Matija Lovšin

Sem Matija Lovšin, študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Izpiski iz Nove Pisarije

Uvod

Nova pisarija dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti. Pismenost ni vedno pomenila istega kar angleški izraz literacy, ampak je v naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stoletja pomenila slovnico. Današnji slovarji tega pomena besede ne poznajo več. Namesto tega navajajo na prvem mestu "znanje branja in pisanja", ki pa se umika sodobnemu širšemu pomenu "znanje, poznavanje česa sploh". V tem smislu govorimo o digitalni pismenosti, informacijski, medijski, ekološki, prometni, kartografski...pismenosti. Wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira namenjena gojenju skupinskega avtorstva. To je bil tudi glavni razlog za rahel dvom in odlašanje z odločitvijo, novo knjigo zastaviti v tem delu, saj je delo še vedno avtorsko individualno. Vseeno se bo Nova pisarija rada izpostavila dopolnjevanju s strani uporabnikov.

Odgovornost za knjigo ima slej ko prej podpisani (glavni) avtor Miran Hladnik.

Prešernova Nova pisarija

Naslov knjige parazitira na naslovu Prešernove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija, s katero je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. Pesnitev je med Prešernovimi daljšimi, saj obsega 47 tercin (142 verzov). Gre za pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem (pisarjem), ki odgovarja. Z nesimpatetičnim pisarjevim stališčem je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike, slovničarja Jerneja Kopirarja in Franca Serafina Metelka, škofa in nabožnega pisca Matevža Ravnikarja ter cenzorja Jurija Pauška. Spomin na pesnitev je primeren tudi zato, ker se začne enako kot novodobne kulturpesimistične tožbe vseh, ki so zaskrbljeni zaradi nekontroliranega in količinsko neobvladljivega porasta pisanja.

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pojem pismenosti se je svojčas rodil, da bi odlikoval tiste posvečene posameznike, ki so za razliko od večine znali oblikovati in razlagati tudi napisane reči, sprva religiozne tekste. Kot do vsake elite je tudi do te nepismena večina razvila nezaupljivo distanco. Z uvedbo obveznega šolanja, kar se je v naših krajih zgodilo po cesarsko-kraljevem ukazu v zadnji četrtini 18. stoletja, je pismenost začela izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine in pričenjala postajati nuja za vsakega posameznika. Danes je biti nepismen ali polpisten sramotno. Pismenost določa prag civiliziranosti in nekako samoumevno je,da tako imenovani razviti svet pri vprašanju o odstotku pismenosti zapisuje številke blizu 100.

Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekoč je pisati pomenilo pisati z roko. Udarjanje po tipkovnici je bilo rezervirano za profesionalce. Če izvzamemo šolajočo se mladino, dandanes redkokdo še redno piše z roko.

Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Starejši pismeni državaljani radi očitajo mlajšim, da ne znajo spraviti skupaj poštenega stavka, da so kljub osmim ali devetim letom šolskega omikanja nepismeni. Mlajši pa bi lahko očitarjem odgovorili, da so nepismeni le oni, ker ne obvladajo osnov sodobne komunikacije: ne znajo poiskati informacij na spletu, ne znajo jih hitro selekcionirati in ne znajo napisati navadne e-pošte, kaj šele klepetati na forumih in v blogih. Stavkov ne znajo spraviti na zaslon. Brez računalniških spretnosti človek danes ne dobi službe.

Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja.

Pismenost ni le ena sama, (specialnih) pismenosti je več. Obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost. Več jezikov kot znam, več veljam in bolje se znajdem v svetu. Če znam brati note, sem glasbeno pismen, če se znajdem v mestu, sem urbano pismen, če se znam orientirati po zemljevidu, sem kartografsko pismen, če se uspešno pogovarjam s poklicnimi kolegi, sem v svoji študijski panogi strokovno pismen. Neštete so specialne pismenosti, to je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik, vsaka religija svoje izrazne formule, po svoje komunicirajo tatovi, vohuni in nadzorniki poletov. Nobena od specialnih pismenosti ni obvezna, tako da se nad nikogaršnjim neznanjem katere od njih ni mogoče zgražati. Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji.

