Laurabele99

Domače naloge

Prva domača naloga

A. Š.: Pesem. Št. 117 (27. maj 1910). 117

Prebiranje Slavistične revije

Prvi stik z revijo

Na prvem predavanju predmeta Uvod v študij slovenske književnosti, nam je profesor razdelil izvode Slavistične revije. Temu takrat ne bi pravila revija, temveč prej knjiga z mehkimi platnicami. Vsekakor se njen izgled ne ujema z izgledom klasičnih revij, ki na pol polite s kavo ležijo na kupu in čakajo, da jih pograbi naslednja stranka frizerstva, v katerem so pristale. Na vprašanje, čemu se njen naslov ne glasi Slovenistična revija, kot sem pričakovala, sem dobila odgovor takoj, ko sem odprla revijo, saj so me s papirja opazovale ruske besede, kot da sama revija že od zunaj ne zgleda dovolj zastrašujoče. Uspela sem prebrati stavek ali dva, seveda iz dela revije, ki je napisan v slovenščini, in ugotovila, da je ne bom mogla brati in hkrati razumeti, če ne bom popolnoma osredotočena. Revijo sem seveda pokazala svojim vrstnikom, ki študirajo naravoslovne vede. Ne bom vam lagala zakaj. Samo zato, da se malo pohvalim ... in da vidijo, da predmet, ki ga študiram navsezadnje le ni tako preprost.

Kaj sem izvedela pri tipkanju

Pri tipkanju in pretipkavanju besedil iz Slovenskega naroda sem ugotovila, da pravzaprav ni zapleteno niti ni težko delo, ki pa lahko marsikomu prihrani pot do knjižnice. Postopek je precej preprost, uporabljamo le najbolj osnovno programiranje, tudi besedila, ki jih moramo pretipkati so praktično že napisana in jih samo prilepimo na želeno mesto.

Književnost zunaj šole

Zunaj zidov Filozofske fakultete sem bila pozorna na to, kakšen del mojega življenja zavzame književnost. Ugotovila sem, da se z njo srečam le, kadar se ustavim pred SNG Drama ali MGL in pogledam, katere igre igrajo v bližnji prihodnosti. V novicah sem zasledila, da bo letos potekal 34. Slovenski knjižni sejem, da bo NUK podeljeval Trubarjeva priznanja in seveda, vsak teden nekaj o Ivanu Cankarju, saj je leto 2018 Cankarjevo letu, beleži se namreč 100-letnica njegove smrti. Za več novic bi seveda morala obiskati stran SlovLit, saj bolj znani mediji včasih slovenščino in literaturo malo zanemarijo ...

SlovLit

Diskusijski forum, po katerem sem se za domačo nalogo moral sprehodit, združuje sloveniste in vse navdušence nad slovenščino. Kljub svojem preprostem izgledu ponuja mnogo zanimivih tem. Najbolj mi je bila všeč zgradba Slovlita, ki bi jo marsikdo označil za dolgočasno, saj je jasna in strukturirana na način, da lahko takoj najdeš iskano vsebino. Iz vsakega leta lahko prelistaš arhiv novic, ki si lahko sledijo po temi, avtorju, datumu ali zadevi. Stran poleg vsega daje tudi občutek, da so vse zapisane novice v arhivu zanesljive.

