Leastezinar

Domače naloge

11. domača naloga: članek iz Slovlita

Izbrala sem si članek z naslovom Dialogi o gledališču upora. Avtor članka je založba Aristej oziroma njena odgovorna urednica Emica Antončič. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Dialogi, link pa je dostopen tudi na Slovlitu. Na Slovlitu je bil objavljen 1. junija 2015. Link na članek: Gledališče upora

V članku je objavljen pogovor s še živečima članoma partizanskih gledaliških skupin, Ivanko Mežan in Aleksandrom Valičem ter zdravnico Zoro Konjajev, ki je v civilni bolnišnici na osvobojenem ozemlju spremljala partizansko kulturo. Vsaka večja partizanska enota je namreč imela svojo kulturno skupino, ki je prirejala razne dogodke, prireditve, predstave, mitinge, tečaje ipd. Člani teh skupin so pogosto pomagali Partizanom prenašati ranjence, se prebijali iz sovražnikovih obročev ter včasih poprijeli celo za orožje.

10. domača naloga: objavi sliko izbranega spomenika iz RKD v Zbirko

Kamnit most na Radulji

9. domača naloga: Register kulturne dediščine (preglej objekte v bližini svojega kraja)

D Ok

• V bližini Šmarjeških Toplic je kar nekaj objektov kulturne dediščine, priznam, da vseh do zdaj nisem poznala in sem zanje prvič slišala/izvedela iz Registra kulturne dediščine. Ti objekti so:
• Razvaline gradu Štrlek, ki se nahaja v gozdu, blizu Term Šmarješke Toplice. Gre za spomenik lokalnega pomena, začetki gradnje gradu pa segajo v 13. stoletje. Grad je že evidentiran na Wikipediji, Wikipodatkih in v Zbirki; so tudi slike gradu.

• Gomilno grobišče Hrastovec v naselju Brezovica, v občini Šmarješke Toplice. Grobišče obsega tri gomile, najdbe iz gomil pa hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Sama nisem zasledila, da bi to grobišče že bilo evidentirano na Wikpediji, v Wikipodatkih ali Zbirki.

• Cerkev Svetega Jožefa v Vinjem Vrhu pri Beli Cerkvi. Zgrajena je bila v sredini 17. stoletja. Ima romanske in gotske elemente. Cerkev je že evidentirana v Zbirki.

• Cerkev Svete Marjete v Šmarjeti. Stoji na nekdanjem pokopališču. V njej so Rumplove orgle iz sredine 19.stoletja. Tudi ta cerkev je že evidentirana v Zbirki.

• Gomilno grobišče Laze v Orešju. Sestavlja ga devet dobro vidnih gomil s premeri 10-20 metrov. Grobišče je del prazgodovinskega kompleksa na Vinjem Vrhu. Nisem zasledila, da bi to grobišče že bilo evidentirano na Wikipediji, v Wikipodatkih ali v Zbirki.

• Arheološko najdišče Vinji Vrh-Šmarjeta. Gre za skupek arheoloških najdišč naselbinskega in sepulkralnega značaja; glavna naselbina tega območja je gradišče na Velikem Vinjem vrhu s pripadajočimi grobišči. Nekaj malega je o tem napisanega na Wikipedijski strani Občine Šmarješke Toplice.

• Skupina kozolcev v Dolenjem Kronovem. Gre za skupino enojnih lesenih kozolcev s plaščem, pokritih z betonskim opečnim zareznikom. Postavljeni so bili v drugi polovici 19. stoletja. Tudi ti še niso nikjer evidentirani.

• Spomenik NOB v Beli Cerkvi. Urejen je bil leta 1965. Nisem zasledila, da bi bil kje evidentiran.

• Rojstna hiša Frana Zwittra v Beli Cerkvi. Fran Zwitter je bil slovenski zgodovinar. Slika hiše je v Zbirki na strani Fran Zwitter.

• Vodnjak v zdraviliškem parku Term Šmarjeških Toplic. Izdelan je bil konec 19. stoletja. Gre za litoželezen kip ženske z vrčem je postavljen na bogato okrašeno podnožje, ki ima na dveh straneh pritrjeni posodi za vodo v obliki školjke. Slika vodnjaka je že na Wikipedijskem spletišču.

• Kamnit most na Radulji; gre za dvoločen kamnit most čez potok Radulja. Glede na izgled se predvideva, da je bil zgrajen proti koncu 18. stoletja. Stoji na cestnem odseku Šmarjeta-Zbure. Sama ga še nisem zasledila v Zbirki.

• V občini je še mnogo več tovrstnih objektov, seveda vseh ne morem našteti.

8. domača naloga: lektoriranje članka na Wikipediji

D Ok

• presledek
• zamenjava črk
• besedni red
• presledek
• vejica
• napačen glagolski čas
• napačen sklon
• popravek
• odvečna črka
• pravopisni popravki
• pravopisni popravki
• besedni red
• pravopisni popravki
• pravopisni popravki

7. domača naloga: Geopedija-dogajališča zgodovinskih romanov

D Ok

V okolici mojega kraja (Novo mesto) se je dogajalo kar lepo število romanov, zato jih bom nekaj naštela, verjetno pa bom kakšnega tudi izpustila. Prvi roman, ki se mi je zdel zanimiv je Izobčenec s podnaslovom Roman o Janezu Trdini avtorice Ilke Vašte. Ilka spada med najplodovitejše romanopiske, saj je napisala kar deset dolgih romanov in je zato na petem mestu med slovenskimi avtorji zgodovinskega romana. Roman je prvič izšel leta 1960, kraj dogajanja pa je Mali Slatnik. Ilka je napisala tudi roman Vražje dekle s podnaslovom zgodovinski roman, ki se prav tako dogaja v Novem mestu, izšel pa je leta 1933. Naslednji roman je Krka pa teče naprej Jožeta Dularja. Prvič je izšel leta 1983, dogaja pa se ob Krki, Marofu, Glavnem trgu, Bršljinu. V Bršljinu, Stolnici Svetega Nikolaja, Šmihelu in na Krki se dogaja tudi roman Hudi časi s podnaslovom Zgodovinska povest Frana Detele. Prvič je izšel leta 1894. V romanu so omenjeni še Ljubljana, Gorjanci, Dunaj. Prav tako se v Novem mestu dogaja njegova povest Takšni so! iz leta 1900. V Novem mestu se dogaja tudi Jurčičev Kloštrski žolnir s podnaslovom Izvirna povest iz 18. stoletja. Izšel je leta 1866. To so romani iz bližnje okolice Novega mesta, v malo širši okolici pa je nastalo še veliko več romanov.

6. domača naloga: slovenski literarni zgodovinar Vid Snoj D Ok

O njem na Wikipediji ni napisano prav veliko. Rodil se je 29. 12. 1965 v Ljubljani. Je pesnik, literarni zgodovinar, univerzitetni profesor in literat. Bil je, oziroma je še član uredništev revij Literatura, Poligrafi in Primerjalna književnost. Je tudi urednik knjižne zbirke Hieron in član Društva slovenskih pisateljev. Je redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V razpravah posega tudi na področje filozofije in religije. Objavil je razprave o vplivih svetega pisma na slovensko književnost. Med drugim je leta 1993 napisal študijo o Kovičevi in Grafenauerjevi poeziji z naslovom Zgodnost, znanstveno monografijo Judovski sekstet, leta 2007 in še kaj. Njegovo stran je 13. 12. 2006 ustvaril Klemen Kocjančič, ki je na Wikipediji začel ustvarjati 24. 6. 2004. Najprej je deloval na področju zgodovine, kasneje pa je dodal še vojaštvo, sociologijo, religijo, geografijo... 28. 12. 2004 je dobil položaj administratorja. Zadnje urejanje na strani je naredil nekdo z vzdevkom Malevichslowiki in sicer 24. 9. 2020; skupno število urejanj je 47. Stran si je v zadnjih 30 dneh ogledalo 53 ljudi. S to stranjo se povezuje oziroma kaže 12 drugih vnosov. V zgodovini strani ni videti, da bi se dogajali kakšni vandalizmi. Skoraj vsako leto od nastanka strani je nekdo dodal kakšno stvar, kar kaže na to, da je vsaj nekaj zanimanja za Vida Snoja. Pogovorna stran na tej strani še ni odprta.

5. domača naloga: Članek iz Slavistične revije

D Ok

Anka M. Vučinić Gujić: Postmodernistični elementi v poeziji Jevrema Brkovića

O Anki M. Vučinić Gujić nisem našla kakšnih posebnih informacij na spletu, zato o njej ne morem napisati nič uporabnega.

Avtorica v članku ugotavlja značilnosti Brkovićeve poezije. Pravi, da njegove poezije zaradi semantičnosti in slogovne heterogenosti ne moremo umestiti v le eno umetniško paradigmo. V njegovih pesmih tako opazimo povezovanje modernističnega in tradicionalnega, v posameznih delih pa je viden tudi prehod iz modernizma v postmodernizem. Obstaja več pesniških zbir, avtor pa v svoje pisanje ves čas uvaja nove, nestandardizirane pesniške oblike in zelo različne motive. Skozi pesmi tudi reinterpretira zgodovino svojega naroda in potem prehaja na vodilne motive, ki kažejo bistvo človekove eksistence.

Avtorica nato opiše Brkovićevo zbirko poezije Tajna večera, ki zajema pet pesniških celot. Napisan je v postmodernističnem slogu. V njem so prisotni elementi parodije zaradi intertekstualne povezave s krščansko tradicijo in Svetim pismom. Zadnja večerja je prikazana kot nekaj temačnega, apostolov morda ni 12, lahko jih je 13 ali pa le eden ... Z metajezikom in metatekstualnostjo povezuje pretekle dogodke z aktualnim zgodovinskim in družbenim trenutkom, s čimer daje črnogorski realnosti nove obrise.

Nato opiše drugo zbirko Dukljanske molitve. Tu je pesnik naredil kronološki pregled ustanoviteljev naroda. Želel je odkriti prazačetke svojega naroda, katerega so večkrat izpodbijali. Pesnik se v postmodernističnem duhu vrača k zgodovini, vendar problematizira našo celotno predstavo o zgodovinskem znanju. Orel, kot simbol moči, poguma in prodornosti je pogost motiv v Brkovićevi poeziji. V pesmih refleksira zgodovinske dogodke, ki so literarna izhodišča za preizpraševanje o usodi svojega naroda s ciljem da bi to povezal z aktualnim trenutkom.

Sledi zaključek, kjer avtorica na kratko povzame značilnosti Brkovićeve poezije in njegove posebnosti.

4. domača naloga: O podarjeni številki Slavistične revije

D Ok

V trajno last sem dobila Slavistično revijo letnik 64, 1. številko (2016). Gre za strokovno/znanstveno revijo, zato je na nekaterih mestih kar težko razumeti, kaj nam je avtor želel povedati. Me je pa presenetilo, da revija ne vsebuje le slovenskih člankov, ampak se v njej pojavijo tudi kakšni tuji članki, kar se mi zdi zelo zanimivo in poučno hkrati (seveda, če vsaj malo obvladaš še kakšen drug jezik). V reviji izhajajo izvirni in še neobjavljeni znanstveni in strokovni članki tako s področja slovenističnega oziroma slavističnega jezikoslovja, kot tudi iz literarne vede in sorodnih strok. Revija izhaja v tiskani obliki, hkrati pa je dostopna tudi na spletu.

3. domača naloga: Popravljalci sveta

D Ok

Danes marsikdo želi popravljati stvari za nekom (tudi v literaturi). Prebivalce sveta delimo glede na moški/ženska, stari/mladi, tisti, ki so zadovoljni s svojim življenjem in svetom ter tisti, ki nergajo. Slovenščina spada med tako imenovane velike jezike. To so jeziki, ki jih govori več kot 1 milijon ljudi in njihov obstoj ni ogrožen, torej se ni za bati, da bi jeziki iz te skupine izumrli (vsaj še nekaj časa ne). Razvitost jezika se kaže tudi v tem, koliko člankov na Wikipediji je v določenem jeziku. Slovenščina se trenutno nahaja nekje na 140, mestu na lestvici glede na to, koliko člankov na Wikipediji je objavljenih v slovenščini. Na tej lestvici se malo spušča, vendar to ni zaskrbljujoče, saj je njeno realno stanje nekje na 150. ali še kakšnem nižjem mestu, glede na število govorcev. Wikipedija je krasna stvar, saj lahko na njej objavlja vsak, prijavljen, neprijavljen, pod pravim imenom ali pod psevdonimom... Tudi če se zgodi kakšen vandalizem je to v zelo kratkem času odpravljeno. Seveda so manj in bolj kvalitetni članki, vendar lahko vsak članek dopolni kdorkoli, ki nekaj ve o tem. Zato je fino, če ljudi spodbudimo, da na Wikipediji tudi objavljajo ne samo iščejo podatke o nečem.

