrstimo, mu določimo temo in ključne besede
v poglavju o odmevu naštejemo literarne kritike, diplomska dela, literarnozgodovinske oznake, razprave in najbolj jedrnate izjave iz njih citiramo
Povezava člankov v različnih jezikih: Klikniti je treba na Uredi povezave pod izbiro V drugih jezikih na dnu stolpca levo in vpisati podatke.

Učbenik

Specifike učbeniškega pisanja:
- dialoškost, v formatu delovnega zvezka oz. prostru za bralčevo interaktivnost, razna vprašanja
- povzemanje in ponavljanje
- poenostavljanje, oblikovanje kratkih zapomljivih definicij
- privlačna tipografija: barve, okvirčki, ilustracije...
- skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
- povezovanje učbenikov v serije
Pisec – ustrezna redukcija gradiva, ne obstaja objektivna lestvica relevantnih avtorjev, mora paziti da ne uveljavlja osebnega interesa. Izdajanje učbenikov je zaradi visokih naklad mamljivo za založniške dejavnosti - zaslužkarstvo na račun maturantov. Šolska in akademska sfera bi morali delati za izključitev komercialnih založb in izdaje pripravljati v okviru neprofitnih izdajateljskih projektov. Založbe avtorjem učbenikov ponujajo nadpovprečno dobre honorarje. Regulativna vloga – šolsko ministrstvo s podporo prosto dostopnim e-učbenikom pod licenco cc. Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije – ideja nezaupanja, ali je v akademskem okolju sploh potreben.
Očitki na račun učbenika:
- kaže svoj izvor v pripravah na predavanja
- učbenik le pomanjšana, poenostavljena oblika znanstvene monografije
- informacije oblikovane v zapomljive definicije, naštevalne verige; reciklaža znanja
- faktografska naštevalnost
- moteč delež nereflektiranih šolskih fraz
Nova pisarija ima status učbenika, od klasičnega primera odstopa s svojim spletnim formatom in slogom.
Za študenta ustreznejša pomankljiva/slaba informacija ker ga angažira za samostojno iskanje ustreznejših formulacij.

Strokovni blog

Blog = spletnik. Za strokovni namen vabljivi področni blog, blog na določeno temo, blog humanista. *Blogarska orodja: WordPress, Blogger (Google), Blogos (Siol).
Primerna zvrst za politično diskusijo, za publiciste, druge vidnejše javne osebnosti.
Izraz je iz 1997, platforme za množično bloganje iz konca 90. let.
Prispevali k porastu objavljanja, k deležu manj formaliziranih objav in k demitizaciji statusa publiciranega avtorja. Blizu publicističnim, žurnalističnim žanrom.
Pri znanosti zaradi sklicevanja pomembna stalnost objav in sledljivost virov, česar blogi ne ponujajo. *Blogi primerni za izmenjavo neobjavljenih znnstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. *Blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju, niso podvržene recenziranju.
Večja branost bloga piscu priskrbi na spletu večjo vidnost (page ranking). Glavni dosežek blogov večja povezanost in živost znanstvene skupnosti. Premik v akademskem delu: to ni več samo v produkciji in publiciranju znan. informacij, vloga kuratorjev, urednikov, recenzentov.

Spletni forum

Pomembno orodje za vzdrževanje znanstvene skupnosti. Člani na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, polemike, vabila ... forum/spletna oglasna deska nadaljuje tradicijo forumskega strokovnega pogovarjanja, prej poznano pod imenom elektronska oglasna deska (bulletin board system) ali poštni seznam (electronic mailing list). Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva.
Arhiviranje sporočil pomembna funkcija ki spletne forume loči od spletnih klepetalnic.
Klikljivi spletni naslovi, možnost sledenja temi – nitkanje (threading). Regulacija komunikacije v spletnih forumih; predhodna prijava, registracija, neomejen dostop – »vlogo vratarja« moderator. Nemoderirani forumi preveč izpostavljeni spletnemu aktivizmu motenih posameznikov. Moderirani forumi so tematsko strožji in bolje organzirani, njihova življenjska doba je daljša. Moderator ni kot v vlogi urednika, novinarja, vsebino foruma določajo prispevki naročnikov/članov.
Spletni forum Humanist – navdih za ideje za Novo pisarijo. Začel 1987, včlanjenih 3000 ljudi, ureja McCarty, digitalnohumanistične teme, nedoseženi zgled domačemu SlovLitu, datira v 1999 šteje 1650 naročnikov, ureja ga Hladnik. Na začetku namen pokriti samo teme akademskega poučevanja slo. književnosti, a se je hitro prilagodil interesni sferi prvih naročnikov in pokriva literarno zgodovino in slovenistično jezikoslovje. Razpisi, vabila na dogodke, obvestila o knjigah, projektih, kritike, diskusije, polemike ...

