Mariarosacernetic

Sem študentka slovenistike in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Domače naloge

Utopija (2. domača naloga)

Slovar slovenskega knjižnega jezika pojem utopija definira tako: načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč. Takoj nam da jasno vedeti, kaj je bistvo utopije. To je nekaj nemogočega, pa vendar tako mamljivega. Je le neka zamisel, ki privlači mnoge avtorje, ti pa svoje ideje in predstave neke idealne družbe v prihodnosti, ko nas že dolgo ne bo več, zapišejo na papir in s tem hranijo bralce, lačne po pobegu iz realnega sveta v utopičnega. Moram priznati, da me ta ideja, utopični svet, privlači in hkrati straši. Predstavlja pobeg iz realnega sveta v neko prihodnost, ki se nam trenutno zdi nemogoča. Pa lahko z gotovostjo trdimo, da je res nemogoča?

Popravljalci sveta (3. domača naloga)

Na svetu nas je 7 biljard, ta podatek preverimo na Googlu, dostopen je v več jezikih. Ker je ta številka tako velika, jo razdelimo na več delov. Npr. na moške in ženske, mlajše in starejše … Delitev na ljudi, ki so zadovoljni s svojim življenjem in na tiste, ki niso zadovoljni s svetom, nergači. Ljudje, ki verjamejo, da se da svet popraviti na boljše – popravljalci sveta. Kako danes peljemo svet na boljše? Premalo je Črtomirjev. Kako lahko jezik prispeva k popravljanju sveta? Ljudi na svetu je 7 biljard, jezikov je nekaj čez 7000. Slovenščina spada med velike jezike (več kot milijon govorcev), je vitalen jezik. Wikipedija ni le prostor, kamor hodimo po informacije, temveč tudi prostor, kjer jih delimo. Članke lahko piše kdor koli, Wikipedija ni odvisna od države, ni financirana s strani države, ampak vendarle še vedno deluje.

Slavistična revija (4. domača naloga)

Slavistična revija je osrednji slovenski znanstveni časopis za področje jezika in literarne vede. V njej se objavljajo slavistične teme, poudarek pa je na raziskovanju slovenskega jezika in književnosti. Članki niso napisani le v slovenščini, temveč tudi v drugih slovanskih jezikih. Izhajati je začela leta 1948, na tridesetletnico začetka izhajanja Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino (1918–1931) in desetletnico revije Slovenski jezik (1938–1941).

(Povzeto po: [Slavistična revija](11. 11. 2021)

Slavistična revija, ki mi je bila podarjena, je letnik 66, številka 3 in zajema obdobje od julija do septembra 2018. Hiter pregled skozi revijo mi je dal vedeti, da se v njej skriva kar nekaj zanimivih člankov, predvsem s področja književnosti, ki jih želim tudi natančneje prebrati. Opazila sem tudi, da so nekateri članki zapisani v cirilici, kar se mi je zdelo zanimivo.

Beatin dnevnik Luize Pesjak - literarnovedni članek iz Slavistične revije (5. domača naloga)

V Slavistični reviji sem prebrala literarnovedni članek o dogajalnem prostoru romana Luize Pesjak z naslovom Beatin dnevnik. Za ta članek sem se odločila, ker me že dalj časa zanima ta roman in upam, da ga v kratkem tudi preberem.

Avtorica članka je Urška Perenič, slovenska literarna zgodovinarka in teoretičarka, univerzitetna profesorica, strokovnjakinja za empirično literarno vedo in sistemsko teorijo literature ter urednica. Po končani gimnaziji v Sežani je na Filozofski fakulteti študirala slovenski jezik in književnost ter nemški jezik in književnost. Doktorirala je leta 2008.

(Povzeto po: [Urška Perenič] (10. 11. 2021)

Članek je sestavljen iz povzetka, ki mu sledi navedba ključnih besed (oboje je zapisano tudi v angleškem jeziku); uvoda, jedra, ki je členjen na več delov ter zaključka.