Nova pisarija

O poglavju Uvod in moj uvod

Nova pisarija, delo Mirana Hladnika, je namenjena predvsem študentom slovenske književnosti. Z njo je avtor stopil v korak s časom, saj poudarja prehod od papirja na zaslon. Mladi smo tisti, ki relativno veliko časa preživimo pred računalniškimi zasloni in velikokrat so starejši tisti, ki z nami zaradi tega razloga stopijo v konflikt. Večina nas je vajenih pridig o slabih straneh branja kakršnekoli literature na spletu, saj je menda tista na papirju veliko boljša in kvalitetna, čeprav so tam črke postavljene v popolnoma enakem zaporedju. Morda zveni nazadnjaško, a sama raje sežem po knjigah iz knjižnice, saj sem vedno čutila poseben užitek ob obračanju strani. Je pa res, da bi marsikateremu učencu, dijaku ali študentu e-literatura olajšala življenje. Že gledano s finančnega vidika, niso si namreč vsi sposobni privoščiti vseh del z neskončnih seznamov, ki jih profesorji na začetku leta predstavijo na uvodnih urah. Če se dotaknem okoljevarstva, kar običajno v današnjem času pritegne pozornost, je veliko bolj ekonomično zmanjšati število natisnjenih priročnikov in vsebine nesebično deliti na strani Wikipedije. Seveda tu pride do dileme, kot v avtorjevem primeru. Wikipedijina spletišča so namenjena skupinskemu avtorstvu. A ne glede na to, sem mnenja, da bi bilo objavljanje literature na spletu velik korak naprej.

Pismenost

Nova pisarija se dotakne tudi pismenosti, ki se je z leti v naši mali deželi precej razvila. Kaj pismenost je, je vprašanje na katerega bi mladi in stari odgovarjali drugače. Za starejše to namreč pomeni sposobnost pisanja z nalivnim peresom, za mlade pa pač uporaba sodobne osnovne komunikacije. Avtor se problema loti na precej hudomušen način, ki je name napravil vtis. Prav tako kot je name naredilo vtis dejstvo, da tudi profesorji (v srednji šoli so veljali za računalniško nepismene, saj so že s prižiganjem projektorja imeli težave) razmišljajo v bolj napredni smeri in ostajajo v koraku s časom. Svet je na vrhuncu tehnološkega razvoja in ta razvoj se zagotovo ne bo ustavil, če bomo mi vstrajali v konzervativnih pogledih na tako pomembno stvar kot je računalniška pismenost.

Informacijska družba

Pri pojmu informacijska družba, ki ga omeni Hladnik, gre za pojem sodobnega časa, ki nadomešča nekdanjo industrijsko družbo. Ljudje brezglavo zagovarjajo ohranjanje knjige in pomembnost tiska, pri tem pa se ne zavedajo, da tisk ni optimalen za širjenje informacij. Internet je in bo vsak dan bolj. Čas je, da končno odpremo oči in se sprijaznimo z dejstvom, da so in bodo zasloni predstavljali velik del našega življenja. Očitno bo strah založnikov, tiskarjev in knjigarnarjev vedno prisoten.

Wikiji

Wikiji. Skriti zavezniki učencev in dijakov, ki so nam bili s strani učiteljev in profesorjev predstavljeni kot zloglasni sovražniki. Sovražniki zato, ker naj bi delo opravili namesto nas, poleg tega pa nam prikazovali le lažna dejstva in neresnice. Vedno sem uporabljala Wikipedijo. Zdelo se mi je popolnoma vseeno, če na Wikipediji preberem poljuben verodostojen članek, ali pa si v knjižnici sposodim knjigo, ki je navedena kot vir omenjenega članka ter informacije črpam iz tam. Zame predstavljajo, kot pravi avtor, dostopnost, volontariem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo. V svetu so se Wikiji, po havajsko res hitro, pojavili leta 2001. Wikiji, kot predstavniki ene izmed oblik sodobne pismenosti, vključujejo Wikipedijo, Wikivir, Wikiknjige, Wikiverzo, ... Pri uporabi se srečamo z mnogimi jeziki, kar pomeni, da se zagotovo v teh omrežjih znajdev skoraj vsak posameznik.

Wikiji in šola

Kot sem že omenila, lahko dobro izkoristimo Wikipedijo in njena omrežja v šoli. Že v prvih tednih študiranja, sem velikokrat uporabila Wikiverzo, ki jo urejajo na fakultetah, npr. na teologiji, sgodovini, pedagoški fakulteti in pri nas, na slovenistiki. Ob ustvarjanju moje prve strani na Wikiverzi, sem čutila, da imam neko poslanstvo, na katerega moram biti zelo ponosna.

