Meta Kenda

Test 29. 1. 2021

--Meta Kenda (pogovor) 08:25, 29. januar 2021 (CET)

1. Naratologi: Miran Štuhec in Marja Dolgan, pripovedoslovci.

2. Da, lahko ga postavim v Wikimedijino zbirko. Postavim ga lahko, ker je eden izmed pogojev tudi, da se delo lahko razširja, a le če se navede avtorja določenega dela. Prav tako delo ne sme biti predelano ali namenjeno v komercialne namene. avtor je več kot 70 let mrtev.

3. Beatin dnevnik Luize Pesjak. (Članek), Ljubljana 2018

(: dogajalni prostor romana Perenič, Urška, 1982- Vrsta gradiva - članek – sestavni del ; neleposlovje za odrasle Leto - 2018 Jezik - slovenski COBISS.SI-ID - 67742562)

--Meta Kenda (pogovor) 08:37, 29. januar 2021 (CET)

--Meta Kenda (pogovor) 08:45, 29. januar 2021 (CET)

15. 1. 2021

Ne vem, če je že kdo na svetu uporabil Wikiverzo za pisne izpite (oh, seveda so jih že), poskusimo v petek mi.

Vsak naj na svoji uporabniški strani na vrhu (da bo pregledovanje hitrejše) napravi novo poglavje z naslovom ==Test za test==.
Testno testno :) vprašanje bom postavil na tole mesto v petek zjutraj med uro.
Na znak zdaj boste najprej pod svežim naslovom kliknili na ikono podpisa v zgornji menijski vrstici (tretja ikona po vrsti); če ikone tam ni, si jo med nastavitvami desno zgoraj lahko priskrbite, lahko pa se podpišete z vnosom niza dveh vezajev in štirih tild (alt+126; tilda je na tipkovnici levo zgoraj). Ali pa preprosto prekopirajte tale niz: --~~~~. Shranite svoj datirani podpis!
Spet pojdi v urejevalni način in reši nalogo. Ko končaš, se ponovno podpišeš, na enak način kot na začetku. Rešitev s podpisom lahko shraniš takoj, lahko pa počakaš na moj poziv. Rešitve, ki bodo shranjene pozneje, ne bodo veljavne.

—–Meta Kenda (pogovor)

--Meta Kenda (pogovor)

Domače naloge

1. domača naloga: članek iz Slavistične revije

Povzetek prispevka iz Slavistične revije avtorice Blanke Bošnjak z naslovom Tematizacija nasilja v izbrani sodobni slovenski kratki prozi. Avtorica navaja dve veliki vrsti nasilja v izbranih delih sodobne slovenske kratke proze. Prvo navaja individualno nasilje. To je psihično ali fizično nasilje ene ali več oseb nad drugo ali drugimi ter nasilje nad samim sabo v smislu samomora ali samopoškodbe. Drugo pa navaja kolektivno nasilje neke skupnosti nad posameznikom, ki se kaže kot sistemsko nasilje. Pod slednje nasilje prištevamo tui ideološko oz. transcendentno nasilje.

Uvod (pojavne oblike nasilja)

Iz etične in filozofske perspektive je nasilje vsakršna uporaba sile zaradi katere nastane fizična škoda, smrt ali uničenje (fizično nasilje). Prav tako sem sodi povzročanje resnih duševnih ali emocionalnih poškodb, ki vključuje poniževanje, prikrajšanje ali politični pritiski, v primeru uporabe sile ali brez nje (psihično nasilje). Širše gledano pa je to onečaščen, umazan odnos ali kazanje nespoštovanja nečemu cenjenemu, posvečenemu. Fizično nasilje je usmerjeno proti osebam, živalim ali posesti oz. lastnini: v prvih dveh navedenih primerih so poškodba, trpljenje, bolečina in smrt vidni, v tretjem primeru pa je nasilje ilegalno ali nezakonito. Psihično nasilje je navadno smatrano proti osebam in ga lahko razumemo kot kršenje proti bitjem, ki so vredni spoštovanja, toda enako je usmerjano k živalim. Okoljevarstveniki so izpostavili tudi nasilje do okolja v primeru uničevanja in nespoštovanja narave. Prisotno je tudi nevarnost opravičljivosti nasilja, sploh v primeru vojne, smrtne kazni, kar sestavlja institucionalizirano nasilje, ki ga na določen način opravičuje. K institucionaliziranemu nasilju spadata tudi seksizem in rasizem. Oba sta namreč povezana s fizičnem in psihičnem nasiljem. Mullerjevo besedilo UNESCA se izogiba opravičevanju nasilja in s tem povezano delitvijo nasilja na dobro in slabo, saj s tem nasilje izgubi tisti globinski pomen in znajdemo se v zmešnjavi. S postavljanjem kriterijev nasilju pripomoremo k morebitnemu opravičevanju le tega, zato se slednjega raje izogibamo. Slavoj Žižek pravi, da se človekovo nasilje razume tudi v povezavi z govorjenjem in delovanjem, ki nasilje izvajata ali preprečujeta. Človek je sam po sebi proti nasilju, vendar poseže po njem, če je ogrožen. Ker um nasilja ne more opravičiti, ga vendarle skuša opravičevati glede na nekaj, torej s sklicevanjem na že obstoječe nasilje. Tako nasilje opravičuje kot proti nasilje. Potrebno je postaviti tudi ločnico med pojmoma nasilje in agresija. Agresija ni zmeraj negativna kategorija, če so njene funkcije pod kontrolo. Psihoanaliza ugotavlja, da veliko vzorcev človekovega delovanja kaže na to, da je veliko izvorov iz sublimacije agresivne in seksualne energije. Tako npr. obstaja razlika med človekom, ki udari v mizo ali pa svojega nasprotnika. Prav tako tudi šport vsebuje agresivno motivacijo. S psihoanalitičnega vidika izvira nasilje pri človeku iz prekinjenega odnosa na osi jaz-sebstvo, kar sodi v območje pojma kolektivnega nezavednega oz. arhetipske duše po Jungu.

