Lučka Majcenovič

Ob Novi pisariji

Uvod

Pismenost je v naslovih Vodnikovih knjig pomenila slovnico (npr. Pismenost in gramatika za prve šole, 1811). Beseda s tem pomenom še obstaja v Pleteršnikovem slovarju, danes pa pomeni splošno sposobnost obvladovanja nekega področja (npr. računalniška pismenost, matematična pismenost).

Prešeren je satirično pesnitev z naslovom Nova pisarija (orig. Kranjska pisarija) leta 1831 objavil v Krajnski čbelici. S pesmijo karikira ter na posreden način nasprotuje ljudskemu slovstvu in nabožnim besedilom kot primernim podlagam za razvoj slovenske besedne umetnosti. Z učiteljevim stališčem ironizira tudi nasprotnike svojih del, npr. Kopitarja in Metelka.

Pismenost

Definicija: "biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo". Pojem pismenost je v preteklosti označeval redke posameznike, ki so za razliko od večine bili vešči v pisanju in branju pisane besede, večinoma religioznih besedil. Z uvedbo obveznega šolanja je prej negativni prizvok zaradi elitnosti počasi izginjal, odstotek pismenih pa se je (in se še vedno) dviguje. Razumevanje pismenosti se ves čas spreminja - nekdaj je bilo to pisanje "na roko", dandanes pa vedno bolj v ospredje stopa kot obvladovanje elektronskih naprav.

Pismenost je tako sposobnost sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij kot tudi sposobnost tvorjenja le-teh. Potrditve splošne pismenosti ne moremo doseči le s pritiskom tipke ali šiljenjem svinčnika, ampak moramo obvladovati tudi kompleksnejše postopke. Poznamo več (specialnih) pismenosti, ki nam omogočajo boljšo orientacijo v svetu (kartografska, urbana, strokovna p.), vsaka zase pa je naša prednost in s tem tudi možnost za uspeh. Obvezna je le splošna pismenost, ki obsega zmožnosti za vsakdanje komuniciranje. Slovenski šolarji se večinoma slabo odrežejo pri bralni oz. funkcionalni pismenosti (sposobnost pravilnega razumevanja sporočil lastne kultute), e-pismenost pa je nadpovprečna. Dandanes komunikacija prek računalnikov in mobilnikov še spada v koncept splošne pismenosti.

Kakor pri vseh stvareh, je tudi pri spodbujanju (ali omejevanju) elektronske pismenosti potrebna zdrava mera razuma. Kljub temu da nam računalniki lahko mnoga dela olajšajo, se ne smemo v celoti zanašati le nanje, prav tako pa jih ne smemo v celoti zavračati. Elektronska pismenost širi demokratičnost, na kar prvič v zgodovini kaže praktično enak odstotek žensk in moških med pisci internetnih vsebin, kot so npr. blogi. Ker se z osnovno pismenostjo ne bomo ukvarjali, ampak nas interesirajo predvsem višje oblike pismenosti, je eden izmed bolj uporabnih podatkov število publicistov. Le-to zajema vse ljudi, ki so "sproducirali" monografsko publikacijo. Po natančnejšem pregledu ugotovimo, da vsak, ki piše bolj redno, slej ali prej dobi objavo v spletnem sistemu COBISS (prve objave neke osebe pričakujemo v obdobju podiplomskega študija). Delež aktivno pismenih je kljub vsemu manjšina.

Kljub domnevnemu prestižu in užitku se s pisanjem ukvarja sorazmerno malo ljudi. Do neke mere v družbi veljajo za čudake, vsekakor pa niso niti približno tako cenjeni kot opravljalci fizičnih del (človeku je samoumevno plačati za popravilo avta, za lekturo ali pisanje govora pa bi se mnogokrat oddolžili drugače). Poleg tega velika večina prebivalstva goji nezaupanje do vsega povezanega z mesti in izobraženstvom.

Družba kulturno raste, ko se kriteriji za dejavno udejstvovanje v njej zvišujejo - prav to zviševanje pismenosti tudi danes omogoča priviligiran položaj. Človek današnje družbe se mora zavzemati za podjetnost, kar v kulturnem smislu pomeni vsakršno kreativnost. Če na to gledamo s humanističnega vidika, si želimo, da bi čim več ljudi pisalo in objavljalo.

