MašaKrajnc

Neznane besede

Nepotizem: dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom

Borniran: omejen, neumen

Rigiden: neprožen, tog

Beletrija: umetniška literatura, leposlovje

Priroda: narava

Deminutiv: manjšalnica, pomanjševalnica

Domače naloge

Moj stik s slavistično revijo

Ruski pisec in samooklicani ‘novi nekonformist’ Zahar Prilepin v prvencu Patologija v obliki prvoosebnega pripovedovalca piše o svojih izkušnjah iz prve čečenske vojne. Strah in dvome je v težkih časih premagoval z vodko, ki je bila za pisca tudi sicer ključen element samoidentifikacije. Ker se k podobnim rešitvam za svoje življenjske stiske zatekajo tudi številni moji sovrstniki, me je članek Vodka in pir ... Knjiga kot orožje v primeru Zaharja Prilepina pritegnil k branju. Kljub upanju, da me piščeva dela ne bodo le navdušila, temveč tudi navdala z radostjo ob spoznanju, da so njegovi pogledi na svet podobni mojim, se to ni zgodilo. Cenim ga kot umetnika, pisca in publicista, a nasprotujem njegovemu mnenju: “Dialog je iluzija, edini argument je argument moči, ki ga prikrivajo lepe besede, vse, kar je skupnosti resnično pomembno, si mora biti ta skupnost pripravljena izboriti z vsemi sredstvi, tudi za ceno življenja posameznika.” Prilepin s svojo empirično izkušnjo poskuša nasprotovati liberalni humanistični ideologiji, a s tem prav tako pozablja na pomen diskurza, ki je v civiliziranem svetu esenca družbenih sprememb. Kljub njegovi utemeljeni želji po reševanju ukrajinske krize na vzhodnem delu države je pisateljevo mnenje pretirano in lahko bralce in njegove podpornike nagovarja k uporabi nasilja, ki je dandanes glavni razlog za številne nerazrešene svetovne probleme, še trajajoče vojne in stanja v kriznih goriščih. Besede so lahko pomembne, četudi posamezniki zanje niso pripravljeni ubijati ali prostovoljno umreti.

Kljub navedenemu me Prilepinovo delo fascinira, saj nasprotuje normam njegovega časa in okolja ter je samo po sebi provokacija. Avtor je pričakoval odzive podobne mojemu in druge obsodbe njegovega potencialnega nacionalizma, šovinizma, fašizma. Med branjem katerega od njegovih del, in ne le člankov o njih, bi se gotovo soočala s številnimi etičnimi vprašanji in izzivi, zato bi si Patologijo z veseljem izposodila, če bi mi poleg branja del pri predmetu Slovenska književnost 19. stoletja in socioloških tekstov na mojem drugem študijskem programu ostalo še kaj prostega časa. Mogoče poleti ...

Odnos do tipkanja

TIPKARSKA

Od osmih do ene,
od osmih do ene
sobé osvetljene,
glavé zamorjene,
od osmih do ene
le Hladnik spodbuja, le klasika žene,
od stresa smo sključeni:
vsi, tisti brez spola, možje in mé, žene.
Od osmih do ene
nas prsti so izmučeni.
Le Hladnik spodbuja, le klasika žene
od osmih do ene,
od osmih do ene.

Pol treh, pol treh –
mineva nas smeh!
Od srda solzé naberó se v očeh.
Če nisi najboljši, dandanes je greh.
Od osmih do ene
nihče ne spodbuja, le klasika žene,
saj, ko je pol treh,
le Neža njegovo srce 'ma v dlaneh.

• po Župančičevi Žebljarski

Razmislek: Svoboda in varnost

Menim, da varnosti vsakodnevno dajemo prednost pred zasebnostjo. To počnemo nagonsko in razumsko.

Nagonsko

Hierarhija po Maslowu pravi, da takoj za fiziološkimi osnovnimi potrebami (hrana, voda, zrak) pride potreba po varnosti. Je ena izmed potreb, ki omogoča osebi razvoj in normalno vsakodnevno delovanje.

Človek je torej od rojstva nagnjen k želji po varnem okolju in zaščiti. V takšnem okolju se počuti veliko bolje. Že od samih začetkov človeštva je naš osnovni cilj preživetje (kot pri vseh ostalih živih bitjih), kar gre z roko v roki z varnostjo. V nevarnih situacijah želimo sebe in ljubljene nagonsko zaščititi pred zunanjimi vplivi. Če se naša potreba po varnosti ne uresniči, doživljamo stisko. Ko nam preti nevarnost, se v naših telesih aktivira obrambni nagon, kateremu mu sledijo napetost, stres, potenje, strah, pripravljenost na beg … Življenje v stalni nevarnosti za človeško telo in um torej ni naravno ter zdravo.

Razumsko

Kaj pa če primerjamo pomen varnosti in zasebnosti? Zasebnost se v zadnjih časih korenito spreminja. Aplikacije kot so Snapchat, Facebook, Twitter nam omogočajo neprestano deljenje zasebnega prostora z javnostjo. Ali ljudje resnično tako hrepenimo po lastni zasebnosti, če sami sebe izpostavljamo z željo po družbenem odobravanju in pozornosti? Naša potreba po zasebnosti se je zmanjšala, ker se je v zadnjih letih spremenil tudi naš življenjski slog; konstantne spremembe so konec koncev glavna značilnost modernih družb. Tehnološki napredki nam narekujejo drugačne življenjske navade, mi pa se zahtevam okolja avtomatsko in velikokrat nezavedno podrejamo.

