Manca Lesjak

Domače naloge

1. domača naloga

V Muzeju sodobne umetnosti so odprli razstavo Vuka ĆodiĆa z naslovom Nacija - kultura. Po 22 letih so projekt znova obudili, vendar so ga malce posodobili. Kot nepresahljivi vrelec iskrenih hrepenenj so uporabili Twitter, uporabili pa so tudi dve bistveni aktualni tehnologiji: velepodatke in umetno inteligenco. Pred uporabnikee je postavil tri komponente: modrost panteona, duh ljudstva in strojni dialog z vrhovnim osamosvojiteljem. Pomemben gradnik projekta pa je tudi posebej oblikovana pisava Sonetni Venez. Mislim, da je sovražnega govora že preveč, in bo ta projekt to le še povečal.

3. domača naloga

Mislim, da je obeleževanje dogodkov, pomembnih za to, da sploh imamo slovensko kulturno identiteto, književnost in jezik, zelo pomembno. Prav je, da se spomnimo oseb, ki so k temu pripomogle, eden od njih pa je tudi Trubar. Zgledujemo se lahko po njegovem pogumu, in se tako tudi sami zazremo v prihodnost ter se podamo na težko pot, ki jo ta prinaša. Kljub temu, da nekatere izmed naših rojakov cenimo in se jih spominjamo zaradi nasprotnih stvari, še vedno menim, da je njihovo obeleževanje pomembno, saj so veliko pripomogli k našemu jeziku in kulturi.

5. domača naloga

Ob prebiranju članka Popravljalci sveta sem spoznala veliko novega. Najbolj se mi je vtisnil v spomin podatek, da bo čez nekaj let obstajalo le še 200-300 jezikov. To se mi zdi pretresljivo, saj jih danes obstaja okrog 7000. Zato se mi zdi pomembno, da skrbimo za to, da bo naš jezik obstajal še dolgo. To lahko dosežemo tudi z Wikipedijo, ki jo je potrebno dopolnjevati in jo sproti popravljati in obnavljati. Vendar tega ne more storiti le en sam uporabnik, ampak je pomembno, da k temu prispeva vsak. Popravljamo lahko takoj, ko zaznamo kašno tipkarsko napako in tako zagotovimo, da bo slovenščina še naprej živela.

6. domača naloga

V svojem rostnem kraju sem našla enega književnika, to je Franc Serafin Metelko, o katerem sem slišala že veliko. Ima pa tudi že tudi svoje geslo na Wikipediji. Nato pa sem poiskala tudi nekaj književnikov v moji okolici, to pa so Jurij Grabner, ki svojega gesla na Wikipediji še nima, Mirko Kuhe, Franc Fabinc, Jurij Slapšek, vsi ti pa imajo tudi že gesla na Wikipediji. Za vse ostale še nisem slišala. Srečanje z Geopedijo me je presenetilo, saj prej nisem vedela, da to obstaja. Presenetilo pa me je tudi to, da ima že veliko vpisanih literatov, tudi tistih, ki nisto tako znani.

7. domača naloga

Uredila sem stran Boruta Cerkovnika. [1] Oblikovala sem naslove poglavij ter odpravila nekaj pravopisnih napak, dodala pa sem tudi odstavke za lažjo preglednost pri navedenih delih in virih.

8. domača naloga

V Registru kulturne dediščine sem v kraju Škocjan našla župnišče, ki še ni imelo slike v Wikimedijini Zbirki. Župnišče je enonadstropno in ima obliko črke L. Stoji v jedru Škocjana, vzhodno od cerkve sv. Kancijana. Zgrajeno naj bi bilo na prelomu med 18. in 19. stoletjem. Danes je straro župnišče zamenjalo novo, zgrajeno pred nekaj leti.

9. domača naloga

Staro župnišče v Škocjanu

Slavistična revija

Slavistična revija je manjši zvezek rdeče barve. Naslov je napisan z belo barvo, podnaslov pa s črno. V njej se skriva veliko različnih in zanimivih člankov. Presenetilo me je, da so nekateri napisani tudi v drugih jezikih. Na prvi pogled me je pritegnila, mogoče pa bom katerega od člankov tudi prebrala.

Nova pisarija

1 Pismenost

biti pismen = obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
razumevanje pismenosti se spreminja
pismenost (dvojno sposobnost): sposobnost sprejemanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja
več vrst pismenosti: glasbena, kartografska, računalniška, ...
Vloge pišočega se ne ceni enako kot vloge fizičnega.

1.1 Informacijska družba

Informacijska družba = socialna paradigma današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo
Kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom, vendar knjiga ne bo nikoli umrla.

1.2 Wikiji

Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem: lahka dostopnost, volontarizem, kooperativnost, tesnejši stik z realnostjo.
Wikiji - žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo pojavila 2001.
Wikipedija, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverza, Zbirka, Wikislovar
Slovenščina po Kornaijevi kategorizaciji spada v 2. skupino (vitalni jezik).
Na svetu je okoli 6500 jezikov, ki jih govorijo zelo majhne skupnosti in se ne pišejo ter izginjajo z zadnjimi govorci.
Status člankov je na Wikipediji urejen z licenco creative commons (cc) - 'licenca ustvarjalnega ljudstva'.

1.2.1 Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča so močno pedagoško orodje.
Wikipedija predstavlja šoli hud izziv zaradi svoje maksimalne odptosti.
Če pride pri urejanju kakšne strani do vandalizma, lahko to kdorkoli hitro odpravi s klikom na razveljavi v historiatu.

1.3 Avtor

Literarni zgodovinarji so bili v 60. letih 20. stoletja večidel usmerjeni k avtorju. Naslednja generacija je pozornost z avtorja preusmrila k besedilu. Nato pa se je v 80. letih pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju.

1.3.1 Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo zaradi predmeta, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, ali zaradi naroda.
Neetično je, če zbranega gradiva ne ponudimo drugim v obdelavo, ali če nekomu speljemo temo in gradivo, ki ga je zbral.
Bolezenska motivacija - pisanje zaradi pisanja samega (obsesija s pisanjem)
Pri leposlovju je večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko na vsebini poročila.
Pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, velja za neprofesionalno in nepotrebno.
Pismeni smo lahko na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno terpublicistično oz. novinarsko.
Znanstvene objave: v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij
Strokovne objave: znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo (v šoli, v enciklopedijah, leksikonih in slovarjih, objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki)

1.3.2 Izbira jezika

Izbira jezika pri pisanju znanstvenih objav je odvisna od naslovnika - če pišemo za globalno javnost izberemo angleščino, če pa objavo namenimo domači publiki, izberemo slovenščino.
Angleške objave so v znanstvenem svetu priviligirane, zato lahko spregledamo kakšno relevantno objavo v drugem jeziku. Pomagalo bi, če bi avtorji ali uredniki dodali povzetke v angleščini in poskrbeli za ustrezna gesla na Wikipediji.
Če želimo objave vključiti v mednarodno izmenjavo informacij, to storimo tako, da povabimo poznane tuje akterje na domačo razpravno sceno, se sami prijavimo k besedi na konferencah v tujini ali pošljemo članek za objavo v tuji reviji.

1.3.3 Izbira teme

Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema, za človeka pa kazalec življenjskega standarda.
Živimo v svetu, v katerem število možnih izbir raste (naraščanje števila pišočih, knjižnih izdaj, oblikovanje novih publikacijskih kanalov).
Slovenija spada med države z najvišjo stopnjo blagostanja, v kateri izbira enega ne pomeni prikrajšanje drugega.
Literatura v slovenščini in z njo tudi literarna veda sta nastali v 19. stoletju.
Pomembnost tem se določa v mednarodnem okolju - večja pomembnost tem, okrog katerih se zbira več piscev.

1.3.4 Vaje v pisanju

Pisanje je spretnost, ki se je je treba naučiti.
Pisanje z roko bolj pripomore k pomnjenju črk.
Wikivir - zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti

1.3.5 Usoda avtorstva

Biti avtor je včasih nekaj pomenilo - pripadati ustvarjalni eliti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo.
Organiziranost avtorjev je veliko večja kot organiziranost bralcev, saj se združujejo v zelo močne skupnosti.
Ugled avtorskih besedil se izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje.

1.3.5.1 Soavtorstvo

Tuje posege v besedilo moramo razumeti kot sodelovanje.
Wikiknjige odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu.
Pravila avtorskega sodelovanja še niso določena.