V uvodu je predstavljena literarna zgodovina Beatinega dnevnika. Sledi jedro, ki je sestavljeno iz več podnaslovov. V njem so opisani novi vidiki za razumevanje romana in literarni dogajalni prostor v romanu (Pesjakova je v romanu uporabljala le prve črke imena krajev, zato lahko le ugibamo, katere kraje je imela v mislih). Jedru sledi zaključek, kjer je avtorica strnila ugotovitve, ki so predstavljene v članku.

Literarni zgodovinar Matija Čop (6. domača naloga)

Matija Čop se je rodil 26. januarja 1797 v Žirovnici. Šolati se je začel leta 1807. Obiskoval je nižjo in srednjo šolo v Ljubljani. Šolanje je nato nadaljeval v Ljubljani in na Dunaju, kjer je tri leta študiral tedanjo »filozofijo«. Leta 1817 se je z Dunaja vrnil v Ljubljano in bil do leta 1820 bogoslovec. Kasneje je postal gimnazijski profesor na Reki in v Lvovu, svojo delovno dobo pa je zaključil kot licejski knjižničar. Bil je tesen prijatelj s Francetom Prešernom, ta pa mu je posvetil pesnitev Krst pri Savici. Čop je namreč leta 1835 umrl med kopanjem v reki Savi pri Tolmačevem.

Delo, šolanje:

Matija Čop je bil z znanjem 19 jezikov najbolj izobražen Slovenec tistega časa. S temi značilnostmi je vplival na svoje prijatelje in znance, še posebej na Franceta Prešerna, ki se je pod Čopovim vodstvom usmeril v uporabo romanskih pesniških oblik in v romantično klasiko.

Povezan je bil tudi s Krajnsko čbelico. V času njenega nastajanja je bil cenzor, zato je zbornik lahko delno varoval pred njegovimi nasprotniki, posebno pred Jernejem Kopitarjem (z njim se spozna na Dunaju, takrat je on veljal za najbolj izobraženega Slovenca).

Slovenska abecedna vojna (v nemščini) – spis, napisan leta 1833; z njim poseže v črkarsko pravdo.

Prvi slovenski bibliotekar, po njem je poimenovano najvišje priznanje na področju našega bibliotekarstva – Čopova diploma.

Zgradba članka

Članek o Matiji Čopu je kar obsežen. Sestavljen je iz uvoda, razdelka o njegovem šolanju in delu, našteta so tudi vsa njegova pomembnejša dela. Podrobno je predstavljena njegova službena pot, še posebej njegov poklic bibliotekarja. Zelo zanimivo in impresivno je dejstvo, koliko jezikov je Čop obvladal (19) in mislim, da ga lahko brez zadržkov okitimo z nazivom najbolj izobraženega Slovenca tistega časa.

Geopedia (7. domača naloga)

V bližini moje vasi stoji grad Kalec, kjer je nekaj časa prebival slovenski pesnik in pisatelj Miroslav Vilhar. Rojen leta 1818 v Planini, se je na grad Kalec preselil po poroki, okoli leta 1843. Tam je živel s svojo družino vse do svoje smrti leta 1871. Na gradu je med letoma 1858 in 1861 živel tudi pisatelj Fran Levstik, ki je bil učitelj Vilharjevih otrok.

S pomočjo spletne strani Geopedia sem poiskala literarna dela, ki se dogajajo v bližini mojega domačega kraja. Doma sem iz Bača pri Ilirski Bistrici in našla sem kar nekaj dogajališč. Romani, ki se dogajajo blizu mojega kraja so:

- Slovenski oratar dr. Janez Bleiweis (avtorica: Tita Kovač Artemis, roman se dogaja na gradu Kalec v neposredni bližini vasi Bač)

- Komisarjeva hči (avtorica: Lea Fatur, zgodovinska povest se dogaja v Ilirski Bistrici in njeni okolici)

- Graščinski stradarji (povest, avtorica: Julija Bračič, dogaja se v Ilirski Bistrici)

- Hči grofa Blagaja (roman, avtor: Rado Murnik, dogaja se na Starem gradu v vasi Podgrad)