Informacijska družba

Informacijska družba (tudi informacijska/digitalna doba, računalniška družba) je socialni vzorec sedanjosti, ki nadomešča industrijsko družbo preteklosti. Participivna kultura, družbeni mediji in družabna omrežja so pojmi, ki dandanes stojijo nasproti konceptom Gutenbergove galaksije, potrošniške kulture itd.

V sodobnem svetu in predvsem v javnih razpravah se srečujemo z vse večjim številom t.i. puristov, ki iz strahu pred izumrtjem tiskanih knjig z najrazličnejšimi (bolj ali manj (ne)utemeljenimi) argumenti strogo nasprotujejo vsakršni digitalizaciji književnih besedil. Če so to zahteve starejših generacij, pa statistika kaže, da se mladina vse pogosteje zateka k besedilom na spletu in nič več ne oblega knjižnic (ali pa samo nič ne bere ?). Opredeljevanje tiskanega besedila kot "večnega" in elektronskega kot sekundno podvrženega izginotju je absurdno, saj dandanes brez interneta in tehnologije praktično ne obstajamo več. Kritika je še posebej neutemeljena, ko jo izrekajo ljudje, ki jim ni mar za dejansko vrednost tiskanih del, temveč le za ohranjanje stolčkov in plač (založbe, tiskarne).

Wikiji

Wikipedia in ostala spletišča v sklopu Wikimedie kreirajo tako imenovano informacijsko družbo. Značilnosti Wikimedie so lahka dostopnost, volontarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo.

Wikiwiki po havajsko pomeni 'res hitro', kar je ena glavnih lastnosti Wikimediinih spletišč, za katera uporabljamo tudi izraz "wikiji". Wikiji zajemajo Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, Zbirko, Wikislovar itd. Skupaj s socialnimi omrežji spadajo pod splet 2.0, kar pomeni, da ne služijo le iskanju informacij, temveč tudi prispevanju le-teh – nagovarjajo k sodelovanju.

Wikipedija ima danes podobno vlogo kot biblija v 16. stoletju, saj se glede na njo oblikuje lestvica kulturnih nacij. Prej kot je bil jezik sposoben prevoda biblije, višje na lestvici se je znašel – slovenščina je bila leta 1584 na enajstem mestu. V 19. stoletju so status kulturnega jezika definirale epske pesnitve, v 20. stoletju pa pa prevod operacijskega sistema Okna (Windows). Na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina nekje okoli 40. mesta. Poznamo 4 skupine jezikov: comfort zone (16, ni se jim treba bati za obstoj), vitalni jeziki (83, tudi slov., digit. orodja jim zagotavljajo eksistenco), border line (90, nejasna prihodnost, lahko se povzpnejo ali padejo) in umirajoči / mrtvi jeziki (41). Sicer je na svetu okoli 6500 jezikov. Na Wikipediji je 290 jezikov, 30 milijonov gesel, letni prirastek pa je 3 milijone gesel. Po uporabi si sledijo angleška – 54 %, japonska – 10 %, nemška – 8 %, španska – 5 %, ruska – 4 %, francoska – 4 % in italijanska Wikipedija – 3 %. Večja jezikovna in kulturna raznolikost pomenita večje možnosti za preživetje.

Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002 (angl. od 2001) in obsega več kot 150.000 gesel. Ima 125.000 registriranih uporabnikov, kar je 6 % populacije, stalno aktivnih pa je približno 500. Najbolj aktivnih 20 prispeva 83 % vnosov.

Članki na Wikipediji so urejeni z licenco cc (creative commons – dobesedno 'licenca ustvarjalnega ljudstva'). Licenca zahteva priznavanje avtorstva, kljub temu da je vsaj pri besedilih avtorstvo v principu kolektivno in s tem odpade potreba po izpostavljanju posameznega avtorja.