Slog

S pojavom spleta se je spremenil tudi slog pisanja, besedila večinoma razporejena po aktualnosti, tisk tega ni omgočal. Danes besedilo povezujemo z zasloni, zaslon vse pogosteje narekuje besedilu obliko, stran na papirju pokončna, na zaslonu ležeča. Zapolnitev prostra ob straneh z raznimi reklamami, zato da besedilo lažje gladko beremo, saj nam ustreza ožja postavitev. Privzeto na zaslonu v vrstici 120 do 150 znakov – preveč za gladko branje. Na Wikiviru emulacijo knjižnega formata besedila dosežemo z uporabo predloge {{proza|besedilo}}, v html-ju pa npr. z nizom tik za kodo <body>: <div style="width:800px"> in seveda </div> na dnu dokumenta. Zaslonsko besedilo prepoznavno zlasti po menijskih izbirah in povezavah znotraj samega besedila.

Sestavni deli

Kompozicijski elementi strokovnih besedil, npr članek v SR: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila: uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep, literatura, priloge.
Za lažje pomnjenje sestave znanstvenega članka je kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion), za naše potrebe lahko prevedemo z UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). Imrad v veljavi za eksperimentalne vede, sem spada tudi velik del lit. zgo pa tej kompoziciji ne sledi.
Literarnovedna razpravna besedila začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega kar je bilo na izbrano temo že napisano, potem avtorji določijo, zamejijo gradivo s katerim se bodo ukvarjali in se lotijo popisa in analize. Ker so dejstva v lit. zgo. večinoma poznana. prispevki poskrbijo za inovativnost z drugačnega zornega kota (izrazi s stališča, vidika, v luči...) ali s spremembo pomena/vloge/vrenosti pojava. Te premisleke omogoča pojav novih raziskovalnih paradigem, teorij in metod, zgledovanje po mednarodnem prostoru.
O Pavlini Pajkovi pisali vsak po svoje Slodnjak, Hladnik in Mihurko Poniž, vsak v skladu s svojimi metodološkimi izhodišči; Slodnjak – nacionalna literarna zgodovina, Hladnik – emancipirana obravnava trivialne literature, Poniž – feministična emancipacija. V revijalnih člankih ob avtorjevem imenu ime inštitucije kjer je zaposlen, e-naslov, včasih tudi univerzalna številka raziskovalca (ORCID) ali osebna spletna stran avtorja. Krepljenje bralčevega občutka da lahko avotrju zaupa. Humanistični članki največkrat delo enega avtorja.
Pri Wikipediji delež avtorstva razberemo iz zgodovine članka ali med statističnimi podatki.

Naslov

Prva točka stika strokovne informacije z bralcem, občutljiva točka. Radikalni povzetek teksta, poskus skrčenje celotne vsebine na nekaj besed. Naslov mora zadeti vsebino. Navodila prevzemamo iz napotkov za oblikovanje naslova doktorske disertacije.
Naslov naj: izraža temo natančno in jedrnato, je pravopisno brezhiben, ne vsebuje skrajšav, ni v obliki stavka, vprašanja, ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami, podnaslov naj bo ločen z dvopičjem, začne z veliko začetnico, podnaslov naj ne ponavlja izrazov. K naslovu spada tudi UD-klasifikacija; priskrbijo bibliotekarji. Naslove prevajamo v angleščino, prevodi naj se ravnajo po angleškem pravopisu in tipografskih navadah. V naslovih so odveč izrazi brez terminološke teže.

Izvleček

Tudi sinopsis/abstrakt, je krajša oblika povzetka. Njen namen je da bralec presodi ali ga razprava res zanima, ali je relevantna. Naj vsebuje predmet raziskave, metode, razultate in sklep. Vse to naj avtor spravi v 10 vrstic (od 100 do 500 besed). Naj ne vsebuje kratkih sklicev in opomb. Mesto objave: takoj za naslovom, z manjšimi črkami in vrstičnim razmikom, lahko tudi ležeče. V nekaterih lokalni varianti sledi prevod izvlečka v angleščino. Glavna hiba izvlečkov je dolgoveznost.