Tematizacija individualnega nasilja v izbrani sodobni slovenski prozi

Tematizacija različnih vrst nasilja je v sodobni slovenski kratki prozi prisotna. Prisotna je kot individualno ter kolektivno nasilje. V isti zgodbi se lahko pojavlja več vrst nasilja. Individualno nasilje je najti v naslednji izbrani sodobni slovenski prozi: Drago Jančar: Pogled angela, Savana, Noč nasilja, Ultima creatura (Ultima creatura, 1995), Andrej Blatnik: Materin glas (Biografije brezimenih, 1989), Električna kitara, Ne, Popolni spomin, Površje (Zakon želje, 2000), Milan Dekleva: Reševalec ptic, Z bliskom v krempljih (Reševalec ptic, 1999), Suzana Tratnik: Kurje uši (Na svojem dvorišču, 2003), Mojca Kumerdej: Pod gladino, Maščevalec, Angel varuh, V roju kresnic, Ponovitev, Roka, Mernik sreče, Nekakšen sindrom (Fragma, 2003), Lucija Stepančič: Prasec pa tak (Prasec pa tak, 2008). V vseh naštetih pripovedih je prisoten intimizem, ki z značilnimi postopki razgrinja vsakdanje in intimne zgodbe običajnih ljudi. Drago Jančar med drugim v delu Pogled angela (zbirka: Ultima creatura) prikaže nasilno dejanje uboja mlade žene umirajočega starca, ki v hudi zimi v zakotni vasici na Pohorju sprejema ljubimca. Vsi trije liki se borijo z lastno nemočjo. Starec kot žrtev nasilnega zločina, ljubimca pa kot žrtvi nagona, ki ju naveže na nerazumno dejanje. V zgodbi Savana je prav tako prisoten intimizem ter individualno nasilje. Tu smo priča nasilju nad mladim dekletom, ki doživi posilstvo med vožnjo na podeželje. Sprevodnik, stereotipni predstavnik močnejšega spola posili potnico, ki ostane edina na avtobusu. Prav tako pa je zgodba nasilja prisotna v zgodbah Noč nasilja in Ultima Creatura. Kratka zgodba Materin glas Andreja Blatnika je metafikcijsko obarvana, poleg tega pa prinaša perspektivo otroškega fokalizatorja, kar v sodobni slovenski prozi ni tako pogosto. Podoben motiv je še v zgodbi Milana Deklave Reševalec ptic in Z bliskom v krempljih. Otroško dojemanje stvarnosti v teh zgodbah je v nasprotju z običajnim realnim, čeprav za glavne osebe vse funkcionira popolnoma logično; zanje pomeni nasilje samoumeven način reševanja močne notranje stiske.