2. domača naloga: Literatura in utopija

D Ok

V svojem življenju sem srečala že kar nekaj ljudi, ki pravijo, da knjig ne berejo pogosto oziroma, da so knjigo nazadnje vzeli v roke v osnovni šoli. Verjetno je zato na mestu vprašanje, zakaj naj bi ljudje sploh brali, ko pa je današnji tempo življenja tako hiter, da večina ljudi težko najde tistih par minut zase, ko bi lahko prebrali kakšno dobro knjigo; če pa že imajo kaj prostega časa, ga pa raje preživijo na telefonih, računalnikih, v naravi ali kje drugje. Sama menim, da nam branje knjig pomaga pri tem, da širimo svoje obzorje, da morda za hip odklopimo resnični svet, pozabimo na skrbi in le uživamo ob branju, ali pa preberemo kakšno dobro avtobiografijo in tako spoznamo življenje neke druge osebe. Tudi za majhne otroke je pomembno, da jim starši berejo pravljice, saj se skozi njih učijo lepega vedenja, spoznavajo kako se obnašati v družbi, kaj je prav in kaj narobe, razvijajo svojo domišljijo in še mnogo drugih stvari. Seveda pa je v knjigah (saj v nekaterih žanrih) svet idealiziran, utopičen. V knjigah (otroških pravljicah, ljubezenskih romanih... ) beremo o princu na belem konju, o tem, da se vedno vse zgodi po junakovih željah, vedno zmaga dobro nad zlim... v resničnem življenju pa temu ni vedno tako. Zato je literatura seveda lahko neke vrste utopija, ampak to še ne pomeni, da pa zato, ker nam knjige ne prikazujejo realne podobe življenja (čeprav so avtobiografije, na primer, kar dobra slika realnega življenja), jih pa ne rabimo brati. Ravno nasprotno; knjige nam dajejo možnost, da pobegnemo resničnosti in tako vsaj za nekaj časa pozabimo na skrbi, nismo v stresu, se naučimo česa novega... Seveda pa obstaja toliko različnih žanrov, da verjamem, da se za vsakega najde nekaj in če nekomu ni všeč, na primer, fikcija, naj pač bere avtobiografije, ljubezenske romane ali kaj drugega.

1. domača naloga

• Iz Korekture podlistka si izberi enega izmed njih in na koncu vrstice za dvema vezajema napiši svoje uporabniško ime D Ok

Študij Nove pisarije

Uvod

• Nova pisarija je nadaljevanje in dopolnilo šestih natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik, ki so izhajali med letoma 1990 in 2002
• natisi skrbeli za standardiziranje pisanja med slovenisti, humanisti...
• zaradi sprememb, predvsem pri prehodu od papirja do zaslona se je pojavila potreba po prenovi priročnika
• pismenost je včasih pomenila slovnico, potem "znanje branja in pisanja", danes pa velja splošen pomen " znanje, poznavanje česa sploh"
• digitalna pismenost

Kam z avtorjem

• glavni avtor knjige je Miran Hladnik
• dilema, kam napisati avtorja, da bo izgledalo kot v natisnjenih knjigah
• vpis prve izdaje v Cobissu je 8. maj 2014
• se bodo dodajale letnice, ko se bo knjiga dopolnjevala?

Prešernova Nova pisarija

• Nova pisarija parazitira na naslovu Prešernove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija (objavljena v 2. zvezku Kranjske čbelice leta 1831)
• Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja
• pesnitev Nova pisarija je natisnjena v Poezijah, leta 1847; je ena daljših, obsega 47 tercin
• pogovor med učencem in učiteljem (pisarjem); Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike (Jerneja Kopitarja, Franca Serafina Metelka, ... )

Pismenost

• biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
• pismeni so bili sprva le posamezniki, ki so znali razlagati napisane stvari ( najprej religiozne tekste)
• nepismena množica postane nezaupljiva do te elite
• z uvedbo obveznega šolanja (zadnja četrtina 18. stoletja) je pismenost postala nujna za vsakega posameznika in ne le več "privilegij" elite
• danes pismenost določa prag razvitosti civilizacije, vse države stremijo k visokemu odstotku pismenosti; družba z nizko stopnjo pismenosti velja za nerazvito
• razumevanje pismenosti se spreminja
• včasih so vsi pisali na roke, tipkanje je bilo rezervirano le za profesionalce (strojepiske v tajništvu, publiciste...)
• danes se skoraj vse tipka na računalnik, le ob redkih priložnostih še pišemo na roke
• spremembe komunikacijskih navad vodijo v konflikte med generacijami; starejši očitajo mlajšim, da ne znajo napisati enega stavka na roke, mlajši a bi lahko rekli, da so starejši nepismeni, saj ne znajo napisati niti elektronske pošte
• pismenost razumemo kot dvojno sposobnost: sposobnost sprejemanja zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja ter posredovanja
• to, da znamo rokovati z elektronskimi napravami, še ne pomeni, da smo splošno pismeni
• pismenosti je več; če znamo z računalnikom smo računalniško pismeni, če znamo brati zemljevid smo kartografsko pismeni... temu pravimo specialne pismenosti (to je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah)
• vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik, piloti imajo svoj jezik..., zato nobena od specialnih pismenosti ni obvezna
• slovenski šolarji se slabo odrežejo pri bralni pismenosti, nadpovprečni pa so pri e-pismenosti
• komunikacija preko telefonov in računalnikov je že del splošne pismenosti
• pojem pismenosti se bo zagotovo še spreminjal (morda pismenosti nekoč ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi)
• glede na to, da je elektronska komunikacija vse bolj enostavna, si ljudje, ki skrbijo za opismenjevanje (šolniki, literati...) ne smejo dovoliti ignorance, v smislu, da ne odpirajo e-pošte, ne objavljajo vsebin v elektronski obliki in podobno (to je tako, kot če bi zavračali imeti elektriko v hiši in bi bili še vedno zadovoljni le s svečami)
• razvoju komunikacijske tehnologije se je nesmiselno upirati, vendar pa je treba navdušenje nad tem omejiti (računalnik ne bo opravil dela namesto nas)
• države t. i. razvitega sveta imajo delež pismenosti skoraj 100%; to je rezultat obveznega osnovnega šolanja in ena od dokazov civiliziranosti
• višja oblika pismenosti ne pomeni le razumevanje pisnih sporočil, temveč tudi tvorjenje in razširjanje le-teh v javnosti
• aktivno pismeni so v manjšini, ker jih ljudje ne cenijo zelo (če ti pride nekdo popravit stroj je samoumevno, da o dobil plačilo, pri popravljanju diplomskih nalog ali kje drugje pa to ni tako samoumevno)
• z zvišanjem kriterijev pismenosti je pismenost ohranila privilegiran položaj, kljub temu, da so možnosti objavljanja večje

Informacijska družba

• informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa in nadomešča starejšo industrijsko družbo
• kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom
• tiskana knjiga ne bo izumrla, je pa njena civilizacijska vloga marginalizirana
• digitalna informacija ranljivejša od natisnjene?
• nespodobno je, kadar argumente za tiskano knjigo izrekajo ljudje, ki od tega živijo, saj jim gre za preživetje, ne za vrednosti tiskanih knjig

Wikiji

• wikipedija in njej sorodna spletišča delujejo pod okriljem neprofitne organizacije Wikimedia in so poznane pod imenom informacijska družba
• razlogi za predanost le-tem so: dostopnost, voluntarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo
• wikiji po havajsko pomeni res hitro; so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se leta 2001 pojavila skupaj z Wikimedijo; so vzorčna oblika sodobne pismenosti
• splet ni le vir informacij, ampak prostor, kjer sami oblikujemo in objavljamo informacije, na lastno željo, brez želje po zaslužku, zunaj določenih institucij
• wikijwm družbo delajo blogi in drugi programi socialnih omrežij, ki dajejo možnost neposredne uporabnikove udeležbe pri produkciji informacij
• na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina trenutno okrog 40. mesta in se z emancipacijo jezikov spušča, vendar to ni zaskrbljujoče, glede na število govorcev
• Kornaijeva kategorizacija uvršča slovenščino v 2. skupino, ki ima ime vitalni jeziki
• 1. skupina (comfort zone): 16 svetovnih jezikov, ki se ne rabijo bati za preživetje; 2. skuina: 83 jezikov, ki jim digitalna orodja omogočajo nadaljnji obstoj; 3. skupina (border line): 90 jezikov, ki imajo nejasno prihodnost; umirajoči ali mrtvi jeziki: 41 jezikov, ki se pišejo
• na svetu sicer veliko več jezikov, ki pa se ne pišejo (nimajo slovnic...) in izginjajo z zadnjimi govorci
• 290 jezikov na Wikipediji, 533 jih čaka na vstop
• delež Wikipedije v angleščini pada
• pri uporabi prednjačijo angleščina, japonščina, nemščina, španščina, ruščina, francoščina in italijanščina
• večje je število jezikov, večje so možnosti preživetja v svetu
• slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002 in je leta 2016 presegla 150.000 gesel
• večina ljudi ob prijavi le nekaj malega postori, nato pa le redko kaj zapiše
• objave na Wikipediji imajo licenco cc (creative commons), kar zahteva priznavanje avtorstva, čeprav je pri besedilih avtorstvo kolektivno
• objavljanje na wiki spletiščin je dokaj enostavno
• Wikipedija in njej podobna spletišča so nastala zaradi želje po svobodnem objavljanju in prostem dostopu do informacij
• kredibilnost objav kontrolirajo zavzeti posamezniki (niso nujno eksperti za posamezno področje), zaradi vse več objav pa bodo kmalu to delali kompetentni strokovnjaki
• Wikipedija zelo povečala dostopnost do znanstvenih informacij in pa odnos do strokovne verodostojnosti, kajti relevantni postajajo tudi dobri argumenti ljudi drugih strok, ne le strokovnjakov določenega področja
• ljudje smo radi informirani in Wikipedija nam ponuja zelo lahek dostop do informacij
• ob aktualnih dogodkih obisk Wikipedije naraste
• glede na to, da je danes treba za vsako stvar plačati, je Wikipedija dobra alternativa
• tisto kar Wikipedijo loči od drugih publikacijskih možnosti je: nima nobenega zaposlenega, piscem ne gre za zaščito avtorskih pravic, vsakdo lahko kaj prispeva, uveljavlja sodelovanje, objave so mednarodno primerljive in je samorefleksivna

Wikiji in šola

• Wikipedija in njej podobna spletišča (še posebej Wikiverza) so močno pedagoško orodje
• profesorji opažajo, da nekateri študenti niso naklonjeni skupinskemu pisanju člankov na Wiki spletiščih
• nekaterim študentom ni všeč, da bi nekdo posegal v njihovo delo in ga spreminjal, zato Wiki spletiščem niso naklonjeni
• Wikipedija ni nadomestilo za spletno učilnico (če že, je to lahko Wikiverza)
• ni negativnih izkušenj s študentskim delom na wikijih

Avtor

• literarni zgodovinarji uporabljajo različne načine komunikacije, odvisno od časa v katerem delajo (kaj je takrat popularno)
• v 60. letih 20. stoletja (interpretacijska šola) je bila veda večinoma usmerjena k avtorju; Ivan Prijatelj (Duševni profili slo. preporoditeljev), Anton Ocvirk (Levstikov duševni obraz), zbirka Znameniti Slovenci...
• Naslednja generacija pozornost preusmeri k besedilu; pomembna avtonomnost umetniškega besedila, ne kaj je avtor želel povedati; knjiga Lirika, epika, dramatika (Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Franc Zadravec in drugi); ideal nepotvorjenega besedila
• 80. leta-pozornost se preusmeri k bralcu, njegovim kulturnim potrebam, interesu in obzorju; trivialna literatura (literatura za bralca), empirične soc. raziskave; beseilo samo ni več pomembno, njegova teža se določa v razmerju do bralca
• meje med fazami niso ostro začrtane

Motivacija za pisanje

• Pisanja se lotimo zaradi predmeta, ki je vreden pisanja, zaradi samega sebe oz. za katero od soc. skupin, ki jim pripadamo
• Težko razlikovati med motivacijami
• Etično sprejemljivo le tisto pisanje, ki je pisano zaradi zanimanja za temo samo in ne zato, da bi delali promocijo avtorstva, manipulirali z rezultati ali bralci...
• Tu se ne bomo ukvarjali z etiko
• Etična problematika velika (v obliki avtorskega napuha, samopoveličevanju, želji po znanstvenem prestižu...)
• Znanost po definiciji išče teorijo, ki bi pomagala razumeti določene segmente sveta
• Znanstvenik oblikuje predvidevanja, ki jih z eksperimentom ovrže ali potrdi; če se potrdi potem teorija deluje
• Nič ni narobe, če izbiramo le tiste metode za katere vemo, da bodo potrdile naše teze; to pa postane sporno, ko namerno zanemarimo gradiva in metode, ki bi pripeljale do nasprotnih rezultatov
• Neetično, če svojega gradiva ne delimo z drugimi, še hujše, če nekomu ukrademo temo in objavimo članek, na podlagi njegovega gradiva, ki ga je zbiral
• Bolezenska motivacija = pisanje zaradi pisanja samega
• V knjigi se osredotočamo na znanstveno/strokovno pisanje; malo se dotaknemo leposlovja
• Pri leposlovju večji poudarek na tem, kako je nekaj napisano, ne pa toliko na vsebini sporočila; bralci iz različnih družbenih skupin, težko opisljivi
• Znanstveno literaturo razume ozek krog ljudi; zato ima slabšalen pomen; elite želijo potrditi svojo izjemnost, odličnost-pisanje za splošno ljudstvo pomeni nekaj slabega, prilagajanje splošnemu, ljudskemu, nizkemu okusu
• Pisanje, ki se ne ozira na širšo javnost (njeno razumevanje, potrebe...) je nepotrebno; "veliki avtorji" s tem želijo ohraniti položaj avtoritete; žaljivo do bralca, ki ga je sram, da ne razume; bralci mislijo, da se morajo matrati, da razumejo
• Misel na bralca je pogoj, da sporočilo doseže svoj cilj
• Pismeni smo lahko na štirih področjih (po teoriji funkcijskih zvrsti jezika): za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko
• Meja med njimi je v grobem glede na prostor objave in glede na namembnika
• Znanstveno: objave v revijah, zbornikih, knjigah, spletiščih s statusom znanstvenih publikacij
• Strokovne objave : objave, ki strokovno znanje prenašajo na laike (šolski učbeniki, enciklopedije, leksikoni, slovarji)
• Publicistična besedila: objave v časopisih, blogih...