- Lipa zelenela je, 5-6: Goljufive sanje (slovenska saga, avtor: Bogdan Novak, dogaja se v Pivki)

- Svitanje (roman, Fran Govekar, dogaja se v Postojni)

- Erazem iz jame (povest iz 15. stoletja; Franc Malavašič, dogaja se v Postojni in okolici)

- Jantarska zveza (avtor: Lev Detela, dogaja se v Postojni)

- Spomini barona Valvasorja (avtorica: Tita Kovač Artemis, dogaja se v Velikem otoku pri Postojni)

Lektura članka na Wikipediji (8. domača naloga)

Zelenjavčki

Register kulturne dediščine (9. domača naloga)

V okolici mojega doma je kar nekaj kulturnih spomenikov, ki pa so večinoma brez strani na Wikipediji. Le nekaj sto metrov od moje hiše je majhna kapelica iz 17. stoletja, posvečena Janezu Krstniku. V njej je tudi lesen poznobaročni oltar. V neposredni bližini kapelice se nahaja spomenik NOB, ki prav tako nima strani na Wikipediji. V sosednjem kraju je teh spomenikov še kar nekaj, a na žalost o njih na spletu ne najdemo veliko podatkov. Nad mojo hišo je vzpetina Gradišče, na katerem so bili najdeni ostanki gradišča iz pozne bronaste dobe in starejše železne dobe. Gradišče je še precej neraziskano, prav tako pa nima strani na Wikipediji.

Dodajanje fotografije v Zbirko (10. domača naloga)

Ker na Wikipediji ni bilo strani za kapelo sv. Janeza Krstnika na Baču, sem jo ustvarila in dodala fotografijo v zbirko.

Kapela sv. Janeza Krstnika na Baču

Fotografija v Zbirki

SlovLit (11. domača naloga)

Na moj rojstni dan, 20. 11. 2002, je bil objavljen program Pretnarjevega simpozija, ki se je odvijal 23. 11. 2002 na Filozofski fakulteti. Avtor je Miran Hladnik, ki je hkrati tudi sodeloval na simpoziju. Poleg njega so sodelujoči še Irena Novak – Popov, Niko Jež, Emil Torkaz, Marija Stanonik, Aleksander Bjelčevič in drugi. V avli Filozofske fakulteta je potekala tudi spremna prireditev, in sicer razstava del dr. Toneta Pretnarja, ki jo je pripravila Anka Sollner Perdih.

Nova pisarija

Uvod

Nova pisarija bi se lahko opredelila kot nadaljevanje in dopolnitev literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki skrbi za standardizacijo strokovnega pisanja. Gradivo je v zadnjih letih doživelo korenito prenovo spričo vedno bolj opaznega prehoda posredovanja informacij s papirja na elektronski zaslon. Beseda pismenost se je včasih uporabljala kot sopomenka besede slovnica, danes pa predvsem zaznamuje znanje, denimo branja in pisanja.

Kam z avtorjem

Wiki ima glede avtorstva elektronskih prispevkov posebne principe, saj na Wikijevih portalih ni mogoče vpisati avtorjevega imena na "naslovnico". Poleg tega se pojavljajo zadrege in dileme glede izpostavljanja avtorskega izdelka, ki je lahko podvrženo manipulaciji, ter datuma izdaje elektronskega članka.

Prešernova Nova pisarija

Nova pisarija pa je tudi Prešernova satirična pesnitev, s katero je pesnik karikiral takratno prepričanje, da sta ljudski jezik in nabožno utilitarno pisanje idealna podlaga za slovensko besedno umetnost.