Tematizacija kolektivnega nasilja v izbrani sodobni slovenski kratki prozi

Individualnega nasilja v izbrani in analizirani sodobni slovenski kratki prozi je na pretek. Prav tako pa se pojavlja tematizacija kolektivnega nasilja, ki ima povezavo s transcendentalnim oziroma božanskim nasiljem, povezano z revolucionarnim terorjem. Po Benjaminu ubijanje v okviru božanskega nasilja ni odraz osebne destruktivne patalogije, niti ne zločin ali sveto žrtvovanje. Avtor ločuje mitično nasilje, ki je krvavo in nasilje zaradi nasilja samega ter božje, ki je čisto nasilje nad vsem življenjem zaradi živega. Prvo terja žrtve, drugo jih sprejema. Čisto božansko nasilje lahko nastopi v pravi vojni ali revoluciji, ki pa krivega očisti zakona, ne krivde. V nedemokratični skupnosti vedno obstaja nekaj, v imenu česar se nasilje legitimira. Bodisi kot nasilje osnovanja oblasti bodisi kot nasilje njenega legitimiranja. Tematizacija kolektivnega nasilja neke skupnosti nad individuumom kot sistemsko nasilje različnih družbenih institucij nad posamezniki ali celo skupnostjo (sem sodi tudi ideološko oziroma transcendentalno nasilje) se pojavlja v naslednjih izbranih primerih sodobne slovenske kratke proze: Andrej Blatnik: Tanka rdeča črta (Zakon želje, 2000), Marjan Tomšič: Ženska in pošast (Onstran, 1980), Drago Jančar: Smrt pri Mariji Snežni (Smrt pri Mariji Snežni, 1985, Ultima creatura, 1995), Aithiopika, Ponovitev (Pogled angela, 1992, Ultima creatura, 1995), Incident na livadi in ogenj (Ultima creatura, 1995), Franjo Frančič: Istra, gea mea (Istra, gea mea, 1993), Mojca Kumerdej: Moj najdražji (Fragma, 2003).

Sklep

V sodobni slovenski kratki prozi so prisotne različne oblike nasilja. Med drugim se kažejo kot individualno in kolektivno nasilje. Slednji dve vrsti nasilja ni mogoče jasno zamejiti, saj v nekaterih družbenih segmentih prehajata drug v drugega. Delitev je smiselna le zaradi časovne ločnice in večje preglednosti ter sistematičnosti. Izpostaviti moramo dejstvo, da je v sodobno slovensko kratko prozo globoko vpeta intimistična paradigma, iz katere se zrcali človekovo zasebno življenje, poleg tega pa javni prostor družbenega dogajanja. V delih, ki jih je avtorica navedla prevladuje intimizem, zato je individualno nasilje bolj v ospredju kot kolektivno. Kolektivna oblika prikazovanja nasilja je izstopala zlasti v analizirani izbrani kratki prozi sredi osemdesetih in devetdesetih let. Kasneje ta oblika stopi nekoliko v ozadje oziroma se vedno bolj prepletajo z individualnim nasiljem.

Vir

Blanka Bošnjak. Tematizacija nasilja v izbrani sodobni slovenski kratki prozi. Slavistična revija 58/4 (2010). 1-13

2. domača naloga: članek iz revije Primerjalna književnost

Zaobljuba kot problem: Biblična in Gregorčičeva Jeftejeva prisega – Vid Snoj

Dostopno na naslovu: https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/5060/4642

Članek razpravlja o primerjavi med Gregorčičevo pesmijo in biblično zgodbo, po kateri je narejena, glede na osrednji motiv, motiv neprestopne zaobljube, ki pelje k človeški žrtvi. Predstaviti hoče, kako sta problem človeške žrtve ob biblični zgodbi reševali evropska literarna tradicija in krščanska teološka razlaga, ter predvsem ob slednji ugotavlja, da se ta problem začenja in je hkrati tudi globlji pri zaobljubi. Primerjava zgodbe iz Biblije zato obakrat poteka tako, da je v središču pripovedna strategija, s katero se zaobljuba postavlja ali pa izgublja kot problem.

Slovenska literarna zgodovina ugotavlja, da je poglavitni vir Gregorčičeve lirike vezan na njegov osebni stan. Nekakšno nasprotje med duhovniškim celibatom in klicem življenja. V Gregorčičem življenju je imela odločilno vlogo prisega, obljuba celibata, s katero se začenja duhovništvo. Duhovništvo samo je v pesmi izločeno, zato pesnika ne moremo izenačiti z Jeftejem. Najprej k opaznejšim razlikam. Gregorčičeva pesem vsebuje besedo prisega, v izvirniku pa je zaobljuba. Ta razlika je nekoliko nepomembna in samo besedna. Na začetku pesmi naletimo na navdušenje, ko sliši vojska Jefteja izgovoriti prisego. V Bibliji ni o vojski niti besede. V pesmi je veliko verzov namenjenih sprejemu Jefteja na čelu vojske, pri katerem sodeluje ves Izrael. V Biblični pripovedi je omenjena le hči. Ko Jefteju pride nasproti hči, jo v Gregorčičevi pesmi nagovori tako, da obtoži samega sebe. V biblični pripovedi obtoži njo. V Jeftejevi prisegi je težišče do konca na Jefteju.

