Matija Kristan

Matija Kristan, študent slovenistike in splošnega jezikoslovja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Domače naloge

1. domača naloga (8. 10. 2021): Prepis in korektura pesmi Jože Bekša Srečen uskrs.

2. domača naloga (15. 10. 2021): Razmislek o utopičnem/distopičnem.

Da bi bili ljudje pred črko zakona enaki. Da bi se vzajemno spoštovali. Da bi sprejemali različnost drug drugega. Da bi imeli vsi dovolj. Da bi izkoreninili revščino. Da bi vsi uresničili svoje potenciale. Da bi se, ko bi morali obkrožiti, kako srečni smo, vsi odločili za najvišjo ponujeno možnost. Čeravno nam politika in družba takšne ideje še kar p(r)odajata, verjetno ne bodo nikoli popolnoma uresničene. Ker so utopične, torej v stvarnosti neuresničljive, idealistične. Njihova protisila je distopija. Recimo ji sprevržena utopija, ker kot taka prikazuje družbo po najhujšem možnem scenariju, vsaj z našega gledišča. V distopičnem svetu svobode več ni, z demokracijo in modernimi gibanji težko prigarana družbena razmerja se rušijo, zopet se vzpostavljajo huda hierarhija, nadzor, pomanjkanje, poseganje v osebno integriteto, preganjanje manjšin in še in še.

A utopija in distopija sta izmuzljiva svetova – nekateri pravijo, da sta neuresničljiva. Deloma zato, ker sta po svojem bistvu res ekstremna, a tudi zato, ker je človek nadvse prilagodljivo bitje in je ob prehodu v razmere, ki jih je nekoč morda imenoval u- ali distopične, že spremenil merila in jih preimenoval v – recimo – novo normalnost. Ponavadi je vsako stanje, v kakršnem se družba nahaja, med ljudmi dojeto kot njeno normalno stanje; izjema so le tista stanja, v katera je družba zdrsnila iznenada ali nepričakovano, tako rekoč čez noč; v mislih imam vojne, pandemije, naravne nesreče in podobno. Človek nanje nikoli ni dovolj pripravljen.

Sklep, ki bi ga rad izpeljal, je, da utopijo in distopijo lahko razumemo kot nekakšni varovalki človekove notranje in bivanjske stabilnosti – pri razmišljanju o u- in distopičnem gre namreč za pretehtavanje vsega, kar bi lahko bilo, pa ostaja neuresničeno. Če nam utopija da vedeti, da razmere nikakor niso idealne in je možnosti za popravke še veliko, nas distopija opozori, da vse, kar imamo, ni samoumevno in bi lahko bilo še veliko huje. Omogočata nam, da ostanemo občutljivi na družbene probleme, a ob tem ne zapademo v pesimizem, ker se zavedamo tudi vseh pridobitev in svetlih plati, hkrati pa v idealih iščemo tudi potencialno uresničljive prakse, za katere se želimo boriti v prihodnje. Prav zaradi utopije in distopije lahko kot družba uspešno krmarimo med pretirano črnogledostjo in prehitrim, nekritičnim zadovoljstvom z družbenimi razmerami ter tako ohranjamo bister pogled na stvarnost.

3. domača naloga (22. 10. 2021): Refleksija predavanja Popravljalci sveta.

Eno najsilovitejših človekovih hotenj je stremljenje h kategoriziranosti sveta. S konstruiranjem kategorij raztresene delce iz življenj obupano postavljamo na police in v predalčke – vse z namenom, da bi bil svet za nas (bolj) smiseln in razumljiv. Ob vseh »stalnih« kategorijah pa gre omeniti tisto, o kateri ne govorimo velikokrat, namreč kategorijo, ki ljudi ločuje po tem, ali so s svetom, kakršnega imamo, zadovoljni ali pa ga, če le imajo možnost, poskušajo izboljšati, popraviti, nadgraditi.

