Manja Ocepek

Brskanje po arhivu Slovlita

30. aprila slovenski drustvi Jadro in Tržič pod pokroviteljstvom obcine v Ronkah vabita 5. maja 2010 v konferenčno dvorano trziskega kulturnega konzorcija v vili Vicentini Miniussi v Ronkah na literarni razgovor, hommage Srečku Kosovelu ob knjigi neobjavljenih pisem Srecku Kosovelu Mon chere ami, dragi Srečko ... (Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2007) Z urednico in avtorico spremnega eseja Tatjano Rojc se bo pogovarjal Janez Vrečko. Sodeloval bo tajnik GMD Marko Tavčar.

Janez Vrečko, redni profesor na Oddelku za Primerjalno knjizevnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, velja za največjega in najbolj pomembnega poznavalca in interpreta Kosovelovega opusa.

Tatjana Rojc, predavateljica slovenske književnosti in prevajanja, ki sodeluje z univerzami v Trstu, Vidmu, La Sapienza v Rimu ter Novi Gorici, se posveča študiju slovenskega pesništva ter opusa Borisa Pahorja in Alojza Rebule.

Janez Vrečko in Tatjana Rojc sta urednika knjige Borisa Pahorja z naslovom Srecko Kosovel – Pričevalec zaznamovanega stoletja (Ljubljana, 2008).

Slavistična revija pobliže

Skladno z glavno temo slavistične revije jezik in prostor je ta članek omejen na obravnavo členkovno izraženih prostorskih razmerij. Členki v besedno sporočilo, s svojihm prostorom, vnašajo tvorčevo sporočilo, s tem tudi tvorčev prostor in hkrati razmerje med obema. Členki so besede konteksta. Izražajo prostor kot razmerijske metafore prvotno zunajokoliščinskih prostorskih prislovov oz. prislovnih zaimkov tipa blizu, okoli, daleč, nekje, nekam, tam; ti omogočajo pomenski prenos od nedoločene posplošene prostorskosti v zgolj razmerijske pomene približnosti, omejenosti, nedoločene količinskosti in naprej v vrednostenje ali poudarjanje neke informacije v besedilu (v nadaljevanju so prikazani primeri funkcij in rabe takih členkov). Vzpostavljajo se razmerja prostor/čas – razmerja – vrednotenje/poudarjanje.

1 O členku v slovenskem in tujem jezikoslovju

Členek je samostojna skledenjskofunkcijska besedna vrsta/modifikator. Sproti jo določa konkretna skladnja. V drugačnih besedilnih spremnih okoliščinah je členek lahko tudi stavčni prislov, pogosteje pastavek; lahko pa ga opredelimo tudi kot razmernopomenski izrek.

Lahko pa jih opredelimo tudi kot neke vrste pomožne besede oz. stavčne ali besedilne modifikatorje (kot poimenovanja ali ubeseditve zakritih govornih dejanj). Z njimi se sporočevalec navezuje na kontekst in pri tem izraža različne pomenske in čustvene odtenke posameznih izrazov ali povedi v kontekstualnih ali aktualizacijskih odnosih. Ker imajo besedilno vlogo, imajo posledično tudi komunikacijsko vlogo in hkrati vplivanjsko vlogo.

1.1 Delimo jih na dve skupini: povezovalni (besedilni) členki in naklonski (medosebni) členki (glede na to, kaj z njimi sporočamo). Nadalje pri vsaki skupini ločimo še podskupine.

1.2 S členki ne izražamo konkretnih prostorskih/časovnih razmerij, temveč odnostnostna skladenjskopomenska razmerja in že označeno predmetnost še dodatno doživljajsko modificirajo.

Členki kot metafore prostorskih prislovov oz. prislovnih zaimkov

Zmožnosti izražanja razmerijskih pomenov so (vzvratno) odvisne od prvotnega/izhodiščnega prislovnega pomena. Enkrat gre za tvorčevo nagovarjanje drugega udeleženca v smislu pozivanja, zanikanja, vrednotenja ali čustvenega odzivanja, drugič pa za tvorčevo povezovanje ali navezovanje na novo ubesedenega z že obstoječim besedilnim sporočilom.

2.1 Členki kot sklopi

Primeri: seveda, morebiti, nazadnje – navsezadnje, skoraj – skorajda, zagotovo, četudi

2.2 Funkcijsko-pomenski vidik razmerja prislov – predlog – členek

Večina členkov je funkcijsko večpomenskih. Pomenska posplošitev v členek je v članku predstavljena v smislu prislov > predlog > členek.

2.2.1 Razmerje prislov > predlog > členek

Primer: blizu

• prisl – izraža majhno razdaljo;
• predl. – z rodilnikom za izražanje majhne razdalje;
• kot členek – izraža približno oceno

2.2.2 Funkcijska večpomenskost členka

Primer: navsezadnje

• naklonski vrednotenjski – izraža pričakovanje ob odločitvi;
• naklonski čustvenostni – izraža čisto osebno stališče, prizadetost;
• povezovalni povzemalni – omejuje in hkrati utemeljuje povedano;
• naklonski čustvenostni – izraža samoumevnost trditve;
• povezovalni dodajalni – opozarja še na tisto, kar se zgodi po vseh naštetih dejstvih;
• povezovalni poudarni – poudarja pomemnost povedanega

3 Za sklep

Členki izražajo razmerje do povedanega, zato so funkcijsko večpomenski, zato lahko vsakokrat aktualizirajo besedno sporočilo in ta aktualizacija nujno obsega konkretni prostor.

Slavistična revija

Opečnato rdeča barva naslovnice se mi dopade. Besedna igra v podnaslovu, Prostor v jeziku in jezik v prostoru, me, poleg samoumevnosti prisotnosti jezika v prostoru, opominja še na prostor, ki ga ustvarja sam jezik – prostor prijazne besede, ljubečih odnosov, samoizražanja, identitete, neskončne domišljije, domovine in doma ter misli. Na otip je "žlebičasta", diši pa po novem, sveže tiskanem in strokovnem. Strokovnem zaradi nivoja člankov, pisanih v slovenščini, angleščini, poljščini in ruščini ter opremljenih z opombmami, tabelami, navedenimi viri, ključnimi besedami, povzetki in členjenimi na oštevilčene odstavke/naslove. Vsekakor takimi, ki kar največ prispevajo k dvigu jezikovne ozaveščenosti.

Ob Novi pisariji

Glej: Nova pisarija

Slovarček

A

• atavizem – ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih
• arbiter – oseba, katere mišljenje o kulturnih, umetnostnih vprašanjih je odločujoče

B

C

Č

D

• defetizem – mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

• direktorij – zbirka datotek, ki so shranjene na danem pogonu

E

• emblem – likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost, idejo

• egalitaristična – enakopravna, družbeno enaka

• ekspertiza – izvedensko mnenje, poročilo

• entiteta – kar je, obstaja kot smiselna enota, celota

F

G

H

I

• indukcija – sklepanje iz posameznega na splošno
• intenca – težnja, nagnjenje, usmerjenost

• inerten – lenoben, nedelaven

J

K

• kleptomanija – bolezensko nagnjenje h kraji

• koncizno – jedrnato, zgoščeno
• konstelacija – razmestitev, razporeditev
• koriféja – prvak, veličina

L

• lementacija – tožba, tarnanje

M

• metuzalem – zelo star človek, zlati moški

N

• nivelizirati – izenačevati
• nonšalantno – sproščen, neprisiljen; ravnodušen, brezbrižen

O

P

• paradigma – vzorec, primer

• plasiranje – publ. doseči, uvrstiti se
• pleonazem – pojav, da se pojem opiše hkrati z več pomensko sorodnimi izrazi, (besedno) preobilje

• Potemkinova vas – slepilo

R

• renomiran – priznan, slovit

• redigiran – popravljen, spremenjen; uredniško izpopolnjen

S

• sporadičen – ki se pojavlja od časa do časa, posamično in navadno na različnih krajih
• sublimen – vzvišen, plemenit, žlathen

Š

T

U

• uzurpacija – nezakonita, nasilna prilastitev

V

• valenca – lastnost nečesa, da ima dopolnilo

• vademekum – zobna pasta (hec hec, pravzaprav priročnik, vodnik)

Z

Ž

Uvod

Ker gre pri Novi pisariji za rastočo knjigo, odprto za povratne informacije in vtise bralca in "ko že na Kranjskem vsak pisari" (beri: vsak v 1. letniku dodiplomskega študija slovenistike), naj tu zabeležim še svojega.

Prešernova Nova pisarija

Še kako aktualna danes! Morda le kašen profesor tujega jezika zaviha nos ob verzu: "besed se tujih boj, ko hudga vraga".

Pismenost

Redka veščina oblikovanja in razumevanja besedil je postala nekaj nujnega in zato samoumevnega. Se pa z vsesplošnim razvojem in napredkov spreminja tudi razumevanje pismenosti. In kot del te dandanašnji pojmujemo elektronsko pismenost.

Strinjam se, da pismenost (vsaj praviloma) ne krati kreativnosti, pač pa je zadnji cilj opismenjevanja, torej sredstvo, ki kreativnost šele omogoča.

Trmasto vztrajanje pri pisanju z gosjim peresom, ne bo zatrlo zatrlo zaslonske pismenosti. Vprašanje medija tu sploh ni bistvenega pomenena, saj naj bi stremeli k pridobivanju čim več kvalitetnih informacij in posledično kulturnemu razvoju človeštva. Sama računalniška tehnologija pa temu trenutno bolj ustreza (seveda uporabljena trezno).

Informacijska družba

Prezgodaj je govoriti o daljnosežnih posledicah e-knjig, lahko pa upamo, da "zlati vek zdej muzam kranjskim pride!"

Wikiji

Prednosti uporabe Wikipedije in sorodnih spletišč so:

• lahka dostopnost (iskana informacija na Wikipediji na vrhu zadetkov)

• voluntarizem (objavljanje z namenom tešenja radovednosti in pridobivanjem znanja)

• kooperativnost (globalna povezanost, sodelovanje)

• tesnejši stik z realnostjo (uppoštevanje sprejemnikove dojemljivosti in interesov)

• jasnost in jedrnatost (enciklopedično izražanje)

Skupek Wikimedijinih spletišč se pojavi leta 2001 in zajema naslednje:

• spletno enciklopedijo Wikipedijo

• Wikivir

• Wikiknjiga

• Wikislovar

• Zbirko

• druga špecialna spletišča

S kvaliteto in številom člankov v določenem jeziku se meri vitalnost jezikov in njihovo sposobnost preživetja. Slovenščinba se trenutno nahaja okrog 40. mesta. Po Kornaijevi kategorizaciji ločimo 3 vrste jezikov – vitalni jeziki (83 jezikov; kamor sodi tudi slovenščina), t.i. comfort zone (16 svetovnih jezikov z zagotovljeno možnostjo preživetja) in t. i. border line (90 jezikov z nejasno prihodnostjo; za njihovo preživetje je potrebna primerna jezikovna politika). Pomemben podatek je, da delež Wikipedije v angleščini pada, a pri uporabi ta še vedno prednjači (sledi ji japonska, nemška, španska, ruska, francoska, italijanska). Čim večje število jezikov pomeni večje število kultur in posledično več možnosti za preživetje.

Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons, cc (slov. – licenca ustvarjalnega ljudstva). S tem želi poudariti kolektivno avtorstvo in ukiniti potrebo po izpostavljanju posameznega avtorja. Vodilni gesli wikiskupnosti sta kreativnost in svoboda.

Kredibilnost znanstvenih objav zagotavljajo recenzijski postopki (peer reviewing). V prihodnosti jih bodo opravljali kompetentni strokovnjaki (trenutno recezenti niso nujno eksperti za kontrolirana področja). Problem nekvalitetnih informacij se pojavlja zaradi ignorance in neaktivnosti nacionalniih znanstvenih disciplin. Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče (nepristranskost, neutral point of view), ki je eden glavnih wikipedijskih principov.

Wikiji in šola

Wikiverza (tudi Wikipedija in sestrska spletišča) so močno pedagoško orodje. Popis skupinskih projektov v obliki fakultetnih seminarjev in poglavij za študentske wikiprojekte. Obenem pa se pojavlja vprašanje povezave prostovoljnosti in šole z njenimi atributi prisile. Uporaba Wikipedije v šoli pomeni vstop v svet realne strokovne komunikacije. Pri uvajanju Wikipedije kot učinkovitega pedagoškega orodja pogosto naletimo na negativne posledice, ki so v nasprotju z našimi pričakovanji (od nepripravljenosti do skupinskega sodelovanja do spletnega vandalizma).

Avtor

Literarni zgodovinarji so do nastopa t. i. interpretacijske šole v 60-ih letih 20. stoletja svojo pozornost v glavnem usmerjali k avtorju, naslednja generacija k besedilu in v 80-ih bralcu. Tako prehajanje je razvojno razložljivo in v določeni meri predvidljivo.

Motivacija za pisanje

Pišemo zaradi predmeta, vrednega opisovanja, zarad samih sebe ali za nacionalno skupnost ("narodov blagor", bi dejal Ivan Cankar). Etična problematike se kaže v avtorskem napuhu, hlastanju po znanstvenem prestižu in v celo v hotenih ali nehotenih znanstvenih prevarah. Do neetičnega raziskovanja prihaja pri zanemarjanju gradiv in metod, ki bi utegnile voditi do rezultatov, ki so v nasprotju z raziskovalčevo postavljeno hipotezo. Prav tako pa je neetično tudi preprečevati obdelavo lastnih gradiv drugim ali pa objaviti članek, ki je podprt z gradivom drugega.

Izbira jezika

Pri izbiri jezika je najbolj smiselno upoštevati namembnika – če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v angleščini, če pišemo za domačo publiko, v slovenščini. Nujno je, da smo vključeni v mednarodno izmenjavo znanja, kar naj upošteva tudi izbira jezika. Angleške objave so v znanstvenem svetu v priviligiranem položaju. Slabo vidnost objav v drugih jezikih povzročajo malomarni bralci in tvorci objav s svojo nazadostno promocijo.

Izbira teme

V akademskem okolju izbiro teme narekujejo npr. asistenti in profesorji študentom. Samostojno izbiranje teme je za študenta/dijaka/učenca razmeroma zahtevno, saj praviloma ni najbolj radoveden in nalogo jemlje kot neprijetno obveznost. Raziskovanje določene teme šele vzbudi zanimanje zanjo. Poleg tega se učenci ogrevajo za vedno ene in iste teme, tem pa financiranje ni zagotovljeno (pogojeno je namreč s pomembnostjo teme, ki je odvisna od trenutne situacije in jo je pogosto težko oceniti).

Vaje v pisanju

Pisanje je spretnost, ki se je je treba naučiti. Za objavljanje na Wikiviru potrebujemo napotke.

Usoda avtorstva

Avtorstvo je trdoživ koncept zaradi svoje pravne urejenosti, ki pravo pravzaprav ne posveča pozornosti, zato ima vlogo zavore. Biti avtor/avtorica je včasih pomenilo pripadati ustvarjalni eliti. To se kaže pri občutljivosti avtorjev, ki mislijo , da je njihovo pisanje s spremembami drugih potvorjeno. Avtorji, ki onemogočajo dostop bralcem do svojih publikacij, s tem kažejo svoj napuh in samovoljo in pri tem jih ne smemo spodbujati.

Soavtorstvo

Pisanje na Wikipediji je skupinske narave in pomaga preseči vase zagledano občutljivost piscev. Wikiknjige zaradi svoje obsežnosti in večjega avtorskega deleža, nekje na začetku predvidevajo seznam vseh sodelujočih ali vsaj najplodovitejših piscev. Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah so v duhu usklajevanja. Pravila oblikovanja teksta skupaj z drugimi:

• vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj
• bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov
• zatri ego v korist dobrih medsebojnih odnosov in stvari same
• zaupaj sodelavcem in njihovi ekspertizi, v sili angažiraj nevtralne arbitre
• soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo
• ne poizveduj za avtorjem posega; važna je le presoja, ali koristi spisu

Objavljanje

Koncept avtorstva je povezan z objavljanjem. Danes so stroški tiska manjši kot v preteklosti, zato si objave lahko privošči skoraj vsak. Še lažje je objavljanje na spletu. Postaviti besedilo danes pomeni naložiti besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto. Če je to mesto poznan in bran medij, postavitev pomeni tudi objavo. Besedila objavljamo z namenom, da jih prebere čim več ljudi. Status objave določa avtorjeva intenca. Objava je ustrezno premljena.

Množični um ali pametna množica

Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, pri produkciji katerega sodelujejo anonimni posamezniki. To znanje je javno dostopno in se stalno izpolnjuje. Cilj tega je korist za vsakega člana skupnosti.

Pomen znanja kot dobrine, ki nastaja zaradi dialoga med posamezniki. Ne razpravljamo o pravični porazdelitvi znanja, ki ga premalo cenimo.

Iskanje informacij na Wikipediji prepustimo algoritmom iskalnika. Verbalne in vizualne informacije so v geslih vključene v okolico preko dveh poglavij: preko kategorizacije v Kategorijah se določa njihovo mesto v hierahiji znanja, v poglavju Glej tudi pa so nanizana sorodna gesla po asociativnem principu.

Jaron Lanier trdi, da je množična pamet neumna in dolgočasna. Takšne in podobne kritike izhajajo iz pojmovanja znanja kot potrošniške prodajne robe in socialne teorije, ki do množice goji tradicionalno nezaupanje, ker jo vidi le v opoziciji nadpovprečnih posameznikov, ki jim edinim pripisuje moč družbenega spreminjanja. Očitek, da spletni enciklopediji ne gre za resnico, ampak za konsenz, ki ga oblikujejo najglasnejši in najbolj vztrajni sodelavci, pogosto vzdrži.