Članek sem si izbrala, ker rada prebiram Gregorčičeve poezije. Pesmi se me čustveno dotaknejo, saj je veliko pisal o njegovih in tudi mojih krajih. Zaradi duhovniškega poklica verska tematika v njegovih pesmih ne preseneča. Naslov članka se mi je zdel zanimiv, saj me je zanimalo, ali je Gregorčič v pesmi Jeftejeva prisega na problem enako gledal oz. ga predstavil. Znano je, da je bil v svojem duhovniškem poklicu nesrečen.

Članek je objavljen v slovenski znanstveni reviji Primerjalna književnost, ki objavlja na področju litararne teorije, primerjalne književnosti, literarne metodologije, estetike itd. Od leta 1978 jo izdaja Slovensko društvo za primerjalno književnost. Na leto izidejo trije izvodi. Pisano je predvsem v slovenščini in angleščini.

3. domača naloga: Ko ciproš zacveti

Janko Glazer: Ko ciproš zacveti

Janko Glazer se je rodil leta 1893. Bil je pesnik, slovenist, literarni zgodovinar, estet in knjižničar. Veliko je prebiral Prešernova, Župančičeva, Aškerčeva in Kajuhova dela. Svojo prvo pesem je napisal leta 1909 z naslovom Spomenik, ki jo je objavil v Ljubljanskem zvonu. Študiral je slavistiko, germanistiko in filozofijo, kasneje tudi prirodoslovje in kemijo. Študij slavistike je leta 1922 končal v Ljubljani. Že kot študent je poučeval na mariborski gimnaziji, kasneje pa je postal tudi ravnatelj. Razširil je znanje o slovenski literarni preteklosti, saj je zbiral pisce ter njihova dela v Slovenskem biografskem leksikonu. Imel je dva otroka, sina Matija in hčerko Alenko. Leta 1945 je sin umrl, kar je bil povod, da je njegov oče, Janko Glazer napisal pesem Ko ciproš zacveti.
Pesem Ciproš je bila objavljena v Pesmi in napisi.

Pesnik o svoji pesmi pravi takole: "Ciproš, ki s svojim rdečim cvetjem spominja na kri, je v pesmi simbol: spomin na sina, ki je padel in je po njem ostala samo še skrita rana - kakor posekajo gozd in na njegovem mestu vzcveti samo ciproš, rdeč kot kri. Ta vzporednost je osnova pesmi, iz nje je pesem nastala, brez nje bi je sploh ne bilo." (1967: 63)

Pesem je lirska izpoved grozote in bolečine ob izgubi sina ter ob samih posledicah vojne. Ciproš je značilna rastlina, ki raste na Pohorju. Predvsem rase na sončnih krajih, kjer je bil prej gozd. Pesnik uporabi tudi besedo frata, kar v narečju pomeni posekan gozd. Gozd je bil poln ptic. Skozi gozd je vel veter, sedaj pa je ta poseka. Sedaj je tam ciproš, ki ima rdeče cvetove in vsako leto znova cveti in območje, kjer je bil prej gozd, obarva rdeče. Vsako leto se s cvetenjem rdečih cvetov misel vrne na sina, ki je padel za svobodo. Ciproš in rdečo barvo si lahko torej razložimo kot globoko rano, ki jo je prinesla smrt sina.

Pesem je sestavljena iz štirih štirivrstičnic, rima je oklepajoča (ABBA).

Sama razumem gozd kot simbol upora, močan veter pa kot pogumne in močne branitelje naše zemlje. Poseko razumem kot konec upora in ciproš kot svobodo in spomin na bolečo izgubo padlih braniteljev naše zemlje.

Pesem mi je bila všeč. Slog me spominja na Borov, Kajuhov in Minattijev, saj sta tudi sama pisala vojne pesmi in z njo povezano bolečino. Prav tako je v njih veliko simbolike. Pesem me je spomnila tudi na delo Simona Gregorčiča, Mojo srčno kri škropite. (Kjer se bodo v pomladi iz krvi rodili cvetovi, ki jih bodo dečki in deklice trgali, dajali na srce. Ti pa jih bodo greli in goreli za dom in rod do konca dni.)

In srce jim bo ogrelo cvetje, vzraslo iz krvi da za rod in dom plamtelo bode jim do konca dni.

V slovenskem pesništvu opažam, da je pogosta motivika rdečih rož in drugih rastlin, ki ponazarjajo tako bolečino, kot ljubezen in svobodo. Ta simbolika je še posebej pogosta v delih med in po vojni. Prav tako mi je na misel prišla pretresljiva pesem Mateja Bora z naslovom Črni možje. V njej mama tolaži sinka, da oče ne koplje groba, temveč jamo, v katero bo vsadil čudno drevo, na katerem cvetejo rdeče rože. Nekoč bo na mestu groba cvetlo veliko rdečih rož.