Ključne besede

Spominja na izbiro kategorij s katerimi opremljamo wikipedijske članke. Ključne besede opredeljujeo ožja predmetna področja. Uporabljeni izrazi morajo biti frekventni, imeti terminološko težo. Večinoma gre za utrjene termine – preverimo v enciklopedijah, leksikonih npr. Gigafida. Uporabimo lahko tudi besede iz naslova zlasti takrat kadar so v sklonski obliki, ki je pri iskanju lahko moteča.

Kazalo vsebine

Ponavadi oblikuje program za pisanje sam, če ustrezno označimo dele ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij. V wikijih se kazalo na vrhu besedila pojavi samodejno, takoj ko doseže 4 poglavja. Če kazala nočemo potem v glavo besedila zapišemo . Naslovi in podnaslovi naj bodo kratki, kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena, dolga poglavja smiselno razčlenimo, razbijemo v podpoglavja. Strukturirano kazalo – preglednješa razporeditev snovi.

Povezave

Klikljivi deli besedila so tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu. V veliki meri nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah. Html povezave prepoznamo po modri barvi in podčrtanosti.
Povezavo napravimo tako da na označeni del besedila kliknemo z D miškino tipko in iz menija izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik, kopiramo iz ukazne vrstice strani v okence. V htm-lju povezava videti tako: ::V knjigi <a href="http://lit.ijs.si/spisovn.html"><i>Praktični spisovnik</i></a> je tudi poglavje o hipertekstu., na zaslonu pa ::V knjigi Praktični spisovnik je tudi poglavje o hipertekstu. V wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji: dvojni za besede pod katerimi je že samostojen članek, enojni pa so za povezovanje na spletne lokacije zunaj wikijev. Povezave so oblika sklicevanja.

Napake

Poglavitne hibe humanističnega pisanja so: gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje), nerazumljivost (zapletenost), pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem (uporaba anarhizmov, duhovičenje), slogovna puščobnost, pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča), nasilna terminologizacija, zadrege s spolom.

Gostobesednost

Predvsem črtanje odvečnih besed in besednih zvez, te so odveč glede na zapovedano jedrnatost strokovnih besedil. Pravzaprav »prevajamo« v strokovni jezik. Brez škode lahko črtamo besede:
- tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato
- izpostaviti, poudariti, naglasiti
- predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma
- prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del
- nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli
- določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni (Pavle Zidar je objavljal v različnih revijah in knjižno. > Pavle Zidar je objavljal v revijah in knjižno.)

Nerazumljivost

Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka. Nerazumljenost je marsikdaj tudi hotena; zapletena sintaksa, morje terminologije ozkega raziskovalnega področja in sporočilna dvoumnost. V nasprotju je sodobna zahteva po prezentaciji znanstvenega dela, ki bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke.

Pomanjkanje konteksta

Posploševanje je mogoče le ob zajemu statistično relevantne količine vsebin. Odsvetovana raba izrazov, kar, samo, celo, že, šele.

Manierizem

Slogovno vodilo je naj bo besedilo sklenjeno, naj se stavki lepo vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno. Tekste v katerih v prvi plan stopi retorika prepoznamo po besedah ki poudarjjao vzorčno-posledično povezanost izjav (torej, seveda, potemtakem, zato, saj, ker, posledično ...) ali jih sporočilno zaokrožajo (seveda, jasno, nedvomno, vsekakor ...).
Že dejstvo da avtorja citiramo je dokaz njegove uglednosti. Strokovni pisec se pri lektoriranju velikokrat sklicuje na pravico do osebnega sloga in nedotakljivost avtorskega besedila. Osebni slog naj se goji v leposlovju, v strokovnem pisanju pa naj se drži izraznih standardov ki jih narekuje izbrani strokovni žanr. Retorično zainteresirani strokovni pisec bo bralca skušal pritegniti s ponavljanjem. Manieristična drža hitro zapelje v željo po hiperkorektnosti, uporaba raznih anarhizmov, papirnatih izrazov.