Na vrhu vsakega wikispletišča so zavihki članek (stran, preberi), pogovor, uredi oz. uredi kodo, zgodovina. Privzeto se znajdemo v bralnem načinu. Wikipedija se financira s prostovoljnimi prispevki, verodostojnost in zanesljivost objav pa zagotavljajo usposobljeni pregledovalci. Eden glavnih principov na Wikipediji je nevtralnost. Za njo ne stoji država, prispeva lahko kdorkoli, uveljavlja sodelovanje, objave so mednarodno primerljive in je samorefleksivna. Pisci ne objavljajo zaradi lastne slave in prepoznavnosti, ampak za javno dobro.

Wikiji in šola

Wikipedija je močno pedagoško orodje, kar se kaže v številu številnih projektov in prispevanju člankov pri fakultetnih seminarjih. S svojo odprtostjo predstavlja izziv tako za profesorja, ki mora avtoriteto pred javnosto stalno potrjevati, kot tudi za študenta, ki nalog ne dela zaradi profesorja, ampak zaradi svoje podobe v wikijavnosti. Bolj po principu spletne učilnice deluje Wikiverza, ki je nekakšen spletni peskovnik – gesla »dozorevajo« za objavo na Wikipediji.

Avtor

Skozi čas se je fokus literarnih zgodovinarjev selil – z avtorja na besedilo, nato ba na bralca, njegove zahteve in interese. Vprašanje "kaj je hotel avtor s tem povedati" je postalo skoraj prepovedano, v ospredju je bila avtonomnost umetniškega besedila.

Motivacija za pisanje

Pišemo lahko zaradi opisovanja vrednega predmeta, zaradi samega sebe ali za katero od socialnih skupin, ki ji pripadamo – za javno dobro. Motivacija avtorja naj ne bi bila slava in denar, kakor tudi ne razpoznavnost znotraj stroke. Neetično je, če zbranega gradiva ne delimo z drugimi, še bolj pa, če "speljemo" temo svojemu sodelavcu. Pri leposlovju je večji poudarek na tem, kako je besedilo napisano in ne toliko na tem, kaj je napisano.

Naš socialni ideal je družba kreativnih posameznikov, ki kreativnost izražajo s pisanjem. V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na 4 področjih: vsakdanje sporazumevalnem, leposlovnem, znanstvenem (znanstvene revije, zborniki ...) in strokovnem (enciklopedije, leksikoni, slovarji ...) ter publicističnem (časopisje, blogi ...). Kam spadajo poljudnoznanstvena besedila?

Izbira jezika

Če pišemo za globalno javnost bomo kot jezik znanstvene publikacije uporabili angleščino, če za domačo, slovenščino. Privzeti jezik za razprave o slo. književnosti je slovenščina. Čeprav je angleščina zelo razširjena, slovenščine ne ogroža, prav tako kot kateri od drugih tujih jezikov, v katerih že dolgo pišemo povzetke in izvlečke znan. razprav. V znan. svetu so angleške objave v priviligiranem položaju – velikokrat tudi zato, ker bralci sploh niso obveščeni o obstoju vsebine v lastnem jeziku.

Izbira teme

Število izbirnih možnosti kaže na razvitost sistema. Število izbir raste, na kar kaže vedno vešje število pišočih, nove ideje, novi publikacijski kanali (blogi, spletne konference, časop. komentarji ...). Veliko ljudi preveliko število izbir spravlja v dvom, če so se odločili pravilno – nepravilne namreč ogrožajo našo eksistenco. V akademskem okolju izbiro tem narekujejo profesorji, asisenti, mentorji, globalne smernice itd. Princip, naj si študent temo izbere sam, se obnese le pri najbolj radovednih. Ljubezen do neke teme se oblikuje skozi raziskovanje, na začetku se nam vsaka zdi pusta in neobvladljiva. Tem ne smemo "izumljati" na silo. V vsakdanjem življenju je najbolj pomembna v literatura, ki je pomembna v nacionalnem smislu npr. prvih deset pesnikov, romanopiscev. V preteklosti je mnogokrat prihajalo do poskusov vzpostavitve alternativnega kanona.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, ki se je moramo naučiti, osnovno piščevo sredstvo pa sta dandanes tipkovnica in miška. Kljub vsemu je pisanje na roko še vedno pomembno zaradi razvijanja ročnih spretnosti, krepitve inteligence ter boljšega pomnjenja. Slovenščina je eden od 114 jezikov, ki imajo spletno digitalno knjižnico – Wikivir. Na Wikivir smo prenesli podlistke iz časnika Slovenski narod z začetka 20. stoletja.

