Lucija Šteh

Moje domače naloge

Prva domača naloga

Moj prvi stik s Slavistično revijo

Po prvem preletu Slavistične revije se v njej nikakor nisem našla. Njena vsebina je nakazovala na znanstveno raziskovanje, ki ga nikakor nisem doumela. Po enem tednu sem se branja lotila ponovno, a tokrat podrobneje. Prvi članek je poskrbel za to, da se je moj pogled na revijo spremenil. Čeprav sem imela občutek, da je v takšnih člankih praviloma le stroki znana terminologija, sem kmalu spoznala, da temu ni tako. Revija je zelo uporabna za vse tiste, ki si želijo podrobnejšega vpogleda v neko specifično področje našega jezika, naše kulture in literature.

Druga domača naloga

Nova pisarija

Učbenik Nova Pisarija študentom in vsem ostalim posreduje znanje o strokovnem pisanju na spletu. V prvem delu je predstavljeno predvsem delo na wikijih, avtor pa nas hkrati pozove k aktivnemu razmišljanju o tem, ali je prav, da se tudi strokovni članki in literatura selijo na splet in so tako javnosti vedno na očeh. Dejstvo je, da postajamo informacijska družba, zato so spremembe na tem področju več kot dobrodošle.

Tretja domača naloga

Kaj sem izvedela pri tipkanju?

Tipkarska naloga mi je ponudila vpogled v to, kako lahko literaturo predstaviti širši javnosti in ji tako omogočiti prebiranje najrazličnejših del, ki jih ponujajo slovenski pisci. Ideja, da vse shranimo na enem mestu je enkratna, saj je tako dostopanje do teh vsebin lažje in hitrejše. Sama sem se z wikivirom seznanila že v gimnaziji, saj je profesorica slovenščine pogosto uro osnovala s pomočjo že prej omenjenega portala. Sama nam je povedala, kdo skrbi za posodabljanje spletnega mesta, pretipkavanje besedil, kar je v meni vzbudilo veliko zanimanje. Bila sem malce razočarana, da kaj podobnega ni ponujeno tudi srednjim šolam, saj bi bile tako ure slovenščine še bolj zanimive in bi mogoče ravno ura pretipkavanja literarnih besedil poskrbela za to, da vsaj nekateri dijaki izgubijo odpor do predmeta.

Četrta domača naloga

Literatura v vsakdanjem življenju

Že sama narava študija me usmerja k temu, da literatura z vsakim dnem postaja pomembnejši del mojega vsakdana. Včasih sem knjige prebirala predvsem za lastno sprostitev, ko odmisliš vse okrog sebe in se vživiš v življenje nekoga drugega, danes pa s prebiranjem literature spoznavam filozofijo življenja posameznega avtorja, razmere, ki jih pisatelj opisuje in poskušam kdaj pa kdaj tudi sama kritično interpretirati delo. Moj literarni opus trenutno obsega predvsem študijsko literaturo, zato si želim, da prvi semester čim hitreje mine, saj bo v naslednjem semestru maneverskega prostora za branje neštudijske literarure - več. Pred nekaj tedni me je presenetil program Simpozija, kjer sem med predavatelji zasledila tudi ime svoje gimnazijske profesorice za slovenščino. Predavala je o rokopisni zapuščini novomeške frančiškanske knjižnice. Njeno znanstveno raziskovanje me je prijetno presenetilo, saj nam, dijakom, nikoli ni dajala vtisa, da bi se v svoji stroki razvijala tudi izven šolskih klopi. V teh dneh v prostorih Cankarjevega doma poteka tudi knjižni sejem, ki se ga ljubitelji literature vsako leto znova še kako razveselimo. :)

Peta domača naloga

Objava na Slovlitu o sedmi kitici Prešernove Zdravljice

Državni svet je 23. 1. 2013 obravnaval pobudo dr. Zorana Božiča o tem, naj se spremeni četrti odstavek 6. člena Ustave Republike Slovenije, ki se glasi, da je slovenska himna Zdravljica. Po novem, naj bi se ta odstavek glasil: >>Himna Slovenije je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna >>Zdravljica<< (različica iz prve objave leta 1848), na melodijo iz zborovske istoimenske pesmi skladatelja Stanka Premrla.<< Do spremembe v Ustavi naj bi prišlo zato, ker prejšnja opredelitev ni natančna. Iz nje ne izvemo kdo je avtor Zdravljice, saj so pesmi z istim naslovom nastajale že pred in po Francetu Prešernu. V Ustavi tudi ni zapisano za katero različico Zdravljice gre. Takrat sta bili v javni rabi prisotni poleg izvirnika tudi Slodnjakova in Kosova. Določena ni ne melodija ne kitica, ki naj bi veljala za slovensko himno. Boris Pahor leta 2010 predlaga Državnemu zboru, da bi sedmo kitico, ki je veljala za himno, dopolnili z delčkom druge, a ta predlog je bil zavrnjen. Sprejet ni bil niti predlog o tem, da bi se himna na državnih slovesnostih ob državnih praznikih Republike Slovenije izvajala v celoti, ob drugih priložnostih pa bi se lahko uporabila tudi v skrajšani obliki, ki bi obsegala drugo in sedmo kitico pesmi. Druga kitica je po mnenju Žigona, D. in Z. Božiča ter Slodnjaka vsebinsko neprimerna kot del sodobne slovenske himne, saj poleg slovenstva poveličuje tudi Kranjsko in slovanske narode. Če bi že želeli dodati kakšno kitico, bi bila morebiti najprimernejša peta ("Bog živi vas, Slovenke"), s katero bi v himno, v skladu z ustavno enakopravnostjo spolov, vključili tudi ženske. V sedmi kitici najdemo zahtevo po svobodi slovenskega naroda, narod pa si želi tudi miru in sožitja, kar kaže na domoljubje.

Državni zbor na koncu sklene spremeniti četrti odstavek 6. člena Ustave Republike Slovenije.