Avtor

Literarni zgodovinarji so pozornost dela začeli usmerjati k avtorju v 60. letih 20. stoletja, od tod je postala avtobiografija cenjena literarnovedna oblika umetniškega dela. V 70. letih se je pozornost preusmerila k besedilu, najpomembnejša je bila samostojnost umetniškega besedila. Na bralca in k njegovim potrebam ter interesom so se zopet osredotočili v 80. letih. Besedilo je bilo pomembno v taki smeri, da ga je bil bralec sposoben interpretirati, ne pa kot besedilo samo po sebi. S tem je povezan tudi demokratičen proces v svetu, ki je na prvo mesto postavil posameznikove pravice.

Motivacija za pisanje, izbira jezika in teme

Od kje sploh pride motivacija za pisanje? Iz katerih zaprašenih kotov človekove duševnosti in kdaj se priplazi na površje? Običajno ne takrat, kadar bi si posameznik želel. Lahko ima različne oblike. Največjo moč pa ima takrat, kadar izvira iz pisatelja samega, kadar je iz teh zaprašenih kotov ne privleče na silo nekdo drug. Dokler motivacija ni bolezenska, se nimamo ničesar bati.

Velikokrat je vprašanje, ki si ga avtor postavi tudi to, v katerem jeziku naj besedilo spiše. Če bo delo namenjeno širši javnosti v angleščini, če pa gre za domač teren, v slovenščini. Slovenci po najboljših močeh sledimo mednarodni izmenjavi znanja in se zavedamo, da je treba spoznanja o slovenistiki deliti preko meja nacionalne filologije. Angleščina je danes v takem porastu, da včasih brez pomisleka in skoraj avtomatsko kliknemo na članek, ki je spisan v angleščini in ne v našem maternem jeziku, saj smo prepričani, da nam bo nudil več informacij.

Izbiranje med jeziki, izbiranje med avtorji, izbiranje med deli, ki jih bomo prebirali, izbiranje man sledi na vsakem koraku, ki ga napravimo. Kako izbrati temo, ki jo želimo obravnavati v določenem delu včasih tudi ni tako preprosto. V akademskem okolju študentom in dijakom teme izbirajo profesorji ali asistenti in prav tako v drugih strokah ima vsak delavec določeno temo, o kateri mora pisati. Perfekten scenarij učenca bi bil, da bi si lahko sam izbral temo, ki mu je všeč in se brez zadržkov spravil v raziskovanje in v pisanje o njej. Večkrat pa pozabimo, da s tem, ko imamo temo določeno, damo priložnost, da nas navdušijo tudi tiste stvari, za katere prej nismo kazali zanimanja, saj se v njih nismo poglobili.

Vaje v pisanju

Kot vsako stvar, se tudi pisanje da priučiti in izpopolniti. Seveda se danes več ali manj uporablja tipkovnica, vendar vsak pravi pisatelj je sposoben vihteti pisalo v rokah in zapisovati ideje na papir, saj se zaveda posledic izgube elektrike.

Usoda avtorstva in soavtorstvo

Avtorstvo štejemo pod eno izmed starejših zasnov. Avtorji imajo svojo zakonodajo in dobro organiziranost, povezujejo se celo v društva kot so Društvo pisateljev ali Avtorska agencija. Avtonomija avtorja se kaže v tem, da je lektorjem ali urednikom prepovedano posegati v delo, ali posegati na zelo minimalen način. Če je neko delo težje dostopno ali pa predrago, potem je velika verjetnost, da bo delo slabše prodajano in manj zaželeno, zato se avtorji velikokrat odpovedo materialnim pravicam svojega dela. Objavljanje na Wikivir je torej najboljša rešitev, saj se s tem lahko izognemo avtorjevemu napuhu in egu.