Moj prosti čas in književnost

Popotovanje iz Litije do Čateža

Simpozij Obdobja

Eno izmed predavanj v sklopu simpozija Obdobja, ki me je najbolj navdušilo, je bila predstavitev doslej še nepoznanega Kosovelovega prevoda Andersenovih pravljic doktorice Milene Mileve Blažić.

Slikanice brez slik je zbirka 33 kratkih pravljic. Pri delu je zanimiv že paradoks, ki ga predstavlja njegovo ime. Namesto slik je delo napisano kot »prevod likovnih podob z jezikovnimi izraznimi sredstvi«. Glavni literarni osebi sta mesec (prvoosebni pripovedovalec) in revni slikar, ki prvemu slikovito pripoveduje o svojih potovanjih.

Kosovel je prevedel Drugi večer in Triintrideseti večer; zadnji zgodbi je naslov spremenil v Večerno molitev. Pesnik se je srečal z nemškim besedilom, zato njegovo delo imenujemo vmesni prevod. Opazimo lahko njegov pesniški pridih in elemente akulturacije. V besedilo ni pretirano posegal, doktorica Blažić je izpostavila le redkejšo uporabo glagolov in omilitev določenih pojavov v delu.

Kot zadnje je omenila mesečevo opazovanje otrok, ki se slačijo, in odlomek izpostavila kot element pedofilije v Andersenovi različici. Kosovel je to po njenem mnenju rahlo spremenil, omilil. Čeprav je predavateljica elemente spolnosti bežno omenila le enkrat in se nanje ni več sklicevala, jih izpostavljam, saj sem se s tovrstno njeno interpretacijo del že srečala in se z njo tudi tokrat ne strinjam. Pravljico sem prebrala tudi sama in v odlomku vidim le nedolžno naklonjenost otrokom.

Motivi Srečka Kosovela, da se je lotil prevajanja, niso znani, do tega bi ga lahko pripravilo več dejavnikov. Napisal je dva članka o pravljicah, torej so ga te zanimale, še posebej pa se je navduševal nad Wildom in Andersenom. Ker je bila tematika pravljic prvega zgolj ljudska, kmečka, je Kosovela v delih drugega avtorja navdušila predvsem nadgradnja – opisovanje kulture, potovanj, muzejev … Morda se je za prevod odločil tudi zaradi lika revnega slikarja, s katerim se je zaradi lastnih življenjskih razmer lahko poistovetil.

24-urno branje Cankarjevih del

<<https://www.mklj.si/prireditve/item/17872-noc-in-dan-s-cankarjem-24-urno-branje-cankarjevih-del>>

Ogled razstave o Ivanu Cankarju v Mestnem muzeju Ljubljana

Udeležba na Ruskem literarnem večeru

V petek, 30. 12. 2018, sem se udeležila Ruskega literarnega večera Gimnazije Celje-Center. Organiziran je bil v čast pesniku, pisatelju, dramaturgu, prevajalcu in literarnemu kritiku Aleksandru Aleksandroviču Bloku, ki je umrl pred 90 leti. Njegovo prvo plodno in umetniško dovršeno ustvarjalno obdobje je bilo med letoma 1898 in 1904. Takrat je bila izdana njegova prva pesniška zbirka Pesmi o Prelepi Dami. Pisal je torej v času začetka renesanse ruske poezije. Ruski simbolizem se je začel z vstajo, uporom in zavrnitvijo razgaljenega starega in dolgočasnega sveta. Pojavila se je »dvojnost« – prepletanje protislovnih čustev: popolno samopotrjevanje in utrujenost, ravnodušje, nemoč, žalost. Gibanje si je prizadevalo za prestop meja onkraj zlega; umetniki v simbolizmu se niso ukvarjali z družbenimi problemi, večjo vrednost so dajali posamezniku. Navedene prvine so opazne tudi v Blokovih delih. Njegov literarni opus je čista zvočna umetnost in ne vsebuje nobenih etičnih, političnih ali socialnih motivov. Tudi ko je pisal o Rusiji, je to počel brez političnega zanosa. Sam se ni čutil poklicanega, da bi deloval za moralno izboljšanje sveta, saj je menil, da njegova vest ni čista. Obisk prireditve me je med drugim spodbudil za učenje ruščine v naslednjem šolskem letu.

Slovlit

Za Slovlit mi je lansko šolsko leto povedala razredničarka in profesorica slovenščine. Po prijavi sem dobila svoje prvo elektronsko sporočilo z izvlečkom razprave. Tema argumentacije je bila prav sprememba slovničnega spola na Filozofski fakulteti. Ugotavljam, da forum ni le krasen način obveščanja, sporočanja in možnosti razprave, lahko bi rekli, da idejno dopolnjuje naš vsakdan. Če nadaljujem s primerom svoje prve opažene razprave – v tistem obdobju sem prebrala tudi članek Kozme Ahačiča, odzive na njegovo razmišljanje, se o temi pogovarjala v šoli. Slovlit mi je omogočil vpogled v stanje med člani foruma in posledično nekaterimi študenti, ko sama to še nisem bila. Letos sem s tematiko kot študentka slovenistike in sociologije soočena vsak dan. Ogledala sem si tudi okroglo mizo na Filozofski fakulteti. Obvestila na Slovlitu torej z veseljem spremljam, ker ta spodbuja izražanje mnenj, hkrati pa bralcem širi obzorja in jih obvešča o aktualnih temah s področja slovenistike, slavistike, jezikoslovja.

Tipkanje