Postliberalno-demokratično stališče do množice: skupnost je skupnost posameznikov, razsvetljeni avtonomni posameznik se razvije kot član razumne skupnosti (ne pa v opoziciji do nje), sodobna množica je sublimna, ker se ukvarja s storitvenimi dejavnostmi in z duhovnim delom, deluje zavestno in dobiva status subjekta.

Wikipedija izrablja pamet množice in je tako oblika proizvodnega procesa crowdsourcing (slovenski neologizem množičenje)

Avtorske licence

Pravni koncept intelektualne lastnine si prizadeva za ozaveščanje o avtorskih pravicah in njihovo realizacijo. Zakonodaja izhaja iz izkušnje z natisnjenimi besedili in povzroča težave pri besedilih v digitalni obliki.

Creative commons

Gre za alternativni pravni koncept, primeren z besedili v digitalnem času. Je avtorska licenca , ki za razliko od kulture dovoljevanja, v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture. Namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov.

Vrste licenc cc:

• Priznavanje avtorstva (attribution – BY) – delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava derivatnih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno
• Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA) – derivatno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela)
• Nekomercialno (non-commercial – NC) – delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
• Brez predelav (no derivative works – ND) – delo se lahko razmnožuje, razširja, prkazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava; Wikipedija takih del ne sprejema.

Avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, spremeni. Tudi Slavistična revija je na primer opremljena z licenco cc.

Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International licence, ki ima globalno veljavnost. Edini pogoj uporabe del s tako licenco je, da uporabnik navede njihovega avtorja.

Copyright

Avtorska zakonodaja copyright ščiti izvirna avtorska dela. ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela.

Avtorska pravice je problematična, ker se pri intelektualnih proizvodih z njo preveč poudarja njihovega tvorca, ker je zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilagaja, najslabše pa internetu in ker intelektualne proizvode obravnava kot lastnino, ne pa javno dobrino.

Lastnik avtorski pravic je avtor, dokler jih ta ne proda ali odstopi. Če delo nekdo ustvari v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji (to se potrdi v pogodbi). Partnerji pri skupinskem delu se običajno zavežejo s pogodbo; vsak od avtorjev lahko uporablja celotno delo po svojih željah, vendar polaga račune tudi solastnikom. Za javne predstavitve in razprave ni potrebno prositi dovoljenja, dokler je javna prezentacija v prostorih zakonitega lastnika kopije avtorskega dela in dokler je sprejemnik fizično prisoten.

Najtežji problem v avtorskem pravu so izvedene dela. Če so nastala z dovoljenjem avtorja, imajo status originalnega in avtorsko zaščitenega dela. Med avtorske pravice gre tudi pravica razmnoževanja in razpečevanja.

Ločiti moramo prodajo dela od prodaje avtorskih pravic, proti kateri se z butičnostjo knjižne proizvodnje vedno bolj borijo literarna dela.

Nakup knjige ne pomeni, da jo lahko bralec svobodno razmnožuje itd. To lahko počne le, če mu avtor kaj takega izrecno odobri.

Poštena raba knjige je nepridobitna raba, ki je kupcu dovoljena (npr. kratki citati tujih del v znanstveni razpravi).

Razmnoževanje avtorskih učbenikov in strokovnih knjig za potrebe študentov brez dovoljenja avtorja velja za kršenje avtorskih pravic, tudi ko gre za majhen del izvirnika. Enako velja za uporabo kolegovega učnega materiala v razredu brez dovoljenja.

Vse kar je na spletu, ni prosto uporabno, pač pa so prosto dostopne le vsebine, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco, zato kopiranje za javno uporabo ali za prodajo brez avtorjevega pristanka povečini ni dovoljeno.

Bralec

Prosti dostop

V ospredju je bralčevo praktično pričakovanje oz. zahteva po prosti dostopnosti informacij. Knjige so bile do nastopa interneta redkoo "prosto dostopne". Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in kot tak krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in plačljivosti. Prav tako ukinja staro slovensko skušnjo, da je treba biti nezaupljiv do vsega "zunanjega". Hramba informacij je zaneslivejša na Wikipediji in Wikivirih kot na strežnikih domačih inštitucij. Velika mednarodna spletišča ne diskriminirajko slovenščine. EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav, umetnosti pa ne.

Prosti dostop (OA open accesss) vs. prosta vsebina (free content). Prosti dostop ne dovoljuje poseganja v vsebino, kmedtem ko to pri oznaki prosta vsebina lahko spreminjamo.

• zlati prosti dostop (gold access) – prosti dostop zagotovi založnik; v njem so recenzirani revijalni članki

• zeleni prosti dostop (green OA) – zanj je poskrbel avtor s samoarhiviranjem ali njegov delodajalec s spostavitvijo v prosto dostopni repozitorij; v njem so predobjave ali poobjave

• sivi dostop (nem. grauer Weg) – spletna dosegljivost težko dosegljivih publikacij (diplome itd.)

• hibridni dostop – poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije

• platinasti prosti dostop – stroške objave ne pokrije avtor, temveč nekdo tretji (inštitucija, država, mecen)

Založbe

• Tudi Wikipedija je včasih prostor nekorektnega obnašanja.
• Kadar znanje ne bo več lastnina fizičnih ali pravnih oseb, ne bo več intelektualne kraje.
• Kot privatno lastnino znanje pojmujejo avtorske agencije, založbe, novinarska združenja itd.
• Žalosten primer Aarona Swartza ozavešča družbo o nuji spremembe pojmovanja znanja.
• Želimo si družbe samostojnih kreativnih posameznikov, kateri ovire predstavljajo plačevanje izobraževanja, informacij in znanja.
• Za založbe in knjigarne so knjige tržno blago, zato v njihovem okviru ni moč ričakovati alternativnih rešitev.
• Založbe bralca pojmujejo kot potrošnika kulturnih dobrin v njini proizvodnji in lasti. Morajo se umakniti višjemu civilizacijskemu cilju, principu prostega dostopa do informacij.
• Založbe so preživeta oblika kulturnega posredništva. Njihova ciljna publika se oži na otroke in upokojence.
• Problem je iluzija avtrojev, da jim bodo založbe pomagale do bralcev, kar pa še zlasti ne velja za znanstveni tisk.
• Argument založb je ohranjanje delovnih mest v založništvu, s čimer postavljajo cehovske interese pred javni interes.

Nov način znanstvenega publiciranja so "predatorske založbe", ki ukinjajo monopol založniških korporacij. Revije so na splet postavljene po principu zlatega prostega dostopa. Urednike in recezente SPG novači s samodejno generiranimi vabili na naslove renomiranih znanstvenih piscev, sklicujoč se na naslovnikove konkretne znanstvene dosežke, ponujaji jim dve zastonj objavi v svojih časopisih (namesto uredniškega honorarja). Ima urejeno indeksiranje pri desetih bibliogafskih inštitucijah, poskrbi za vidnost objav in ne pretirava s stroški.

Repozitoriji

Najočitnejši dokaz o vplivnosti znanstvenega objavljanja so številke citiranja in številke o branosti objave.

Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav (in s tem številke o branosti) že vgrajeno. Obiska vsake spletne strani se da meriti z zastonjskimi števci dostopa ali pa s skriptom za Googlovo analizo obiska (Google anlitics). Prosta dostopnost prispeva k večji branosti in citiranosti objav. Za porazdelitev stroškov, bi bilo sprejemljivo financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet. V Sloveniji funkcionira avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici.

Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje akademske spise na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na Univerzi v Mariboru in na Univerzi v Novi Gorici. Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti. Glavni namen repozitorijev je zdaj arhiviranje diplom, magoisterijev in doktoratov. Domače akademske inštitucije z ustanavljanjem prosto dostopnih spletišč za akademske objave zamujajo – razlogi: nizkokvalitetne študentske diplome; vablivejše publikacijske možnosti (objave v eminentnih revijah), občutek samozadostnosti akademskih veličin. Redki avtorji se odločajo za postavljanje tekstov v svojo spletno bibliografijo.

Pri tiskanih besedilih, mora avtor prej v avtorsko pogodbo z založnikom vpisati člen, ki mu vzporedno spletno objavo dovoljuje. S časopisi, kot smo jih poznali do zdaj, je konec. Razprave z ožjih strokovnih področij bodo izhajakle samo še na spletu.

Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja. Usmerjen je v poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa. Tak slog si lahko privoščijo samo avtorji z zagotovljeno akademsko pozicijo, ki jim ni treba več zbirati točk za napredovanje na akademski lestvici, saj lahko pomeni omejevanje strogega znanstvenega izraza. Pred desetletji je bilo objavljanje v znanstvenih revijah tako kot leposlovno objavljanje v Sloveniji dobro honorirano. Najpšrej so honorarje ukinili pri znanstvenih revijah, danes pa avtor znanstvene knjige pogosto namesto honorarja dobi nekaj avtorskih izvodov. Dostop do državne subvencije je čedalje težji, zato avtorji založbam že pomagajo z denarjem, ki so ga za natis dobili v okviru svojega raziskovalnega projekta. To sodi že v principp zlatega OA ("avtor plača").

Primer vseh treh slovenskih literarnovednih revij Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost.

Spletni forum SlovLit skrbi za strokovno komunikacijo v 1650-članski slovenski literarnovedni in jezikovni skupnosti. Gre za volontersko pošiljanje objav in redakcijo. Forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije. Uresničuje tudi princip internacionalnosti in interdisciplinarnosti. Lociran je na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Štefan.

Maksimalno odprtost in dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih.

Varovanje zasebnosti

Sabotaža sodobne informacijske družbe boleča na področju slovenske avtorske zakonodaje in zakona o varstvu osebnih podatkov. Razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja: strah pred njihovo velikostjo, to, da prihajajo iz Amerike itd. Vsem je skupno nezaupanje v dobre namere takega početja.

Posamičnega (s katerim ni v naši družbi nič narobe) ne smemo zamešati s privatnim, zasebnim in sebičnim. Ozaveščen posameznik je zainteresiran za skupno blaginjo.

Napako delamo tudi z enačenjem skupnega in javnega.

Slovenski urad informacijskega pooblaščenca daje idealu nedotakljive zasebnosti prednost pred javnim kulturnim interesom (primer Googlovega Street Viewa in Nove besede). Zavzemajo se za privatizacijo informacij v škodo javne blaginje.

Kredibilnost

Posplošeno lahko rečemo, da dse danes lahko objavi vse.

Navajeni smo, da nam objavljanje brez uredniškega filtra vzbuja skrbi glede kredibilnosti informacij. Danes smoprisiljeni samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti izjav. To naredimo tako, da preverimo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje.

Avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnajka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev. Piščev status preverimo v bibliografiji ali na spletišču Sicris (njegovo mesto v znanstvenei skupnosti).

Do mlajših avtorjev smo praviloma bolj nezaupljivi, a ti so pogosto teoretično boljše podkovani.

Aktivizem

Sprememba v dojemanju znanosti – objektivno znanstveno spoznavanje človeških zadev ni mogoče, saj ga moti raziskovalčev interes, kar pa hromi željo po objektivnem spoznavanju in reševanju problemov.

Aktivist je v splošnem tisti, ki aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju. Z razvojem civilne družbe se ta segment javnega delovanja krepi in kontaminira tudi znanost in njene inštitucije. Aktivizem ne pomeni nujno, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji.

Aktivizem v znanosti – pograbi posemezen fakt, ga posploši in izpusti vsa dejstva, ki ne ustrezajo njegovi intenci.

Kritične refleksije (kjer je potreben odmik) ne smemo enačiti z aktivističnim diskurzom (kjer je potrebna vera v svoj prav).

Razumevanje kritičnosti kot nezaupljivosti posameznika postavlja v obrambno pozicijo, ki je konzervativna in ne omogoča kreativnosti.

Pretirano oblikovanje kritične zavesti ustvarja podobo volčjih odnosov v družbi. Izhodiščna zaupljivost v dobre namene vseh ljudi je še kako potrebna.

Aktivizem kritičnih mislecev gre v sodobnem času v smer politizacije vsega.

Socialna omrežja in socialni aktivizem.

Avtorstvo

Inštitucija po eni strani avtorjevim objavam podeljuje legitimiteto, po drugi pa rada zavira objavo prelomnih odkritij in novitet.

Upravičeno smo sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, vendar to ni avtomatsko znak slabe kvalitete objavljenih informacij.

Starost dokumenta – domnevamo, da so starejši dokumenti že prestali kritične presoje in so zato njihove informacije zanesljive. Toda te je streba primerjati s tistimi objavami, kjer lahko informaciji ves čas ažuriramo (Wikipedija).

Primer prevajanja in filtriranja literarnovednih informacij (Cankarjeva smrt).

Primer oznake Prešerna kot kranjskega pesnika.

Primer članka iz revije Za srce.

Strokovno reecenziranje

Postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in v skupnosti uživajo ugled. To so lahko uredniki časopisov, zbornikov in knjig ali pa drugi, ki ji omenjeni izberejo. Recenziranje je postalo aktualno šele v zadnjih desetletjih s porastom objav in števila nepoznanih piscev

Recenzenti lahko dela dela z novih ali mejnih področij ali zelo specializiranih področij pogosto spregledajo pomemben prispevek mladega raziskovalca in zavrnejo kvaliteten članek. Zaradi pristronskosti znanstvena skupnost išče alternative – javno recenziranje (open review, open peer review, anonimous peer review)

Anonimizacija postopka – slepa recenzija (avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka), dvojno slepa recenzija (tudi recenzet nima podatka, kdo je avtor ocenjevane razprave) – in postopek anonimizacije besedila.

Anonimizacija obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev. Urednikov namen je ohraniti zaupanje podjetnega avtorja, pripravljenost recenzenta za nadaljnje ocenjevanje in vzdrževaati zahtevnostno raven in konceptualno usmerjenost revije.

Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko objaviti na svojih spletnih straneh, kjer razložijo tudi merila za presojo.

Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem, za katerga se odločajo najpogosteje. Uredniki pri tem sporočijo recenzentske pripombe, dopolnila in komentarje in prosijo avtroja, če jih upošteva.

Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoja stališča vpisujejo v obrazec.

Na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti: članek je primeren za takojšnjo objavo | članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk | članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) | članek ni primeren za objavo. Uredništvo avtorju takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.

Pravopis

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če že na prvi pogled vidimo, da ne pozna pravopisa.

Ločila

Indikator piščeve pravopisne kompetence so črtice (vezaj, pomišljaj, dolgi pomišljaj).

Wikiji imajo orodjarno ločil v zgornji menijski vrstici ali pa pod oknom za urejanje, lahko pa uporabimo tudi bližnjico (<Ctrl> + <-> za pomišljaj in <Ctrl> + <Alt> + <-> za dolgi pomišljaj).

Zaimek tale namesto le-ta (le-ta je značilen samo za pisna besedila).

Dolgi pomišljaj za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše (opombe, ki ne smejo biti odstavčno členjene). Nestični dolgi pomišljaj stoji med povedmi, ne pa znotraj povedi.

Primeri: Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica in dihotomija domače – tuje

Črtice so pravopisno poglavje, izpostavljeno pogostejšemu spreminjanju (med imenomom avtorja in njegovim psevdonimom po novem nestični vezaj ter med dvema priimkoma človeka nestični vezaj, razen če je ta človek črtico ukinil)

Drugi tak indikator so narekovaji. SP pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev («»), ki ga najdemo v orodjarni s simboli. Pritisk na tipkovnico izriše narekovaj zgoraj/zgoraj. Vejični narekovaji spodaj/zgoraj so značilni za tradicionalne tiske, pozna pa jih tudi nemški pravopis. Svojo pravopisno ozaveščenost bomo pokazali z uporabo slovenskih narekovajev in uporabo narekovajev zgoraj/zgoraj za označevanje pomenov besed.

Odvečno je uporabljanje narekovajev za označevanje naslovov člankov v revijah in zbornikih ter postavljanje citatov, ki jih v besedilu označimo z narekovaji, v ležeči tisk (podvajanje označevanja; primer t. i. «smejkoti» > t. i. smejkoti)

Pri iskanju na spletu ni potrebno zapisati vseh vrst narekovajev, da bi našli zadetke v vseh zapisnih variantah.

Cobiss stavi dvopičje kot separator med polji bibliografskega kataložnega zapisa nestično. Pred naštevalnim nizom je dvopičje odveč (prim. Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika,). Prav tako je odveečno, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd.

Tripičje ali tropičje je v strokovnih tekstih potrebno uporabljati previdno. Pred tropičjem ni vejice! Tropičje je nestično ločilo!

V strokovnem besedilu se izogibamo pretirani uporabi klicajev in vprašajev.

Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika premočna, vejica pa prešibka.

Kratki podnapisi pod slikami, tabelami in grafikoni, ki spominjajo na naslove, nimajo pik, pri daljših podnapisih s stavčno strukturo pa piko uporabljamo.

Velike začetnice

Tabele – naslovi kolon in vrstic z veliko začetnico in celice znotraj tabele z malo začetnico (tukaj izjema pri celih stavkih in imenih) Naštevalni seznam z alinejami – pri daljšem ali stavčno oblikovanem besedilu uporabimo veliko začetnico (posamezna alineja v obliki stavka – oporaba podpičij med povedmi namesto pike)

Drugo

Pravopisni ocvirek: Kjer je bila osrednaj figura moški vs. Kjer je bil osrednja figura moški (komentar: spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna) Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice.

Digitalna pismenost

Nujno je upoštevanje tehničnih parametrov, ki jih diktirajo uredniki.