Bralna oziroma funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo, kar je za pridne dežavljane, ki zaupajo prosvetljenim idealom svojih vlad, sicer lepo, ni pa zadnji civilizacijski cilj, ker manjka še moment discipline.

Vsakdanja pisna sporočila danes tipkamo, največ v mobilne telefone. Komunikacija preko mobijev in računalnikov je dandanes že del splošne komunikacije. Pojem pismenosti se bo v prihodnje gotovo še zelo spreminjal. Napoveduje ga brisanje meje med pisanjem, tipkanjem in narekovanjem v komunikacijske naprave ali občevalnike. Prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo danes.

Če bi hoteli izrazu pismenost vrniti pomen posebnega znanja, ki ga je imel do 18. stoletja, bi morali zvišati prag, ki loči pismene od nepismenih.

Zaskrbljujoče je, kadar si kdo iz sloja, ki skrbi za opismenjevanje, privošči ignoranco do elektronske komunikacije, ki je vse množičnejša in enostavna. Sprijazniti se je treba z dejstvom, da pismenost danes določa obnašanje velike večine, in si prizadeveati vanjo vklučevati vedno nove aspekte pismenosti. Tehnologijo si moramo obrniti sebi v prid in si pomagati do učinkovitejše pismenosti.

Po drugi strani pa nam računalniki nalagajo vedno več dela, saj odpirajo možnosti, ki jih pred njegovim obstojem ni bilo. Tako nas odvračajo od brezdelja in odvečnega prostega časa.

Brez dvoma je možno trditi, da je novodobna elektronska pismenost nujni del splošne pismenosti, prav tako ustvarja številne nove možnosti zaposlitve, na primer pisanje blogov, s katerimi se ukvarja enak delež žensk in moških.

Informacijska družba

Informacijska družba (informacijska doba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Razmišljanje o novih kulturnih paradigmah se je pri nas dogajalo ob skrbi za tiskano knjigo, ki je reprezentirala starejše oblike komunikacije in obenem simbolizirala nacionalno organizacijo skupnosti.

Nostalgično in fetišistično razmerje do natisnjene knjige dokazuje, da se kultura tiskane knjige umika drugačnim informacijskim kanalom. Seveda knjiga ne bo umrla, vendar je njena marginalizirana. Tiskana knjiga postaja butični estetski objekt in zbirateljski artikel za bibliofile.

Fetišiziranje natisnjenega besedila mot večnega v razmerju do fluidnosti digitalnega spregleduje dejstvo, da je imela tudi pisna tradicija v zgodovini prav tako močno potrebo po brisanju oziroma revidiranju informacij. Namesto brisalke na tipkovnici so se pač uporabljala druga orodja.

Nespodobno je, kadar argumente za tiskano knjigo izrekajo ljudje, ki od tiskane knjige živijo, saj jim ne gre za vrednosti, ki jih knjige razširjajo, ampak za preživetje na knjižnem trgu.

Humanisti in socialni teoretiki žal nočejo ugledati družbenoemancipacijskih priložnosti, ki jih ponuja strmo rastoča krivulja proizvodnje informacij. Namesto da bi gojili zaupanje, govorijo o preobilju, ki naj bi družbo pasiviziralo.

Wikiji

Wikipedija in sestrska spletišča pod streho neprofitne organizacije Wikimedia so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba, sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe. Prednosti Wikipedije in sorodnih spletišč so lahka dostopnost, volontarizem (objavljanje povezano le z zadoščenjem lastne radovednosti), kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo, ki vključuje upoštevanje sprejemnikove dojemljivosti in interesov ter nagovarja k enciklopedičnem izražanju.

Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij.

S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja. Na lestvici jezikov na WIkipediji (jezike razvršča tudi po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti) je slovenščina okrog trenutno okrog 40. mesta. Na lestvici se spušča, kar pa ni razlog za skrb, saj bi bila njena "pravična" uvrstitev okoli 150. mesta.

Večje kot je število jezikov na svetu, več je kulturnih izbir in večje so možnosti za preživetje v tem svetu. Z jeziki je podobno kot z biotsko raznovrstnostjo, ki veča preživetvene možnosti.

Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva'. Avtoriteta je na WIkipediji razumljena kot ovira kreativnosti posameznika, uveljavljanje avtorstva pa kot stvar ega in želje po honorarju. Uredniška politika in mehanizmi odločanja so namenjeni ohranjanju in spodbujanju kreativnosti in svobode, ki sta vodilni gesli wikiskupnosti. Kljub odsotnosti avtoritete onemogočajo avtorsko samovoljo. Z izrecnim nagovarjanjem k smiselnemu kršenju oz. adadptaciji lastnih pravil Wikipedija deluje subverzivno in celo nekoliko anarhično. Zagovorniki WIkipedije deklarirajo njeno proizvodnjo informacij kot alternativo tako državnim kot tržnim družbenim sistemom.

Če hočemo članek urejati, kliknemo na "Uredi", če hočemo komentirati vsebino in se vključiti v debato, potem gremo na pogovorno stran, če nas zanima zgodovina nastajanja strani, potem kliknemo na zavihek "Zgodovina". Dokumenti na Wikipediji vzbujajo upe na daljšo trajnost, kot imamo izkušnjo z dokumenti na inštitucionalnih ali komercialnih spletnih mest, kjer iz različnih razlogov radi izginejo.

Wikipedijo in podobna spletišča je rodil ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij. Kredibilnost znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki. Objave na Wikipediji kontrolirajo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost in niso nujno eksperti za kontrolirana področja. S porastom akademskih objav na Wikipediji in z vedno večjo specializacijo bodo recenzije v prihodnosti opravljali kompetentni strokovnjaki.

Wikipedija je zelo povečala dostopnost znanstvenih informacij, spremenila pa je tudi odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti. Eden od glavnih principov na Wikipediji je je nevtralnost (nepristranskost stališča).

Ljudje so radi informirani in Wikipedija je vstopna točka v svet informacij. Je nekakšen ljudski muzej znanja, repozitorij vsega, kar se zdi vredno spomina. Obisk Wikipedije močno naraste ob aktualnih političnih in drugih javnih dogodkih.

V družbi, kjer ni nič več zastonj, je Wikipedija prijetna alternativa. Za delo na njej ni predvidena nikakršna materialna nagrada, ob praksi, da je glavnina prispevkov objavljena pod šiframi, za katerimi ni vedno mogoče najti avtorjevega imena, pa umanjka celo simbolni kapital v obliki družbenega ugleda in vpliva.

Wikipedije ne bi bilo brez optimističnega prepričanja, da so človekova dejanja v glavnem dobronamerna in da je rezultat človeškega mujanja po svetu ob vseh zdrsih, dvomih, napakah, krivicah, nasilju, manipulaciji ... na dolgi rok vendarle pozitiven, tj. postopno boljšanje življenja posameznika in skupnosti.

Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča, zlasti Wikiverza, so močno pedagoško orodje. Uporabiti v šoli Wikipedijo pomeni izstopiti iz varnega zavetja "šole zaradi šole same" v svet realne strokovne komunikacije, pomeni soočanje z realnim svetom. Tak stik z odraslim svetom je za šolo samo koristen: učitelja prisili, da svojo avtoriteto pred wikijavnostjo ves čas preverja in potrjuje, študenta pa pripravi, da nalog ne bo več opravljal zato, da bi ugodil učiteljevim zahtevam in pričakovanjem staršev, ampak v odgovornem odnosu do skupnosti. Opisana pričakovanja pa v razredu niso nujno dobrodošla. Nekateri učitelji poročajo o nepripravljenosti zlasti starejših študentov, da bi sodelovali v skupinskem pisanju člankov. Drugi razlog za zavračanje dela na Wikipediji je pričakovanje, da študentje spremljajo svoj izdelek. Navajeni so namreč, da se rešijo seminarskih nalog in jih ne pogledajo več.

Wikipedija ni nikakršen nadomestek za spletno učilnico. To je lahko kvečjemu Wikiverza, ki jo lahko razumemo kot nekakšno pripravljalnico za vstop v zahtevnejšo Wikipedijo. Zaradi maksimalne odprtosti pa Wikiverza za ocenjevanje študentskih izdelkov seveda ni primerna.