Nadgradenj je bilo v zgodovini več, nekatere so družbi dale veliko – takšno je bilo denimo Prešernovo ustvarjanje in prizadevanje, pa tudi prizadevanja drugih slovenskih, evropskih in svetovnih humanistov, mislecev, znanstvenikov, voditeljev, umetnikov itd. –, druge manj ali celo nič. To lahko trdimo za vojne, ki družbe v veliki meri niso nadgradile, ampak razgradile.

Danes je napak, ki bi jih bilo treba popraviti, veliko, po besedah marsikoga verjetno več kot kadar koli. V pričujočem razmišljanju pozornost posvečam le enemu načinu, s katerim lahko izboljšamo svet, čeravno le za odtenek. Gre za aktivno uporabo spletišč Wikimedie, kar pa ne pomeni le črpanja tu objavljenih informacij, ampak predvsem poseganje v članke, spreminjanje in dodajanje novih podatkov.

A zakaj je vse to sploh smiselno? Celotna zadeva je globlja, kot pa je videti na prvi pogled. Pri sourejanju Wikimedijinih spletišč ne gre zgolj za dodajanje novih informacij, gre za dejanje dajanja, prispevanja družbi. Gre za aktivnost, ki gradi in utrjuje skupnost, saj lahko na omenjena spletišča piše kdor koli, za to pa ne prejme nobenega honorarja ali druge materialne nagrade. Spodbuja sodelovanje, obenem pa je varovalo sama sebi, saj vedno preživi zanesljivejši in konstruktivnejši zapis. Ob vsem tem pa pisanje (strokovnih) člankov v maternem jeziku okrepi in vitalizira jezik, saj poskrbi, da v jeziku ostajajo in nastajajo izrazne možnosti tudi za ubesedovanje strokovnih disciplin.

4. domača naloga (29. 10. 2021): O Slavistični reviji

Čeravno ne že v petek, 29. 10. 2021, sem tudi jaz prišel do izvoda Slavistične revije. Naključje je določilo, da mi je v roki obstal drugi zvezek 68. letnika iz leta 2020. Dišala je torej še po svežem.

Slavistična revija je časopis, na straneh katerega najdejo prostor jezikoslovni in literarnovedni strokovni članki in razprave s področja slav- in slovenistike. Kjub temu pa v njej najdemo tudi članke sorodnih disciplin, kakršna je denimo folkloristika, ali pa zapise, ki so po vsebini interdisciplinarni in so povezani tudi z računalništvom, medicino ... s tujimi jeziki in tujimi književnostmi. Izhaja že vse od leta 1948 – ko jo je njen prvi urednik Anton Ocvirk posvetil za zbir književnih razprav –, in sicer najprej pod okriljem Slavističnega društva v Ljubljani, nato pa Slavističnega društva Slovenije. Uredništvo revije so doslej predstavljali Anton Ocvirk (1948—1963), Tine Logar (1967—1969), Jože Toporišič (1970—1977), z letom 1981 je bil uveden poseben deljen način urednikovanja, danes pa je glavni in odgovorni urednik Miran Hladnik.

Od trinajstih člankov v mojem izvodu Slavistične revije jih je (ob grobem razvrščanju) sedem literarnih, literarnoteoretičnih in literarnozgodovinskih, šest pa pretežno jezikoslovnih v povezavi z drugimi disciplinami. Ko bi mi ne bilo naročeno, da moram do prihodnje ure – 12. novembra – obnoviti en literarni članek, bi zagotovo začel z branjem katerega jezikoslovnega, verjetno onega o polstavku (Adriana Mezeg: Definicija polstavka in njegova raba v sodobni prevodni slovenščini (na gradivu prevodov iz francoščine)), a tokrat sem svoje branje posvetil Prostorom Cankarjeve dramatike avtorice Mateje Pezdirc Bartol. In moram priznati, zabaval me je ravno tako kot bi me sicer polstavki ...

5. domača naloga (5. 11. 2021): O izbranem literarnovednem članku, njegovi obliki, vsebini, avtorju

Na kratko je predstavljen članek Prostori Cankarjeve dramatike avtorice Mateje Pezdirc Bartol.