Slogovna ubornost

Pretirano ponavljanje posameznih izrazov. To se zgodi pri povzemanju prebranih strokovnih del, kjer bodejo v oči formulacije, da avtor ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja.
Pomaga variiranje naštetih izrazov, še bolje pa je da se pri izjava sklicujemo naravnost na avtorja. Ponavljajoče se tvorbe so znak malomarnosti, pomembno da sami preberemo zapisano besedilo, nato ga damo v branje šošolcem, staršem in šele nato učiteljem, asistentom.
Zmanjšamo pojav besed kot sta npr. predstavlja in je prisoten.

Pristranskost

Pisanje tudi priložnost za uveljavljanje osebnega interesa.
Znanstvena besedila pišemo zato, da oblikujemo kolikor mogoče objektivne in nepristranske sodbe. Pri tem nam je v pomoč avtorsko sodelovanje, kolektivno avtorstvo, ki uravna ambicije posameznika.
Pisec do ljubljenega predmeta razvije zaščitniški odnos.
Slaba pristranskost je tista, ki je ideološke narave. Ideološko obarvani deli strokovnih besedil so prepoznavni po intenzivni uporabi narekovajev s kat. pisci opremljajo besede, ki jim želijo dati ironičen pomen.

Terminologizacija

Akademske stroke se v svojih začetkih preveč ukvarjajo s svojim nazivom oz. imeni svojih področij.
Imena posledica družbenega dogovora in prakse. Imena in termini so lahko jezikovno ustrenejši ali manj ustreznejši, ne morejo biti vnaprej pravi ali napačni.
Obsesivne terminološke debate izraz trdožive razpravne tradicije, da obvlada tudi predmet ki ga termin označuje.
Termini izraz nepripravljenosti za soočenje s predmetom.
Če je za termin več sinonimov v strokovnem besedilu rabo poenotimo.

Spol in število

Feminizem prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika.
Razprava v 1. os. ed. zna v bralcu vzbuditi občutek, da se hvalimo, zna postati moteča.
Občutek nevtralnosti daje 1. os. množ. Znansttveni plural, deluje potrjevalno, objektivizirajoče.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Razmerje med domačim in tujim (prevzetim) na več nivojih strokovnega pisanja. Nobena od skrajnih drž ni produktivna, vprašanja iz katerih virov in literature bomo črpali, po katerih metodoloških vzorcih se bomo ravnali, bomo uporablajli domačo ali prevzeto terminologijo.

Govorna prezentacija

Status objav dobijo le če so prezentacije posnete in shranjene ter vpisane v Cobiss ali kako drugo javno dostopno bibliografijo. Sem spadajo tudi diskusijski prispevki, komentarji, replike.
Podlaga za predavanje je pogosto predhodna objava. 1 »zračno« natisnjena stran besedila vzame lagodnemu bralcu 3 minute časa. Hitrost tihega branja je večja: 250 besed/minuto. 16 strani teksta je dolžina razpravnega članka, ki traja v govorni izvedbi 1 uro.
Manj pismeni predavatelji so si pri sestavljanju knjig pomagali kar z zapiski študentov. Tako je po zapiskih nastala 1. slovenska literarna zgodovina – Slovensko slovstvo (1873) Frana Levca.
Pisna besedila niso najbolj primerna za zvesto govorno produkcijo. Predavatelj mora predavanje oblikovati po svoje. Stavki bodo krajši kot v zapisanem besedilu, manj bo zapletene sintakse, več ponavljanja, komentarjev, namigov na aktualne družbene teme itd.
Govorna izvedba je tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorcev in jih dopušča v večji meri kot pisna.
Danes je moteče pritegovanje pozornosti publike s preizkušenimi retoričnimi prijemi, ki so v neskladju z vsebino.
Nepredvidljivost govorčevega obnašanja drži publiko v budnosti.
Nezaupanje v šole javnega nastopanja – publika si velikokrat zapomni samo anekdotične podrobnosti s katerimi je želel predavatelj pritegniti zanimanje, prava vsebina ostane spregledana.
Jamstvo govorčeve uspešnosti je, da natančno ve, kaj želi sporočiti, in da je svojemu predmetu predan, posvečen, prepričan v sporočilo in da je njegova želja, prepričati publiko v svoje razumevanje močna.
Informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega besedila. Za lažjo zapomnitev priporočljiva uporaba prosojnic.