Usoda avtorstva in Soavtorstvo

V preteklosti so avtorji uživali precej večji ugled, kot ga uživajo danes. Začetek objavljanja je pomenil vstop v priviligirano družbeno manjšino, kreativno smetano. Večina ljudi poseganje v svoje avtorsko besedilo sprejema užaljeno in z nelagodjem, danes, npr. na wikijih, moramo na to gledati drugače – na tuje posege v naše besedilo ne smemo gledati kot na kritiko, temveč kot na sodelovanje. Na wikijih so izjema le Wikiknjige. S soavtorstvom se preganjata egoizem in napuh.

Objavljanje

Koncept avtorstva je bolj kot s priložnostjo za pisanje povezan z objavljanjem, saj je do le-tega vedno vodila precej dolga pot prek krožkov, mecenov, založnikov in urednikov. Danes je objavljanje lažje predvsem zaradi spleta. "Postaviti besedilo" danes pomeni besedilo naložiti na spletno mesto – če je le-to javno, potem je postavljanje hkrati tudi objavljanje, ki je lahko namerno ali nenamerno.

Množični um ali pametna množica

Obstaja veliko izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti (kolektivna pamet, collective intelligence, knowledge sharing, virtual crowd ...). Znanje naj bi bila javna dobrina, ki je za razliko od nekaterih drugih ni treba plačati. Wikipedija si prizadeva za enciklopedični zajem človeškega znanja. Ne deluje po abecednem principu, temveč po principu kategorizacije in po principu asociativnosti.

Avtorske licence

Zakonodaja copyright CC oziroma avtorske pravice. Creative commons oziroma 'ustvarjalna gmajna' ne temelji na kulturi dovoljevanja ampak na svobodi kulturi.

Priznavanje avtorstva: attribution BY; deljenje pod istimi pogoji: share-alike SA; nekomercialno: non-commercial NC; brez predelav: no derivative works ND.

Bralec

Prosti dostop (open access) – logo podoben ključavnici. Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja. Odprtega značaja je tudi spletni forum SlovLit. Maksimalno odprtost in dostopnost zagotavlja objavljanje na Wikipediji in sestrskih spletiščih.

Kredibilnost

Strokovno recenziranje oz. peer reviewing je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih.

Pravilno postavljeni narekovaji: „unarekovajena beseda“. Enojni narekovaji so za označevanje pomenov besed.

Txt = golo besedilo; doc, docx, rtf, odt = obogateno besedilo; htm, html = spletno besedilo; pdf = natisljivo besedilo.

Besedilo v Wikijih: prazna vrstica = odstavek; zvezdica = enota v seznamu; dva enačaja ali več = naslovi in podnaslovi; ' ' = ležeči tisk; ' ' ' = krepki tisk; [[]] = povezava; zaviti oklepaji = predloge; grabljice = številčni seznam; br = prelom vrstice; hr = vodoravna črta; center = centriranje besedila.

Navajanje

Faktor vpliva (IF impact factor) kaže stopnjo uglednosti oz. vplivnosti znan. revije.

Slovenske znan. revije: Primerjalna književnost, Slavistična revija, Dve domovini, Jezik in slovstvo, Dialogi ...

Citatni slogi: APA (psih., vzgoja, družb. vede), MLA (jezikoslovje, lit. veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno), wikipedijski, Vancouver idr.

MLA: Perenič, Urška in Miran Hladnik. "Branje Jamnice v času socialnih sprememb". Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk.

Čikaški slog: Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. "Branje Jamnice v času socialnih sprememb". Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15.

• Knjiga: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.; Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.; Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

• Članek v zborniku: Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

• Članek v časniku: Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13.

• Članek na dLibu: Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. Tudi na spletu.

• Poglavje: Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

• Razprava v reviji: Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58.

• Enciklopedijsko geslo: Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.; Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). Slovenska biografija.; Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.; Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran.; Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.

• Članek na spletišču: Samo Rugelj. Javno iz zasebno v slovenskih medijih: Urbani portreti. Planet Siol.net 5. feb. 2014.

• Zapis v podatkovni zbirki: Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

• Diplomska naloga: Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

• Zemljevid: Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.