Oblika Prostorov Cankarjeve dramatike

Oblika člankov, objavljenih v Slavistični reviji, mora biti enotna. Izjema ni niti članek Prostori Cankarjeve dramatike, ki v drugem zvezku 68. letnika Slavistične revije obsega 14 strani (str. 125—138). Ker je obravnavano besedilo razprava, mora po navodilih uredništva vsebovati: naslov prispevka (vključno z angleškim prevodom), sinopsis prispevka (do 8 vrstic, velikost besedila 10 pik), 3–5 ključnih besed, ki niso besede iz naslova (v posebnem odstavku, velikost besedila 10 pik), angleški prevod sinopsisa, angleški prevod ključnih besed, besedilo prispevka, seznam literature (ki se v kratkih sklicih navajajo sproti) in povzetek v angleščini.

Vsebina Prostorov Cankarjeve dramatike

V prispevku so analizirani različni koncepti prostora v Cankarjevi dramatiki. Pezdirc Bartol se sprva posveti prostoru nastanka, tj. prostoru, v katerem je bilo posamezno literarno delo napisano, v povezavi z dogajalnim prostorom. Ugotavlja, da je Cankar svoja dramska besedila spisal na Vrhniki, Dunaju, v Pulju, Sarajevu in Slovenskih goricah. Razen prve (Romantične duše) in zadnje drame (Lepa Vida) so vse ostale nastale v tujini, čeprav je prikazano dramsko dogajanje celotnega opusa vselej postavljeno v domovino, v slovensko okolje (Cankar se imenovanju konkretnih zemljepisnih imen pogosto izogiba, a je v dramah vseeno moč najti namige, da je imel v mislih slovenske kraje). Na Dunaj kot pomembno dogajališče njegovih proznih del ni postavljen noben prizor.

Pezdirc Bartol omenja tudi prostor in čas uprizoritve Cankarjevih dram, pogosto so namreč prihajale na odre s časovno zamudo. To lahko razumemo kot posledico nepripravljenosti slovenskega občinstva na (marsikdaj realistično in satirično) prikazovanje meščanske stvarnosti, pa tudi kot nezrelost in nepripravljenost, da bi se poleg tedaj priljubljenih narodnih iger spoprijeli z zahtevnejšo tematiko. Ključen je bil tudi spor o repertoarni politiki med Cankarjem in gledališkim ravnateljem Franom Govekarjem. Še vedno je za večino krstnih uprizoritev njegovih dram odgovorno Deželno gledališče v Ljubljani, mnoge pa so bile že za časa njegovega življenja (tudi krstno) uprizorjene na tujem, in sicer v Pragi, Zagrebu in Trstu (Hlapci).

Cankar je, kakor navaja avtorica, zavračal bralne drame in pisal z mislijo na uprizoritev in postavitev v prostor. V večini dram sledi klasičnemu konceptu italijanskega baročnega odra v obliki škatle brez četrte stene, na njem pa se razkriva resnica oz. družbene laži, s čimer sledi naturalističnemu konceptu odra. Didaskalije in scenski opisi so tako zelo natančni, stvarni in v marsičem podobni Ibsenovim. Najdemo pa tudi primere dram, to sta Lepa Vida in Pohujšanje v dolini šentflorjanski, v katerih Cankar presega koncept realističnega prostora. Tu v didaskalijah ne podaja praktičnih napotkov o prostorski/odrski opremi, ampak se predvsem posveča vtisu, ki ga mora gledalec/-ka dobiti ob uprizarjanju, pač v skladu s simbol(istič)no vrednostjo dram.