Negativnih izkušenj s študentskim delom na wikijih nimamo, pa čeprav se kdaj zgodi, da je študent hud, ko administrator ali sošolec poseže v njegovo delo. Prav tako pride do slabe volje, ko študentska želi potrdilo, da je seminarsko geslo, ki ga je sestavljala pred dvema letoma, v redu.

Avtor

Literarni zgodovinarji v skladu z duhom časa naklanjajo svojo pozornost enkrat enemu drugič drugemu členu komunikacije. Do nastopa tako imenovane interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja je bila veda večidel usmerjena k avtorju.

Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusemerila k besedilu. Vprašanje "kaj je hotel avtor s tem povedati" je postalo nespodobno in domala prepovedano, v prvem planu je bila avtonomnost umetniškega besedila.

V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju. Od tod študije o trivialni literaturi, ki jo razložimo kot "literaturo za bralca".

Seveda meje med naštetimi fazami niso natančno začrtane. Vseskozi izhajajo razpravne knjige prvega, drugega ali tretjega tipa, isti literarni zgodovinar piše zdaj v okviru ene literarnozgodovinske paradigme, drugič v okviru druge, pod črto pa je mogoče vednarle skleniti, da tako prehajanje ni naključno, ampak da je razvojno razložljivo in v določeni meri predvidljivo.

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oziroma za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali "za narodov blagor", kot je rekel Cankar. Med motivacijami je včasih težko razlikovati.

Čeprav bi bilo mogoče trditi, da je etično sprejemljivo samo tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za temo samo, ne pa za raziskovanje in pisanje z namenom samopromocije avtorja, manipulacije rezultatov ali manipulacije in zlorabe zainteresirane publike, pa se je temu bolje izogniti. Razlog zato je odpor do izpostavljanja etične problematike v humanistiki, odpor, ki ima korenine v namenoma naivnem prepričanju, da humanistike brez etike sploh ni, ker je etičnost privzeta lastnost humanističnega odnosa do sveta.

Brez dvoma pa etična problematika obstaja, celo v zaskrbljujoči količini. Imenuje se avtorski napuh, kaže se v samopooveličevanju, hlastanju po znanstvenem prestižu in v najslabšem primeru v hotenih ali nehotenih znanstvenih prevarah. Avtorski napuh nas vodi, da gremo v člankih kolegov najprej v seznam literature pogledat, ali so upoštevali naše delo in nas citirali, neetično ravnamo, kadar sklenemo kolega, ki nas je po nemarnem spregledal, mašlevalno ignorirati tudi med svojimi referencami. Znanstveni prestiž si gradimo z izumljanjem terminov, da se potem postavljamo kot njihovi utemeljitelji, in prežimo na vse, ki terminov ne bodo uporabili dosledno v skladu z našo definicijo.

Znanost je po definiciji v iskanju primerne teorije, ki naj pomaga razmeti delovanje nekega segmenta sveta. Znanstvenik na tej podlagi oblikuje določena predvidevanja, ki jih z eksperimentom ali opazovanjem preveri. Če se potrdijo, teorija deluje. Pri tem smo upravičeni uporabiti orodja, ki so kar najbolj primerna za uspešno obdelavo gradiva. Sporno pa to lahko postane takrat, kadar zanemarimo gradivo in metode, ki bi utegnile pripeljati do nasprotnih rezultatov. Večinoma je takšno početje rezultat znanstvenega dilentantizma in ne zavestne znanstvene prevare.

Neetično je, če ljubosumno sedimo na zbranem gradivu in ga ne ponudimo v obdelavo tudi drugim, še bolj sporno pa je, če kolegu speljemo temo in objavimo članek na podlagi gradiva, ki ga je sam zbral, in se pripravljal na njegovo objavo. Obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) je skrajna, bolezenska oblika pisanja.

Tako kot znanstveno pisanje tudi leposlovje nastaja zato, ker se avtorjem mudi o nečem poročati, vendar se zdi, da je pri leposlovju večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko, na vsebini poročila. Bralci leposlovja so načelno iz vseh generacij, poklicnih, nazorskih, karakternih in izobrazbenih profilov in za razliko od znanstvenih bralcev težje opisljivi.