1.3.6 Objavljanje

Danes si storške objave lahko privošči skoraj vsak, še lažje pa je objavljanje na spletu.
Danes "postaviti besedilo" pomeni naložiti besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto.
V spletnem okolju objaviti besedilo - postaviti dokument z namenom, da ga najde čim več ljudi.
Če je besedilo objavljeno zato, da ga najde čim več ljudi in je tudi pravilno opremljeno, potem gre za objavo.

1.3.7 Množični um ali pametna množica

Koncept skupnosti znanja je del spremenjenega koncepta javnega, ki obuja pomen znanja kot javne dobrine.
Wikipedija znanje gradi od spodaj navzgor in združuje lokalni interes z globalnim.
Wikipedija je za sisteme, ki stavijo na tekmovalne posameznike in obravnavajo znanje kot materialno dobrino, grožnja.
V določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme boje kot posamezniki.

1.3.8 Avtorske licence

Rezutat pisanja je besedilo, ki ga stroke definirajo ali opisujejo različno.
Iz pravnega zornega kota je besedilo intelektualna lastnina - okrog nje se je oblikovala specifična zakonodaja (copyright oz. avtorske pravice).

1.3.8.1 Creative commons

Creative commons = avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Namenjena je lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov.
Bralcu tekste najprej ponuja, šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji.
Vrste cc licenc: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno, brez predelav.
Licence cc so spremenljive.

1.3.8.2 Copyright

Copyright (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabo.
Problematičnost: preveč poudarja tvorca besedila, ni kompatibilna z informacijsko družbo, intelektualne proizvode obravnava kot lastnino (ne pa kot javno dobrino)
Specifični status informacij potrebuje drugačno zakonodajo - zagotavljanje pretoka informacij brez motenj.
Najtežji problem v avtorskem pravu: film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, skrajšana verzija romana, prevod.
Razpečevanje ali distribucija - delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo
Nakup knjige bralcu ne omogoča poljubnega razmnoževanja ali razširjanja naokrog.
Razmnoževanje avtorskih učbenikov in strokovnih knjig za potrebe študentov brez avtorjevega dovoljenja velja za kršenje avtorskih pravic, prav tako tudi uporaba kolegovega učnega materiala.
Napačna domneva, da je prosto uporabno vse, kar se najde na spletu; uporabne le redke vsebine, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco.

1.4 Bralec

1.4.1 Prosti dostop

Spremenjeni koncept pismenosti zahteva prosto dostopnost informacij z vseh področij.
Zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna: plačevanje vstopnine za muzeje in galerije, članarina za knjižnico ...
Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja so vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija.
Indrustrijska družba in vojska prakticirata tekmovalne odnose, informacijska družba pa si lahko privošči kooperativnost (višja oblika odnosov).
Veliko znanstvenih objav je še vedno plačljivih, medtem ko so znanstvene revije spletno dostopne in ponavadi zastonj.
Prosta ali odprta dostopnost - geslo današnjega časa, od 90. let 20. stoletja pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije.
Prosti dostop - brezplačna dostopnost besedila; odprti dostop - brezplačna dostopnost besedila na spletu
Prosti dostop v praksi - časovno in krajevno neomejena in brezpogojna spletna dostopnost.
Zlati prosti dostop - prosti dostop zagotovi založnik, zeleni prosti dostop - zanj poskrbi avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij.
Pobudniki za prosto dostopnost znanstvenih objav: akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice in znanstvena ministrstva.

1.4.1.1 Založbe

Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira k družbi samostojnih kreativnih posameznikov.
Biti informiran - ena od osnovnih človekovih pravic.
Založbe tiskajo knjige le ob zagotovitvi sredstev za tiskanje.
Avtorji in inštitucije se za založbe odločajo zaradi njihovega domnevnega ugleda in zaradi predsodkov do samozaložbe.
Predatorske založbe ponujajo nove izbirne možnosti znanstvenim piscem.

1.4.1.2 Repozitoriji

Dokaz vplivnosti znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti.
Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.
Odprta družba se ne strinja s predpostavko, da je vredno in trajno samo tisto znanje, za katerega se je treba potruditi in ga plačati.
Razprave ožjih strokovnih področij bodo izhajale le še na spletu.
SlovLit - goji princip skupnostnega dela in komunikacije, objave prispevajo prijavljeni ali neprijavljeni pošiljatelji zastonj.
Maksimalno odprtost in dostopnost objavljanja zagotavlja Wikipedija.

1.4.2 Varovanje zasebnosti

Razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja: strah pred njihovo velikostjo, prihajajo iz Amerike, bojij digotalnih tehnologij, nezaupanje v dobre namere.
Nekateri sverijo pred Googlom - predstavljal naj bi enako nevarnost kot jedrske elektrarne.
Nezaupanje v dobre namene ljudi je še hujši civilizacijski riziko.
Znak civilizacijske razvitosti: občutek in občutljivost za eksistenco.
Paziti moramo, da posamičnega ne zamenjamo s privatnim, zasebnim in sebičnim.
Ozaveščen posameznik je zainteresiran za skupno blaginjo oz. za blaginjo vseh drugih posameznikov in okolja.
Kot javno označujemo le tisto, kar nam dopovedujejo in postavljajo pred oči mediji, vendar poleg splošno javnega obstaja še posebno in strokovno javno.
Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov.

2 Kredibilnost

Danes je veliko manj ovir za objavljanje kot v preteklosti, vsakdo lahko objavi vse.
Avtorju lahko zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, njegova stališča pa so javnosti poznana in zanj lahko domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev.
Mojster za eno področje še ni kvalificiran za zaupanje vredne izjave na drugem področju.
Amater ali deltant - pisec, ki v stroki ni doma oz. ni doma na profesionalen način.
Mlajši avtorji imajo manj izkušenj, a so bolje teoretično podkovani, znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu.

2.1 Aktivizem

Sprememba v dojemanju znanosti: prepričanje, da obljektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga zmoti raziskovalčev interes in je zato manipulativno.
Tradicionalni humanisti so izurjeni za odkrivanje napak v navidezno urejenem svetu, ne pa za njihovo reševanje.
Razumevanje umetnosti: ni smela streči družbenim potrebam.
Aktivist: kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju.
Spregledujemo, da delež konservativno usmerjene populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja.
Za človeka, ki mu gre za objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben, saj sledi svojemu interesu.
Aktivizem ne ara statističnih podatkov, saj naj bi bilo statistiko vedno mogoče zlorabiti.
Kritična refleksija: odmik od predmeta opazovanja. Za naše delo je nujna.
Kritično mišljenje: biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv. Dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljalnje sveta na boljše.
Nezaupljivost potiska posameznika v obrambno pozicijo, ta pa je konservativna.
Socialna omrežja dojemamo kot razbremenitev kapitalističnih odnosov, celo kot njihovo negacijo.

2.2 Avtorstvo

Inštitucije po eni strani podeljujejo legitimiteto avtorjevim objavam, po drugi strani pa rade zavirajo objave prelomnih odkritij, novitet.
Ustanavljanje alternativnih kanalov za publiciranje.
Samozaložbe: ko nobena od uglednih založb nee vzame avtorja pod streho. Njihovo zanesljivost treba preverjati na drugih ravneh, saj besedilo ne gre skozi uredniški ali recenzijski postopek, vendar to ni znak slabe kvalitete objavljenih informacij.
Stare dokumente je treba primerjati s tistimi objavami, kjer lahko informacijo ves čas ažuriramo.
Letnica objave usmerja bralčevo branje.
Izločitev nepreverjenih senzacionalnih odkritij: preverimo mesto objave, malo verjetno je, da bo nekaj odkril novinar, neizurjen za to delo, poleg tega pa prev ob npr. jubileju. Prav tako pa preverimo tudi po relevantnih zananstvenih revijah in knjigah.
Kaj storiti, da senzacionalni prispevki ne bi po nepotrebnem vznemirjali javnosti: ponuditi literarnozgodovinske informacije v privlačni obliki, oblikovanje informacij na najbolj gledanih mestih.
Do nesporazumov prihaja tudi zaradi nepreverjenih in napačno prepisanih podatkov v tiskanih virih.