Izbira jezika

• Kakšen je jezik znanstvenih objav; globalna javnost-angleščina, domača publika-slovenščina
• Teme o slo. jeziku in literaturi ne zanimajo ravno globalne javnosti; tudi ni prostorov, kjer bi to lahko objavljali
• Naša naloga, da vednost o slovenščini širimo izven meja, vendar ne preveč, ker to lahko tuje založbe izkoristijo in izdajo nekaj, za kar stroške krijejo slo. inštitucije oz. projekti
• Stran, da bi se slovenistična znanost dogajala v tujih jezikih (sploh v angleščini) je nepotreben
• Izvlečki in povzetki v tujih jezikih so tu že od nekdaj; slovenska Slavistična revija pri tem, da bi jo drugi citirali ni bila uspešna; zadeve slo. jezika težko vzbudijo zanimanje svetovne javnosti
• Angleške objave so v znanstvenem svetu v privilegiranem položaju
• Krivda za slabo vidnost objav v drugih jezikih je tako na strani malomarnih bralcev, kot tudi tvorcem besedil, ki ne naredijo zadostne promocije
• Prevajanje v ang. in promocija v mednarodni sferi ni zagotovilo za dejansko vplivanje objav zunaj domače stroke, je pa pogoj; ni dovolj, da le prevedemo članek v ang. in ga postavimo v nacionalno knjižnico-prizadevati si moramo za vključitev v mednarodno izmenjavo inf. na svojem področju, se prijaviti k besedi na tujih konferencah ali poslati članek za objavo v reviji, ali povabiti tuje avtorje na domače simpozije...
• Dvojezično objavljanje je drago, avtorji in uredniki porabijo veliko več časa za urejanje; boljše je (o jezikovni plati) objavljanje na Wikipediji
• Namen slo. Wikipedije: objave strokovnih spoznanj slo. raziskovalcev in inštitucij, hkrati je mogoča primerjava tega znanja z drugimi jeziki in omogoča poseganje v besedila
• Italijanski digitalni humanist Domenico Fiormonte razloge za neenakopravno udeležbo jezikov vidi v jezikovni in kulturni ignoranci in predsodkih angleško govorečih akterjev

Izbira teme

• Število možnih izbir raste
• Naraščanje števila pišočih, naraščanje števila knjižnih izdaj, oblikovanje novih publikacijskih kanalov (spletne diskusije, časopisni komentarji, blogi, spletne konference)
• Številne izbire le navidezne, nam dajejo lažen občutek kakovostnejšega življenja?
• V preteklosti pogoste izbire tipa ali-ali; odločaš se med radikalnima možnostima, zato se zdi odločitev usodna; to prikazujejo naslovi knjig: Popotnik shiroke in voske poti (1828), Setev in žetev (1875), Solnce in senca (1891), Zmota in povrat (1892), Z viharja v zavetje (1900), Oče in sin (1912), Svetloba in senca (1916) ...
• Pravo vrednost imajo le realizirane izbire, zato smo nezadovoljni s svetom izbir
• Altruizem-->nerealizirane izbire znamo ceniti, privoščimo jih drugim-->mogoče le v družbi blaginje!
• Vedno nam nekdo narekuje izbiro teme (študentom asistenti, diplomantom mentorji, org. strokovnih konferenc jubileji itd.)
• Naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela, praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica raziskovanja
• Ni dobrih in slabih tem!
• Vsaka tema je na začetku nezanimiva, pusta itd. (če se ne tiče naših hobijev)
• Pojem t. i. spregledanih, prezrtih, zamolčanih, zanemarjenih, potlačenih tem
• Študentje se dostikrat odločajo za vedno ene in iste seminarske, diplomske itd. teme, zato so te zdaj vnaprej predpisane
• Teme, ki naj bi bile pomembnejše od drugih, bodo prej dobile finance-->pomembnost se vseskozi definira drugače
• V stroki je z maksimalno relevantnostjo označena literatura (avtorji, knjige, inštitucije), ki je pomembna v nacionalnem smislu, npr. prvih deset pesnikov, prvih deset romanopiscev itd.
• Za merjenje relevantnosti tem obstaja več filtrov
• Izbirnih možnosti je tudi v literarni zgodovini vedno več

Vaje v pisanju

• Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti
• Pisca je treba najprej navaditi na orodje
• Kljub vse večji pomembnosti tipkovnice je treba otroke naučiti tudi ročno pisati
• Wikivir pri nas nastane leta 2006-->skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti

Usoda avtorstva

• Pri avtorstvu gre za enega starejših konceptov
• Besedila nimajo svojega zakonskega poglavja, ki bi urejalo in sankcioniralo ravnanje z njimi
• Biti avtor je včasih pomenilo pripadati kulturni eliti, prinašalo je ugled...
• Lektorji in uredniki še danes ne smejo pregloboko posegati v besedila, kar kaže na visok ugled avtorskih besedil
• Nekateri avtorji želijo razpolagati s tekstom, tudi, ko se že odstopili pravice zanj drugim
• To je problematično, ko želijo preprečiti objavljenemu besedilu obtok med publiko; to dosežejo z navito ceno, s preprečitvijo ponatisa..., kar pa jim v bistvu ne koristi, saj s tem ne bodo dosegli, da se bo delo bolje prodajalo, kvečjemu obratno

Soavtorstvo

• Delo z wikiji pomaga krepiti kolektivnost, pripravljenost sodelovati z drugimi
• Pravila obnašanja soavtorjev, bolje sourednikov, so na Wikipediji kar utrjena
• Pri Wikiknjigah gre rudi za skupinsko delo, vendar, ker so to obsežnejša dela in je avtorjev delež večji, je treba na začetku napisati seznam vseh sodelujočih
• Upoštevati moramo nekaj pravil, če želimo tekst oblikovati skupaj z drugimi (soavtorji imajo pravico veta na vsebine, s katerimi se ne strinjajo; bodi odprt za spremembe in usklajevanje načrtov...)
• Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi to dela zato, ker bi rad prispeval k skupni dobrobiti

Objavljanje

• Pri spletnem avtorstvu štejejo oziroma so pomembne le objave
• Do objave je namreč dolga pot in ne uspe vsakemu
• Objavljanje na spletu je še lažje kot objavljanje v reviji ali knjigi
• Problem je le, če avtor ni vešč z delom na računalniku oziroma ne zna uporabljati vseh orodij
• Danes veliko javnih računalnikov, tako da lahko objavlja praktično vsak, tudi tisti revnejši
• Z internetom se je rodil nov pomen izraza "postaviti besedilo"; to pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto
• Če je ta medij zainteresiran, da postavljeno vidi, prebere čim več ljudi, potem postaviti hkrati pomeni tudi objaviti
• Če je besedilo le postavljeno na splet ga je zelo težko najti (če nanje ne kaže nobena povezava, ali niso vključeni v nobeno spletno kazalo)
• Spleta nimamo zato, da bi se vanj skrivali, ampak zato, ker bi radi nanj naložili informacije v skupno dobro
• Na splet postavimo besedilo zato, da ga prebere čim več ljudi
• Za pravo objavo se je treba potruditi (objavljati na močno obiskovanih mestih, se vključevati na bloge...)
• O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca; če je bilo sem postavljeno zato, da ga vidi čim več ljudi, potem gre za objavo; če je na splet prišlo "po pomoti" je bilo na splet le postavljeno ne pa tudi objavljeno

Množični um ali pametna množica

• V socialni teoriji obstaja vrsta izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti; Vsem gre za način organizacije znanja v informacijski družbi
• Splošno znanje je produkt dialoga med posamezniki
• Danes se malo razpravlja o pravični razdelitvi znanja, za razliko od pravične razdelitve dobrin
• V enciklopedijah so bile informacije razporejene po abecedi ali drevesno
• Abecedna razporeditev ni več pomembna, saj prepustimo iskanje informacij algoritmu iskalnika in jih ne iščemo sami po abecedi
• Jaron Lanier ( ame. računalničar, pisatelj, glasbenik) kritiziral množični um, češ da pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti; Wikipediji pravi "vladavina drhali", ostro napade anonimne urednike, množična pamet je neumna in dolgočasna
• Marsikaj od teh kritik žal drži
• Ker je Wikipedija zastonj to moti sedanji kapitalistični sistem, zato jo zagovorniki obstoječe ureditve zahodnega sveta vidijo kot grožnjo
• Lanierjevo nelagodje ob novih modelih produkcije znanja ima korenine v tisti socialni teoriji, ki do množice goji tradicionalno nezaupanje, ker jo vidi le v opoziciji do nadpovprečnih posameznikov, ki jim edinim pripisuje moč družbenega spreminjanja
• Množica se pojavi šele z demokracijskimi prizadevanji v 18. in 19. stoletju; v 20. stol. se izrodi v totalitarizem in birokratizem
• Tu je oblast delovala z določanjem meja, sankcionirala je napačno obnašanje, določala prav/narobe; v skladu s tem mišljenjem množice niso bile sposobne vladati same sebi
• Masovnost je nevarna, ker brezglava množica brez zmožnosti samorefleksije ves čas išče avtoriteto, močnega voditelja, da se mu podredi
• Postliberalno-demokratično stališče do množice je veliko bolj zaupljivo od opisanega razsvetljenskega oz. kantovskega; ne prezira množice, posameznik se lahko razvije znotraj nje
• Skupnost je skupnost posameznikov
• Današnja množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev
• Množica ima danes pozitiven prizvok; pomeni konstruktivno kreativno silo in ni več sinonim surovi in neobvladljivi sili, goli telesnosti, neumnosti, pomanjkanju refleksije in neodgovornosti
• Wikipedija dokazuje trditev teoretikov, da v določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani

Avtorske licence

• Rezultat pisanja je besedilo; stroke ga definirajo in opisujejo različno
• Iz pravnega zornega kota je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice; prizadeva si za ozaveščanje o posebnih pravicah
• Alternativni pravni koncept, primernem za promet z besedili v digitalnem času, je poznan pod imenom creative commons.

Creative commons

• "Ustvarjalna gmajna"
• Je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja, v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture
• Namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov
• Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji
• Različne vrste licenc cc (glej Novo pisarijo-tabelo, isto poglavje)
• Licence cc so spremenljive, avtor jih lahko spreminja
• Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost
• Uporabnik lahko uporablja dela pod to licenco le, če navede njihovega avtorja
• Oprema dela s to licenco je enostavna in vodi avtorja (ki se je odločil za to licenco) korak za korakom; v Novi pisariji je opisan postopek (pod tem poglavjem)