Pismenost

Pismenost zaznamuje obvladovanje znakovnega sistema za pisno komunikacijo. Včasih je imela ta sposobnost negativni prizvok, saj sta bili zmožnosti branja in pisanja privilegij izrazite manjšine. V tem pogledu je prišlo do preobrata, saj dandanes nepismenost nosi nekdanji negativni pridih svoje protipomenke, saj družba, v kateri razsaja nepismenost, velja za nerazvito. Spremenile so se tudi komunikacijske navade; če se je včasih informacije posredovalo preko pergamenta ali papirja, se jih danes preko elektronskih naprav. Zgodil se je tudi prehod od komunikacijske enosmernosti do interaktivnosti. Specialna pismenost pomeni sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah ali specifičnih situacijah. Komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov je danes postala del splošne pismenosti; to lahko sklepamo po izjemno velikem številu slednjih naprav v slovenskih gospodinjstvih. Veliko težavo predstavlja posamezniki sloja, ki načeloma tradicionalno skrbi za opismenjevanje ljudstva, ki zavračajo oziroma ignorirajo novo obliko kulturne komunikacije. Elektronska pismenost je postal nujni sestavni del splošne pismenosti, saj med drugim širi polje demokratičnosti - delež ženskih blogerk je denimo izenačen s številom moških. Delež aktivno pisočih, čeprav je pisanje postalo lažje in cenejše kot kadar koli poprej zaradi cenovne dostopnosti modernih sredstev za pisanje in brezplačnosti objav rezultatov pisanja, znaša zgolj štiri procente, saj obča javnost dojema to delo kot nekaj manjvrednega v primerjavi s fizičnim delom.

Informacijska družba

Informacijska družba zaznamuje socialno paradigmo, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo, podrobneje bi jo lahko opredelili s pojmi participativne kulture, družbenih medijev, družbenih omrežji in fanovsko kulturo. Pogosto se pojavljajo predsodki o informacijski družbi, denimo škodljivost branja na zaslonu ali posledično povečevanje cene tiska. Kultura knjige se sicer vedno bolj umika drugačnim informacijskim kulturam, vendar so strahovi, da bi fizična knjiga izumrla, brezpredmetni.

Wikiji

Neprofitno organizacijo Wikimedio bi lahko označili kot metaforo nove družbene paradigme, informacijske družbe. Spletni portali pod okriljem Wikimedie, ki jim žargonsko lahko rečemo tudi Wikiji, se ponašajo s prednostmi, kot so lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost, tesen stik z realnostjo. Skupek teh spletišč so torej vzorčna oblika sodobne pismenosti, kjer informacije oblikujejo, objavljajo in vanje posegajo posamezniki splošnega ljudstva. Wikimedia zajema vsem dobro znane internetne platforme: Wikipedijo, enciklopedijo; Wikivir, portal za elektronske knjige in priročnike; Wikiverzo, portal za seminarje, projekte in predavanja, ter Zbirko, portal za slikovno gradivo. Obstajajo sicer še Wikislovar in druga spletišča. Če so včasih predstavljali merilo za vitalnost in sposobnost preživetja jezika prevod Biblije, epska pesnitev ali prevod Microsoftovega sistema Windows, je danes to kvaliteta člankov na Wikipediji. V tem pogledu spada slovenščina med vitalne, neogrožene jezike s stabilno bodočnostjo. Včasih se poraja vprašanje, ali ne bi bilo morda bolje, da bi celotno človeštvo uporabljajo en sam jezik zavoljo lažje komunikacije. Odgovor na slednje je odločen ne, saj več jezikov pomeni več kultur, več kultur pa več možnosti preživetja. Wikipedija je glede avtorskih pravic ustvarjalna gmajna, saj se poslužuje sistema creative commons - avtorske licence ustvarjalnega ljudstva. Kredibilnost posameznih prispevkov je nadzorovana preko utečenih recenzijskih postopkov. Ena izmed glavnih kvalitet člankov na Wikipediji je nepristranskost oziroma nevtralno stališče Wikipedijinih piscev. Mnenja posameznikov, od avtorjev prispevkov do bralcev le-teh, se obiskovalcu spletne strani odkrijejo v zavihku Pogovori, kjer so posamezne diskusije lahko daljše od samih Wikipedijnih člankov. Samo Wikipedijo sestavljajo štirje zavihki - Članek, Pogovor, Uredi in Zgodovina. Drugačnost Wikipedije se kaže v tem, da gre za neprofitno organizacijo, kjer kljub temu da se avtorske pravice posameznikom ne priznajo, cveti sodelovanje med ljudmi. Poleg tega ima Wikipedija kulturno-blagodejni učinek na samo slovenstvo, saj poskuša ozavestiti koncepte principa dajanja, pomoči in prostovoljnega zastonjkarstva, ki so Slovencem pregovorno tako tuji. Čeprav živimo v obdobju neoliberalizma, kjer je izrazito poudarjena akumulacija, se prav preko Wikipedije in sorodnih portalov obuja socialna aspiracija.