2.3 Strokovno recenziranje

Strokovno recenziranje je v znanost utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij do nekredibilnih. Podvrženi so mu avtorji objav v strokovnih revijah, referenti, ki prijavljajo prispevke na znanstveni konferenci, pisci poglavij v znanstvene zbornike in avtorji znanstvenih monografij, raziskovalci, pisci razprav za pridobitev akademske časti.
Strokovno recenziranje: oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete.
Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije.
Delo, ki je predmet strokovne presoje, racenzenti sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, če avtor delo popravi v skladu s pripombami.
Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka.
Anonimizacija recenziranih prispevkov obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avorjev.
Namen urednika je ohraniti tako zaupanje podjetnega avtorja kot pripravljenost recenzenta za nadaljnje ocenjevanje in vzdrževati zahtevnostno raven in konceptualno usmerjenost revije.
Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko inn postopek obljaviti na svojih spletnih stranjeh, prav tako pa tam razložijo tudi merila za presojo. Avtorji morajo tudi vedeti, koliko časa bodo čakali od oddaje članka do uredniške odločitve.

2.4 Pravopis

Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati inn ne pozna pravopisa.

2.4.1 Ločila

Na tipkovnici je najlažje dosegljiv vezaj, zato pravopisno nerazgledani pisci uporabljajo samo tega.
Zaimek le-ta je značilen samo za pisna besedila, zato ga raje izpustimo.
Dolgi pomišljaj uporabljamo le za členitev dolgih odstavkov. Nestični dolgi pomišljaji stojijo torej le med povedmi.
Poznamo tri oblike dvojnih narekovajev in več enojnih. Enojni narekovaji variante zgoraj/zgoraj uporabljamo le za označevanje pomenov besed.
Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč.
Tropičje se razume kot alternativa vezniku itd. Pred tropičjem ni vejice in je vedno nestično ločilo.
Vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj.
Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi.
Kratki podnapisi pike nimajo.
Pravopis se spreminja, zato lahko po njegovi rabi sklepamo tudi na starost pisca.
Pri trpniku dajemo prednost obliki z deležnikom na -t/-l.===== 2.4.2 Velike začetnice =====
Naslovi kolon ali vrstic v tabelah – z veliko začetnico. Celice znotraj tabele praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena.
V alinejah uporabimo veliko začetnico takrat, kadar alineje prinašajo dalše in stavčno oblikovano besedilo (potem morajo biti take vse alineje).
Pravopis krši pisava filozofskih terminov z veliko začetnico (raje z malo začetnico).

2.4.3 Drugo

Spol se praviloma veže na osebek.
Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka.
V dvomu – izbira moškega spola nevtralnejša.

2.5 Digitalna pismenost

Avtor mora danes sam znati pripraviti besedilo do konca.
Brez računalnika danes ne gre, pa tudi drugačnega pisanja, kot je pisanje na računalnik, ni več.

2.5.1 Fromati besedil

Razlike med računalniškimi formati besedil prepoznamo po končnicah v naslovih dokumentov: txt = golo besedilo; doc, docx, rtf = obogateno besedilo; htm ali html = spletno besedilo; pdf = natisljivo besedilo.
Format golega besedila – pri pošiljanju pošte na forum, ki zahteva le tako obliko ali pri pisanju računalniških programov.
Ozaveščeni uredniki sprejemajo tekste le v formatu rtf ali otd (nekomercialna raličica doc ali docx). Sprejemljiv samo v primeru enostavnih kratkih besedil, rtf-ju rado zalomi ali pa je nekajkrat daljša od doc-dototeke in se dlje nalaga na zaslon.
Format pdf – avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedolo spremenil ali zlorabil. Uredniku, ki mora v besedilo vnesti še pripombe in popravke, s tem povzročamo težave.
Priljubjeno je razpošiljanje besedil v slikovnem formatu, vendar je to neodpstljivo, saj besedila na sliki ni mogoče označiti z miško in ga prekopirati v kak drug dokument niti iskati po njem.

2.5.2 Besedilo v wikijih

Pišemo neposredno v okno (odpre z zavihkom Uredi), lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku in ga na koncu prenesemo na wikistran.
Lahko delamo tabele, uporabljamo matematične formule, rišemo grafe, vstavljamo slike, za to pa potrebujemo zele malo znanja.

2.5.3 Vaje v wikijih

Opozorila začetnikom na Wikipediji: preintenzivno členjenje na odstavke (vsaj tri povedi), mašila (enciklopedični slog ne prenese), prehajanje med prvo in tretjo osebo in med preteklikom in sedanjikom, dobesedno prevajanje iz drugih jezikov.
Kadar pišemo v urejevalniku, se moramo izogibati odstavkov, ki so videti kot prehod v novo vrsto.
Napake v zgodovini strani odpravimo z enin klikom na možnost razveljavi.

2.5.4 Sporočanje popravkov in komentarjev

Pripombe avtorju sporočamo ustno, v samostojnem besedilu ali neposredno v besedilo.
Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja.
Posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju, ni treba posebej označevati.
Naloga lektorja urednika ali mentorja – posege v besedilo jasno označi, pisec se je dolžan nanje odzvati tako, da je vidno, katere popravke je upošteval in katere ne.
V wikibesedila popravke vnašamo neposredno.
Komentiranje wikibesedil: na pogovorni strani besedila, na pogovorni strani avtorja, znotraj besedila v obliko teksta, ki na zaslonu ni viden, s predlogo.

2.6 Navajanje

Reprodukcija – usmerja pozornost na predmet študija.
Citat – prihrani trud, da bi reproducirali več teksta in nam omoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja.
Citiranje je osrednja oblika kulturnega spominjanja (ob povzemnju in parafraziranju) in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina.

2.6.1 Čemu sploh citiramo

Brez slicevanja na druge skoraj ne gre, saj želimo besedilo napraviti čim prepričlivejše. Najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet.
Z garniranjem besedil z referencami avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo in tudi svojo intelektualno superiornost.
Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti.
V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narakovaji ali so v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oz. v opombi.
Človeški napredek ni star genialnih posameznikov, ampak stvar zavzetih množic oz. anonimnih posameznikov iz množic.
Odpor do skupinskega in anonimnega objavljanja je obremenjen z dvoličnostjo.
Tisti posameznik, ki se je opogumil do samostojne ustvarjalnosti, lahko razvije tudi druge plemenite osebnostne lastnosti.
Samo z vzgojo občutljivega bralca nikoli ne bomo dosegli želene stopnje družbene kreativnosti.
Princip proste dostopnosti znanja, je v načelni opreki z veljavno avtorsko zakonodajo (copyright) – fokusirana na avtorja in pazi na to, da se kdo ne izmuzne plačilu za uporabo avtorjevega izdelka.
Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega.
V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20%.
Avtorji, ki si ves čas pomagajo s tujimi citati, postanejo nekredibilni in začnemo dvomiti v njihovo samostojnost.
Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni.

2.6.2 Prepisovanje

Plagiat – tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisovali ali povzeli izjave. Pravno sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje (ko tekst še ni v javni lasti).
Praksa skupinskega in anonimnega pisanja lahko razrahlja potrebo po sklicevanju na strokovne avtoritete.
Intelektualna kleptomanija, parazitiranje ali sovražni prevzem teme – načrtna strategija oz. sistematično prilaščanje tujega.
Ignoranca je najhujša hiba domačega strokovnega angažmaja.
Zahteva po izvirnosti ne velja le v literarni vedi, ampak bremeni tudi odnose na literarni sceni.

2.6.3 Citatna indrustrija

2.6.3.1 Citatni indeksi

Citation index = bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih.
Na Slovenskem upoštevajo citatna indeksa Scopus in Web of Science.
Zastonj je na spletu dostopna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka, vendar ji očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav.
Odpoved merjenju bi pomenila vrnitev neobjektivnih kriterijev osebnih preferenc.
Nezaupanje do rezultatov je lahko znak pripravljenosti na manipulacijo s podatki.
Zananstvene revije so zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke.
Problematično, kadar vključenost v citatne baze oz. odsotnost v njih odloča pri oceni znanstvene odličnosti revije.

2.6.3.2 Faktor vpliva

Faktor vpliva = številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije.
Najbolj poznan bilbliografski servis Thomson Reuters.
Številko dobijo tako, da število citatov delijo s številom objavljenih člankov v tem času in pomeni povprečje citiranosti na članek.
Slaba stran teh meritev – kulturno pristranske, ne razlikujejo med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami.
Prisilno citiranje se je močno razpaslo, pogostejše je pri mlajših revijav in v drugih jezikih.
Znanstvena skupnost se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela.
sl = 'slovenski', v = 'Wikiverza', b = 'Wikiknjige', s = 'Wikivir'

2.6.3.3 Slovenske znanstvene revije

Slovenske znanstvene revije, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Razprave SAZU ...
Tuje, v katerih lahko najdemo razprave o slovenski književnosti: Slovene Studies, Philological studies, Slavi Meridionales, Slavica tergestina ...

