Mia.miralem

Zapiski iz Nove pisarije

Domače naloge

Prva domača naloga

V Slavistični reviji (letnik 49, številka 1-2, leto 2001) sem prebrala članek Čibejevo pojmovanje bistva literature in postmoderna doba, avtorice Frančiške Buttolo.

Snov za članek je Čibejev spis Funkcije pesništva. Ukvarja se z njegovim pojmovanjem bistva literature. Članek je nastal ob stoletnici Čibejevega rojstva. Čibej se odmika od tradicionalnega pojmovanja lepote kot bistva umetnine, saj meni, da je estetskost le ena od več funkcij umetnin. Poleg funkcije lepote priznava še mimetično (funkcijo resničnosti) in etično, ki jo razdeli na tri dele- izrazno funkcijo, funkcijo tolmačenja življenja in simbolično funkcijo.

Avtorica

Članek se ukvarja z deli Franja Čibeja, o avtorici je na spletu zelo malo podatkov. Objavila je še članek o Fanny Haussman, prvi slovenski pesnici. Dr. Franjo Čibej je bil slovenski pedagog in filozof rojen 21. junija 1901 v Gorici. Pisal je pedagoških, filozofskih ter o socialnih in kulturnih vprašanjih prav tako pa se je ukvarjal z otroško in mladinsko psihologijo. Objavljal je v Domu in svetu, Pedagoškem zborniku, Socialni misli in Popotniku.

Razumevanje

Da bi članek lažje razumela, bi verjetno pred tem morala prebrati spis Funkcije pesništva. Prav tako se avtorica veliko sklicuje na avtorje, ki so vplivali na dr. Čibeja (Proust, Nohl, Dessoir…) kar še dodatno oteži razumevanje članka. Mislim da poda zanimiv in za tiste čase napreden pogled na pojmovanje bistva literature, najbolj zanimiv se mi zdi pojem simbolične funkcije umetnine.

Druga domača naloga

V reviji Primerjalna književnost (letnik 38, številka 2, leto 2015) sem prebrala članek Razmerje med poezijo in glasbo pri trubadurjih, avtorja Borisa A. Novaka.

Povzetek

Pri preučevanju razmerja med glasbo in poezijo ne smemo pozabiti na ples, ki je bil izvorno tesno povezan z drugima dvema. Balado (izraz, ki je tesno povezan s trubadursko liriko) danes razumemo kot temačno pripovedno pesem, čeprav je ta pravzaprav krovni izraz za zvrstno naravnanost in široko paleto izraznih modusov, kitičnih in pesemskih oblik. V svojem izvoru pa je izraz balada ali dansa v provansalščini pomenil plesno pesem, enako pomeni tudi italijanska srednjeveška ballata.

Španski literarni zgodovinar Ramón Menéndez Pidal je v študiji Arabska in evropska poezija postavil prelomno tezo o vplivu mozarabske ljubezenske lirike na provansalske trubadurje 12. in 13. stoletja. Mozarabske pesniške oblike, pod vplivom arabskih verznih obrazcev so nastajale v časih mavrske prevlade na iberskem polotoku. V njih se združujejo arabska (islamska), krščanska in judovska kultura. Menéndez Pidal je ugotovil, da je na kitično strukturo začetkov trubadurske poezije vplival mozarabski zadžal.

Tako imenovani arabski tezi nasprotujejo mnogi literarni zgodovinarji, ki zagovarjajo avtohotoni evropski razvoj trubadurske umetnosti. Že izvor besede trubadur naj bi kazal na to - ustvarjanje nečesa novega, iznajdljivost...glagol trobar v provansalščini namreč pomeni najti. Trubadur torej sam iznajde pesniško besedilo in melodijo.