Wikiji in šola

Uporabiti Wikipedijo v okviru šole pomeni stopiti izven zone udobja, varnega zavetja, "šole zaradi šole same". Pomeni vstopiti v svet realne strokovne komunikacije, ki je lahko strašljiva, tako za študente kot za predavatelje. Študenti bi lahko s svojim znanjem mnogo doprinesli k tej spletni zakladnici znanja, vendar se pogosto dogaja, da študenti enostavno nočejo tvegati morebitni posegov v njihove prispevke, poleg tega pa niso pripravljeni na vse toliko ponovno pregledati in izboljšati članke. Vendar je dejstvo, da je spletni vandalizem vsaj na portalih Wikimedie praktično ničnega pomena, saj se vsaka sprememba lahko razveljavi v eni sami sekundi z enim samim klikom.

Avtorji

Pozornost literarnih zgodovinarjev se vselej preusmerja - od avtorja do besedila do bralca in njegov kulturni interes.

Motivacija za pisanje

Motivacijo lahko tvorci besedil najdejo v posebej privlačni tematiki, v samih sebi ali pa se lotijo pisanja zgolj in samo zato, da bi pripomogli k narodovem blagoru. Pogosto avtorje besedil spravlja lastni napuh v etične dileme: recimo, da pisec v svojem besedilu pozabi referirati avtorja, na katerega se je skliceval, slednji pa mu to zameri do te mere, da ga tudi sam vestno pozabi omeniti pri pisanju lastnega članka. Strokovna besedila se pričnejo s tezami, ki se izkažejo za korektne ali ne. Edini način, s katerim se lahko preveri pravilnost teze, je raziskovanje. Pri tem se je treba zavedati, da se včasih avtor besedila namensko odloči za metode raziskovanja, za katere lahko predvidi, da bodo njegovo tezo potrdile. Škoda, saj zmotne teze niso nič sramotnega - v zaključku bi moral avtor zgolj zapisati, da se je njegova teza izkazala za napačno. Leposlovje se osredotoča predvsem na to, kako nekaj povemo; zaobjame pa bralce vseh profilov. Avtor mora pri svojem pisanju misliti na bralca, saj so nerazumljivi teksti ožigosani kot neprofesionalni - včasih pa si jih vendarle privoščijo “veliki avtorji”, kar bi lahko opisali kot ego trip za utrditev lastne avtoritete. Pismenost lahko opredelimo za štiri področja - za vsakdanjo rabo, za leposlovje, za strokovno pisanje, ki je namenjeno razlaganju znanstvenih dognanj obči publiki, za znanstveno pisanje, ki je namenjeno objavi v revijah, zbornikih, spletiščih oziroma imajo status znanstvene publikacije.

Izbira jezika

Avtor besedil mora svoj jezik izbrati upoštevaje namembnika. Tako so članki, namenjeni globalni javnosti, napisani v angleščini, članki, namenjeni domači publiki, pa v slovenščini. Če se torej razpravlja o slovenski književnosti, bo besedilo tvorjeno v slovenščini, saj slednja tematika ni ravno interes globalne javnosti. Vseeno je vitalnega pomena, da se slovenistične vede širijo izven meja države. Tako denimo v upanju, da bi dosegla čim širši spekter bralcev, Slavistična revija že vrsto let objavlja dvojezične članke. Wikipedijski članki, katerih jezik razpravljanja ni privilegirana angleščina, so bolj ali manj obsojeni na nevidnost, proti čemur se lahko bori edino z angleškimi povzetki na koncu besedila, s čimer bi slednje postalo del obsežnejših kazal na Wikipediji. Fiormonte ugotavlja, da prevlada angleščine kot občega znanstvenega jezika povzroča jezikovno in kulturno ignoranco ter predsodke angleško govorečih (pisočih) avtorjev.