2.6.4 Citatni slogi

Glavni citatni stili: APA, MLA, AMA, čikaški, wikipedijski.
Poznani so še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver, Turabian, MHRA ...
Humanistični pisci in uredniki se odločajo med čikaškim in MLA-jevim.
Največja težava vseh je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih.
Navesti je potrebno najpomembnejše dele bilbliografske enote: avtor, naslov, potem pa ostalo glede na vrsto objave.
Pri spletni objavi: ime spletišča in datum.
Pri knjigi: kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko.
Pri članku v zborniku: naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani.
Pri članku v reviji: naslov revije, letnik, številko, letnico in strani.
Pri članku v časniku: naslov članska, datum in strani.

2.6.5 Tehnika citiranja

Citat ali navedek – iz dveh delov (navedeno besedilo in navedba vira citata).
Dobesedni navedek tujega besedila ločimo z narekovaji ali ga postavimo v samostojen, grafično drugačen odstavek.
Vir citata – lahko v celotri naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali je na koncu citiranega besedila kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst.
Kazalka lahko v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.

2.6.5.1 Opombe

Služile so navajanju literature, prevlada čikaškega sloga, ki je uvedla kratke sklice v oklepajih, pa je obstoj opomb postavila pod vprašaj.
Citiranje skušamo poenostaviti in opombe prihranimo za nebibliografske informacije.
Naloga enciklopedičnih zapisov – povzeti, strniti, kompilirati predhodno vednost na pregleden način in zato zadošča samo navedba uporabljene literature na dnu gesla.
Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc.
V opombah navedena dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa dela, ki so za predmetno področje pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.

2.6.5.2 Kratki sklici

Izpuščajo končne pike znotraj oklepaja.
Sestavljen iz priimka, letnice in strani vira (vse v oklepaju).
Avtorji pred oddajo razprave uredištvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili.

2.6.5.3 Označevanje navedkov

Z narekovaji, odstavkom in drugačnim črkovnim rezom ali z izpuščanjem iz navedkov in vrivanjem svojega teksta vanje.
Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami.
Odstavčno ločenega navedka, ki je tudi v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji.

2.6.5.4 Od kod vse citiramo

Citiramo iz knjig, iz članka v reviji, iz članka v časniku, s spletne strani ...
Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis.
Prednost imajo informacije, ki so javno dostopne in tako preverljive.
Navada je navesti tiskani in digitalni vir.
Kadar je mogoče, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah.
Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

2.6.5.5 Viri in literatura

Navajanje virov v enem samem seznamu naj bi bilo poenoteno.
Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih.
Odpovedali se bomo delitvi virov na primarne in sekundarne.
V znanosti se spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah.

2.6.5.6 Zaslon in papir

Slovenski literarni zgodovinarji pišejo trenutno večinoma na zaslon, prav tako tudi študentje, ki so dolžni svoje naloge oddati v trdo vezanem iztisu.
Strokovni časopisi se selijo na splet.
Pri koncipiranju strokovnih besedil bo postopoma prevladala predstava o zaslonski verziji besedila kot primarni.
Natisnjena stran ima omejen obseg, razpon spletnih strani pa je neprimerno večji. Praznih strani na spletu ni.
Spletne strani niso oštevilčene, zato oprema citata s podatkom o lokaciji ni mogoča.
Ukaz išči (<Ctrl> + <f>).
Enote na spletnem seznamu literature se razlikujejo od natisnjenih po uporabi alinej (spletno besedilo bolj naklonjeno naštevanju).
Celotnih URL-jev ne pride v poštev ne na zaslonu ne na papirju (preveč spremenljivi, težko obvladljivi, na papirju neuporabni).

2.6.6 Zgledi

Podatke o publikacijah vzamemo iz Cobissa in na naslovnici oz. v kolofonu samo preverimo.
Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC. Vsi preobširni in prenatančni, moti tudi uporaba ločil, ki se ne ravna po slovenskem pravopisu.

2.6.6.1 Knjiga

Kodo DOI vpišemo, če obstaja, navadno so s kodo opremljene objave v publikacijah zunaj Slovenije.

2.6.6.1.1 Knjiga na bralniku

Citiramo raje z dLiba ali Wikivira kot s Kindla ali drugih bralnikov.
Nujno je navajanje podatkov o natisu, če so le poznani, saj elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih.
Pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo.

2.6.6.2 Članek v zborniku

Pri članku v zborniku je treba v Cobissu odpreti zapis o članku in zapis o zborniku.

2.6.6.3 Poglavje

Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi takrat, kadar je avtorjev knjige več.
Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku.

2.6.6.4 Razprava v reviji

Če računamo na bralce iz stroke, ni ovir za uporabo polnih naslovov, če pa gre za kakšno drugo publiko, raje zapišemo polni naslov.

2.6.6.5 Članek v časniku

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran.
Pred datumom ni ločil.
Nadnaslov zapišemo za naslovom.

2.6.6.6 Članek na dLibu

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na celo številko v časopisu.
Zapisi na posamično avtorsko objavo imajo urejene metapodatke.
Zapisi na celo številko v časopisu nimajo urejenih metapodatkov, zato je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti.
Za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa, je primerneje dodati povezavo na konkretno številko ali na celoten letnik revije.

2.6.6.7 Enciklopedijsko geslo

Iz Wikipedije ne citiramo kratkih člankov, označenih kot škrbine, kvalitetna gesla pa so za to primerna.
Avtorstva ne navajamo.
Nujni podatki so naslov gesla, naslov spletišča in datum.
Odveč je navajanje spletne lokacije.
Navedek enciklopedičnega članka iz Wikipedije bo brez pike med naslovom spletišča in datumom in s hiperpovezavo.
Biografski članki bodo združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo pri ZRC SAZU, zato se bomo sklicevali nanj.
Gesla iz leksikonov Slovenska književnost in Literatura navajamo samo takrat, kadar obsežnejše informacije drugod ne najdemo.
V Slovenski književnosti poiščemo razvezavo okratičenega avtorja, pri geslih v 'Literaturi' pa avtor ni podpisan in ga ne navajamo.
Če ne gre za lastna imena, so v slovarjih in v enciklopedijah gesla zapisana z malo začetnico.
V Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature.

2.6.6.8 Forum

Na koncu navedka iz spletnih forumov, ki niso tako poznani, dodamo še podatek 'Splet'.
Pomemben vir slovenističnih informacij je forum SlovLit. Sporočilo poiščemo v arhivu.

2.6.6.9 Spletni tečaj

Izvajalca tečaja lahko razberemo iz opisa predavanj.
Courseri podobno spletišče s prosto dostopnimi predavanji je edX.

2.6.6.10 Blog

Blogi so zahtevni za citiranje, ker včasih manjka ime avtorja ali zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik.
Datum ogleda ni potreben.

2.6.6.11 Članek na spletišču

Strokovni članki, objavljeni samo na spletu, so redkost (gre za predobjave).
Ko predobjave dobijo natisnjeno verzijo, navedbo naknadno dopolnimo s svežimi podatki o natisu.
Med naslovom in podnaslovom napravimo dvopičje, sicer pa ohranimo ločila.

2.6.6.12 Zapis v podatkovni zbirki

Imena urednikov dodamo za naslov zbirke, kot pri imenih urednikov zbornikov.
Na koncu zapišemo datum dostopa.

2.6.6.13 Diplomska naloga

Vrstna oznaka Diplomsko delo je v oklepaju.
Podatek o mentorju je včasih pomemben, zato lahko navedemo tudi njegovo ime.
Navedemo tudi podatek o tem, kje se nahaja.

2.6.6.14 Prosojnice, video predavanja, animacija

Podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih.
Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd.

2.6.6.15 Zemljevid

Zemljevidi so opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom.
So produkt inštitucionalnega kolektivnega dela, zato navajanje avtorjev ali urednikov ne pride v poštev.
Ko gre za predelavo zemljevida: za pravo ime avtorja običajno ne vemo, zato navedemo le naslov uporabljene verzije zemljevida, lokacijo in datum kreacije ter zadnje spremembe.
Naslov slike, ki je v zbirki v angleški, francoski in arabski varianti, prevedemo v slovenščino.