Članek govori tudi o povezavi med kitico in melodijo trubadurskih pesmi. Okcitansko ime za kitico je cobla. Vsaka cobla označuje en obrat melodije, kar pomeni, da se melodija tolikokrat ponovi, kolikor je kitic. Z melodijo je tesno povezana tudi rima, če je rimo dojemamo kot jezikovni postopek, ki uporablja zvočno, torej glasbeno ekvivalenco besednih končnic. Rima pa je za trubadursko liriko izjemnega pomena, saj evropska poezija od takrat nikoli več ni dosegla takega bogastva načinov rimanja.

Nove besede

Mozarabski - v arabščini pomeni arabiziran (musta’rib)

Zadžal - arabska pesniška oblika, sestavljena iz monorimnega tristiha ter verza z drugačno rimo, ki se rima na refren, ki ima ponavadi dva verza.

Oksitanščina - ali langue d'oc oziroma provansalščina je romanski jezik, ki ga govorijo na jugu Francije ter v nekaterih alpskih dolinah v Italiji in v Aranski dolini (Val d'Aran) v Španiji, kjer ga imenujejo aranščina. Za svojo poezijo so ga uporabljali trubadurji, jezik je bil v tistem času govorjen in cenjen po vseh naprednejših delih Evrope.

Avtor

Boris A. Novak je slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, prevajalec, predavatelj, literarni teoretik, urednik in politični aktivist.

Piše predvsem za mladino, epsko-lirsko poezijo, zlasti kratke pesnitve in sonetne vence. Leta 1996 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral iz primerjalne književnosti. Nekaj časa je opravljal delo dramaturga v SNG Drama v Ljubljani, bil je tudi urednik literarne revije za otroke Kurirček. Danes je redni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti.

Eno izmed njegovih najpomembnejših del je ep Vrata nepovrata, ki obsega 43.000 verzov na 2.300 straneh v treh knjigah: Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš.

Tretja domača naloga

Janko Glazer: Ciproš

Avtor

Janko Glazer je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik, ki se je rodil 21. marca 1893 v Rušah. Med letoma 1905 in 1913 je obiskoval gimnazijo v Mariboru. Študiral je slavistiko in germanistiko v Gradcu, na Dunaju, v Zagrebu in v Ljubljani kjer je tudi diplomiral. Ukvarjal se je z bibliotekarstvom, zaposlil se je v mariborski Študijski knjižnici.

Tema poezije

Na Glazerjevo poezijo je vplivala smrt sina, ki je padel v boju pri Brčkem leta 1945, prav tako je Glazer sam doživel 2. svetovno vojno. Zato so v njegovih pesmih velikokrat glavni motivi trpljenje, bolečina in žalovanje. Prav tako je v njegovi poeziji pomemben motiv Pohorje.

Analiza pesmi

Ciproš je narečno ime za ozkolistno ciprje – vrsto cvetlice, ki jo najdemo na Pohorju. V pesmi rdeči cvetovi ciproša simbolizirajo kri, vsako pomlad ko zacvetijo se frata (območje posekanega gozda) znova obarva rdeče. To spominja na rano, ki se vedno znova odpira in se nikoli ne zaceli povsem, kar je morda simbol žalovanja za sinom . Kjer je včasih divjal vihar (najverjetneje simbol 2.sv vojne) je zdaj ostal samo rdeče cvetoč ciproš in praznina (frata). Po vojni je veliko ljudem ostala samo bolečina ob izgubi družinskih članov in praznina vsakdana brez ljubljenih. Pesem je sestavljena iz štirih 4-vrstičnih kitic, v katerih najdemo oklepajočo rimo: zacveti - kri, rdeče - speče. Avtor uporablja pesniška slogovna sredstva, kot so ponavljanje (iz rane speče), inverzijo (cvete rdeče), okrasni pridevki, komparacija (ciproš - kakor rana) itd.

Četrta domača naloga

SlovLit

V petek 12. januarja 2001 sta bila na forumu objavljena dva zapisa: Slovenia we read you Mirana Hladnika ter Za dvopredmetni študij Matjaža Babiča.