Izbira teme

Dandanašnji svet je svet ogromno možnosti izbir. Čeprav se slednje dojema kot prednost, je dejstvo, da ljudi neprestano skrbi, če so se odločili napačno ali ne. In če je včasih pravilnost izbire imela vpliv na človekovo eksistenco, ima danes pretežno samo na človeški užitek. Glede na humanistični odnos do sveta človek svoje neizkoriščene možnosti privošči drugim. Večina ljudi se ob izbiranju teme, ki jo nameravajo raziskovati, opira na predhodno ljubezen oziroma naklonjenost do posamezne tematike; vendar se pogosto zgodi, da temo se resnično vzljubi šele, ko se z njo intenzivno ukvarja, četudi spočetka ni bila nič kaj privlačna. Tako bi se morali odločati za nove, "še neprivlačne" teme, namesto da se zateka k starim, poznanim, varnim. Pomembnost posamezne tematike se določa glede na posebne kriterije - prvih deset romanopiscev, prvih deset romantičnih pesnikov, prvih deset jezikoslovcev ... Včasih so bile nadvse pomembne tematike, ki so se dotikale samostojne nacionalne eksistence, danes pa so tiste, okoli katerih se zbere največ piscev. Relevantnost teme pa ni povezana zgolj z globalno slavo, številom piscev ali številom del posamezne književnosti. Res je, da je globalna relevanca zgolj ena, vendar se ne sme prezreti avtorjev, ki so kulturnozgodovinsko pomembni zgolj in samo zaradi svoje popularnosti. Odnos do tematike je strokoven šele tedaj, ko ni pod vplivom neprestanega publicističnega forsiranja vedno novih tem.

Vaje v pisanju

Pisanje je zelo pomembno, saj krepi inteligenco. Vseeno se v današnjem svetu že čuti potreba po učenju uporabe tipkovnice - računalniki so namreč postali sestaven modernega sveta, kjer pisalo počasi, a zagotovo izginja. Pomembnejši napotki za pisanje • Klikljivost ustvarimo z znakovnim zaporedjem [[]]. Če imata dve ali več besedili isti naslov, se zraven doda ime pisatelja, mesto izdaje, ... • Odstavek ustvarimo s prazno vrstico. • Zaporedje :s:sl označuje slovenski Wikisource. • Slog in pravopis se v besedilih ne popravljata, saj gre za korekturo in ne lekturo. • Kategorije se doda na koncu.

Usoda avtorstva

Za avtorje in njihove pravice skrbi posebna zakonodaja, vendar sama besedila ostajajo brez pravne zaščite. Avtorji imajo velik vpliv, še posebej, ko se združijo v močne skupnosti, kot je denimo Društvo pisateljev. Pravna ureditev glede avtorskih pravic se vedno znova izkazuje za neustrezno, saj se vselej uveljavi s faznim zamikom, kar je v informacijski dobi enostavno nedopustno. Nekdaj je biti avtor pomenilo pripadati sami kreativni smetani skupnosti, s čimer je bil posameznik deležen družbenega ugleda. Dandanes se visok avtorski ugled kaže po zahtevah po malo ali skoraj nič lektorskih oziroma uredniških posegih v besedilo. Pogosto se dogaja, da avtorji besedil v prepričanju, da so ustvarili neprecenljivo publikacijo, ki bo za vedno obogatila človeška življenja, zahtevajo enormne prodajne cene za svoje izdelke, prav tako pa so sovražno nastrojeni do kakršnega koli pojava njihovih tekstov v učbenikih ali, še huje, na internetu. Slednje bi se moralo označiti kot čista neumnost in na posameznikih je, da se uprejo takšnemu manipuliranju.