Prosojnice

Predavatelju pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, pomagajo retorično zaokrožiti in povzeti glavne točke ter sporočilo, govorca tudi disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme.
Poleg PowerPointa poznamo še druga orodja kot Google Slides, Prezi.
Prezentacijski programi imajo tudi slabe plati. Predavanje lahko hitro postane samo prebiranje alinej na prosojnicah, poslušalca zavedejo v poenostavljeno predstavo. Namesto da bi sledili govorni izvedi, sledijo tekstu na prosojnicah, pozabijo beležiti predavanje.
Prosojnice so koncipirane za seznamsko podajanje informacij, privzeta oblika besedila je seznam.
Prosojnice naj vsebujejo naslove in podnaslove, slike in grafikone, mogoče še kratke definicije ali citate. Do daljših tekstov naj vodijo povezave, kakor tudi do zvočnih posnetkov ali videa.
Prezentacije znajo hitro postati dolgočasne – iznajdba prezentacijskega modela z japonskim imenom pechakucha. Nastal za potrebe kratkih, cca. 6 minut dolgih predstavitev z 20 prosojnicami, ki si slede v ritmu 20 sekund.

Vizualizacija

Prosojnice so ena izmed oblik vizualizacije strokovnih informacij, gre za vizualizacijo govorjenega.
Z besedilom na prosojnicah ravnamo drugače kot v spletnih ali natisnjenih objavah. Z barvo poudarjamo njegove dele, dodajamo slikovno gradivo, tabele, grafikone, zemljevide.
Besedilo na spletu je slikovitejše od nastisnjenih besedil. Na papirju je bila slikovitost draga – tisk.
V tem poglevju bo predstavitev alternativnih prezentacijskih oblik strokovnih informacij.
Visual thinking.

Fotografije

Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno – značilno za čase pred obveznim opismenjevanjem.
Mišljenje se dogaja v jeziku, je po svoji naturi verbalno. Obstajajo tudi druge oblike mišljenja: matematično, kinestetično, glasbeno, vizualno-prostorsko.
Prevlada slikovne informacije nad besedilno naj bi se dogajala zaradi manjšega napora, ki ga zahteva dekodiranje slikovnih informacij za razliko od dekodiranja besedilnih informacij, in naj bi zmanjševala posameznikovo sposobnost samostojnega tvorjenja predstav.
Za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija.
Preproznavanje teksta (OCR) pri besedilih z akcenti ali s slabim odtisom še vedno deluje slabo.
Medtem ko se pri besedilih individualno avtorstvo umika skupinskemu (npr. gesla za Wikipedijo), je avtorstvo fotografij še vedno strogo individualno. Avtor fotografije in lastnik avtorskih pravic je samo tisti, ki pritisne na sprožilec.
Licenca cc ohranja kategorijo individualnega avtorstva z atributom by.
Obe licenci, c in cc, zahtevata navedbo avtorja fotografije.
Ime fotografa lahko izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom.
Fotografija običajno ni objavljena samostojno, ampak v kombinaciji z besedilom. Fotograf je praviloma podpisan pod sliko, in to za njenim naslovom.
Med besedilnimi zvrstmi je fotografiji najbolj naklonjena publicistika in znotraj te žanr reportaže. *Kadar delež fotografije prevladuje, govorimo o fotoreportaži.
Fotografska ustreznica stripu se imenuje fotoroman.
Izrecno je bil fotografijam pisateljev namenjen Album slovenskih književnikov iz 1928.
Za literarno vedo pridejo v poštev fotografije avtorjev, literarnih zgodovinarjev, kritikov, urednikov, spominskih plošč in rojstnih hiš, nagrobnikov, rokopisov, naslovnic knjig in člankov.
Zavest o možnosti intenzivnejše fotografske opreme litzgo. publikacij se je pojavila s spletnimi objavami od 1994 dalje.
Zanesljivo mesto za hrambo posameznikovih fotografij z javno namembnostjo: Picasa Web Albums, Yahoojev Flickr, Facebookov Instagram, Googlov Panoramio.
Iskanje fotografij na Googlu – večina fotografij nima licence proste dostopnosti. Enako je s slikami na Geopediji. Zbirka fotografij, zanimivh za domačo kulturno zgodovino in večinoma v prostem dostopu je v Digitalni knjižnici Slovenije.
Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons). Opremljene so z licenco cc, so prosto uporabne tudi za potrebe naših objav. Ko sliko naložimo, ji najprej določimo povedno ime, dodamo opis v slovenščini, jo kategoriziramo ter po možnosti takoj vključimo v geslo na Wikipediji. *Z licenco proste uporabnosti (cc) so opremljene privzeto že z našo odločitvijo, da jih postavimo na to mesto.