Copyright

• Zakon o avtorski in drugih pravicah
• Ščiti izvirna avtorska dela, postavljena v kateremkoli mediju (literarna, glasbena, dramska...)
• Ščiti jih pred tem, da bi to nekdo nepooblaščeno razmnoževal, predeloval, objavil to izvirno delo
• Napačno je mišljenje, da avtorska zakonodaja preprečuje ljudem dostop do avtorjevih objav; bralec lahko s tem delom počne marsikaj, če je to delo zasebno ( lahko kopira knjigo, a se te kopije ne smejo znajti v javnosti, če ne pridobijo avtorjevega dovoljenja)
• Avtorska zakonodaja preganja kršitve materialnih avtorskih pravic (če pr. avtor utrpi materialno škodo)
• To poglavje pokaže problematičnost avtorskih pravic
• Očita se ji, da izhaja iz trojih neustreznih konceptov: 1. da pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo), 2. da je zrasla iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega, najslabše pa internetu, da skratka ni kompatibilna z informacijsko družbo, in 3. da intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino
• V ZDA se je avtorska zakonodaja zelo spreminjala; dostop do del se je omejeval in pogojeval, kar pa je v nasprotju z namenom copyrighta, ki je zapisan tudi v ustavi (da z ekskluzivnimi pravicami za omejeni čas pomaga k napredku znanosti in uporabnih umetnosti)
• Lastnina je običajno materialna in če pripada enemu, ne more hkrati še drugemu
• Informacije imajo svojo materialno dimenzijo, vendar je ta v ozadju
• Z naraščanjem števila uporabnikov ni informacij nič manj in ni posameznemu interesentu nič manj dosegljiva. Pri natisnjeni knjigi te izkušnje še ni bilo, ker kupljenega ali izposojenega izvoda ne more brati več ljudi hkrati, pri knjigi v elektronski obliki pa si je z izjemo redkih najbolj vročih proizvodov težko predstavljati, da bi tisoče hkratnih bralcev ogrozilo njeno dostopnost, npr. upočasnilo dostop do berila
• Da neko delo dobi avtorsko zaščito, mora biti prisotne nekaj kreativnosti (ni že vsaka fotografija stvar avtorske zaščite)
• Kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo
• Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let
• Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi
• Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler jih ne odstopi ali proda
• Če nekdo nekaj naredi po službeni dolžnosti, to delo pripada instituciji (lastništvo takega dela se potrdi v pogodbi)
• Tudi pri skupinskem delu se partnerji zavežejo v pogodbi; z objavo se morajo strinjati vsi
• Javne predstavitve in razstave (branje besedila, projiciranje na steno...) so pogost način uporabe intelektualnih izdelkov v visokem šolstvu. Zanje ni treba prositi dovoljenja, dokler je javna prezentacija v prostorih zakonitega lastnika kopije avtorskega dela in dokler je sprejemnik fizično prisoten; dovoljenje pa je potrebno pri učenju na daljavo
• Izvedena dela so najtežji problem v avtorskem pravu (elektronska verzija knjige, film po romanu...)
• Tako delo ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela
• Avtorske pravice : pravica razmnoževanja (to delamo s fotokopiranjem, tiskanjem, nalaganjem na svoj strežnik...) in razpečavanja (delo damo na razpolago v razredu, posodimo komu knjigo...)
• Vse to je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oz. pošteno uporabo
• Prodaja dela in prodaja avtorskih pravic ni isto
• Če avtor proda delo in avtorske pravice, potem s tem delom ne razpolaga več (ne odloča o njegovem razmnoževanju)
• Založbe načeloma želijo odkupiti oboje, avtor sam mora napisati v pogodbo, da ne želi dati avtorskih pravic; s tem je njegov honorar nižji
• Še manj svobode razpolaganja z delom kot založba, ki je delo kupila od avtorja, ima bralec, ki knjigo kupi
• Tudi če knjigo kupimo, to ne pomeni, da jo lahko svobodno razmnožujemo, razen, če nam to dovoli avtor sam
• V nekaterih situacijah je kupcu dovoljena uporaba del brez avtorjevega dovoljenja; o taki pošteni uporabi govorimo, kadar obstaja soglasje, da avtorju z njo ni bila povzročena nobena škoda, oziroma kadar uporabnik počne to v dobri veri, da ni nikomur škodoval
• To pomeni, da se bralec s knjigo ni ekonomsko okoristil, da ni zaradi tega upadla prodaja knjige...
• Samoumevno so dovoljeni npr. kratki citati tujih del v znanstveni razpravi, niso pa več samoumevni obsežni citati, še posebej ne citati celotnih dolgih besedil
• Samoumevno je kopiranje tujega dela za namene poučevanja, za poročilo, komentar, dokler se s tem ne služi denar
• Kljub določenim popustom, ki jih je deležna raba del v šoli po zaslugi plemenitega cilja izobraževanja, velja razmnoževanje avtorskih učbenikov in strokovnih knjig za potrebe študentov brez dovoljenja avtorja za kršenje avtorskih pravic, tudi ko gre za majhen del izvirnika
• Urednik spletnega učbenika mora paziti na avtorske pravice (od kod kaj vzame in da v učbenik...)
• Ljudje si napačno predstavljajo, da je vse kar je na spletu prosto dostopno (take so le tiste vsebine, ki jih avtor opremi z ustrezno licenco)

Bralec

Prosti dostop

• Zahteva po prostem dostopu do čim več informacij
• Prosto dostopno mora biti osnovno znanje (osnovno, srednje in višje šolstvo)-zastonj učbeniki
• Včasih knjig ni bilo na spletu, torej niso bile prosto dostopne
• V preteklosti si je bilo težko predstavljati da bi bilo mogoče do gradiv pa tudi do nekaterih drugih stvari dostopati zastonj
• Zunaj šole prosta dostopnost ni ravno pogosta-za v muzej plačamo karto, za knjižnico članarino...
• Internet je razširil prosti dostop informacij
• Slovarje so ljudje v preteklosti morali plačati, dokler niso prišli na splet in so zdaj prosto dostopni, enako je bilo z zemljevidi...
• Tuje korporacije so ponudile svoje brezplačne storitve svetu; države s svojimi institucijami in zakonodajo na marsikaterem področju precej omejujejo dostop do znanja, kot pa ga omogočajo
• Internet ukinja tradicionalno slovensko izkušnjo, da moramo biti nezaupljivi do vsega kar pride od zunaj
• Še vedno prisoten strah, da globalnemu zastonjkarstvu ne gre zaupati
• Nezaupljivost do informacijske družbe, ki ni naš izum je krivična in neutemeljena
• Vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija so najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja
• »Besedna umetnost« dostopna le, če plačamo za knjigo, za gledališko predstavo... Učitelji lahko prosto razmnožujejo gradivo za predmet le, če je avtor že 70 let mrtev oziroma ima gradivo ustrezno cc licenco
• Tudi znanstvene in strokovne objave so bile kupljive; zdaj založbe ne dajejo več honorarja piscem strokovnih objav-to so lahko storili, ker imajo znanstveni avtorji večinoma še akademske službe, medtem ko so literarni pisci odvisno od honorarja
• Znanstvena revija mora biti spletno dostopna, še bolje je, če je zastonj
• EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena; tega se držijo tudi države, ki sestavljajo EU; za prosto dostopnost umetnosti se pa niso odločil-kaj je razlog? Manjvrednost umetnosti? Je umetnost le zabava?
• Prosta ali odprta dostopnost se danes nanaša na diseminacijo znanstvenih objav (se širijo)
• Razlika med prostim dostopom in prosto vsebino (prosto vsebimo lahko poljubno spreminjamo, medtem ko to pri prostem dostopu ni mišljeno in tudi ni dovoljeno)
• Več izrazov s pridevnikom odprti; kopiranje je tu povsem v redu, če le ne zamolčimo, kdo je tisti od kogar smo prekopirali
• Slovenci ne vemo točno, kako bi ločevali med besedama prost in odprt
• Projekt Open Access Slovenia razlikuje; prosti dostop: brezplačna dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu; odprti dostop: brezplačna dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija
• Prosti dostop pomeni, da lahko do gradiva dostopa kdorkoli, kjerkoli in kadarkoli; lahko pa se pojavijo ovire (npr. da se morajo uporabniki registrirati ali prijaviti, omejitve-npr. da lahko gradivo beremo ne moremo pa ga kopirati, prenesti...)
• Če moramo za uporabo dokumenta plačati, to ni več prost dostop
• Različni dostopi: zlati dostop (prost dostop zagotovi založnik; običajno so to recenzirani revijalni članki), zeleni dostop (za prost dostop poskrbi avtor, tako da gradivo samoarhivira, ali pa njegov delodajalec tako, da ga postavi v prosto dostopni repozitorij; običajno so to pred- ali poobjave), sivi dostop (spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov), hibridni dostop (poleg zastonj verzije na spletu obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije-humanistične in družboslovne monografije),zakasnjeni prosti dostop (ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi), platinasti prosti dostop (publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen)
• Založbe seveda ničesar ne dajo zastonj, nekdo mora plačati objavo; to ponavadi mastno zaračunajo avtorjem ali njihovim institucijam
• Za prosto dostopnost znanstvenih objav se zavzemajo akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice in znanstvena ministrstva držav (EU npr. od vodij projektov, ki jih financira, zahteva takojšnjo prosto dostopnost rezultatov na spletu); ovirajo jo založniške hiše, ker imajo od tega dobiček
• Plenilske oz. izkoriščevalske založbe--> založbe z OA, ki pa svoje storitve drago zaračunavajo avtorjem Ali založbe, ki za majhen denar objavljajo vse, tudi prispevke sumljive vrednosti

Založbe

• Vse kar napišemo v spletno enciklopedijo takoj postane javna last
• Načeloma avtorja ni mogoče določiti, saj članke dopolnjuje in tako ustvarja več ljudi
• Pri člankih z Wikipedije nikoli ne citiramo pisca, čeprav ga je mogoče iz zgodovine članka prepoznati
• Znanje bo v prihodnosti najverjetneje javno dobro in ne lastnina fizičnih oseb; tako je znanje razumel tudi Tomaž Akvinski, promotorji avtorske licence creative commons in še kdo, založbe, avtorske agencije ... pa tega nočejo razumeti in skušajo tudi s sodnimi postopki preprečiti sprostitev plačljivih informacij
• Založbe in knjigarne knjige obravnavajo kot tržno blago, bralca smatrajo kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lásti
• Višji civilizacijski cilj: prost dostop do informacij
• Zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic
• Dandanes ne drži več, da je plačljiva informacija boljša od tiste, ki je zastonj
• Založbe znajo prodajati le knjige, zato težijo k objavljanju v knjižni obliki--> ciljna publika so otroci, ki ne znajo z računalniki in starejši ljudje
• Izraz založba pomeni, da so bile finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij, za nastanek publikacij so založile denar, v izdaje so investirale in potem živele iz profita, ki ga je prinesla prodaja
• Avtorji in institucije vabijo k produkciji založbe zato, ker mislijo, da jim bodo pomagale priti do bralcev-to je iluzija
• Pisci znanstvenih objav poznajo svoj ozek krog bralcev, zato ne potrebujejo pomoči založbe za posrednika; kljub temu se zanje odločajo, zaradi ugleda, ki naj bi jim ga prinesle renomirane založbe (namesto tega bi lahko subvencijo uporabili za to, da bi svoj članek objavili na spletu)
• Znanstvene knjige potrebujejo dobre urednike, založb pa ne potrebujejo
• Založbe nastopajo proti knjižnicam, kamor se zateka bistveno večja množica interesentov, češ da knjižnice uničujejo slovenski knjižni trg, kar sploh ne drži
• Knjižnična distribucija knjig ni novost, saj so bile že v preteklosti izposojne knjižnice običajen način širjenja popularnih knjig
• Avtorji se radi postavljajo na stran založb
• Pojav predatorskih založb--> ogroža ali celo ukinja monopol založniških korporacij
• Kako delujejo? Postavlja revije na splet po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj), urednike in recenzente novači s samodejno generiranimi vabili na naslove renomiranih znanstvenih piscev, sklicujoč se na naslovnikove konkretne znanstvene dosežke, namesto uredniškega honorarja jim ponuja dve zastonj objavi v svojih časopisih; to je vabljivo za avtorje, ker ima založba urejeno indeksiranje pri desetih bibliografskih inštitucijah (mdr. pri Googlovem Učenjaku), ker poskrbijo za vidnost objav in ker ne pretiravajo s stroški
• Pomisleke vzbujata avtomatizirano angažiranje urednikov oz. recenzentov in komercialni videz portala (založnik na začetni strani objavlja reklame; seveda, za sabo nima državne subvencije)

Repozitoriji

• Dokaz, da ima nek članek velik vpliv vidimo preko številk o citiranosti
• Pomembne tudi številke o branosti objave
• Meriti se da obisk vsake spletne strani
• Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu( citiranje ...) objav, izmenjava znanstvenih spoznanj je boljša, večja je produkcija ..., zato tudi ni dvoma o koristnosti, le za pravo porazdelitev stroškov, ki bo na dolgi rok sprejemljiva za vse akterje, se bo treba še zmeniti
• Znanstvenega objavljanja ne smemo gledati v okviru ekonomskih (komercialnih, industrijskih), ampak komunikacijskih (postindustrijskih, nekomercialnih) kategorij
• Financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internetu bi bilo v redu--> del takega prispevka bi šel na račun avtorjev; pri nas imamo avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici
• Odprta družba komercializacijo znanstvenega objavljanja zavrača, ker se ne strinja s predpostavko, da je vredno in trajno samo tisto znanje, za katerega se je treba potruditi in ga plačati. Znanja ne smemo obravnavati na enak način kot materialne dobrine. Zahteve po prostem objavljanju in prostem dostopu do objav so nujni člen in pogoj pozitivnih socialnih vizij
• Glavni namen repozitorijev je za zdaj arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov
• Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti
• Če je avtor dal besedila v tisk, mora prej v avtorsko pogodbo z založnikom napisati člen, ki mu dovoljuje vzporedno objavo na spletu
• časopisov kot takih kmalu ne bo več; razprave z ožjih strokovnih področij bodo izhajale samo na spletu oz. v prvi vrsti na spletu in tako prihranile pri stroških za tisk
• Objavljanje na spletu do določene mere spreminja tudi slog pisanja; ker je krog bralcev večji, avtorji pišejo bolj poljudno, da obdržijo interes bralcev; to si lahko privoščijo le tisti, ki že imajo zagotovljeno akademsko pozicijo in jim ni več treba zbirati točk na akademski lestvici
• Indvidualne spletne objave avtorji opremljajo z licenco creative commons (cc)
• Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja. Korigirano digitalno verzijo v formatu pdf priskrbi tiskarna, starejše letnike pa je z državno podporo skenirala in postavila na splet Digitalna knjižnica Slovenije