Wikiji so značilna oblika soavtorstva. Dela, ki so tam objavljena, so namenjena temu, da se vanje posega in spreminja. Kakršnokoli poseganje moramo razumeti kot sodelovanje in biti zanj hvaležni. Wikiknjige težijo ravno k soavtorstvu in sodelovanju, vendar pa če je neko delo očitno produkt posameznika, mu na začetku seznama dodelijo mesto vseh sodelujočih. Za soavtorstvo ne smemo imeti napuha, moramo znati porazdeliti delo, biti odprti za spremembe in znati zatrti ego v korist dobrih medsebojnih odnosov.

Objavljanje

Pomen pojma objavljanja se je skozi čas spreminjal, saj je to včasih predstavljala dolga in naporna pot, avtor je moral najti vstop v družbo, ki je objavljala in preko te družbe dobiti priložnost, da objavi svoje delo. Danes lahko avtor svoje delo objavi na spletu. To ne predstavlja tolikšnega napora, razen za tiste, ki z računalniškimi orodji niso ravno spretni. Avtorji svoja besedila postavijo na spletno mesto, ki je med bralci priljubljeno in znano ter si tako zagotovijo večje število bralcev. Delo bo veliko bolj brano, če bo avtor postavil svoje besedilo na strežnik, ki je na vrhu med zadetki, za kar pa se je seveda treba potruditi. Obstaja razlika med besedilom, ki je bilo na splet objavljeno in med besedilom, ki je bilo na splet samo postavljeno. Med objavljena besedila štejemo tista, ki so bila tja postavljena zato, da bi jih prebralo čim več ljudi, vsebujejo ključne besede, povezave in kazala. V nasprotnem primeru je besedilo na splet samo postavljeno.

Množični um ali pametna množica

Terminov, ki označujejo množico in pamet, je ogromno, npr. množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, collaborative intelligence itd. Vsi imajo skupen način združevanja znanja, pri katerem sodelujejo anonimneži in je javno dostopno ter se nenehno dopolnjuje. Od tega ima korist širša javnost, saj ta organizacija (Wikipedija) deluje brez kontrole in ne rabi tujega promoviranja. Že od nekdaj je bilo pomembno, da je znanje zastonj in vsem dostopno in to Wikipedija in enciklopedije tudi spodbujajo. Z Wikipedijo lahko narodi med seboj primerjajo in izmenjavajo znanja, saj Wikipedija vsebuje 300 jezikov in ogromno različnih člankov. Tukaj se še posebej strinjam z avtorjem, ko omeni, da človek vedno sosedu zavida avto, ne pa njegovega znanja. Dandanes se vse večkrat srečujemo s takšnimi primeru, ko ljudje ne znajo ceniti znanja in gledajo samo na materialne dobrine. Prizadevati si moramo za to, da bo znanje postalo višja vrednota kot pa materialne dobrine. Wikipedija se pogostokrat srečuje z ogromnimi številom kritik, kot naprimer, da je zaradi anonimnosti avtorja neka informacija brez konteksta, nezanesljiva, zanjo ni nihče odgovoren itd. Anonimni avtorji so doživeli obtožbo, da se norčujejo iz strokovnjakov in da je množična pamet neumna. Ljudje Wikipedijo kritizirajo, saj znanje jemlje resno, kot katerokoli drugo stvar, zato se razviti zahodni svet počuti ogroženega. Malokrat se ljudje, ki Wikimedijina spletišča kritizirajo, ne zavedajo, da je cilj le-teh spletišč širjenje znanja preko posameznikov, ki delajo v korist skupnosti. Zaradi tega na pomeni, da ta vir ni zanesljiv, kakor smo to poslušali skozi celo osnovno in srednjo šolo. Kakor je tudi avtor sam napisal, Wikipedija dokazuje, da velikokrat množica kakšno nalogo opravi bolje kot strokovnjaki.

Avtorske licence

Pravno gledano je vsako besedilo, ki ga nekdo napiše, intelektualna lastnina, za katero velja točno določena zakonodaja, ki jo imenujemo avtorske pravice. Namen teh pravic je ozaveščanje o pravicah, ki jih ima neko delo in njegov avtor. Ta zakonodaja velikokrat pripelje do težav, na primer v glasbi, filmu, fotografiji ...