Posebno poglavje je v razpravi namenjeno tudi strukturi dramskega prostora v kontrastu javno : zasebno in interier : eksterier. Avtorica ugotavlja, da Cankar mnogo prizorov v svojih dramah postavi v t. i. prehodne prostore, ki združujejo javno in zasebno, oz. prostore, v katerih se zrcalijo intimni družinski odnosi in so hkrati tudi mesto družabnih dogodkov, pogostitev, sprejemov in srečevanj. Takšna izbira pogosto podpira tudi vsebino dram (npr. v Hlapcih, kjer se s prizora v prizor izmenjujejo zasebni in javni prostori, kar kaže na Jermanovo notranjo razpetost in nenehen spopad z družbo). V povezavi z razmerjem interier – eksterier avtorica pove, da Cankar uporablja izrazito notranje prostore. Prizorov, ki bi se odvijali v zunanjih prostorih oz. naravi, je malo, tisti, ki so, pa imajo vlogo poudarjanja neke ideje oz. funkcijo kontrastiranja.

Avtorica Prostorov Cankarjeve dramatike

Članek je delo Mateje Pezdirc Bartol, slovenske literarne zgodovinarke in profesorice za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, zdaj tudi predstojnice Oddelka za slovenistiko. V svojem pedagoško-raziskovalnem delu se od zagovora doktorske disertacije osredotoča zlasti na preučevanje (sodobne) slovenske dramatike in teorijo drame. Svoje znanstvene in strokovne prispevke objavlja v osrednjih slavističnih revijah ter v različnih domačih in mednarodnih zbornikih. V zadnjih letih je imela gostujoča predavanja na univerzah v Zagrebu, Parizu, Pragi, Sofiji in Varšavi. Med letoma 2006 in 2010 je bila tudi članica predmetne komisije za slovenščino na nacionalno preverjanje znanja. Je soavtorica gimnazijskih učbenikov Umetnost besede 3 in Umetnost besede 4 ter priročnikov za maturo. Bila je članica strokovne žirije za podeljevanje Grumove nagrade, predsednica 44. in 45. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture ter urednica zbornikov Slovenski jezik, literatura, kultura in mediji ter Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Je članica slovenske sekcije za mladinsko književnost IBBY, članica Slavističnega društva Slovenije in članica Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.

6. domača naloga (12. 11. 2021): O izbranem literarnem zgodovinarju: Janko Kos

Janko Kos je slovenski književni teoretik, literarni komparativist, zgodovinar in kritik, rojen 1931. v Ljubljani. Diplomiral in doktoriral je iz primerjalne književnosti, služboval pa kot dramaturg v lutkovnem gledališču ter gimnazijski in nazadnje tudi univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je redni član SAZU-ja, v okviru katerega je 1980–83 upravljal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, in predstojnik Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski FF. Sodeloval je pri nastajanju Literarnega leksikona, revij Beseda, Perspektive, Sodobnost, bil pa je tudi predsednik uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije. S svojimi razpravami je pripomogel k razumevanju Prešerna, Cankarja, Vodnika, Čopa, Kopitarja ter drugih avtorjev in del sodobne književnosti. Zanimala ga je literarnozgodovinska periodizacija. Je prejemnik več nagrad in odlikovanj: nagrade Kidričevega sklada, reda zaslug za narod s srebrnimi žarki, Zoisove nagrade, priznanja FF za pedagoško delo, zlatega reda za zasluge RS, imenovan pa je bil tudi za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze.

7. domača naloga (19. 11. 2021): Literarni pregled domačega kraja

Pivka je izhodišče 91 km dolge Velike Krpanove poti, poimenovane po Martinu Krpanu z Vrha, junaku iz istoimenskega Levstikovega dela. Nedaleč stran sta tudi Kettejeva pot v Ilirski Bistrici in Magajnova krožna pot z izhodiščem v Famljah. Je dogajališče enega zgodovinskega romana, in sicer romana Lipa zelenela je pisatelja Bogdana Novaka. Drugo Pivki najbližje dogajališče je v Zagorju – omenja ga roman Slovenski oratar dr. Janez Bleiweis Tite Kovač Artemis. Najpomembnejši literat s Pivškega je bil najbrž Miroslav Vilhar iz Zagorja pri Pivki, omeniti pa gre tudi pesnico Ludoviko Kalan. Literarnih spomenikov v občini ni – najbližja sta na Premu (Kettejeva rojstna hiša) in v Ilirski Bistrici (Ketteju posvečen park).