Varovanje zasebnosti

• različni razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja; skupno vsem je nezaupanje v dobre namere takega početja
• Internetni skeptiki svarijo pred Googlom, ki naj bi predstavljal enako nevarnost kot jedrske elektrarne, in pred veliko ceno, ki jo bo nazadnje treba plačati za digitalne informacije
• Kritiki vidijo le zlorabe, ne pa ciljev digitalizacije t.j. lajšanje človekove eksistence
• Občutek in občutljivost za eksistenco posameznika je znak civilizacijske razvitosti
• S posamičnim ni nič narobe, paziti pa moramo, da tega ne zamešamo s privatnim, zasebnim, sebičnim
• Ozaveščen posameznik je zainteresiran za skupno blaginjo, ne zanimajo ga lastna nedotakljivost, varovanje zasebnosti pred javnostjo in uresničevanje samovoljnih želja
• Napaka tudi pri enačenju skupnega in javnega
• Poleg splošno javno imamo še izraz posebno ali strokovno javno
• Najnevarnejša je politična zloraba osebnih podatkov

Kredibilnost

• Za objavljanje danes skorajda ni ovir, razen če želimo objavljati na osrednjih mestih
• Ko beremo objavo in želimo vedeti ali je kredibilna preverimo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje (to velja tako za tiskani kot spletni vir)
• Piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris
• Avtorju lahko zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka čigar mnenja so javnosti poznana... vendar pa mu lahko zaupamo le, če piše o nečem iz svojega področja (npr. če je fizik mu lahko zaupamo le pri objavah iz fizike ne pa tudi iz humanistike, kot je dokazal Alan Sokal)
• Do mlajših avtorjev smo po navadi manj zaupljivi, s čimer jim lahko delamo tudi krivico (imajo manj življenjskih izkušenj, a so bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu

Aktivizem

• 70 leta-->izvir akademskega dela gola znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter
• 80. leta--> iz Amerike pride prepričanje, da je tak znanstveni larpurlartizem prevelik luksuz in da se je treba zgledovati pri družboslovju, ki je radovednost vpreglo za dosego plemenitih socialnih ciljev, tj. za človeško dostojno, pravično in kvalitetno življenje
• Sprememba v dojemanju znanosti: objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj je vedno prisoten raziskovalčev interes
• Literarnovedne šole: njihova naloga je zunaj njihovega predmeta: v kritiki konkurenčnih ideologij in v spreminjanju sveta
• Spoznavni nihilizem hromi željo po objektivnem spoznanju
• Tradicionalni humanisti so izurjeni za odkrivanje napak v navidezno urejenem svetu, za bistro zaznavanje problemov tam, kjer jih drugi ne vidijo, ne pa za njihovo reševanje, saj naj bi to ne bila naloga znanosti, ampak drugih družbenih sistemov
• Aktivist: 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju'
• Beseda aktivizem ne pomeni, da imamo opraviti z naprednimi družbenimi gibanji
• Civilni aktivizem je v redu, v znanosti pa ne; za nekoga, ki mu gre za objektivno spoznanje je neuporaben, saj tak človek sledi svojemu interesu in ne želi slišati drugih argumentov in pomislekov
• Aktivizem vzame le del dejstva, ki ga zanima ostalo pa izpusti, češ to bi škodilo našemu interesu; Ne mara niti statistike (ker jo je mogoče zlorabiti)
• Ne enačiti kritične refleksije z aktivističnim diskurzom; refleksija pomeni odmik od predmeta raziskovanja, česar pa si aktivizem ne sme privoščiti
• Kritična distanca nas odpira za stališča in interese drugih
• Kritična refleksija nujna za naše delo (drugače ne bi bilo humanistike...)
• Christian Fuchs kritično mišljenje definira kot mišljenje, ki ga zanima predvsem vprašanje socialne moči oz. kdo nadzira vire, informacije, javno mnenje, vrednote itd. in ima od tega korist
• Kritična teorija nezaupljiva tudi do nove tehnologije, ki rojeva nove oblike komunikacije
• biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv
• Nezaupljivost potiska posameznika v obrambno pozicijo, ta pa je po definiciji konservativna
• Izobraževanje je zapisano oblikovanju kritične zavesti

Avtorstvo

• Inštitucije po eni strani avtorjevim objavam podeljujejo legitimiteto, po drugi strani pa dostikrat ovirajo objavo novitet, zato se včasih pojavijo alternativni kanali za objavljanje-teh je na strokovnem področju manj, kot na leposlovnem
• S pojavom digitalnega tiska na zahtevo postaja samozaložba običajna oblika objave in z množičnostjo izgublja slabšalni prizvok, vendar je treba biti pri branju le-teh previden, saj ne gredo skozi uredniški ali recenzijski postopek
• Upravičeno smo kot bralci sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, ni pa to avtomatsko znak slabe kvalitete objavljenih informacij
• Tudi starost dokumentov ima dobre in slabe strani; po eni strani domnevamo, da ker so že tako stari so verjetno že prestali kritično presojo in so zato verodostojni, po drugi strani pa je ravno nekritično prepisovanje takih virov napačno, saj lahko vsebujejo kakšne napake, ki se potem ves čas obnavljajo
• Stare dokumente je zato nujno primerjati s tistimi objavami, kjer informacijo lahko ves čas ažuriramo, to pa je seveda informacija na spletu, zlasti na Wikipediji
• Letnica objave usmerja naše branje
• Preveri mesto objave in takoj ti bo jasno, koliko je informacija zanesljiva (npr. rumeni tisk)
• Včasih ni lahko odkriti ponaredkov
• Cankar je bil umorjen? - kako preverimo ali je to verodostojna informacija (glej Pisarijo)
• Prešeren-kranjski pesnik?

Strokovno recenziranje

• = postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih; aktualno v zadnjih desetletjih
• Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete
• Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije
• O Objavi odloča urednik, ne recenzent
• Recenziranje naj bi preprečevalo objavo nepreverjenih objav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar lahko pride tudi do napačnih in krivičnih presoj
• Javno recenziranje
• Slepa recenzija (avtor ne ve, kdo je njegov recenzent)
• Dvojna slepa recenzija ( ne avtor ne recenzent ne vesta drug za drugega)
• V majhnih znan. skupnostih je to nepotrebno, saj se avtorja prepozna že po temi, ki jo je izbral, recenzenta pa po tipu pripomb; potrebno pa se zdi v trenutkih, ko stroke doživljajo veliko rast in anonimno recenziranje skrbi za ohranjanje znanstvenih standardov
• Kako anonimiziramo besedilo? - glej Pisarijo
• Urednikov namen je ohraniti takó zaupanje podjetnega avtorja kot pripravljenost recenzenta za nadaljnje ocenjevanje in zraven vzdrževati zahtevnostno raven in konceptualno usmerjenost revije
• Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh
• Avtorji morajo tudi vedeti, koliko časa bodo čakali od oddaje članka do uredniške odločitve, da se v primeru zavrnitve obrnejo na drugo uredništvo
• Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem
• Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoje stališče vpisujejo v obrazec, ki vsebuje nekaj točk; na koncu recenzent obkroži eno izmed ponujenih možnosti: članek je primeren za takojšnjo objavo | članek je primeren za objavo, vendar ob preobilju ponudbe lahko počaka na eno izmed naslednjih številk | članek je pogojno primeren za objavo (pod pogojem, da avtor upošteva recenzentske pripombe) | članek ni primeren za objavo

Pravopis

• Dvomimo lahko v kredibilnost objave, če vidimo, da avtor ne pozna pravopisa

Ločila

• Kazalec piščeve kompetence je, če loči med vezajem, pomišljajem in dolgim pomišljajem (kako jih naredimo glej v Pisarijo)
• Zaimek le-ta značilen za pisna besedila
• Dolgi pomišljaj je le za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše (stoji le med povedmi, ne pa znotraj povedi)
• Razlikovanje med temi tremi črticami se laiku zdi le podrobnost, strokovnjak pa mora med njimi razločevati
• Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih (vsak se uporablja za določeno stvar-glej Pisarijo)
• Postavljanje citatov, ki jih v besedilu postavimo v narekovaje, v ležeči tisk je odveč
• Dvopičje je levostično ločilo
• Pred naštevanjem je dvopičje odveč
• Tripičje ali tropičje se razume kot alternativa vezniku itd.
• Vprašajev in klicajev naj bo v strokovnem besedilu manj kot v vsakdanjem izražanju, umetnostnih besedilih ...
• Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka
• Pravopis se spreminja, zato po njegovi rabi lahko sklepamo na starost pisca

Velike začetnice

• glej v Pisarijo

Digitalna pismenost

• Avtor mora znati besedilo od začetka do konca pripraviti sam

Formati besedil

• Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil (kako?-glej v Pisarijo)
• Glej v Pisarijo kateri format je primeren za kaj

Besedilo v wikijih

• Pišemo neposredno v okno, ki se nam odpre pod zavihkom uredi, ali pa pišemo na urejevalniku, ki smo ga vajeni in potem prenesemo na wikistran
• Kako pravilno pisati v wikijih?-glej Pisarijo

Vaje v wikijih

• Glej Pisarijo

Sporočanje popravkov in komentarjev

• Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo
• Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne
• Glej Pisarijo

Navajanje

Čemu sploh citiramo

• Strokovni pisec/govorec brez sklicevanja na druge ne more--> besedilo je prepričljivejše
• Ljudje bolj verjamemo stališčem za katerimi stoji več ljudi
• Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti
• Sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja ali napačnega razumevanja
• Sklicevanje je značilno za strokovna besedila, je tudi jasno označeno, da gre za sklic
• Viri so urejeni po priimkih avtorjev
• Informacija o avtorju je pomembna
• Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije
• Odpor do skupinskega in anonimnega objavljanja
• V 80. letih 20. stol. so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po njegovi smrti, zdaj 70
• 70-letna zapora velja samo za tista dela, ki 29. aprila 1995, ko je stopil v veljavo novi, strožji zakon, še niso bila v javni lasti
• V Avstro-Ogrski je zaščita del trajala 30 let po avtorjevi smrti
• Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku
• Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni.

Prepisovanje

• O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave
• Sankcionira se le, ko to pomeni kršenje avtorske zakonodaje, se pravi, ko delo še ni v javni lasti
• Plagiatorji raje kopirajo s spleta, kot iz tiskane knjige
• Huje je, če plonkanje ni posledica naše lenobe, temveč je to neko zavestno dejanje (to se včasih dogaja med akademskimi kolegi)-težko dokazljivo
• Zahteva po izvirnosti prisotna tudi v literaturi

Citatna industrija

Citatni indeksi

• Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki
• Citation index
• Scopus, Web of science(na Slovenskem)
• na spletu dostopna brezplačna citatna podatkovna zbirka Googlovega učenjaka (Google scholar)-zajema iz veliko virov
• Učenjakov iskalnik zajema iz milijonov knjig iz Googlove digitalizacije globalne natisnjene dediščine v zalogah knjižnic in iz revij, ki jih samostojno skenira. Uporabniku ponuja pregled nad citiranostjo njegovih člankov, objavljenih po letu 2008, izračuna mu h-indeks (to je razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane)
• Tradicionalni humanisti niso naklonjeni merjenju in so kritični do bibliometrično pridobljenih kazalcev uspešnosti
• Znanstvene revije so zainteresirane za indeksiranje
• Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo
• Slavistična revija je zaradi necitiranosti (beri: nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literature) izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, in s tem nezasluženo izgubila na svojem strokovnem ugledu

Faktor vpliva-IF

• =Številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije
• Veliko načinov izračunavanja vplivnosti; najbolj razširjen je bibliografski servis Thomson Reuters
• Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo
• SNIP, SJR
• Glej Pisarijo
• Slaba stran meritev: kulturno pristranske, ne razlikujejo med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami
• ORCID
• Uredništva napihujejo IF svoje revije
• Prisilno citiranje-tvegajo izbris s seznama indeksiranih revij
• Znanstvena skupnost se zavzema za drugačne načine vrednotenja znanstvenih del
• Googlov algoritem za rangiranje strani
• Open Citations Corpus

Slovenske znanstvene revije

• Glej Pisarijo

Citatni slogi

• Obstaja več citatnih stilov-glej Pisarijo
• humanistični pisci in uredniki se ponavadi odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes
• Vsak citatni stil ima prednosti in slabosti
• Glej Pisarijo za podrobnosti

Tehnika citiranja

• Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata; glej Pisarijo za več podrobnosti

Opombe

• Opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja so včasih služile v glavnem navajanju literature na katero se je pisec skliceval
• Čikaški slog uvede kratke sklice
• Enciklopedični članki poopombljanja pravzaprav ne potrebujejo
• V Novi pisariji so opombe čisto na koncu; tam je njihovo standardno mesto v vseh wikijih

Kratki sklici

• Glej Pisarijo

Označevanje navedkov

• Glej Pisarijo

Od kod vse citiramo

• Iz vseh mogočih virov: knjige, razprave v zborniku, poglavja v knjigi, iz člankov, iz gesel na Wikipediji ...
• Ker je namen citiranja tudi, da bralcu omogoči preverjanje prepisanih informacij, imajo prednost tiste, ki so javno dostopne in tako preverljive, pri tistih iz ustnih pogovorov ali iz zasebne korespondence pa je treba piscu verjeti na besedo
• Včasih delamo z viri v različnih vzporednih formatih – v tiskani in v digitalni obliki – in v različnih verzijah, tj. v različnih ponatisih oz. različnih digitalizacijah; v navadi je, da se navede oba vira, najprej tiskanega (tudi če ga nismo imeli v roki), nato digitalnega
• Kadar lahko med viri izbiramo posežemo po originalnih, izvirnih, prvih izdajah; Navedemo tisto izdajo oz. digitalno verzijo, iz katere smo prekopirali besedilo