Formati besedil

Končnice v naslovih dokumentov predstavljajo formate besedil:

• txt pomeni golo besedilo – za pošiljanje pošte na forum, ki zahteva samo tako obliko ali ppri pisanju računnalniških programov

• doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo – format rtf ali odt je nekomercialna različica formata doc ali docx; sprejemljiv samo v primeru kratkih in enostavnih besedil

• htm ali html je spletno besedilo

• pdf je natisljivo besedilo – ni priročen v fazi recenziranja, ker spremembe dokumenta niso mogoče

• besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

Besedilo v wikijih

Pišemo v okno, ki se odpre s klikom na zavihek Uredi. Lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni in ga na koncu prenesemo na wikistran.

Pravila osnovnega oblikovanja:

• za odstavek pustimo eno vrsto prazno

• enoto v seznamu na začetku vrstice napove zvezdica (*)
• Vnos v označenem seznamu

• naslove obdamo z dvema enačajema ==xxx== (podnaslove s tremi itd.)

• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma ''xxx'', krepkega pa s tremi '''xxx'''

• povezave napravimo z dvema oglatima oklepajema [[Ljubljana]]; modre povezave pripeljejo na že obstoječa gesla, v rdečem so takrat, ko gesla še ni; kadar beseda, ki jo želimo polinkati , ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, kar bo prišlo prav računalniku, za navpičnico v ustrezni skladenjski obliki: Pesnik se je rodil v [[Ljubljana|Ljubljani]].

• sliko vstavimo preko menija

Še nekaj urejevalnih ocvirkov:

• v dveh zatih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev

• oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami (#)

• presledek na zečetku vrstice napravi na zaslonu okvirček z besedilom

• v wikijih delujejo tudi ukazi za format html: <br>, za prelom vrstice, <hr> za vodoravno črto, <center> zacentriranje besedila

• <poem> uvaja pesemsko besedilo, </poem> ga zaključuje

Vaje v wikijih

Napotki za pridružitev pišoči wikimnožici:

• prijavi se na Wikipedijo

• preglej Zgodovino strani, Pogovorno stran, povezave na druge Wikipedije in kategorije na dnu članka (na Zgodovini strani klikni na možnost prej na začetku posamezne redakcije in ugotovi, kako je pisec posegel v geslo)

• popravi pravopis in slog v naključnem članku

• s [[ ]] označi potencialna gesla (osebnosti, inštitucije pojme)

• dodaj povezave v Cobiss

• popravi članek, ki je onačen kot škrbina oz. kot potreben popravljanja (seznam takih člankov je na Seznamu nalog na Portalu občestva)

• poenoti citiranje v članku

• napiši samostojen članek o temi, ki jo poznaš

• povezavo na članek vpiši na čim več kazal

Opozorila začetnikom na Wikipediji:

• preintenzivno členjenje na odstavke

• mašila

• prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom

• dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov

Kadar pišemo, se moramo izogibati odstavkom, ki so videti zgolj kot prehod v novo vrsto. V primeru, da pobrišemo obstoječe informacije in jih nadomestimo s svojim besedilom, namesto da bi obstoječi članek samo dopolnili ali popravili, napako v zgodovini strani odpravimo s klikom na možnost razveljavi. Hvaležnost za tuje posege izražamo tako, da v zgodovini strani na koncu alineje s tujim posegom kliknemo na možnost zahvala.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja. Besedilo, ki ga želimo komentirati, označimo z miško, potem pa z desno miškino tipkoali preko menija (Pregled>Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb.

Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži posege v besedilo: črtanje, dopolnila, zamenjave. z enim samim klikom lahko sprejme ali razveljavi vse popravljalčeve popravke.

Lektor, urednik ali mentor morajo svoje posege v besedilo jasno označiti, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne. Avtorji in uredniki naj ne uporabljajo za vnos popravkov formata pdf, saj ne omogoča udobnega popravljanja in nima možnosti samodejnega upoštevanja popravkov.

V wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa so naslednje možnosti:

• na pogovorni strani besedila

• na pogovorni strani avtorja

• če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran

• znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole: <!-- komentar -->

• s predlogo: {{redakcija|beseda z naapako|beseda s popravljeno napako}}

Navajanje

Čemu sploh citiramo

Citiramo z namenom, da besedeilo napravimo čim prepričljivejše. Z njim avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, intelektualno superiornost, in umešča svoje besedilo v kontekst, ki nja olajša učinek (ljudje bolj verjamemo stališčem, za katerimi naj bi stalo več ljudi).

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladšče vednosti. Sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja ali napačnega razumevanja.

Sklicevanje na druge pisce je na daleč razpoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja in je značilno izključno zanj. Sklici v strokovnih spisih so grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oz. v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev.

Človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, temveč stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikom iz množic.

V 80. letih 20. stoletja so avtorska dela prihajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti, danes pa so njihovo pot do proste uporabe podaljšali na 70 let po avtorjevi smrti.

Princip proste dostopnosti znanja vedno bolj zagovarjajo podjetne univerze, prevzela pa ga je tudi EU za raziskovalne projekte, ki jih financira. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, ker uporabimi samo manjši del avtorskega proizvoda. V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20%. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno kaznivo pa ni.

Pri preverbi citiranih informacij se pri avtorjih, ki jim gre samo za objavo, hitro pokaže, da avtor npr. ni navedel strani iz citiranega dela. Preverjanje virov je danes enostavnejše kot nekoč, zato lahko takšne avtorje hitro razkrinkamo.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. V naši kulturi velja za nemoralno početje, ni pa vedno pravno sankcionirano (to je le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje). Pri prepisovanju je narobe, če brez narekovajev in navedbe vira uporabimo en sam stavek, več stavkov ali celotno poglavje.

Kopija izvira iz besede copia, ki pomeni 'obilje', 'blagostanje'.

Plonkanje kot načrtna strategija se včasih dogaja med akademskimi kolegi (intelektualna kleptomanija, parazitiranje na temah kolegov ali sovražno prevzemanje teme). Težko ga je dokzati, saj ti tuje znanje uporabljajo v parafrazah in tuje misli preoblikujejo po svoje. Ignoranca (prispevkov domačih avtorjev) je še hujša hiba domačega strokovnega angažmaja.

Zahteva po izvirnosti velja tudi na literarni sceni. Naslovov in sloga seveda ni mogoče patentirati, olastniniti ali privatizirati in ker je plagiatorstvo zato težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpra

Citatna industrija

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih. Citatni indeksi SCI, SSCI, AHCI; Scupus in WoS upoštevajo na Slovenskem.

Zastonj citatna podatkovna zbirka na spletu Google Učenjak, ki pa ji očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav (uradniki na znanstvenem ministrstvu ga ne upoštevajo). Zajema iz milijonov knjig iz Googlove digitalizacije globalne natisnjene dediščine in iz revij, ki jih samosotojno skenira. Ponuja pregled nad citatnostjo in izračuna h-indeks ter i10-indeks.

O citiranosti slovenskih raziskovalcev se je mogoče poučiti preko povezave Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in Sicrisu.

Tradicionalna humanistika ni naklonjena merjenju in številkam, odpor pa stopnjujejo tudi kercialni status inštitucij, ki izvajajo meritve, njihova anglocentričnost in omejitev na novejše publikacije. Prizadevajmo si za izboljšavo meritev in jim ne nasprotujmo.

Znanstvene revije so zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Zavedati se moramo, da so bibliometrične številke samo eden od kazalcev znanstvene teže.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Prvi in najbolj poznan način izračunavanja IF je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava v naravoslovnem SCI in družboslovnem SSCI citatnem indeksu. Izračunana številka pomeni povprečje citiranosti na članek.

Pomanjkljivost teh meritev je to, da so kulturno pristranske (skoraj vse revije,ki jih zajema so z angleškega govornega območja, iz Severne Amerike, Evrope in Avstralije). Povrhu ne razlikujejo med znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami, ki so lahko kritike člankov (kritizirani članek tako lahko pridobi višji status).

Prisilno citiranje se je v nekaterih disciplinah zelo razpaslo (mlajše revije, drugi jeziki, kot je angleščina). Znanstvena skupnost se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF (prosta dostopnost objav na spletu pod licenco cc, upoštevanje citiranja primarnih virov, tudi če gre za zelo stare oobjave ...)

Zamnjava IF z Googlovim algoritmom za rangiranje strani (algoritem PageRank in izračun na podlagi verjetnostne razporeditve). Obeta se še en citatni indeks v okviru Open Citations Project - to je Open Citation Corpus (OCC).

K natančnosti in objektivnosti bi prispevalo, če bi pri znanstvenih objavah dodali podatek o branosti (audience measurement). Za članke na Wikipediji dobimo podatek o branosti, tj. o številu klikov na članek, med Podatki o strani, za članke na drugih Wikimedijinih spletiščih pa ga trenutno dobimo z modifikacijo naslovne vrstice v brskalniku po naslednjem vzorcu:

http://stats.grok.se/sl.v/201409/Diplomske%20naloge – Diplomske naloge na Wikiverzi septembra 2014 http://stats.grok.se/sl.s/201408/Beatin%20dnevnik – Beatin dnevnik na Wikiviru avgusta 2014 http://stats.grok.se/sl.b/201601/Nova%20pisarija – Nova pisarija na Wikiknjigah januarja 2016

(sl v iskalnem nizu pomeni 'slovenski', v 'Wikiverza' in s 'Wikivir')

Slovenske znanstvene revije

Najkvalitetnejše, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU
• Studia mythologica Slavica
• Knjižnica
• Phainomena
• Acta Neophilologica
• Traditiones
• Slavia Centralis (Maribor)
• Verba Hispanica

Od tujih je razprave o slovenski književnosti najti v

• Slovene Studies (ZDA)
• Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
• Slavia Meridionales (Varšava)
• Slavica tergestina
• Slavistika (Beograd)
• Pamiętnik Słowiański
• Wiener Slavistisches Jahrbuch

Citatni slogi

Glavni:

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
• AMA (medicina, biologija)
• čikaški (naravoslovje, splošno)
• wikipedijski
• poznani še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver, Turabian, MHRA itd.

Humanisti se večino odločajo za čikaški ali pa MLA slog. Veliko število citatnih slov je odraz občutljivosti pišočih za spremenjene razmere, ki narekuje preizkušanje in izbiro tistih načinov, ki se v stroki najbolj izkažejo.

MLA-slog Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk.

Čikaški slog Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.

V besedilu se kratki sklic loči takole:

MLA-slog (Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7)

Čikaški slog (Perenič in Hladnik 2010, 7)

Največja težava vseh slogov je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če ta ne usrezajo več spremenjenim razmeram na referenčnem trgu (npr. zahteva, da se bibliografski navedek začne z avtorjevim priimkom namesto z imenom).

Za potrebe literarnovednega pisanja je potrebno navesti:

• avtorja
• naslov
• ime spletišča in daum pri spletni objavi
• kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi
• naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku
• naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji
• naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku

Tehnika citiranja

Citat ali navedek je iz dveh delov – iz navedenega besedila in navedbe vira citata:

1. dobesedni navedek zaznamujemo z narekovaji ali pa ga postavimo v samostojen, grafično drugačen odstavek 2. vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki

• opombe – usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani
• kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju) – usmerja v seznam literature na koncu besedila
• neposredne povezave na vir – pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano

Opombe

Prevlada čikaškega sloga s kratkimi sklici v oklepajih je izpodrinila uporabo opomb pod črto na dnu strani ali na koncu članka.

Enciklopedični članki v strokovnem pisanju ne potrebujejo poopombljanja. Zadošča samo navedba literature na dnu gesla. Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. V opombah so navedena dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.

V Spisovniku sta v poglavju Opombe zapisani dve prepovedi: da bi se v zaporedje opomb mešale nižje ali višje številke (npr. xxxx,[1] xxxxxx,[2] xxxxx,[3] xxxx,[1]), ali da bi se na eno mesto nanašalo več opomb (xxxx,[1][2][3]).

V Novi pisariji so opombe na koncu

Kratki sklici

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

Pri kratkih sklicih včasih nekoliko odstopamo od pravopisa. V naslednjem primeru bi bila pravopisno brezhibna rešitev takale:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85.) ali takale:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje« (Žnideršič 1999: 85).

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Označevanje navedkov

• narekovaji
• odstavek in drugačen črkovni rez
• izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje

Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami! Navedek začnemo z veliko začetnico v oklepaju, knčamo pa s končnim ločilom zunaj navedka. Odstavčno ločenega navedka ni potrebno opremljati z narekovaji.

Od kod vse citiramo

V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih. Danes že prevladujejo spletne. Navada je navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega, čeprav ga morda niti nismo imeli v rokah, ker je bibliografski popis natisa najbolj utrjen. Kadar je mogoče med viri izbirati, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah. Navedemo tisto izdajo oz. digitalno verzijo, iz katere smo prekopirali besedilo. Citiranje citatov iz drugih del pride v poštev le v sili, kadar prvotni vir ni dosegljiv. Iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Viri in literatura

Nesmiselno je ločeno navajanje virov (posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta). Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri so gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretični ali metodološki pripomočki (orodja) za raziskavo. Kratkih sklicev ni smiselno deliti na vire in literaturo.

V znanosti se spodobi citirati iz virov, ki smo jih držali v rokah (primarni vir).

Zaslon in papir

Ker se morajo danes strokovnjaki vsakokrat potruditi prepričati v svoj prav, raste potreba po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav in možnosti komentiranja in popravljanja. Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na spletu.

Ceníjo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter. Tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate) in z izdelavo tiskarske plošče neposredno na računalniku, brez posredništva filma, skrajšala in pocenila postopek. Dostopne postajajo cene unikatnih tiskov. Uporabnik si npr. na Wikipediji označi družino gesel, program mu jih pomaga vkomponirati v knjižno obliko in poceni narejena knjiga ga čez nekaj dni čaka v poštnem nabiralniku.

Spletne strani so zelo drugačne od natisnjenih (dolžinski razpon). Naše bralske izkušnje s tiskano knjigo so tako zelo močne, da jo spletišča, ki ponujajo knjige, želijo čim zvesteje posnemati.

Spletne strani niso paginirane (razen kadar gre za spletno stran, ki vsebuje posnetek paginirane knjige ali članka), zato oprema citata s podatkom o lokaciji, za kar smo pri tiskanih publikacijah poskrbeli z navedbo strani, ni mogoča. Kadar je spletna stran kratka, to tudi ni potrebno, pa tudi pri daljših in zelo zelo dolgih spletnih straneh ne, saj obstaja ukaz išči (<Ctrl> + <f>).

Prednost spletno dostopnih besedil so neposredne povezave na avtorje, fakte, in objave, na katere se sklicujemo.

Razlike med navedbo knjige na zaslonu in na papirju so videti takole:

Zaslon

Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). (COBISS)

Papir

Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).

Enote na spletnem seznamu literature so prikazane v obliki alinej. Če obstaja možnost dostopa do polnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografski navedek vira opremimo s povezavo na polno besedilo ali na konkretno mesto v njem. Povezava lahko usmerja na enciklopedični zapis o avtorju ali na enciklopedični zapis o knjigi. Pri razporejanju bibliografskih enot v spletni objavi ni potrebno postavljanje priimka pred ime.

Pri seznamih literature na spletu se zadovoljimo samo z navedbo avtorjevega imena, naslova dela, letnico izida in povezavo na Cobiss, pri seznamih del enega avtorja pa samo z zadnjimi tremi podatki.

Ne navajamo celotnih ULR-jev (ne na splet in ne na papir). So preveč spremenljivi, tipografsko težko obvladljivi in neuporabni na papirju. V spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi, v tisku pa jih nadomešča preprosti dodatek Na spletu, Splet ali Tudi na spletu.

Zgledi

Podatke o publikacijah smo nekoč prepisovali z naslovnic (nepa s platnic!) in iz kolofona. Manj napak zagrešimo, če podatke vzamemo iz Cobissa. Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot:

• polni
• ISBD
• COMARC

Ločila v Cobissu je treb arzumeti kot separatorje med posameznimi podatkovnimi polji v zapisu. Tudi podnaslove v Cobissu reproducirajo desledno z malo začetnico. Najkrajši in najuporabnejši je zapis v formatu ISBD.

Iz oblike zapisa in njegove vsebine je ponavadi jasno ali gre za tisk, splet, CD, e-pošto itd., zato na koncu navedbe ni potrebno prispisati tega podatka. To storimo le, kadar bi se utegnili poroditi dvomi o tipu objave.

Iz zapisa ISBD izpustimo:

• glavo zapisa v krepkem tisku
• vezaje, ki ločujejo polja zapisa
• kraj in ime tiskarne
• obseg v straneh, podatki o ovitku, formatu, nakladi in univerzalni decimalni klasifikaciji
• podpičja popravimo v levostična
• cobissov zapis dopolnimo z ležečim tiskom za samostojne publikacije
• za objavo na pipirju ne navajamo cobissovih številk
• za objavo na wikijih naredimo povezavo v zavitih ali oglatih oklepajih

Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo. Na papirju pa bo navedek brez alineje in namesto povezave oznaka, da je knjiga dsotopna tudi na spletu.

Knjiga na bralniku

Izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana. Zato raje citirajmo z dLiba ali Wikivira kot s Kindla in drugih bralnikov. Elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, zato je nujno navesti tudi podatke o natisu, ki je bil predloga elektronski izdaji, če so le poznani. Pri citiranju iz njig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo, ker besedila niso pagirana.

Članek v zborniku

Pri člankih v zborniku je potrebno v Cobissu odpreti dva zapisa: zapis o članku in zapis o zborniku. Do zapisa v zborniku pridemo s klikom na povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku. Povezave na spletno objavo članka v zborniku ni ustrezno navajati.

Poglavje

Potreba citiranja poglavja iz knjige nastopi smao takrat, kadar je avtorjev knjige več. Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanjuu članka v zborniku.