V splošnem velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno. Pisanje, ki se dela, da ga publika ne zanima, ni vredno zaupanja, v bistvu je žaljivo do bralca, saj računa z njegovim slepim občudovanjem avtoritete avtorja. Zaverovano je v lastno veličino in nezmotljivost, kar je skrajno nesimpatično in preživeto. Mnogi bralci tako mislijo, da se je treba pri branju matrati in da so sami krivi, če besedila ne razumejo. Misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj.

Iz izkušnje z interpretacijami literarnih del in avtorskega odzivanja nanje lahko potrdimo, da je nesporazum, napačno razumevanje, iskanje alternativnega pomena ... v komunikacijami prej pravilo kot izjema, vendar to ne sme biti alibi za ignoriranje avtorjeve intence. Če le hočemo, potem sporočilo razumemo tako, kot je bilo zapisano. Seveda pa imamo več veselja, če si privoščimo svoje razlage.

Čeprav zaradi vedno strožjega praga aktivne pismenosti delež tistih, ki objavljajo, ne raste, smo optimistični glede novih tehnoloških možnosti, ki množičnejšo udeležbo v pisanju vsaj omogočajo.

V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje razumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično. Med znanstvenimi, strokovnimi in publicističnimi besedili ločimo glede na prostor objave in glede na namembnika. Za znanstvene bodo štele objave v revijah, zborniki, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij, ker so to pač edina mesta, kjer se znanost dogaja, kjer se znanstven teze preverjajo in usklajujejo. Za strokovne objave tradicionalno veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo. Objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, v blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc itd. bomo šteli med publicistična besedila.

Izbira jezika

Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v lingui franci angleščini, če pišemo za domačo publiko, v slovenščini. Redke so teme o slovenskem jeziku in literaturi, s katerimi bi radi seznanili splošne jezikoslovce in literarne zgodovinarje. Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina. To seveda ne pomeni, da se je treba v slovenščino zapreti, naša naloga je, da spoznanja in vednost o slovenističnih načelih razširjamo preko meja nacionalne filologije in preko meja jezika. Nuje, da smo vključeni v mednarodno izmenjavo znanja, se ta država zaveda in ji sledi, včasih mogoče celo nekoliko preveč zavzeto.

Strah pred tem, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih (v angleščini) je vendarle pretiran. Angleščine je resda vedno več, vendar procentualno njen delež skupaj z deležem drugih tujih jezikov prav nič ne raste, kar lepo dokumentira jezikovna izbira literarnovednih disertacij.

Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so spremljali domače literarnovedne publikacije že od nekdaj, še preden je to postalo eden od kriterijev za državno financiranje. Za zbornike ob mednarodnih simpozijih je bilo običajno, da so sprejemali cele razprave v svetovnih in slovanskih jezikih, šele zadnja desetletja pa prihaja do dvojezičnih tematskih številk, ki naj pomagajo revijam vstopiti v prestižne citatne baze in tam ohraniti svoje mesto.

Povezave v tejle knjigi vodijo, kadar slovensko geslo še ne obstaja, večinoma na Wikipedijo v angleščini, v angleščini je tudi večina literature, ki je navedena na dnu poglavij, saj nas je poizvedovanje po informacijah najprej pripeljalo do njih. Krivda za slabo vidnost objav v drugih jezikih ni samo na strani malomarnih bralcev, ampak tudi v nezadostni promociji takih objav s strani njihovih tvorcev. Zelo bi pomagalo, če bi jim avtorji ali uredniki dodali povzetke v angleščini, poskrbeli za njihovo vključitev v različna kazala, zlasti v ustrezna gesla na Wikipediji, po možnosti najprej v angleški Wikipediji, in če bi na mednarodnih forumih ozaveščali strokovno javnost o njihovem obstoju.