2.6.6.16 Fotografija

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko.
V natisnjenih monografijah je na koncu objavljen seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi.
Podoben status kot fotografije imajo grafikoni in tabele.
Dvom v legalistično stališče, da je avtorja fotografije v prostem dostopu in opremljene z licenco cc, treba navesti.
Izpuščamo imena ljudi, ki dokumentirajo naslovnice knjig, strani v knjigi, ...
Fotografovo ime navajamo v obliki Foto tainta, če je fotografija avtorski izdelek.
Fotografije poznanih avtorjev in tistih, ki se pod fotografije podpisujejo, opremimo z imeni.
Ime fotografa izpustimo, kadar se podpiše z vzdevkom.
V svoje besedilo smemo vključiti le posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last, in posnetke, za katere smo prepričani, da z objavo nikomur ne povzročimo škode.
Na slovenski Wikipediji smemo objaviti le fotografije, ki smo jih posneli sami, in tiste, ki so označene kot javna last.
Navajanje fotografij se spreminja.
Kadar je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem še ime fotografa in podatke o lokaciji.
Avtorje umetnin navajamo v obliki, ki smo je navajeni in jo regulira tudi pravopis.
Če slika nima naslova oz. je ta identičen z imenom dototeke, ga ohranimo samo v hiperpovezavi, sliko naslovimo sami v oglatih oklepajih.
Dopisovanje datuma dostopa ni nujna.
Navedemo čim več dostopnih informacij in jih oblikujemo opisno, ko smo v zadregi.

2.6.6.17 Risba

Oprema kliparta z datumom postavitve ali dostopa je odveč.

2.6.6.18 Glasbeno delo

Ravnamo se po tem, kako to počno na radiu.
Naslov glasbene klasike slovenimo, tako kot tudi naslove del klasičnega slikarstva.

2.6.6.19 Radijska, televizijska oddaja in film

Podatki o njihovih tvorcih se pojavijo prehitro.
Uporabimo podatke, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali jih razberemo iz digitalnih posnetkov.
Kot tvorca oddaje navedeno urednika, potem naslov oddaje, naslov serije, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo.
Naslov filma zapišemo ležeče.
Kadar ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ...

2.6.6.20 Napake pri citiranju

nepoznavanje temeljnjih referenc
poznavanje referenc zgolj v enem jeziku
vljudnostno vključevanje
nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
samocitiranje
citiranje zaradi citiranja samega
navajanje http-jev
navajanje samo http-jev brez drugih podatkov
za vsak spletni vir je potrebno preveriti, ali obstaja v tiskani obliki
navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov gesel

2.6.6.21 Navajanje na Wikipediji

Dodati je potrebno specifične zahteve spletišča:

med viri se ne navajajo drugi članki z Wikipedije
prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
nima svojega stila citiranja, vendar mora biti citiranje znotraj enega članka poenoteno

3 Žanri

Več možnosti za oblikovanje pisnih sporočil: vsakdanje sporazumevanje, publicistični, umetnostni in strokovni žanri.
Z množičnim pisanjem se toleranca do manj pričakovanih izbir zvrsti veča.
Dva pomena izraza stroka: v pomenu diciplina poimenuje posamezna znanstvena področja, v akademskem svetu pa se uporablja v vrednostno raziskovalnem smislu.
Izvirni znanstveni članek: prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji.
Pregledni znanstveni članek: poroča o novejših objavah z določenega predmetnega področja in jih nadgrajuje s svojimi stališči.
Strokovni članek: že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo (v strokovni ali znanstveni reviji).
Poljudni članki: namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj (v časnikih in nespecializiranih revijah).
Knjižna oblika ne pomeni le natisnjene in v platnice vezane knjige, ampak se mednje štejejo tudi le na spletu objavljene monografije.
Za vzpenjanje po akademski lestvici so pomemben le znanstvene objave.
Status strokovnega pisanja: podatkovna zbirka, poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, enciklopedijsko geslo, esej, predavanje, kritična izdaja, učbenik, priročnik, navodila, razprava, pregledna in izvirna znanstvena razprava, strokovna recenzija.

3.1 Šolsko pisanje

Šolsko strokovno pisanje: referat, esej, diplomska naloga.
Prvi namen šolskega ali akademskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva in usmerja piščevo obnašanje.
Za strokovno oz. znanstveno pisanje gre, ko začne predmet določati kompozicijo razprave, ne pa prepisana pravila.

3.2. Popravljanje

Večina pisne dejavnosti je v Wikipediji ukrarjanje z že postavljenimi besedili, v manjši meri pa postavljanje bisedil na novo.
Popravljanje je izraz lektoriranje in korigiranje. Je prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti.
Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Lektor mora popraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjih in spletišč.
Protesti strokovnih piscev proti lektorskim slogovnim intervencijam so nesprejemljivi.
Korektura alii korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil nekdo drug (stavec, strojno branje).
Danes lektoriramo besedila v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam.
Korektorjeva naloga na Wikiviru: primerjanje fotografije besedila s tekstom in popravljanje napak, ki jih je zagrešil program.
Uredništvo ali urednikovanje: vrsta kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi.
Urednik: oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Šele potem da besedilo lektorju in nazadnje korektorju.

3.3. Komunikacija v stroki

3.3.1 E-pošta

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov.
Neodzivanje na pošto je nedopustno, izjema so okrožnice, serijska pošta, vabila za večje število prejemnikov ...
Za strokovno komunikacjo uporabimo standardno slovenščino.
Opuščanje ločil v strokovni pisemski debati ni več tolerirano.
V vrstico Za: vnesemo naslovnikov poštni naslov; Kp: ('kopija') vse, ki jih ne nagovarjamo neposredno, ampak jim pošiljamo samo v vednost; Skp: ('skrita kopija') prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov.
Naslov naj bo pomenljiv in kolikor mogoče specifičen.
Izbira jezika je pri izmenjavi strokovnih in znanstvenih informacij v zasebni korespondenci lahko pragmatična ali spontana, pri uradni korespondenci pa se udeleženci za rabo jezika vnaprej dogovorijo.

3.3.2 Socialna omrežja

Ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla nova socialna paradigma (informacijska družba).
Splet 2.0 spreminja enosmerno komunikacijo v dvosmerno.
Ključne besede socialnih omrežij: skupnost, kooperativnost in kolaboracijam množičenje; negativne: komercializacija, nadzor, izguba zasebnosti.
Namenjena so človekovim potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji.
Posegajo po novih digitalnih orodjih in tako prispevajo k povečevanju strokovne pismenosti.

3.3.2.1 Tvit

Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač). Omejeno je na 140 znakov, je oblika bloganja, mikstobloganje, »SMS interneta«.
V prvi vrsti služi tvitanje promociji in diseminaciji strokovnih objav.
Tvit zaradi kračine citiramo v celoti, vir pa takoj za citatom, v seznam literature ga ne postavljamo.

3.3.2.2 Drugo

LinkedIn: daljša strokovna sporočila, objavljeni razpisi za akademske službe in projekte.

3.3.3 Zagovor

Zagovori akademskih spisov spadajo med dramske oblike strokovnega pogovarjanja.
Glavni smisel je strokovna diskusija o znanstvenih novostih, ki jih prinaša kandidatov izdelek.
Zagovor disertacije naj ne traja več kot dve uri, zagovori končnih izdelkov na nižjih akademskih stopnjah pa ustrezno manj.

3.4 Literarna kritika

Inštitucijo kritike poznajo le demokratični sistemi.
Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko.
Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
Naj bo jasna, prepričljiva in poučna, naj tudi zabava.
Bralce le ozavešča in ne vpliva na branje knjig.
Predmet literarne kritike je literarno delo (status publicističnih besedil), predmet strokovne pa strokovno ali znanstveno delo (status strokovnih besedil).

3.5. Enciklopedični članek

Enciklopedični članki zahtevajo večjo jedrnatost oz. konciznost.
Odpovedujejo se anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, črtajo se ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.