Spremna beseda

• Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. COBISS

Podobno navedemo nenaslovljeno urednikovo spremno besedilo na zavihku romana:

• Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS

Razprava v reviji

Primer:

• Urška Perenič. [http://www.srl.si/sql_pdf/SRL_2012_3_09.pdf Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih

dejavnikov.] Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS

Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe:

• Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58. COBISS dLib

Članek v časniku

Primer:

• Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran. Cobiss je Književne liste popisal kot rubriko, tu pa smo se odločili zapisati jih kot prilogo časniku Delo; namesto dvopičja bi med naslovoma lahko napravili tudi pomišljaj. Pred datumom ni ločil! Nadnaslov smo zapisali za naslovom, kot da gre za podnaslov.

Članek na dLibu

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na célo številko v časopisu. Za prve rečemo, da imajo urejene metapodatke, drugi pa jih nimajo in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti. Članek, ki je vpisan v Digitalno knjižnico s svojimi metapodatki, citiramo takole:

• Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

Za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa in ga je treba tam šele poiskati s paberkovanjem po zaporednih številkah časopisa, je primerneje dodati povezavo na konkretno številko ali na celoten letnik revije (kadar se objava vleče iz številke v številko).

Na dLibu ima članek samostojen vpis z metapodatki, v Cobissu pa ga ni, ker revija še ni bibliografsko popisana.

Zadetki na dLibu desno spodaj ponujajo dva samodejno generirana citatna sloga. Pri popisu ju spremenimo:

• izpustimo letnico začetka izhajanja revije
• izpustimo založbo
• izpustimo št. Cobiss, ki ne pripelje na vpis članka, ampak na zapis o celotni reviji, ampak na zapis o celotni reviji
• izpustimo besedi letnik in številka
• v oklepaju je letnica
• zadnji številčni podatek so strani

Da smo dobili podatke o straneh, na katerih je natisnjena kritika, in podatke o velikih začetnicah ter ločilih v naslovu, je bilo treba odpreti dokument v pdf-obliki. Za polno avtorjevo ime smo pokukali v Cobiss (horvat + zidar), če tam ne bi našli, bi pomagalo detektivsko guglanje. Spletnega naslova ne prekopiramo iz ukazne vrstice, ker se tam radi znajdejo še kakšni drugi nizi in je naslov predolg, zlasti pa neuporaben. Najenostavneje ga dobimo tako, da v vrstici URN kliknemo na povezavo z desno miškino tipko in izberemo Kopiraj mesto povezave. S <Ctrl> + <v> potem odložimo skopirano mesto v našo pisarijo.

Pri digitaliziranih publikacijah smo v skušnjavi, da bi povezavo nanje napravili kar preko naslova in ne šele na koncu običajnih bibliografskih podatkov za tiskano predlogo. Domislica ni dobra iz dveh razlogov: najprej je tu naslov, katerega besede bi mogoče želeli povezati z enciklopedičnimi informacijami, v zgornjem npr. Jože Horvat, Pavle Zidar in Izlet v mrak, in bi jih v tem primeru ne mogli, izpustili pa bi tudi priložnost za razločno oznako spletišča, v okviru katerega je bilo besedilo digitalizirano, v našem primeru dLib. Če bi se odpovedali povezovanju na številke strani 555–57, bi izgubili podatek, da gre za povezavo samo na ta članek, ne pa kar na celotno številko.

Enciklopedijsko geslo

Najlažji je sklic na wikipedijsko geslo, kadar pišemo kak drug članek za Wikipedijo. Zadoščajo oglati oklepaji okrog naslova v imenovalniku. Sklicevanje na npr. slovensko planinsko povest iz drugih nacionalnih Wikipedij ali iz drugih Wikimedijinih spletišč zahteva pred naslovom v oglatih oklepajih še predpono :w:sl: ([[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]])

Wikipedija ponuja dovolj zgledov za sklicevanje zunaj Wikipedije. Najdemo jih pod zavihkom Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook, Bluebook, Harvard JOLT, BibTeX, LaTeX.

Ne navajamo avtorja! Prav tako ga ne zamenjamo s Sodelavci Wikipedije. Nujni podatki so naslov gesla, naslov spletišča in datum. Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, saj lahko iz zgodovine strani natančno razberemo, kdaj je citat nastal in na katero verzijo članka se je takrat skliceval. Datum je zabeležen na dnu člank (npr. «čas zadnje spremembe: 09:23, 24. nov. 2016.»). Iz tega zapisa uporabimo samo dan, mesec (v nominativu/genitivu/okrajšanega) in leto. Tri možnosti navajanja naslova: «WikipedijA: Prosta encikopedija», «Iz Wikipedije, proste enciklopedije» ali «Wikipedija» Pojasnila, da gre za internet niso potrebna (kot to zahteva slog MLA: Web, slov. Splet). Odveč je tudi navajanje spletne lokacije (http://sl.wikipedia ...).

Navedek enciklopedičnega članka iz Wikipedije je brez pike pred naslovom spleitšča in datumom in s hiperpovezavo, ki jo vgradimo v naslov.

• Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. http://sl.wikipedia.org/wiki/Planinska_povest

Zapisi spletišča na papirju:

Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.

Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.

Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

Povezavo na verzijo spreminjajočega se gesla, ki smo jo uporabili pri pisanju članka dobimo tako, da v zgodovini članka kliknemo na datum želene verzije in potem povezavo iz ukazne vrstice vgradimo pod naslov gesla v našem spisu. Lahko pa z menija na levem robu članka med Orodji izberemo Trajno povezavo na verzijo članka, ki si ga ogledujemo, in jo iz ukazne vrstice prekopiramo v hiperpovezavo; prepoznavna je po repku oldid za naslovom gesla.

3 pomembni viri za biografske članke:

• Slovesnki biografski leksikon
• Primorski slovenski biografski leksikon
• Novi slovenski biografski leksikon
• vsi našteti bodo združeni na portalu Slovenska biografija (ZRC SAZU). V prihodnje se bomo sklicevali samo nanj:

• Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.

Ali, kadar želimo izrecno pokazati na relevantni vir podatkov znotraj SB:

• Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). SBL. Slovenska biografija.

Poglejmo si, kako citirati v SB popisanega primorskega avtorja Andreja Budala. Podatke o tem v katerem zvezku se nahaja članek, kdaj in na katerih straneh je izšel bomo izpustili, ker po leksikonih iščemo po abecedi in ne po strani v kazalu. Avtor je podpisan na dnu članka s kratico Jem, ki jo kazalo kratic razveže v Martin Jevnikar. Pdf-ji zvezkov so na portalu Sistory: Zgodovina Slovenije.

• Martin Jevnikar. Budal Andrej. Primorski slovenski biografski leksikon. Sistory.

Še en primer:

• Anton Kacin, Jožko Kragelj in Marijan Brecelj. Abram, Jože (1875–1938). PSBL. Slovenska biografija.

Kadar nočemo biti tako natančni, podatke o izvirni objavi umaknemo, pojavijo pa se nove dileme. SB združuje zelo kratko nepodpisano geslo iz SBL, geslo iz NSBL, ki ga je podpisal Andrej Vovko, in geslo iz PSBL, ki smo ga pravkar citirali. Vseh avtorjev ne bomo navajali, pri odločitvi za samo enega, prvega, pa smo v zadregi, kdo je to, zato mislim, da si v takih primerih lahko privoščimo izpust avtorja:

• Abram, Jože (1875–1938). PSBL. NSBL. Slovenska biografija.

Enciklopedija Slovenije še ni digitalizirana. Gesla v njej so avtorsko podpisana. Ne navajamo podatkov o mestu gesla v enciklopediji.

• Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.

Leksikona Slovenska književnost in Literatura navajamo samo takrat, kadar obsežnejše informacije drugod ne najdemo. V Slovenski književnosti smo dolžni poiskati razvezavo okratičenega avtorja, pri geslih v Literaturi pa avtor ni podpisan in ga ne navajamo.

• Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni].

Izraz Leksikoni je zapisan samo na platnicah zvezka v seriji leksikonov Cankarjeve založbe, ki pa ga v kolofonu ni, zato ga postavimo v oglati oklepaj na koncu.

Če ne gre za lastna imena, so v slovarjih in tudi v enciklopedijah gesla zapisana z malo začetnico. V Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico.

Forum

Sporočilo v rubriki Knjižni molji na forumu MedOverNet:

• Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.

Kadar spletišče, ki je manj poznano, navajamo v tisku navedku dodamo na koncu še podatek Splet.

Forum SlovLit:

• Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Spletni tečaj

• J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

Blog

• Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Včasih manjka ime avtorja (kadar vemo zanj iz drugih virov, ga postavimo na začetek v oglati oklepaj). Datum ogleda ni potreben, če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala.

Članek na spletišču

Ti so ponavadi predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo ali pa so, redigirani, postavljeni na spletno stran revije. Tedaj navedbo naknadno dopolnimo s svežimi podatki o natisu. Če so spremembe med predobjavo in dokončanim člankom velike, to pojasnimo v opombi.

• Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. COBISS

Zgornji primer je z osebnega spletišča, ki nima svojega imena.

• Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.

Navedba v tisku:

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.

ali

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

Če članek vsebuje podnaslov, ga od naslova ločimo z dvopičjem.

Primer komentarja k članku:

• ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.

V oglatem oklepaju smo pojasnili za kaj gre, saj prispevek nima naslova.

Zapis v podatkovni zbirki

Primer: zapis o Turnškovem romanu v podatkovni zbirki slovenskega zgodovinskega romana

• Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Imeni urednikov zbirke postavimo za naslov zbirke (tako kot imena urednikov zbornikov). Dodamo letnico postavitve, ker pa se zbirke spreminjajo, je smiselno navesti na koncu še datum dostopa.

Diplomska naloga

Katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF LJ (teh informacij ni na Cobissu).

Ko v iskalnik vtipkamo npr. ime pisatelja Ivana Potrča, postreže z naslovi 19 diplomskih nalog. Sklic na vseh 19 zadetkov naenkrat:

• Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

(Različne naslove spletišča združimo pod naslovom strani z zadetki.)

Ena izmed diplomskih nalog:

• Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

Vrstna oznaka Diplomsko delo je v oklepaju, ker iz vpisa ni razvidno, da bi se nahajala na platnicah. Če se (kar preverimo v fizičnem izvodu), oklepaji niso potrebni. Podatek o mentorju je včasih pomemben, zato ne bo nič narobe, če navedemo tudi njegovo ime, in ker gre za unikat, shranjen v knjižnici Oddelka za slovenistiko, tudi ta podatek:

• Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Prosojnice, video predavanja, animacija

Kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre.

• Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx
• András Kornai. Language Death in the Digital Age. META-FORUM 2012 – A Strategy for Multilingual Europe. Bruselj jun. 2012, objavljeno na Videolectures 9. avg. 2012. Prosojnice.
• Anubis Animation (Ancient Egypt). Youtube 21. maja 2012.

Zemljevid

Podatki o viru se nahajajo neposredno pod zemljevidom. Navajanje avtorjev ne pride v poštev pri zemljevidih, ki so produkt inštitucionalnega kolektivnega dela. Na avtorska imena ali imena urednikov naletimo pri posameznih slojih na zemljevidu ali pri posameznih zapisih znotraj sloja, če je za vpis ljudi, ki posegajo v javno dostopne zemljevide, predvideno posebno polje, vendar tudi v tem primeru navajanje sodelavcev ni običajno.

Če bi na vso silo želeli podatke o zemljevidu navesti v seznamu literature med drugimi referencami, bi to storili takole:

• Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
• Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.

(Datum ogleda navedemo zato, ker ni nikjer podatka o tem, kdaj je zbirka nastala oz. kdaj je bila ažurirana.)

In še za potrebe seznama literature, kadar zemljevida nismo objavili in je to edini način za dokumentiranje vira:

• Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.
• Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Ortofoto. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.

Majhne razlike v hiperpovezavah so enkrat za prikaz topografskega, drugič za prikaz ortofoto pogleda. Na URL-niz vpliva tudi povečevanje ali pomanjševanje izreza. Ime avtorja zapisa smo, kot je bilo napovedano, izpustili, čeprav se je podpisal na dnu dokumenta. Že jutri namreč lahko v zapis poseže drug avtor.

Zemljevid na Wikimedijini Zbirki – ker za pravo ime avtorja običajno ne vemo, navedemo le naslov uporabljene verzije zemljeevida, lokacijo, datum kreacije in zadnje spremembe. Če na zemljevid v Zbirki pripelje klik na sličico, tako kot je navada na wikijih, potem dodatna povezava v napisu pod zemljevidom, kakršno smo uporabili v prejšnjem primeru, ni potrebna.

Fotografija

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko slika 1:, Slika 2: itd. V natisnjenih monografijah pa je pogosto na koncu objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi. Wikiji ne številčijo slik samodejno, tako kot znajo številčiti naslove ali alineje. Na vire se sklicujemo pod sliko.

Grafikoni in tabele – njihove vire prav tako kot pri fotografijah navajamo pod njimi. Avtorja fotografije, ki je v prostem dostopu in opremljena z licenco cc, je potrebno navesti.

Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če mislimo, da je fotografija avtorski izdelek, da ima torej vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Fotografije poznanih avtorjev in tistih, ki se pod svoje fotografije podpisujejo, korektno opremimo z imeni. Ime fotografa izpustimo, če se ta podpiše z vzdevkom. Čeprav je licenca cc, s katero so opremljeni intelektualni proizvodi na Wikimedijinih spletiščih, enotna, je praksa navajanja avtorjev, ki jo licenca zahteva, različna: pri tekstih na Wikipediji ali v Wikislovarju avtorstva nikoli nihče ne navaja, tudi kadar je avtor izjemoma en sam in se je podpisal s pravim imenom, pri tekstih na Wikiviru in Wikiknjigah ter fotografijah v Zbirki pa.

V svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last, in tiste posnetke, ki sicer nimajo take oznake, vendar smo prepričani, da z objavo nikomur ne povzročamo škode. Na slovenski Wikipediji smemo objaviti zgolj fotografije, ki smo jih sami posneli (in pri tem pazila, da se ni v objektiv ujelo kakšno tuje avtorsko delo) in tiste ki so izrecno označene kot javna last. Fotografije, ki so jih avtorji dali v javno last in spadajo med freeware (brezplačne stvari), se nahajajo na spletiščih Flickr, Instagram, Panoramio, v Wikimedijini Zbirki (Wikimedia Commons) itd.

Primeri: dLib, osebni fotoalbum, fotografske reprodukcije umetnostnih del, fotografije na Wikimedijinih spletiščih

Risba

Primer risbe Anubisa – opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali, če bi se zdelo potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, bi ga dodali v oglatem oklepaju takoj za naslovom. Sliko je s podatki opremljalo še devet wikipedistov, vendar je avtorstvo prvega, ki jo je postavil, neproblematično.

Primer kliparta – oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.

Glasbeno delo

• Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Naslove glasbene klasike slovenimo, tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva.

Radijska, televizijska oddaja in film

Težava pri radijskih in televizijskih oddajah je, da se podatki o njihovih tvorcih pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal, ali celo manjkajo, drugič pa je teh podatkov toliko, da je težko izbrati najpomembnejše. Znajti se moramo s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov.

Kot tvorca oddaje navedemo urednico, nato navedemo naslov, oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

• Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Pri oddajah, kjer je očitno v ospredju novinar, njegovo besedilo ter uredništvo, zraven pa vemo, da je urednik napisan bolj po službeni dolžnosti, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime.

Citiranje filma:

• Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Pri filmih, ki niso prepoznavno »avtorski«, ime režiserja na prvem mestu mirno izpustimo in ga navedemo v najboljšem primeru med ostalimi sodelavci za naslovom. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Napake pri citiranju

• nepoznavanje temeljnih referenc
• poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

Navajanje na Wikipediji

Nekaj Wikipedijinih specifičnih zahtev:

• da se med viri ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov)
• poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
• sprejema vse obstoječe standarde citiranja, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno

Slovenski napotki za navajanje postavljajo založbo pred kraj.

Žanri

Žanri: vsakdanje sporazumevanje, publicistični, umetnostni, strokovni. Pisci jih ppogosto mešajo.

• Strokovno pisanje je tisto, ki ne dosega visokih kriterijev znanstvenega (take objave niso recenzirane, nimajo UDK-vrstilca, tujejezičnega povzetka, seznama literature in sklicevanja).

Žanri:

• izvirni znanstveni članek – prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
• pregledni znanstveni članek – sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči
• kratki znanstveni prispevki – ločijo jih bibliotekkarji in so nižje točkovani
• strokovni članek – predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo (objavljeni v strokovni ali znanstveni reviji, po zahtevnosti in slogu pa so prilagojeni bralcem teh revij)
• poljudni članki – popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj (časniki in nespecializirane ravije za najširšo publiko)

Specifične prezentacijske oblike in priložnosti: vabljeno predavanje, objavljeni prispevek na konferenci, poglavje v monografiji, geslo v enciklopediji ali slovarju itd.

V humanistiki imajo največji status knjige (monografske publikacije):

• znanstvene
• strokovne
• univerzitetni učbeniki
• drugi šolski učbeniki
• učno gradivo
• priročniki ipd.

Cobiss med monografskimi publikacijami našteva tudi diplome, magisterije in disertacije (gre za znanstvena dela). Disertacije praviloma izidejo še v knjižni obliki (objavljene tudi na spletu).

Za plezanje po akademski lestvici so pomembne samo zanstvene objave (ne pa časopisni članki, predavnja ipd.). Najpreprostejši kazalec znanstvenosti je mesto objave (znanstvene revije).

