Nika Šušteršič

Nekaj takega kot uvodni nagovor

Kot včeraj se spominjam, kako nam je v 2. letniku gimnazije novopečena profesorica slovenščine povedala, da se moramo zahvaliti študentom slovenistike, ki v času študija na wikivir tipkajo zgodbe, pesmi in črtice ter nam tako prihranijo pot in iskanje, vedno oddanih knjig za domača branja, v knjižnici. Takrat sem si mislila, da to zame je in tudi bo ostala španska vas. Toda tukaj sem, Nika Šušteršič, ena izmed študentk slovenistike in sedaj tudi ena izmed članic wikiverze in vseh ostalih wiki spletišč. S to preprosto zgodbo lahko človeku resnično dokažeš, kako se lahko tvoje življenje obrne v povsem drugo smer kot si sprva pričakoval in načrtoval. Ta nepričakovana smer je sedaj postal veličasten jesenski drevored, poln s soncem obsijanega odpadlega listja, ki pod seboj skriva nešteto zakladov ne prepisane literature, ki kot kostanj komaj čaka da jo izpod listja spravimo na varno v wikijino zakladnico literature.

Časopis za jezikoslovje in literarne vede ali Slavistična revija

Moji prvi vtisi o Slavistični reviji

Bil je petek zjutraj in bližalo se je konec predavanja, ko na mojo mizo postavijo moj izvod Slavistične revije. Končno je bila pred menoj revija, o kateri so nam nenehno pripovedovali že vse od 2. oktobra. Vse moje predstave in asociacije so se tedaj odmaknile preprosti rdeči platnici. Kako prekrasen je občutek, ko v roke dobiš popolnoma nov izvod, ki še diši po svežem tisku in papirju, in katerega robovi so še ne zmečkani in kličejo po tem, da bi jih nekdo nekoliko zavihal in pogledal, kaj vse se skriva pod njimi. In res sem jim uresničila željo ter prebrala nekaj naslovov in pregledala nekaj grafov, ki obljubljajo zanimivo in poučno branje za vsakega, ne le za nadebudne in znanja željne bruce slovenistike.

Nova pisarija

Prvi vtisi

Ena ura sedenja na praznem medkrajevnem avtobusu je kot nalašč za branje Nove pisarije. Ne gre ravno za produktivno učenje, imaš pa dovolj časa, da prebrane besede predelaš in aktualiziraš oziroma si jih skrbno spraviš v predalček, saj jih boš že čez nekaj ur potreboval pri pisanju domače naloge. Moram priznati, da je bilo prvih nekaj strani kar mučnih, toda sčasoma se privadiš na avtorjevo nenehno komuniciranje z bralcem in na odpiranje vprašanj, na katera človek ne pomisli kar tako. Predvsem mi je zanimivo, kako se Wikipedija, katere del sem sedaj tudi jaz, kar naenkrat obravnava kot odlično spletno mesto, medtem ko so nam vse od srednje šole naprej Wikipedijo predstavljali z veliko rezervo in z nekakšnim negativnim prizvokom.

Uvod

Nova pisarija nadaljuje 6 natisov literarnega priročnika Praktični spisovnik, ki so izhajali od 1990 do 2002 leta. Šlo je za standardizacijo strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti ...

Spremembe v strokovnem pisanju so bile povezane zlasti s prehodom od papirja do zaslona.

Sprva je bil naslov e-knjige: Nova pismenost, kar je asociiaciralo na Valentina Vodnika.

Pismenost ni pomenila vedno literacy (ang.). V 19. stoletju jo je Valentin Vodnik poimenoval slovnica.

Pleteršnikov slovensko-nemški slovar je še poznal te besede, današnji jih ne več.

Danes pismenost definiramo kot: znanje branja in pisanja, ampak se le ta umika digitalni pismenosti. :(

Pridevnik nova namiguje na nove medije, zlasti na besedila na zaslonu, a lahko tudi na besedila s sliko.

Zaslonska pismenost.

Wikimedijina spletišča so namenjena skupinskemu avtorstvu z izjemo Wikivira, zaradi česar je bil dvom o postavitvi te knjige na to spletišče.

Nova pisarija se izpostavlja možnosti dopolnjevanja s strani uporabnikov, ampak: dopolnila gredo ponavadi prek avtorja – tu pa so možni neposredni posegi, vpogled v historiat nastajanja in princip sprotnega nastajanja.

Wikiknjige niso zaključene enote, saj njihov izid ni dogodek, temveč proces = RASTOČA KNJIGA.

Kam z avtorjem

Odgovornost za to e-knjigo nosi profesor Miran Hladnik.

Dilema je tudi z datumom izdaje - datum vpisa v Cobiss je: 8. maj 2014, čeprav so se prva poglavja knjige na spletu pojavila že leta 2012.

Ali je potreben ponoven vpis v Cobiss, ko bo knjiga dopolnjena s strani novih avtorjev?

Gre za drugačnost lastnosti spletnih objektov od natisnjenih knjig.

Prešernova Nova pisarija

Naslov knjige parazitira na naslov Prešernove satirične pesmi s prvotnim naslovom Kranjska pisarija (objavljena leta 1831 v drugem zvezku zbornika Kranjska čbelca). Z njo je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika.

V Poezijah 1847 je pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije.

Pesem sodi med Prešernove daljše - obsega 47 tercin (142 verzov).