3.5.1 Bibliografski članek

Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjihh ...
Izbira novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca.
Povprečni obseg bibliografskih gesel raste, gesla se izpopoljnjujejo in opremljajo s povezavami.
Standardna poglavja: Življenje, Delo, Bibliografija, včasih tudi Nagrade in Poimenovanja po osebi, v desnem zgornjem kotu je fotografija, na koncu članka pa tudi Glej tudi, Zunanje povezave in Viri. Geslo uvaja kratka enovrstična ali dvovrstična oznaka osebnosti, sklepajo pa kategorije.
Podpoglavja v razdelku Bibliografija: Romani, Kratka proza, Drama, Pesmi, Za mladino, Prevodi, Dokumentarna literatura, Drugo.

3.5.2 Članek o knjigi

Knjige avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj bibliografski članek, pridejo na vrsto prej.
Za naslov gesla vzamemo naslov knjige.
Glava gesla vsebuje samo bistvene podatke: ime avtorja, letnico in žanr.
Podatki v infopolju: avtor, naslov in podnaslov, kraj izdaje, založba, leto, zbirka, številka zvezka v zbirki, obseg v straneh in besedah, številka Cobiss.

3.6 Učbenik

Specifike učbeniškega pisanja: dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov, privlačna tipografija, skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu, povezovanje učbenikov v serije.
Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije, nanj se lepi načelno nezaupanje, ali je sploh potreben.
Za študenta je didaktično primernejša pomanjkljiva ali slaba informacija, saj ga animira in angažira za samostojno iskanje ustreznajših formulacij.

3.7 Strokovni blog

Blog (spletnik): skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'.
Blogarska orodja: WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos.
Je primerna zvrst za politično diskusijo, za publiciste, za estradnike in druge vidnejše javne osebnosti.
Prispevali so k porastu objavljanja, k deležu manj formaliziranih objav in k demitizaciji statusa »publiciranega avtorja«.
Kaj bloganje oddaljuje od znanosti: anonimnost objav, avtorjev narcizem, njegovo obsedenost z mediji, postavljanje s slogom.
Tudi za bloge velja avtorska zaščita.
Primerni so za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog me znanstveniki.
Blogerske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju in niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa.
Glavni dosežek blogov je večja povezanost in živost znanstvene skupnosti.

3.8 Spletni forum

Spletni forumi (internet forum) so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževaje strkovne oz. znanstvene skupnosti.
Nadaljujejo tradicijo forumskega strokovnega pogovarjanja, poznanega kot elektronska oglasna deska ali poštni seznam.
Arhiviranje sporočil je pomembna funkcija, ki jih loči od spletnih klepetalnic.
Modernizirani forumi so tematsko strožji in bolje organizirani, njihova življenjaska doba je daljša od nemoderniziranih forumov.
Humanist: elektronski seminar, osredinja se na digiralnohumanistične teme, je zgled spletnem forumu SlovLit.

4 Slog

V knjižni kulturi so se novi deli besedila pripenjali na predhodne dele tako, da se je celota brala od zgoraj navzdol, zdaj pa se sveža sporočila postavljajo pred predhodna, listanje navzdol nas seznani s historiatom.
Stran besedila na papirju je pokončna, stran besedila na zaslonu pa večinoma ležeča.
S kombinacijo tipk <Ctrl> in <+> je mogoče nabor znakov na zaslonu povečati.
Zaslonsko besedilo je prepoznavno po menijskih izbirah in povezavah.
Besedilo s povezavami je današnja standardna oblika besedila.

4.1 Sestavni deli

Kompozicijski elementi strokovnih besedil:

avtorjevo ime
naslov
izvleček
ključne besede
povezave
kazalo
telo besedila (uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep)
literatura
priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega prispevka se uporablja kratica IMRAD (introduction, methods, results and discusion), po naše jo prevedemo UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep).
Litrerarnovedna razpravna besedila se začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega že zapisanega na izbrano temo, potem določijo in zamejijo gradivo, in se nato lotijo njegovega popisa in analize.
Ob avtorjevem imenu v revijalnih člankih se pojavlja ime inštitucije, na kateri je zaposlen, in njegov elektronski kontakt.
Humanistični članski so največkrat izdelek le enega avtorja.
Krajši strokovni članski imajo avtorjevo ime na dnu.

4.1.1 Naslov

Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem.
Gre za najbolj radikalni povzetek teksta, poskus skrčenja celotne vsebine na nekaj besed.
Naslov naj izraža temo natančno in jedrnato (največ deset besed), je pravopisno brezhiben in ne vsebuje krajšav, ni v obliki stavka ali vprašanja, ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami, podnaslov naj bo ločen z dvopičjem (začenja z veliko začetnico, ne ponavlja izrazov iz naslova).
Naslove prevajamo v angleščino, polnopomenske besede so lahko vse z veliko ali pa tudi ne.
Odveč so izrazi brez terminološke teže z nizko informativno vrednostjo.

4.1.2 Izvleček

Izvleček (sinopis ali abstrakt, angl. abstract) v glavi članka je krajša oblika povzetka.
Sestavni deli: predmet raziskave, metode, rezultati, skelp oz. implikacije.
Največ 10 vrstic.
Naj ne vsebuje kratkih sklicev in opomb.
Natisnjeni so z manjšimi črkami in manjšim vrstičnim razmikom.
Glavna hiba izvlečkov je dolgoveznost.

4.1.3 Ključne besede

S ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja.
Pri izbiri nismo svobodni, paziti moramo na frekventnost izrazov in da imajo terminološko težo.
Vodilo sta jedrnatost in kračina.

4.1.4 Kazalo vsebine

Kazalo oblikuje program za pisanje sam, če ustrezno označimo dele besedila, ki imajo status naslovov in podnaslovov poglavij.
V wikijih se kazalo na vrhu besedila pojavi samodejno.
Naslovi in podnaslovi naj bodo kratki.
Kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja.
Dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja.

4.1.5 Povezave

Ločujejo besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta.
V spletnem formatu html jih prepoznamo po modri barvi in podčrtanosti.
Na wikijih so nekatere povezave rdeče, kar pomeni, da gesla tam še ni.
V wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji: dvojni oglati oklepaji besede, pod katerimi je na wikijih že samostojen članek, enojni pa za povezovanje na spletne lokacije zunaj wikijev.

4.2 Napake

Nekatere hibe humanističnega pisanja: gostobesednost, nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem, slogovna puščobnost, pristranskost, naslilna ermilogozacija, skrivanje za znanstveni plural, mentalno brambovstvo.

4.2.1 Gostobesednost

S črtanjem manj informatinih pasusov besedilo prevajamo v strokovni jezik.
Kaj lahko v tekstu brezobzirno prečrtamo:

tudi, še, pa, lahko, potem, nato ...
izpostaviti, poudariti, naglasiti
predvsem, večinoma, v glavnem ...
prav gotovo, nedvomno, zagotovo, seveda ...
nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej ...
določen, specifičen, posamezen ...

Rešitev je ponovno kritično branje besedila po nekaj dnega uležavnaja.

4.2.2 Nerazumljivost

Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka. Sporočilno nejasna besedila zavajajo.
Nerazumljivost ni samo posledica površnosti pri pisanju, ampak je neredko naravnost hotena.
Sodobna zahteva po prezentaciji znanstvenega besedila, ki bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke.
Dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj.

4.2.3 Pomanjkanje konteksta

Pravi ekspert je tisti, ki ve, kako do informacij priti, in jih zna tudi postaviti v kontekst.
Posploševanje je mogoče le ob zajemu statistično relevantne količine besedil.
Odsvetovano je raba izrazov celo, kar, samo, ki izražajo piščevo presenečenje nad dejstvi.

4.2.4 Manierizem

Besedilo naj bo sklenjeno, stavki naj se lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno.
Retorično zainteresirani strokovni pisec bo bralčevo pozornost skušal pritegniti s ponavljanjem.
Pisci v tekstu pogosto uporabljajo arhaizme in papirnate izraze, ki jih v spontanem govoru ne bi nikoli.

4.2.5 Slogovna ubornost

Nasprotna skrajnost je pretirano ponavljanje posameznih izrazov (pri povzemanju prebranih strokovnih del: ugotavlja, poudarja, opozarja ...).
Z direktnim poimenovanjem avtorja izjave se zmanjša možnost napačnega prepisovanja izjav.
Ponavljajoči se besedi rečemo mašilo.