• Slika: Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Bakrorez, med 1660 in 1673. Wikimedia Commons.; Slika 13: Michelangelo: Izgon iz raja. Sikstinska kapela v Vatikanu, 1509. Wikimedia Commons.; Slika 14: [Teloh.] Foto Miran Hladnik. Fotoalbum 215: Šivala je deklica zvezdo. 3. mar. 2014.

Žanri

E-pošta: Kp: ('kopija', Cc: ' carbon copy '), Skp ('skrita kopija').

Ostalo

Z ostalimi vsebinami smo se ogromno ukvarjali tudi pri seminarju in vajah prof. Urške Perenič, tako pri Uvodu v študij slovenske književnosti kot pri Slovenski književnosti 19. stoletja, zato jih ne bom natančneje opisovala.

Seminar

Enciklopedični članek

Enciklopedični članek se od drugih člankov razlikuje predvsem po svoji jedrnatosti, ki je v današnjem času pričakovana in že skoraj zahtevana. Odpoveduje se anekdotičnosti in izpušča nepotrebne podrobnosti, ni ponavljanj in retoričnih figur. Na Wikipediji je treba upoštevati 2 glavni načeli: upoštevanje drugih piscev in vrednostno nevtralnost.

Ostalo

Slavistična revija

Prvi vtis

Slavistična revija na prvi pogled ne deluje kot revija v takem pomenu, kot ji ga pripisujemo danes. Za nas je revija kratkočasnik – to je lahko rumeni tisk (Lady, Obrazi, Story) ali pa različna poljudnoznanstvena besedila (Science Illustrated, National Geographic) – ki vsebuje mnogo slikovnega gradiva in je razgibano oblikovana, da tako na najrazličnejše načine čim bolj pritegne bralce. Pri SR že takoj opazimo, da njen namen ni vizualno pritegniti povprečnega bralca, ampak da je bolj strokovne narave, kjer je pomembna vsebina, ne pa že skoraj skopa zunanjost oziroma oblikovanje (še dobro, da je vsaj rdeče barve). Če revijo prelistamo, vidimo, da vsebuje med 10 in 15 znanstvenih člankov oz. razprav.

Razprava

Jožica Čeh Steger: Ekologizacija literarne vede in ekokritika

Ernst Haeckl je leta 1866 ekologijo definiral kot nauk o naravnih domovanjih oz. znanost o interakciji med organizmi in njihovim anorganskim svetom. V 20. stoletju je ekologija prestopila meje čistega naravoslovja in se začela ukvarjati tudi s človekom in njegovim vplivom na okolje. Ekokritika je veda, ki preučuje povezave med literaturo in fizičnim okoljem. V Ameriki se je najprej razvila v povezavi z ameriško mitologijo. Ekološka lit. omogoča vpogled v zgodovino človeka in okolja, razkriva emfatičnost do nečloveških bitij, kaže na raznolikost odnosov med človekom in naravo. V Angliji so bili temelj za ekokritiko romantični pesniki npr. Wordsworth in Keats. Postopno se je razširila na celotno književnost, ki jo opazuje z ekoloških vidikov. Ekokritika si prizadeva za ponovno odkritje narave v književnosti, zanima pa se za različne, pogosto stereotipne upodobitve narave. V 70. letih 20. stoletja se je razvil tudi ekofeminizem, ki si prizadeva za osvoboditev ženske in narave ter za odpravo razlik med ljudmi. Naravi se pripisuje status subjekta. Vloga književnosti v ekologiji je dvojna, predmetno področje ekokritike razširja na celotno književnost in poudarja, da razvija književnost ekološko zavest v sistemu kulture ne le v vsebinskih, temveč tudi v estetskih procesih.

SlovLit

Članek s 23. decembra 2004

JOTA - Jezikovnotehnološki abonma

se bo dogajala še bolj intenzivno v Novem letu. Tradicionalna tretja Jota bo že 4. januarja 2005 ob 18.00, predaval pa bo

Jure Leskovec (IJS in CMU):

Ucenje povzemanja besedil s pretvorbo v semanticno mrezo.