Kakor je že hvalevredno, vzporedno dvojezično prevajanje stane, požira čas ter avtorjem in uredništvom povzroča frustracije. Bolj vedro se po jezikovni plati kažejo možnosti strokovnega objavljanja na Wikipediji. Slovenska Wikipedija je zaživela z namenom, da se vanjo pretočijo strokovna spoznanja, slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini, hkrati pa je omogočila primerjavo tega znanja s tistim v drugih jezikih in spodbudila k vzajemnemu poseganju.

Jezikovne zadrege v znanosti niso slovenska specifika. V zadnjih petdesetih letih se je npr. delež nemščine kot razpravnega jezika klasičnofiloloških študij skrčil na tretjino. Razloge za neenakopravno udeležbo jezikov v svetu, ki ga monopolno obvladuje angleščina, je italijanski digitalni humanist Domenico Fiormonte pripisal tudi jezikovni in kulturni ignoranci in predsodkom angleško govorečih akterjev.

Izbira teme

Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema, za človeka pa kazalec življenjskega standarda. Življenjske izkušnje smo dobili v svetu omejenih izbir, živimo pa v svetu, v katerem število možnih izbir raste. To trditev nesporno dokazuje naraščanje števila pišočih, naraščanje števila knjižnih izdaj, oblikovanje novih publikacijskih kanalov, kar marsikoga spravlja v nesrečo, ker, navajen iz sveta omejenih izbir, ne more biti več prepričan, ali si je postregel z optimalno izbiro ali se je pri izbiranju mogoče preuranil in zmotil. Od tod izvira občutek, da so številne izbire le navidezne in vzbujajo lažne občutke, da je naše življenje vedno bolj kvalitetno. Seveda, v trenutku, ko realiziramo eno izbirno možnost, se samodejno odpovemo vsem drugim in s tem potrjujemo njihov virtualni značaj. Primer: ne moremo brati dveh knjig hkrati.

Druga kulturna izkušnja, ki moti naš užitek v izbiranju, je izkušnja z odločitvami tipa ali-ali.

Nezadovoljstvo s svetom številnih izvir izvira iz tega, da imajo pravo vrednost za nas samo realizirane, konzumirane izbire. V svetu omejenih možnosti je tako pripisovanje vrednosti razumljivo. Pravilne odločitve nam pomagajo preživeti, nepravilne izbire ogrožajo našo eksistenco, nerealizirane izbire imajo neugledni status kislega grozdja. V svetu številnih izbirnih možnosti se je za dosego užitka treba odpovedati potrošniškemu razmišljanju in izstopiti iz vloge konzumenta. Ker od "pravilnosti" naše izbire naša eksistenca ni več odvisna, si smemo privoščiti užitek v zavesti njihove raznolike ponudbe, čeprav jih nikoli ne bomo uresničili, ker pač preprosto v enem življenju ni mogoče realizirati vsega, kar svet ponuja. Ker k humanističnemu odnosu do sveta spada altruizem, bomo znali ceniti tudi neuresničene izbirne možnosti, ki so jih bili deleži drugi. Tem drugim ne zavidamo njihove izbire, ampak jim jo privoščimo. Seveda je opisani odnos mogoč le v družbi blaginje, v kateri posamezniki nimajo zadreg z zadovoljevanjem osnovnih potreb in jih ne skrbi za golo preživetje.

V akademskem okolju izbiro teme študentom narekujejo asistenti in učitelji, diplomantom mentorji, organizatorji konferenc strokovni jubileji, prijaviteljem projektov nacionalne, regionalne ali globalne smernice oz. moda. Nekdaj je bilo treba izbiro raziskovalne, šolske ali kulturne teme v socialnih idelaih enakosti, bratstva in enotnosti, pozneje z nacionalnim interesom, danes z internacionalnostjo, interdisciplinarnostjo, ekološko občutljivostjo in željo po "boljšem razumevanju".

Romantičnemu pedagoškemu principu človeške "samorealizacije" ustreza prizadevanje, naj si učenec, dijak, študent izbere temo, ki mu najbolj ustreza, do katere ima pozitiven čustven odnos. Priporočilo se dobro obnese pri tistih redkih, ki gredo skozi življenje radovedno, ki jim je vse zanimivo in se zato hitro zaljubljajo enkrat v ene drugič v druge teme, večinoma pa je obremenjujoče. Naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica zavzetega raziskovanja.