4.2.6 Pristranskost

Znanost nam pomaga preseči biologizme in oblikovati objektivne, nepristranske sodbe. Pri tem je v pomoč avtorsko sodelovanje, kolektivno avtorstvo, ki obrusi in uravna ekscesne ambicije posameznika.
Pisec do ljubljenega predmeta razvije zaščitniški odnos in poudarja kreposti in literarno kvaliteto avtorja in razvojno perspektivnost literarnega stila ali žanra.
Revizije literarne zgodovine in literarne vede so potrebne, a ne take, ki eno banalno politično optiranje in vsiljevanje preprosto zamenjajo z drugim.
Ideološko zainteresirane dele strokovnih besedil prepoznamo po intenzivni uporabi narekovajev.
Ideologija zamaže strokovna besedila in jih zlorabi.

4.2.7 Terminologizacija

Utrjen naziv z jasno definicijo je vstopnica za inštitucionalizacijo in začetni pogoj v prizadevanju za družbeno vplivnost.
Jezikoslovje in zgodovinska izkšnja nam pripovedujeta, da so imena arbitrarna, da so posledica družbenega dogovora in prakse.
Imena in termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo pa biti vnaprej pravi ali napačni.
Terminološke diskusije so izraz nepriravljenosti za soočenje s predmetom in razkrivajo razpoko med literarno realnostjo in njeno skonsturirano podobo v naši zavesti.
Obvladanje terminologije je pogoj za sodelovanje v ekskluzivnih razpravnih krogih.
Piščeva ignoranca do terminologije vzbudi pri bralcu nezaupanje v svojo literarnovedno kompetenco.

4.2.8 Spol in število

Nekdaj je veljalo, da ko mislimo na oba spola, običajno uporabljamo moški spol.
Feminizem je prinesel zahtevo po popravljanju spolno krivičnega jezika.
Vzporedna uporaba moške in ženske oblike je neekonomična, pa tudi nenaravna in pismouško nasilna.
Spolnemu opredeljevanju se včasih uspe izogniti z izbiro množine ali s pretvorbo v sedanjik.
Ko poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih uporabljamo prvo osebo ednine, vendar lahko to pri bralcu vzbudi občutek, da se hvalimo in si pripisujemo vse zasluge.
Uporaba dvojine zna postati komplicirana ob potrebi po ločitvi avtorstva ene izjave od avtorstva druge. Na takih mestih uporabimo tretjo osebo ednine.

4.2.9 Mentalno brambovstvo in servilnost

Zavzetost za lokalno, domače, regionalno, nacionalno je v strokah, kot je slovenistika, samoumevno, privzeto in v službi ohranitve svoje eksistence. Nujna so opozorila, ko gre naravno in gvalevredno prizadevanje predaleč.
Servilnost do vsega, kar prihaja od zunaj (predvesm od zahoda), je druga skrajna drža slovenske literarne vede.

4.3 Govorna prezentacija

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, redkeje na radiu in televiziji ali spletu.
Govorne predstavitve za zaključeno publiko so bile včasih slabo dokumentirane.
Status objave dobijo le, če so posneti in shranjeni ter vpisani v Cobiss ali kakšno drugo javno dostopno bibliografijo.
Podlaga za predavanje je predhodna objava.
Pisna besedila niso najbolj primerna za govorno reprodukcijo.
Predavatelj bo predavanje oblikoval po svoje. Stavki bodo krajši kot v zapisanem besedilu, manj bo zapletene sintakse, več ponavljanja, vključil bo tudi komentarje in namige na aktualne teme.
Govorna izvedba je tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorcev in jih dopušča v večji meri.
Posameznik se lahko priuči všečnega govorniškega nastopanja v šolah retorike.
Publika si zapomni samo anekdotične podrobnosti, prava vsebina je spregledana ali pozabljena.
Jamstvo uspešnosti je, da govorec natančno ve, kaj želi sporočiti in je svojemu predmetu predan.
Informativna vrednost predavanja je manjša od prebranega besedila.

4.3.1 Prosojnice

Pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo, ga disciplinirajo.
Sinonim za prosojnice je ime Microsoftovega programa PowerPoint.
Druga orodja: Google Slides, Prezi, prosojnice vgrajene v Google Docs, Impress (v pisarniškem paketu Libre Office).
Zapisovanje na predvanjih močno pomaga pomnjenju.
Koncipirane so za seznamsko podajanje informacij.
Vsebujejo naj naslove in podnaslove, slike in grafikone, kratke definicije ali citate, ne pa daljših kosov besedila.
Prezentacijski model pechakucha je nastal za potrebe kratkih, šest minut dolgih prezentacij z 20 prosojnicami, ki si slede v ritmu 20 sekund.
Za postavljanje prezentacije na splet je priporočena pretvorba v format pdf.

4.4 Vizualizacija

Prosojnice so vizualizacija govorjenega.
Besedilo na spletu je slikovitejše od natisnjenih besedil.

4.4.1 Fotografije

Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno.
Mišljenje se dogaja v jeziku in je po svoji naturi verbalno.
Tudi druge oblike mišljenja: matematično, kinestetično, glasbeno in vizualno-prostorsko.
Vizualno-prostorsko mišljenje: mišljenje v mentalnih podobah, za obvladovanje dvo- in trodimenzionalnih predmetov.
Za razmah fotografije je zaslušna digitalizacija.
Avtorstvo fotografij je še vedno strogo individualno.
Licenca creative commons ohranja kategorijo individualnega avtorstva z atributom by, ki zahteva, da pri uporabi izdelka vedno navedemo ime njegovega tvorca.
Ime fotografa lahko izpustimo, kadar se podpiše z vzdevkom.
Fotografiji je najbolj naklonjena publicistika in znotraj nje žanr reportaže.
Fotoreportaža: ko delež fotografije prevalduje.
Fotoroman (angl. fotonovela): fotografska ustraznica stripu.
V literarnoteoretičnih knjigah fotografij ni, v literarnozgodovinskih pa so večinoma le portreti avtorjev, naslovnice časopisov in knjig, vzorci rokopisa in razglednice krajev.
Zanesljiva mesta za hrambo posameznikovih fotografij: Picasa Web Albums, Instagram, Flickr, Panoramio, OneDrive ...
Zbirka fotografij, zanimivih za domačo kulturno zgodovino in večinoma v prostem dostopu, je v Digitalni knjižnici Slovenije.
Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons). Opremljene so z licenco cc, so prosto uporabne za potrebe naših objav. Z licenco proste porabnosti (cc) so opremljene privzeto že z našo odločitvijo, da jih postavimo na tem mestu.

4.4.1.1 Licenciranje fotografij

Pravna regulativa komplicira uporabnost fotografij na spletu, še posebej na Wikimedijinih spletiščih, ker mora objava ustrezti tako slovenski, kot tudi ameriški zakonodaji.
Ne dovoli nama objave kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustracij, razen, če je od smrti ilustratorja, kiparja ali slikarja minilo že 70 let. Prepovedana je tudi objava fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov.
V nekaterih državah poznajo nekaj izjem pri objavljanj takšnih fotografij. Gre za dela, za katerih razmnoževanje in razširjanje copyright narekuje pridobitev arhitektovega privoljenja.
Takšnih izjem v Sloveniji ne poznamo, razen posnetkov knjižnih ovitkov oz. platnic.
Po jugoslovanskem zakonu o avtorskih pravicah iz leta 1978, so avtorske pravice za fotografije potekle 25 let po objavi. Zakon je veljal do 1995, ko se je varstvo raztegnilo na 70 let.
Prosto so dostopne fotografije, objavljene pred 1. januarjem 1970.
Na Geopedijo lahko naložimo posnetke kipov na javnih prostorih in informacijske table. Tam so prosto dostopne, nimajo pa statusa proste uporabnosti, z licenco cc pa niso opremljeni niti zemljevidi in zračni posnetki ozemlja na Geopediji.

4.4.1.2 Fotografije kulturne dediščine

Zakon o varstvu kulturne dediščine v 44. členu zahteva za uporabo podobe in imena spomenika soglasje lastnika.

4.4.1.3 Nalaganje na wikije

Skoraj vse nalaganje fotografij se dogaja na Zbirki, kjer je treba izpolniti obrazec.
Sliko je dobro opremiti s ključnimi besedami oz. kategorijami in jo opisati.
Slabo dokumetnirane slike označijo s predlogo {{ovl}} (opis, viri, licenca).

4.4.2 Infografika

Informacijska grafika (infographic) je oblika vizualizacije podatkov (vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh).
Zanimanje so spodbudila popularna prostodostopna računalniška orodja, ki so nastala zaradi strmega naraščanja števila podatkov, ki jih ne bi bilo mogoče obvladati.
Nova naloga informacijske grafike je prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način.