Viri:
Janko Glazer. O ciprošu, o fratah in še o čem. Planinski vestnik: glasilo Planinske zveze Slovenije 67/2 (1967). 62-66.
Bruno Hartman. Janko Glazer (1893-1975). Jezik in slovstvo 20/7 (1975). 214-217.

4. domača naloga: forum SlovLit

Brucovanje!

Prvega marca davnega leta 2000 nekaj minut čez štiri ponoči je forum SloLit postal bogatejši za komentar o preteklem brucovanju. Avtor Primož Zevnik je bil nad njim navdušen. Pravi, da je bilo »enkratno«. Eden izmed krivcev za noro vzdušje je bil po besedah sodeč naš profesor dr. Marko Stabej, ki je igral s svojo skupino Melanholiki. Skupaj so pričarali neverjetno energijo, kateri so gotovo botrovale še lepe brucke in seveda ples. Trdi, da je tako vzdušje možno le na slavističnih zabavah. No, na žalost tega ne morem trditi, saj smo letos, dve desetletji po tem brucovanju, ostali brez pripadujoče nam zabave zaradi epidemije virusa Covid. Skupina je študente zabavala nepretrgoma do enajstih zvečer in zato ne preseneča dejstvo, da bodo Melanholiki za vedno ostali v njihovih spominih na študentske dni. Danes se lahko le nostalgično ozremo nazaj na zabave, plese, festivale ter veselice. Kar je bilo včasih samoumevno danes ni več. Le kdo bi si takrat, pred dvajsetimi leti mislil, da bomo pesem O Anja ter Pa da bi znal poslušali lahko le na Youtube? Letos nam le vetrič v vse konce Slovenije prinaša njihovo vižo z nekoliko prirejenim besedilom Pa da bi znal bi vam zapel o brucovanju.

Prispevek spada v kategorije: komentar , brucovanje , poročilo , Melanholiki

5. domača naloga: slovenski literarni zgodovinar

Bogomila Kravos

Bogomila Kravos je slovenska slavistka, kritičarka in samostojna raziskovalka, ki se je rodila v Trstu 12. januarja 1948. Diplomo iz slavistike si je pridobila na Fakulteti za tuje jezike in književnosti na Univerzi v Vidmu. Leta 1991 je magistrirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani in kasneje leta 2010 tudi doktorirala.

Po končani diplomi je učila na slovenskih višjih tržaških srednjih šolah. Kasneje se je posvetila svobodnemu raziskovaju gledališkega delovanja in dramatike. Od leta 1971 do leta 1977 je s Sergejem Verčem in Ivanom Verčem vodila Slovensko amatersko gledališče. Bila je ena izmed ustanoviteljic Novega tržaškea teatra med leti 1989 in 1990, poleg tega pa je vodila tudi Slovenski klub v Trstu med leti 1994 in 2004. Danes je aktivna in sodeluje s Slovenskim gedališkim muzejem v Ljubljani, Mestnim gledališkim muzejem Civico Museo Teatrale C. Schmidl v Trstu in Slovenskim raziskovalnim inštitutom v Trstu.

Prejela je kar nekaj nagrad. Med drugim 2. nagrado na natečaju Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za doktorsko nalogo Kronotop mesta Trst v slovenski tržaški dramatiki od leta 1945 do 2000.

Bogomila Kravos je napisala mnogo monografij (npr. Slovensko gledališče v Trstu 1945-1965. Ljubljana: SGM. 2001). Urejevala je knjige (npr. Slovensko gledališče v Trstu 1945-65. Razstavni katalog. Ljubljana: SGM. 2002). Veliko je tudi prevajala ter pisala spremne besede (npr. Dario Fo, Burkaški misterij. (Uvod, prevod, spremna beseda in bibliografija). Radovljica: Didakta. 1998). Podpiše pa se lahko tudi pod mnoge razprave (npr.»SNG za Trst in slovensko Primorje.« Primorska srečanja. XXVI, 253-254: 37-42, »Giorgio Strehler.« Sodobnost. XLVI, št. 5: 423-427 itd. )

6. domača naloga: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je največja in najstarejša zbirka v slovenskem jeziku. Velja za jedro znanstvenokritičnega izdajanja slovstvenih besedil na Slovenskem. Dosedanja glavna urednika zbirke sta Anton Ocvirk in France Bernik. V delu sta izdala glavnino slovenske literarne klasike. Prvi urednik je bil Anton Ocvirk, ki jo je urejal do svoje smrti leta 1980. Tega leta ga je nadomestil France Bernik, ki je zbirko urejal do 2011. Kasneje je zbirko prevzel ZRC. Danes je glavni urednik Matija Ogrin. Med druge urednike spadajo pa še Marijan Dovič, Matevž Kos, Tomo Virk in Luka Vidmar. V okviru te zbire obstaja še podzbirka Dela starejšega slovenskega slovstva. Pomembno in v interesu literarne vede je, da zbirka zbranih del ohrani doseženi znanstveni položaj, vlogo in pomen. Zbirka je bogata z z opusi vseh pomembnih pisateljev in pesnikov. V vsaki monografiji je biografija pisatelja z dokaj podrobnimi, pozitivno preverjenimi biografskimi podatki, prikaz pisateljevega literarnega ustvarjanja, prikaz literarne recepcije in pisateljevim odnosom do družbe. Najnovejše delo je 4. zvezek Zbranih del Vladimirja Bartola. Največ zvezkov je izšlo o Ivanu Cankarju.