Matjaž Babič je 12. januarja objavil komentar na zapis g. Mihevca, ki je v svoji objavi komentiral in predlagal nekaj posodobitev na področju dvopredmetnega študija. Na začetku objave Babič poudarja,da je dvopredmetni študij prej prednost kot preobremenitev. Omogoča interdisciplinarnosti, s tem pa proizvede bolj razgledane diplomante. Ker se spoznajo na dve stroki, je bolj verjetno da bodo bolj razumeli in spoštovali druge veje raziskovanja, kot pa ožje izobraženi enopredmetni študentje. Prav tako poudari, da število diplomantov ki poučujejo oba predmeta ni zanemarljivo, sploh za manj zastopane in priljubljene predmete v šolah npr. ruščino. Enopredmetni rusist bo le stežka zbral dovolj ur. To se mi zdi zelo pomembna pripomba, ki osvetljuje veliko prednost dvopredmetnosti - ta omogoča ohranjanje tudi manj obiskanih študijski smeri in poveča možnosti, da bodo ti predmeti ostali prisotni tudi na srednjih šolah. Hkrati doda da bo dvopredmetnost sčasoma vse bolj koristna, ko se bo vse manj osnovnošolcev vpisovalo na gimnazije. To se mi zdi malo pretirana trditev, glede na to, da je devetnajst let kasneje na gimnazijah še vedno večinoma omejitev vpisa. Nato kritizira predlog g. Mihevca, da bi si študent poleg enopredmetnega študija izbral še nabor predmetov, ki se skladajo z njegovimi interesi. To bi porodilo veliko logističnih problemov tako za fakulteto kot za študenta in dodatno zakompliciralo zadeve. Po končanem enopredmetnem študiju, bi imeli možnost drugo smer dokončati ob delu, kar se zdi zelo nepraktično sploh pa ima večina ljudi takrat tudi že družino (kar zmanjša možnost koncentracije na študij). Strinjam se s tem da dvopredmetni študij močno razširi obzorja, ena smer študija pa lahko pomaga pri študiju druge - npr. študij dveh jezikov omogoča bolj poglobljeno primerjavo, poznavanje posebnosti enega nam morda pomaga pri razumevanju delovanja drugega jezika.

Peta domača naloga

Marija Mercina

Marija Mercina je slovenska literarna zgodovinarka, pisateljica in slovenistka, rodila se je 31. decembra 1948 v Postojni. Osnovno šolo je obiskovala najprej na Gočah, nato pa v Ajdovščini (kamor so se njeni starši preselili med valom proletarizacije kmečkega prebivalstva po drugi svetovni vojni), nato je obiskovala gimanzijo v Novi Gorici. Diplomirala je 1974 na Filozofski fakulteti iz slovenščine in primerjalne književnosti. Leta 2003 je magistrirala iz uvoda v lingvostilistično analizo proze Cirila Kosmača. Večino svoje kariere je poučevala slovenščino na različnih srednji šolah. Pred upokojitvijo je delala na gimnaziji v Novi Gorici.

Delo

Ciril Kosmač

Že od študija naprej se je ukvarjala z življenjem in delom Cirila Kosmača. O njegovem pripovedništvu je objavila več obsežnejših razprav med drugim v slovenistični reviji Jezik in slovstvo, ter v Planinskem vestniku. Ukvarjala se je tudi z urejanjem Kosmačevega zbranega dela - to delo ji je predala dotedanja urednica pisateljevega zbranega dela, prof. dr. Helga Glušič. To nalogo je kasneje morala opustiti, saj so se pisateljevi dediči odločili da izhajanja njegovega zbranega dela ne bodo dovolili.