Viri in literatura

• Ločeno navajanje virov iz spleta, iz natisov, arhivov ... je nesmiselno
• Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih; viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo
• V literarni vedi je med viri najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja, ni pa to nujno

Zaslon in papir

• Vse bolj pogosto objavljanje na spletu, tiskanih izdaj vse manj
• Spletna stran drugačna od natisnjene
• Spletna stran identična formatu računalniškega zaslona (nekdanji ideal)
• Spletne strani niso pagirane
• Glej Novo pisarijo

Zgledi

• Tri oblike zapisa bibliografskih enot
• Le kadar bi se lahko pojavil dvom o tipu objave, navedemo vrsto medija
• Glej Pisarijo

Knjiga na bralniku

• Raje citiraj z dLiba ali Wikivira , kot pa s Kindla ali drugih bralnikov
• Glej Pisarijo

Članek v zborniku

• Glej Pisarijo

Poglavje

• Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi samo takrat, kadar je avtorjev knjige več
• Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku. Nekoliko bolj zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje, kakršne so običajno slovenske literarne zgodovine
• Glej Pisarijo

Razprava v reviji

• Pri revijah lahko uporabimo ali polni naslov ali pa uveljavljene kratice revij-odvisno glede na bralca (če je npr. nekdo iz stroke...)
• Glej Pisarijo

Članek v časniku

• Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran
• Glej Pisarijo

Članek na dLibu

• Obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na célo številko v časopisu
• Glej Pisarijo

Enciklopedijsko geslo

• Nujni podatki so samo naslov gesla, naslov spletišča in datum
• Glej Pisarijo

Forum

• glej Pisarijo

Spletni tečaj

• Glej Pisarijo

Blog

• Glej Pisarijo

Članek na spletišču

• Glej Pisarijo

Zapis v podatkovni zbirki

• Glej Pisarijo

Diplomska naloga

• Glej Pisarijo

Prosojnice, video predavanja, animacija

• Glej Pisarijo

Zemljevidi

• Opremljeni s podatki o viru pod zemljevidom
• Najprej so bili avtorsko delo, zdaj to dela inštitucionalni kolektiv, zato se ne navaja avtorjev
• Tudi zemljevid lahko vsakdo spremeni, zato ne navajamo avtorja
• Glej Pisarijo

Fotografija

• V seznamu literature vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd.
• Fotografije poznanih avtorjev in tistih, ki se pod svoje fotografije dosledno podpisujejo, korektno opremimo z imeni. Ime fotografa pa izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom
• Praksa navajanja avtorjev je različna: pri tekstih na Wikipediji ali v Wikislovarju avtorstva nikoli nihče ne navaja, tudi kadar je avtor izjemoma en sam in se je podpisal s pravim imenom, pri tekstih na Wikiviru in Wikiknjigah ter fotografijah v Zbirki pa
• Ni vse, kar najdemo na spletu, dovoljeno tudi ponovno objaviti v svojem članku; le tisto z oznako javna last, ali pa če te oznake nima, pa se nam vseeno zdi, da s tem nikomur ne škodimo
• Glej Pisarijo

Risba

• Glej Pisarijo

Glasbeno delo

• Glej Pisarijo

Radijska, televizijska oddaja in film

• Težava pri radijskih in televizijskih oddajah je, da se podatki o njihovih tvorcih pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal, ali celo manjkajo, drugič pa je teh podatkov toliko, da je težko izbrati najpomembnejše
• Glej Pisarijo

Napake pri citiranju

• Glej Pisarijo

Navajanje na Wikipediji

• Glej Pisarijo

Žanri

• Meje med njimi niso jasne, zato lahko pride do nesporazumov med pisci
• V akademskem smislu je strokovno tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega
• Za izvirni znanstveni članek šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči
• Strokovni članek predstavlja že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo. Objavljeni so v strokovni ali znanstveni reviji, po zahtevnosti in v slogu pa prilagojeni bralcem teh revij. Še preprostejši so poljudni članki. Njihov namen je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj; od strokovnih se razlikujejo tudi po mestu objave: najti jih je v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko.
• V humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije, po domače knjige; ločijo se na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike ipd.
• Knjižna oblika ne pomeni več izključno natisnjene in v platnice vezane knjige, ampak se kot knjige štejejo tudi zgolj na spletu objavljene monografije
• Za dvig po akademski lestvici štejejo le znanstvene objave
• Če je bil tekst objavljen v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem imamo opraviti z znanstvenim člankom.
• Glej Pisarijo

Šolsko pisanje

• Žanri šolskega strokovnega pisanja so: referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat)
• Šolsko pisanje se od "pravega" razlikuje po tem, da je njegov prvi namen izpolniti študijske obveznosti, za oceno in za dosego naziva
• Manj ko je pisec izkušen, bolj bo očiten »šolski« značaj njegovega pisanja
• Potrebni pa so napotki, kako naj se pisec referata, diplomant, magistrant ali doktorand obnaša, kadar piše kombinirano (interdisciplinarno) diplomsko nalogo, nad katero bdita dva mentorja, vsak iz svoje stroke
• Glej Pisarijo

Popravljanje

• Večino časa le popravljamo, urejamo, preoblikujemo, ocenjujemo, prezentiramo in promoviramo svoje ali tuje že napisane tekste; le malokdo napiše kaj čisto na novo (lep primer sta Wikipedija in Wikivir)
• Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za lektoriranje in korigiranje
• Popravljanje je prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti
• Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno (zatipkanine, pravopisne napake...)
• Skozi lekturo so šla besedila običajno pred objavo, pri neposrednem pisanju na splet pa se lektura dogaja sproti. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč.
• V preteklosti so bili avtorji hvaležni lektorjem za njihove popravke, saj sami niso obvladali slovenščine, ker je izobraževanje potekalo v drugih jezikih (nemščina, italijanščina...); danes pa se marsikdo jezi na lektorjeve popravke, češ da jim s tem pačijo slog, jih nivelizirajo...
• Lektor popravlja strokovna besedila v skrbi za sporočilo samo, ne pa za prepoznavnost avtorja
• Korektura ali korigiranje je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje
• Korektura in lektura se včasih pomešata
• Zahtevna besedila v renomiranih publikacijah gredo skozi več korektur
• Včasih se je korektura delala ročno, s pisalom, danes pa to počnemo v urejevalniku s funkcijo Sledi spremembam, avtor ali urednik pa vsak popravek posebej ali vse skupaj naenkrat s klikom sprejmeta ali zavrneta
• Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi
• Urednik prvi pogleda besedilo in se odloči ali ga bo sprejel ali ne; sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje: skrajšanje, kompozicijsko preureditev, vsebinske spremembe, upoštevanje slogovnih, pravopisnih in tehničnih pripomb
• Nato gre besedilo lektorju in na koncu korektorju
• Uredniško delo je strokovno zahtevno
• Slab vtis dajo avtorji, ki brez razmišljanja sprejmejo vse urednikove pripombe, kot da se on ne bi mogel zmotiti

Komunikacija v stroki

E-pošta

• Izumili so jo za znanstveno komuniciranje; od 80. let dalje je namenjena globalni rabi
• Glej Pisarijo

Socialna omrežja

• Razlikujejo se v funkcijah
• Najpopularnejše omrežje je z 1,2 milijarde uporabnikov Facebook (avg. 2015 1,6 milijarde), sledi YouTube z eno milijardo, Google+, Twitter, Instagram itd.; popularnost omrežij se zelo hitro spreminja
• Socialna omrežja sicer niso medij, ki bi bil pisan na kožo človekovim strokovnim in znanstvenim prizadevanjem, ampak so namenjena njegovim potrebam po druženju in vsakdanji komunikaciji, ker pa se sfera prostega časa in poklicnega udejstvovanja vedno bolj prepletata, lahko pričakujemo, da bo del prispevkov na socialnih omrežjih zanimiv tudi s strokovnega vidika
• Podobo stroke danes sooblikujejo tudi razna omrežja, blogi, sloji spletišč...; vse to oblikuje novo strokovno prakso, ki v večji meri upošteva laika
• Facebook je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij

Tvit

• Je sporočilo v socialnem omrežju Twitter; omejeno je na 140 znakov in jo imamo za obliko bloganja
• Tvit bomo zaradi njegove kračine citirali v celoti, vir pa takoj za citatom, postavljati ga v seznam literature bi bilo pretirano

Drugo

• Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn

Zagovor

• Med »dramske« oblike strokovnega pogovarjanja spadajo zagovori akademskih spisov: referatov, seminarskih nalog, diplom, magisterijev, doktoratov
• Glej Pisarijo

Literarna kritika

• Razlika med literarno in strokovno kritiko; predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (npr. literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije)
• Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne pa strokovnih, lahko tudi znanstvenih besedil; literarne kritike najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska (npr. Književni listi Dela) in v literarnih in kulturnih revijah, strokovne kritike pa v strokovnih revijah (npr. v Slavistični reviji), v manj stremljivem obsegu pa tudi v dnevnem tisku
• Glej Pisarijo

Enciklopedični članek

• Zahteva večjo jedrnatost (to je drugače, glede na druge vrste strokovnega pisanja)
• Glej Pisarijo

Biografski članek

• Pravila za tovrstno pisanje so jasna
• To so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih...
• Najprej so na enciklopediji popisovali tiste, ki so že bili popisani v tiskanih knjigah, nato pa tudi mlajše osebnosti, ki tu še nido bile zajete ali pa se je ljudem v preteklosti zdelo, da jih ni treba popisati
• Glej Pisarijo

Članek o knjigi

• Enciklopedični popis vseh knjig je neizvedljiv, ker jih je preveč
• Eden od kriterijev je, da se popiše knjige, ki so jih napisali avtorji z več deli in že imajo biografski članek, so bile ponatisnjene...
• Glej Pisarijo

Učbenik

• Poglej specifike učbeniškega pisanja
• Pisec učbenikov mora presoditi kater članki so ustrezni, v kontekstu časa...pri tem ne sme subjektivno izbirati gradiva (glede na to, kdo je nekaj napisal, katera založba je izdala...)
• Izdajanje učbenikov je zaradi velikih naklad zelo dobičkonosen posel in založbe se grebejo za, to da jih pisec učbenika "pograbi"--> to ni prav!
• Glej Pisarijo

Strokovni blog

• spletni dnevnik
• WordPress, Googlov Blogger, Siolov Blogos-->blogarska orodja
• Primeren za estradnike, politično diskusijo...
• Prispevali k porastu objavljanja
• Bolj ko znanstvenim so blizu publicističnim, žurnalističnim žanrom
• Pomembna ažurnost
• Ciljajo na širšo publiko
• Blogi so skupaj z drugimi načini internetne interakcije primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki
• Blogarske objave se ne recenzirajo; nimajo znanstvenega statusa
• Glej Pisarijo

Spletni forum

• forumi na strokovno/znanstveno tematiko so pomembni za vzdrževanje strokovne/znanstvene skupnosti
• Tu se člani pogovarjajo, rešujejo dileme...
• Za skupnosti, ki se šele uveljavljajo so ti forumi zelo pomembni
• Pojav v 90. letih 20. stol.
• Predhodnika sta bila elektronska oglasna deska ali poštni seznam
• Spletni forumi se od spletnih klepetalnic ločijo po tem, da se sporočila arhivirajo
• Nitkanje = sledenje temi
• Komunikacijo na forum se omejuje na različne načine (predhodna prijava, registracija...)
• Glej Pisarijo

Slog

• Na spletu je mogoče nalaganje vsebin po aktualnosti, pri tisku pa to ni bilo mogoče
• V preteklosti je bilo z besedo besedilo mišljeno besedilo natisnjeno na papir, danes pa to besedo povezujemo z zasloni
• Zaslon določa obliko besedilu
• Glej Pisarijo

Sestavni deli

• IMRAD (introduction, methods, results and discussion)--> UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep)
• Literarnovedna razpravna besedila se ponavadi začnejo s pregledovanjem in povzemanjem do sedaj že povedanega, nato si avtor izbere in zameji temo ter jo popiše
• V revijalnih člankih se ob avtorjevem imenu pojavlja ime (akademske) inštitucije, na kateri je zaposlen, in njegov elektronski kontakt v obliki e-naslova
• Humanistični članki se ločijo od drugih po tem, da so največkrat izdelek zgolj enega avtorja. Krajši strokovni članki v nekaterih revijah imajo avtorjevo ime na dnu, kjer je običajno prostor tudi za morebitno prevajalčevo ime. Kolaborativno pisanje gesel za Wikipedijo nima avtorjevega imena ne v glavi ne na dnu, imena ali vzdevke avtorjev in delež njihovega avtorstva razberemo v zgodovini članka ali med statističnimi podatki o članku
• Glej Pisarijo