7. domača naloga: Literarni leksikon

V Literarnem leksikonu so zbrane monografske študije, ki se tičejo glavnih vprašanj literarne vede. Izhajal je na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede v sodelovanju z DZS od leta 1979 do 2001. Danes njeno delo nadaljuje Studia litteraria.

Glavni pobudnik za nastanek zbirke Literarni leksikon je bil dr. Anton Ocvirk v šestdesetih letih. Zasnoval je edicijo, sestavil geslovnik in zbral sodelavce. Leksikon si je zamislil kot znanstveno delo, ki bi obravnaval širšo problematiko osrednjih strokovnih vprašanj. Njegov načrt se je nekoliko spremenil. Leksikon je bil zamišljen kot zbirka manj obsežno obdelanih gesel po abecednem zaporedju. Nasprotno pa je v njem kasneje manj gesel, ti pa so podrobno študijsko obdelana. Izpustili so gesla, ki niso posredno povezane s slovensko literaturo in njenim zgodovinskim razvojem.

Literarni leksikon je izšel v petih zvezkih, v katerih so tematsko zaokrožene samostojne študije. Prvih pet zvezkov, ki so izšle leta 1979, z letnico 1978, je uredil Anton Ocvirk. Po njegovi smrti pa je z enajstim zvezkom skrb za Leksikon prevzel uredniški kolegij, sestavljen iz sodelavcev literarnoteoretične sekcije Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede.

Kolegij je sproti spremljal in usmerjal potek njihovih raziskav in pisanje študij, pregledoval, ocenjeval in dopolnjeval izdelane rokopise, jih pripravljal za tisk, vzdrževal zvezo z založnikom, skrbel za korekture in spremljal vsako študijo do izida. Izdanih je 46 zvezkov, zadnji leta 2001. Pojmi v leksikonu so prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov, posebej pa se posveča njihovemu sprejemu, preobrazbi in vlogi v slovenski literaturi. Izdane študije se ločijo po tematikah: splošni literarni pojmi, metode; dobe, gibanja, smeri; vrste, zvrsti, oblike, področja; poetika, stil, verz.

Gesla se razlikujejo po obsegu in poglobljenosti obravnave. Posebno osnovna gesla so obdelana izčrpno po vseh navedenih vidikih. Manj pomembna gesla so nekoliko krajša, manj poglobljena, zato so lahko zaradi sorodnosti združeni v eni študiji ali pa je več krajših študij zbrano v enem zvezku. Vsak zvezek vsebuje tudi bibliografije, v katerih so poleg tujih navedena tudi slovenska strokovna dela. Leksikon ima stvarno kazalo z navedenimi obravnavanimi termini ter imensko kazalo, ki zajema vse avtorje, ki so obravnavani oz. omenjeni v študiji in bibliografiji.

Seznam zvezkov z njihovimi avtorji:

1 Anton Ocvirk: Literarna teorija
2 Janko Kos: Literatura
3 Kajetan Gantar: Helenizem
4 Dušan Ludvik: Srednjeveške in staronemške verzne oblike
5 Darko Dolinar: Pozitivizem v literarni vedi
6 Janko Kos: Romantika
7 Kajetan Gantar: Grške lirične oblike in metrični obrazci
8 Majda Stanovnik: Angloameriške smeri v 20. stoletju
9-10 Anton Ocvirk:Evropski verzni sistemi in slovenski verz
11 Anton Ocvirk: Literarno delo in jezikovna izrazna sredstva
12 Dušan Pirjevec: Strukturalna poetika
13 Niko Kuret: Duhovna drama
14 Aleš Berger: Dadaizem. Nadrealizem.
15 Janko Kos: Morfologija literarnega dela
16 Anton Ocvirk: Pesniška podoba
17 Dušan Ludvik: Aliteracija in aliteracijski verz
18 Dimitrij Rupel: Literarna sociologija
19 Vlasta Pacheiner-Klander: Staroindijska poetika
20 Janko Kos: Roman
21 Miran Hladnik: Trivialna literatura
22 Jože Munda: Knjiga
23 Denis Poniž: Konkretna poezija
24 Marjeta Vasič: Eksistencializem in literatura
25 Katarina Bogataj-Gradišnik: Sentimentalni roman
26 Kajetan Gantar: Antična poetika
27 Drago Bajt: Ruski literarni avantgardizem
28 Janko Kos: Razsvetljenstvo
29 Andrej Inkret: Drama in gledališče
30 Lado Kralj: Ekspresionizem
31 Janko Kos: Predromantika
32 Marko Terseglav: Ljudsko pesništvo
33 Denis Poniž: Esej
34 Janko Kos: Literarne tipologije
35 Tomo Virk: Duhovna zgodovina
36 Miran Hladnik: Povest
37 Darko Dolinar: Hermenevtika in literarna veda
38 Katarina Bogataj-Gradišnik: Grozljivi roman
39 Janko Kos: Lirika
40 Vera Troha: Futurizem
41 Metka Kordigel: Znanstvena fantastika
42 Denis Poniž: Tragedija
43 Janko Kos: Postmodernizem
44 Lado Kralj: Teorija drame
45 Marko Juvan: Intertekstualnost
46 Vlasta Pacheiner-Klander: Staroindijske verzne oblike