8. domača naloga (26. 11. 2021): Lektura članka

V članku VidaXL sem odpravil šest najočitnejših napak: popravil napačno rabo vejice in vezaja (2-krat), odpravil stičen zapis znamenja za odstotke (%; 2-krat) in enoto m2 popravil v zapisano z eksponentom (m²).

9. domača naloga (3. 11. 2021): Iz Registra kulturne dediščine

V Pivki in njeni okolici se nahaja kar nekaj spomenikov, stavb ali najdišč, ki so umeščeni v RKD. Eden pomembnejših je tudi hrib Primož, označen kot Arheološko območje Sv. Primož. Gre za prazgodovinsko utrjeno gradišče s kontinuiteto poselitve v antiko, ki pa je bilo v prvi svetovni vojni poškodovano, saj je bilo zaradi strateške lege deležno prekopavanj in gradnje vojnih utrdb. Objekt nima fotografije, prav tako Wikipedija o njem še ne obstaja, čeprav je omemb na drugih spletnih straneh kar nekaj (Hribi.net, Park vojaške zgodovine, Pivka ...).

10. domača naloga (10. 12. 2021): Objava slike

Na Wikimedia Commons sem naložil sliko spominske plošče Francu Ksaverju Zajcu. Plošča v ni vpisana v RKD, zato je ob objavi nisem opremil z zahtevano oznako Cultural Heritage Slovenia.

11. domača naloga (17. 12. 2021): O sporočilu iz arhiva SlovLita

Matej Kranjc. Uglasbeni Klasiki. SlovLit 17. mar 2021.

Obvestilo Mateja Kranjca Uglasbeni klasiki govori o izidu plošče Popotnice, na kateri so posnete uglasbene pesmi petih slovenskih in treh afroameriških pesnikov (slednje tri so v slovenščino tudi prvič prevedene). Tako za prevode kot uglasbitve je poskrbel Matej Krajnc, za uglasbitev ene pesmi tudi Oto Pestner.

M. Hladnik: Nova Pisarija (izročki)

Uvod

Nova pisarija (ime se navezuje na Prešernovo Kranjsko pisarijo, kasneje Novo pisarijo) dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik/Šola strokovnega ubesedovanja.
V začetku 19. stoletja je "pismenost" pomenila slovnico (v naslovu Vodnikove knjige), nato znanje branja in pisanja, danes znanje (npr. informacijska, kartografska itd. pismenost).
Wikimedijska spletišča (razen Wikivir) so namenjena vzpodbujanju skupnega avtorstva, ki ga omogočajo neposredni posegi uporabnikov, vpogled v historiat nastajanja in princip sprotnega nastajanja. Wikiknjigam lahko rečemo tudi rastoče knjige.

Pismenost

Biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Začetki opismenjevanja segajo v konec 18. stoletja, ko se je začelo uvajati obvezno (osnovno) šolstvo. Danes pismenost določa prag civiliziranosti in se bliža stotim odstotkom.

Pismenost danes razumemo kot dvojno spretnost:

sposobnost sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij in
sposobnost tvorjenja in posredovanja novih informacij.

Pojem pismenosti se je pomensko razširil, zato lahko govorimo tudi o specialnih pismenostih, tj. sposobnostih komuniciranja v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Tako ločimo informacijsko, bralno (izurjenost za pravilno razumevanje sporočil v kulturi), kartografsko, e- itd. pismenost. Kljub temu je samoumevna in obvezna le splošna pismenost, ki sestoji iz spretnosti za obvladovanje vsakdanje komunikacije.

S skoraj popolno (splošno) opismenjenostjo prebivalstva, olajšanimi možnostmi pisanja in objavljanja so se zvišala tudi merila pismenosti. Ker jim zadosti le peščica (to so aktivno pismeni oz. tisti, ki se s kakršnim koli pisanjem ukvarjajo bolj profesionalno), je pismenost še naprej ohranila svoj privilegirani položaj.