Creative commons

Slovensko se temu reče ustvarjalna gmajna. To je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture. Creative commons bralcu ponujajo dostop do raznoraznih tekstov, vendar pod določenimi pogoji. Nekaj licenc, ki spadajo pod creative commons: priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji, nekomercialno, brez predelav. Creative Commons Attribution 4.0 International licence je najsodobnejša med creative commons licencami. Kdorkoli dostopa do nekega dela, lahko to dela po prosti volji, samo da navede avtorja tega dela. Avtor v podpoglavju nadaljuje z opisom te licence in zraven opiše postopek, kako jo lahko tudi sami pridobimo. To se mi zdi zanimivo, saj se sama nikoli nisem poglobila v te stvari in je vendarle dobro vedeti tudi take stvari.

Copyright

V Sloveniji temu rečemo Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah in njena naloga je, da ščiti avtorska dela, ki so dokončno določena v katerem koli mediju. Vsako delo je tako zaščiteno pred zlorabami, ne more pa preprečiti dostopa do objav nekega dela. Nekdo, ki ima neko delo v lasti, lahko z njim počne karkoli, dokler je vse to na zasebnem nivoju, na primer kopira ali predeluje. Copyright avtorja zaščiti že pred nepravim citiranjem, ali odstotnostjo citiranja in pred finančno škodo. Kakor pri vsaki stvari, pa se tudi tukaj najdejo nekateri problemi. To so preveliko poudarjanje avtorstva, je neprilagodljiva drugim medijem, kot je internet in vsak proizvod obravnava kot lastnino, ne pa skupno dobro. Avtorske pravice lahko avtor tudi odstopi ali proda in mu takrat ne pripadajo več.

Bralec

Prosti dostop

Danes je v veljavi prepričanje, da mora biti dostop do informacij za vse omogočen in zastonj. S tem imamo v mislih osnovno, srednjo in visoko šolo ter učbenike. V preteklosti je bil tak dostop do informacij onemogočen, saj so bile edini vir znanja knjige. Šola naj bi ponujala brezplačno izobraževanje, a nikoli ne omenimo vseh raznoraznih članarin, vstopnin za muzeje, izposojnin za filme, naročnin za revije ... Ravno obratno pa nam internet omogoča vse boljši dostop do vseh informacij, ki jih potrebujemo za zabavo ali življenjske obveznosti. Slovenci živimo v prepričanju, da ne smemo zaupati ničemur, kar pride od zunaj ali zastonj, saj morda ni resnično ali pa bo čez nekaj tednov prišel račun, ki ga bomo morali plačati. Avtor se v tem podpoglavju sprašuje tudi o dostopu do umetnosti, saj je le-ta dostopna samo, če zanjo plačamo ali v obliki denarja, vstopnine ali članarine. Umetnost postane dostopna le takrat, kadar je avtor že nekaj časa mrtev, ali pa ima cc-licenco. Od leta 1990 obstaja Prosta ali odprta dostopnost, ki pa se nanaša na znanstvene informacije - tukaj moramo ločiti prosti dostop in prosto vsebino, ki pa nam omogoča spreminjanje le-te in poseganje vanjo.

Založbe

Kakor že vemo, je vsaka objava v Wikipediji javna, torej je avtorja tako rekoč nemogoče določiti. Včasih se študentje srečajo s problemom, da v svojih nalogah ne navedejo Wikipedije kot vir, saj se jim zdi kot neko splošno znanje. Znanje ne bi smelo biti last nekih točno določenih oseb, ampak javno dobro. Za primer lahko vzamemo študenta Aarona Swartza, ki je omogočil brezplačen dostop do plačljivih znanstvenih člankov in mu je bilo zaradi tega sojeno na sodišču, vse pa se je končalo z njegovim samomorom. Založbe so primer tega, saj vsakega človeka obravnavajo kot potrošnika njegovih dobrin in znajo obravnavati samo tržno blago. Dandanes se ljudje zavedamo, da je lahko tudi informacija, do katere pridemo zastonj, boljša kakor tiste, za katere bi morali plačati. Problem založb je to, da zavračajo širjenje informacij na kakršenkoli drugačen način kot pa v knjižni obliki. Za založbe je značilno, da investirajo v produkcijo in nastanek publikacij in potem od tega pobirajo profit.