Licenciranje fotografij

Na Wikimedijinh spletiščih mora objava ustrezati tako slovenski kot ameriški zakonodaji. Ne dovoli nam objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustracij, razen v primerih ko je od smrti avtorja minilo 70 let. Prepovedana tudi objava fotografij stavb, katerih avtorji še niso pokojni 70 let. V državah z zadrto avtorsko zakonodajo (tudi Slovenija) to velja tudi za kipe na javnih mestih. Določilo »svobode panorame« omogoča objavo fotografij tistih del, ki stojijo na javnih mestih ali ponekod tudi v notranjščini javnih stavb, ne da bi bilo treba umetnika za to prositi. Slovenija ne pozna takih izjem in posnetkov slovenskih kipov na Wikimediji ni. Svetla izjema so posneti knjižnih ovitkov oz. platnic.
Ker so fotografije um. izdelkov za Wikimedijo problematične, jih nalagamo na alternativna mesta in na Wikipediji objavimo zgolj povezavo nanje.
Wikimedija želi obiti obstoječe profesionalne fotografije, ki so posnetke spravili pod licenco copyright in čuvajo njihove izvirnike, da jih ne bi kdo nepooblaščeno prekopiral. S paralelno zalogo javno uporabnih fotografij bi postopoma vzpostavili okolje svobodne kulturne izmenjave (free culture movement), v kat. bi avtorski napuh, avtorska zaščita izgubil svoj pomen. To prizadevanje je za fotografski ceh nevarno, v civilizacijskem smislu pa neogibno.
Na Geopedijo lahko naložimo posnetke kipov na javnih prostorih. Tam so prosto dostopne, če odkljukamo to možnost, žal pa nimajo statusa proste uporabnosti, z licenco cc niso opremljeni niti zemljevidi in fotografije na Googlovem spletišču Panoramio.
Pismouštvo

Fotografije kulturne dediščine

Zakon o varstvu kulturne dediščine v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika. Wikimedijina Zbirka s tem zakonom ni omejena, ker zanjo velja zakonodaja Združenih držav Amerike. Uporabniki, ki so državljani Slovenije, so sami odgovorni za vsako kršitev lokalnih zakonov.
Spomenik kulturne dediščine je dediščina, ki je razglašena za spomenik ali vplisana v inventarno knjigo pooblaščenega muzeja.
Načelo poštene rabe (fair use) dovoljuje fotografsko reprodukcijo v omejeni ločljivosti.
Wikipedija lahhko reproducira slo. kulturno dediščino samo zato, ker so njeni strežniki v ZDA, kjer niso podvrženi slovenski zakonodaji.

Nalaganje na wikije

Nalaganje fotografij se dogaja na Zbirki. Treba je izpolniti obrazec. Pametno je sliko opremiti s ključnimi besedami oz. kategorijami. Slabo dokumentirane slike administratorji označijo s predlogo >ovl<.

Infografika

Informacijska grafika oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij.
Nova je naloga infografike – prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način.
Vsebino = statistične podatke zajema grafika iz podatkovnih zbirk. Podat. zbirke značilne za tiste metode v lit. vedi, ki jih zanimajo preštevanje lastnosti v lit. sistemu – to so mo+etode empirične literarne vede.

Tabele

V njej predstavljeni podatki iz podatkovne zbirke, razporejeni so po celicah na preseku med stolpci in vrsticami. Besedilo v okencih tabele naj ne bo obojestransko poravnano, naslovna okenca naj se začenjajo z veliko začetnico.

Grafikoni

Da bi grafično predstavitev razumeli je potrebna legenda, vid prinaša največ informacij.
Grafikon (chart): histogram, črtni, stolpični, graf razstrosa – korelacijski diagram – scatter-plot, statistična distribucija (verjetnostna razporeditev), graf funkcije.
Diagram (graph): časovni ali kronološki, drevesni (hierarhični diagram/dendogram, generira ga grupiranje).
Kartogram, shema, piktogram.

Zemljevidi

V slo. lit. zgodovini prva začutila potrebo po zemljevidu Marja Boršnik. V prvi knjigi Tavčarjevega Zbranega dela (1952) je objavila načrt Poljan. Z zemljevidom se je ukvarjala tudi Urška Perenič.
Literarni sloji na Geopediji.