V pesmi se pogovarjata učenec in učitelj (pisar), ki mu odgovarja. Z nesimpatičnim pisarjem je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike, slovničarja Jerneja Kopitarja in Franca Serafina Metelka, škofa Matevža Ravnikarja in cenzorja Jurija Pauška.

Pismenost

Definicija pismenosti: Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.

Z uvedbo obveznega šolanja v 18. stoletju je pismenost začela izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine in pričenjala postajati nuja za vsakega posameznika.

Pismenost določa prag civiliziranosti. A samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za funkcioniranje v vsakdanji komunikaciji.

Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami.

Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.

Bloge prebira 43 % uporabnikov interneta, to je 417.000 Slovencev, in so zato relevanten medij, piše pa jih 6 % internetnikov.

Zakaj ne bi raje tehnologije obrnili sebi v prid in si z njo pomagali do raznovrstne, čim bolj kompleksne in učinkovite pismenosti?

Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega.

Informacijska družba

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.

Digitalna informacija je ranljivejša od natisnjene.

Wikiji

Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti.

Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij.

Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije (splet 2.0). Družbo jim delajo blogi in drugi programi, ki jih uporabljajo socialna omrežja in jim je skupna možnost neposredne uporabnikove udeležbe pri produkciji informacij.

S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja.

V 19. stoletju je bilo za status kulturnega jezika nujno, da premore epsko pesnitev; Prešernov Krst pri Savici je leta 1836 izpolnil to zahtevo za slovenščino.

Konec 20. stoletja bi lahko rangirali narode po tem, ali imajo v svojem jeziku prevod »biblije našega časa«, operacijskega sistema Okna, ki je zagledal luč sveta 1981.

Slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so bili prevedeni »windowsi«; danes so Okna prevedena v več kot 56 jezikov, jezikovne pripomočke pa imajo za 137 jezikov.

Na lestvici jezikov na Wikipediji – jezike razvršča tudi po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti. Slovenščina je trenutno okrog 40. mesta.

Na svetu je več jezikov, nekako 6500.

Na Wikipediji je 290 jezikov (obstaja 290 nacionalnih Wikipedij, 533 jezikov pa čaka na vstop).

Delež Wikipedije v angleščini je 13 % in pada. Pri uporabi še vedno prednjači angleška (54 % klikov), sledijo japonska 10 %, nemška 8 %, španska 5 %, ruska 4 %, francoska 4 %, italijanska Wikipedija – 3 %.

Slovenska Wikipedija, ki obstaja od leta 2002, eno leto za angleško, je leta 2016 presegla 150.000 gesel.

V dobrem desetletju se je registriralo 125.000 slovenskih uporabnikov, tj. takih, ki so želeli Wikipedijo urejati, to je 6 % populacije.

Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva', za katero se nadejamo, da bo nekoč nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo, znano pod imenom copyright.

Creative commons pa prevajajo z »ustvarjalna gmajna«.

Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje.

Avtor

Do nastopa t. i. interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja je bila veda komunikacije večidel usmerjena k avtorju.

Duševni profili slovenskih preporoditeljev (Ivan Prijatelj) ali Levstikov duševni obraz (Anton Ocvirk).

Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu.

Demonstrativna publikacija te faze je knjiga Lirika, epika, dramatika, ki so jo napisali Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi, večji projekt pa je bila serija zbornikov Obdobja, slogovne, verzološke in naratološke razprave in knjige.

V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Od tod študije o trivialni literaturi.

Ni več pomembno besedilo »kot tako« (samo po sebi, an sich), ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega.

Seveda meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali, kot je temu rekel Ivan Cankar, »za narodov blagor«.

Znanost je po definiciji v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razumeti delovanje nekega segmenta sveta. Znanstvenik na tej podlagi oblikuje določena predvidevanja (napovedi, hipoteze, teze), ki jih z eksperimentom ali opazovanjem preveri

Obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) je taka skrajna, bolezenska oblika pisanja.

Zdi se, da je pri leposlovju (vsaj pri umetnostno stremljivem leposlovju) večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko (oz. ne samo) na vsebini poročila.

V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko.

Za znanstvene bodo štele objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij, ker so to pač edina mesta, kjer se znanost dogaja, kjer se znanstvene teze preverjajo in usklajujejo.

Za strokovne objave tradicionalno veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo.

Izbira jezika

Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v lingui franci angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini.

Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina. To seveda ne pomeni, da se je treba v slovenščino zapreti, nasprotno, naša naloga je, da spoznanja in vednost o slovenističnih rečeh razširjamo preko meja nacionalne filologije in preko meja jezika.

Strah pred tem, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih – kaj bi okolišili, recimo odkrito, v angleščini –, je vendarle pretiran. Angleščine je resda vedno več, vendar procentualno njen delež skupaj z deležem drugih tujih jezikov prav nič ne raste.

Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj.

Slavistična revija je objavljala tujejezične povzetke od 1950 dalje, 1970 so se jim pridružili še drugojezični izvlečki. Angleščina je kmalu prevladala nad deležem ruščine in nemščine in je danes skoraj edini jezik v teh dveh rubrikah.

Slovenska Wikipedija je zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih in spodbudila k vzajemnemu poseganju.

Gesla v slovenščini profitirajo, ko se zgledujejo pri tujejezičnih obdelavah iste teme, in v tujejezična gesla je mogoče mimogrede dodati informacije o slovenskem razumevanju stvari.

Izbira teme

Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema.

Druga kulturna izkušnja, je izkušnja z odločitvami tipa ali-ali.

V akademskem okolju izbiro teme narekujejo študentom asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorjem konferenc strokovni jubileji (obletnice rojstev ali smrti velikih predhodnikov, izidi pomembnih knjig), prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. moda.

Naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica raziskovanja. :)

Ni dobrih in slabih tem.

Projektni razpisi, navodila za doktorske kandidate in šolski kurikuli uporabljajo pojem relevantnosti (tehtnosti) izbrane teme. Financiranje bo prej zagotovljeno tistim temam, ki naj bi bile pomembnejše od drugih.

Obče je sprejeto stališče, da sta literatura v slovenščini in z njo tudi literarna veda nastali v 19. stoletju kot legitimacija samostojne nacionalne eksistence in da sta torej inštrument tega nacionalnega interesa.

Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev, česar pa za izrazito slovenske teme ni mogoče pričakovati.

Slavistična revija prednostno publicira razprave o slovenskem jeziku in književnosti in že zato v globalnem smislu ne more postati osrednja referenčna točka.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.

Po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) nam besedil ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem.

Sama digitalizacija in korektura nista dovolj, biti morajo tudi javno dostopna.

Z našo namero, da kvalificiramo čim več kompetentnih piscev (prepisovalcev in popravljavcev besedila), najbolj ustreza spletišče Wikivir, ki je od 2006, ko smo ga dobili, postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti.

Slovenščina je eden od trenutno 114 jezikov s takim repozitorijem oz. spletno digitalno knjižnico; 65 od tega je v svojih jezikih.

Usoda avtorstva

Avtorji pa imajo svojo zakonodajo, ki se celo razrašča.

Združujejo se v tako močne skupnosti, kot so Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencijo ...

Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo.

Soavtorstvo

Pravila obnašanja soavtorjev, bolje sourednikov, so na Wikipediji kar utrjena, oblikovala jih je izkušnja enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je bilo tudi skupinske narave.

Wikiknjige deklarativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati.

Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah v bistvu niso določena. V principu naj bi šlo za konsenzualno (soglasno) usklajevanje, kako je to videti v praksi, pa spoznavamo sproti pri pisanju tele Wikiknjige.

Teksti skupinskega avtorstva so pogosteje kot individualna avtorska besedila opremljena z licenco cc, ki takega atavističnega odnosa do intelektualnih proizvodov ne podpira.

Objavljanje

Koncept avtorstva torej ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem.

Z internetom se je rodil nov pomen izraza »postaviti besedilo«.

Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto. Če je to mesto poznano kot občilo, kot medij, ki je zainteresiran, da postavljeno pride pred oči čim več bralcem, potem postaviti pomeni hkrati tudi objaviti.

Če spletna domena, na kateri tiči dokument, nima izrecne prepovedi indeksiranja map (directory listing), spletni roboti (web crawlers) dokument indeksirajo in ga pokažejo med zadetki, če le uganemo zaporedje nekaj besed iz njega.

V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi.

Najbolj prispeva k vidnosti postavitev na močno obiskovano mesto, kot je spletni časopis, blog ali forum, oglašanje na takem mestu in vključitev v kazala na takih mestih.

O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca. Če je bilo tja postavljeno z namenom, da bi ga prebralo čim več ljudi, in je tudi ustrezno opremljeno (s ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala, reklamiranjem na forumih in v iskalnikih), potem gre nedvomno za objavo.

Množični um ali pametna množica

V socialni teoriji obstaja vrsta izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti, nekateri imajo status terminov, drugi so zgolj v sinonimni rabi: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest ...

Angl.: collective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, social mind, collective intelligence, group intelligence, collaborative intelligence, knowledge sharing, collective wisdom, smart mob 'pametna drhal', virtual crowd 'virtualna množica'...

Wikipedija s svojimi 290 jeziki spominja na babilonski stolp, s to razliko od bibličnega, da je prvič v zgodovini v njej zagotovljena primerljivost znanja in da orodje naravnost kliče k njegovi izmenjavi, tj. prevajanju in prirejanju kvalitetnih gesel v druge jezike.

V enciklopedijah so bile informacije razporejene po abecedi ali drevesno.

Abecedna razporeditev je pomenila osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja in je asociirala na mozaik, kalejdoskop ali krpanko; Wikipedijin logo v obliki globalne puzzle nadvse ustreza tem asociacijam.

Verbalne in vizualne informacije so v geslih vključene v okolico preko dveh poglavij: preko kategorizacije v Kategorijah se določa njihovo mesto v hierarhiji znanja, v poglavju Glej tudi pa so nanizana sorodna gesla po asociativnem principu.

Hudo je množični um kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier.

Kritike bi moralo biti deležno pravzaprav tradicionalno avtorstvo, ki je bolj kot etiki javnega dobra zavezano zaščiti avtorskih privilegijev.

Množica se je pojavila kot relevantna socialna kategorija šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju, ki pa so se sredi 20. stoletja izrodila v totalitarizem (fašizem, nacizem, komunizem) in birokratizem.

Centralizirano odločanje se je umaknilo sodelovalni komunikaciji, današnja množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev.

Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini pravi crowdsourcing, v slovenščini bi mu ustrezal neologizem množičenje.

Avtorske licence

Rezultat pisanja je besedilo.

Besedilo definirajo ali opisujejo stroke različno.

Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice.

Zakonodaja je izhajala iz izkušnje z natisnjenimi besedili in njihovim prometom in je za nove raznolike forme intelektualne proizvodnje v informacijski družbi vedno težje uporabna.

Creative commons

Creative commons (termin se v slovenščino posrečeno prevaja z 'ustvarjalna gmajna') je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), v kateri temelji copyright.i

Izhaja iz svobodne kulture (free culture). Pojem je uveljavil Lawrence Lessig.

Namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov.

Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji.

Priznanje licenc cc so naslednje:

1.) Priznanje avtorstva (attribution – BY),

2.) Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA),

3.) Nekomercialno (non-commercial – NC),

4.) Brez predelav (no derivative works – ND).

Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni.

Licence cc redno uporablja medijska hiša Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si, avtor tele knjige pa za skoraj vse svoje besedilno, fotografsko in video gradivo.

Opremo revij z licenco cc zahteva tudi direktorij prostodostopnih znanstvenih revij DOAJ, med katerimi je npr. tudi Slavistična revija.

Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja.

Copyright

Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (sem spadajo tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd.

Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela.

Informacije imajo seveda tudi svojo materialno dimenzijo, vendar je ta zelo v ozadju in se njen delež v razmerju do nematerialne »vsebine« zmanjšuje: knjiga na 1000 straneh ima še kako nezanemarljivo materialnost.

Po avtorski zakonodaji izvirno delo znači vsaj minimalna količina kreativnosti.

Bibliografski podatki niso zaščiteni, lahko pa je zaščitena njihova posebna ureditev.

Mirno lahko kopiramo koledarje, merske tabele, cenike ipd.

Zunaj avtorske zaščite so lahko tudi dela, ki niso izrecno opremljena z znakom avtorske zaščite ©.

Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi.

Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi.

Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi.

Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji.

Digitalna knjižnica Slovenije za gradivo, ki še ni v javni lasti, omejuje uporabo tako, da je dostopno samo z računalnikov znotraj inštitucije.

Med avtorske pravice gre pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik.

Ločiti je treba prodajo dela od prodaje avtorskih pravic. Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju.

Uporaba kolegovega učnega materiala v razredu brez avtorjevega dovoljenja je prav tako kršitev avtorskih pravic.

Bralec

Prosti dostop

Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko »prosto dostopne«.

Zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna.

Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.

Velika mednarodna spletišča sploh ne diskriminirajo slovenščine. Vključenost slovenščine in lokalnih kulturnih posebnosti simbolizirajo pri Googlu npr. dudli s slovenskimi motivi.

V »besedno umetnost«, ki je predmet strokovne komunikacije, vstopajo internetne prakse zadržano in z zamudo, tako tudi pričakovanje njene zastonjske dostopnosti.

Tudi znanstvene in strokovne objave s področja literarne vede so bile praviloma kupljive.

EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila.

Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od 90. let 20. stoletja dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo.

Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content).

Vsebino (informacije, besedila), ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje.

Slovenci smo v zadregi z ločevanjem med izrazoma prost (free) in odprt (open), saj angleški open običajno prevajamo s prost in ne z odprt.

Med izrazoma poskušajo razlikovati pri projektu Open Access Slovenia. Prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, odprti dostop (libre OA) pa brezplačno dostopnost besedila na spletu.

Objave na Wikimedijinih spletiščih so vse dostopne na način, kot ga opisujeta licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL, torej gre za pravi prosti dostop.

Sivi dostop poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov.

Hibridni dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije; večinoma velja to za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost.

Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.

Platinasti prosti dostop pa označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen; ta oznaka se najbolje prilega značaju slovenskih znanstvenih objav na spletu.

Prostodostopne revije najdemo npr. v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka.

Akademske inštitucije, ki delujejo v duhu prostega dostopa, se vpisujejo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies).

Založbe

Pisci člankov za Wikipedijo vemo, da vse, kar napišemo v spletno enciklopedijo, takoj postane javna last.

Repozitorji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti.

Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi.

Podatki o citiranosti se lahko zelo razlikujejo od podatkov o branosti.

Meriti se da obisk vsake spletne strani. V ta namen vgradimo vanjo katerega od zastonjskih števcev dostopa, če pa smo zahtevnejši, vgradimo vanjo skript za Googlovo analizo.

Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.

Princip prostega dostopa je v soglasju s principom volonterskega prispevanja in v opoziciji s profitno usmerjenim (profit based) objavljanjem.

Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja. Zavest o možnih bralcih iz drugih disciplin in laikov narekuje poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa.

Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja.

Odprtega značaja je spletni forum SlovLit (1999-), ki z blizu 800 informacijami letno in enim sporočilom dnevno kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo v 1650-članski slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti.

Objave (napovedi dogodkov, kazala novih izvodov revij in knjig, komentarje, polemike itd.) prispevajo prijavljeni ali neprijavljeni pošiljatelji zastonj, volonterska je tudi redakcija (izbor, združevanje, krajšanje in preformatiranje) sporočil. Forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije.

Varovanje zasebnosti

Na dveh pravnih področjih je sabotaža sodobne informacijske družbe še posebej boleča, to sta slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov.

Napako delamo z enačenjem skupnega in javnega.

Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev podatkovnih zbirk.

Kredibilnost

Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti in to velja tako za tiskane kot spletne objave.

Danes smo prisiljeni samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav.

Preverjamo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje – ne glede na to, ali gre za objavo na papirju ali na spletu.

Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana.

Če je nekdo mojster za eno področje, ga to nikakor še ne kvalificira za zaupanja vredne izjave na drugem področju.

Za pisca, ki v stroki ni doma oz. ni doma na profesionalen način, rečemo, da je amater ali diletant.

Mlajši avtorji imajo sicer manj življenjskih izkušenj, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu, o katerih se starejšim ne sanja.

Aktivizem

K spremembi v dojemanju znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno znova zmoti raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno.

Na literarnovednem terenu alternativnih razprav ni bilo težko identificirati: literarna besedila so uporabile samo za zgled in pisci niso bili v prvi vrsti literarni zgodovinarji, ampak filozofi, sociologi, psihoanalitiki itd.

Z večdesetletnim zamikom se ameriška ideologizacija naseljuje tudi v slovenskem akademskem prostoru.

Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist.

Med drugo vojno so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu.

Biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv.

Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje, ki dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše.

Izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti.

Socialnih omrežij ne moremo počez označiti za artikulacijo socialne enakosti, so pa velik korak v pravo smer in so radikalno drugačni od oblik socialne dominacije in izkoriščanja v industrijski družbi 19. stoletja, ki je narekovala strategijo nepomirljivega socialnega boja.

Avtorstvo

Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco.

Po eni strani inštitucija podeljuje legitimiteto njegovim objavam, saj domnevamo, da inštitucionalni okvir omejuje avtorjevo samovoljo: inštitucije namreč ne zaposlijo kar vsakega, ampak samo tiste, ki so se s svojim delom, kooperativnostjo, lojalnostjo in podobnimi krepostmi že izkazali.

Po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine in ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov.

Tudi starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani. Za dobro uležane spise domnevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva.

Nekritično prepisovanje od njih pripelje samo do razmnoževanja napak, zato je treba stare dokumente nujno primerjati s tistimi objavami, kjer informacijo lahko ves čas ažuriramo, to pa je seveda informacija na spletu, zlasti na Wikipediji.

Izločitev nepreverjenih senzacionalnih »odkritij« večinoma ni težka. Dovolj je že preveriti mesto objave.

Včasih se meja med strokovno ekspertizo in laičnim navdušenjem zabriše in ponaredkov ni prav lahko odkriti.

Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.

Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. Pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov in knjig ...

Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete.

Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije.

O objavi slej ko prej odloča urednik in ne recenzent.

Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami.

Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka. Neodvisni ocenjevalci naj bi jamčili, da pri presojah ne bi prihajalo do nepotizma, tj. preferiranja prijav prijateljev in sorodnikov.

O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje.

Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh.

Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem.

Pravopis

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa.

Ločila

Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično.

Dolgi pomišljaj pride v poštev redko, le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše. To se zgodi v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene.

Nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo med povedmi, ne pa znotraj povedi.

Drugi tak indikator so narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih.

Tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd.

Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka.

Pri piki ni velikih dilem.

Pravopis se spreminja, zato po njegovi rabi lahko sklepamo na starost pisca.

Velike začetnice

Kako bomo pisali naslove kolon ali vrstic v tabelah: z veliko ali z malo začetnico?

Priporočilo gre v smer velike začetnice.

Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena.

V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje.

Drugo

Spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka.

Digitalna pismenost

Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam. To pomeni, da brez računalnika ne bo šlo.

Formati besedil

Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

1) txt pomeni golo besedilo 2) doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo 3) htm ali html je spletno besedilo 4) pdf je natisljivo besedilo 5) besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic.

Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx.

Avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil in zlorabil, se radi odločajo za format pdf, ki je namenjen oddaji v tiskarno.

Besedilo v wikijih

Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi, lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni, in ga na koncu prenesemo na wikistran.

Najbolj preprosto se je oblikovanja besedil na wikijih učiti ob zgledih. Kadar mi je kakšna stran všeč, kliknem na zavihek Uredi, si ogledam, kako je narejena, in potrebne ukaze prekopiram v svoje besedilo.

Vaje v wikijih

Besedila v wikijih se znajdejo v privzetem formatu. Vsi odstavki dobijo enako obliko.

Napako v zgodovini strani odpravi z enim klikom na možnost razveljavi na koncu vrstice s svojim ponesrečenim vnosom.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo.

Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave.

Posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. na Googlovem spletišču Drive), ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno in si jih je mogoče ogledati, če v meniju izberemo to možnost.

Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne.

Avtorji in uredniki, ne uporabljajte za vnos popravkov formata pdf! Ta format namreč ne omogoča udobnega popravljanja besedil in tudi možnosti samodejnega upoštevanja popravkov nima.

Navajanje

Srce humanistične znanosti je »citat«, reprodukcija plus navedba vira.

Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo, in nam vendar omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja.

Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina.

Čemu sploh citiramo

Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more.

Garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo, »šolo« znotraj stroke, avtorjevo osebno obzorje. Z njim avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, s tem tudi svojo intelektualno superiornost, in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki naj olajša razumevanje in poveča njegov učinek.

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti.

Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja.

Romanopisci tega ne počnejo, v publicistiki je manj pogosto in veliko manj formalizirano, v vsakdanji govorici, zlasti v zvrsti opravljanja, je sklicevanja sicer veliko, vendar so sklici nedokumentirani (relata refero).

Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk.

V 80. letih letih 20. stoletja, ko so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti.

Princip proste dostopnosti znanja je v načelni opreki z veljavno avtorsko zakonodajo, poznano pod imenom copyright, ki je fokusirana na avtorja in ki v prvi vrsti pazi na to, da se kdo ne izmuzne plačilu za uporabo avtorskega izdelka.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega.

Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku.

V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %, ampak tega nihče zares ne meri.

Preverjanje virov je dandanašnji veliko enostavnejše kot nekoč.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave.

Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst, iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti.

Obrat se je že začel: manifest digitalne humanistike se leta 2009 zaklinja, da »kopijo ceni bolj kot original, pač v skladu z etimološkim pomenom besede copia 'obilje', 'blagostanje'.«

Plagiatorji so preleni, da bi plonkali iz natisnjenih knjig – udobneje jim je kopipejstati s spleta –, in so preleni, da bi najbolj zaznamovane besede (arhaizme, avtorsko specifične izraze) zamenjali z drugimi.

Huje je, kadar plonkanje ni oblika lenobe, s kakršno imamo izkušnje pri študentskih referatih in diplomah, ampak načrtna strategija oz. sistematično prilaščanja tujega, kar se včasih dogaja med akademskimi kolegi.

Zahteva po izvirnosti ne velja samo v literarni vedi, temveč bremeni tudi odnose na literarni sceni.

Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki.

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.

Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus.

O citiranosti slovenskih več kot 13.000 raziskovalcev se je mogoče poučiti preko povezave Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in v Sicrisu.

Segment slovenske literarne vede šteje nekaj čez 200 raziskovalcev.

Znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.

Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij, prvi in najbolj poznan pa je bibliografski servis Thomson Reuters.

Ta IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI in družboslovnem SSCI, ne pa tudi v humanističnem AHCI.

Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo.

Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin.

Znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF, ki je bil vpeljan s čisto drugačnim namenom, tj. knjižnicam pokazati na najbolj odmevne revije v strokah.

Dvomi v faktor vpliva kot merilo kvalitete člankov so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani.

Slovenske znanstvene revije

Seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše in v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU, Studia mythologica Slavica, Knjižnica, Phainomena, Acta Neophilologica, Traditiones, Slavia Centralis (Maribor), Verba Hispanica.

Citatni slogi

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega.

Glavni citatni stili naj bi bili:

APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski.

V grobem se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes.

Čikaški je prepoznaven po tem, da letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih.

Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti.

Največja težava vseh pa je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje.

Čikaški citatni stil postane neroden, kadar publikacija nima avtorja, kadar je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih, in se moramo odločiti, ali bomo v kratkem sklicu v besedilu namesto avtorja navedli urednika ali prvo besedo naslova, katero izmed letnic in kako bomo označili zvezek.

Tehnika citiranja

Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata.

Kazalka je lahko v obliki:

opombe, kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju), neposredne povezave na vir.

Opomba bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Opombe

Svojčas so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval.

Postopna prevlada čikaškega sloga, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave, je postavila eksistenco opomb z bibliografsko vsebino pod vprašaj.

V Novi pisariji so opombe čisto na koncu; tam je njihovo standardno mesto v vseh wikijih.

Za tiskano obliko Nove pisarije je bilo treba opombe na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne.

Kratki sklici

Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'.

Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to staro humanistično prakso opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo.

Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije.

Uredniško poenotenje navajanja literature odvzame članku nekaj njegove avtorske avtentičnosti, je pa nujno potrebno, če naj bo publikacija videti urejena in s tem vredna zaupanja.

Označevanje navedkov

O tem je dovolj informacij v Praktičnem spisovniku!

Od kod vse citiramo

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ...

V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih.

Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Za bogatejše besedišče

ALINEA: točka/vrstica/element v naštevalnem seznamu
IKT: informacijsko komunikacijska tehnologija
STROKOVNA PERIODIKA: serija strokovne publikacije (npr. Slavistična revija)
OCR: optično prepoznavanje znakov
AD HOC: posebej za ta primer, v ta namen
LUDISTI: uporniki proti strojem, industrializaciji
AMIŠI: pripadniki anabaptistične veje protestantske krščanske verske skupnosti
KONCEPT: zasnova, ideja
PARADIGMATSKA SPREMEMBA: temeljna sprememba z daljnosežnimi spremembami
EGALITARIZEM: politična teorija ali gibanje, ki zanika veljavnost naravnih in socialnih razlik med ljudmi, prizadevanje za enakost
KREDIBILNOST: verodostojnost
OCR: optični bralec znakov (angl. Optical character recognition)
CITATOMANIJA: -e ž (ȋ) nav. slabš. nagnjenost k prekomernemu citiranju: njegovo pogosto citiranje meji že na citatomanijo
INERCIJA: -e ž (é) 1. knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost: boriti se proti inerciji; družbena, duhovna inercija 2. fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti; vztrajnost: zakon inercije; pren., knjiž. inercija stare miselnosti; njuna zveza je trajala samo še po zakonu inercije

8. oktober

Ko na koledarju okvirček postavimo na 8. oktober nam do konca leta preostane le še 84 dni (vsaj tako pravi Wikipedija). Toda trenutno nas ne zanima, koliko dni je še do 1. januarja, toda kaj vse se je v preteklosti zgodilo na, vsaj zame, najboljši dan v letu.

SLOVENIJA

Rojstva

1826 - Luka Svetec, slovenski jezikoslovec, pesnik, pisatelj († 1921)
1864 - Edo Šlajmer, slovenski kirurg († 1935)
1971 - Miran Pavlin, slovenski nogometaš

Smrti

1917 - Janez Evangelist Krek, slovenski teolog, duhovnik, sociolog, publicist, politik (* 1865)
1974 - France Kosmač, slovenski pesnik, scenarist, filmski režiser (* 1922)

SVET

Rojstva

1684 - Nicolas Pineau, francoski rezbar († 1754)
1807 - Harriet Taylor Mill, angleška filozofinja in feministka († 1858)
1848 - Pierre Degeyter, belgijski skladatelj († 1932)
1864 - Branislav Nušić, srbski dramatik vlaškega porekla († 1938)
1920 - Frank Herbert, ameriški pisatelj († 1986)
1873 - Ejnar Hertzsprung, danski astronom, kemik († 1967)
1890 - Heinrich Focke, nemški letalski konstruktor († 1979)
1895 - Juan Domingo Perón Sosa, argentinski predsednik († 1974)
1920 - Frank Herbert, ameriški pisatelj († 1986)
1939 - Paul Hogan, avstralski filmski igralec
1941 - Jesse Jackson, ameriški politik
1949 - Sigourney Weaver, ameriška filmska igralka
1965 - Matt Biondi, ameriški plavalec
1968 - Zvonimir Boban, hrvaški nogometaš
1970 - Matt Damon, ameriški filmski igralec
1985 - Bruno Mars, pevec

Smrti

1216 - Malik al-Zahir, emir Alepa, Saladinov sin (* 1172)
1286 - Ivan I., bretonski vojvoda (* 1217)
1317 - cesar Fušimi, 92. japonski cesar (* 1265)
1354 - Cola di Rienzo, italijanski (rimski) državnik (* 1313)
1647 - Christen Longberg, danski astronom, astrolog, matematik (* 1562)
1754 - Henry Fielding, angleški pisatelj (* 1707)
1880 - Magnus Brostrup Landstad, norveški pastor, pesnik (* 1802)
1904 - Clemens Alexander Winkler, nemški kemik (* 1838)
1909 - Naftali Herz Imber, judovski pesnik, sionist (* 1856)
1967 - Clement Attlee, britanski predsednik vlade (* 1883)
1973 - Gabriel Marcel, francoski dramatik, filozof (* 1889)
1992 - Willy Brandt, nemški kancler, nobelovec 1971 (* 1913)
2004 - Jacques Derrida, francoski filozof (* 1930)
2013 - Philip Chevron, irski pevec, kitarist in pisec pesmi (* 1957)

DRUGI DOGODKI

1856 - prične se druga opijska vojna
1871 - v Chicagu izbruhne hud požar
1906 - nemški frizer Karl Ludwig Nessler predstavi žensko trajno
1912 - začetek prve balkanske vojne
1918 - britanske enote vkorakajo v Bejrut
1939 - Tretji rajh priključi zahodni del Poljske in Gdansk k svojemu ozemlju
1944 - Britanske enote osvobodijo Korint v Grčiji
1982 - poljski parlament uradno razpusti sindikat Solidarność
1991 - v Sloveniji v obtok pridejo prvi tolarski boni
1991 - dan slovenske carinske službe - vzpostavljen je bil carinski nadzor Republike Slovenije na meji z Republiko Hrvaško
1991 - v obtok pridejo prvi hrvaški dinarji
2005 - potres v Kašmirju terja ok. 80.000 življenj

SlovLit 2017

O jeziku v šoli

Čanek govori o tem, da ni popolnoma nič narobe z različnim znanjem slovenščine ob koncu osnovne šole ali ob koncu mature. Poznavanje slovenščine je namreč odvisno od njene uporabnosti in učinkovitosti v določenem okolju ter seveda tudi od pedagogov v tem istem okolju.

O jezikovni pestrosti na Reki

Članek nam sporoča, da na Oddelku za slavistiko FF oktobra obeležujejo sedemdeset let ustanovitve lektorata za slovaški jezik na FF UL. Pri ZZ FF so ob tej priložnosti izdali monografijo Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani, posvečeno Andreju Rozmanu. Izšla je v zbirki Slavica Slovenica, v njej pa je zbranih dvajset razprav, ki se opirajo na raziskovalno področje jubilanta Andreja Rozmana. Slavnostna predstavitev in krst bosta potekala 11. oktobra 2017 ob 19.00 uri v Modri sobi na FF.

36. Simpozij Obdobja

Simpozij Obdobja je osrednje mednarodno slovenistično srečanje, ki se ga udeležujejo tako domači kot tuji jezikoslovci, literarni zgodovinarji in teoretiki. Simpozij spada med tradicionalne mednarodne prireditve Oddelka za slovenistiko in navadno poteka v prostorih glavne stavbe Univerze v Ljubljani, natančneje v Zbornični dvorani. Udeleženci vsako leto razpravljajo o določeni osrednji temi simpozija. Letos je bila to Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne.

Letos je potekal že 36. Simpozij Obdobja in sicer od 16. do 18. novembra 2017. S kolegicami smo se odločile, da se udeležimo enega izmed predavanj in si tako še ogledamo dvorano v kateri bomo čez dobra tri leta dobile diplome. Odločile smo se za predavanje z naslovom Ubeseditev Skalarjevega rokopisa in protestantska tradicija Majde Merše. Bolj kot samo predavanje mi je pozornost zbudila razprava na koncu. Resnično me je fasciniral širok spekter znanja, ki ga imajo udeleženci in ki ga lahko utemeljijo na različne načine, tako da na skoraj vsako vprašanje najdejo argumentiran odgovor. Želim si, da bo nekoč tudi moja glava vsebovala toliko podatkov, ki bodo vedno na voljo za tovrstne razprava in ne bodo le neka zaprašena informacija, ki je bila nekoč predmet zapiskov, izpitov ...

Spoznavni vikend slovenistov in slavistov

27. oktobra 2017 smo se slovenisti in slavisti odpravili v Radence v Beli Krajini na spoznavni vikend. Ljudje in praksa govorijo, da bolj kot stvar načrtuješ, več je verjetnosti, a bo šlo nekaj narobe in bo potrebno improvizirati. Imeli smo srečo (ali pa nesrečo), da se je zaplet zgodil že povsem na začetku, še preden smo prispeli do naše lokacije bivanja. Prevoz smo si organizirali sami z avtomobili in tako smo na cilj prihajali v tudi več kot eni uri razmika. Tutorji so spregledali odcep na avtocesti (njihov izgovor je bil, da so bili preveč zatopljeni v pogovor in petje, če jim kdo verjame) in se odpeljali do meje s Hrvaško. Drugi avto je zaradi zapore cest skozi center za nekaj ur obtičal že v Ljubljani, na večerni poti do našega CŠOD-ja pa so spotoma opravili še pogreb za nesrečno sovo, ki je pristala pod kolesi Cliota. Tretji avto, pa je najprej čakal na mestu, kjer naj bi se vsi skupaj zbrali in čez nekaj minut klicanja naokoli ugotovil, da to ni potrebno, da tja ne bo nihče prišel in se tako odpravil do Iga in nato po stari cesti do Kočevja. Le četrti avto tutork je do cilja prišel v dogovorjenem času in tako poskrbel za večerjo. Resnično moram pohvaliti organizatorje vikenda (tutorke in tutorje), ki so se zelo potrudili in nam, brucem, pričarali izjemen vikend, poln dogodivščin in koristnih nasvetov. Poskrbeli so za pravo razmerje delavnic in prostega časa, ter tako zagotovili, da nam nikoli ni primanjkovalo energije. Vrhunec vikenda pa je vsekakor slovenistična igrica Volkodlaki, zaradi katere smo odhod v posteljo in domov prestavili za kakšno uro ali dve. To je vsekakor igra v kateri moraš, če želiš dolgo igrati, uporabiti vse svoje sposobnosti prepričevanja in blefiranja, kar je nekaterim odlično uspevalo. Vsega lepega je enkrat konec in tako se je tudi naš čas na spoznavnem vikendu iztekel. Razšli smo se z okrepljenimi vezmi znotraj prvega letnika, s koristnimi poznanstvi iz vrst višjih letnikov in z obljubo, da bodo na programu decembrske tutorske čajanke tudi Volkodlaki.

Popotovanje iz Litije do Čateža

Petek, 10. 11. 2017. Ura kaže 5.00. Čaka me zaspana vožnja po razpokani cesti do železniške postaje v Ljubljani. Čutila so takoj bolj zbujena ko v avli zagledam kolegice in kolege. Vlak. Udobna vožnja v kupeju. Prihod v Litijo in naše popotovanje se je začelo. Že čez nekaj časa smo se ustavili v gostilnici, kjer smo si privoščili čaj oziroma kavo in manjši zajtrk. Nismo čakali da bi se naše telo preveč navadilo sedenja. Oditi smo morali naprej. Čakala nas je dolga pot, ki nas je vodila mimo travnikov, skozi vasi, skozi gozd ... Ura se je bližala tretji popoldne. Naši želodčki, možgani in noge so vedno bolj uhajali k obljubljenemu kosilu. Končno prispemo na travnik pred hribčkom, vrh katerega že lahko zagledamo Čatež. Korak postane nekoliko lažji. V prijetni gostilnici nas čaka dobro kosilo ob katerem smo kar nekaj časa sedeli. Približala se je ura odhoda. Kar težko je bilo vstati in svoje noge prepričat v hojo do železniške postaje, ki je bila po temni in enolični cesti kar dolga. S pogovorom in petjem smo svoje misli odvračali od težkih nog, ki so nas na koncu le prinesle do postaje in na to do našega sedeža na vlaku. Tako se je naše popotovanje končalo. Zelo sem vesela, da smo se s kolegi in kolegicami skupaj odločili za to pot, saj je hoja s prijatelji veliko lažja, prav tako pa že pogledujem k naslednjemu popotovanju, ki se ga bom zaradi pozitivne izkušnje vsekakor udeležila.