Soavtorstvo

• izkušnja z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja pomaga preseči vase zagledano občutljivost in pisce odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja • tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje • pravila obnašanja soavtorjev/sourednikov so na Wikipediji kar utrjena; problem predstavljajo Wikiknjige, ki pozivajo na tradicijo individualnega avtorja (v humanistiki je bila knjiga produkt enega samega avtorja) • besedila na Wikipediji so dolga, zato na začetku predvidevajo seznam vseh, ki so prispevali k temu besedilu • pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena; šlo naj bi za soglasno usklajevanje • če hočemo tekst oblikovati z drugimi, si moramo delo iz zasluge porazdeliti, biti odprti za spremembe in usklajevanje načrtov, zatreti moramo ego v korist medsebojnih odnosov, zaupati sodelavcem, povedati, kdaj se z vsebino ne strinjamo in enako dovoliti drugim • s tem, ko prispevamo k besedilom, ne kažemo svoje odličnosti in večvrednosti, temveč to delamo zato, ker bi s pisanjem radi prispevali k skupni dobrobiti

Objavljanje

• potencialni avtor mora najti vstop v družbo objavljajočih, tako da pritegne njihovo pozornost, in prijateljska omizja, krožki in klubi mu pomagajo do mecenov, založnikov, urednikov, ki so zadnji člen na poti do tiskarne • danes je pot do objave v reviji ali knjigi podobna, le da so stroški danes manjši, objavljanje na spletu je veliko lažje • edina potencialna ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje (le za starejše, elektronsko nepismene) • "postaviti besedilo" o včasih: nesti besedilo v tiskarno, kjer so jih pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, od koder so šla v tisk o danes: naložiti, tj. "uploadati" besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto • besedilo, ki niso vključena v nobeno spletno kazalo, zelo težko najdemo • v spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi • obstajajo podjetja, ki se preživljajo s tem, da se strani njihovih klientov znajdejo čim bolj pri vrhu med zadetki • k vidnosti besedila najbolj prispeva postavitev na močno obiskovano mesto, kot je spletni časopis, blog ali forum, pomagajo tudi hiperpovezave v besedilu - več kot je povezav v njem, bolj se vpenja v sobesedilo in lažje je priti do njega • kar je objavljeno na Wikipediji ali Wikiviru, najdemo hitro, isto ne velja za Wikiverzo, ki je le sklop učilnic • o tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca - opremljeno s ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala, reklamiranjem na forumih in v iskalnikih - je objava