Besedni oblak

Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, Voyant tools zraven oblaka besed pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega.

Literarnovedna igra?

To poglavje je škrbina. pomagaj Wikiknjigi in ga razširi.

Iskanje

Razvoj iskalnikov je tesno povezan s strmim naraščanjem števila informacij.
Da ne bi prišlo do zamenjav med avtorji, pri Cobissu poskrbi koda (številska identifikacija) vsakega avtorja.
Podobno ima tudi v Sloveniji pri SICRISU vsak raziskovalec svojo številko.
V mednarodnih okvirih je možnosti pripisovanja del napačnim avtorjem še večja. Disambigvaciji (razločitvi pomenov) naj bi pomagal prostodostopni sistem ORCID (Open Researcher and Contributor ID), ki deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo, kjer si zainteresirani posamezniki z registracijo zastonj pridobijo alfanumerično kodo in ročno izločijo izmed objav, ki se pokažejo pod njegovim imenom, tiste, ki mu ne pripadajo. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije, in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje.
Koda ORCID je povezana s Thomson-Reutersovo kodo raziskovalcev (researcherID). ORCID je ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen (International Standard Name Identifier), nekakšen »avtorski DOI«.
Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI. ISBN podeli publikaciji osrednja nacionalna bibliografska inštitucija skupaj z drugimi podatki, potrebnimi za bibliografsko identifikacijo. 10-mestnim oznakam ISBN pred 2007 je treba dodati predpono 978 da ustrezajo današnjemu 13-mestnemu standardu.

UDK

DOI

COBISS ID

Podatki in podatkovne zbirke

Iskanje po dLibu

Seznami

Digitalna humanistika

Predmetno področje NP digitalna humanistika. Literarnovednemu segmentu znotraj dig. hum. ustreza podpodročje empirične literarne vede (computational criticism ali kvantitativna literarna zgodovina).
Literarnovedni segment dig. hum. bi poenostavljeno lahko opisali kot empirično lit. vedo s pomočjo računalnika. Gre za rač. obdelavo hum. podatkov, njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo, prezentacijo.
Dig. hum. lahko razumemo kot področje stika 2 kultur, znanosti – pridevnik digitalna, in humanistike.
V okviru dig. hum. se pojem lit. veda izgublja in nadomešča z izrazom literarne in kulturne študije ali z izrazom medijske kulturne študije.
Izraz prvič uporabljen 2001, 2005 prvič zapisan v slovenščini.
Dig. hum. zajema tudi novo vedo kulturomiko. Izraz sta 2010 v reviji Science uvedla Erez Lieberman Aiden in Jean-Baptiste Michel. Osnovno orodje kulturomike je Googlov Ngram Viewer, ki s statistično obdelavo baze 5 milijonov digitaliziranih knjig detektira dinamiko kulturnih pojmov in pojavov skozi stoletja.
Današnjo digitalnohum. sceno obvladujejo vprašanja proste dostopnosti objav (open access publishing), njihove non-stop dosegljivosti (open access policy), vprašanje javnega recenziranja, ki naj nadomesti staromodno strokovno recenziranje (peer reviewing) in popularizacije znanosti.
Stopnje ravnanja s podatki: zajem (podatkovno rudarjenje, data mining), obogatitev, analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov), interpretacija (pripisovanje pomena), razpečevanje in hranjenje, kolaboracija, meta DH-dejavnosti.
Možnosti elektronskih edicij so radikalno spremenile pogled na znanstveno redigiranje besedil.
Digitalno okolje dovoljuje vzporedno eksistenco besedilnih variant, si lahko privošči enakopravno obravnavo. Prikladni za to so tudi wikiji – vse variante vključujejo v eno samo besedilo. Druga velika sprememba je pojem nedotakljivosti. Splet zahteva bralčevo udeležbo, njegovo poseganje v besedilo.
Dig. hum. kot segment empirične znanosti temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk, rezultate prepoznamo po vizualni privlačnosti – želi doseči boljšo predstavnost kompleksnih podatkov in večji učinek na publiko.
Dig. humanisti sodelujejo med seboj na globalni ravni in so metodološko odprti v smer interdisciplinarnih raziskav.
Na globalni ravni dig. hum. organizirana v ADHO, v Evropi EADH, Slovenija vključena v mednarodne projekte kot DARIAH in CLARIN. 2014 digitaliziranih 25 milijonov knjig – 18%.
Med prva slo. digitalnohum. podjetja lahko uvrstimo oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v lit. vedi. Sledila je digitalizacija vsebin. Leposlovje se je začelo zbirati na spletišču Zbirka slo. leposlovnih besedil, danes na 1. mestu dLib.
Slo. dig. hum. je v 3. fazi ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov. Naslednja faza širjenja dig. hum. v lit. vedi bo prinesla javno dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in bes. Korpusov. Za jezikoslovno rabo so to konkordančnik. Črkovalnik, prevajalnik, sintetizator govora. Za lit. vedo pa program za določanje žanrov, motivov, tem in avtorstva, pomoč pri lociranju dogajališč.