Povzetek Pri avtomatski izdelavi povzetkov iz besedil (sumarizaciji) zelimo iz vhodnega besedila pridobiti krajse besedilo, ki bi pa ohranilo cim vec pomembne informacije iz vhodnega besedila. Na trgu je trenutno vec produktov za sumarizacijo, ki pa vsi delujejo na osnovi rangiranja in selekcije stavkov iz osnovnega besedila - povzetek je torej predstavljen

kot mnozica izbranih stavkov iz originalnega besedila. V nasem pristopu smo ubrali drugacno pot. Dokument smo s pomocjo kompleksne lingvisticne analize predelali v semanticno mrezo (sestavljeno iz relacij tipa osebek-povedek-predmet), ki skusa "razumeti" besedilo na globljem nivoju. Na taki "semanticni" predstavitvi dokumentov smo uporabili metode strojnega ucenja za modeliranje postopka, ki ga ljudje uporabljajo za izdelavo povzetkov. Rezultati so se izkazali kot zelo dobri - z modelom se zelo priblizamo rocno narejenim povzetkom besedil.

[Špela Vintar]

Članek s 23. decembra 2008

Knjižne novosti: Alojz Gradnik, pesnik Goriških brd: Zbornik z mednarodnega simpozija na Univerzi v Vidmu (19.--20. aprila 2007): Ob 125. obletnici rojstva in 40. obletnici pesnikove smrti. Ur. Fedora Ferluga - Petronio. Trst: ZTT, 2008. 164 str.

Obdobja in (Ne)znani Toporišič

Simpozij Obdobja je osrednji mednarodni slovenistični simpozij v organizaciji Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik Oddelka za slovenistiko FF UL. Obravnavajo se jezikoslovna, literarna in širša kulturološka vprašanja, tema pa je vsako leto druga. Letos je potekal v znamenju slovenskega jezikoslovca Jožeta Toporišiča in hkrati zaključil tudi t.i. Toporišičevo leto, skladno s tem je bila poimenovana tudi naslovna tema – Toporišičeva obdobja. Med 10. in 12. novembrom se je na simpoziju v stavbi Univerze v Ljubljani predstavilo 69 raziskovalcev slovenskega jezika iz 9 držav s skupno 65 referati, ki so bili razdeljeni na 9 tematskih področij: jezikovni opis, jezikovnosistemska stilistika, terminologija, zgodovina slovenskega knjižnega jezika in jezikoslovja, jezik in družba, slovenščina v šoli, besedilna stilistika, organizacijsko delo in delovanje po svetu.

Sama se simpozija nisem udeležila, sem si pa ogledala razstavo (Ne)znani Toporišič, ki je bila med 10. in 17. novembrom na ogled postavljena v Prešernovi dvorani SAZU. Razstava tematizira, kot pove že njeno ime, nekatere vidike Toporišičevega življenja, ki so bili skriti pred javnostjo. Toporišič je kot vodilni jezikoslovec druge polovice 20. stoletja znan predvsem kot avtor Slovnice slovenskega jezika (1976) in soavtor Slovenskega pravopisa (2001) ter Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Večina se ga spominja kot natančnega, strogega in načelnega, razstava pa ga odkriva kot predanega znanstvenika in toplega človeka, ki mu je bilo jezikoslovje poleg dela tudi hobi. Skozi slike in pripovedovanja iz otroštva, njegova pisma družini in prijateljem ter nekatere osebne predmete razstava prikaže Toporišiča ne le kot jezikoslovno avtoriteto, ampak kot družinskega človeka ter sodelavca. Najbolj mi je v spominu ostal citat iz njegovega intervjuja za Moški svet iz leta 1994: Jaz imam komaj kaj prostega časa. To se imenuje workaholičnost in se stopnjuje. Ena moja napaka, s katero čas zgubljam (se mi pa zdi, da se pri tem duhovno spočijem), je reševanje križank.'

Slovarček

A

adoracija = čaščenje

atavističen = nanašajoč se na atavizem – ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih

D

defetizem = mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

diletantizem = nestrokovno, površno opravljanje kakega dela

E

emfatičnost = zanos, vznesenost

H

hermetizem = lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

K

kredibilnost = verodostojnost

M

manierizem = umetnostni slog med renesanso in barokom

N

nepotizem = dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom

P

paradigma = vzorec, primer

R

repozitorij = prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do datotek