4.4.2.1 Tabele

Za oblikovanje tabel obstaja posebna vrsta računalniškega programja, razpredelnice.
Besedilo v okencih tabele naj ne bo obojestransko poravnano, saj to povzroča grde praznine med besedami.
Naslovna okenca naj se začenjajo z veliko začetnico.

4.4.2.2 Grafikoni

Za razumevanje grafične predstavitve je potrebna legenda, kjer je razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik.
Obstaja več klasifikacij grafičnih predstavitev podatkov:

grafikon (chart): histogram, črtni, stolpični, tortni ...
diagram (graph): časovni ali kronološki, drevesni, omrežni ...
kartogram, shema, piktogram

Za objavo grafikona v članku naslov raje postavimo nad oz. pod graf.
Za spletne objave bomo graf vgradili v članek kot sliko ali pa ga bomo spravili posebej in napravili nanj povezavo.

4.4.2.3 Zemljevidi

Večjo in sistematično rabo doživlja zemljevid od vznika interaktivnih kart na spletu dalje. Gre za literarne sloje na javnem spletišču Geopedija in za projekt Prostor slovenske literarne kulture.

4.4.2.4 Besedni oblak

Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, ki smo mu ga dali v obdelavo.
Voyant tools zraven oblaka besed pove o besedilu še kaj statistično zanimivega.

4.4.3 Literarnovedna igra?

5 Iskanje

Razvoj iskalnikov je tesno povezan s strmim naraščanjem števila informacij.
Da ne bi prihajalo do zamenjav med avtorji, pri Cobissu poskrbi koda vsakega avtorja.
ORCID (Open Researchers and Contributor ID) je mednarodna, intedisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki objave založnikov, inštitucij in znanstvenikov oprami z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje.
ORCID je ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen.
Identifikaciji knjižnih objav je namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI.
Wikimedijina spletišča si tudi pomagajo z identifikacijskimi oznakami. Člankom postopoma dodajajo predlogo Normativna kontrola, ki gesla povezujejo s knjižničnimi in kataloškimi sistemi, kot so CONOR, VIAF, ORCID, OVL.

5.1 UDK

Številka UDK (univerzalna decimalna klasifikacija) poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oz. na eno od področij človeške dejavnosti.
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero raziskovalnih področij.
Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS) postavlja med petimi področji humanistične vede na prvo mesto.
Klasifikacija FOS 2007 s 47 področji je preglednejša.
Enciklopedične klasifikacije so bolj poznane. Znanosti delijo na dve veliki področji: družbene vede in naravoslovje.
Z UDK so opremljeni članki v Slavistični reviji.

5.2 DOI

DOI (Digital Object Indentifier 'digitalni identifikator objekta') je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti.
Poskrbi za sledljivost dokumenta, saj se URL-ji pogosto spreminjajo.
Pridobitev kode ni zastonj, izdajajo jo lahko samo pooblaščene organizacije.
Oblika kode DOI: {{doi:10.7771/1481-4374.2064}}. Številka pred poševnico pomeni založnika, številka za poševnico pa je številka publikacije.

5.3 COBISS ID

Za identifikacijo publikacij se v Sloveniji uporablja številka COBISS, s katero je opremljena vsaka registrirana objava.
Bibliografske enote v seznamih literature in v opombah na Wikipediji se zaključujejo z nizom {{COBISS|ID=nnnnnnn}}.

5.4 Podatki in podatkovne zbirke

Namesto izraza podatek (data) se uporablja tudi zajemek (capta), ki naj bi natančneje izražal produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje.
Izraz zajemek asociira na to, da je bilo nekaj vzeto oz. zajeto.
Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki.
Dokument: fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo. V literarni vedi je drugo ime za besedilo.
Podatki: osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov.
Število javno dostopnih podatkovnih zbirk narašča. To so npr. Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine, SSKJ, Besede slovenskega jezika, Gigafida ...
Bibliografsko dokumentiranje seminarske dejavnosti sega v sredino 90. let, ko je bila postavljena in pospletena zbirka Diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF od leta 1950.
Stare bibliografije imamo v obliki digitalnih posnetkov, po katerih ni mogoče vedno iskati.
Redka spletišča dovoljujejo uporavnikovo poseganje in dopolnjevanje, npr. Razvezani jezik ali Diplomske naloge iz slovenske književnosti.

5.4.1 Iskanje po dLibu

Navodila za iskanje po dLibu (zbirki besedil, slik in gradiva):

kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov
postavimo niz vesed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
pri neuspešnem poizvedovanju poskusimo s kakšnim drugačnim nizom
preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

5.5 Seznami

Seznamske alineje uporabimo, kadar želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način.
Dolge sezname s kratkimi alinejami postavimo v dveh ali več stolpcih.
Osnovni obliki sta neoštevilčeni seznam in oštevičneni seznam.
Naloga literarne zgodovine je registriranje in katalogiziranje novih izbirnih možnosti.
Na Wikipediji so seznami izhodišče za nadaljnje resno delo.

6 Digitalna humanistika

Literarnovedni segment digitalne humanistike bi lahko opisali kot empirično literarno vedo s pomočjo računalnika. Gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov.
Digitalna humanistika zajema tudi novo vedo kulturomiko.
Osnovno orodje kulturomike je Googlov Ngram Viewer.
Seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov raziskave na področj digiralne humanistike našteva naslednja ravnanja s podatki: zajem, obogatitev, analiza, interpretacija, razpečevanje in hranjenje kolaboracija, meta DH-dejavnosti.
Digitalna humanistika temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk.
Digitalna humanistika je organizirana na globalni ravni v ADHO, v Evropi EADH, Nemci so združeni pod DHD, na Slovenskem take organizacije ni, Slovenija pa je vključena v mednarodne DH-projekte (DARIAH, CLARIN).
Prva slovenska digitalnohumanistična podjetja – oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi.
Leposlovje se je začelo zbirati na spletišču Zbirka slovenskih leposlovnih besedil, danes je na prvem mest Digitalna knjižnica Slovenije (dLib).

6.1 Empirične metode

Empirično: pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem, merjenje podatkov, preverljivost meritev.
Javno dostopne so le tiste empirične raziskave, ki se odvijajo v akademskem okolju.
Z večanjem matematične pismenosti v populaciji se možnost napačnih interpetacij manjša in se povečje uporabna vrednost podatkovnih zbirk.
Zgled literarnozgodovinske uporabe podatkovne zbirke je Projekt »Historischer Roman«.

6.1.1 Programi

Nekateri zastonj in povečini spletni programi:

Weka, data mining software (zajem podatkov)
analiza besedil: Gephi, Graphviz, Bookworm, Textalyser, Wordle ...
anketiranje: Survey Monkey ...
anotiranje in popravljanje: Scripto, FromThePage ...
bibliografija: Bibliopedia, Zotero ...
blog: Wordpress, Blogger, LiveJournal
citiranje: Publish or Perish
...

6.1.2 Projekti, revije

Glottometrics, Literary Lab, Europeana, OpenLibrary ...

6.1.3 Računalniško jezikoslovje

Računalniška lingvistika je za literarno vedo zanimiva, kadar se ukvarja z iskanjem po leposlovju, povzemanjem zgodb, razlikovanjem med literaturo in drugimi vrstami pisanja ...

Orodja in korpusi

Prevajalni sistem Amebis Presis
Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna
Pregibnik
Avtomatska lektorica

Slovarček

apel ― javen poziv, klic
paradigma ― vzorec, primer
konzument ― potrošnik, uporabnik
eminenten ― zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan
akter ― kdor odločilno vpliva na kako gibanje ali delovanje
konzumirati ― potrošiti, porabiti
defetizem ― mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
eskalirati ― postopno se širiti, stopnjevati
anahronističen ― ki ni v skladu z določenim časom ali razmerami, nesodoben
inercija ― stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju
renomirati ― hvaliti, slaviti
ekspertiza ― izvedensko mnjenje, poročilo
paginirati ― oštevilčiti
relevanten ― pomemben
hendikepiran ― spraviti nekoga v slabši položaj
demitizirati ― odpraviti mit o čem
lukrativen ― dobičkonosen
servilen ― kdor si s pretirano vdanostjo prizadeva pridobiti naklonjenost nadrejenih