Množični um ali pametna množica

• izmenjava množične vednosti deluje proti hierarhiji, avtoriteti in privilegijem, je brez kontrole, ki je značilna za množične medije, je samokreativna in se sama promovira • = kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest, colective consciousness, hive mind, group mind, mass mind, social mind, collective intelligence, collaborative intelligence ... • znanje je javna dobrina (sv. Avguštin) - znanje mora biti za razliko od materialnih dobrin zastonj • splošno znanje nastaja kot produkt dialoga med posamezniki • Wikipedijo lahko razumemo kot prizadevanje človeštva za enciklopedični, globalni, totalni zajem človeškega znanja o Aleksandrijska knjižnica o v sr. veku je vse globalno znanje hotel strniti Izidor Seviljski o Francis Bacon leta 1612 o zadnja enciklopedična prizadevanja v času razsvetljenstva • Wikipedija s svojimi 300 jeziki spominja na babilonski stolp • NEPRAVIČNA PORAZDELITEV ZNANJA • v enciklopedijah so bile informacije razporejene po abecedi ali pa drevesno; na Wikipediji ne iščemo po abecedi, ampak iskanje prepustimo algoritmom iskalnika • Wikipedija ni zapoznelo uresničevanje razsvetljenskega ideala univerzalnega znanj • množični um je hudo kritiziral ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier -> tej paradigmi da oznako "digitalnega maonizma"; češ da odpiranje možnosti v okviru spleta druge generacije, da slehernik sodeluje pri oblikovanju informacij, pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki da temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti, v političnem smislu pa na reprezentativni demokraciji • enciklopedične informacije slehernikov (za katerimi so lahko organizirani manipulativni nameni, ki potencialno eskalirajo v totalitarizem ekstremno desne ali ekstremno leve usmeritve), so brezbarvne, brez konteksta, zanje ni nihče osebno odgovoren • Wikipedijo navaja kot primer "vladavine drhali" (mob rule) • trdi, da je množična pamet neumna in dolgočasna (criticism of Wikipedia) • množice krojijo znanje • Wikipedija v nasprotju s kapitalističnim sistemom; je volontaristična, koomperativna; kapitalizem stavi na tekmovalne posameznike in hoče obravnavati znanje kot vso drugo potrošno robo • Wikipedija reprezentira SOCIALNO PRODUKCIJO • Lanier do množice goji tradicionalno nezaupanje, ker jo vidi le v opoziciji do nadpovprečnih posameznikov,ki jim edinim pripisuje moč druženega spreminjanja o nezaupanje se kaže v izbiri izrazov: crowd, mob, Cankar rabil besedo drhal • novejša, postliberalna socialna teorija rabi izrar multitude • množica se je kot relevantna socialna kategorija pojavila šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju (v 20. prevagne v totalitarizem in birokratizem) • masovnost je nevarna, ker brezglava množica ves čas išče avtoriteto, močnega voditelja, da se mu podredi • postliberalno-demokratično stališče do množice je veliko bolj zaupljivo od opisanega razsvetljenskega oz. kantovskega; verjame, da se razsvetljeni posameznik lahko razvija kot član razumne skupnosti in ne v opoziciji do nje • množica ima v sodobni socialni teoriji pozitivno konotacijo; pomeni konstruktivno kreativno silo in ni več sinonim surovi in neobvladljivi sili, neumnosti, pomanjkanju refleksije in neodgovornosti • Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa, ki se mu v angleščini reče crowdsourcing, v slovenščini bi mu ustrezal neologizem množičenje, pri kateri množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti • Wikipedija dokazuje trditev teoretikov, da v določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani

Avtorske licence: Creative Commons, Copyright

• rezultat pisanja je besedilo • različne definicije besedila; za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za pravo intelektualna lastnina • creative commons (v slo. ustvarjalna gmajna) je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture (free culture; pojem je uveljavil Lawrence Lessing) • copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal • creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem oddaja, pod kakšnimi pogoji • licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil delo, tudi spremeni • najsodobnejša licenca cc: Creative Commons Attribution 4.0 International license ima globalno vrednost; dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja o najprej se moramo odločiti, ali dovolimo uporabnikom spreminjati svoje avtorsko delo; Da/Ne o DA: licenca "svobodne kulture" (free culture) o NE: krožec z enačajem; spreminjanje ni dovoljeno o nato, ali dovoljujemo komercialno rabo o izpolnimo obrazec z bibliografskimi podatki o delu • avtorska zakonodaja = copyright (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju • ščiti pred zlorabo = nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela in objava takega izvedenega dela • bralec lahko kopira, le kopije ne smejo priti v javnost • izvirno delo znači vsaj minimalna količina kreativnosti • zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let • anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi • neobjavljena dela so zaščitena enako kot objavljena • lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi; če delo nekdo ustvari v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji • najtežji problem v avtorskem pravu so izvedena dela, npr. film po romanu, izdaja knjige v elektronski obliki, skrajšana verzija romana, prevod • dela lahko fotokopiramo, prepisujemo, citiramo, damo na razpolago v razredu; vse je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za konkretno oz. pošteno uporabo (fair use) • prodaja dela: prodaja avtorskih pravic o če avtor dela poleg le-tega proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju o založbe praviloma hočejo kupiti tudi avtorske pravice • med ljudmi se napačno domneva, da je prosto uporabno vse, kar najdemo na spletu; prosto uporabne so samo redke vsebine, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco, zato kopiranje za javno uporabo ali za prodajo brez avtorjevega pristanka povečini ni dovoljeno