Empirične metode

Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem/eksperimentom. Empirične metode v humanistiki prepoznavne po številčnih podatkih, predstavljenih v tabelah/grafikonih. Empiričnemu pristopu v nasprotju teoretični pristop: prvi izhaja iz faktov, je induktiven, drugi pa iz konceptov – je deduktiven.
Pod empiričnostjo razumemo:
- pridobivanje materialnih podatkov z eksperimentiranjem/opazovanjem
- merjenje podatkov
- preverljivost meritev
Empirični pristopi v lit. vedo prišli iz nehumanističnih ved, iz info. in komunikacijskih tehnologij, preko jezikoslovja, preko tržnih raziskav knjige ...
Javno dostopne so samo tiste empirične raziskave, ki se odvijajo v akademskem okolju. Sumničavost vzbuja praksa, da so empirične analize bralskih, naročniških navad izvajajo brez vednosti, nimamo dostopa do zbranih podatkov.
1977 Prešernov konkordančni slovar
Teoretično so se empirične metode v lit. vedi utemeljevale od 2001 dalje, v zvezi z njimi se je uporabljal izraz preštevalna/kvantitativna lit. zgo.
Cobiss, prvi večji hum. projekt ki temelji na podatkovni zbirki spada v bibliografijo, besedilni korpusi (Nova beseda, Gigafida) in digitalizirani slovarji (SSKJ) spadajo v jezikoslovje, Slovenski biografski leksikon v biografiko.
Sicris – informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti na Slovenskem, iz raziskovalčevih objav natančno izračuna njegov rang med kolegi.
Najperspektivnejši segment domače dig. hum. se zdi korpusno jezikoslovje.

Programi

Razni programi za analizo besedil, anketiranje, bibliografijo, citiranje, prezentacijo, zemljevide ...

Projekti, revije

Europeana – evropska digitalna knjižnica
Gutenberg – najstarejša digitalna knjižnica
Open Library – knjižnični projekt Aarona Schwartza

Računalniško jezikoslovje

Računalniški jezikoslovci razumejo leposlovje kot posebno obliko podatkov, ki zaradi svoje specifične funkcije kličejo po ločeni obravnavi.

Orodja in korpusi

Prevajalni sistem Amebis Presis
Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna
Jezikovnotehnološka orodja so bila napravljena za manipulacijo pisnega korpusa Gigafida, uravnoteženega korpusa Kres in govornega korpusa Gos.

Moj slovar

Kleptomanija: bolezensko nagnjenje koga h kraji, zlasti manj vrednih, zanj nepotrebnih stvari
Kliktivizem: se nanaša na uporabo socialnih medijev in interneta za pospeševanje socialnih vzrokov
Apolinično: skladno, umirjeno
Inertnost: lenobnost, nedelavnost
Srenja: ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj
Analfabetizem: neznanje branja in pisanja, nevednost v kaki stroki
Anahron: nekdo, ki ni v skladu z določenim časom ali razmerami
Inercija: stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost
Eklatanten: očiten, jasen, prepričljiv
Repozitorij: prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov, datotek
Pasivizirati: spraviti v nedejavnost, nedelavnost
Emancipacija: pridobitev enakopravnega položaja
Kataklizma: dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
Marginalizirati: odrivati, potiskati na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja
Paradigma: vzorec, primer
Participativen: nanašajoč se na soudeležbo, sodelovanje
Diletantizem: nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
Inferiornost: manjvrednost
Altruizem: ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost
Defetizem mnenje: prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno
Feljton: živahno, duhovito pisan literarni sestavek, podlistek
Atavističen: nanašujoč se na ponovitev telesnih/duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih