NikaŽlindra

Domače naloge

1. DOMAČA NALOGA

Prepis in korektura podlistka Ribniška

2. DOMAČA NALOGA

Literatura in utopija

3. DOMAČA NALOGA

Popravljalci sveta: [1]

govorni nastop predavatelja dr. Mirana Hladnika v seriji Zgodil se je učitelj, TEDxParkTivoliED, hotel Slon, Ljubljana 3. aprila 2014

Pustiti svet biti ali ga popraviti?

Zdi se, da je težnja ljudi po kategorizaciji že od nekdaj prisotna v nas. Najverjetneje zato, ker nam grupiranje ustvarja umeten občutek notranjega nadzora nad svetom in ker je populacijo sedmih milijard ljudi preprosto potrebno razdeliti na manjše delce, da bi navidezno zmanjšali njeno težko predstavljivo obsežnost in tako skupek ogromnega števila različih ljudi s predalčkanjem približali našemu dojemanju.Glede na odgovor na naslovno vprašanje bi ljudi lahko razvrstili v dve kategoriji. V prvi se nahajajo tisti, ki se ravnajo po principu carpe diem, so s svetom zadovoljni in želijo svoje dni le čim bolj polno preživeti, tako kot junakinja romana Draga Jančarja To noč sem jo videl, v drugi pa se nahajajo tisti, ki menijo, da se da na tem svetu še veliko reči popraviti, izboljšati in izpopolniti. Med slednje bi lahko prištevali tudi vse nadobudneže Wikimedijinih spletišč, ki v novi paradigmi oz. v novem prostoru,ki nam nudi priložnost za kreativno poseganje v svet presegajo stare mejnike in utečene prakse, vrednote kapitalističnega sistema nadomeščajo s kooperativnostjo-soavtorstvom in kolektivnim pisanjem, zastonjkarstvom in voluntarizmom in tako postopno s posrednim popravljanjem "virtualnega" sveta, ki postaja naša resničnost, prispevajo k izgradnji repozitorija vsega, kar je vredno spomina.

4. DOMAČA NALOGA

O Slavistični reviji ...

Ob prejemu podarjene številke Slavistične revije sta se mi porodili dve misli in obe sta me navdajali s tako gorečim entuziazmom, kakor goreče rdeča je zunanja podoba Slavistične revije ali bolje rečeno časopisa za jezikoslovje in literarne vede. Prva misel se dotika ideje, da postopoma vstopam in postajam del skupnosti slavistov oziroma slovenistov, ki jim je revija prvotno namenjena, druga pa je prav tako povezana z občutkom pripadnosti, le da ta zadeva širšo narodno pripadnost Slovanom in vsemu slavističnemu, ki me preveva vsakič, ko prebiram slovita literarna dela ruskih književnikov, gledam češke filme,prisluhnem prijateljici-študentki slovakistike med učenjem, jem marlenko ali poslušam glasbo beloruske glasbene skupine Molchat Doma.

Specializirana strokovnoznanstvena revija je torej namenjena izključno slovenističnim in sorodnim slavističnim vedam, v njen se prepletajo tako literarnovedni kot jezikoslovni prispevki. Njena pestra tematika kaže na to, da je revija zasnovana širše humanistično.Izhajati je začela leta 1948, po mnenju prvega urednika Antona Ocvirka se je razvila iz potrebe po podrobnem razpravljanju o slovenski slovstveni preteklosti in besedi, saj tedaj slovenska literarna veda še ni ustvarila preglednega in dognanega orisa novejšega slovenskega slovstva. Prvi uredniki so že tedaj izpostavljal velik pomen stikov slovenske književnosti z ostalimi slovanskimi, kar se v reviji, glede na prisotnost dela člankov v cirlici, odraža še danes. Namen revije naj bi bil tako med drugim dograjevanje izsledkov tradicije v tesnem stiku s sedanjostjo. Revija je bila sprva zamišljena kot četrtletnik, a je nato izhajala v različnem obsegu. Od leta 1967 revijo izdaja Slavistično društvo Slovenije. Danes je njen glavni in odgovorni urednik Miran Hladnik.

5. DOMAČA NALOGA

Študij literarnovednega članka iz Slavistične revije

Anka M. Vučinić Gujić. Postmodernistični elementi v poeziji Jevrema Brkovića. Slavistična revija 64/1(2016). 61-69.

Ob listanju Slavistične revije in navideznem jadranju preko kopice ciriličnih črk in precej zahtevnih strokovnih terminoloških izrazov, se je moj pogled ustavil na članku Anke M. Vučinić Gujić, z naslovom Postmodernistični elementi v poeziji Jevrema Brkovića, ki sem ga vzela bolj podrobno vpogled.

Jevrem Brković je bil eden najvidnejših črnogorskih pesnikov in pisateljev 20.stol., znan predvsem po ostrih kritikah političnih nasprotnikov in drugih osebnosti iz javnega življenja Črne Gore. Leta 2018 je bil izvoljen za rednega člana Črnogorske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje literarno delo je prejel številne nagrade, med drugim Trinajstojulijsko nagrado, decembrsko nagrado, nagrado Društva črnogorskih pisateljev, nagrado Ratkovićevega večera poezije, listino Gorana Kovačića in nagrado za najboljše dramsko besedilo na Sterijinem pozorju, leta 2010 pa je prejel tudi status uglednega ustvarjalca.

V poeziji Jevrema Brkovića(1933) ni mogoče videti enotne umetniške paradigme. Opazno je povezovanje tradicionalnega in modernističnega , ki v posameznih segmentih prehaja v postmodernističo. Spajanje omenjenih treh slojev prispeva h gradnji nove tekstualnosti. Zaradi onemogočenega spoznanja totalitete v njegovi poeziji, se diferenciranost pesniških izpovedi izraža z uvajanjem historiografske meatafikacije in intertekstualnosti kot neločljivih odlik poetike postmodernizma. Pesnikovo ustvarjalnost vodi iskanje poetičnih pravil in kategorij, s čimer se približa stališču, da sta umetnik ali pisec postmoderne v položaju filozofa. Meje svoje poetike, in s tem tudi poetike črnogorskih postmodernih likov, pa avtor neprestano premika z uvajanjem novih, nestandardiziranih pesniških oblik in z izrazito motivno razvejanostjo. Pesniški genezi Brkovića je moč slediti v duhu interakcije umetnosti in ideologije, ki je značilna za postmodernizem. V njegovi poetiki se močno odslikuje želja po reinterpretaciji preteklosti, tako iz zgodovinskega diskurza, ki je njegova poetična dominanta prehaja na vodilne motive, ki izražajo bistvo človekove eksistence.

Postmodernistična intertekstualnost v Brkovićevi poetiki

intertekstualnost=lastnost literature, literarno delo oblikuje svoj pomen s pomočjo drugega literarnega dela (npr. Don Kihot se navezuje na vrsto viteških romanov in jih smešni, parodira) V Brkovićevem pesniškem ciklu Tajna večera se pojavljajo elementi parodije zaradi intertekstualne povezave s krščansko tradicijo in Svetim pismom. Reminescenca na svetopisemski motiv v omenjeni zbirki poezije je pesnikov način izražanja, kjer se neprestano prepletata kolektivni in osebni dogodek. Ironični in sarkastični podtekst neprestano razgrajuje kanonizirane zgodovinske resnice. Brković besedilo oblikuje kot fragment, vendar s prepletanjem svetopisemskega besedila in konteksta kaže, da v duhu postmodernizma sprejema intertekstualne odmeve, vendar njihovo moč kvari z ironijo. Protislovnost je v težnji, da bi preteklost naredil sveto in jo izpodbil tako, da z metajezikom in metatekstualnostjo povezuje pretekle dogodke z aktualnim zgodovinskim in družbenim trenutkom, s čimer daje črnogorski realnosti nove obrise. Prav ta pluralizem diskurzov daje izvirnost Brkovićevi poeziji. Vseh pet pesniških celot je napisanih v ostrem kontrastu npr. na eni strani so apostoli v izvirni krščanski misiji in pripravljenosti, da se soočijo z vsemi življenskimi negativnostmi, slikovito prikazanimi v obliki trnja in blata, na drugi strani pa so njihovi opoziti v vsakem pogledu, pesnik se izogiba njihovemu imenovanju, eksplicitno pa piše o njihovih delih. Celotna zadnja večerja je v celotnem ciklu negativno konotirana, je neprestan vir groze in strahu. Pesnik s pomembnimi premiki na sintagmatski osi ustvari avtentično paradigmatiko pesniških besedil. V četrti pesniški celoti avtor poskuša iz sveta ljudi pronikniti v svet živali, kjer opazi več skladnosti, pripravljenosti pomagati in možnosti obstoja. Z uporabo posebnih metričnih konstruktov in verznih preskokov pesnik doseže poseben estetski in idejni učinek. Optimistični obrisi se kažejo v prikazu potomcev, sina, ki je podoben očetu. Peta pesniška celota je polna ironije, ki prehaja v sarkazem. Apostola v pesnikovem ciklu čaka v nasprotju s Svetim pismom drugačna usoda. Tu ni prisotne enotnosti in koherentnosti subjekta, iz decentrirane perspektive se ustvarja heterogenost videnega. Gre za postmoderno igro izpovedi in konteksta, v kateri je bralec poklican, da pod vprašaj postavi svojo običajno gotovost glede pomena. V postmodernističnem duhu pesnik torej ne pošilja jasnih signalov, temveč motive problematizira in na tak način bralca privede do vprašljivosti. S pomočjo metafikcijske samorefleksivnosti pesnik odkria resnice, ki so družbeno, zgodovinsko in ideološko pogojene. Za postmodernističen način je značilno tudi, da pesnik najprej sprejme možnost obstoja humanističnega subjekta, nato pa isto možnost v naslednjih verzih izpodbija. Pesnik se izogiba sprejetju kakeršnegakoli etičnega stališča in bralcu prepusti, da sam oblikuje svoje mnenje. Brković se približuje postmoderni poetiki s tem, da poezijo umesti v širše diskurzivne kontekste in naredi odklon od esencializiranja književnosti in njenega jezika. Njegov način nakazuje, da ima njegova poezija ideološko podlago, ki določa možnost proizvajanja pomena. Pesnikovo ustvarjanje je v primerjavi besedil z drugimi besedili in v primerjavi jezika z njegovimi referenti izredno originalno. Sposoben je razpršiti narativno sestavljenost treh časov , ki jih ponovno afirmira na postmodernističen način.

Postmodernističen historizem

historizem=poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev Historiem se zrcali v pesnikovi zbirki Dukljanske molitve. V njej pesnik predstavi kronološki pregled ustanoviteljev naroda in med drugim v njej izpovedal tudi svojo notranjo bolečino v težnji, da bi odkril prazačetke svojega naroda, ki so jih skozi zgodovino pogosto izpodbijali. Z vzpostavljanjem pomena s pomočjo palete klasičnih in arhaičnih tradicij pa pesnik ustvarja novo umetnino. Intertekstualnost v pesnikovi historiografski metafikciji krepi besedilno sporočilo. Reminescenco na zgodovinske osebnosti kot so bizantinski cesar Konstantin Porfirogenet, knez Vojislav, Beloj, itd. in toponime, med katerimi se najdejo Prapratno, izgubljena prestolnica Duklje,..spremlja kritična ironija. Pesnik se v postmodernističnem duhu vrača k zgodovini, vendar problematizira našo celotno predstavo o zgodovinskem znanju. Preteklost svojega naroda vključuje v svojo poezijo, a hkrati kaže tudi na nestabilnost tradicionalno enotne identitete. Zvezo med sedanjostjo in preteklostjo uporablja, da bi prikazal partikularnost preteklih dogodkov. Pesnik ustvraja poseben sistem, v katerem imajo znaki, ki vzpostavljajo zgodovinsko besedilo, reference, ki se ne spreminjajo. Pesnik v obliki nadosebnega kaže stalno težnjo po preseganju osebnega v korist kolektivnega. Vedno, kadar govori o svoji usodi, ima v mislih svoj narod skozi stoletja tj. "razdejane utrdbe v Duklji in v meni". Pesnikov poskus pronicanja v svoje korenine se odraža v močni narodni pripadnosti Duklji in vsemu dukljanskemu, med drugim tudi v duhovnem iskanju Praprotne, izgubljene prestolnice Duklje in nenazadnje močni želji, da bi vse to prinesel v naš čas. Vendar pa vsi ti pojmi - subjektivnost, intertekstualnost, referenca, ideologija - sestavljajo podlago za problematizirane odnose med zgodovino in fikcijo v postmodernizmu. Glede na že tekstualizirano zgodovino, pesnik s historiografsko metafikacijo povezuje reference in lastno percepcijo. Pesnik vgrajuje zgodovinske podatke in gradi tudi lasten pesniški svet. Refleksije o zgodovinskih dogodkih so za Brkovića literarna izhodišča za preizpraševanje o usodi svojega naroda s ciljem povezovanja z aktualnim trenutkom. Pesnikov dialog z zgodovino lastnega naroda je Brkovićeva literarna preokupacija. Ker preteklost spoznavamo z oddaljenosti, nas ironija ščiti pred nostalgijo, ker nam odvzame spoznanje, da je bil to čas boljših vrednot. Pesnik v svoji poeziji povezuje sedanjost in preteklost, da bi bralcu približal ustvarjanje kulture dukljanskega naroda in pojasnil njen smisel. Postmoderna umetnost samozavestno priznava, da je ideološko obremenjena zaradi svoje predstavljalne in pogosto narativne narave. Historizem je kot postmoderna komponenta globoko inkorporiran v pesniško besedilo, kajti zgodovinsko dejstvo je, da je kralj Bodin v času vladanji Duklji doprinesel državni in teritorialni zenit, po njegovi smrti pa je moč Duklje upadala zaradi pogostih državljanskih vojn in notranjih nemirov, ki so jo dokončno pokončali. Pesnik s pomočjo sanj povezuje zgodovinske podatke in fikcijo ter tako bralcu ponudi vpogled v neizogibnost padca dukljanskega kraljevega rodu, ki ga dočara z ikoničnimi znaki kot so: rušitelji, krokarji, prah in pepel, krvave sablje,...Pesnik ugotavlja, da človek ne more usmerjati makrokozmosa in da je zgodovinska usoda Dukljancev pogojena z voljo Vsemogočnega. Tukaj zaznamo tudi besedno igro, ki je hkrati pesnikov krik v želji, da bi se ohranila nacionalna identiteta: "Smo, a nismo, nismo, a smo, in tako/ vekomaj". V nekaterih delih lahko opazimo paralelizem Brkovića in Homerja, saj tako kot slednji v Iliadiv heksamtru prikaže, da je usoda Trojancev in Ahajcev v rokah bogov, tudi Brković skozi razmišljanja ostarelega rapsoda v dolgem verzu spremlja upadanje dukljanstva. Antični slog se odslikuje tudi v uporabi ukrasnih pridevkov, še posebno v opisu ženskih literarnih oseb. V poslednji uri pesnik navaja vstop Dukljancevv "prostranstvo tople teme in dolge pozabe" in v krščanskem duhu prosi, naj ohranijo duhovni mir. Pesnikova mračna vizija se odraža tudi v domnevanju moralnega padca in duhovnega popačenja. Epilog pesniškega besedila ima zgodovinsko podlago, ki se konča s koncem dukljanske državne neodvisnosti. Nasprotje med preteklostjo in slutnjo tistega, kar se bo zgodilo, vsebuje zgodovinsko dramo nekega naroda, določanje kronotopa pa je pesniko poskus, da bi preteklost revitaliziral z novega vidika. Po tezi Jurija Lotmana Jevrem Brković kaže, da prepletanje različnih slojev prispeva k idejni pomembnosti pesniškega opusa.

Poezijo Jevrema Brkovića zaradi prepletanja modernističnega sloja in globoke navezanosti na tradicijo in lastne korenine le stežka jasno umestimo v določeni umetniški kanon. Članek, ki je del raziskovalnega dela je bil zato bolj usmerjen k odkrivanju pesnikovih metamorfoz in razvojne poti od modernističnega stališča k prehodu v postmodernizem. Globoko ukoreninjena komponenta Brkovićevega ustvarjanja daje njegovi poeziji tradicionalističen ton, vendar pa je, preizprašana z različnih časovnih in aksioloških perspektiv, omogočila inkorporacijo postmodernistične historiografske metafikacije in intertekstualnosti. Parodični kontekst kot postmodernistična konstanta prispeva k ustvarjanju poetične energije, ki izhaja iz simbiotičnega odnosa med pesnikovo osebno dramo in kolektivno izkušnjo.

6. DOMAČA NALOGA

Predstavitev literarnega zgodovinarja in zgradbe njegove strani na Wikipediji

Alenka Žbogar je slovenska literarna zgodovinarka in pedagoginja, rojena 26.1.1971 v Kranju. Diplomirala je leta 1996 na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenščine ter primerjalne književnosti in literarne teorije. Poučevala je na srednji ekonomski šoli v Kranju, leta 1998 pa se je kot mlada raziskovalka zaposlila na Filozofski fakulteti. Magistrirala je leta 2000 na temo Učbeniki za književnost za strokovne in poklicne šole, doktorirala pa tri leta kasneje z doktorsko disertacijo Sodobna slovenska kratka zgodba in novela v literarni vedi in šolski praksi. Docentka za slovensko književnost je postala leta 2004, leta 2015 pa izredna profesorica za didaktiko slovenščine. Na oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani je vodila vaje iz Uvoda v študij slovenske književnosti, nato pa iz literarne teorije in didaktike književnosti. Predavala je literarno teorijo, sodobno slovensko dramatiko, sodobno slovensko kratko prozo, dandanes pa se predvsem posveča didaktiki književnosti. Na novo je izoblikovala predmete Uvod v literarno teorijo, Sodobna slovenska kratka proza, Književnost za šolsko rabo in Kompetence pri pouku književnosti. Gostovala je tudi na Indiana University in predavala na celovškem inštitutu za slavistiko. V št. l. 16/17 in 17/18 je bila predstojnica Oddelka za slovenistiko FF UL. Je članica Predmetne razvojne skupine za slovenščino na Zavodu RS za šolstvo in članica maturitetne komisije za slovenščino na splošni maturi.Vodila je ciljno-raziskovalni projekt Slovenska in evropska kulturna literarna dediščina – pravljice v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu od vrtca so srednje šole, v katerem sodeluje več različnih fakultet. Deluje tudi kot urednica in objavlja doma in v tujini in tako dejavno sooblikuje mednarodne znanstvene konference, je avtorica znanstvenih, strokovnih člankov, kritik in ocen s področja sodobne slovenske kratke proze in didaktike književnosti. Leta 2007 je izšla njena knjiga Kratka proza v literarni vedi in šolski praksi, leta 2013 pa Iz didaktike slovenščine. Je (so)avtorica učbenikov za književnost v osnovnih in srednjih šolah ter recenzentka učnih sredstev.

Wikipedijsko stran omenjene literarne zgodovinarke je prvi oblikoval uporabnik z imenom Klemen Kocjančič, leta 2006, pod datumom zadnjega urejanja strani pa je naveden 11. julij 2021. Skupno število urejanj strani je 56, stran ima manj kot 30 spremljevalcev, v zadnjih tridesetih dneh pa si jo je ogledalo 15 uporabnikov. Zgradba strani je podobna zgradbi katerekoli druge osebe, predstavljene na Wikipedijinih spletiščih. Na začetku poleg imena in priimka najdemo ključne oznake dotične osebe, kot so datum in kraj rojstva ter profesija, ki so modro obarvane in nas s klikom nanje popeljejo do drugih wikipedijskih strani, v skrajnem desnem zgornjem kotu so v kvadratu ključni podatki osebe (datum in kraj rojstva, državljanstvo, poklic)skupaj s sliko, v našem primeru Alenke Žbogar, še bolj nazorno predstavljeni. Nadaljnji opis je razdeljn na več poglavij in podpoglavij, kot so življenje in delo, izbrana bibliografija(+ učbeniki), iz ocen in glej tudi, kjer najdemo povezave do drugih spletnih strani, ki nam prav tako nudijo podatke o Alenki Žbogar, v skrajnem spodnjem okviru pa naletimo še na kategorije, v katerih so praktično ključne besede povezane s predstavljeno osebo (npr. rojeni leta 1971, predavatelji na Filozofski fakulteti v Ljubljani, slovenski literarni zgodovinarji,...)

7. DOMAČA NALOGA

Sloj dogajališč slovenskega romana na Geopediji

Na interaktivni spletni strani Geopedia.sisem pod slojem dogajališč zgodovinskega romana, v okolici svojega domačega kraja našla zabeležena tri literarna dela, ki naj bi se torej dogajala v neposredni okolici Ribnice, in sicer Triglavski kralj,s podnaslovom Črtice iz življenja župnika Jakoba Aljaža(1994), avtorja Ivana Sivca, zgodovinsko povest iz 16. stol., z naslovom Luka Vrbec(1890), ki naj bi jo napisal Franc Jaklič ter zgodovinsko povest istega avtorja z naslovom Zadnja na Grmadi(1925).

8. DOMAČA NALOGA

Lektura wikipedijskega članka

Medena dežela

9. DOMAČA NALOGA

Register kulturne dediščine

V bližini mojega kraja se nahajajo ...

Sodražica

• Nova Štifta - arheološko območje, Marijino vnebovzetje (Arheološko območje obsega vzpetino s cerkvijo, Jernej Pečnik je tu dokumentiral prazgodovinsko naselbino. Položaj terena, kljub delni recentni preoblikovanosti, potrjuje Pečnikove notice, a so potrebne raziskave)
• Nova Štifta - cerkev Marijinega vnebovzetja (Cerkev stoji na obronkih Velike gore, jugovzhodno nad vasjo Nova Štifta. Poudarjena je z markantnimi lipami pred župniščem. Romarska cerkev centralnega tlorisa z zunanjim arkadnim obhodom. Grajena med 1641-1671, z bogato opremo (zlati oltarji, prižnica) predstavlja izviren spomenik 17. stol. Leta 1780 prizidane svete stopnice (poslikal A. Postl). Pred njo markantne lipe.)
• Nova Štifta - Kapela sv. Jožefa (Kapela stoji na pobočju vzhodno od romarske cerkve Marijinega vnebovzetja. Kapela pravokotnega tlorisa s posnetimi vogali in plitko kupolasto sosvodno streho z osrednjo laterno. Zgrajena okoli 1830, prezidana sredi 19. stol. Oltarna slika sv. Jožefa (Matej Langus).)
• Nova Štifta - Hiša Nova Štifta številka 1 (Ob breg zidana tlorisno in gabaritno razgibana hiša. Streha je členjena in poudarjena s trikotnimi mansardnimi čeli. Zgrajena leta 1909, fasade s secesijskimi elementi in stavbnim pohištvom.)

....Ugotovila sem, da v moji domači vasi Vinice v Registru kulturne dediščine ni evidentirane spominske plošče Ivanu Prijatelju, slovenskemu literarnemu zgodovinarju in prevajalcu, rojenemu prav na Vinicah...

Ribnica

• Zapotok pri Ribnici - Cerkev sv. Marka (Srednjeveško zasnovani ladji je v 18. stol. prizidan prezbiterij in zahodni zvonik. Bogata oprema iz 18. in 19. stoletja. Kamniti tlak (1778). Okrog cerkve pokopališče iz 19. stol. z lesenim Križanim.)
• Zapotok pri Ribnici - arheološko območje sv. Marko(Arheološko območje obsega vzpetino s cerkvijo sv. Marka severno nad vasjo.Po ljudskem izročilu stoji cerkev na ruševinah poganskega templja. Na travniku severno od cerkve je moč opaziti dve grbini, ki bi utegnili biti gomili ali pa se v njih skrivajo ruševine starejših objektov.)
• Jurjevica - krajinsko območje Jurjevica - Breže (Krajinsko območje Jurjevica-Breže obsega severozahodni del Ribniškega polja.Prostor kraškega hrbta z vasmi Jurjevica, Breže in Kot členi parcelacija v progah in skupine dreves. Na položnih pobočjih so njive, travniki so ob ponikalnici Bistrici. Dominante širšega prostora sta cerkvi sv. Križa in sv. Marka.)

10. DOMAČA NALOGA

Nalaganje fotografije v Wikimedijino Zbirko

V Wikimedijino Zbirko sem naložila fotografijo Spominske plošče Ivanu Prijatelju, ki se nahaja na Vinicah. Ogled fotografije je možen na tej povezavi.

11. DOMAČA NALOGA

Slovlit

V arhivu Slovlita sem si ogledala razposlano obvestilo avtorja Kozme Ahačiča, objavljenega na moj 15. rojstni dan (3.7.2002), z naslovom Anketa o slovenščini -- Aktualno o slovenščini v šolah -- Goran Vojnović o slovenščini.

Obvestilo spodbuja bralce k sodelovanju v anketi, nastali v okviru raziskovalnega projekta Jezikovna politika Republike Slovenije in potrebe uporabnikov, ki ga izvaja Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU na pobudo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Anketa govori o jezikovni rabi, znanju in potrebah jezikovnih uporabnikov v Republiki Sloveniji in uporabnikov slovenskega jezika zunaj nje.

Študij Nove pisarije

Uvod

• Nova pisarija (nova v smislu t. i. novih medijev) nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti (Praktični spisovnik). Izhajali so od 1990 do 2002 in skrbeli za standardiziranje strokovnega pisanja
• Spremembe glede na zadnji ponatis so povezane predvsem s prehodom od papirja na zaslon
• Sprva v načrtu naslov Nova pismenost (asociacija-Valentin Vodnik)
• Spreminjanje pomena pismenosti skozi zgodovino: 1)slovnica(Vodnikove knjige na začetku 19. stol.), 2) znanje branja in pisanja 3)znanje poznavanja česa sploh(sodobna, širša uporaba pojma, npr.digitalna,prometna,kartografska,..pismenost)

• Namen Wikimedijinih spletišč je gojenje skupnega avtorstva,prisostvovanje k oblikovanju t.i.rastoče knjige in ne nazadnje eksperimentiranje z medijem kot novim orodjem, ki se osvobaja vzorcev obnašanja v kulturi natisnjene knjige

Kam z avtorjem

• Odgovornost za knjigo prevzema prof. dr. Miran Hladnik
• Avtorjeva prisotnost razdvojenosti med pojemajočo vidnostjo individualnega avtorja v Wikimedijinih spletiščih na eni strani in avtorskim napuhom ter nevarostjo prostodušnega izpostavljanja avtorskega izdelka na drugi
• Dileme oz.zadrege glede datuma izdaje

Prešernova Nova pisarija

• Naslov knjige parazitira na naslovu Prešernove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija (2.zvezek zbornika Kranjska čbelica iz l.1831)
• V Poezijah (1847) pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije (med daljšimi pesnitvami, v njej Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike)
• Spomin na pesnitev primeren, saj se Prešernova pesem začne enako kot novodobne kulturpesimistične tožbe posameznikov, zaskrbljenih zaradi nekontroliranega in količinsko neobvladljivega pisanja (v tem vidiku l.1830 primerljivo z l.2010, kljub drugačnemu značaju in deležu pismenosti)

Pismenost

• Biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem za(pisno)komunikacijo
• Pojem pismenosti nekoč oblikovan le za odlikovanje redkih posameznikov, ki so za razliko od večine znali oblikovati in razlagati tudi napisane reči, z uvedbo obveznega šolanja pismenost začenja izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine
• Dandanes pismenost določa prag civiliziranosti
• Razumevanje pismenosti se spreminja, nekoč je pisati pomenilo pisati z roko (zaželeno lepopisje),danes z izjemo šolajoče se mladine redno pišejo le še redki
• Spremembe komunikacijskih navad povzročile konflikte med sporazumevalnimi praksami (razprtije med generacijami)
• Pismenost je dvojna sposobnost (sprejemanje in razumevanje zapisanih informacij ter sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja)
• Pomembnost aktivne udeležbe v komunikaciji
• Težava enosmerne komunikacije (poslušalec/gledalec dejaven samo toliko, kolikor svobodno izklaplja naprave, pogovarjanje s tvorci sporočil ni predvideno)-pismen že vsak?
• Pismenosti(socialnih)je več(npr.glasbena pismenost, kartografska pismenost,..), gre za specialne pismenosti(sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah oz.specifičnih situacijah), tudi vsaka znanstvena diciplina ima svoj jezik....obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost
• Specialne pismenosti niso obvezne, samoumevna in obvezna je splošna pismenost (spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji)
• Testi pismenosti (npr.PISA), katerih rezulatati vplivajo na slovesnko kulturno samozovest
• Komunikacija peko mobijev in računalnikov je že del splošne pismenosti, v prihodnje se bo pomen pismenosti še spreminjal, morda v prihodnosti pojma ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi
• V primeru poskusa vrnitve pismenosti pomen posebnega znanja, bi bilo potrebno zvišati prag, ki ločuje pismene od nepismenih
• Razvoju komunikacijske tehnologije se je nesmiselno upirati, tehnologijo raje obrnimo sebi v prid in si prizadevamo za čim bolj učinkovito pismenost
• Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti-kreativna dejavnost današnjih blogerjev, wikipedistov..čez čas novo merilo splošne pismenosti?
• Skupnosti razvitega sveta imajo pismenost blizu stoodstotno, osnovna pismenost: branje podnapisov, časopisnih naslovov, izpolnjevanje vlog.., višje oblike pismenosti poleg sposobnosti razumevanja pisnih sporočil vključujejo tudi sposobnost njihovega tvorjenja in razširjanja v javnosti, v tem smislu pismenosti tudi drugje v kulturnem svetu manj
• Aktivno pismeni v manjšini, danes torej kljub vsemu ne piše že kar vsakdo, čeprav je pisanje zaradi vseh ponujenih novodobnih orodij lažje kot nekdaj, se tega loti le malokdo
• Vloga pišočega povezana s čudaštvom, njihovega dela ne cenijo enako kot fizičnega, pisnega kanala se v komunikaciji ne ceni toliko kot ustnega-nezaupanje populacije v vse, kar prihaja od izobraženih, na drugi strani uspeh napovedovalcev sreče, mazačev,..
• S pisanjem se ukvarja majhen del populacije, družba kulturno raste, kadar se kriteriji za dejavno participacijo v kulturi dvigajo (kulturna pomembnost pisanja)
• Podjetnost v smislu kreativnosti, zavzemanje za to, da čim več ljudi piše, se kreativno izraža

Informacijska družba

• Informacijska družba je ime za socialno paradigmo časa, ki nadomešča starejšo industrijsko dobo
• Pojmovni repertoar: družbeni mediji, socailna omrežja, potrošniška kultura ipd.
• Rivalska opozicija med natisnjeno in elektonsko knjigo
• Kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom, a ni dvomov o izumrtju knjige(tudi pisala npr. še uporabljamo po izumu računalnikov), njena civilizacijska vloga je marginalna, tiskana knjiga postaja butični estetski objekt in zbirateljski artikel za bibliofile
• Mit večje ranljivosti digitalne informacije v primerjavi z natisnjeno,katere besedilo naj bi bilo večna v razmerju do fluidnosti digitalnega besedila (že v preteklosti močna potreba po brisanju informacij, npr. radiranje pergamentov, danes funkcija >delete<)
• Pogosto argumente za tiskano knjigo izrekajo ljudje, ki od tsikane knjige živijo(npr. novinarji, tiskarji..), če bi proizvajalcem šlo za človekovo dobrobit bi izbirali nove tehnologije
• Humanisti in socilani teoretiki v strmo rastoči krivulji proizvodnje informacij vidijo preobilje le teh, ki naj bi družbo pasivizirale

Wikiji

• wikiji(wiki wiki-havajsko "res hitro")-splet vidijo kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, na svojo pobudo, brez želje po zaslužku
• Wikipedija in sestrska spletišča pod Wikimedio=metafora nove družbene paradigme, povezane pod imenom informacijska družba, sodobna pismenost...
• Uspešnost Wikipedijo zaradi lahke dostopnosti, voluntarizma in kooperativnosti
• Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju, spletišče ni le vir informacij, ampak tudi možnost bralčevega doprinosa, posega vanj
• S kvaliteto člankov se meri vitalnost jezikov, njihova sposobnost preživetja(slovenščina okrog 40. mesta)
• Kornaijeva kategorizacija vitalnih jezikov (slovenščina v 2.skupini, ki ima ime vitalni jeziki)
• Prizadevanje za čim večje število jezikov na svetu, vsak jezik namreč po svoje gleda na svet in ga modelira, večje je število jezikov, večje so preživetvene možnosti
• Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002
• Status člankov urejen z licenco creative commons(cc)
• wikiskupnost=ohranjanje in spodbujanje kreativnosti in svobode, avtorstvo drugotnega pomena
• Verodostojnost znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki, povečan dostop znanstvenih znanstvenih informacij, spremenjen odnos skupnostido strokovne verodostojnosti, nevtralnost kot eden glavnih wikipedijskih principov
• Wikipedija kot ljudski model znanja, repozitorij vsega, kar se zdi vredno spomina

Wikiji in šola

• Wikipedija in sestrska spletišča so močno pedagoško orodje
• Dileme glede kontaminiranja Wikipedije (povezana s prostovoljnostjo in prostočastnostjo) z atributi prisile (ocenjevanje, izpitne obveze), ki jih povezujemo s šolstvom
• Uporaba Wikipedije v šolah predstavljala hud izziv in velik korak pri izstopu iz šolskega "varnega zavetja" v svet realne strokovne komunikacije
• Koristnost stikov šole z wikipedijskimi spletišči, saj učitelja prisili k preverjanju in potrjevanju svoje avtoritete pred wikijavnostjo, študenta pa pripravi k odgovornemu odnosu do skupnosti in nenehnemu spremljanju svojega izdelka
• Vandalski posegi(benigne sorte)

Avtor

• Naklanjanje pozornosti literarnih zgodovinarjev različnim členom komunikacije v različnih obdobjih
• Do 60.let 20.stol. pozornost v večji meri usmerjena k avtorju - od tod avtorska biografija kot eminenten literarnovedni žarn
• Raziskavi iz te faze: Ivan Prijatelj (Duševni profili slovenskih preporoditeljev) in Anton Ocvirk (Levstikov duševni obraz)
• Odražanje omenjenih vzgibov tistega časa tudi v slavljenju avtorskih jubilejev, postavljanju spomenikov, zbornikih o velikih ustvarjalcih in literarnih zgodovinarjih...
• Naslednja generacija pozornost z avtorja preusmeri na besedilo (avtonomnost umetniškega besedila)
• Nov koncept se kaže v knjigi Lirika, epika, dramatika (več avtorjev), seriji zbornikov Obdobja, slogovnih, naratoloških razpravah in knjigah..
• V 80. letih se pozornost ponovno preusmeri k bralcu in njegovim kulturnim interesom - od tod študije o trivialni literaturi, teža besedila se tedaj določa v razmerju do bralca,zgodovinskega in aktualnega (v prvem planu posameznik in njegove pravice - rezultat demokratičnih procesov)

Motivacija za pisanje

• Pisanja se lahko lotimo zaradi predmeta, vrednega ubesedovanja, zaradi samega sebe ali za katero od socialnih skupin, ki ji pripadamo (npr. nacionalna skupnost)
• Etična problematika strokovnega pisanja (avtorski napuh in znanstveni prestiž)
• Neetično je, če znanstvenik v iskanju primerne teorije, ki naj bi pomagala razumeti delovanje nekega segmenta sveta zanemarja gradiva, metode in poglede, ki nasprotujejo njegovim hipotezam in predvidevanjim, če posameznik ljubosumno sedi na zbranem gradivu in ga ne ponudi v pogled ostalim, če spelje temo kolegu in članek objavi..
• Bolezenska motivacija kot oblika neetične motivacije za pisanje in raziskovanje
• Pri leposlovju večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno in ne samo na vsebini poročila, bralci leposlovja v primerjavi z znanstvenimi težje opisljivi
• Za literaturo, ki jo razume le ozek krog strokovnjakov, v nemščini uveljavljen izraz Literatenliteratur (težnja kulturnih elit po potrditvi njihove izjemnosti in odličnosti)
• Pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira velja za neprofesionalno in nepotrebno, občasno si ga sicer privoščijo t.i.véliki avtorji, da bi utrdili svoj položaj brezprizivnih avtoritet, na ta način v bralcih vzbujajo občutke intelektualne inferiornosti (upoštevanje namembnika kot pogoj, da sporočilo doseže svoj cilj!)
• Pri interpretaciji literarnih del pogosto prihaja do ignoriranja avtorjeve intence in iskanja svojih, alternativnih razlag
• Utopični socialni ideal je živeti v družbi kreativnih posameznikov, ki kreatinost izražajo tudi s pisanjem (optimizem glede novih tehnoloških možnosti, ki množičnejšo udeležbo v pisanju omogočajo)
• Možnost pismenosti na štirih področjih (v skladu s teorijo o funkcijskih zvrsteh jezika): za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko - določanje zvrsti glede na mesto objave in namembnika

Izbira jezika

• Izbiro jezika lahko utemeljimo pragmatično, s principom maksimalnega upoštevanja namembnika (ko pišemo za globalno javnost uporabimo angleščino, za domačo publiko pa slovenščino)
• Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina, spoznanja in vednosti o slovenističnih rečeh pa razširjamo preko meja nacionalne filologije in preko meja jezika (nujnost vključenosti v mednarodno izmenjavo znanja)
• Strah, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih (angleščina) je pretiran, procentualno delež tujih jezikov namreč ne raste, o čemer priča jezikovna izbira literarnovednih disertacij
• Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj (Slavistična revija objavljala tujejezične povzetke od 1950 dalje, od 1970 se pridružijo še drugojezični izvlečki, angleščina prevladala nad deležem ruščine in nemščine)
• Bolj ali manj neuspešna prizadevanja za vidnost v mednarodnem prostoru (opuščeno spremljanje Slavistične revije v zbirki AHCI)
• Angleške objave so v znanstvenem svetu v privilegiranem položaju, slaba vidnost objav v drugih jezikih (nezadostna promocija s strani njihovih tvorcev), naše publikacije tako pogosto ostajajo spregledato tudi za zainteresirane
• Prevajanje objav in publikacij v angleščino in promocija v mednarodnem okviru sta pogoj za vplivanje objav v prostoru zunaj domače stroke in jezika
• Možnost strokovnega objavljanja na wikipediji, namen slovenske wikipedije je ravno pretočiti strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini in primerjavo tega znanja z znanji v drugih jezikih ter spodbuda vzajemnega poseganja

Izbira teme

• Vedno večje število izbirnih možnosti z naraščanjem števila pišočih,knjižnih izdaj, oblikovanja vedno novih publikacijskih kanalov (kritiki izbirne možnosti dojemajo zgolj kot slepilo oz. manipulativno bleščavo za naivno množično občestvo)
• Odločitve tipa ali-ali (npr. odrekanje-užitek, dom-pot) predstavljajo kulturno izkušnjo, ki zmoti naš užitek pri izbiranju (gre za odločitev med dvema radikalno različnima možnostima-usodna odločitev), odslikave te logike tudi v naslovih literarnih del
• Nezadovoljstvo s svetom številnih izbir izhaja iz mišljenja, da imajo pravo vrednost že realizirane izbire, v svetu omejenih možnosti takšno mišljenje sprejemljivo-od pravih izbir namreč odvisna naša eksistenca; v svetu neomejenih izbir naše izbire ne vplivajo na našo eksistenco, zato si smemo privoščiti užitek v zavesti njihove raznolike ponudbe, po drugi strani pa se znati vesti tudi altruistično-cenimo tudi neuresničene izbirne možnosti, ki so jih bili morda deležni drugi (možno le v družbi blaginje, kar Slovenija definitivno je!)
• V akademskem svetu izbiro teme narekujejo nadrejeni (npr. študentom učitelji), tedanja moda oz. različne nacionalne, regionalne smernice (npr. prijaviteljem projektov), ideologija oz. miselnost (npr. raziskovalna tema obarvana z idejami bratstva, svobode, enakosti)
• Samostojna izbira teme sledi principu človeške "samorealizacije" (praktcirajo tudi v šolstvu - pozitivni rezultati pri redkih posameznikih, sicer obremenjujoče iskanje vznemirjajočih tem za mnoge, problematika ob neznanih in v šolskem svetu neobravnavanih znanstvenih področjih), ljubezen do teme se pogosto rodi šele, ko se intenzivno ukvarjamo z njo
• Ideal posameznikove "samorealizacije" lahko škodljiv, namesto iskanja ljubezni do določenih tem in izbirnih možnosti raje razviti odprtost za različne teme in predmete
• Ni dobrih in slabih tem, tudi tiste sprva dolgočasne nam pogosto skozi intenzivno ukvarjanje z njimi postanejo ljube in zanimive, drugim očitamo neuvidenje njihove pomembnosti - t.i. pojem prezrtih, spregledanih, zanemarjenih tem (prisotno v literarni produkciji)
• Projektni razpisi, šolski kurikuli,itd. uporabljajo pojem relevantnosti(tehtnosti)izbirane teme, financiranje prej zagotovljeno "pomembnejšim"(ni objektivnih meril) temam (npr. določene literarne osebe pomembne zgolj za lokalno skupnost)
• Z maksimalno relevantnostjo označena literatura, ki je pomembna v nacionalnem smislu
• Obče uveljavljeno stališče, da sta literatura in literarna veda v slovenščini nastali v 19.stol.kot legitimacija samostojne nacionalne eksistence, z globalizacijo humanističnih strok ta nekdanja najvišja stopnja relevantnosti ne zadošča več, pomembnost se določa v mednarodnem okolju in status večje pomembnosti dobijo teme, o katerih piše več piscev(težko pričakovati za slovenske teme, zaradi naše marginalnosti)
• Kljub temu, da slovenska književnost predstavlja le majhen in jezikovno nedostopen delež svetovne produkcije, obstajajo še drugi filtri za pridobitev globalne pozornosti (globalna relevanca ni samo ena)
• Poskusi vzpostavitve alternativnega kanona že v preteklosti, današnje doseganje sprememb na lestvici relevantnih tem z vključevanjem spolnega filtra(ženske teme), skozi žanrsko perspektivo(npr. humor), motivno perspektivo(npr. mitološke teme)ali kot gradivo pri utemeljevanju novega metodološkega pristopa
• Izbirnih možnosti je tudi v literarni zgodovini in njenem segmentu vedno več (tako med temami kot orodji)
• Strokovni odnos se vzpostavi šele tedaj, ko posameznik ni pod vplivom publicističnega forsiranja tem, ampak se ukvarja tudi s temami, ki morda niso toliko osrednje po prepričanju oblikovalcev javnega mnenja, a zato morda nič manj pereče in zanimive

Vaje v pisanju

• Pisanje je spretnost, ki se je je treba naučiti
• Začetni korak je pisca navaditi na orodje, v letu 2021 sta to tipkovnica s prib. 110 tipkami in miška, s katerima pisec na zaslonu tvori besedila različnih vrst
• Navajanje na pisalno orodje se je nekoč začelo s pravilnim držanjem pisala v roki in vlečenjem tankih in debelih črt po papirju,tudi danes se poslužujejo navedene metode v šolah, kljub temu da se včasih zdi bolj smiselno navajanje otrok na tipkovnco, preko ročnih spretnosti se namreč krepi njihova inteligenca (tako tipkanje kot pisanje spadata med tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne)
• Digitaliziranje in zagotovitev javne dostopnosti besedil, ki pripadajo nacionalni literarni preteklosti in morda čez nekaj desetletij ne bi bila več dosegljiva in berljiva ter kvalificiranje čim več kompetentnih piscev - za tovrstne namene najbolj primerno spletišče Wikivir (zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti!)
• Slovenščina eden od 114 jezikov s spletno digitalno knjižnico (na Wiki spletiščih)

Usoda avtorstva

• Pri avtorstvu gre za enega starejših (gledano razvojno), obenem pa tudi zelo trdoživih (posledica pravne urejenosti) konceptov
• Avtorji imajo svojo zakonodajo, ki se celo razrašča, glede organiziranosti so avtorji v primerjavi z bralci občutno vplivnejši - združujejo se v močne skupnosti, kot so: Društvo pisateljev, prevajalcev, Avtorsko agencija,itd. (bralci na drugi strani združeni le v bralskih krožkih in forumih)
• Do pravne ureditve prihaja s faznim zamikom, ko ta nastopi lahko pomeni že oviro novim produktivnim konceptom (pravo tako pogosto igra vlogo zavore pri zagotavljanju fleksibilnosti kulturnega sistema)
• Biti avtor je nekoč pomenilo pripadati ustvarjalni eliti oz. priviligirani družbeni manjšini, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo, nekdanja usodna družbena teža odločitve "postati avtor"- s svojimi deli so namreč konstituirali in kulturno emancipirali skupnost ter legitimirali zahteve po njeni samostojni kulturni eksistenci
• Visok ugled avtorskih besedil se kaže tudi preko avtorjevih zahtev, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje (dobro besedilo naj bi bilo tako, ki mu ni mogoče brez škode nič odvzeti in nič dodati, redaktorji se do njih obnašajo skrajno spoštljivo, skušajo ohraniti njihovo avtentičnost)
• Težave nastopijo, ko nekateri samozavestni avtorji želijo razpolagati s svojim besedilom tudi potem, ko so že prodali ali odstopili materialne pravice zanj(avtorjeva preprečitev obtoka besedila med publiko, ki se kaže v previsokih cenah svojih "neprecenljiv" del, prepovedjo razširjanja po spletu, preprečevanje ponatisa - s tem dosežejo le težjo dosegljivost dela/besedila, ki načeloma ne prispeva k njegovi večji vrednosti ali zaželenosti), poskušamo omejevati avtorski napuh in samovoljo tako, da ne kupujemo, ponatiskujemo precenjenih knjig, posegamo po besedilih v prostem dostopu ipd.

Soavtorstvo

• Izkušnja z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja pomaga piscu preseči vase zagledano občutljivost in ga odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja(tuji posegi v besedilo so razumljeni kot oblika sodelovanja)
• Pravila obnašanja soavtorjev oz. sourednikov na Wikipediji so dobro utrjena, drugače je pri Wikiknjigah (bolj povezane s tradicijo individualnega avtorstva, v humanistiki knjiga praviloma produkt enega avtorja), wikiknjige deklarativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati (prisoten seznam vseh sodelujočih piscev, ker gre za daljša besedila, kjer je avtorski delež posameznika očitnejši kot na Wikipediji)
• Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena, v principu gre za soglasno usklajevanje (pravila za oblikovanje teksta skupaj z drugimi pisci:odprtost za spremembe, usklajevanje načrtov, zatrtost ega v korist dobrih medsebojnih sodelovanj, zaupanje sodelavcem in njihovi ekspertizi, pravica veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo...)
• S spodbujanjem soavtorstva se borimo proti napuhu (pisanje zavoljo prispevanja k skupni dobrobiti in ne dokazovanja svoje odličnosti in večvrednosti

Objavljanje

• Koncept avtorstva bolj povezan z objavljanjem kot s priložnostjo za pisanje
• Do objave vodi dolga in naporna pot, ki je povezana s selekcioniranjem in filtriranjem kandidatov za "avtorja", potrebno je namreč najti način za vstop v družbo objavljajočih (pritegnitev pozornosti, prijateljska omizja, krožki, klubi, stik z meceni, založniki in uredniki, vse do tiskarn)
• Pot do objave v tiskanem gradivu se do danes ni veliko spremenila, še lažje pa je postalo objavljanje na spletu (ovira le za starejše, med katerimi mnogi niso elektronsko pismeni)
• Z internetom se je rodil nov pomen izraza "postaviti besedilo" (izraz nekdaj povezan s pretipkavanjem rokopisov v stavni stroj, ki so od tod šla v tisk ter med bralce, razen v primerih cenzuriranih besedil, pogostih v politično napetih obdobjih), danes "postaviti besedilo" pomeni le tega naložiti na strežnik in nato na kakšno spletno stran, če gre za medij, katerega interes je postavljeno besedilo razširiti med čim več bralcev potem postaviti lahko enačimo z objaviti
• V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi (k vidnosti najbolj pripomore postavitev objave na močno obiskovano mesto-spletni časopis, blog, oglaševanje in vključitev v kazala na vidnih mestih, hiperpovezave..), v nasprotju Wikiverza ni prostor, kjer bi besedila postaljali z namenom vesoljnega ogledovanja publike, gre bolj za sklop učilnic, v katerem so teksti namenjeni lokalni in razredni rabi
• O statusu objave na spletu odloča avtorjeva intenca (o objavi govorimo, kadar je namen avtorja, da bi njegov tekst prebralo čim več ljudi in je tudi ustrezno opremljeno, o postavitvi pa kadar smo na besedilo naleteli naključno, morda celo z nelegalnim vdorom v strežnik..), pretiravanje z nelogično stigmo "javno objaviti"
• Primer zaprtih komunikacijskih krogov, ki lahko v posameznih primerih ob piščevi pridobitvi pozornosti prestopijo polje zasebnega in internega (npr. Facebook, Twitter..)
• Težavno pravno reguliranje tega dinamičnea področja, današnja pravna praksa, ki med drugim tudi diktira obnašanje na spletu pogosto razdiralna in zgrešena (npr. kadar prideta navzkriž pravici do informiranja in zasebnosti daje prednost slednji)

Množični um ali pametna množica

• Obstoj več izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti: množični um, kolektivna pamet, množična zavest, collective consciousness, mass mind, knowledge sharing,... skupen jim je način organizacije znanja v informacijski družbi- gre za znanje(javno dostopno), pri katerega produkciji sodelujejo neposvečeni in pogosto anonimni posamezniki, cilj je korist za vsakega člana skupnosti, izmenjava množične vednosti deluje proti hierarhiji in privilegijem, je samokreativna in se sama promovira
• Sledenje principu znanja kot javne dobrine, ki mora biti zastonj
• Wikipedija je tako metafora novodobne organizacije vednosti na eni strani kot tudi zadnje v vrsti prizadevanj človeštva za enciklopedični, globalni, totalni zajem človeškega znanja, primerjava Wikipedije z babilonskim stolpom (290 prisotnih jezikov, zagotovljena primerljivost znanja, omogočeno izmenjavanje znanja, prevajanje in prirejanje gesel v druge jezike)
• V ospredju pogosto vprašanje pravične razporeditve materialnih dobrin, medtem ko je vprašanje pravične porazdelitve znanja zanemarjeno (znanje na lestvici človekovih vrednot pod materialnimi dobrinami?)
• Abecedna razporeditev pomenila osvoboditev od hierarhičnega dojemanja znanja, Wikipedijin logo v obliki globalne puzle-asociacija na mozaik oz. krpanko, v Wikipediji abecedna raporeditev nima več posebne pomembnosti, iskanje informacij namreč prepuščeno algoritmom iskalnika, verbalne in vizualne informacije v geslih vključene v okolico preko dveh poglavij: Kategorije (določeno mesto v hieararhiji znanja) in Glej tudi (nanizana sorodna gesla po asociativnem principu), Wikipedija za razliko od preteklih let znanje gradi od spodaj navzgor in združuje izhodiščni lokalni interes z globalnim
• Ameriški pisatelj, glasbenik in računalničar Jaron Lanier hudo kritiziral množični um, tako dojemano "civilizacijsko paradigmo" je označil za "digitalni maoizem", odpiranje možnosti, da slehernik sodeluje pri oblikovanju informacij po njegovem mnenju pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, enciklopedične informacije, ki jih producirajo anonimni posamezniki naj bi bile brez konteksta, brezbarvne in zanje ni nihče odgovoren, Wikipedijo označuje za "vladavino drhali", anonimne urednike obtožuje norčevanja iz resnih strokovnjakov in meni, da njen voluntaristični značaj ne podpira produkcije novih vsebin
• Marsikatere kritike Laniera in drugih nasprotnikov o množičnem krojenju znanja držijo, spletna enciklopedija namreč pogosto konsenz najbolj glasnih in vztrajnih sodelavcev postavlja pred resnico, v veliko primerih kritika Wikipedije tudi neupravičena (Pogovorne strani, Pod lipo - prostor individualne interakcije, kjer pisci niso anonimni), kritike moralo biti bolj deležno tradicionalno avtorstvo, zaradi pretirane zaščite avtorskih privilegijev, ki ji pripisuje večjo pomembnost kot etiki javnega dobrega, Wikipedija s svojimi značilnostmi kot so zastonjkarstvo, kooperativnost in voluntarizem predstavlja motnjo v kapitalističnem sistemu, ki želi znanje obravnavati enako kot potrošno prodajno robo - zato deležna mnogo kritik s strani zagovornikov obstoječe ureditve zahodnega sveta (gojenje tradicionalnega nezaupanja do množice)
• Množica se je pojavila kot relevantna socialna kategorija v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju, sredi 20. stoletja se je izrodila v totalitarizem in birokratizem - tedaj družba delovala z določanjem pravilnega/nepravilnega, sankcioniranjem napačnega, množice naj ne bi bile sposobne vladati same sebi, vstop posameznika v množico - znamenje sestopa na civilizacijski lestvici
• Nevarnost masovnosti zaradi neprestanega iskanja avtoritete/močnega voditelja, ki se mu podredi, v preteklosti najsposobnejši izobraženci, ki se jim uspe dokopati do tega položaja hitro pripravljeni prevzeti vlogo usmerjevalca množice in gojili prepričanje o nezmožnosti odgovornega odločanja neuke množice (energija množic pogosto dojemana kot oblika modernega divjaštva, v nasprotju s perspektivami človeškega razvoja)
• Postliberalno-demokratično stališče do množice veliko bolj zaupljivo od opisanega razsvetljenskega oz. kantovskega (množica ni več prezirana, verjamejo da se avtonomni posameznik lahko razvija kot član razumne skupnosti in ne v opoziciji do nje, sodelovalna komunikacija je nadomestila centralizirano odločanje)
• Pozitivna konotacija množice v sodobni socialni teoriji (dojemana kot konstruktivna kreativna sila in ne več kot neobvladljiva sila, ki ji manjka refleksija in odgovornost)
• Wikipedija izrablja pamet množice in je oblika proizvodnega procesa crowsourching oz. množičenje(množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti in naloge rešuje pogosto bolje kot njeni posamezni člani)

Avtorske licence

• Rezultat pisanja je besedilo, ki ga opisujejo ali definirajo stroke na različne načine - za jezikoslovje je besedilo oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota gre za intelektualno lastnino (okrog nje oblikovana posebna zakonodaja pod imenom copyright oz. avtorske pravice)
• Copyright-posebne pravice, ki jih izdelki človeškega uma prinašajo kreatorjem (pravni koncept intelektualne lastnine ozavešča o njihovem pomenu)
• Zakonodaja za novejše raznolike forme intelektualne proizvodnje vedno težje uporabna (težave v glasbi, filmu, arhitekturi, besedilih v digitalni obliki ...)
• Težnja po rušenju preživete avtorske zakonodaje - pojav creative commons

Creative commons

• Creative commons ali ustvarjalna gmajna je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture, ki je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov
• V nasprotju z načinom delovanja copyright, ki bralcu dovoljuje samo določeno rabo in mu v nasprotnem primeru grozi s sankcioniranjem, creative commons tekste v naprej ponudi in določi pogoje uporabe
• Vrste licenc cc so: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno, brez predelav
• Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil delo
• Licence cc redno uporabljajo različne medijske hiše, Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si, opremo revij z licenco cc zahteva tudi direktorij prostodostopnih znanstvenih revij, med katerimi tudi Slavistična revija
• Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license (globalna veljavnost)- dela, opremljena z njo so prosto dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja
• Za založbe in uredništva, ki sklepajo z avtorjem pogodbo za objavo pod licenco cc 4.0, je na voljo vzorčna avtorska pogodba (avtorjeva prošnja po citiranju v primeru uporabe njegovega besedila)

Copyright

• Avtorska zakonodaja, po svetu poznana pod imenom copyright ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju
• Njen namen je ščititi pred zlorabo (pod tem pojmom razumemo nepooblaščeno distribuiraje in razmnoževanje, predelava in objava takega dela ipd., toda avtorska zakonodaja ne dovoljuje preprečitve dostopa do avtorjevih objav (uporabnik lahko z gradivom počne marsikaj, vendar zasebno, kopije in predelave se smejo znajti v javnosti le, če jih spremlja avtorjevo dovoljenje
• Avtorska zakonodaja naj bi preganjala kršitve materialnih avtorskih pravic, čeprav se lastniki del na sodišča obračajo tudi kadar so kršene njihove moralne avtorske pravice
• Problematičnost copyrighta: 1) preveč poudarja tvorca (avtorja), 2)nekompatibilnost z informacijsko družbo in 3)intelektualne proizvode dojema kot lastnino in ne javno dobrino
• Izvor copyrighta v ZDA, kjer se je le ta stalno spreminjal - dostop do del se je ves čas omejeval in pogojeval, kar je v nasprotju z deklariranim namenom copyrighta, ki naj bi prvotno za omejeni čas pomagal k napredku znanosti in uporabnih umetnosti
• Copyright ne upošteva specifične lastnosti produktov človeškega uma- njihovo nematerialno dimenzijo, če jih posplošeno razumemo kot različne oblike informacije, vidimo da se ločijo od druge človeške lastnine, informacije imajo tudi svojo materialno dimenzijo, vendar je ta v ozadju in se njen delež v razmerju do materialne lastnine zmanjšuje, z naraščanjem števila uporabnikov ni informacije nič manj in tudi posameznemu interesentu ni nič manj dosegljiva (nanašajoč se na knjigo v elektronski obliki, pri natisnjeni knjigi te izkušnje še ni bilo)-specifični status informacij danes kliče po radikalno drugačni zakonodaji
• Za pridobitev avtorske zakonodaje potrebna kreativnost (nezaščitena so npr. avtorska dela na ravni obrtnega znanja, povprečne amaterske fotografije, peščene in ledene skulpture, princii, ideje, odkritja...)
• Zakon velja tudi za dela, ki niso izrecno opremljena z znakom avtorske zaščite ©, zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let, anonimna in psevdonimna dela vstopijo v javno last 70 let po objavi, neobjavljena dela so prav tako zaščitena
• Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le teh ne proda ali odstopi, delo ustvarjeno v okviru avtorjevih službenih obveznosti pripada inštituciji, lastništvo dotičnega dela pa se potrdi v pogodbi, podobno tudi pri diplomskih nalogah študentov, v primeru skupinskega dela se partnerji zavežejo k pogodbi (strinjanje vseh avtorjev z morebitno objavo je nujno)
• Najbolj pogost način uporabe intelektualnih izdelkov v visokem šolstvu so javne predstavitve in razstave, omejitev uporabe gradiv Dlib, ki še niso v javni lasti z dostopom gradiv le na računalnikih znotraj inštitucije
• Najtežji del v avtorskem pravu so izvedena dela (npr. film po romanu, elektronska verzija knjige ...), status originalnega in avtorsko zaščitenega dela ima izvedeno delo, ki je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela (t. i. razmnoževanje-tiskanje, fotokopiranje... in razpečavanje/distribucija-kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani...), vse omenjeno možno tudi brez lastništva avtorskih pravic, če gre za pošteno uporabo ali fair use
• Prodaja dela ≠ prodaji avtorskih pravic, ko avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju (avtorjev nižji honorar v primeru, da avtorskih pravic ne proda, moralne pravice zadevajo zlasti tiste intelektualne proizvode, ki so izdelani v manj kot 200 izvodih-avtorjeva omejena pravica preprečitve uničenja svojega dela, še manjša bralčeva svoboda razpolagaja z gradivom, le v določenih situacijah bralcu izrecno dovoljeno razmnoževanje in distribucija in sicer kadar obstaja soglasje, da avtorju z njo ni bila pvzročena nobena škoda, poštena raba je torej neprofitna raba dela
• Dela v izobraževanju in raziskavah navadno niso predmet avtorskih tožb, gre namreč za uporabo po zaslugi plemenitega cilja izobraževanja (razmnoževanje avtorskih učbenikov in knjig brez dovoljenja avtorja kljub temu tretirano kot kršenje avtorskih pravic)
• Avtorjev odpor do spletne objave pod licenco cc zaradi izguba nadzora nad distribucijo je anahron , objava na spletu namreč predstavlja "okno v svet", pogosto napačno domnevanje proste uporabnosti vsega, kar najdemo na spletu

Prosti dostop

• Spremenjeni koncept pismenosti problemom in diskusijam povezanim z bralcem, dodal novo poglavje, doslej pomembna teoretična vprašanja ustreznosti bralskega dojemanja, dekodiranja sporočila, bralske kompetence, dandanes v ospredju že kar zahteva po prosti dostopnosti osnovnega znanja (zastonj osnovno, srednje in visoko šolstvo)-prosta dostopnost šolskega znanja (npr. zastonj učbeniki), šola nas namreč opremlja z znanjem pravilnega ravnanja, ki naj bi omogočal kvalitetno življenje, kulturno blaginjo ipd.
• Knjige, ki so pred nastopom interneta predstavljale osnovni vir znanja, so bile zunaj šole le redko prosto dostopne (zastonj), enako je bilo tudi z drugimi kanali za prenos informacij: s telefonom, televizijo, z radiem ... (razlike med Jugoslavijo in bolj razvitim Zahodom)
• Zunaj šole prosta dostopnost informacij manj samoumevna (vstopnina za muzeje, galerije, članarina v knjižnici, itd.), ne plačujemo le informacij/vsebin, ki so nam za zabavo ampak tudi tiste, s katerimi bi kot kompetentni državljani lahko povratno obogatili življenje v skupnosti (nekdaj računalniško delov raznih institucijah ni bilo zastonj- kot merilo računalniške ure)
• Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti (zaračunavo digitaliziranih zemljevidov Slovenije nadomestila zastonj alternativa Googlovih zemljevidov, tudi SSKJ zastonj na spletu), država s svojimi institucijami in zakonodajo na veliko področjih prej ovira dostop do znanja kot ga omogoča
• Internet ukinja staro slovensko izkušnjo nezaupljivosti do vsega, kar prihaja od zunaj in ni domače, zavest o pomembnosti digitalizacije slovenske literarne dediščine se je rodila zunaj Slovenije, hramba besedil in enciklopedičnih informacij je a Wikipediji in Wikiviru zaneslivejša kot na strežniku domačih institucij, velika mednarodna spletišča slovenščine ne diskriminirajo, njeno vključenost simbolizirajo npr. na Googlu (dudli s slovenskimi motivi)
• Strahovi glede zaupanja globalnemu zastonjkarstvu (prepričanje v slej ko prejšnjo zaračunavo informacijskih storitev) - izvor strahov v pomanjkanju vere v naturno usmerjenost človeka k dobremu in njegova zmožnost doseganja višjih kulturnih ciljev
• Znanje se odpira in ne obratno (primer so Googlove digitalizirane knjige, ponujene v Digital Public Library of America)
• Rešitve za Slovence že mnogo let tako rekoč prihajajo od zunaj (uvoženo pokristjanjevanje, protenstatizem, krompir, prestižne pesniške forme, evropske zakoodaje ..) - nezaupljivost do informacijske družbe (ni domač izum) torej krivična, smiselno se je v interesu kulturnega preživetja odpovedati večvrednosti "domačega" in poseči tudi po tistih informacijah, ki bodo lažje dostopne
• Informacijsko najbolj zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija - vsiljevanje informacijskega molka kot učinkovito orodje za obladovanje družbenih odnosov , podpiranje tekmovalnih odnosov (zmaga enega, poraz drugega) - informacijska družba ni zgled teh nazorov
• Znanstvene in strokovne objave s področja literarne vede praviloma kupljive, prestižni status imele objave v monografijah, v zadnjih letih tudi objave v znanstveni periodiki-pristop do njih z nakupom ali izposojo, znanstvene objave v zadnjih letih 20.stol. nehali honorirati, medtem ko literarne objave uredniki, izdajatelji avtorjem ves čas honorirajo (vzrok v socialnem statusu avtorjev-literarni avtorji denar potrebovali za preživetji, znanstveni za razliko imeli akademske službe) - znanstvene objave se tako lažje prilagajajo zastonjski internetni publicistični praksi
• EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, po tem zgledu se ravnajo države, ki sestavljajo EU, za prosti dostop umetnosti se ni odločila (umetnost<znanost ?, umetnost dojemana kot razvedrilo?)
• Prosta ali odprta znanost je geslo današnjega časa, pojem se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij (revialna, zborniška, spletna besedila ...), razlikovanje med prostim dostopom in prosto vsebino (vsebino lahko poljubno spreminjamo, prosti dostop poseganja v vsebino ne dovoljuje)
• Izrazi s pridevnikom odprti: Odprti podatki (podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu), odprti dostop (doseganje svobodne dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu), prosta vsebina (doseganje svobodne dosegljivosti virov-literature, fotografij ..), prosto znanje (znanstveni, geografski, zgodovinski podatki in druge informacije), prosto izobraževanje, odprta koda, odprto raziskovanje, odprta znanost...kopiranje sicer dovoljeno, a moramo navesti avtorja
• Moduse razpoložljivosti in manipulabilnosti besedila definirajo licence cc, slovenska zadrega v ločevanju med izrazoma prost(free) in odprt(open) - ločevanje med izrazoma pri projektu Open Access Slovenia, bolj kot založniki se za licence cc odločajo samozaložniki, objave na Wikimedijinih spletiščih so dostopne preko prostega dostopa, skeptiki izražajo dvome glede primernosti licence za znanstvene objave zaradi moteče možnosti poseganja drugih avtorjev v delo - fantazma iz že preživetih časov
• Prosti dostop=časovno in krajevno neomejeno in brezpogojno spletno dostopnost (ovire za dostop do informacij: registracija in prijava, slabo narejen vmesnik, besedila samo za ogled ali shranjena v slikovni obliki), o prosti dostopnosti ne moremo več govoriti, kadar moramo za dokument plačati
• Dokumenti, do katerih lahko prosto dostopamo niso bili dani v konzum na enak način, zlati prosti dostop = kadar prosti dostop zagotovi založnik (recenzirani revialni članki), zeleni prosti dostop = kadar avtor zanj poskrbi s samoarhiviranjem objav (predobjave ali poobjave), druge oblike prostega dostopa: sivi dostop-spletna dosegljivost publikacij, do katerih je težje priti (npr. diplome, doktorati), hibridni dostop-poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija, zakasnjeni prosti dostop-objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju, platinasti prosti dostop-publikacije, kjer stroške objave pokrije nekdo tretji, podpiranje pristopov, ki niso povezani s stroški za nobeno stran
• Začetniki dolgoletnega zavzemanja za prosti dostop so akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice, znanstvena ministrstva držav, ovirajo pa ga posamezniki, ki imajo od trgovine z znanstvenimi besedili največ koristi-založniške hiše, z ustanavljanjem univerzitetnih repozitorije (digitalna besedilna skladišča) se borimo proti zalozniškim monopolom-čas, znanje in stroški za vzdrževanje besedilnih zbirk so miimalni, zmanjševanje stroškov objave naj bi pripeljalo do ukinitve tiska, previdnost pri izkoriščevalskih oz. plenilskih družbah, akademske inštitucije delujoče v okviru prostega dostopa na seznamu ROOARMAP

Založbe

• Vse, kar napišemo v spletno enciklopedijo takoj postane javna last, večina člankov je skupinske narave, glavnega avtorja ni mogoče določiti, čeprav so vsi posegi avtorsko dokumentirani - praksa naj bi predstavljala postopen umik potrebe po sklicevanju na avtorska imena, avtorjev prvi namen tedaj bo oplemenititi delo z nečim svojim in ga anonimno ponuditi naprej skupnosti brez avtorskega kitenja in hvalisanja s svojim prispevkom, Wikipedija občaso tudi prostor nekorektnega obnašanja (problemi intelektualne kraje, odsotnost citiranja)
• Razumevanje znanja kot javno dobro in ne lastnino fizičnih ali pravnih oseb vpeljal že Tomaž Akvinski, tako ga razumejo tudi promotorji licence cc, aktivisti na Wikipediji.., ne pa tudi založbe, novinarska združenja ipd. - plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti: družbi samostojnih kreativnih posameznikov
• Založbe in knjigarne knjige ne morejo obravnavati drugače kot tržno blago, v njihovem okviru se zato ni mogoče nadejati alternativnih in civilizacijsko perspektivnejših rešitev, založbe kot segment kulturne industrije (bralca obravnava kot potrošnika kulturnih dobrin in ne kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe - cehovski interesi se morajo umakniti principu prostega dostopa do informacij, biti informiran je namreč ena od osnovnih človekovih pravic
• Forsiranje založb k objavljanju v knjižni obliki in oviranje prehoda objavljenih informacij na zastonjski splet, posledično ožanje ciljne publike na otroke v prvih letih starosti in upokojence, založbe so sicer finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij, za nastanek publikacij so založile denar, v izdaje so investirale in potem živele iz profita, ki ga je prinesla prodaja, znanstvenih objav že dolgo ne zalagajo več
• Še vedno prisotna vera avtorjev in inštitucij, da jim bodo založbe pomagale najti pot do bralcev (iluzija) - pri popularni publicistiki in leposlovju upravičena, pri znanstvenem tisku ne
• Aktualno založniško preferiranje knjižnih izdaj kot so šolski učbeniki, atlasi, ipd., ki najbolj funkcionalno živijo na zaslonu, je kontraproduktivno, spopad med založbami in knjižnicami ter podpiranje slednjih v "boju"
• Avtorji, združeni v pisateljske cehe se v pravnih dilemah pogosto raje postavljajo na stran založb in branijo njihove komercialne cilje
• Nove izbirne možnosti za znanstvene pisce ponuja pojav predatorskih založb-način znanstvenega objavljanja, ki ogroža monopol založniških korporacij in ima demokratični potencial, saj avtorji in uredniki prihajajo v veliki količini iz tretjega sveta
• Predatorske založbe izdajajo znanstvene časopise iz vseh znanstvenih področij, postavljajo revije na splet po principu zlatega prostega dostopa, urednike in recenzente novači s samodejno generiranimi vabili na naslove renomiranih znanstvenih piscev, za avtorje založba vabljiva zaradi urejenega indeksiranja pri desetih bibliografskih inštitucijah, poskrbijo za vidnost objav in ne pretiravajo s stroški, pomisleke pa vzbuja avtomatizirano angažiranje urednikov in komercialni videz portala (znanstvena srenja ima deljena stališča)
• O relevantnosti objavljenih informacij se bo treba slej ko prej odločati ob vsakem članku posebej, ne glede na to, kje je bil objavljen

Repozitoriji

• Številke o branosti, predvsem pa številke o citiranosti kot dokaz o vplivnosti znanstvenega objavljanja, branost se meri s številom dostopov na stran in s številom klikov na objavi, razlikovanje med pisci, katerih cilj je vpliv njihovih objav v širši skupnosti in pisci, ki večji poudarek dajejo na odmev pri ozki strokovni publiki(večja pomebnost citiranja), kriterij branosti danes pomemben zaradi financiranja avtorjevih raziskav
• Repozitoriji imajo funkcijo štetja že vgrajeno, poleg zastonjskih števcev dostopa tudi Google analytics (prvotno za podjetniške spletne strani)
• Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji (težava pri pravi porazdelitvi stroškov, poslovni model neustrezen, saj moramo znanstveno objavljanje gledati v okviru komunikacijskih in ne ekonomskih kategorij)
• Financiranje spletnih objav bi se zdelo sprejemljivo v okviru naročnine na internet, podobno plačevanju komunalnih prispevkov, uporabnik tako ne bi plačal samo za uporabo kanala ampak tudi za vsebino, del nizkega mesečnega prispevka bi se odvajal na avtorjev račun, ponekod po svetu plačilo zajeto v ceno pomnilniških enot, v ceno fotokopiranja, pri nas funkcionira avtorsko nadomestilo (plačuje se glede na število izposoj v knjižnici)
• V poštev pride subvencioniranje univerzitetnih knjižnic in drugih inštitucij, ki bodo skrbele za univerzitetne in inštitutske repozitorije, pot iz krize serijskih publikacij obeta kanadski projekt PKP (public knowledge project), v dometu katerega delujejo tudi odprtokodni program OJS(izdajanje serijskih publikacij), OCS(orgaiziranje konferenc), OMP(izdajanje monografij) in OHS(indeksiranje vsega naštetega), princip prostega dostopa v soglasju s princiom volonterskega prispevanja in v opoziciji s profitno usmerjenim objavljanjem, odprta družba komercializacijo znanstvenega objavljanja zavrača
• Slovenski literarni zgodovinarji nalagajo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na Univerzi v Mariboru in na univerzi v Novi Gorici in na Univerzi v Ljubljani, slovenski akademski repozitoriji združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti, glavni namen repozitorijev je arhiviranje diplom, magisterijev, doktoratov, domače akademske inštitucije z ustanavljanjem prosto dostopnih spletišč za akademske objave zamujajo (med razlogi zavest o nizki kvaliteti nekaterih študentskih diplom, občutek samozadostnosti akademskih veličin), za avtorje, ki želijo prestopiti ozke okvire svoje stroke ponujena možnost postavljanja tekstov na svojo osebno stran, v svojo spletno bibliografijo, a se za to odločajo le redki
• Pri besedilih, ki jih je avtor dal v tisk, mora prej v avtorsko pogodbo z založnikom vpisati člen, ki mu vzporedno spletno objavo dovoljuje, nekdaj so časopisi sami vzdrževali svoj spletni arhiv in ga odpirali javnosti, avtor pa je v svoji spletni bibliografiji le napravil povezavo nanj, danes slovenski časopisi dostop do spletnih arhivov pogojili s plačilom ogleda, morda vpad bralskega interesa povzroči spremembe na tem področju, s časopisi kot smo jih poznali nekdaj je konec - premik razprav z ožjih strokovnih področij na splet (prihranek pri stroških za tisk), princip tiska na zahtevo
• Objavljanje na spletu spreminja tudi slog pisanja, zavesti o prisotnosti bralcev iz drugih disciplin in laikov narekuje pojav poljudnejšega izraza in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa, slogovni zasuk pomeni tudi omejevanje strogega znanstvenega izraza, kar si lahko privoščijo le avtorji z zagotovljeno akademsko pozicijo
• Avtorji opremljajo svoje spletne objave z licenco creative commons, licenca zahteva priznanje avtorstva in za izvedena dela uporabo iste licence, nekateri avtorji dodajajo tudi prepoved komercialne uporabe besedila, slednje pa onemogoči uporabo na Wikipediji
• Avtorji brez privilegija akademske službe se za opisano prakso objavljanja ne navdušujejo, pred desetletji objavljanje v znanstvenih revijah tako kot leposlovje dobro honorirano, nato so se honorarji ukinjali najprej pri znanstvenih revijah, pri znanstvenih knjigah so se postopoma zmanjševali, marsikje avtorji namesto honorarja dobijo samo še spodobno število avtorskih izvodov, dostop do državne subvencije, ki krije stroške vedno težji, nekateri avtorji založbam tako pomagajo z denarjem, pridobljenim za svoj raziskovalni projekt, princip zlatega OA
• Vse tri slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost) v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, v retrospektivi pa že vse od začetkov izhajanja , tiskarna posrbi za korigirano digitalno verzijo v pdf, starejše številke z državno pomočjo na splet postavila Digitalna knjižnica Slovenije, odpovedovanje naročnine in poseganje po reviji na spletu
• Izhajanje avtorjevih objav do sedaj zagotavljala državna subvencija, a praksa se lahko hitro spremeni, pri Slavistični reviji, ki ima velik delež člankov tudi v tujih jezikih, povečani stroški prevajanja (avtorji jih krijejo sami), članki v reviji sicer še vedno prevladujejo v slovenščini - glede na večinskega sloveskega naročnika in statutarno zahtevo, ki skrbi za slovensko znanstveno terminologijo, povzetke in izvlečke slovenskih člankov v angleščini revija organizira in plačuje sama
• Odprtega značaja tudi spletni forum SlovLit (1999-), 800 informacij letno, 1 sporočilo dnevno, kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo 1650-članski slovenski literarnovedni in jezikovni skupnosti, forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije, volontarsko, poudarek na informacijah s področja digitalne humanistike prispeva k modernizaciji stroke, forum zanimiv tudi za ljudi izven držćavnih meja - uresničevanje principa internacionalnosti in interdisciplinarnosti, lociran na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Štefan

Varovanje zasebnosti

• Na dveh pravnih področjih: slovenske avtorske zakonodaja in zakon o varstvu zasebnih podatkov, sabotaža sodobne informacijske družbe še posebej boleča
• Med razlgi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so strah pred njihovo velikostjo, izvornost v Ameriki, strah pred digitalnimi tehnologijami nasploh - vsem skupno izhodiščno nezaupanje v dobre namere takega početja, simbolna sovražnost tudi do Googla, kritiki vidijo najprej možnosti zlorabe in spregledajo deklarativne cilje digitalizacije, ki naj pomaga globalizacijskim prizadevanjem (v smislu lajšanja človekove eksistence), skupaj z mednarodno trgovino, integracijo trgov in povečevanjem vasrnosti želijo doseči spolno enakost, kvalitetno izobrazbo, enakomernejšo razporeditev bogastva, z iztrebljanjem bolezni izboljšati zdravstveno stanje, itd. skeptiki tem človekoljubnih ciljem ne verjamejo (nezaupanje v dobre namene ljudi, ki so prevzeli pobudo mimo državnih inštitucij velik civilizacijski riziko)-črne vizije prihodnosti so v svojem jedru protihumanistične
• Občutek in občutljivost za eksistenco posameznika kot znak civilizacijske razvitosti, primitvnejše skupnosti za razliko od razvitih zatirajo tisto posamično, za katero se zdi da ogroža skupnost kot celoto, člani ogrožene skupnosti se nato strnejo, zlijejo v eno, pripravljeni so na žrtev v imenu preživetja skupnosti - poznani iz žanrov kmečke povesti, vojnega, zgodovinskega romana (pomagali konstituirati nacijo), po drugi strani omenjena literarna dela lahko dajejo tudi prednost posamezniku, ki je poseben in običajno problematičen (npr. umetnik pri Cankarju), šolska literarna vzgoja polna tovrstnih plemenitih junakov, ki so visoko nad družbo in v nenehnem spopadu z njo - literatura 19. stol. temelji prav na idealu ozaveščenega in ustvarjalnega posameznika
• Tanka meja med posamičnim in privatnim/zasebnim/sebičnim, ozaveščenega posameznika ne zanimajo lastna nedotakljivost, varovanje zasebnosti pred javnostjo, zaintereseran je za skupno blaginjo drugih posameznikov in okolja
• Napačno enačenje skupnega in javnega, zavest o javnem in tudi zasebnem se pri odraščajočem oblikuje relativno pozno, kot javno sprva razbiramo le tisto, kar nam pred oči postavljajo mediji, šele na fakulteti spoznamo, da poleg splošnega javnega obstaja še strokovno javno, artikulirano preko specialnih publikacij, ni vse javno blagodejno, kakor nas utegne zavesti sintagma "javno dobro" v razmerju do pojmov s pridevnikom zaseben, za javno dobro in blagor skupnosti si lahko prizadeva tudi posameznik/zasebnik
• Polemike javno : zasebno, varuhi človekove osebnosti v shizofrenem položaju, po eni strani želijo izkoristiti vse možnosti, ki jih prinašajo nakopičeni podatki ( npr. pomoč pri hitrem odkrivanju in zdravljenju bolezni), po drugi strani se nadzora nad seboj otepajo, ker nadzorovanost hitro lahko predstavlja izgubo osebne svobode in privede do zlorabe, ki nagovarjajo k pravni regulaciji zbiranja podatkov in previdnosti pri njihovem posredovanju, zaradi slabih izkušenj z njimi bi se bilo škoda odpovedati zbiranju podatkov in njihovi obdelavi, saj so nuju izhodišče za vse znanosti o človeku in za povečanje kvalitete našega bivanja, potrebno prenehanje zakrivanja oči pred velikimi spremembami v dojemanju zasebnosti in temu primerno prilagoditi tudi zakonodajo
• Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov je nekdaj agresivno uveljavljal Urad informacijskega pooblaščenca in tako povzročal težave državljanom (npr. prepoved Goglovega projekta Street View v Sloveniji - dvoletna zamuda, sabotaža turistične promocije države)
• Prepoved iskanja po imenih in priimkih pohabil besedilni korpus Nova beseda in povozil pravico današnjih Slovencev do informacij iz svoje zgodovine
• Privatizacija informacij, za kakršno si prizadevajo slovenski uradniki, gre v nasprotno smer od civilizacijskih perspektiv, ki so mogoče samo ob čim večji, hitrejši in lažji dostopnosti informacij, V slovenskem primeru zakoni in organi dajejo prednost posameznikovi zasebnosti v škodo javne blaginje in ovirajo emancipiran vstop slovensko govorečih v globalno skupnost kulturno progresivnih nacij

Kredibilnost

• Za objavlanje danes občutno manj ovir kot nekoč, ovire nastopijo le kadar imamo ambicijo objaviti na t. i. osrednih mestih kot so dnevni časopis, strokovne revije, osrednje informativne oddaje, ... kjer se izbira in odloča med informacijsko ponudbo, sicer pa lahko danes vsakdo objavi že praktično vse, zaradi navajenosti na stare prakse nam objavljanje brez uredniškega filtra vzbuja skrbi glede njihove kredibilnosti oz. zanesljivosti, tudi nekdaj sicer urednikom nismo popolno zaupali predvsem zaradi nestrinjanja z nekaterimi kriteriji (npr. nazorska, politična, spolna pripadnost, ki pomembno oblikujejo profesionalno informiranje še danes), prisiljeni smo torej samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav (preverjamo avtorja, inštitucijo, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti,...)
• Avtorju lahko zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovanjaka, čigar stališča so v javnosti dobro poznana in zanj sklepamo, da si ne bi mogel privoščiti zavajanja bralcev, ni nujno da se z njegovimi stališči strinjamo, a vseeno verajamemo, da piše z dobrim namenom in preverja informacije, trezno sklepa in ni pristaš samovoljnih fantastičnih konstuktov, piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris, pri starejših avtorjih se glede verodostojnosti zapisanega lahko sklicujemo na njihovo modrost in previdnost pri tvorjenju izjav, čeprav če je nekdo mojster za eno področje, ga to nikakor še ne kvalificira za zaupanja vredne izjave na drugem področju, amater/diletant = pisec, ki v stroki ni doma, oz. ni doma na profesionalen način
• Do mlajših avtrjev smo praviloma bolj nezaupljivi, pogosto tudi neupravičeno, čeprav imajo manj življenjskih izkušenj, pa so za razliko od starejših avtorjev bolj teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu, v vsakem primeru pa je koristno, če se bralec o avtorju natančneje pozanima, v njegovi bibliografiji lahko razbere, za katera področja je najbolj kompetenten in katera tema ga najbolj obseda

Aktivizem

• Kritika aktivizma, v 70. letih prevladuje miselnost, da je izvir akademskega dela znanstvena radovednost, v 80. letih so iz Amerike začele prihajati ideje, da se je treba zgledovati po družboslovju, ki je radovednost uporabilo za dosego plementih socialnih ciljev, kot so človeško dostojno, pravično in kvalitetno življenje
• Sprememba dojemanja znanosti zaradi prepričanja, da je objektivno znanstveno spoznanje nemogoče, saj nanj vedno vpliva interes raziskovalca - od tod razumemo močno ideologiziranost literarnovednih šol (feministične, marksistične, črnske ipd.), katerih glavna nalogu zunaj njihovega predmeta obravnave je po priznanju kritika konkurenčnih ideologij in spreminjanje sveta, na literarnovednem terenu alternativnih razprav ni bilo težko identificirati: literarna besedila so uporabile samo za zgled in pisci niso bili v prvi vrsti literarni zgodovinarji, ampak filozofi, sociologi ...
• Odklon do nihilizma novih pristopov, saj hromi željo po objektivnem spoznanju, humanisti usmerjeni v odkrivanje napak v navidezno urejenem svetu, za zaznavanje problemov , ne pa tudi njihovo reševanje, to naj bi namreč bila naloga družbenih sistemov, s takšno logiko se je ujemalo tudi razumevanje umetnosti, ki prav tako ne bi smela streči družbenim potrebam, saj so jo ob pretiranem podrejanju socialnim ciljem in interesu bralcev, označili za trivialno
• Ameriška ideologizacija se z večdesetletnim zamikom naseljuje tudi v slovenskem akademskem prostoru
• Aktivizem = socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist; 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju', koncept velja tudi za današnje aktiviste na različnih področjih (feministični, humanitarni, ekološki ...), z razvojem civilne družbe se ta segment javnega delovanja krepi in kontaminira tudi znanost in njene inštitucije, načeloma ga povezujemo z levimi/liberalnimi nazori, aktivizem ne predstavlja nujno naprednih družbenih gibanj
• Za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben, ker egoistično sledi samo svojemu interesu in je gluh in slep za pomisleke in nasprotne argumente,aktivizem kompleksno problematiko reducira, namesto na racio, apelira na čustva, ponavadi pograbi nek določen fakt, ga posploši in nato izpusti tista dejstva, ki naj bi škodovala naši intenci, ne zaupa statistiki, zaradi vzpostavljanja kompleksnosti in hromenja akcije
• Aktivizem naj bi v akademsko rutino vnašal kritično refleksijo, kritična refleksija ≠ aktivistični diskurz, kritična refleksija predstavlja odmik od predmeta opazovanja, česar si aktivizem ne sme privoščiti, kritična distanca nas namreč odpira za stališča in interese drugega, obenem pa blokira akcijo, kritična refleksija je za nas nujna, brez nje ne bi bilo humanistike, aktivizem pa je v predanosti svojim interesom s humanističnim prizadevanjem nezdružljiv in nesprejemljiv v znanstveni komunikaciji
• Kritično mišljenje po Christianu Fuchsu je mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, informacije, javno mnenje, vrednote itd. in ima od tega korist, razsežnost kritične teorije ima tako pozitivno konotacijo - v smislu zavzemanja za pravično družbo, kot negativno konotacijo - poseduje reducionistično predstavo o svetu, ki naj bi pa poganjala nasprotja med maloštevilnimi privilegiranimi in ostalo večino izkoriščanih, značilna nezaupljivost do novih oblik komunikacije in tehnologije nasploh, biti kritičen = biti nezaupljiv, kritično mišljenje je pesmistično, dvomi v človekovo naturno zmožnost in v zmožnost popravljanja sveta na bolje, medtem ko optimističnemu zaupanju v razvoj tehnologije, v socialna omrežja, kar predstavlja korak naprej v demokratizaciji, vzpostavljanju večje enakosti očitajo utopičnost, kliktivizem =slabšalna oznaka uspehov socialnih omrežij na politični sceni, nezaupljivost->obrambna pozicija->konservativnost, izogibanje tveganju, ki je pogoj za kreativnost
• Izobraževanje zapisano oblikovanju kritične zavesti, kar je pohvalno, saj je potrebno misliti s svojo glavo in izstopiti iz črede,prepoznati laži in manipulacijo a nevarno z vidika, da slabe izkušnje z manipulatorji, lažnivci, itd. posplošimo, to bi pomenilo, da se strinjamo z idejo, da v svetu prosperirajo najmočnejši in najbolj manipulatorski posamezniki, ne pa tisti, ki delujejo altruistično in načrtujejo dolgoročno skupno, brez izhodiščne zaupljivosti v dobre namene ljudi, se nam slabo piše
• Socialnih omrežij ne moremo počez označiti za artikulacijo socialne enakosti, so pa velik korak v pravo smer in so radikalno drugačna od oblik socialne dominacije in izkoriščanja v industrijski družbi 19. stoletja, ki je narekovala strategijo nepomirljivega socialnega boja

Avtorstvo

• Inštitucija podeljuje legitimnost avtorjevim objavam, po drugi strani inštitucije zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov
• Nezaupanje v okostenelost akademskih inštitucij - posledica: ustanavljanje alternativnih kanalov za publiciranje
• Solistične publicistične akcije pogostejše za leposlovno produkcijo - t. i. samozaložbe (s pojavom digitalnega tiska na zahtevo postaja samozaložba običajna oblika objave in z množičnostjo izgublja slabšalni prizvok, besedilo v samozaložbi ne gre skozi recenzijski postopek - večja previdnost?)
• Starost dokumenta ima dobre in slabe strani (domnevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva, ne smemo pa jim zaupati samo zato ker so "stari", nujnost primerjanja starih tekstov z objavami na spletu, kjer lahko informacije ves čas ažuriramo)
• Letnico objave usmerja bralčevo branje (npr. publikacije 19. stol. - prisotnost nacionalnega in slovanskega navdušenja, objave po 2. sv. vojni- politični in sociološki frazemi ...)
• Izločitev nepreverjenih senzacionalnih »odkritij« večinoma ni težka (veliko pove že mesto objave)
• Wikiji akademski prostor razpirajo v smer konstantnega preverjanja
• Dejavno oblikovanje informacij na mestih, kamor hodijo gledat vsi, to je na Wikipediji - eden od načinov kako literarnovedni strokovnjaki preprečijo vdor raznih neresničnih senzacionalnih prispevkov, ki nepotrebno vznemirjajo javnost

Strokovno recenziranje

• Strokovno recenziranje - v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih
• Privrženci strokovnega recenziranja so avtorji znanstvenih monografij, raziskovalci, avtorji (ki pošljejo razpravo za objavo v strokovni reviji) ...
• Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja
• Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete (aktualno je postalo v zadnjih desetletjih, z globalno dostopnostjo publikacij)
• Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije, sicer o objavi slej ko prej odloča urednik in ne recenzent
• Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov
• Zaradi izpričane pristranskosti, samovolje in nehotenih napak v recenzentskih postopkih znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju. Mednje spada javno recenziranje (open review)
• Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka,
• O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje eodvisni ocenjevalci naj bi jamčili, da pri presojah ne bi prihajalo do nepotizma, tj. preferiranja prijav prijateljev in sorodnikov
• strokovna skupnost zainteresirana za objavo dobrih člankov in recenzentova vloga je najprej pomagati spisom do oblike, ki je sprejemljiva za objavo
• Anonimizacija recenziranih prispevkov obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev, ki so prepričani v svoj prav in v nekompetenco ali zlonamernost ocenjevalcev
• Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh, merila za presojo: stopnjo inovativnosti gradiva, metode ali spoznanj, pomembnost teme, metodološko neoporečnost, mednarodno primerljivost, tj. poznavanje podobnih raziskav v svetu, slogovno, jezikovno in tehnično brezhibnost prispevka ipd.
• Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem
• Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec, in sicer: tip članka, tematika, ustreznost naslova, obseg (število znakov), manjka kakšen nujni del, objava originalnem jeziku/prevodu, jezikovna plat, slog, terminologija, tehnična plat, tema, metoda, reference, napačne trditve
• Recenzent nakoncu obkroži eno izmed ponujenih možnosti: članek je primeren za takojšnjo objavo | članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk | članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) | članek ni primeren za objavo

Pravopis

• Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa
• Pregled najpogostejših pravopisnih pregreh in slogovnih hip, ki kažejo na piščevo slabo jezikovno kompetenco in krepijo nezaupanje do njegovih objav

Ločila

• Eden od indikatorjev piščeve pravopisne kompetence je ločevanje med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) + stičnosnt in nestičnost
• Pomišljaj na zaslonu dobimo s kombinacijo tipk: <Ctrl> in <->, dolgi pomišljaj pa s <Ctrl> + <Alt> + <-> na numeričnem delu tipkovnice
• Zaimek le-ta raje izpuščamo
• Dolgi pomišljaj redko uporabljen,le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše (Nestični dolgi pomišljaj stoji torej samo med povedmi, ne pa znotraj povedi)
• Pravopisno idilo pogosto razdirajo filozofi (ekscesna raba narekovajev, velikih začetnic, dodajanjem vezajev, kjer jih načeloma ni ...- gre za dodajanje vrednosti drugačnega, zapletenega, skritega (slogovni efekti))
• Drugi pomemben indikator piščeve pravopisne kompetence so narekovaji (slovenski pravopis pozna 3 oblike dvojnih narekovajev, nič več enojnih), slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«), narekovaj zgoraj/zgoraj (") sicer tudi dovoljeni, tretja oblika so vejični narekovaji spodaj/zgoraj, značilni za tradicionalne tiske, slovenski narekovaji(„unarekovajena beseda“) namesto angleških (“unarekovajena beseda”)
• Tuji citatni stili zahtevajo narekovaje za označevanje naslovov člankov v revijah ali zbornikih, kar se zdi odveč, saj status publikacije razberemo že iz zaporedja enot v bibliografski navedbi in ker so naslovi revij in zbornikov postavljeni ležeče
• Dvopičje - rabo v zadnjih desetletjih zakompliciral Cobiss (stavi ga namreč nestično za razliko od pravopisa, ki uči, da je dvopičje levostično ločilo) - Kranj : Gorenjski tisk, 1999 (nepravilno) > Kranj: Gorenjski tisk, 1999, pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč, odveč je tudi, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd.
• Tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd. (v strokovnih tekstih ga uporabljamo previdno, je nestično ločilo
• Vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem sporočanju, publicistiki ali umetnostnih besedilih
• Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka
• Pri piki načeloma ni dilem, razen pri prepisovanju starih tekstov , ko smo v dilemi ali naj se držimo nekdanjega pravopisa ali ne
• Pravopis se spreminja, zato po njegovi rabi lahko sklepamo na starost pisca

Velike začetnice

• Naslove kolon ali vrstic v tabelah pišemo z veliko začetnico, celice znotraj tabele pa z malo začetnico (razen ko gre za cele stavke ali imena), v alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo

Digitalna pismenost

• Osredotočenost na tehnično obvladanje besedil - natančno upoštevanje tehničnih parametrov (kot jih diktirajo uredniki), pisanje na računalnik neizogibno

Formati besedil

• Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil, prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov, txt - golo besedilo(pri pošiljanju pošte na forum npr. SlovLit, doc, docx, rtf, odt - obogateno besedilo (za kratka in enostavna besedila), htm ali html - spletno besedilo , pdf - natisljivo besedilo (za tiskarne, preprečuje zlorabo dokumenta, kar je možno v Wordu, neprimerno za dokumente ki so v fazi recenziranja), besedila na wikijih nimajo končnic

Besedilo v Wikijih

• Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi, v wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike, za osnovno oblikovanje potrebujemo malo znanja
• Odstavek: ena vrsta prazna

   Alineje: zvezdica (*)
   Naslovi: dva enačaja ==xxxx== (podnaslovi trije itd.)
   Ležeči tisk: dva apostrofa ’’xxxx’’
   Krepki tisk trije spostrofi ’’’xxxx’’’
   Povezave oglati oklepaji Ljubljana (modre povezave-že obstoječa gesla, rdeče povezave-gesla še ni)
   Slika: vstavimo prek menija
   Predloge: dva zavita oklepaja
   Oštevilčeni seznami: grabljice (#)
   Presledek na začetku vrstice-okvirček z besedilom
   Ukazi za format html: <br za prelom vrstice; <hr za vodoravno črto; <center za centriranje besedila
   <poem uvaja pesemsko besedilo, </poem ga zaključuje

Vaje v Wikijih

• napotki za pridružitev pišoči wikimnožici (prijava na Wikipedijo, pregled Zgodovine strani, Pogovorne strani, popravi pravopis in slog v naključnem članku, preglej redakcije, popravi članke, označene kot škrbina)
• najpogostejša opozorila začetnikom na Wikipediji: preintenzivno členjenje na odstavke, mašila, prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom, dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov

Sporočanje popravkov in komentarjev

• Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo
• Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb
• Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave
• Avtor lahko popravek upošteva ali ne
• Posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. na Googlovem spletišču Drive), ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno
• Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne
• V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti:na pogovorni strani besedila, na pogovorni strani avtorja, odprtje samostojne strani, znotraj besedila v obliki teksta (komentar), s predlogo {redakcija|beseda z napako|beseda s popravljeno napako}}

Čemu sploh citiramo

• Strokovni pisec pri pisanju brez sklicevanja na druge skoraj ne more
• Zaželeno navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet
• Garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge (ti se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo) - s tem avtom izkaže svojo načitanost, poznavalstvo, intelektualno superiornost
• Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja (pomen produkcije novih spoznanj)
• Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja
• Nezanemarljiv podatek o posamezniku, ki je zaslužen za objavo novega znanja in se ponaša s statusom avtorja
• Wikipedija in sestrska spletišča rahljajo avtoriteto individualnih avtorjev, človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak stvar zavzetih množic
• Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije (sistem avtorskega olastninjena informacij posebej agresivno posega po vseh mogočih vzvodih, da bi ohranil stara hierarhična razmerja med genialnim kreativnim posameznikom in pasivno čredo sprejemnikov informaci)- ne gre zgolj za denar, ampak tudi za prestiž, ohranjanje socialnih privilegijev
• Odpor do skupinskega in bolj ali manj anonimnega objavljanja je obremenjen z dvoličnostjo (samo z vzgojo občutljivega bralca nikoli ne bomo dosegli želene stopnje družbene kreativnosti)
• V 80. letih letih 20. stoletja avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti, ko se je že zdelo da bo prišlo do sprostitve pretoka informacij v akademskem svetu in drugod je prišlo ravno do nasprotnega pojava - informacije (znanje, vednost, objave) so opredelili kot intelektualno lastnino in podaljšali njihovo pot do proste uporabe na 70 let po avtorjevi smrti
• Razveseli nas pobeg vsakega avtorja zločestemu copyrightu (V Avstro-Ogrski je zaščita del trajala 30 let po avtorjevi smrti: lep zgled za ravnanje vnaprej)
• Odnos do avtorskih proizvodov uporabnikom bi morala narekovati zdrava pamet - avtorsko delo, razstavljeno na javnem mestu, tam pač zato, da je na razpolago morebitnim zainteresiranim
• Princip proste dostopnosti znanja je v opreki z veljavno avtorsko zakonodajo (copyright)- pazi, da se kdo ne izmuzne plačilu za uporabo avtorskega izdelka, citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega, kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva,se presoja po občutku
• Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni

Prepisovanje

• O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave
• Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst, iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti
• Razlika med plagiranjem kot nemoralnim dejanjem in kršenjem avtorske zakonodaje kot kaznivim dejanjem niti ni tako zelo pomembna, eno in drugo je nesprejemljivo
• Praksa skupinskega in anonimnega pisanja utegne v prihodnosti razrahljati potrebo po sklicevanju na strokovne avtoritete (na Wiki spletiščih plagiate odkrivajo lažje in hitreje)
• Še bolj obsojanja vredno je, kadar je plagiatorstvo rezultat načrtne strategije oz. sistematičnega prilaščanja tujega - intelektualna kleptomanija
• Očitek plagiatorstva ima v naši kulturi težo, zato se zgodi, da ga zlorabijo ljudje, ki želijo diskvalificirati svojega strokovnega kolega

Citatni indeksi

• Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki
• Citation index=bibliografska podatkovna zbirka (iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih)
• V Sloveniji upoštevamo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science, kjer sta zanimivi bazi SSCI in AHCI
• Zastonj na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar)- zajema avtomatsko zato očitajo nekonsistentnost, pravzaprav zajema širše; vendar ga žal na znanstvenem ministrstu (še) ne upoštevajo
• h-indeks (to je razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane)
• O citiranosti slovenskih več kot 13.000 raziskovalcev se je mogoče poučiti preko povezave Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in v Sicrisu (segment slovenske literarne vede =prib.200 raziskovalcev)
• Humanistika ni naklonjena kvantifikaciji podatkov; pogosto v modernih bazah ni starejših objav (za literarno zgodovino bolj verodostojne), prav tako marsikje ni identificiranih knjig
• Nedomišljeni algoritmi za merjenje znanstvene vplivnosti in odličnost - merjenju nasprotovati bi bilo nespametno(nezaupanje do rezultatov meritev je lahko tudi znak pripravljenosti na manipulacijo s podatki) - rajši si prizadevajmo za izboljšanje meritev
• Znanstvene revije so zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke (kriteriji: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd.)
• Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo
• Ob zavesti možnih napak in ob zavesti, da so bibliometrične številke samo eden od kazalcev znanstvene teže, je uporaba citatnih indeksov čisto koristna - problematično pa je, kadar vključenost v citatne baze oz. odsotnost v njih odloča pri oceni znanstvene odličnosti revije, zlasti ko gre za nacionalno specifična področja, ki na širok mednarodni interes in odmevnost ne morejo računati (npr. Slavistična revija zaradi necitiranosti oz. nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in kulture, izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI

Faktor vpliva

• Faktor vpliva = številka, ki kaže stopnjo uglednostioz. vplivnosti znanstvene revije
• Med načini izračunavanja vplivnosti revij najbolj poznan bibliografski servis Thomson Reuters (IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI in družboslovnem SSCI, ne pa tudi v humanističnem AHCI)
• Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo
• 'Scopusov' faktor vpliva se imenuje SNIP-mer število citiranosti glede na področje (manjše področje-citat ima večjo težo)
• Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske - skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja
• Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin
• Faktor vplivnosti revije se je ponekod uporabljal tudi kot merilo kvalitete člankov v reviji, vendar se vsaj v Evropi taka širitev merila odsvetuje, saj kvaliteta objavljenih člankov v reviji lahko zelo niha
• Uredništva napihujejo IF svoje revije s forsiranjem preglednih znanstvenih člankov in znanstvenih recenzij, ki so pogosteje citirani od povprečja (moralno vprašljive prakse)- prisilno citiranje se je v nekaterih disciplinah močno razpaslo
• Znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF, ki je bil vpeljan s čisto drugačnim namenom, tj. knjižnicam pokazati na najbolj odmevne revije v strokah
• Namesto pretiranega sklicevanja na IF se znanstvena skupnost zavzema za prosto dostopnost objav na spletu pod licenco cc, za sprostitev dolžine člankov, slik in prilog, za enakopravno upoštevanje podatkovnih zbirk in monografij in ne le člankov in, kar je pomembno zlasti za zgodovinske stroke, upoštevanje citiranja primarnih virov, tudi če gre za zelo stare objave
• Dvomi v faktor vpliva kot merilo kvalitete člankov so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani[126] oz. s kombinacijo obeh algoritmov
• Zunaj znanstvene sfere na vplivnost informacije sklepajo iz števila njenih branj (dostopov, ogledov, izposoj, uporabe, klikov, prodaje) - k natančnosti in k objektivnosti bi prispevalo, če bi tudi pri znanstvenih objavah poleg podatkov o citiranosti ali številu povezav dodali podatek o branosti
• Za članke na Wikipediji dobimo podatek o branosti, tj. o številu klikov na članek, med Podatki o strani

Slovenske znanstvene revije

• Seznam Slovenskih literarnih revij v katerih objavljajo literarni zgodovinarji in so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše:

   Primerjalna književnost
   Slavistična revija
   Dve domovini
   Jezik in slovstvo
   Razprave SAZU
   Studia mythologica Slavica
   Knjižnica
   Phainomena
   Acta Neophilologica
   Traditiones
   Slavia Centralis (Maribor)
   Verba Hispanica

• Od tujih je razprave o slovenski književnosti najti v:

   Slovene Studies (ZDA)
   Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
   Slavia Meridionales (Varšava)
   Slavica tergestina
   Slavistika (Beograd)
   Pamiętnik Słowiański
   Wiener Slavistisches Jahrbuch

Citatni slogi

• Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega
• Glavni citatni stili:

   APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
   MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
   AMA (medicina, biologija)
   čikaški (naravoslovje, splošno)
   wikipedijski

• Humanistični pisci se odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. nekaj vmes (Čikaški-letnica takoj za avtorjevim imenom, MLA-naslovi del v kratkih sklicih)
• Spremembe v stilih citiranja odražajo pozornost pisočih na spremembe v družbi
• Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti, največja težava vseh pa je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem spremenile - npr.: Priimek avtorja je pred imenom
• Slovenske humanistične revije imajo vsaka svoj način citiranja; Primerjalna književnost je zvesta MLA-ju, slovenistični reviji pa sta bližje čikaškemu slogu - primer:(Božič, »Vrednotenje« 133)- Primerjalna književnost, MLA; (Božič 2011: 133)- Slavistična revija, čikaški slog
• Na wikijih priporočano citiranje: Zoran Božič. Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2 (2011). 131–46. (COBISS) dLib
• Za potrebe literarnovednega pisanja, ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote (avtor in naslov)- za razliko od obsežnega polnega zapisa v bibliografski podatkovni zbirki + glede na vrsto objave še: ime spletišča in datum pri spletni objavi; kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi; naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku; naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji; naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku
• Slovenci se radi sklicujemo na pravila obnašanja, ki naj bi imela mednarodno veljavo (treba se je zavedati tudi relativnosti tako imenovanih mednarodnih standardov)
• Nova pisarija lovi srednjo pot med navdušenim forsiranjem novih možnosti strokovnega izražanja in upoštevanjem domačih in tujih pisnih navad

Tehnika citiranja

• Citat=navedek: iz dveh delov: besedilo citata in navedba vira citata
• Dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek
• Vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki opombe, kratkega sklica(avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju)ali neposredne povezave na vir
• Kazalka bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom ali v seznam literature na koncu besedila ali pa ga neposredna povezava pripelje neposredno v besedilo

Opombe

• Včasih-glavno navajanje literature; prevladovanje čikaškega sloga - uvede kratke sklice v oklepajih- ti pa zahtevajo seznam referenc na koncu razprave, eksistenco opomb z bibliografsko vsebino postavi pod vprašaj
• Wikipedija (enciklopedija)-ni dobesednih navedkov (cilj je povzemanje)-opombe in seznam literature na koncu
• V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano
• Slog navajanja je vsakokrat drugačen: seznam literature uvajajo alinejske pike, priimki avtorjev so na prvem mestu, opombe pa uvajajo zaporedne številke, ker ne gre za abecedno zaporedje, so imena pred priimki, letnice proti koncu navedbe in med enotami navedbe naj bi bile vejice
• v zaporedje opomb se ne smejo mešati nižje ali višje številke, na eo mesto se ne sme nanašati več opomb
• Opombe na Wikipediji-klik na številko v besedilu pripelje do opombe; klik na puščico pred opombo vrne na mesto opombe v besedilu
• Za tiskano besedilo primernejše opombe na koncu poglavij ali še boljše na dnu strani, kot pa na koncu tiskanega dela

Kratki sklici

• Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu: Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)
• V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja: »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)
• Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo', odkar se sklici avtomatsko preštevajo priimek, letnico in stran vira ponovimo
• Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije

Označevanje navedkov

• 3 možnosti: narekovaji; odstavek in drugačen črkovni rez; izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje
• Namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka - primer: »[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari (prva črka v oglatem oklepaju, ločilo zunaj navedka) namesto  »... ko že na Kranjskem vsak pisari ...«, naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Od kod vse citiramo

• Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu ...
• Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis
• V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih
• Namen citirana-preverljivost informacij; prednost imajo tiste, ki so javno dostopne
• Vedno pogosteje imamo opraviti z viri v različnih vzporednih formatih – v tiskani in v digitalni obliki(navada je navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega), kadar je mogoče med viri izbirati, posežemo po izvirnikih, sklicevanje na drugotni vir le kadar primarni ni dostopen

Viri in literatura

• Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta - poenoteno navajanje vseh virov v enem samem seznamu, po katerem je iskanje lažje
• Za razumevanje piščevega referenčnega obzorja je seznam referenc še vedno smiseln kljub vedno pogostejši neposredni dostopnosti vseh virov preko kikljivih povezav
• Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih (viri v tem primeru predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke za raziskavo
• Odpovedujemo se delitvi virov na primarne in sekundarne, pri kateri naj bi bili primarni rokopisni, tipkopisni ali tiskani, ki so shranjeni v arhivih, sekundarni pa tisti v elektronski obliki
• V znanosti spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen, takrat storimo naslednje: kot je ugotovil Kidrič leta 1947 (Koruza 1980: 115)

Zaslon in papir

• Trenutno slovenski literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo - šele ta prinaša točke, od katerih je odvisna raziskovalčeva profesionalna usoda
• Kmalu bo drugače-želja po zastonjskih in lahko dostopnih informacijah; objavljanje na spletu cenejše, revije selijo na splet (podpira Open Access)
• Postopoma naj bi prevladala predstava o zaslonski verziji besedila kot primarni - Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na zaslonu
• Ceníjo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter
• Bralska izkušnja starejših povezana s predstavo natisnjene strani, pri mlajših pa omemba strani vzbudi asociacijo na spletno stran
• Spletne strani so zelo drugačne od natisnjenih strani: natisnjena stran ima omejen obseg, spletne strani pa neprimerno večjega
• Začetek interneta-dolžina spletne strani v velikosti zaslona-večje smatrane za neprimerne
• Spletne strani niso paginirane (oštevilčene) - oprema citata s podatkom o natančni lokaciji zato ni mogoča, to tudi ni potrebno ker obstaja ukaz išči (<Ctrl> + <f>), ki je hitrejši od iskanja citata na natisnjeni strani
• Največja razlika v citiranju-spletne strani omogočajo direktne povezave do informacij
• Razlike med navedbo knjige na zaslonu in na papirju so videti takole: Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). (COBISS) - zaslon, Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). - papir
• Spletno besedilo bolj naklonjeno naštevanju (alineje)
• Ob možnosti dostopa do polnega besedila-citat opremimo s povezavo; ni potrebno priimek pred ime in razporejanje avtorjev po abecedi
• Zadovoljimo z navajanjem avtorja, naslova, letnice in Cobiss povezave (ostali podatki niso potrebni)
• Niti na zaslonu niti na papirju ne navajamo celotnih URLjev!

Zgledi

• podatke vzamemo iz Cobissa
• Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC

Knjiga

• PRIMER (na papirju): Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.
• PRIMER (na zaslonu): Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. (COBISS)
• Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo,

PRIMER (na zaslonu): Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). (COBISS) Wikivir. Internet Archive.

PRIMER (na spletu): Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

• Kodo DOI vpišemo, če obstaja

Knjiga na bralniku

• Raje citiramo z dLiba ali Wikivira kot bralnika (Kindle, idr.)
• Ker elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, je nujno navesti tudi podatke o natisu, ki je bil predloga elektronski izdaji
• Virom v elektronski obliki strani ne navajamo (besedilo ni paginirano). Kratki sklic: (Kostanjevec 1907); namesto: (Kostanjevec 1907: 23)
• Če smo Kostanjevca brali na Kindlu, bi bila celotna bibliografska navedba nekako taka:

PRIMER: Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

PRIMER: Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006. (knjiga je doživela ponatise)

Članek v zborniku

• V COBISSU zapis o članku in zapis o zborniku (potrebujemo oba)
• PRIMER: Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.
• PRIMER:(članek tudi kot video): Miran Hladnik. Iz kakšnega testa so slovenski junaki. Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. (COBISS) Videolectures.net.
• Pika pred ikono PDF, tako da piko postavimo znotraj oklepajev.

Poglavje

• Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi pravzaprav samo takrat, kadar je avtorjev knjige več
• Enako navajanju članka v zborniku
• PRIMER: Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964. ali Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

Spremna beseda

• PRIMER: Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. (COBISS)
• PRIMER (nenaslovljen a urednikova spremna besedilo na zavihku romana): Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. (COBISS)

Razprava v reviji

• PRIMER: Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–382. (COBISS)
• Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe
• Lahko uporabimom polno ime ali kratico revije. PRIMER: Jezik in slovstvo ali JiS. (odvisno od pričakovanih bralcev)
• Dostopna le celotna revija in ne posamezni članki-povezava do celotne revije.
• PRIMER (za tiskano verzijo): Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Članek v časniku

• Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo (pomembna sta datum in stran)
• Pred datum objave ni ločil
• Ker gre za prilogo Dela bi namesta dvopičja lahko uporabili tudi pomišljaj
• Nadnaslov zapišemo za naslovom, kot da gre za podnaslov, če članek vsebuje tudi podnaslov-smiselno razporedimo, v sili v oglate oklepaje zapišemo za kaj gre.
• PRIMER: Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)

Članek na dLibu

• Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo (imajo urejene metapodatke) in taki na célo številko v časopisu (nimajo urejenih metapodatkov, posamezna avtorska besedila je potrebno v številki šele najti)
• PRIMER (urejeni metapodatki): Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS) dLib (spletna povezava lahko tudi v naslovu ali v straneh; izgubi podatek, da je priskrbel dLib)
• PRIMER (dostopna le cela revija): Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. dLib (povezava le do celotne revije)
• Cobissova ID-številka 4675843 se nanaša na celo revijo in ne na članek, zato jo izpustimo
• Povezava na koncu prek dLiba, ne prek naslova ali strani (izgubimo preveč podatkov)
• Ker pogosto navajamo kritike literarnih del v literarnih revijah, je tu zgled iz Sodobnosti:

PRIMER: Jože Horvat. Pavle Zidar, Izlet v mrak. Sodobnost 18/5 (1970). 555–57. dLib

Enciklopedijsko geslo

• Viri brez urejenih metapodatkov (ni na Cobissu ali dLibu)
• Najlažji je sklic na geslo, kadar pišemo kak drug članek za Wikipedijo (oglati oklepaji okrog naslova, postavljenega v imenovalnik in sklic je narejen)
• Predpona :w:sl (pred naslovom v oglatih oklepajih), kadar se iz drugih nacionalnih Wikipedij sklicujemo na slovensko enciklopedijsko geslo
• Avtorstva ne navajamo, nujni podatki so samo: naslov gesla, naslov spletišča in datum, datuma znotraj Wikipedije ni potrebno navajati; drugje-pišemo (uporabimo samo dan, mesec in leto, poenotimo zapise)
• Pojasnilo za splet in navajanje spletnega naslova-odveč
• Naslov spletišča lahko napisan na dva načina
• Navedek enciklopedičnega članka iz Wikipedije, brez pike med naslovom spletišča in datumom in s hiperpovezavo, ki jo vgradimo v naslov
• PRIMER: Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. ali Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012. ali Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012 (možni trije načini citiranja)
• Najbolj preprosto bi bilo, da v naslov vgradimo standardno povezavo, ki kaže na najbolj svežo varianto gesla, povezava do točno določenega URLja-poiščeš v zgodovini+prekopiraj iz orodne vrstice (enako postopamo z besedili na Wikiviru, Wikiverzi, Wikimedijini zbirki ...)
• Biografski članki 3 viri: Slovenski biografski leksikon, Primorski slovenski biografski leksikon, Novi slovenski biografski leksikon. Vsi trije združeni na portalu Slovenska biografija.
• PRIMER: Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). SBL. Slovenska biografija
• PRIMER:(PSBL, ni še na spletu): Martin Jevnikar. Budal Andrej. Primorski slovenski biografski leksikon. Sistory.
• PRIMER:(PSBL že na spletu): Anton Kacin, Jožko Kragelj in Marijan Brecelj. Abram, Jože (1875–1938). PSBL. Slovenska biografija
• PRIMER: Abram, Jože (1875–1938). PSBL. NSBL. Slovenska biografija.
• PRIMER (Enciklopedija Slovenije - temeljni leksikografski vir, še ni digitaliziran): Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.
• PRIMER (leksikon): Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni]. - urednika Janka Kosa izpustimo
• Če ne gre za lastna imena, so v slovarjih in tudi v enciklopedijah gesla zapisana z malo začetnico, v Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico

Forum

• Kadar spletni portal citiramo v časopisu navedemo še podatek da gre za splet, če navajamo na spletu to ni potrebno (povezava)
• PRIMER: Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.
• Pomemben vir slovenističnih informacij je forum SlovLit
• PRIMER: Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013. - izberemo ali uredniški naslov ali naslov avtorja

Spletni tečaj

• Izvajalca razberemo iz opisa
• PRIMER: J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014

Blog

• Blogi so zahtevni za citiranje včasih zato, ker manjka ime avtorja (kadar vemo zanj iz drugih virov, ga postavimo na začetek v oglati oklepaj), drugič zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik
• Ne datuma ogleda-če stran datirana in se ne bo spreminjala
• PRIMER: Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Članek na spletišču

• Strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost (gre za predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo - navedbo naknadno dopolnimo s svežimi podatki o natisu
• PRIMER: Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82.
• Navedba spletišč je obvezna (zgornji primer je izjemoma iz osebnega spletišča)
• PRIMER: Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007. (Primer ni najbolj enostaven, ker se ob naslovu kopičijo še podnaslovi (ker gre za alternativo, smo mednju vtaknili desno poševnico) in naslov rubrike Četrtkova zgodba)
• PRIMER (tiskana verzija): Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.
• Navedba spletišča lahko napisana običajno ali z malimi črkami in vezajem
• PRIMER: Aljoša Harlamov. Kako iz-brati pravega/pravo?: punce iz knjižnice in druge romantične zmote. airBeletrina 17. okt. 2013. (ohranimo malo začetnico in dvopičje za vprašajem, ker spoštujemo avtorjevo odločitev)
• PRIMER:Andrej Mrak. S Prešernom po »hudičevih« hišah v Ljubljani: Peterica ljubljanskih zabavišč, ki jih je »vzel hudič«. Razglednice preteklosti. MMC RTV Slovenija 5. jan. 2014. (rubrika - Razglednice preteklosti, naslov portala - MMC, podnaslov portala - »Prvi interaktivni multimedijski portal« izpuščen)

Zapis v podatkovni bazi

• PRIMER: Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012. (poleg letnice postavitve smiselno navesti še datum dostopa na koncu - splet se spreminja)

Diplomska naloga

• Bogato nahajališče informacij, ki jih Cobiss ne razkrije, je katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani
• Iskanje po zbirki diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF
• PRIMER: Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.
• PRIMER: Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL. (pomembno dodati tudi mentorja + gre za unikat, shranjen v knjižnici Oddelka za slovenistiko, zato navedemo tudi ta podatek, če bi bila diplomska naloga v Cobissu bi dodali še sklic nanj)

Prosojnice, video predavanja, animacija

• Kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih
• Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre
• PRIMER: Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Zemljevid

• Zemljevidi podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom
• Nekdaj so bili avtorsko delo, v zadnjem času pa so predvsem produkt inštitucionalnega (državnega ali komercialnega) kolektivnega dela (navajanje avtorjev ali urednikov ne pride v poštev)
• Sloj Literarni spomeniki - ustvarjen na Geopediji, kot vir ga navedemo:

PRIMER: Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014. ali Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.

• Datum ogleda navedemo zato, ker ni nikjer podatka o tem, kdaj je zbirka nastala oz. kdaj je bila nazadnje ažurirana
• Možnost sklica na posamezni spomenik v sloju:

PRIMER: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014. PRIMER: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014.(topografski pogled oz. ortofoto - posledica majhnih razlik v hiperpovezavah)

• Predelave zemljevida se lahko loti vsakdo,zato je avtorstvo podobno kot na Wikipediji, kjer avtorjev zaradi množice redakcij ne navajamo
• Navedemo le naslov uporabljene verzije zemljevida, lokacijo, kjer interesent dobi tudi vse druge podatke, in datum kreacije ter zadnje spremembe, ki stoji čisto na dnu strani; datum dostopa je po vseh teh časovnih podatkih odveč
• V izogib morebitnim pomislekom je navedbo spletišča smiselno ohraniti, kadar bi se utegnili pojaviti dvomi o izvoru slike

Fotografija

• Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd.
• V natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi
• Navajanje fotografij na način polnih bibliografskih opisov citiranih knjig in člankov v seznamu literature ni v navadi, zato se bomo navadili na vire sklicevati pod sliko
• Podoben status kot fotografije imajo grafikoni ali tabele - tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi
• Dvom v to, da je avtorja fotografije, ki je v prostem dostopu in opremljena z licenco cc, v vsakem primeru treba navesti
• Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek, da ima torej vidno stopnjo umetniške kreativnosti

Fotografije poznanih avtorje opremimo z imeni, ime fotografa izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom Licenca cc sicer enotna, praksa navajanja avtorjev, ki jo licenca zahteva pa različna: na Wikipediji in v Wikislovarju avtor tekstov ni naveden, v Wikiviru, Wikiknjigah in fotografijah v Zbirki pa je

• V svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last oz. z njihovo objavo nikomur ne škodimo
• Na slovenski Wikipediji smemo objaviti zgolj fotografije, ki smo jih sami posneli (in pri tem pazili, da se ni v objektiv ujelo kakšno tuje avtorsko delo) in tiste, ki so izrecno označene kot javna last
• Spreminjanje navajanja fotografij
• Zgledi fotografij z dLiba,

PRIMER: Slika 1: Slovenski pisatelji in literarni zgodovinarji. Ilustracija [Foto revija] b. l. Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK. dLib PRIMER: Slika 3: Zofka Kveder-Demetrović (1878–1926). Album slovenskih književnikov. Ur. Janko Šlebinger. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928. 112. (COBISS) Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK; dLib

• PRIMER: Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012. ali Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012. Iime tvorca po zgledu avtorstva besedil lahko postavimo tudi na prvo mesto)
• Bolj zapleteno je navajanje fotografskih reprodukcij umetnostnih del, ki so, tehnično gledano, izvedena dela (Ko citiramo samó fotografijo kipa, so na prvem mestu podatki o izvirnem delu)

Fotografije na Wikimedijinih spletiščih: ločevati moramo med imenom slikovne datoteke in imenom slike, ime datoteke je v zbirki enako za vse nacionalne Wikipedije, opis slike pa je v različnih jezikih; izberemo jezik, v katerem je bila slika postavljena v Zbirko, še bolje pa, če opis (in naslov) slike prevedemo v slovenščino

• Fotografija stare grafike: sklicujemo se na sliko v skupni Zbirki in ne na njeno uporabo v tej ali oni nacionalni Wikipediji, slovenski opis vsebine slike, ki ga damo v oglati oklepaj, ki v bibliografskih navedbah označuje našo intervencijo v podatke
• Če je predmet fotografije umetniško delo: navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, nato ime fotografa in podatke o lokaciji

PRIMER: Slika 12: Vasilij Ćetković – Vasko. Alma Karlin. Foto Miran Hladnik. Galeri220 -- Alma Karlin. Fotoalbum 220: In s tem neminljiv spomenik slovenstva ... postavila. 8. maja 2014.

• V Wikimedijini Zbirki je množica fotografskih posnetkov svetovno poznanih starih slikarskih in kiparskih del (skušnjave pri navajanju, pod fresko ni napisa z »oficialnim« imenom, ki bi ga lahko navedli v originalu, se sklicuje na sliko vsak jezik drugače,

PRIMER: Slika 13: Michelangelo: Expulsión del Paraíso > Izgon iz raja. Sikstinska kapela v Vatikanu, 1509. Wikimedia Commons.

• Oblikovanje informacij pod fotografijo ni enostavno, težave povzročata pomanjkanje podatkov in pomanjkljivi standardi popisovanja, ime fotografa neredko manjka
• Veriga udeležencev, ki se ne podpisuje ali se podpisuje z vzdevki, nas nagovarja, da njihova imena pri navedbi izpustimo, razen kadar gre za reprodukcije (izvedena dela), ki so umetnine same po sebi
• Za fotografije na spletiščih, kjer se vsebina spreminja datum dostopa ni potreben
• Splošno priporočilo: navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno

Risba

• Opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali, če bi se zdelo potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, bi ga dodali v oglatem oklepaju takoj za naslovom
• Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke,

PRIMER: Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart.

Glasbeno delo

• Pri navajanju podatkov o glasbenih delih se bomo ravnali po tem, kako to že dolgo počno na radiu,

PRIMER: Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen. (naslove glasbene klasike torej slovenimo, tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva)

Radijska in televizijska oddaja in film

• Težava pri radijskih in televizijskih oddajah: podatki se v odjavnih špicah pojavijo prehitro ali pa celo manjkajo, drugič pa jih je toliko, da je težko razbrati najpomembnejše
• Znajti se moramo torej s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa,spletnem arhivu medijskih hiš ...
• PRIMER: Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC. (pri oddajah, kjer je v ospredju novinar, v viru navedemo njegovo ime namesto urednikovega)
• PRIMER(prvi slovenski film): Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932. (film primerljiv s knjižno monografijo, zato ga zapišemo ležeče)

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji ...

Navajanje na Wikipediji

• Wikipedija - obsežno mesto, ki zahteva jasna pravila obnašanja, da ne vdaje vtisa neurejenosti in posledično neverodostojnosti
• Specifične zahteve sklicevanja na Wikimedijinih spletiščih: med viri se ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov), poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj, nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno
• Slovenski napotki pri sklicevanju eksotični zaradi navajanja založbe pred kraj

Žanri

• Na internetu možnosti za oblikovanje pisnih sporočil in za pisno komunikacijo nasploh veliko - odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri, meje med njimi niso vedno ostre zato pogosto prihaja tudi do nesporazumov v komunikaciji
• znanstvena stroka=disciplina, v akademskem svetu strokovno, tisto kar ne dosega kriterijev znanstvenega
• Znanstveno: kar ima recenzijo, UDK-vrstilec, tujejezični povzetek in seznam literature
• Strokovne objave: slovarji bibliografije, kazala, enciklopedična gesla, učbeniki, priročniki, itd.
• Izvirni znanstveni članek: 1. objava rezultatov raziskave v znanstveni reviji (poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališč)
• Kratki znanstveni prispevki (poznajo bibliotekarji)
• Strokovni članek - predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo - objavljeni v strokovni ali znanstveni reviji (strokovna na literarnovednem področju je npr. Otrok in knjiga, znanstvena pa: Primerjalna književnost)
• Poljudni članki- namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj, od strokovnih se razlikujejo po mestu objave
• Kategorizacija znanstvenih prispevkov zajema tudi: vabljeno predavanje, objavljeni prispevek na konferenci (tj. referat v zborniku), objavljeni povzetek konferenčnega prispevka, poglavje v monografiji, geslo v enciklopediji ali slovarju ... (ne gre za posebne žanre, ampak za specifične prezentacijske oblike in priložnosti)
• V humanistiki najuglednejši znanstveni prispevki so monografije-inovativno znanstveno delo, tudi te se po podobnih kriterijih kot članki delijo na: znanstvene, strokovne knjige, univerzitetne učbenike ...
• Med monografske publikacije Cobiss prišteva tudi diplomske, magistrske naloge in disertacije
• Kot knjige se štejejo tudi zgolj na spletu objavljene monografije
• Za plezanje po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave (za objave v časopisnih člankih, intervjujih ne dobijo znanstveniki veliko točk, štejejo samo objave, ki veljajo za znanstvene - najpreprostejši kazalec znanstvenosti je mesto objave
• Akademski pisci dvomijo v smiselnost pisanja na Wikipediji, ker gojijo predsodek, da s pisanjem Wikipedijskih gesel ne morejo pridobiti ustreznih točk (razlikovanje: najmanj točk prinašajo škrbine,sledijo standardni članki, med zaželene in odlikovane spadajo članki v obsegu nad eno avtorsko polo - 30 000 znakov)
• Status strokovnega pisanja imajo:

   podatkovna zbirka
   poročilo o dogodku
   povzetek
   članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)
   kritika (polemika, strokovna ocena)
   enciklopedijsko geslo
   esej
   predavanje (prosojnice)
   kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
   učbenik
   priročnik
   navodila (tutorial)
   razprava ...

Šolsko pisanje

• Žanri šolskega strokovnega pisanja: esej, referat in diplomska naloga
• Šolsko pisanje se od zaresnega razlikuje v tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti in pridobiti oceno - usmerja piščevo obnašanje
• Ko začne predmet določati kompozicijo razprave lahko rečemo, da gre za pravo znanstveno oz. strokovno pisanje
• Zahtevnejše pisanje kombinirane (interdisciplinarne)diplomske naloge, nad njo bdita dva avtorja, vsak iz svoje stroke

Popravljanje

• Strokovno pisanje pogosto popravljane oz. urejanje že napisanih del
• Wikipedija = metafora sodobne strokovne pisne udeležbe (več ukvarjanja z že postavljenimi besedili kot postavljanjem besedil na novo)
• Popravljanje = izraz za dve različni strokovni dejavnosti: lektoriranje in korigiranje
• Popravljanje ni strokovni žanr ampak prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti
• Lektura = popravljanje besdila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno (skozi lekturo so šla besedila običajno pred objavo, pri neposrednem pisanju na splet pa se lektura dogaja sproti)
• Zadrega s prevajanjem izraza lektoriranja in lektor v angleščino - še najbližji prevod: copy editing
• V zgodovini slovenskega pisanja lektorji imeli pomembno vlogo, avtorji hvaležni za popravke, še posebno v času ko nekateri niso niti dobro znali slovenskega jezika, po drugi strani se avtorji na lektorji radi tudi jezijo, ker jim s pravopisnimi popravki pačijo slog in ga ukalupljajo - očitki upravičeni, kadar je šel lektor s popravki predaleč - Lektor skratka popravlja strokovna besedila v skrbi za sporočilo samo, ne pa za prepoznavnost avtorja
• Korektura/korigiranje = odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, navadno stavec ali strojno branje, korigira se besedila pripravljena na objavo, korektor popravlja samo druge posege v avtorsko besedilo, korektura in lektura se včasih pomešata
• Danes lektoriramo besedila v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam (nekdaj sintagma rdeči svinčnik), tiskarne ali uredniki pošiljajo v korekture besedila v formatu pdf.
• Wikivir-korektura le popravljanje napak OCR bralnika (besedilo čim podobnejše izvirniku)
• Uredništvo = ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi
• Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne, lahko sprejme takega kot je bilo oddano ali avtorju postavi pogoje (npr. skrajšanje, vsebinske spremembe ...), če besedilo ne ustreza konceptu revije ali knjižne zbirke, ga vljudno zavrne, besdila za objavo tudi medsebojno usklajuje, odloča se v kakšnem zaporedju si bodo teksti sledili, gre za strokovno zahtevno delo in ima težo znanstvene dejavnosti (za razliko od lektoriranja in korigiranja)

E-pošta

• Pomemben segment komunikacije med akterji na strokovnem področju, ki je potreben, da do objav sploh pride - ta komunikacija poteka v živo: sestanki, konference in pisno: e-pošta
• Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov
• nekatere razvade, ki motijo strokovno komunikacijo po e-pošti: neodzivanje na pošto je nedopustno tako v zasebni komunikaciji kot v stroki (redke izjeme npr. spami), nevljudno je, če se na odgovor, ki smo ga prejeli, ne zahvalimo; tako mimogrede potrdimo njegov prejem, pošiljatelju potrdimo prejem pomembne pošte, npr. take, v kateri nam pošilja članek za objavo, tekst za popravilo, korekture besedila, vabilo na sodelovanje ipd., na pošto je priporočljivo odgovarjati takoj, za strokovno komunikacijo bomo uporabljali standardno slovenščino in ne slenga ali narečja ...
• Začetki pisma o strokovnih zadevah: na forumu: Dragi kolegi, Spoštovani kolegi, starejše od sebe nagovarjamo: Spoštovani gospod profesor, Spoštovani prof. dr. Bernik, Spoštovana gospa Repinc, običajna kombinacija pri nagovorih je vikanje + priimek ali tikanje + osebno ime, ločili za nagovorom sta lahko vejica ali klicaj, pri nadaljnji izmenjavi pisem na isto temo, posebej če se dogaja rafalno, smemo nagovor izpustiti ...
• Zaključki: S spoštovanjem,Lepo vas pozdravljam, Lepo te pozdravljam, Z lepimi pozdravi,kraj in datum, ki sta zaključevala papirnata pisma, nista potrebna; razen morda v uradnih dopisih, kjer namesto domačega kraja, kjer pismo pišemo, zapišemo kraj inštitucije, v kateri delamo ali v imenu katere pišemo
• Podpis:z imenom pri dopisnikih, ki se z njimi tikamo, in z imenom in priimkom pri tistih, ki se z njimi vikamo, na dnu forumskega sporočila za dvema črticama -- z imenom in priimkom, samo z imenom ali s kraticami (-- miran, -- mh), na pogovorni strani wikijev se podpišemo s klikom na ikono svinčnika, kar na zaslonu napravi dva vezaja in štiri tilde --94.140.84.11 13:30, 27. januar 2022 (CET)
• Pri naslavljanju sledimo naslednjim načelom: ime naj bo kratko, pomenljivo (vsebuje skrajšani naslov oz. ime teme),enolično, da se v računalniški mapi v seznamu lepo razporedijo po abecedi ...
• Kadar odpošljemo izpolnjen obrazec ali članek uredniku, ki pripravlja številko revije ali zbornik ali zbira prijave za konferenco, naj bo na začetku imena tudi naš priimek: zigon_marija_prezihove_matere_diplomska_naloga3.doc (3. verzija dokumenta)
• Izbira jezika je pri izmenjavi strokovnih in znanstvenih informacij v zasebni korespondenci lahko pragmatična ali spontana, drugače je z uradno korespondenco ob organizaciji predavanj, konferenc ali projektov, kjer naj se udeleženci za uporabo jezika ali jezikov vnaprej dogovorijo - da ne prihaja do nesporazumov in diskriminacij

Socialna omrežja

• Socialna omrežja = ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma - informacijska družba
• Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje
• Razlikujejo se v funkciji: Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin ...
• Primerjava najpopularnejših spletišč s tistimi pred desetimi leti pokaže, kako kratko življenjsko dobo imajo kljub milijonom uporabnikov in da bo čez deset let spletna pokrajina gotovo spet drugačna
• Socialna omrežja sicer niso medij, ki bi bil pisan na kožo človekovim strokovnim in znanstvenim prizadevanjem, ampak so namenjena njegovim potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji (sfera poklicnega in zasebnega se sicer vedno bolj prepletata)
• Vsa ta mesta kreirajo novo strokovno prakso, ki v veliko večji meri kot nekdaj upošteva laičnega interesenta in je v tem smislu bolj demokratična
• Taka »ljudska znanost« je izpostavljena mnogim nevarnostim - na humanističnih področjih rado zaide v konstruiranje razlag, ki oblikujejo všečno podobo skupnosti in ji godijo
• Akademska srenja se vse premalo vključuje v javno debato in s tem ogroža svojo verodostojnost in svoj obstoj, javni angažma namreč ne prinaša točk, pomembnih za akademsko kariero, zato pobudo prevzemajo laiki - v skrbi za znanstveno resnico bi se v popularno diskusijo morali vključiti tudi profesionalci, ampak ne v avtoritativni vlogi

Tvit

• Tvit (angl. tweet 'čivk') je sporočilo v socialnem omrežju Twitter
• Gre za vrsto mikrobloganja (omejeni smo na 140 znakov)
• Vsebinsko na prvem mestu zabava, resne tematike je samo za vzorec
• Podjetje ima status profitne organizacije in služi s prodajo naslovov interesnih skupnosti oglaševalcem
• Med zavzetimi uporabniki tega medija so humanisti s statusom javnega intelektualca, ki z nabiranjem »sledilcev« širijo svoj vplivnostni krog
• Tviti vsebujejo besedila, povezave, slike, citate drugih tvitov oz. odzive nanje, naslove priporočljivega berila itd., tvitanje služi torej v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav

Drugo

• Drugi mejni načini strokovne komunikacije znotraj socialnih omrežij, ki povezujejo strokovni segment človeškega življenja z drugimi področji
• Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn (tu objavljeni razpisi za akademske službe in projekte, za raziskovalce vpis skoraj neizogiben)

Zagovor

• Med oblike strokovnega pogovarjanja spadajo tudi: zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov
• Natančno določeni protokoli na vseh akademskih področjih (tudi nižjih)
• Ni več le formalnost-pogoste strokovna soočanja (mentor mora zagovarjati nalogo skupaj s študentom)
• Zagovor disertacije ne več kot 2h, na nižjih ravneh manj
• Potek zagovora: pozdrav predsednika komisije, predstavitev kandidata, povzetek ocen disertacije, kandidatov povzetek disertacije, vprašanja komisije, kandidat odgovarja (sproti oz. ima 15 minut časa), komisija z odgovori zadovoljna, vprašanja publike, komisija dogovori za skupno oceno, slovesna razglasitev ocene in pridobljenega naziva, čestitke

Literarna kritika

• Značilnosti: samo v demokraciji, pisanje med publicističnim in znanstvenim, vedno subjektivna, zanjo značilna polemičnost, ni trajno veljavna, jasna prepričljiva poučna in zabavna, namen ozaveščanje
• Literarna kritika vs. strokovna kritika

Literarna kritika - njen predmet je literarno delo (pesniška zbirka, roman ..)- status publicističnih besedil Strokovna kritika - njen predmet je strokovno oz. znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija ..) - status strokovnih besedil, če so dovolj poglobljeno celo znan. besedil

• Literarne kritike najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska

Enciklopedični članek

• Enciklopedični članki se od drugih vrst strokovnega pisanja razlikujejo po večji jedrnatosti in zgoščenosti
• Gre za vzorčno obliko današnjega strokovnega pisanja, princip leksikonskega sloga uveljavljamo tudi v strokovnih žanrih
• Enciklopedični članki se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, črtajo se ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure
• Poudarjeno se za Wikipedijo zahteva upoštevanje naslednjih načel: soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev in vrednostna nevtralnost(prepovedano pisanje gesel o samem sebi)

Biografski članek

• Pravila za pisanje gesel o osebah so dokaj jasna in ne odpirajo toliko dilem kot gesla o pojmih
• Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih ...
• Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv
• Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo tiste osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih, so uvrščeni na različne sezname npr. prešernoslovcev, verzologov ...
• Dopolnjevanje gesel:

   usklajevanje informacij med gesli,
   osebe z istim priimkom povezane
   ustvari standardna poglavja (Življenje, Delo, Bibliografija, Nagrade, Poimenovanja po osebi, Glej tudi-linki na Wikipedijo, Zunanje povezave-linki drugam, Viri-   tiskani viri)
   Poglej kaj je o avtorju drugje (diplomske naloge, enciklopedije)
   Dodaj sliko
   Pri bibliografiji: naslovi in podnaslovi knjig so ležeči, zadaj je letnica, Cobiss-id in v oklepaju žanrska oznaka ali tema romana; polinkamo če so lahko samostojni članek
   Podatke o avtorju povzemi iz Slovenske biografije ...

Članek o knjigi

• Vse-zagotovo ne
• Prej knjige že poznanih avtorjev, ki so napisali več del, so prevajani, predmet kritik ...
• Pisanje gesel o romanih: naslov-samo naslov, jedernata obnova, infopolje-osnoven informacije, določimo žanr, temo in ključne besede, kritike - pomoč v Cobissu, dLibu, literarnozgodovinskih monografijah ...
• Literarne kritike v knjižni obliki v seznamu Kazala strokovnih knjig
• Napredni pregled (dostop: orodja-posebne strani-iskanje)-odkljukamo Wikipedija--dobimo kazala knjig, ki roman obravnavajo
• Povezati roman z drugimi gesli na Wikipediji
• Romane, prevedene v druge jezike, naročamo v popis v drugojezičnih Wikipedijah

Učbenik

• Ne pišejo vsi strokovnjaki le znanstvenih razprav
• Pisanje učbenikov odprlo vprašanje smiselnosti izobraževanja v slovenščini
• Specifike učbeniškega pisanja: dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov, privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
• Nuja po didaktično ustrezni redukciji gradiva, izbor tekstov (problem pristranskosti)
• Visoke naklade-želja založb po dobičku-prihaja do nenatančnosti
• Potreba po izdajanju učbenikov v okviru neprofitnih izdajateljskih projektov; podpora ministrstva elektronskim učbenikom (imajo licenco cc)
• Učbenik akademsko vreden pol manj kot znanstveni članek-očitki o nepotrebnosti
• Problemi: pomanjšana oblika znanstvene monografije-zgreši namembnost; zapomljivost pred resnico; faktografska naštevalnost; stereotipne opredelitve, formulaično izražanje (pr. razdelimo, ločimo, uvrščamo,...)
• Nova Pisarija je učbenik-ne ustreza vsemu zgoraj opisanemu

Strokovni blog

• Bolg = spletni dnevnik
• Programi za spletne dnevnike primerni tudi za oblikovanje osebnega spletnega profila oz. za osebno spletno stran ali za spletno stran šolskega predmeta
• Strokovno-področni blog, blog na temo, osebni blog humanista
• Poznana blogarska orodja: WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos
• Izraz blog je iz leta 1997
• Blogi so zelo prispevali k porastu objavljanja, k deležu manj formaliziranih objav, bolj ko znanstvenim so blizu publicističnim in žurnalističnim žanrom
• Podobni so si v ritmu izhajanja, loči pa jih odsotnost selekcije
• Dnevniško objavljanje nasprotno od dolgotrajnih recenzijskih postopkov, temeljijo na ažurnosti
• Med potezami, ki bloganje oddaljujejo od znanosti, navajajo pogosto anonimnost objav, avtorjev narcizem, njegovo obsedenost z medijem, postavljanje s slogom oziroma prevelik poudarek na izrazu
• Prisotnost širše publike in ne ozkih strokovnih krogov
• Tudi za bloge velja avtorska zaščita
• Blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa

Spletni forum

• Spletni forumi = pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti
• Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje,...
• Po številu strokovnih forumov, pogostosti sporočil presojamo vitalnost določene strokovne skupnosti
• za skupnosti, ki se šele uveljavljajo, pa je promocija lastne dejavnosti preko spletnih forumov pomembna, za inertne akademske skupnosti manj
• Pojav druge polovice 90. let 20. stoletja
• Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva
• Arhiviranje: loči spletne forume od klepetalnic
• Komunikacijo v spletnih forumih je mogoče na različne načine regulirati (pogost zahtevek prijave/registracije)
• Moderirani forumi so tematsko strožji in bolje organizirani in njihova življenjska doba je daljša od življenja nemoderiranih forumov - ki so pogosti izpostavljeni politiziranjem, žaljivosti itd.
• Forum kot tiskani medij- ni enak!!-slabe vsebine-ne bo naročnikov, naveličal pisanja-forum ugasnil (druga oblika strokovne komunikacije)
• Slovenistični forumi: Humanist (ureja Willar McCarty), SlovLit (ureja Hladnik)-oba: digitalnohumanistične teme

Slog

• Spletna družabna omrežja spreminjajo tako temeljni pisni standard kot usmerjenost besedila
• Včasih: knjige-novo dodalo spodaj-celota brala od zgoraj navzdol, dandanes se sveža sporočila postavljajo pred predhodna - tisk razporejanja po aktualnosti ne omogoča
• Nekdaj asociacija na besdilo list papirja, današnja asociacija na besedilo je zaslon
• Ožje zrcalo tiskanega besedila je primernejše za gladko branje - lahko nastavimo sami na zaslonu računalnika, s kombinacijo tipk <Ctrl> in <+>
• Zaslonsko besedilo prepoznavno po menijskih izbirah in povezavah, besedilo s povezavami - današnja standardna oblika besedila

Sestavni deli

• Kompozicijski elementi strokovnih besedil:

   avtorjevo ime
   naslov
   izvleček
   ključne besede
   povezave
   kazalo
   telo besedila
   uvod
   teorija/metoda
   gradivo
   analiza
   sklep
   literatura
   priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe 

• Namen-samozavestno in kompetentno sodelovanje v žanrih strokovnega pisanja
• Sestavljenost znanstvenega prispevka: IMRAD (introduction, methods, results and discussion); slovensko (Hladnik): UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep)
• Nimajo vsi članki vseh kategorij, IMRAD za eksperimentalne vede; Deskriptivna področja-NI te kompozicije
• Literarnovedna razpravna besedila se navadno začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega že napisanega na to temo, avtorji nato zamejijo gradivo s katerim se bodo ukvarjali, inovativnost pridobljena ob pogledu z drugačnega zornega kota ali s spremembo pomena/vloge pojava
• AVTORJEVO IME (obravnavano na drugem mestu): v člankih zraven ime inštitucije + eelktronski kontakt (e-naslov, ORCID (univerzalna številka raziskovalca), osebna spletna stran)
• Humanistični članki običajno delo enega avtorja

Naslov

• Prva točka stika z bralcem
• Poskus skrčenja vsebine le na nekaj besed
• Nomen est omen ('ime je pomenljivo')
• Strokovno pisanje si ne more privoščiti poljubnih naslovov
• Naslov naj: izraža temo natančno in jedrnato, je pravopisno brezhiben, ne vsebuje krajšav, ni v obliki stavka ali vprašanja, ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami ...
• K naslovu spada UD-klasifikacija
• Naslovi brez občutka za bralca
• komplicirani teksti potrebujejo komplicirane naslove-zmotno!
• Prevod naslova v angleščino-upoštevamo njihov zapis, mala ali velika začetnica samostalnikov-dosledno
• odveč izrazi brez terminološke teže-krajši naslovi

Izvleček

• Izvleček (sinopsis) = v glavi članka krajša oblika povzetka
• Sinopsis naj v korist jedrnatosti poroča samo o rezultatih razprave
• 4 sestavni deli izvlečkov: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep
• Največ 10 vrstic (100-500 besed) - ni odstavčnega členjenja, sklicev, opomb
• Naslov Sinopsis ni potreben, prepoznamo izvlečke po standardnem mestu takoj za naslovom in po značilnostih: manjše črke, manjši vrstični razmik
• Od izvlečka odvisno ali bodo ljudje prispevek brali ali ne

Glavna hiba izvlečkov je dolgoveznost

• Ločimo informativni in deskriptivni izvleček

Ključne besede

• Postopek podoben izbiri kategorij na Wikipediji
• Ključne besede: Poimenovanje ožjih predmetnih področij ki sestavljajo članek; (Kategorije: širša področja kamor uvrstimo članek)
• Pri izbiri ključnih besed nismo svobodni
• Paziti je treba, da so izrazi frekventni in da imajo terminološko težo - večinoma gre za utrjene têrmine
• Izrazi iz naslova niso primerni-pogosto uporabimo

Kazalo vsebine

• Program oblikuje sam (označeni naslovi in podnaslovi)
• Wikipedija-kazalo avtomatsko (več kot 4 poglavja)
• Ne želimo: _NOTOC_
• Kazalo želimo: _TOC_ (tabel of contents)
• Navodila: naslovi poglavij kratki; ne preveč členjeno besedilo (poglavje ene povedi-NE); dolga poglavja v podpoglavja; Naslovne pojme v ednino; če mogoče izognemo ponavljanju besed
• Smiselno kazalo-preglednejša snov
• Kazalo, ki se razteza čez več strani nepregledno - strnemo tako, da upoštevamo samo poglavja prvih 3 nivojev

Povezave

• Ločujejo besedilo na papirju od tistega na zaslonu
• Nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah
• Html-povezave podčrtane in modre; po kliku vijolične; rdeče povezave (Wikipedija)-neobstoječe geslo

Nove besede

A

B

benígen-nenevaren,škodljiv

brezprizíven-ki ne dopušča priziva, ugovora

C

Č

D

defetizem-mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

deklaratíven-ki temelji na besedah, ne na dejanjih

diletantízem -nestrokovno, površno opravljanje kakega dela

E

ekspertíza -izvedensko mnenje, poročilo

embárgo-prepoved ali omejitev trgovine s kako državo, trgovinska zapora

F

fantázma-privid

G

H

habilitácija -pridobitev pravice predavati na visoki šoli

I

imanénten -ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji

inêrcija -stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti

inferiórnost-manjvrednost

J

K

kapriciózen-muhast

L

ludízem -gibanje, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela

M

N

O

P

paradígma-vzorec,primer

parazitirati-biti zajedavec, živeti kot zajedavec

R

rabóta -težko delo, tlaka, garanje

S

sintágma-besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

srenja-ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj

sublímen-vzvišen, plemenit

Š

T

U

V

Z

Ž