Akademski pisci mislijo, da spadajo vsa gesla v Wikipediji med strokovne članke. Članki na Wikipediji se razlikujejo že po dolžini (škrbine, standardni članki vredni 4 točk in članki v obsegu nad eno avtrosko polo z 9 točkami, ki jim pripisujemo status preglednih znanstvenih razprav. Zahteva po enciklopedičnosti ne pomeni več zahteve po kratkosti člankov, ampak le zahtevo po konciznem, jedrnatem izražanju.

Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri:

• podatkovna zbirka
• poročilo o dogodku
• povzetek
• članek (nagovor, spremna beseda, jubilejni zapis, komentar, glosa, intervju, dnevniški zapis, (pismo), forumski in novičarski prispevek, blog)
• kritika (polemika, strokovna ocena)
• enciklopedijsko geslo
• esej
• predavanje (prosojnice)
• kritična izdaja (uredništvo, redakcija)
• učbenik
• priročnik
• navodila (tutorial)
• razprava

• pregledna znanstvena razprava
• izvirna znanstvena razprava
• strokovna recenzija

Šolsko pisanje

• referat
• esej
• diplomska naloga (magisterij, doktorat)

Prvi namen je izpolniti študijske obveznosti, za oceno in dosega naziva. Mentor se mora prepričati, da je kandidat preštudiral vso relevantno literaturo, od tod večji poudarek izbiri referenc in njihovega upoštevanja. Pri pisanju kombiniranih (interdisciplinarne) diplomskih nalog vedno znova prihaja do nesporazumov: kateri citatni slog naj upošteva kandidat, kateri del diplome pripada kateri stroki, kdaj in v čigavem seminarju naj bo predstavitev diplome, kakšna bo ocena itd. Potrebno je soglasje mentorjev, ki naj kolikor je mogoče enakomerno razporedita svoj angažma

Navodila glede oblikovanja so namenjena sama sebi oz. vzpostavljanju mentorske ali uredniške avtoritete.

Popravljanje

Urejena besedila so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje. Zato se večino časa ukvarjamo z že napisanimi besedili, ki jih popravljmao, urejamo, preoblikujemo, ocenjujemo, prezentiramo in promoviramo.

Glavnina pisne dejavnosti na Wikipediji je ukvarjanje z že postavljenimi besedili (citiranje, povzemanje, popravljanje, slogovno poenotenje, dopolnjevanje, čiščenje).Študentski projekti na Wikiviru so namenjeni postavljanju besedil.

Popravljanje je zbirni izraz za lektoriranje in korigiranje (strokovni dejavnosti). Popravljanje sicer ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno. Potrebno je odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti. Skozi lekturo so šla besedila običajno pred objavo, pri neposrednem pisanju na splet pa se lektura dogaja sproti. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč.

Najbližji prevod lektoriranja v angleščino je copy editing, kar pa poimenuje dejavnost urednika, ki v besedilo ne namerava več vsebinsko posegati, ampak ga samo pripravlja za objavo (skrb za format, členjenje, oblikovanje naslovov, poenotenje opomb itd.), z besedilom ima tehnične opravke in ga ne pravopisno ureja.

Zgodnje literarne kritike v slovenskem pisanju so se sukale okrog presoje primernosti jezikovnega izraza v leposlovju (literarni programi). Avtorji neredko slovenščine niso obvladali, saj so se šolali v italijanščini ali nemščini ali pa niso bili zadosti opismenjeni (Alojz Gradnik, Lojze Kovačič, Tone Svetina). Avtorji so na lektorje včasih hudi, češ da jim pačijo slog, ga nivelizirajo, ukalupljajo. Nesprejemljivi so takšni protesti strokovnih piscev, saj je cilj njihovih besedil razumljivo in prepričljivo podajanje informacij, osebni slog je v drugem planu.

Korektora ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilo povzročil stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena na objavo. Besedilo mora biti po korektorjevi korekturi čim bolj podobno tistemu, ki ga je dal avtor iz rok. Včasih se lektura in korektura pomešata.

Besedila lektoriramo v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam, avtro ali urednik pa vsak popravek posebej ali vse skupaj naenkrat s klikom sprejmeta ali zavrneta. Korekture besedila uredniki ali pa tiskarne pošiljajo v formatu pdf (ni najbolj primeren, saj je v njem možno samo označiti problematične dele besedila in dodati komentar, popravke, pa morajo v tiskarni prepisati v postavljeno besedilo).

Na Wikiviru korektor primerja fotografijo besedila s tekstom, kakor ga je razpoznal OCR-program, in popraviti napake, ki jih je program zagrešil. Formulacije, ki se ne skladajo z današnjim pravopisom in tiskarske napake program ohranja.

Uredništvo – urednik gre prvi skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme takega, kot mu je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje. Šele potem da besedilo najprej lektorju, nato pa korektorju.

Komunikacija v stroki

E-pošta

Pomemben segment komunikacije med akterji na strokovnem področju, ki je potreben, da do objav sploh pride. Ta komunikacija se dogaja v živo ali pa v pisemski obliki. Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta ali telefonov.

Razvade, ki motijo strokovno komunikacijo po e-pošti:

• neodzivanje na pošto (razen nekaterih izjem)
• na odgovor, ki smo ga sprejeli, se ne zahvalimo (nevljudno)
• pošiljatelju potrdimo prjem pomembne pošte (ker se včasih kakšno sporočilo spregleda)
• priporoččjivo je odgovoriti takoj (hitro pozabimo na ssporočilo, ker se pomakne na zasloni navzdol)
• za strokovno komunikacijo uporabljamo standardno slovenščino in se držimo pravopisa

• v manj formalnih položajih si lahko privoščimo , da v besedilu ostanejo zatipkanine ali da ne uporabljamo velikih začetnic
• uporaba velikih črk je nezaželena

• pri več sporočilih odstranimo citirana besedila prejšnjih sporočil
• preverimo naslovnike in citirano vsebino koresspondence
• več svojih poštnih naslovov je smotrno urediti tako, da se z vseh pošta preusmerja samo na eno mesto
• obsežne priponke raje postavimo na splet (Google Drive) in v pismu navedemo njihov spletni naslov
• datoteke v priponkah naj bodo v poznanih formatih (doc, jpg, pdf, xslx ipd.)
• manj protora zasedemo z golobesedilnim formatom poštnih sporočil in ne html-besedilom
• hranjenje in arhiviranje sporčil je nerodno in nezanesljivo – periodično jih arhivirajmocv golem besedilnem formatu txt, saj z njim pri branju ni težav
• morebitne nejasnosti je treba s sogovorci (z dopisniki) odpraviti; delikatne zadeve razjasnimo na štiri oči; neobveščenost ni opravičilo za neopravljeno nalogo, učitelja ne bombardiramo s sporočili
• strokovnjak, ki v svoji samozadostnosti ne čuti nobene potrebe po komunikaciji s strokovnimi kolegi, spominja na fevdalnega graščaka, ki se s svojega gradu odpravi le, kadar gre v vojsko :)
• pisanje pošte brez velikih začetnic (težave pri kopiranju podatkov iz drugih virov, npr. dLiba in Cobissa
• v vrstico Za (To) vnesemo naslovnikov poštni naslov, v Kp: ('kopija', angl. Cc: 'carbon copy') vse tiste, ki jih v pismu ne nagovarjamo nposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost, v Skp: ('skrita kopija, angl. Bcc: 'blind carbon copy') pa prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov
• prepošiljanje pisem in odgovarjanje vsem naslovnikov, kadar to ni potrebno
• daljša pisma koncipiramo v urejevalniku in jih potem prekopiramo v okno za novo pošto (napake, ki se pojavijo, odpravimo)
• problem naslavljanja (na Wikipediji je zapovedano demokratično tikanje med sodelavci)

Primeri začetkov pisma o strokovnih zadevah:

• forum: Dragi kolegi, Spoštovani kolegi, Ljuba srenja
• starejše od nas nagovorimo: Spoštovani gospod profesor, Spoštovani prof. dr. Bernik, Spoštovani Niko Grafenauer, Cenjeni kolega
• vikanje + priimek ali tikanje + ime
• nevtralna zveza: Spoštovana kolegica, Draga kolegica
• vrstnike v stroki, s katerimi se tikamo nagovarjamo po imenu
• Pozdravljeni!

Primeri zaaključka pisma:

• S spoštovanjem
• Lepo vas pozdravljam, Lepo te pozdravljam, Z lepimi pozdravi
• Z dolžnim spoštovanjem
• Pozdrav, S pozdravi

Podpis:

• z imenom pri tistih, ki jih tikamo in z imenom in priimkom pri tistih, ki jih vikamo
• forum: za dvema črticama -- z imenom in priimkom/imenom/kraticami
• pogovorna stran wikijev: klik na ikono svinčnika

• slika podpisa namesto lastnoročnega podpisa - vgradimo ga v pismo, če smo ga že prej preslikali in spravili kot slikovno datoteko na disk.

• naslov pisma naj bo čim bolj pomenljiv in specifičen, da bo čez leta mogoče pismo najti

• skupinske pisemske komunikacije (npr. Google Groups) ukinjajo potrebo po vsakokratnem izbiranju naslovnikov in lajšajo izmenjjavo dokumentov med člani skupine

• šlampasti neekološki formularji

• naslavljanje dokumentov, ki jih spravljamo na računalnik in pošiljamo v priponkah:

  ime naj bo kratko

  pomenljivo

  enoločino, da se v računalniški mapi uredijo po abecedi

  namesto presledkov naj vsebuje spodnjo črto, brez srešic in brez velikih črk

  variante naj se zaporedno številčijo

  (poprevljalec dokumenta na koncu dopiše svoje začetnice)

  na začetku imena priimek (kadar odpošljemo izpolnjen obrazec ali članek uredniku)

• komunikacija s tujci – obstoj tujejezične fraze preverimo z vpisom (v narekovajih!) v iskalnik

Socilana omrežja

= načini družbene komunikacije, ki jih je prinesla informacijska družba s svojo participativno kulturo (Splet 2.0)

Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah. Kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje. Koncept strok se zaradi vpliva novih oblik komunikacije spreminja.

Facebook je primeren za promocijo akademskih informacij. Nastal je 2004 z namenom povezovanja študentov Na humanističnih področjih ta "ljudska znanost" rada zaide v mitiziranje, konstruiranje razlag. Akademska srenja se premlalo vključuje v javno debato in s tem ogroža svoje verodostojnost in svoj obstoj. Prebudo prevzemajo laiki.

Tvit

= sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač). Nastalo je leta 2006 in je omejeno na 140 znakov ter jo imamo za obliko bloganja, mikrobloganje, «SMS interneta». Večinski promet s tviti obsega retvite (RT@, tj. nekakšno tvitarsko všečkanje) in komentarje. Ima status profitne organizacije in služi s prodajo naslovov interesnih skupnosti oglaševalcem. Razširjen je med elektronsko bolj ozaveščenimi humanisti.

Strokovno zainteresirani pisec se lahko odloči, da bo objavljal samo tvite na strokovno temo in da svojemu tvitu ustrezno ime, npr. @romani, na Twitter prijavi svojo akademsko inštitucijo ali časopis, ki ga ureja. Uporabniki objave na isto temo združijo pod imena, ki se začenjajo z grabljicami, #THATCamp npr. združuje tvite na temo letnih srečanj digitalnih humanistov (The Humanities and Technology Camp). Tviti vsebujejo besedila, povezave, slike, citate drugih tvitov oz. odzive nanje, naslove priporočljivega berila itd., tvitanje služi torej v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav.

Drugo

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn (tam so objavljeni tudi razpisi za akademske službe in projekte). Komentatorske rubrike, ki jih odpirajo časopisi pod članki na spletu, ne spadajo v strokovno pisanje in večinoma tudi v publicistično ne.

Zagovor

Med strokovno pisanje spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev in doktoratov.

Literarna kritika

Lastnosti:

• Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
• Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
• Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
• Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
• Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
• Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
• Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
• Kritika naj tudi zabava.
• Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
• Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Predmet literarne kritike je literarno delo, strokovne pa strokovno ali znanstveno delo. Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne pa znanstvneih. Prve najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah, druge pa v strokovnih revijah. Spletna objava kritike rahlja žanrska pravila.

Enciklopedični članek

Zahtevajo večjo jedrnatost oz. konciznost. Pisanje enciklopedičnih člankov je vzorčna oblika strokovnega pisanja. Enciklopedični članki se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, ki se nanašajo na druga kulturna okolja (lokalne Wikipedije),črtajo se ponavljanja, fraze z nizko informativno vednostjo in retorične figure.

Wikepedijska načela:

• soglasnost, sodelovanje, strpnost
• vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem)

Biografski članek

Literarnovedne narave so gesla o akterjih v literarnem sistemu. Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela včasih težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv (ali pa splošni kulturni pomen ali dejavnost na sosednjem področju).

Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo osebe, ki se pogosto pojavijo v drugih geslih (hiperpovezava) ali pa njihova uvrstitev na različne sezname (prešernoslovci, verzologi, didaktiki ipd.). Povprečen obseg biografskih gesel raste.

Članek o knjigi

Za članke o knjigah pridejo prej na vrsto avtorji, ki so napisali že več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj članek, ki so bili ponatiskovani, prevajani, predmeti kritik, polemik, šolskih obravnav, predelav, prestavitev v druge mediji ipd.

Na Wikipediji teče projekt popisa knjig z naslovom -romani. Podatki o knjigah so formalizirani v infipolju knjiga, glavne zahteve za članke o knjigah pa so razložene v navodilih:

• naslov gesla je tudi naslov knjige, brez podnaslova
• zelo dolge naslove skrajšamo
• kratke naslove, ki so že zasedeni, opremimo z imenom avorja v oklepaju ali letnico oz. naslovom časopisa, če avtor ni poznan
• glava gesla vsebuje samo bistvene podatke: naslov (krepko), avtor, letnica, žanr
• infopolje: avtor, naslov in podnaslov, kraj izdaje, založba, leto, zbirka, številka zvezka v zbirki, obseg v straneh in besedah, številka Cobiss (poimenujemo medsebojna razmerja med osebami, npr.. ljubezenski trikotnik z dvema ženskama in enim moškim)
• povzetek dogajanja kratek in jedrnat (največ 500 besed, kdo so akterji, kje in kdaj se dogaja, zakaj in s kakšnim izidom se junakova akcija konč; če gre za realna dogajališča/osebe/dogodke/pojme jih opremimo s povezavami na ustrezna wikipedijska gesla)
• v infopolju naštejemo morebitne ponatise, prevode, ekranizacije, dramatizacije, uglasbitve in druge predelave
• fotografija naslovnice
• v infopolje navedemo ilustratorja, če ima knjiga posvetilo ipd.
• določimo žanr, temo, ključne besede
• v poglavju o odmevu naštejemo literarne kritike, diplomska dela, literarnozgodovinske oznake, razprave in najbolj jedrnate izjave in iz njih citiramo

Uporabljamo Cobiss, dLib, natisnjene literarne zgodovine, literarnozgodovinske in literarnokritične monografije, zbirke diplomskih nalog itd. Literarne kritike so v veliki meri izpisane v Kazala strokovnih knjig pri projektu Romani (ta je podrejenem imeniku Wikipedije, najdemo jih tako, da naslov romana vtipkamo v Napredni pogled).

Najti je potrebno še druga wikipedijska gesla, ki omenjajo ta roman in omembe povezati z našim člankom (v Napredni pogled vtipkamo naslov romana). Da povežemo članke v različnih jezikih, kliknemo na Uredi povezave pod izbiro V drugih jezikih na dnu stolpca levo in vpisati podatke.

Učbenik

Ideal strokovnega pisanja je znanstveni članek, čeprav večji del strokovne populacije ne objavlja znanstvenih razprav, pač pa druge vrste pisne udeležbe, npr. pisanje učbenikov.

Specifike učbeniškega pisanja:

• dialoškost
• povzemanje in ponavljanje
• poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
• privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
• skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
• povezovanje učbenikov v serije

Pisec učbenika mora izbrati relavantne tekste, ki bodo v času, ki ga dodeljuje učni načrt optimalno funkcionalni (pri čemer pogosto uveljavi osebni interes). Izdajanje učbenikov je zaradi visokih naklad lukrativen (donosen) segment založniške dejavnosti. Dogajajo se površnosti, zto morata šolska in akademska sfera delati za izključitev komercialnih založb in izdaje pripravljati v okviru neprofitnih izdajateljskih projektov.

Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije (po točkovanju za merjenje akademske odličnosti).

Očitki na račun učbenika:

• kaže na svoj izvor v pripravah na predavanja (enourna ali dvourna)
• narobe je, če hoče biti učbenik pomanjšana/poenostavljena oblika zanstvene monografije (ne upošteva specifičnega namembnika)
• zaradi narave učbeniškega pisanja zapomnljivost informacije postane pomembnejša od njene ustreznosti resnici
• prizadevanje za katalogizacijo temeljnih znanj vodi v faktografsko naštevalnost
• ker stremi k enostavnosti, se težko iztrga stereotipom, klišejem
• prevelik delež nereflektiranih šolskih fraz oz. formulaičnega izražanja

Nova pisarija ima status učbenika, kljub temu da ugovarja nekaterim zgornjim značilnostmim, a je hkrati učbeniško nazorna in poučna.

Strokovni blog

Blog (spletnik) je skrajšana obilka besede weblog 'spletni dnevnik'. Programi za bloge so uporabni tudi za oblikovanje osebnega profila oz. za osebno spletno stran ali za spletno stran šolskega predmeta. Za strokovni namen so vabljivi področni blogi, blog na določeno temo ali pa osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga. Blogarska orodja: WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos.