Repozitorij

Za avtorja nekega dela je zelo pomembno, da ve kdo vse je citiral ali sploh prebral njegovo objavo. Nekomu, ki je bolj pomembno to, da ima njegovo delo večji vpliv v širši javnosti, se bo zanašal na branost njegove objave. Tisti, ki pa želi imeti vpliv na strokovno publiko, mu bo bolj pomembna citiranost njegovega dela. Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov že vgrajeno.

Varovanje zasebnosti

Zasebnost je pojem, ki nas loči od vsakega posameznika in jo zato tako cenimo, saj gre za zelo osebno stvar. V Sloveniji pa točno to varovanje zasebnosti lahko včasih pomeni tudi oteževanje razvijanja sodobne informacijske družbe. Vsi se moramo zavedati, da velikokrat skupno ne pomeni tudi javno. Velikokrat pride do tega, da je posameznik lahko bolj zavzet za skupno dobro kot pa javnost.

Kredibilnost

Ljudje smo navajeni zaupati tistim založbam, ki vsako delo pred objavo prefiltrirajo. Velikokrat smo tudi sami dolžni presoditi o kredibilnosti nekega dela, saj vsak zdrav razum to zmore sam. Avtorju zaupamo, če je ta uveljavljen strokovnjak in so njegova mnenja v publiki cenjena in znana. Sicer imamo pravico do nestrinjanja z njim, vendar ne moremo trditi, da njegove informacije niso verodostojne. Največkrat zaupamo že izkušenim, starejšim avtorjem, kar pa ni vedno pravično, saj so mlajši avtorji bolj teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu.

Aktivizem

Aktivizem pomeni dejavnost, delovanje. Je socialni koncept, ki ga lahko povežemo s pridevniki mladinski, partijski, kulturni, sindikalni. Med drugo svetovno vojno so za aktiviste označevali politične delavce Osvobodilne fronte. Dandanes je na svetu ogromno aktivistov, ki politično delujejo med ljudstvom, to so feministi, ekološki aktivisti, mirovniki, humanitarci in tako dalje. Ker družba napreduje, napredujejo tudi tovrstna združenja.

Avtorstvo

Inštitucije avtorjem in njihovim delom dajejo upravičenost, ki temelji na pravni podlagi, hkrati pa tudi zavira objavo prelomnih odkritij in novosti. Ljudje postanemo sumničavi, ko za objavo ne stoji nobena inštitucija, kar pa ni nujno, da to pomeni, da je ta objava slabe kvalitete ali neverodostojnih informacij. Ljudje tudi zelo radi hitro sklepamo, da le je nek dokument star, da je ta zanesljivejši, toda tudi stare dokumente moramo pri prepisovanju kritično oceniti in preveriti.

Strokovno recenziranje

To je postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Strokovnjaki, ki to delo opravljajo so recenzenti, na primer uredniki pri časopisih, knjigah. Recenziranje je postalo aktualno šele v zadnjih desetletjih, s porastom objav in številom nepoznanih piscev. Velikokrat se lahko zgodi, da recenzent spregleda pomemben prispevek mladega raziskovalca in s tem zavrne kvaliteten članek. Da bi se temu izognili, znanstvena skupnost uvaja javno recenziranje. Recenzijski postopek pomeni, da lahko članek sprejme, ga zavrne ali pogojno sprejme - za tega se odločajo najpogosteje, saj uredniki tako avtorja prosijo, da upošteva njihove pripombe, dopolnila in komentarje. Recenziranje naj bi preprečilo objavo nepreverjenih in neverodostojnih člankov in razprav.