8. domača naloga: Nalaganje fotografije v Wikimedijino Zbirko

V Wkimedijino Zbirko sem vnesla fotografijo spominske plošče literarnega zgodovinarja in teoretika akademika profesorja doktorja Antona Ocvirka, ki je bil utemeljitelj primerjalne literarne vede na Slovenskem. Bil je urednik Ljubljanskega zvona, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter dekan Filozofske fakultete v Ljubljani. Spominska plošča leži v središču njegove rodne vasi na Žagi pri Bovcu. Fotografija je dostopna na: povezavi.

9. domača naloga: Poljubna domača naloga

Na strani Slovenski narod sem si izbrala pesem mojega ljubega pesnika Simona Gregočiča z naslovom Naš narodni dom in ga pretipkala na Wikivir.

Naš národni dom

Na strani Slovenski narod sem si izbrala novo delo z naslovom Novela umetnice in ga pretipkala na Wikivir.

Novela umetnice

Pri pretipkani nalogi Mare Tavčar ne najdem več napak.

O novi pisariji

Uvod

Strokovno pisanje doživelo spremembe-povezane zlasti s prehodom od papirja na zaslon. Dopolnjeni ponatis omogoča radikalnejšo prenovo priročnika.
Sprva v načrtu naslov Nova pismenost.
Naslov Nova pisarija je povezan s Prešernovo satirično pesnitvijo Kranjska pisarija, s katero je ta karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost.
Pomen besed pismenost je včasih bil slovnica, danes 'znanje branja in pisanja' oz. 'znanje, poznavanje česa sploh'.

Pismenost

Pismenost = obvladovanje znakovnega sistema za pisno komunikacijo oz. sposobnost sprejemanja (razumevanja) in tvorjenja informacij.
Najprej so bili pismeni le nekateri privilegirani posamezniki (izraz "pismouk"-'razlagalec svetih spisov', 'učenjak', je imel slabšalni podton), nato pa je pismenost z uvedbo obveznega šolanja postala nuja za vsakega posameznika.
Danes družba z opaznim odstotkom nepismenosti velja za nerazvito. Pismenost določa prag civiliziranosti.
Danes se razumevanje pismenosti spreminja, saj se spreminjajo komunikacijske navade (internet, mobilni telefoni,...) - pismenost postaja interaktivna.
Obstaja več vrst pismenosti (glasbena, kartografska, računalniška,...)
S pisanjem se ukvarja majhen del prebivalstva, večinoma je to šolajoča se mladina - če to uporabimo kot kriterij pismenosti, je ta ohranila svoj privilegirani položaj.
Možno je, da pismenosti nekoč ne bomo več povezovali s pisanjem samim, kot to počnemo danes.
Z zvišanjem kriterijev pismenosti je pismenost ohranila svoj privilegirani položaj, čeprav so se možnosti objavljanja razmahnile.
Pismenost je sposobnost sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.
Specialna pismenost je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah.
Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati.

Informacijska družba

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society).
V današnji družbi vse bolj uporabljamo elektronske knjige, vendar tiskane knjige ne bodo izumrle. Res pa je, da se njihova vloga spreminja.