Pripovedna proza

Leta 1988 je v Primorskih srečanjih izšla njena prva novela. Od takrat je začela objavljati pripovedno prozo tudi v Sodobnosti (najstarejši slovenski reviji za književnost in kulturo), Jadranskem koledarju, Fontani, Dialogih (kulturna in literarna revija, ki izhaja v Mariboru) itd. Leta 1992 je izšla njena zbirka kratke proze z naslovom Imena. 2005 je izšla njena zbirka kratkih pripovedi Ženska hiša, v kateri so objavljene pripovedi Angeli, Drva, Frence in Pred vrati. Del inspiracije zanje je bila majhna in tesno povezana vaška skupnost Goč. Leta 2014 je izšel roman Primorska zgodba, ter zbirka kratkih pripovedi Je trden kaj most:skice iz Nove Gorice leta 2015. Je avtorica dveh radijskih iger, Najdaljša noč in Obrazi Cirila Kosmača.

Viri

Šesta domača naloga

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je najstarejša in največja kontinuirana znanstvenokritično urejena knjižna zbirka slovenske leposlovne klasike. V njej je izdana večina slovenskih klasičnih literarnih del.

Pobudnik zbirke je bil Ivan Prijatelj, ki je z izdajama Josipa Jurčiča in Ivana Tavčarja podal vzorec takšnega uredništva. Prvi urednik in ustanovitelj zbirke je bil Anton Ocvirk (utemeljitelj slovenske primerjalne književnosti), ki jo je urejal od leta 1946 do svoje smrti 1980. Za njim je mesto glavnega urednika prevzel France Bernik. Trenutno je urednik Matija Ogrin (literarni kritik, literarni zgodovinar), ki je uredništvo prevzel v začetku leta 2011. Po osamosvojitvi je upadlo založniško zanimanje zanjo, zbirka je prehajala od založbe k založbi (DZS, Obzorja, Založba Litera). Sedaj je zbirka ustaljena pod Inštitutom za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. V poosamosvojitvenem času je zbirka doživela tudi drastičen upad naklade - nekdaj so knjige tiskali v 8000 izvodih (npr. zbrana dela Ivana Cankarja), knjige, ki izhajajo danes (npr. Vladimirja Bartola, Edvarda Kocbeka in Zofke Kveder) pa natisnejo v okoli 300 izvodih. V okviru Zbranih del izhaja tudi podzbirka Dela starejšega slovstva.

Edina avtorica vključena v zbirko je Zofka Kveder. Na uredniškem področju zbirke sta sodelovali dve ženski - Marja Boršnik in Katja Mihurko Poniž.

Sedma domača naloga

Literarni leksikon

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. Od leta 1979 do 2001 jo je v okviru zbirke Studia litteraria izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS. Pobudnik njegovega nastanka je bil Anton Ocvirk. Zbornik si je zamislil kot znanstveno delo v katerem se širše problemsko obravnava osrednja strokovna vprašanja. Prvotno naj bi leksikon zajemal več manj obsežno obdelanih gesel, sedaj pa zajema manjše število podrobneje študijsko obdelanih gesel (izpuščena so vsa, ki niso tesneje povezana z dogajanjem in zgodovinskim razvojem slovenske literature). Literarni leksikon obravnavane pojme prikazuje z mednarodnih zgodovinsko razvojnih vidikov, še posebej pomembni so njihov sprejem, preobrazba in vloga v slovenski literaturi. Pomebnejša oz. temeljna gesla so podrobneje obdelana z vseh navedenih vidikov, obravnava stranskih pa je manj izčrpna. Študije izdane v Literarnem leksikonu se ukvarjajo z več različnimi temami : splošni literarni pojmi, metode; dobe, gibanja, smeri; vrste, zvrsti, oblike, področja; poetika, stil, verz. Prvih pet zvezkov je izšlo leta 1979, urednik prvih desetih je bil Anton Ocvirk, po njegovi smrti pa je uredništvo prevzel uredniški kolegij, sestavljen iz sodelavcev literarnoteoretične sekcije Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede.

Izdanih je bilo 46 zvezkov in zbirka je bila okvirno zaključena leta 2001. Literarni leksikon ima veliko različnih avtorjev, med njimi se največkrat pojavljata Anton Ocvirk ( Literarna teorija, Pesniška podoba…) in Janko Kos ( Lirika, Roman, Predromantika…)