NI dobrih in slabih tem. Z izjemo tistih, ki pripadajo našim hobijem, se vsaka tema zdi na začetku težka, pusta in neobvladljiva in intenzivno ukvarjanje s sprva morda dolgočasno temo samo po sebi veča našo naklonjenost do nje. Po nekaj dneh intenzivnega študija se začudimo, kako to, da tema ni splošno poznana, in drugim, ki ne uvidijo njene pomembnosti, izrekamo očitke.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. Piščevo osnovno orodje sta, vsaj za zdaj, tipkovnica in miška. Z njima tvori na zaslonu besedila različnih vrst. sak mora obvladati svoja delovna orodja: električar vezavo žic v stikalu, pisec pa, vsaj dandanes, tipkovnico in miško. Kljub temu pa je izredno pomembno, da malčke navadimo na pisalo, saj se na ta način preko ročne spretnosti krepi njihova inteligenca, prav tako pa pisanje z roko bolj kot tipkanje pomaga pri pomnjenju črk. Tako tipkanje kot pisanje spadata med haptične ali tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne. Mi bomo za vajo prepisovali besedila iz knjig in revij na zaslon. Našemu namenu bo najbolj ustrezalo spletišče Wikivir.

Usoda avtorstva

Avtorstvo je eden izmed starejših in trdovratnejših konceptov.

Sodobnost

Ob listanju Sodobnosti, revije za književnost in kulturo, sem naletel na širok izbor različnih prispevkov, med katerimi lahko vsak, ki to izredno debelo revijo vzame v roke, najde nekaj po svojem okusu in v svojem interesu. Od članka, ki se ukvarja z vprašanjem, kaj je ustvarjalnost in kaj je smisel ustvarjanja, do intervjuja z Miho Mazzinijem, od prispevkov sodobnih slovenskih pesnikov k bogati zakladnici slovenske poezije pa do del njihovih "sodelavcev" iz tujine. Za ljudi, ki raje kritizirajo kot ustvarjajo, pa se najde tudi rubrika s knjižnimi in gledališkimi recenzijami. Mojo pozornost so najbolj vzbudile nenavadne sodobne slovenske pesmi.

Srečanje s slavistično revijo

Slavistična revija je časopis za jezikoslovje in literarne vede. Ko listam po njej, se mi na pogled zdi precej manj privlačna kot Sodobnost. Vidno je, da gre za revijo, ki je strokovnejša in se z jezikoslovjem ter literaturo ukvarja na znanstven način. Prav tako so me nekoliko presenetili izvlečki oziroma povzetki člankov v angleščini. V reviji so objavljeni strokovni članki strokovnjakov s področja slovenskega jezika in kulture. Nekoliko natančneje sem prebral prispevek Gregorja Kocjana s Pedagoške fakultete v Ljubljani z naslovom: O "preobratu" lahko govorimo že ob Kuharjevih povestih .

Članek omenja Kuharjevo zbirko kratkih zgodb z naslovom Povesti iz leta 1925, ki je v slovenski kratki pripovedni prozi začela uveljavljati novi realizem. Avtor članka meni in predlaga, da bi izraz socialni realizem nadomestili s pojmom novi realizem, saj slednji bolj ustrezno poimenuje idejno-slogovne usmeritve tega gibanja. Tekom članka se naveže še na druga dela, kjer so vidne značilne prvine novega realizma, med drugim izpostavi tudi antologijo kratkih zgodb Sedem slovenskih pisateljev iz leta 1930 in Kuharjeve starejše (Za delom, Baraba, Tadej pl) ter novejše (Borba, Obračun) zgodbe.

Separat

Že tretji petek zapored sem v roke dobil publikacijo, ki je še nikoli prej nisem videl. Tokrat ni šlo za literarno ali jezikoslovno revijo, saj je bila knjižica nenavadno tanka. Šlo je za separat oziroma za posebej vezan sestavek ali članek, ki je izšel tudi kot del knjige ali revije.

Sam sem izbral separat Franca Zadravca, priznanega slovenskega literarnega zgodovinarja, z naslovom Cankarjeva in Pregljeva ocena slovenskega protestantizma.