Naslov

• Naslov je pomemben, saj je to prvi stik strokovne informacije z bralcem
• Biti mora jedrnat, zajeti bistvo dela; podobno kot seznam ključnih besed, le da, je tu besedilo strnjeno v sklenjeno sporočilo, ključne besede pa so le nanizane
• Naslov mora zadeti vsebino
• Strokovno pisanje ne more imeti poljubnih naslovov, ne sme pa tudi razkriti že čisto vsega, o čemer besedilo govori
• Glej v Pisarijo navodila za oblikovanje naslovov
• Nekateri pisci in mentorji so zmotnega mnenja, da mora biti naslov dolg in kompliciran; da kratki in preprosti naslovi bralca zavedejo, češ da bo tekst enostaven
• Naslove prevajamo v angleščino
• glej Pisarijo

Izvleček

• = sinopsis, abstrakt
• Je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo; je v glavi članka
• Revije, zlasti če niso v prostem dostopu bralcem ponudijo izvleček in tako se lahko bralec odloči ali je revija zanj uporabna oziroma ali jo bo kupil
• Štiri sestavine izvlečka so: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep oz. implikacije; vse to mora avtor spraviti v največ deset vrstic
• V njih ne sme biti kratkih sklicev in opomb
• Avtorji prijavljajo udeležbo na konferencah z izvlečkom načrtovanega prispevka
• Od izvlečka je odvisno ali bodo ljudje prispevek brali ali ne; posveča se mu premalo pozornosti!
• Moteči stereotipni uvodi tipa V pričujočem prispevku si avtor prizadeva
• Glej Pisarijo

Ključne besede

• Avtor je z njimi dolžan opremiti razpravo
• S ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek; s Kategorijami 8na Wikipediji) pa širša predmetna področja--> ne zamešaj tega!
• Pri izbiri ključnih besed nismo svobodni; načeloma gre za utrjene termine-to preverimo v enciklopedijah, Gigafidi...
• Izrazi iz naslova ne pridejo v poštev za ključne besede

Kazalo vsebine

• Če ustrezno označimo poglavja in podpoglavja ga program oblikuje sam
• V wikijih se kazalo na vrhu besedila pojavi samodejno, takoj ko to doseže štiri poglavja
• Glej Pisarijo

Povezave

• So tisti ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta
• Večinoma nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah
• V spletnem formatu html povezave prepoznamo običajno po modri barvi in podčrtanosti; ko povezavo kliknemo se spremeni barva v vijolično in tako vemo, da smo to stran že obiskali
• Na wikijih so nekatere strani obarvane rdeče, kar pomeni, da gesla tam še ni
• Povezave so oblika sklicevanja
• Glej v Pisarijo kako narediš povezavo

Napake

• Glej Pisarijo

Gostobesednost

• Lektorji nemalokrat črtajo odvečne besede/besedne zveze, čeprav nič ni odveč; odveč je le v smislu jedrnatosti strokovnih besedil
• Črtanje manj informativnih delov v strokovnih besedilih ni priporočljivo, saj ponavljanja in podobno poslušalcu olajšajo razumevanje besedila, glede na to, da se ne more vračati nazaj po besedilu
• Glej Pisarijo (kaj je pri pisanju odveč ... )

Nerazumljivost

• Sporočilno nejasna besedila zavajajo
• Nerazumljivost je žal pogosto hotena. Marsikdo rad piše zapleteno, s termini iz sebi znanega področja ... S tem se želi izkazati kot vreden član neke družbe, za ostale, ki ga ne razumejo, mu ni mar
• Sodobna zahteva teži k razumljivosti znanstvenih del tudi zunaj stroke
• Včasih bolje uporabiti manj natančen izraz, ki ga vsi razumejo, kot pa nekaj strokovnega, kar ne bo nihče izven stroke razumel
• Pomni: znanost ni spretnost prevajanja splošno umljivih spoznanj v strokovno latovščino, razumljivo zgolj bralcem s terminološkim slovarjem v rokah, in ni sposobnost zapletenega izražanja. Dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj

Pomanjkanje konteksta

• Strokovni poznavalec je nekdo, ki zna priti do informacij in jih postaviti v kontekst
• Velika napaka v znanstvenih tekstih je nasilno posploševanje; to je tvegano početje
• Uporaba besed že, šele, celo, kar, v znanstvenih člankih ni najboljša, saj avtor s tem nakaže svoje prepričanje, odstopanje od pričakovanja in podobno
• Glej Pisarijo

Manierizem

• Besedilo naj bo sklenjeno, stavki naj se lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno
• V nekaterih tekstih (seznami, naštevalni opisi) takšna povezanost ni potrebna
• Nepotrebno dramatiziranje, retorični nastavki niso zaželeni
• Humanisti lektorju dostikrat ne dovolijo, da bi popravil njihov slog pisanja, razen da popravijo kakšno vejico in podobno. To ni dobro; v strokovnem pisanju se je treba držati določenih standardov, ki tam veljajo
• Retorično zainteresirani strokovni pisec bo bralčevo pozornost skušal pritegniti npr. s ponavljanjem. Táko prizivanje ključnih izrazov večinoma vendarle nima mesta v strokovnem pisanju, ker učinkuje pač preko čustvenega vživljanja namesto preko objektivnega rezoniranja
• Prav nenavadno je, kako so pisci pripravljeni v tekstu uporabljati arhaizme in papirnate izraze, ki jih v spontanem govoru ne bi nikoli
• Pisci dostikrat pretirano prepogosto uporabljajo ene in iste besede
• Glej Pisarijo

Slogovna ubornost

• Še ena težava pri piscih začetnikih: pretirano ponavljanje posameznih izrazov
• Glej Pisarijo

Pristranskost

• To je posledica piščeve zaljubljenosti v temo (benigna pristranskost)
• Maligna pristranskost: pristranskosti ideološke narave
• Ideološko zainteresirani deli strokovnih besedil so prepoznavni po intenzivni uporabi narekovajev, s katerimi pisci opremljajo besede, ki jim želijo dati ironičen pomen oz. povedati, da pomenijo ravno nasprotno od tistega, kar piše v slovarju
• Glej Pisarijo

Terminologizacija

• Akademske stroke se vsaj na začetku nesorazmerno veliko ukvarjajo s svojim nazivom (imeni svojih področij)
• Imena in termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo pa biti vnaprej pravi ali napačni.
• Obvladanje terminologije kake teorije, razlagalne smeri ali »šole« je seveda pogoj za sodelovanje v ekskluzivnih razpravnih krogih, vendar je to lahko tudi nevarno. Želja po izgradnji trdnega, enoumnega in sklenjenega pojmovnega sveta lahko postane glavni cilj in nadomesti začetno željo po objektivnem dojetju pojavnosti
• Nasilna terminologizacija zadev, ki bi se dale povedati z uporabo bolj vsakdanjega izrazja, moti; moti pa tudi, če je pisec ignoranten do terminologije. S tem lahko vzbudi nezaupanje v svojo kompetenco
• Glej Pisarijo

Spol in število

• Včasih je izražanje z moškim spolov veljalo za nevtralno, feministična gibanja pa so težila k temu, da se v povedih uporabljajta oba spola (npr. študenti in študentke .... ). To je neekonomično, včasih tudi zamudno in moteče (če to dosledno upoštevamo)
• Spolnemu opredeljevanju se včasih lahko izognemo z uporabo množine ali s pretvorbo v sedanjik
• Odločitev v kateri osebi bo napisana naša razprava ni vedno lahka
• Glej Pisarijo

Mentalno brambovstvo in servilnosti

• Razmerje domače:tuje; kaj je bolje uporabljati
• Glej Pisarijo

Govorna prezentacija

• Standardno postaja postavljanje vsega kar je publicirano v tisku na splet
• Nekatere prezentacijske oblike strokovnih informacij nimajo vedno statusa objave--> govorne predstavitve za bolj ali manj zaključeno publiko: predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali kakšne druge organizacije, študentsko predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata, predstavitev referata na konferenci, predavanje v okviru spletnega seminarja, na video konferenci, v okviru spletnih tečajev ipd.
• To je bilo včasih slabo dokumentirano; status objave dobijo le, če so posneti, shranjeni in vpisani v Cobiss
• Pisna besedila niso najbolj primerna za zvesto govorno reprodukcijo
• Dober predavatelj iz pisne predloge prebere le kakšen citat, sicer pa predavanje oblikuje po svoje; stavki bodo krajši, pozival bo k debati, sprejemal komentarje ...
• Govorec si za razliko od pisca privošči tudi kakšno izrazno lastnost, ki je bila v predhodnem poglavju smatrana za napako
• V šolah retorike se ljudje učijo kako javno nastopati, pritegniti pozornost ...; pozornost je dostikrat usmerjena le v spektakularnost nastopa, kar lahko privede do tega, da si poslušali zapomnijo le anekdote in podobo, bistva predavanja pa ne. To je problem
• Na predavanje se mora govorec pripraviti
• Informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega besedila
• Glej Pisarijo

Prosojnice

• V pomoč so tako poslušalcem, kot govorcu
• So tudi slabe plati prezentacij: predavatelj lahko le prebere alineje, poslušalec misli, da je pomembno le kar je na prosojnici in ne sledi predavatelju
• Prosojnice so pravzaprav povzetki v obliki naštevalnih seznamov
• Prosojnice naj vsebujejo naslove in podnaslove, slike in grafikone, mogoče še kratke definicije ali citate, ne pa daljših kosov besedila, ker zavajajo študenta v napačno domnevo, da je na prosojnicah vse potrebno znanje
• Pečakuča
• Glej Pisarijo

Vizualizacija

• Prosojnica so vizualizacija govorjenega; besedilo nanje postavimo drugače kot v tiskanih objavah
• Nasploh je besedilo na spletu slikovitejše od natisnjenih besedil

Fotografije

• današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno, kakršno je bilo značilno za čase pred obveznim opismenjevanjem
• Zasuk v slikovno se je marsikomu zdel nevaren
• Za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija; za sliko zadošča že telefon, tablica ...
• Prepoznavanje besedil deluje še dokaj slabo
• Avtorstvo fotografij je še vedno strogo individualno (za razliko od besedil npr. na Wikiverzi)
• Licenca creative commons, ki naj bi bila alternativa copyrightu, ohranja trdoživo kategorijo individualnega avtorstva z atributom by, ki ga morajo upoštevati vsi uporabniki fotografij na spletu. Atribut by zahteva, da pri uporabi izdelka v prostem dostopu vedno navedemo ime njegovega tvorca, oz. da mu »priznamo avtorstvo«
• Pri zaslonskih posnetkih avtorstva ne navajamo
• Ime fotografa lahko izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom, posebej če gre za obrtniške posnetke, kot je naslovnica knjige ali stran v knjigi, informacijska tabla, slika na steni, kip v parku, arhitekturni objekt ipd. V takih primerih je neprimerno bolj važno navesti avtorje fotografiranih stvaritev
• Fotografija običajno ni objavljena samostojno
• Med besedilnimi zvrstmi je fotografiji najbolj naklonjena publicistika in znotraj nje žanr reportaže. Kadar delež fotografije prevladuje, govorimo o fotoreportaži
• V literarnoteoretičnih knjigah fotografij ni, v literarnozgodovinskih monografijah, učbenikih in leksikografskih delih pa gre večinoma za portrete avtorjev, naslovnice časopisov in knjig, vzorce rokopisa in razglednice krajev, kjer so se književniki rodili ali ustvarjali. Bolj ko je publikacija namenjena popularni rabi, več fotografskega gradiva vsebuje
• Trenutno je zanesljivo mesto za hrambo posameznikovih fotografij z javno namembnostjo (pa tudi zasebnih) katero od globalnih spletišč, neprofitnih ali komercialnih, ki zastonj ponujajo svoje kapacitete ljudem: Picasa Web Albums, Yahoojev Flickr, Facebookov Instagram, Googlovi Zemljevidi, Microsoftov OneDrive, slovenski Shrani.si
• Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons); opremljene so z licenco cc, zato so prosto uporabne tudi za potrebe naših objav
• Glej Pisarijo

Licenciranje fotografij

• Objava na spletu ni tako preprosta; vsaj v Sloveniji ne smemo objaviti slik kiparskih in slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustracij, razen če je od avtorjeve smrti minilo že 70 let. Tufi fotografij stavb in nagrobnikov ne smemo objaviti, če ni avtor že vsaj 70 let mrtev. Celo slik kipov na javnih mestih ne smemo objaviti
• v bolj "milih" državah so te omejitve blažje; arhitekturna, kiparska, slikarska dela lahko objavijo, če imajo dovoljenje avtorja; če pa ima posnetek določilo svobodne panorame, ne rabijo niti dovoljenja avtorja ...
• Pri knjižnih platnicah oziroma ovitkih, revijah, zaslonskih posnetkih, cedejkah so dovoljene neke izjeme-objavljene so lahko v omejeni ločljivosti
• Fotografij znanih osebnosti je sicer dosti na Googlu, vendar jih ne moremo uporabiti, da bi z njimi opremili članek na Wikipediji, saj nosi prosto dostopne
• Od leta 1978 do 1995 so avtorske pravice za fotografijo zapadle po 25. letih, nato so to podaljšali na 70 let
• Wikimedija si prizadeva za prosto dostopnost fotografij
• Fotografije zato nalagamo na alternativna mesta, na Wikipedijo pa damo le povezavo
• Glej Pisarijo