Wikiji

Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti.
Wikimedijina spletišča so nekakšna metafora za informacijsko družbo.
Lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost, tesnejši stik z realnostjo.
Z njihovo pomočjo lahko informacije oblikujemo in objavljamo, ne pa samo pregledujemo in do njih dostopamo.
Wiki družina: Wikipedija, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka(slike),Wikislovar in drugo.
4 skupine jezikov:

Comfort zone (16 jezikov) - ni se jim potrebno bati za preživetje
Vitalni jeziki (83 jezikov) - potrebna digitalna orodja jim zagotavljajo nadaljnjo eksistenco (tu je slovenščina)
Border line (90 jezikov) - ogroženi/nejasna prihodnost
Mrtvi in umirajoči (41 jezikov)

licenca cc pomeni creative commons
Objavljanje ni tehnično zahtevno. Stran je sestavljena iz 4 zavihkov (članek, pogovor, uredi oz. uredi kodo in zgodovina)

Wikiji in šola

Wikiji so lahko močno pedagoško orodje.
Wikipedijo kot pomembno prostočasno kreativno dejavnost lahko ogrozimo s prisilo in izgubi njeno privlačnost.
Namen Wikipedije je, da na njo pišejo študenti nekega področja, saj imajo strokovnjaki iz nekega področja dovolj dela z drugimi stvarmi. Študentsko delo je v dobrobit skupnosti.
Slaba plat: nekateri pri urejanju nočejo škodovati, drugi posegajo vanjo s spreminjanjem avtorskih besedil.

Avtor

Literarni zgodovinarji najprej usmerjali k avtorjem, kasneje k tekstom, na koncu pa tudi k bralcu samemu in njegovim potrebam.

Motivacija za pisanje

Znanih je veliko vrst motivacij, med katerimi je včasih težko razlikovati.
Etično problematiko predstavlja avtorski napuh. To se izkaže tedaj, ko bi pri določenem članku od kolega najprej preverili, ali nas je pravilno citiral.
Zanimiva je bolezenska motivacija, pri kateri pisec besedila piše zaradi pisanja samega.
Pri leposlovju je pomembneje, kako je nekaj sporočeno, kot vsebina sama
Pisanje, ki nima nikakršnega ozira na zanimanje občinstva je neprofesionalno. To sporočilo ne doseže svojega cilja.
Pod utopični socialni ideal spada tista družba posameznikov, ki kaže s pisanjem svojo kreativnost.
Poznamo 4 področja pismenosti. To so: pismenost vsakdanjega sporazumevanja, strokovna, leposlovna, znanstvena ter novinarska oz. publicistična.

Izbira jezika

V domači javnosti pišemo v slovenščini, v globalni pa v angleščini.
Stvari, ki se tičejo slovenskega jezika ter literature težko vzbudijo mednarodno zanimanje.
Krivda za slabo vidnost objav v drugih jezikih ni samo na strani malomarnih bralcev, ampak tudi v nezadostni promociji takih objav s strani njihovih tvorcev.
Če so naše želje po mednarodni odmevnosti zaresne, potem si bomo prizadevali za mednarodno izmenjavo informacij na svojem strokovnem področju. To storimo s povabilom poznanih tujih akterjev na domačo razpravno sceno, ali tako, da se sami prijavimo k besedi na konferencah v tujini ali pošljemo članek za objavo v tuji reviji.

Izbira teme

Živimo v svetu, kjer možnost izbir raste.
Nezadovoljstvo v svetu številnih izbir je, ker imajo za nas pravo vrednost le realizirane izbire.
Če smo naklonjeni neki temi, to še ni izhodišče za dobro raziskovalno delo.
S tem, ko najde posameznik svoje mesto v skupnosti, postane osebnost.
Čas, ki ga posvetimo določeni temi je izhodišče za to, da nam bo le ta postala všeč.

Relevantnost teme se spreminja glede na posameznika, čas in okolje.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, ki se jo moramo naučiti.
Spletišče Wikivir je postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti.

Usoda avtorstva

Koncept avtorstva je zelo star.
Ugled avtorskih del se še danes kaže z avtorjevimi zahtevami, da uredniki in lektorji vanje posegajo minimalno.
Wikiji spodbujajo pisce besedil, da sodelujejo z drugimi avtorji. Z medsebojnim sodelovanjem-soavtorstvom preganjamo napuh.

Objavljanje

Javno objavljanje si lahko danes privošči že vsak posameznik.
Naše objavljanje more težiti k temu, da doseže čim več bralcev.
Ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča predvsem avtorjeva intenca.

Množični um ali pametna množica

Množični um ali pametna množica je način organizacije v informacijski družbi.
Znanje, ki je sad produkcije posameznikov je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje.
Cilj je korist vsakega člana skupnosti.
Množica lahko pomeni konstruktivno kreativno silo.

Avtorske licence

Vsako besedilo je intelektualna lastnina, okoli katere se je oblikovala natanko določena zakonodaja, znana po imenom copyright oz. avtorske pravice.
Zakonodaja izvira iz tiskanih knjig, v današnji informacijski družbi je nekoliko težje uporabna.

Creative commons

Creative commons temelji na svobodni kulturi.
Vrste licenc so:priznavanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno in brez predelav.
Licence so lahko spremenljive.