Blogi so zelo prispevali k porastu objavljanja, k majnjšemu število formaliziranih objav in demitizaciji «publiciranega avtorja». Blizu so publicističnim in žurnalističnim žanrom. Podobni so si v ritmu izhajanja, loči jih odstotnost selekcije. Blogarji se, v nasprotju s pici znanstvenih objav, odzivajo instantno, pomembna je ažurnost. Za razliko od zanosti je za bloganje značilna anonimnost objav, avtorjev narcizem, njegovo obsedenost z medijem, postavljanje s slogom. Blogi so primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. Ta je pomemben, ker krepi možnost povratnih informacij in beza znanstvenike iz slonokoščenega stolpa. Ne prinaša pa točk za akedemsko napredovanje in je tako primerljivo s predavanji.

Blogarske objave seizgobija intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa. Blogi delujejo po principu objavi, potem filtriraj (ravno nasprotno kot tiskane revije), selekcijo pa opravijo komentatorji. Pisec sporočila se mora zato potruditi za širšo razumljivost tega. Večja branost mu priskrbi na spletu večjo vidnost (page ranking). Glavni namen blogov je večja povezanost in večja živost zanstvene skupnosti.

Spletni forum

Spletni forum (internet forum) na strokovno ali znanstveno tematiko je pomeben za nastajanje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Objave: strokovna sporočila, vprašanja, odgovori, nasveti, komentarji ipd. Akademske skupnosti z zajamčenim financiranjem nimajo potrebe po forumski komunikaciji (namesto te polžja pošta), za skupnosti, ki se šele uveljavljajo, pa je promocije lastne dejavnossti preko spletnih forumov pomembna.

Je pojav druge polovice 90. let 20. stoletja in nadaljuje tradicijo elektronske oglasne deske (bulletin board system, BBS) ali poštni seznam (electronic mailing list). Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva. Prav arhiviranje spletne forume loči od spletnih klepetalnic (chat room). Zaradi enostavnosti arhiviranja se nekateri forumi oklepajo golobesedilnega formata sporočil. Ponujajo tudi možnost sledenja temi (nitkanje, po ang. threading).

Nekatere skupnosti zahtevajo predhodno prijavo za vpogled v debato, druge registracijo samo od tistih, ki hočejo v debati sodelovati, tretji pa dostopa ne omejujejo (moderator presoja, ali je sporočilo primerno za objavo na forumu). Moderirani forumi so prostro za aktivizem motenih posameznikov. Moderirani so tematsko strožji in bole organizirani. Z moderatorjem forum lahko postane preveč podoben spletnemu časopisu v rokah samovoljnega urednika ali da srenja od njega pričakuje, da bo kot novinar redno skrbel za njeno obveščenost. Vsebino določajo prispevki naročnikov oz. članov foruma in ne moderator.

• Spletni forum Humanist: začel se je leta 1987 v obliki poštnega seznama, vanj je včlanjenih ok. 3000 naročnikov, ureja pa ga Willard McCarty; osredinja se na digitalnohumanistične teme.
• Spletni forum SlovLit: se zgleduje po zgornjem, začel se je 1999, šteje 1650 naročnikov, ureja ga Miran Hladnik; sprav je hotel pokrivati teme študija, raziskav in akademskega poučevanja slovenske književnosti, zdaj pa pokriva tudi literarno zgodovino in jezikoslovje; člani objavijo več kot 800 sporočil na leto: razpise, dogodke, kritike, diskusije itd.

Slog

Spletna družabna omrežja spreminjajo usmerjenost besedila (sporočilo se naloži nad predhodno). Uveljavlaj se tudi zunaj socialnih omrežij, a ne povsod (primer: SlovLit) Zaslon vse pogosteje narekuje obliko besedilu. Stran besedila na papirju je pokončna, na zaslonu pa večinoma ležeča (panoramska). Ožje zrcalo tiskanega besedila je primernejše za gladko branje (levo in desno je prostor za kazala, reklame, komentarje). 120 – 150 znakov, v vrstici ki je priveto na zaslonu, je preveč za gladko branje. Na Wikiviru obliko knjižnega formata dosežemo s uporabo predloge {{proza|besedilo}}. Firefox na koncu ukazne vrstice ponuja ikono Odpri bralni pogled, ki spletne strani z besedilom pretvarja v pokončni format. Za zaslonsko besedilo so značilne menijske izbire in povezave.

Sestavni deli

Kompozicijski elementi strokovnih besedil:

• avtorjevo ime
• naslov
• izvleček
• ključne besede
• povezave
• kazalo
• telo besedila

• uvod
• teorija/metoda
• gradivo
• analiza
• sklep

• literatura
• priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Kratica IMRAD (introduction, methods, rusults and discussion), v slovenščini UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). Doktorske dispozicije imajo nekoliko drugačno kompozicijo: Naslov, Izvleček, Hipoteze (namen), Utemeljitev, Metode, Rezultati, Literatura. Kratki članki nimajo ujno vseh navedenih sestavnih delov. IMRAD je v veljavi za eksperimentalne vede (ne pa za deskriptivna področja - npr. del literarne zgodovine).

Literarnovedna razpravna besedila se ponavadi začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega, kar je že bilo napisano na izbrano temo, potem avtorji določijo gradivo, s katerim se bodo ukvarjali, in se nato lotijo njegovega popisa in analize. V prispevkih gre ponavadi za izbiro drugačnega zornega kota na že poznana dejstva ali s spremembo pomena/vloge/vrednosti dejanja.

Ob avtorjevem imenu se v revijalnih člankih pojavlja ime (akademske) inštitucije, na kateri je zaposlen, in njegov elektronski kontakt v obliki e-naslova, včasih tudi z univerzalno številko raziskovalca (ORCID) ali piščevo osebno stranjo na spletu (ti podatki krepijo bralčevo zaupanje avtroju in z njim omogočajo osebni kontakt). Humanistični članki so za razlikoo od drugih največkrat izdelek zgolj enega avtorja. Krajši strokovni članki v nekaterih revijah imajo avtorjevo ime na dnu, kjer je običajno prostor tudi za morebitno prevajalčevo ime. Imena ali vzdevke avtorjev člankov na Wikipediji razberemo v zgodovini članka ali med statističnimi podatki o članku.

Naslov

Je najbolj radikalni povzetek teksta, vsebina skrčena na nekaj besed. Za razliko od ključnih besed, ki so nanizane druga zraven druge, so besede v naslovu sklenjene v sporočilo. Strokovno pisanje si ne more privoščiti poljubnih naslovov, prav tako pa si ne sme prizadevati, da bi že naslov povedal pol tistega, kar je namen besedila.

Napotki za oblikovanje naslova:

• izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
• je pravopisno brezhiben
• ne vsebuje krajšav
• ni v obliki stavka ali vprašanja
• stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
• ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
• ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
• če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
• podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

K naslovu spada UD-klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji.

Naslove prevajamo v angleščino, ki se ravnajo po angleškem pravopisu in tipografskih navadah. Polnopomenske besede so lahko vse z veliko začetnico ali pa ne. Težave povzroča drugačna raba ločil, zlasti dolžina in stičnost pomišljajev, narekovaji, vejice (v pomoč enciklopedijski članki o pravilnem zapisu, npr. dash, quotation mark).

Izvleček

Je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo. Revije, zlasti tiste, ki niso v prostem dostopu, bralcem ponudijo izvlečke na spletnih straneh. Danes se praksa pisanja povzetkov opušča.

Sestavni deli izvlečka:

• predmet raziskave
• metode
• rezultati
• sklep oz. implikacije

Obsegati mora največ 10 vrstic (100 – 500 besed), ni členjen na odstavke, ne vsebuje kratkih sklicev in opomb. Natisnjeni so z manjšimi črkami in manjšim vrstičnim razmikom, nekatere revije jih stavijo ležeče ali z umikom na desno. V jezikih, ki jim gre za globalno promocijo, lokalni varianti sledi prevod izvlečka v angleščino. Organizatorji konferenc pred pripravo zbornika z referati tiskajo brošuro z izvlečki ali sploh samo brošuro z izvlečki.

Ključne besede

Z njimi poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Izrazi morajo biti frekventni in imeti morajo terminološko težo. Večinoma gre za utrjene termina (novi metodološki pristopi si lahko «privoščijo» kak neologizem). Utrjenost terminov preverimo v enciklopedijskih leksikonih, v Novi besedi ali v Gigafidi in v stvarnih kazalih strokovnih knjig. Tudi guglanje variant terminološkega iraza (v narekovajih!) pomaga pri izbiri. Besede iz naslova pogosto ponovimo tudi med ključnimi besedami, zlasti takrat, kadar so v naslov vključene v sklonski obliki, ki bi bila pri iskanju lahko moteča.

Kazalo vsebine

Kazalo oblikuje program za pisanje sam, če le ustrezno označimo naslove in podnaslove poglavij. Nekateri programi sami spremenijo verzalke v naslovu v male črke. V wikijih se kazalo na vrhu besedila pojavi samodejno, takoj ko to doseže 4 poglavja. Skrijemo ga lahko s klikon na [Skrij], če pa ga sploh nočemo, potem v glavo besedila zapišemo __NOTOC__. Kadar želimo kazalo pri zgolj dveh poglavjih ali na drugem mestu, kot je privzeto, tam zapišemo __TOC__ (table of contents).

Navodila za oblikovanje kazala:

• naslovi in podnaslovi naj bodo kratki
• ori standardiziranih žanrih, kot so npr. bibliografska gesla, naj se ravnajo po vzorcu
• kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja; poglavje iz ene same povedi ali alineje ni smiselno
• dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja

Kazalo, ki se razteza čez več strani je nepregledno – upoštevamo samo poglavja prvih treh nivojev, poglavja iz nižjih nivojev izpustimo ali jih naštejemo v isti vrstici za dvopičjem pri nadrejenem poglavju.

Povezave

Povezave v veliki meri nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah, iz samih povezav je sestavljeno kazalo vsebine in brez njih ne gre niti v seznamu literature. Povezave vnašamo v besedilo v vsakem formatu besedila in v vsakem urejevalniku (Word, PowerPoint, Libre Office, dinamične spletne strani, Wikipedijin VisualEditor ipd). Z levo miškino tipko označimo del besedila, za katerega želimo, da postane klikljiv, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in iz menija, ki se pojavi, izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik, prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani v okence, ki se nam je odprlo na zaslonu.

V wikijih dvojni oglati oklepaji oklepajo besede, pod katerimi je na wikijih že samostojen članek oz. bo nekoč v prihodnosti. Enojni oglati oklepaji so za povezovanje na spletne lokacije zunaj wikijev.

Dogovori in priporočila za učinkovito in poenoteno uporabo povezav: gole zunanje povezave (povezave v oglatih oklepajih) niso zaželene, znotraj oklepaja naj bo tudi kakšna beseda, da povezave ne spadajo v naslove poglavij in da apostrofe za ležeči tisk uporabimo neposredno ob naslovu monografije in ne skupaj s povezavo.

Povezave so oblika sklicevanja. Wikimedijina spletišča ponujajo zelo uporabno možnost ogleda, kateri članki se povezujejo z izbranim. Ko v stolpcu levo od članka kliknemo na vrstico Kaj se povezuje sem, se odpre seznam člankov, ki se s povezavami sklicujejo na tistega, iz katerega poizvedujemo.

Napake

Poglavitne hibe humanističnega pisanja:

• gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
• nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
• pomanjkanje konteksta
• slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
• slogovna puščobnost
• pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
• nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
• skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
• mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost

Gostobesednost

Besedila imajo dele, ki ne prispevajo najbolj k tistemu, kar želimo sporočiti, so pa sporočilni v kašnem drugem smislu (situacija, v katere je besedilo nastalo, način avtorjevega razmišljanja in izražanja ipd.). Težimo k jedrnatosti strokovnih besedil. Variirani osebek lahko brez škode izpustimo, kadar je predmet samo eden, kakor j eto običajno v jubilejnih zapisih, biografskih geslih, pogrebnih nagovorih ipd.

Nerazumljivost

Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka. Sporočilno nejasna besedila zavajajo. Nerazumljivost je pogosto naravnost hotena. Zapletena sintaksa, intenzivna raba terminologije ozkega raziskovalnega področja, iskani izraz in sporočilna dvoumnost so za marsikoga odlika, zaradi katere rad strokovno komunicira. Vse bolj sodobna pa postaja zahteva po prezentaciji zanstvenega dela, ki bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke. Dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj.

Pomanjkanje konteksta

Strokovni pisec neredko ugotovi, da besedilu manjka teza, saj v nejm ni ugotovil nič novega. Napako je mogoče popraviti z naknadno umestitvijo obdelanega gradiva v kontekst drugih avtorjevih del, literarne produkcije istega časa v slovenščini ali širše, predhodnih in poznejših del istega žanra ipd.

Strkovni poznavalec je tisti, ki ve, kako priti do informacij in jih zna postaviti v kontekst.

Pogosta napaka v humanistiki je nasilno posploševanje.

V testih se pogosto brez pojasnila uporabljata besedi že in šele. Z njima v besedilo pogosto vnašamo tudi svojo presojo, kar ni najboljša legitimacija za strokovno nevtralnost sporočila. Znak piščevega vrednotenja stvari so tudi besede celo, kar in samo.

Manierizem

Besedilo naj bo sklenjeno in stavki lepo povezani. Taka povezanost ni nujna pri vseh tekstih (seznami, naštevalni opisi).

Izrecno sklicevanje na uglednost reference je strokovno nesprejemljiiva oblika argumentiranja (npr. Eden najuglednejših zgodovinarjev Jože Pogačnik je prispeval.). Humanisti lektorju pogoste ne dovolijo popravljanja njihovih slogov, saj se sklicujejo na pravico do osebnega sloga in na nedotakljivost avtorskega besedila.

Retorično zainteresiran strokovni pisec bo bralčevo pozornost skušal pritegniti s ponavljanjem. To nima mesta v sstrokovnem pisaju. Raba arhaizmov in papirnatih izrazov pri piscih je pogosta in v veliki meri nezavedna (npr. izraz list za časnik ali glasilo). Pogoste so pretirane rabe sintaktičnih vzorcev (ne samo, ampak tudi, tudi, to je, ki, hkrati, obenem ipd.). Odpravimo jih s ponovnim kritičnem branjem po nekaj dneh uležavanja, ali pa to naredi lektor, ki si upa posegati v slog avtorja.

Slogovna upornost

Do pretiranega ponavljanja posameznih izrazov prihaja pri povzemanju strokovnih del (avtor ugotavlja, poudarja, povzema, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja). Pomaga variiranje naštetih izrazov, še bolj pa sprememba stavčne skladnje, tako da na koncu stavka naredimo kratki sklic.

Ponavljajoče se sintaktične tvorbe so neredko znak malomarnosti. Ob ponovnem branju bi jih pisec moral zaznati in odpraviti. Nekaterih individualnih izraznih potez pa se pisci ne zavedajo in potrebujejo drugega bralca, da jih opazi. V pisni izraz rade zaidejo razvade ustnega izražanja (mašila).

Moteče razširjena uporaba besed predstavljati, predstavnik in prisoten.

Pristranskost

Izvira lahko iz piščeve zaljubljenosti v temo. Ponavadi je ta vidna iz avtorjevega nagovarjanja avtorjev po osebnem imenu. Pristranskost v literarni vedi je lahko tudi ideološke narave. socialni aktivizem pisci umestijo v opombe ali sklepne stavke razprave, izrazijo pa ga z ekspresivnimi, ironičnimi ali drugače zaznamovanimi besedami, ki ne spadajo v besedilo. Ideološko zainteresirani deli strokovnih besedil so prepoznavni po intenzivni rabi narekovajev.

Ideologija zamaže strokovna besedila in jih zlorabi. Strokovnim besedilom bralec bolj zaupa kot publicističnim, zato so privlačna za ideološko obsedene pisce.

Terminologizacija

Imena so arbitrarna; ne morejo biti vnaprej prava ali napačna. Terminološke diskusije (glavna oseba ali junak99, literatura ali književnost ipd.) so lahko alibi za to, da se s pojavom samim ni treba ukvarjati. Moti pa tudi piščeva ignoranca terminologije, ker pri bralcu lahko zbudi nezaupanje v njegovo kompetenco. Potreno je, da poenoti rabo izrazov

Spol in število

Feminizem je prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika (vzporedna uporaba moške in ženske oblike, kar je neekonomično, nenaravno, pismouško nasilno). To naj bi pripeljalo do tega, da bo tudi ženska oblika dojeta kot gramatično nevtralna. Spolnemu opredeljevanju se včasih uspe izogniti z izbiro množine, ali s pretvorbo v sedanjik.

Odločitev o tem, v kateri osebi bo naša razprava, v prvi osebi ednine ali v prvi oseebi množine, ni vedno lahka. Kadar poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih, se zdi najpravičnejša uporaba prve osebe ednine, ki pa zna pri bralcu vzbuditi občutek, da se hvalimo in si pripisujemo vse zasluge, in tako postati moteča. Komplicirana zna postati tudi uporaba dvojine, kadar nastopi potreba, da se loči avtorstvo ene izjave od avtorstva druge izjave. Tandemski izdelek, v katerem se standardno piše Raziskovala sva ... ali Ukvarjali sva se z ..., je na takih mestih primoran preiti v tretjo osebo ednine: Avtorica 1 je prišla do spoznanja, da, avtorica 2 pa je povzela, da.

Prva oseba je na voljo zaradi potrebe po ohranjanju občutka nevtralnosti. Lahko jo uporabi pisec, ki je sam avtor razprave. Imenujemo ga zanstveni plural, ki deluje potujevalno in objektivizirajoče. Tretja oseba ednine vskoči, kadar ne pride v poštev nobena od predhodnih možnosti.

Mentalno brambovstvo in servilnost

Razmerje med domačim in tujim na več nivojih strokovnega pisanja in je nazorskega značaja. Nobena od obeh skrajnih drž ni produktivna. Zavzetost za lokalno je v strokah, kot je slovenistika, samoumevno. Servilnost do vsega, kar prihaja od zunaj (zahoda), je druga skrajnost slovenske literarne vede.