Fotografije kulturne dediščine

• Zakon o varstvu kulturne dediščine v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika
• 51. člen veljavnega Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah pravi, da se smejo za namene citiranja oz. ponazoritve uporabljati posamezne fotografije tudi brez izrecnega dovoljenja avtorja oz. nosilca avtorskih pravic, vendar z omejitvami
• Glej Pisarijo

Nalaganje na wikije

• Zadnje čase se vse fotografije nalagajo v Zbirko
• Glej Pisarijo

Infografika

• Prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh
• Spodbudila so jo popularna prostodostopna računalniška orodja
• GIS
• Glej Pisarijo

Tabele

• Podatki so razporejeni po celicah na preseku med stolpci in vrsticami
• Glej Pisarijo

Grafikoni

• Glej Pisarijo

Zemljevidi

• Marja Boršnik prva objavila zemljevid
• Večjo in sistematično rabo doživlja zemljevid od vznika interaktivnih kart na spletu dalje
• Geopedija
• Glej Pisarijo

Besedni oblak

• Glej Pisarijo

Iskanje

• Način dostopa do informacij je precej drugačen kot pred časom
• Razvoj iskalnikov je tesno povezan s strmim naraščanjem števila informacij
• ORCID
• Glej Pisarijo

UDK

• Poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti
• Ne uporablja se povsod
• Glej Pisarijo

DOI

• Standard za označevanje spletnih objav
• Glej Pisarijo

Cobiss ID

• Za identifikacijo publikacij
• Glej Pisarijo

Podatki in podatkovne zbirke

• Nekateri raje kot podatke uporabljajo besedo zajemek, ki naj bi bila bolj natančna
• Podatek je nekaj danega, zajemek pa nekaj kar je bilo vzeto/zajeto
• Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki
• V literarni vedi je dokument drugo ime za besedilo
• Danes dokument enačimo z računalniško datoteko, ki ima lahko besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format
• Včasih je bilo težko priti do podatkov
• Število javno dostopnih podatkovnih zbirk, iz katerih je mogoče poljubno črpati, včasih pa jim tudi kaj dodajati, narašča
• Posebno mesto med avtorskimi bibliografijami zavzemajo popisi knjig Tarasa Kermaunerja
• Glej Pisarijo

Iskanje po dLibu

• Glej Pisarijo

Seznami

• Ena izmed oblik za členitev besedila (namesto odstavkov naredimo alineje)
• Na koncu alineje ločilo ni potrebno
• V wikijih alinejo naredimo z zvezdico ali z grabljico
• Obvladovanje dolgih seznamov oz. velikih množin podatkov brez računalnikov ni mogoče
• Glej Pisarijo

Digitalna humanistika

• Literarnovedni segment digitalne humanistike bi poenostavljeno lahko opisali kot empirično literarno vedo s pomočjo računalnika. Gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov, tj. njihov zajem, ureditev v podatkovno zbirko, njihovo analizo in vizualizacijo oz. prezentacijo
• Izraz prvič uporabljen leta 1997
• zajema tudi novo vedo kulturomiko; izraz uveden leta 2010
• Temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk
• Digitalni humanisti sodelujejo med seboj na globalni ravni
• Glej Pisarijo

Empirične metode

• Izraz empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom
• V naravoslovju so vsi dokazi empirični-->sinonim znanstvenosti
• V humanistiki ponavadi ni eksperimentiranja
• Empiričnemu pristopu stoji v opoziciji teoretični pristop: prvi izhaja iz faktov in je zato induktiven, drugi pa iz konceptov, zato je deduktiven
• Empirične raziskave velikih založniških hiš ali informacijskih servisov niso javno dostopne, tiste iz akademskih okolji pa so
• Glej Pisarijo

Programi

• Glej Pisarijo

Računalniško jezikoslovje

• Glej Pisarijo

Orodja in korpusi

• Glej Pisarijo

Nove besede

A

• arhaizem = jezikovni element starejše dobe v novejšem, sodobnem jeziku
• Adaptacija = preureditev, prenovitev
• Aspekt = izhodišče kriterija za presojanje česa; vidik
• Analfabet = kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek
• Analfabetizem = neznanje branja in pisanja; nepismenost
• Artikulacija = oblikovanje glasov z govorilnimi organi, izgovarjava
• Administrator = kdor upravlja računalniški sistem ali spletni forum
• Aspiracija = prizadevanje za kaj; težnja, želja
• Angažma = angažiranost
• Adoracija = čaščenje
• Altruizem = ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost
• Anahronizem = pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa
• Anonimizacija = postopek, proces odstranjevanja, zabrisovanja osebnih podatkov v kakem zapisu, dokumentu, da se prikrije identiteta udeleženih
• Aforizem = zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek
• Akronim = ustaljena okrajšava večbesednih imen, navadno iz začetnih črk ali zlogov; kratica
• Arbitraren = prepuščen svobodnemu odločanju, poljuben
• Akcent = poudarek

B

• Bibliofil = ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih
• Brezpriziven = ki ne dopušča priziva, ugovora
• Biologizem = prenašanje bioloških zakonitosti in metod na druga področja
• Bandera = bandero, prapor, zastava

C

Č

D

• Dekadenca = propad, propadanje, nazadovanje
• Defetizem = mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje
• Diseminacija = med. razširjenje bolezenskih klic po telesu; v besedilu je mišljeno, da se širijo znanstvene informacije
• Diletantizem = nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
• Deklarativen = ki temelji na besedah, ne na dejanjih
• Dihotomija = delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela
• Disertacija = znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova
• Diapazon = časovni razpon

E

• Eksaminator = izpraševalec (pri izpitu)
• Entiteta = kar je, obstaja kot smiselna enota, celota
• Ekspert = strokovnjak, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke
• Eklatanten = očiten, jasen, prepričljiv
• Eminenten = ki po pomembnosti presega stvari svoje vrste
• Eskalirati = postopno se širiti, stopnjevati
• Embargo= prepoved ali omejitev (trgovine s kako državo, trgovinska zapora)
• Ekscesiven = pretiran, čezmeren
• Ekspertiza = izvedensko mnenje, poročilo
• Emulacija = posnemanje
• Emblem = likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost, idejo
• Enigmatičen = skrivnosten, nenavaden
• Elaborat = izčrpen, strokovno dokumentiran spis o kaki stvari
• Eksploatacija = uporaba, izkoriščanje
• Ekranizacija = filmska upodobitev česa, navadno literarnega dela
• Emulacija = posnemanje
• Evalvacija = ocenjevanje, vrednotenje kakovosti, ustreznosti česa glede na zastavljena merila, cilje; ocenitev, ovrednotenje
• Ekscerpirati = namensko prepisovati odlomke, podatke iz teksta, izpisovati
• Edicija = objava tiskanega dela

F

• Fantazma = privid
• Fakt = kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo; dejstvo
• Filologija = veda o jeziku, književnosti in kulturi skupine narodov
• Faktografija = naštevanje, popisovanje dejstev brez sintetičnega vrednotenja
• Famulus = služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku
• Frankirati = nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine
• Floskula = fraza, ki se lepo sliši
• Feljton = živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek
• Frekventen = pogost

G

• Geneza = izvor, nastanek in razvoj česa
• Generirati = povzročati nastanek česa; porajati, ustvarjati

H

• Historiat = potek, opis kakega dogajanja
• Habilitacija = pridobitev pravice predavati na visoki šoli
• Hermetizem = lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
• Haptičen = ki daje možnost dojemanja v treh razsežnostih
• Hibernacija = spanje

I

• Impresum = podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon
• Inertnost = lenobnost, nedelavnost
• Inferiornost = manjvrednost
• Intenca = težnja, nagnjenje, usmerjenost
• Imanenten = ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji
• Inercija = stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti
• Indikator = kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa; kazalec, kazalnik
• Imponirati = vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja
• Interpunkcija = uporabljanje, postavljanje ločil

J

K

• Koncipirati = napraviti, sestaviti koncept, osnutek
• Kolofon = podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu
• kaligraf = kdor piše z lepimi, čitljivimi črkami, lepopisec
• Kondukter = uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu; sprevodnik
• Komponirati = ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo, skladati
• Kompetenten = ki temeljito pozna, obvlada določeno področje; usposobljen, poklican
• Konzument = potrošnik, porabnik
• Kataklizma = dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju
• Korifeja = prvak, veličina
• Konsenz = soglasje, privolitev
• Kooperativen = ki kaže pripravljenost sodelovati, pomagati, ustreči
• Koncern = združenje pravno samostojnih podjetij, v katerem ima odločilen vpliv na poslovanje najmočnejša članica
• Konzum = potrošnja, poraba
• Kapitelka = velika črka v velikosti male
• Kleptomanija = bolezensko nagnjenje koga h kraji, zlasti manj vrednih, zanj nepotrebnih stvari
• Koncizen = jedrnat, zgoščen
• Kalkirati = dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze
• Konzultirati = praševati za (na)svet, strokovno mnenje, posvetovati se
• Konstelacija = medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev; položaj, stanje
• Kurator = kdor skrbi za koristi, pravice druge osebe ali določene ustanove; skrbnik
• Konjunkturen = zelo cenjen, iskan
• Koncipirati = zamisliti, izoblikovati kaj
• Kolportaža = prodaja časopisov, revij po ulicah, v trafikah, kioskih

L

• Larpurlartizem = nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena (umetnost zaradi umetnosti same)
• Lamentacija = tožba, tarnanje
• Lukrativen = donosen, dobičkonosen

M

• Mazač = kdor nestrokovno opravlja kako delo, zlasti zdravljenje
• Mantra = kratko izražena programska misel ali izjava, ki se pogosto ponavlja
• Manierizem = likovno izražanje z elementi tega sloga
• Majstetičen = veličasten, mogočen

mnemotehničen = pomnilen

N

• Neologizem = nova beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena, novotvorjenka
• Nihilizem = nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote
• Napaberkovati = priti do česa s priložnostnim, nesistematičnim zbiranjem
• Nekonsistentnost = nèkonzisténtnost
• Nivelizirati = izenačevati
• Nonsens = nesmisel, neumnost

O

• omikati = izobraziti, vzgojiti
• Obskuren = mračnjaški, nejasen
• Osorej = ob tem času, ob tej uri
• Ortodoksnost = pravovernost

P

• Princip = kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja
• Pedagog = kdor se poklicno ukvarja z vzgojo in izobraževanjem
• Prosvetliti = s poučevanjem, izobraževanjem doseči, da kdo misli, dela brez predsodkov, razumno
• Paradigma = vzorec, primer
• Postulat = zahteva, nujnost ALI predpostavka, izhodišče
• Preferirati = dajati prednost, ugodnost komu, čemu
• Propozicija = določila, pogoji
• Pavšalen = približno podan, povprečen, posplošen
• Pasus = odlomek, del
• Patina = taka plast na predmetih, ki daje starinski videz
• Pregnanten = jedrnat, zgoščen
• Pasant = mimoidoči
• Plagiat = kar je prepisano, prevzeto od drugod in objavljeno, prikazano kot lastno, navadno v književnosti
• Paginirati = oštevilčiti (strani)
• Pismouštvo = učenjaštvo, znanost
• Pleonazem = pojav, da se pojem opiše hkrati z več pomensko sorodnimi izrazi, (besedno) preobilje

R

• Relevanten = pomemben, bistven
• Repozitorij = prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov, datotek
• Referent = kdor ima, pripravi referat; predavatelj, poročevalec
• Rabota = težko delo, garanje
• Renominiran = priznan, slovit
• Revolt = upor, odpor
• Recenzent = kdor podaja strokovno mnenje, sodbo o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost; strokovni ocenjevalec
• Renome = ugled, sloves
• Referenca = priporočilo
• Redundanten= ki prenaša določeno obvestilo z več znaki, prvinami, kot je nujno potrebno
• Redigiran = popravljen, spremenjen
• Rezoniranje = razmišljanje, razglabljanje

S

• Standardizirati = s predpisom, zakonom določiti, kakšno sme, mora kaj biti
• Segment = del, odsek
• Srenja = ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj
• Sinopsis = kratka vsebina, pregled česa
• Simpozij = zborovanje, sestanek, na katerem strokovnjaki razpravljajo, se posvetujejo o določeni temi
• Sintagma = besedna zveza sploh
• Sublimen = vzvišen, plemenit
• Spam = vsiljena elektronska pošta, ki je poslana velikemu številu naslovnikov in ki jo sestavljajo predvsem reklamni oglasi; ne(za)želena elektronska pošta
• Sporadično = občasno, posamično

Š

• Šarlatan = kdor se dela, da je strokovnjak, čeprav za to nima znanja, sposobnosti

T

• Tavtologija = opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje
• Tendenca = kar ima namen doseči prepričevalen učinek, navadno v umetniškem delu
• Taksonomija = sistem razvrščanja in poimenovanja bitij, predmetov, pojavov, ki tvori urejeno in sklenjeno celoto

U

• Uzurpacija = nezakonita, nasilna prilastitev
• Ukalupljati = delati, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se obliki

V

• Vademekum = knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič
• Vitalnost = sposobnost za življenje, obstajanje
• Valenca = lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo; vezljivost
• Vobče = sploh, nasploh

Z

Ž