Informacijska družba

Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Utemeljuje se s:

participativna kulturo,
družbenimi mediji,
družabnimi omrežji,
fanovsko kulturo.

Tisk se v takšni družbi umika informacijskim kanalom. Predstavljajo jih Wikipedija in sestrska spletišča (kot del Wikimedie) kot pokazatelj nove družbene paradigme, t. i. informacijske družbe. Razlogov, zakaj so informacijski kanali Wikimedie učinkoviti in koristni, je več:

lahka dostopnost,
voluntarizem,
kooperativnost.

Kljub prej omenjenim prednostim, ki jih informacijska družba prinaša, pa se humanisti in socialni teoretiki radi otepajo tehnoloških novosti, ker naj bi bile te tehnologije le sredstvo manipulacije.

Wikiji

Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) je žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj institucij. Wikije (Wikimedio) sestavljajo:

Wikipedia (spletna enciklopedija, ki zajema popis strok, leposlovnih in strokovnih avtorjev, institucij, dogodkov, besedil idr.),
Wikivir (spletišče za stara besedila v javni lasti),
Wikiknjige (spletišče za knjige in priročnike),
Wikiverza (spletišče za predavanja, projekte, seminarje),
Zbirka (spletišče za slikovno gradivo),
Wikislovar.

S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja. Podobno normo je v 16. stol. jezika pomenil prevod Biblije (slovenščina je bila 11. jezik s prevodom), v 19. epska pesnitev (Krst pri Savici, 1836), konec 20. pa prevod operacijskega sistema Okno (Windows) v slovenščino (1995. smo bili 30. in tudi najmanjši jezik s prevodom tega operacijskega sistema). Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002 (eno leto za angleško), leta 2016 je presegla 150.000 gesel (to pomeni 0,5-odstotno udeležbo slovenščine pri akumuliranem znanju).

Vodilni gesli wikiskupnosti sta kreativnost in svoboda, zato tudi licenca creative commons (cc) oz. t. i. »licenca ustvarjalnega ljudstva« (proti tradicionalni avtorski zakonodaji copyright ©). Avtoriteta je tu razumljena kot ovira kreativnosti posameznika in njegovi svobodi, uveljavljanje avtorstva pa kot stvar ega in želje po honorarju. Kredibilnost objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing) zavzetih članov wikiskupnosti. Tvorci objav stremijo k nepristranskemu izražanju in so zavezani k moralni ekonomiji (skupek normativnih prepričanj in pričakovanj v skupnosti).

Wikiji in šola

Na spletiščih Wikimedije so že zgodaj (2005) začeli sodelovati tudi študentje, čeprav je ta obveza morda v nasprotju z osnovnimi načeli spletišča. Kljub temu je ta odnos koristen: učitelja prisili, da svojo avtoriteto pred wikijavnostjo ves čas preverja in potrjuje, študenta pa pripravi, da nalog ne bo več opravljal zato, da bi ugodil učiteljevim zahtevam in pričakovanjem staršev, ampak v odgovornem odnosu do skupnosti.

Wikipedija ni nadomestek za spletno učilnico. Kvečjemu je lahko to Wikiverza, ki jo lahko razumemo kot pripravljalnico za vstop v vedno zahtevnejšo Wikipedijo: gesla namreč v seminarskem sodelovanju na Wikiverzi počasi dozorijo do oblike, ki je primerna za »objavo« na Wikipediji.

Slovar neznanega besedja

A

B

benígen — nevaren, neškodljiv

C

ciklostírati — razmnoževati na ciklostilu (tj. stroj za razmnoževanje odtisov z matric)

Č

D

E

eksaminátor — izpraševalec (pri izpitu)

F

G

H

habilitácija — pridobitev pravice predavati na visoki šoli

I

imprésum — podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon

J

K

kataklízma — dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
koncipírati — napraviti, sestaviti koncept, osnutek
konduktêr — uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu; sprevodnik
konzumènt — potrošnik, porabnik