Govorna prezentacija

Govorne predstavitve za bolj ali manj zaključeno publiko nimajo vedno statusa objave (razen če so posneti in shranjeni v Cobiss ali kako drugo javno dostopno bibliografijo). sem spadajo tudi diskusijski prispevki, komentarji, replike. Podlaga za pisanje je pogosto predhodna objava. Nekateri predavltelji si olajšajo delo tako, da napisano predavanje preberejo. Pisna besedila pa niso najbolj primerna za zvesto govorno reprodukcijo. Stavki so pri predavanju krajši kot v zapisanem besedilu, manj je zapletene sintakse, več ponavljanja, predavatelj si dovoli ekskurze, komentarje in namige na aktualne družbene teme, na odzivanje publike v predavalnici, česar tekst ne vsebuje. Zverzirani predavatelj si ne sme privoščiti, da bi se publika dolgočasila, zato ga začini s kakšno šalo, refleksijo aktualnega dogodka ipd. Govorna izvedba je tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorcev.

Problem je, kadar načini govorne prezentacije postaneje same sebi namen, vsebina sporočila pa je drugotnega pomena. Govorec je pri predstavitvi uspešen, kadar natančno ve, kaj želi sporočiti in kadar je svojemu predmetu predan. Na predavanje se mora seveda pripraviti. Pisna predloga pride prav, saj upošteva predvideno dolžino predavanja.

Prosojnice

So koristne za poslušalca kot tudi za predavatelja. Slednjemu pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, pomagajo mu retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, ob izvedbi pa ga disciplinirajo, da ne zaide v stranske teme in da v predvidenem času pripelje predavanje do konca

Prezentacijski programi imajo tudi svojee slabe strani. Sprožijo, da predavanje postane samo prebiranje alinej s prosojnic, poslušalca pa zavedejo, da je svet organiziran kot alineje na prosojnicah. Poslušalci tako sledijo le tekstu na prosojnicah in si ne zapisujejo predavanja, kar pripomore k pomnjenju.

Vsebina prosojnic naj bo kratka; vsebujejo naj naslove in podnaslove, slike in grafikone, mogoče še krajše definicije in citate, ne pa daljših kosov besedila. Ni dobro pretiravati z vabljivimi večpredstavnostnimi možnostmi. Posamezna alineja naj ne obsega več kot eno vrsto, v nasprotnem primeru ji raje dajmo formo odstavka.

Tudi pri oblikovanju prosojnic je treba imeti mero: ne preveč teksta na stran, ne preveč barv, spakljivega ozadja, eksotičnih fontov, preveč slikovitih prehodov med diapozitivi, zabavnih sličic brez informativne vrednosti, emotikonov in plešočega besedila.

Vizualizacija

Pri prosijnicah (vizualizacija strokovnih informacij) si privoščimo intenzivnejše oblikovanje (slike, brave igrafikoni itd.) Besedilo na spletu je slikovitejše od tiskanega (denarni vidik). Alternativne prezentacijske oblike strokovnih informacij (spremenjen značaj podatkov v humanistiki, pedagoški, popularizacijski interes)

Fotografije

• civilizacijski zasuk v slikovno razmišljanje
• za razmah forografije je zaslužna digitalizacija
• za lase privlečene trditve, da fotografija ni primerno znanstveno orodje, češ da prava znanost zahteva neposredni kontakt raziskovalca s predmetom
• avtorstvo fotografij še vedno strogo individualno - avtor fotografije (in s tem lastnik avtorskih pravic) je tisti, ki pritisne na sprožilec
• licenca cc ohranja kategorijo individualnega avtorstva z atributom by (priznavanje avtorstva)
• avtor se pod fotografijo noče vedno podpisati ali pa se podpiše z vzdevkom; ime fotografa, kadar se ta podpiše z vzdevkom, lahko opustimo

• obrtniški posnetek je posnetek naslovnice ali strani v knjigi, informacijske table, slike, kipa, arhitekturnih objektov ipd. Pri teh navajamo avtorje fotografiranih stvaritev
• navajnaje: Foto Srečko Meglič

Pojavljanje in citiranje fotografij:

• ni objavljena samostojno, pač pa v kombinaciji z besedilom ali v družbi drugih slik
• fotograf je en sam
• fotograf je pravilom podpisan pod sliko za naslovom

• fotografiji najbolj naklonjena publicistika – žanr reporatže (fotoreportaža; besedilo < fotografije)
• fotografija v leposlovju – večji delež fotografij v žanrih, ki se spogledujejo z dokumentarno literaturo, npr. spomini, pričevanja, biografije, lokalnozgodovinski roman
• strip s fotografijami se imenuje fotoroman (angl. fotonovela)
• strokovni žanri – navodila za uporabo, slikovni slovarji, enciklopedije
• literarnoteoretične knjige so brez fotografij; majhen delež v literarnozgodovinskih monografijah, učbenikih in leksikografskih delih (portreti avtorjev, naslovnice časopisov in knjig, vzorci rokopisa in razglednice krajev, kjer so se književniki rodili in ustvarjali)
• Album slovenskih književnikov izrecno namenjen fotografijam
• priprava fotografij za tisk zamudna in draga, zato se jih je strokovna periodika redko privoščila
• fotografije v literarni vedi: avtorji, literarni zgodovinarji, kritiki, uredniki itd.
• skrb za pomanjkanje prostora nadomesti skrb zaradi neselektivnosti razpoložljivega slikovnega gradiva

• zanesljivo mesto za hranjenje posameznikovih fotografij: Picassa Web Albums, Yahoojev Flickr, Facebookov Instagram, Googlov Panoramio, Microsoftov OneDrive, slovesnki Shrani.si
• Fotografije v Googlovem iskalniku fotografij in tiste na Geopediji nimajo licence proste dostopnosti (uporaba le v zasebne namene)
• prosti dostop imejo fotografije na dLibu
• najuporabnejše fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons). Iz nje zajemajo vsa druga Wikimedijina spletišča. Opremljene so z licenco cc. ko naložimo fotografijo v Zbirko, ji določimo povedno ime, opis, jo kategoriziramo ter vključimo v geslo na Wikipediji.

Licenciranje fotografij

Pravna regulativa ne dovoljuje objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustraciij, razen v primerih, ko je od smrti ilustratorja, kiparja lai slikarja minilo že 70 let. Enako velja za objave fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih naagrobnikov in celo za kipe na javnih emstih Izjama so posnetki knjižnih ovitkov, ki naj bi bili v omejeni ločljivosti.

• jugoslovanski zakon o avtorskih pravicah iz 1978 (avtorke pravice potekle po 25 letih), 1995 se varstvo «raztegne» na 70 let.

• fotografije umetnostnih izdelkov so za fotografijo problematične, zato jih nalagamo na alternativna mesta in na Wikipediji naredimo zgolj povezavo nanje (npr. Geopedija).

Fotografije kulturne dediščine

• Zakon o varstvu kulturne dediščine v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika
• načelo poštene rabe (fair use) dovoljuje fotografsko reprodukcijo v omejeni ločljivosti
• Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah - za nemene citiranja oz. ponazoritve se lahko uporabljajo posamezne fotografije brez izrecnega dovoljenja avtorja oz. nosilca avtorskih pravic, vendar z omejitvami (v članku, v primeru, da prosta alternativa ne obstaja, niti je ni možno ustvariti, na Wikipediji v slovenščini).

Nalaganje na wikije

V Zbirki izpolnimo obrazec. Sliko opremimo s ključnimi besedami oz. kategorijami in jo dobro opišemo. slabo dokumentirane slike administratorji označijo s predlogo {{ovl}} (opis, viri, licenca).

Infografika

=oblika vizualizacije podatkov. Velike količine podatkov prikaže na preprost in pregleden način. statistične podatke zajema iz podatkovnih zbirk (empirične liaterarne vede).

Tabele

Tabelo lahko oblikujemo že v navadnem besedilnem urejevalniku, ali pa s posebno vrsto računalniškega programiranja (razpredelnice, v MS-Pisarni Spreadsheet).

Naslov tabele spada po tabelo, na prosojnicah pa ga postavimo na vrh. Besedilo v okencih naj ne bo obojestransko poravnano. Naslovna okenca na vodoravni ali navpični osi naj se po možnosti začenjajo z veliko začetnico.

Grafikoni

Za razumevanje grafikonov je potrebna legenda, kjer je razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik.

• grafikon (chart): histogram, črtni, stolpični, tortni, graf raztrosa (korelacijski diagram ali raztreseni oz. razsevni grafikon, scatter-plot), statistična distribucija
• diagram (graph): časovni ali kronološki (časovne vrste), drevesni (hierarhični diagram ali dendrogram; generira ga klastrska analiza ali grupiranje (Cluster analysis), tudi gručenje), omrežni, organizacijski, diagram poteka (flowchart), genealoški, Vennov
• kartogram, shema piktogram

Programi za oblikovanje grafičnih prezentacij nam ponujajo, da naslov grafikona oz. napis vnesemo kar v grafikon sam. Za objavo grafikona v članku bomo namesto tega naslov raje postavili nad njim oz. pod njim.

Za spletne objave bomo graf, ki smo ga narisali v Excelu ali kakem podobnem programu, vgradili v članek kot sliko ali pa ga bomo spravili posebej in napravili nanj povezavo. Nekatere grafe zna narisati tudi Wikipedija.

Zemljevidi

• Marja Borštnik je objavila Načrt Poljan v drugi polovici XIX. stol. v prvi knjigi Tavčarjevega Zbranega dela.
• Pozneje so se zemljevidi za namene literarne vede risali sporadično, npr. za monografiji Slovenska kmečka povest (1990) in Slovenski zgodovinski roman (2009).
• Večjo in sistematično rabo doživlja zemljevid od vznika interaktivnih kart na spletu dalje. Gre za literarne sloje na javnem spletišču Geopedija.

Besedni oblak

Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo. Voyant tools pa poleg oblaka omogoča še dodatne vrste analiz besedila.

Iskanje

Razvoj iskalnikov je tesno povezan s porastom števila informacij. Včasih so iskali po skrbno podatkovnih zbirkah, po bibliografijah, kakršne so MLA, Cobiss ipd., danespa iskalniki indeksirajo in obvladujejo domalea celotni virtualni univerzum, ne glede na to, v kakšnem formatu so shranjene informacije.

Za red pri popisu avtorjev skrbi Cobiss s kodo (številska identifikacija) vsakega avtorja. Na Slovenskem ima tudi vsak raziskovalec svojo številko.

V mednarodnih okvirih avtorje razločuje prostodostopni sistem ORCID (Open Researchers and Contributor ID), ki deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo, kjer si zainteresirani posamezniki z registarcijo zastonj pridobijo alfanumerično kodo in ročno izločijo izmed objav, ki se pokažejo pod njegovim imenom, tiste, ki mu ne pripadajo. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije in znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje. 16-mestna koda ORCID je povezano s Thomson-Reutersovo kodo raziskovalcev (researcherID). ORCID je ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen (International Standard Name Identifier), nekakšen «avtorski DOI».

Identifikacija:

• knjižnih objav – št. ISBN – podeli jo osrednja nacionalna bibliografska inštitucija (skupaj z drugimi podatki, potrebnimi za bibliografsko identifikacijo in registracijo publikacije, potem ko ji založba ali avtor (če je samozaložnik) pošlje svoje delo

• 10-mestnim ISBN oznakam pred letom 2007 je potrebno dodati predpono 978, da ustrezajo današnjemu 13-mestnemu standardu
• nadaljne cifre pomenijo državo oz.jezik (za slo knjige 961)
• založbo
• tri cifre označujejo knjigo znotraj založbe
• zadnja je kontrolna cifra (v obliki črtne kode EAN – mednarodna številka artikla – odtisnjen na hrbtni strani platnic

• periodike – ISSN

• 8-mesta
• elektronska varianta revije ima lahko samostojno ISS-številko

• spletnih objav – DOI
• oprema bibliografskih navedb (citiranje) v Wikipediji z ISBN-ji je nepotrebna, za slo knjige je veliko uporabnejša oprema s številko COBISS ID
• ISB ali ISS urejevalniki naredijo klikljivo (samodejno), klik nanjo pa pripelje do njenega zapisa, v kateri od knjižnic
• številka učinkovita tudi v ukaznem polju iskalnikov (če zraven napišemo še Izum ali Cobiss, nas pripelje neposredno na katalogni listek v Cobissu)
• Wikimedijina spletišča uporabljajo identifikacijske številke, ki služijo iskanju in mednarodni primerljivosti enciklopedičnih tem; člankom dodajajo predlogo Normativna kontrola – gesla povezuje s knjižničnimi in kataloškimi sistemi, kot so CONOR, VIAF, ORCID, OVL

UDK

=univerzalna decimalna klasifikacija; v nasprotju z zgornjimi številkami poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oz. na eno od področij človeške dejavnosti

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
1 Filozofija. Psihologija
2 Teologija. Verstva
3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5 Matematika. Naravoslovje
6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8 Jezik. Književnost
9 Geografija. Biografija. Zgodovina

• UDK ni povsod v uporabi (Slovenija ena izmed 30 držav)
• Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS – 7 področij, členjenih na 1260 podpodročij; literarne vede pod šifro 6.07
• Slovenski statistični urad – sistem KLAUSIUS (uporablja ga za izobraževanje in usposabljanje); humanistične discipline pod kodo 22 (primer: slovenski jezik s književnostjo 2231)
• Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti – postavlja med 5 področji humanistične vede na prvo mesto, sledijo družboslovje, naravoslovno-matematične vede ...
• klasifikacija FOS 2007 (Field of Science) ali frascatijska lestvica – preglednejša; jeziki in književnost znotraj humanistike pod šifro 6.2 (a nepoznana klasifikacija)
• enciklopedične klasifikacije – znanosti delijo na družbene vede in naravoslovje; še drugačne delitve (potrebna je ustanovitev posebnega segmenta interdisciplinarnih raziskav)
• ameriška vs. evropska klasifikacija – v Evropi medicina in agrarne vede, v ZDA pa taisti področji znanosti o življenju (life sciencies)
• angleško govoreči svet "trde vede" propagirajo kot STEM (science, technology, engineering, mathematics) oz. MINT (mathematics, information sciences, natural sciences, and technology); v kratici manjka H za humanistiko.

UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel, ki se ga da najti pri knjižničarju, in tu po abecedi poiščemo želeno, npr. roman pod črko R (UDK 82–3), kolportažno in poljudno literaturo pod Literatura, kolportažna, poljudna (UDK 82.087.6). Če smo raje samostojni, pogledamo v Spletni splošni slovenski geslovnik.

• ukazno iskanje v Cobissu – z natančno številko bi morali najti vse publikacije z določenega področja, a bibliotekarji knjig niso natančno vpisovali v Cbiss
• z UDK so opremljeni članki v Slavistični reviji
• UDK uporabljajo le izurjeni bibliografi, ki z vrstilci opremljajo vpise bibliografskih enot v Cobiss
• laičnemu uporabniku je bližje iskanje s ključnimi besedami

DOI

=(Digital Object Identifier' 'digitalni identifikator objekta') standard za označevanje spletnih objav (lažji in trajnejši dostop do znanstvenih podatkov – večja vidljivost)

URL-ji dokumentov se pogosto spreminjajo, registarcijska koda DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta, ki mu ob spremembi lokacije samodejno zamenja URL med metapodatki. Kdor pridobi kodo DOI lahko zastonj poizve, na kateri dokument se nanaša, pridobitev kode pa ni zastonj, saj jih lahko izdajajo samo pooblaščene organizacije (registracijske agencije), ki so za to plačale članarino in za svoj servis tudi zaračunavajo. Teh agencij je 9, za humanistiko sta primerni mEDRA in CrossRef. Poraja se vprašanje o smiselnosti kode DOI, glede na narščajočo zmogljivost, prijaznost in zastonjskost spletnih iskalnikov.

Kodo vnesemo v iskalnik na spletni strani organizacije in pokažejo se nam bibliografski podatki za publikacijo.

COBISS ID

Najbolj uporabna na SLovenskem; z njo e opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN. Citatni slogi ne predvidevajo navajanja teh številk (z izjemo DOI); wikiji pa cenijo številko COBISS, saj klik nanjo privede neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji.

Enostavno iskanje po Conissu ne bo izpisalo na zaslon vseh člankov v zborniku. Za to moramo uporabiti ukazno iskanje, če uporabimo ustrezno predpono.

Cobissova začetna stran ponuja tudi klasificirane osebne bibliografije raziskovalcev, bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev na Web of Science in na Scopusu itd. Za literarnega zgodovinarja sta zanimiva seznam najbolj branih knjig (po letih in po mesecih) in baza s podatkov z naslovom Knjižnično nadomestilo z letno statistiko izposoje po knjigah okrog 17.000 aktualnih slovenskih avtorjev. NUK organizira zastonj tečaje iz iskanja, indeksov, e-knjig itd.

Podatki in podatkovne zbirke

Namesto izraza podatek (data) se nekateri zavzemajo za izraz zajemek (capta), ki naj bi natančneje izražal produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje. Podatek s svojo etimologijo govori, da gre za nekaj danega, metem ko izraz zajemek asociira na to, da gre za nekaj, kar je bilo vzeto oz. zajeto. Izraz zajemek predpostavlja, da znanstvene discipline ne raziskujejo pojavov, ki bi obstajali an sich, ampak take pojave same ustvarjajo. Zajemki so podatki v konteksu znanstvenega raziskovanja.

Informacije so dveh vrst:

• dokumenti – dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo; v literarni vedi je dokumeent drugo ime za besedilo; enačimo ga z datoteko, ki ima besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format
• podatki – osnovni elementi informacije, pridobljeni z meritvami in prikazani v formatiranih zaapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov
• v praksi se obe informaciji združujeta – v dLib-u se iskalec najprej sreča z vrsto bibliografskih zapisov, ki ustrezajo njegovi poizvedbi, s klikom na izbrani podatek pa prikliče na zaslon celotni dokument (FF celotne diplomske naloge, magisterije in doktorate nalaga na Arnesov strežnik, njihov seznam pa pod naslovom Diplomske naloge na Wikiverzi)

Običajno je težko priti do podatkov, poiščemo jih na mestih, kjer so bili dostopni za javno uporabo: besede v slovarjih ali katoložnih zbirkah, publikacije v objavljenih bibliografijah ali listkovnih katalogih knjižnic, avtorje in druga dejstva v leksikonih (natisnjenih/na spletu). Specialni podatki so bili v lasti in hrambi strokovnih kolegov in je bilo treba zanje prositi osebno, če avtorji niso poskrbeli za knjižno objavo, kot npr. Gregor Kocijan v bibliografijah slovenske kratke proze. Neredko je raziskovalec čepel nad svojimi podatki in jih ljubosumno čuval pred strokovnimi kolegi v strahu, da jih bodo uporabili pred njim. Ali, z ironičnimi besedami nekega humanista, večina raziskovalcev bi raje delila z drugimi svojo zobno krtačko kot svoje podatke:).

Število podatkovnih zbirk narašča – primer: Razvezani jezik: Prosti sovar žive slovenščine; za slo literarno vedo pridejo v poštev slovarji (SSKJ, Besede slovenskega jezika in drugi slovarji na spletišču Fran, besedilna korpusa Nova beseda in Gigafida, bibliografije (slovenski vzajemni katalog Cobiss) in leksikonske informacije biografskega značaja (Wikipedija, Slovenska biografija, Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL))

Popisi knjig Tarasa Kermaunerja (posebno mesto med avtorskimi bibliografijami) so objavljeni na zavihkih ali na koncu njegovih knjig na spletu; velika količina kliče po popisu vsebine oz. izdelavi stvarnih kazal (Stvarna kazala o slovenski dramatiki), česar so se lotili študentje na ljubljanski slovenistiki (izdelana vsebinska kazala nekaterih drugih literarnozgodovinskih monografij v okviru Wikiprojekti Romani za zgled)

Zbirka Slovenska kmečka povest (izhodišče za monografijo o slovenski kmečki povesti), podobno je bila zastavljena monografija o slovenskem zgodovinskem romanu, Seznam digitaliziranega leposlovja (od 2010) s povezavami na polna besedila; večinoma gre za besedila pri projektu Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru (2007 –), ki se je ukvarjal s korigiranjem strojno prebranih besedil u dLiba, portala Internet Archive idr. spletnih lokacij in ga je financiralo Ministrstvo za kulturo, vključeni pa so vanj tudi teksti iz drugih zbirk spletno dostopnega leposlovja: eZISS, AHLib oz. Digitalna knjižnica IMP, Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, Beseda, Nova beseda itd. Zbirke so se s strežnika FF, kjer je njihovo urejanje postalo nerodno, s pomočjo Mihaela Simoniča preselile na Arnesov strežnik (Slovensko leposlovje na spletu).

V sredini 90. let je bila postavljena in pospletena zbirka Diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF od leta 1950 na ljubljanski slovenistiki (2000 vpisov); iz repertoarja vseh čitalniških uprizoritev je npr. disertacija Urške Perenič.

Stare bibliografije imamo za zdaj zgolj v obliki digitalnih posnetkov, po katerih ni vedno mogoče iskati: Franc Simonič, Slovenska bibliografija (1550–1900), Janko Šlebinger, Slovenska bibliografija za l. 1907–1912 in Niko Kuret, Slovenska knjiga: Seznam po stanju v prodaji dne 30. junija 1939 – več kot nadomestil jih je dLib. Redka spletišča dovoljujejo uporabnikovo poseganje in dopolnjevanje, npr. Razvezani jezik ali Diplomske naloge iz slovenske književnosti.

Iskanje po dLibu

dLib je zbirka besedil (knjig, revij, časnikov, zbornikov, plakatov, rokopisov), slik in večpredstavnostnega gradiva.

Nekaj navodil:

• kadar nimamo sreče po metapodatkih (tj. avtor ali naslov dela; metapodatki ponavadi obstajajo le za večje skenirane enote – za knjige, posamezne številke revije, ne pa za posamezne članke zntraj revije), pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
• kadar je zadetkov preveč, vtipkamo dodatne izraze, za katere vemo, da jih tekst vsebuje ali pa
• postavimo niz besed, za ketere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
• strojno branje pri težje berljivih predlogah včasih odpove in zato iskalnik niza ne bo našel – poskusimo še s kakšnim drugim nizom
• preštevilne zadetke zredčimo z omejevanjem virov v levem sttolpcu

Seznami

Namesto odstavkov jih uporabimo takrat, kadar želimo našteti serijo elementov na čim razočnejši način. Lepi seznami skupaj z napovednim stavkom tvorijo eno samo poved in njegove alineje niso daljše od ene vrstice. Ločilo na koncu alineje lahko mirno umanjka.

Dolge alineje stavimo v dveh ali več stolpcih (npr. opombe na dnu wikipedijskih gesel). Osnovni obliki sta neoštevilčeni seznam (na začetku vsake alineje je sredinska pika, vezaja ali kakšno drugo grafično znamenje) in oštevilčeni seznam.

• html-koda: <ul> za neoštevilčeni seznam in <ol> za oštevilčenega, alineje pa uvja <li>
• wikiji: alinejo uvaja * (izriše modro piko) ali # (grabljice – izpišejo številko)

Tudi kazala (vsebine, slik, oseb, naslovovpojmov) so seznami, literatura na dnu članka je navedena v obliki seznama, zadetki pri iskanju so nanizani v obliki seznama. Seznami sporočajo, da je svet neskončen oz. neizmeren, raznoroden. Retorični figuri, ki strukturirata sezname, sta akumulacija (kopičenje) in enumeracija (naštevanje).

Literarni žanri s seznamsko (oz. epizodično) kompozicijo:

• zbirke šal
• pustolovski, kolektivni, pornografski roman
• povezani z raziskovanjem leposlovja: bibliografije, cvetniki (antologije), leksikoni, enciklopedije

Na wikipediji so seznami izhodišče za nadaljno resno delo: seznam slovenskih pesnikov in pisateljev, mladinskih pisateljev, literarnih zgodovinarjev, literarnih nagrad ipd.Wikipedija in Wikivir sama razvrščata gesla v sezname, ko jih ustrezno okategoriziramo: tako se grupirajo avtorji, rojeni istega leta, knjige, izšle v istem letu, besedila istega avtorja, žanra ali slogovne pripadnosti, uredniki, prevajalci, tuji slovenisti ...

Seznamski princip podpira tehnologija: obvladovanje dolgih seznamov brez računalnikov ni mogoče.

Digitalna humanistika

Literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike (v nadaljevanju DH) ustreza podpodročje empirične literarne vede (Snadford mu pogumno pravi computational criticism ali 'kvantitativna literarna zgodovina), jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja. Literarnovedni segment DH je «empirična literarna veda s pomočjo računalnika». Gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov, tj. njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo vizualizacijo oz. prezentacijo. DH kot stik dveh kultur, zanosti (sintagma digitalna) in humanistike. Predmetna področja Nove pisarije bi lahko poimenovali 'teorija pisnih dejanj'. V okviru DH se pojem literarna veda nadomešča z izrazom literarne in kulturne študije ali z izrazom medijske kulturne študije.

• izraz DH (nekdaj tudi ehumanities ali humanities computing) prvič uporabljen 2001, 2005/6 so se pod tem imenom povezale organizacije, ki so v humanistiki uvajale nove metode dela
• 2015 izraz DH prvič zapisan v slovenščini
• delež DH vsebin (polrg jrzikoslovja in lit vede zadeva še področja besedilnih, kulturnih in medijskih študij, visokošolske pedagogike in znanstvene komunikacije) v razmerju do tradicionalnih tem na kongresu MLA 2014 10-ostoten

• nova veda kulturomika (2010, revija Science) – wikipedijski članek o kulturomiki najprej napisali v slovenščini, v angleščini pa šele pol leta kasneje; osnovno orodje v kulturomki je Googlov Ngram Viewer

Pereča vprašanja DH:

• proste dostopnosti objav (open access publishing tudi open access policy)
• javnega recenziranja, ki naj nadomesti strokovno receniranje (peer reviewing)
• popularizacije znanosti – kako doseči večjo vidnost objavi
• odprtost za sodelovanje javnosti

Univerzitetni učni načrti opremijo študenta z znanjem o:

1. zajemnu podatkov (podatkovno rudarjenje, data mining)
2. obogatitev – pripravo podatkov za vpis v podatkovne zbirke (označevanje oz. enkodiranje)
3. analiza – statistika, odkrivanje vzorcev
4. prezentacijo oz. vizualizacijo
5. interaktivno manipulacijo s strani uporabnikov

• v obdelavo lahko vzamemo posamezna dela, korpuse, bibliografije, učne načrte, življenjepise, slike, zvok, video itd. Med raziskovalnimi tehnikami je našteto še georeferenciranje, »poigričenje« (gamification), linkanje, fotografiranje, skeniranje ..., kar vse lahko potaknemo med zgoraj seznamsko naštete dejavnosti.

Elektronske edicije so spremenile način tekstologije, ki si je včasih prizadevala iz množice besedilnih verzij in redakcij najti «pravo besedilo», ga očistiti redakcijskih napak in ga pripraviti za tisk, vse druge pa dokumentirati v opombha. Digitalno okolje omogoča vzporedno eksistenco vseh variant in jih lahko enakopravno obravnava. Wikiji imajo vse variante v enem samem besedilu, razlike med variantami pa se pokažejo pri vzporedni primerjavi. Druga velika sprememba – pojem nedosegljivosti, saj Splet 2.0 zahteva aktivno bralčevo udeležbo, poseganje v besedilo (nasprotno od stališča nekdanje tekstologije)

DH temelji na konnstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk, njene rezultate prepoznamo po vizualni privlačnosti (boljša predstavnost, večji učinek med publiko). Digitalni humanisti sodelujejo med seboj na globalni ravni, odprti pa so tudi za interdisciplinarnost. Kritiki (tradicionalni humanisti) pojmujejo empirični pristop k literarni vedi kot desakralizacijo teh vsebin.

DH jr organizirana na globalni ravni v ADHO, v Evropi je krovna organizacija EADH, Nemci so se združili pod streho DHD, Slovenija nima lastne, je pa vklučena v mednarodne DH-projekte, kot sta DARIAH in CLARIN. Digitaliziranih knjig je zgolj 18 %.

DH je vitalno razvijajoče se znanstveno področje z množico akademskih inštitucij, projektov, štipendij, služb, publikacij in spletišč. V nemških univerzah jo je mogoče študirati, pri nas pa nimamo nobene institucije za to.

Prva slovenska digitalnohumanistična podjetja – oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi. Leposlovje se je začelo zbirati na spletišču Zbirka slovenskih leposlovnih besedil. Danes je najpomembnejši dLib, pomemben tudi študentski projekt Slovenska leposlovna klasika na Wikiviru. Popis vsega digitaliziranega je v zbirki Slovensko leposlovje na spletu. Na ZRC SAZU so Elektronske znanstveno kritične izdaje slovenskega slovstva, na Videolectures pa raste zbirka posnetih predavanj.

Slovenska DH je v tretji fazi – neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov: pisanje gesel v Wikipedijo, geolociranje literarnih in drugih faktov na Geopediji (npr. sloja Rojstni kraji slovenskih literatov in Literarni spomeniki), sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi.

Naslednja faza DH v lit vedi bo prinesla javno dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in besedilnih korpusov. Za jezikoslovno rabo so to konkordančnik, črkovalnik, prevajalnik in sintetizator govora, za literarno vedo pa program za določanje žanrov, motivov, tem in avtorstva, pomoč pri lociranju dogajališčl, statistična orodja in programi za prezentacijo konstelacije oseb in dogajalnih shem.

Emprične metode

• empiričen = podatki so pridobljeni z opazovanjem/eksperimentom; sinonim znanosti
• v humanistiki ni eksperimentiranja, opraviti imamo z opazovanjem faktov in s čutnimi izkušnjami
• prepoznane po številčnih podatkih, predstavljenih v tabelah ali grafikonih
• empirični pristop v opoziciji s teoretičnim – prvi izhaja iz faktov in je zato induktiven, drugi pa iz konceptov in je zato deduktiven

Empiričnost:

1. pridobivanje podatkov – eksperimentiranje in opazovanje
2. merjenje podatkov – preštevanje, kvantifikacija
3. preverljivost meritev

Empirični pristopi so v lit vedo prišli

• iz nehumanističnih ved, npr. mat
• iz inofrmacijskih in komunikacijskih tehnologij
• preko jezikoslovja (kvantitativna stilistika, jezikoslovno računalništvo, korpusna lingvistika, jezikovne tehnologije)
• preko tržnih raziskav knjige
• iz tradicije pozitivističnih pristopov v lit vedi

Javno so dostopne empirične raziskave, ki se odvijajo v akademskem okolju; tiste, ki jih opravljajo velike založniške hiše (Amazon) ali pa informacijski servisi (Google) pa ne.

Empirične literarnovedne raziskave v resnici niso nič pretresljivo novega, nove so le večje količine podatkov, ki nekoč niso bili dostopni niti obvladljivi. V slovenskem jezikoslovju so bile to še pred pojavom računalnikov stilistične raziskave slovenskih pripovednikov. S pomočjo računalnika je nastal Prešernov konkordančni sklad, prvi prosto dostopni računalniški zbirki pa sta bili menda zbirki slovenskega zgodovinskega romana in kmečke povesti, iz katerih sta nastali monografiji. Empirična preštevanja dolžine pripovednih besedil in njihovih vrstnih oznak so bila osnova za enciklopedično obravnavo slovenske povesti. Na podatkovnih zbirkah temeljijo slovenistične literarnovedne disertacije zadnjih deset let in več (Aleksander Bjelčevič, Dejan Kos, Alenka Žbogar, Mateja Pezdirc Bartol, Marijan Dović, Urška Perenič, Aleksandra Bizjak, Robert Jereb, Zoran Božič). Sem spadajo še razprave o atribuciji avtorstva.

Teoretično so se empirične metode v literarni vedi utemeljevale od 2001 dalje, v zvezi z njimi se je uporabljal izraz preštevalna ali kvantitativna literarna zgodovina.

• Cobiss – temelji na podatkovni zbirki (1991), spada v bibliografijo
• besedilni korpusi Nova beseda, Gigafida in digitalizirani slovarji in jezikovni priročnik s klikljivimi zvočnimi klipi Slovene for Travelers – spadajo v jezikoslovje
• Slovenski bibliografski leksikon (SBL) – spada v biografiko
• register nepremične kulturne dediščine – muzealistika
• spletni interaktivni atlas Slovenije Geopedije – geografija
• Sicris (informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti na Slovenskem) – bibliografija
• korpusno jezikoslovje – najperspektivnejši segment domače DH

Programi

Nekaj zastonj in spletnih programov s seznama DIRT:

• Weka, data mining software (zajem podatkov)
• Bookworm, Wordle (analiza besedil in drugih podatkov)
• Survey Monkey (anketiranje)
• Blogger (blog)
• Bibliopedia (bibliografija)
• Google Books, WorldCat (knjižnice)
• Wikidot, Wikiverza, Wikiknjige (kolaborativno pisanje)
• Academia.edu – osebni akademski repozitorij, Dropbox, DocumenCloud (objavljanje na spletu)

Računalniško jezikoslovje

=uporaba računalnika v jezikoslovju (CL); posveča se tudi leposlovju:

• iskanje po leposlovju
• povzemanje zgodb
• razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja
• identifikacija in analiza literarnih žanrov
• analiza bralčevih čustvenih odzivov
• analiza konstelacije oseb oz. njihovega socialnega omrežja
• slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva

Orodja in korpusi

Na drugih mestih smo že tožili nad omejeno funkcionalnostjo konkordančnika za korpus Nova beseda na ZRC SAZU. V njegovem okviru deluje lematizator Določevanje osnovnih besednih oblik (lem) in besednih vrst ali oblikoslovnih oznak in Ugotavljanje pogostnosti besednih oblik – programa Primoža Jakopina. Jezikovna orodja podjetja Amebis so v glavnem plačljiva, korpusi in orodja v okviru spletišča www.slovenščina.eu, ki ga podpira država, so v veliki meri v prostem dostopu, tako tudi jezikovna orodja na Inštitutu Jožef Stefan.

• Prevajalni sistem Amebis Presis
• Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna
• Sintetizator govora Amebis Govorec
• Pregibnik podjetja Amebis
• Avtomatska lektorica podjetja Amebis
• (Oblikoslovni) označevalnik, tudi kot spletni servis v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku
• (Skladenjski) razčlenjevalnik v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku
• JOS ToTaLe text analyser for Slovene texts Tomaža Erjavca, IJS
• NoSketch Engine konkordančnik Tomaža Erjavca, IJS

Jezikovnotehnološka orodja so bila napravljena za manipulacijo pisnega korpusa Gigafida (1,2 milijarde besed), uravnoteženega korpusa Kres (100 mio besed), govornega korpusa Gos (1 mio besed). Omenimo še manjši korpus Šolar (šolski pisni izdelki), korpus Lektor in program Igra besed Zavoda za uporabno slovenistiko trojína. Na Inštitutu Jožef Stefan je korpus starejše slovenščine (IMP language resources for historical Slovene).