Pravopis

O zanesljivosti nekega vira nam sporoča že pravopis, kako dobro se avtor zna izražati. Takoj se nam porodi dvom o neki informaciji, če že na prvi pogled vidimo, da pisec ne pozna pravopisa.

Ločila

Indikator piščeve pravopisne kompetence je poznavanje uporabe vezaja, pomišljaja in dolgega pomišljaja. Pomembno je tudi, da ve, kdaj jih mora uporabljati stično ali nestično. Pomembni indikator so tudi narekovaji. Slovenska Wikipedija priporoča uporabo slednjih narekovajev (»«), ki jih najdemo v orodjarni s simboli. Velikokrat tudi pride do napake pri uporabi tropičja, ki je nujno nestično ločilo, torej pred njim ni vejice. Podpičje uporabljamo kadar želimo poved pojasniti ter se nam zdi pika premočna, vejica pa prešibka.

Velike začetnice

V tabelah naslove kolon in vrstic pišemo z veliko začetnico, celice znotraj tabel pa z malo začetnico, z izjemo pri celih stavkih in lastnih imenih. Veliko začetnico uporabljamo tudi, kadar naštevamo stvari po alinejah.

Drugo

Primer pravopisnega ocvirka: Kjer je bila osrednja figura moški : Kjer je bil osrednja figura moški. Spol se po pravilu veže na osebek, vendar je tu odločitev osebka dvoumna. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

Digitalna pismenost

Kar se dandanes od avtorja pričakuje, da zna besedilo pripraviti sam, je torej za pisca nujno potreben računalnik.

Formati besedil

Formate besedil določajo končnice dokumentov.

• tkt: golo besedilo
• doc, docx, rtf, odt: obogateno besedilo (rtf ali odt je sprejemljiv samo v primeru kratkih in enostavnih besedilih)
• htm ali html: spletno besedilo
• pdf: natisljivo besedilo
• besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu še nimajo končnic

Besedilo v wikijih

Besedila pišemo v okno, ki se nam odpre s klikom na zavihek Uredi. Tekst lahko sestavimo tudi že prej in ga potem samo prenesemo na wikistran.

Pravila osnovnega oblikovanja:

• za odstavek pustimo eno vrstico prazno
• zvezdica (*) napove enoto v seznamu za začetek vrstice
• naslove obdamo z dvema enačajema, podnaslove s tremi in tako dalje
• ležeči tisk napravimo z dvema apostrofoma, krepkega s tremi
• povezave napravimo z dvema apostrofoma, krepkega s tremi
• povezave napravimo z dvema oglatima oklepajema, modre povezave nas privedejo do že obstoječega gesla, rdeče pa pomenijo, da geslo še ni vneseno na wikistran
• oštevilčeni seznami se začnejo z grabljicami (#)

Vaje v wikijih

Pri pisanju se moramo izogibati odstavkom, ki so videti zgolj kot prehod v novo vrsto. Če pomotoma naredimo napako, jo zlahka odpravimo s klikom na možnost razveljavi, hvaležnost za tuje posege pa izrazimo s klikom na možnost zahvala.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Pripombe lahko avtorju sporočimo ustno, preko e-pošte, v opombah svojih besedil ali v neposrednem besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Lektorji, uredniki ali mentorji morajo svoje posege v besedilo jasno označiti, pisec pa se je dolžan nanje odzivati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katerih ne. Besedil izpostavljenih skupinskemu urejanju pa ni potrebno posebej označevati, saj se spremembe avtomatsko shranijo.

Navajanje

Citiranje je osrednja oblika kulturnega spomina in srce humanistične znanosti.

Čemu sploh citiramo

S citiranjem avtor izkazuje svoje poznavalstvo, intelektualno superiornost, umešča svoje besedilo v kontekst in naredi besedilo čim prepričljivejše. Ljudje bolj verjamemo stališčem, za katerimi naj bi stalo več ljudi. 'Kakor je dajal že', 'kakor trdi', 'kot je zapisal' so ustaljene zveze, s katerimi pisec opremi besedilo, z namenom, da je čim prepričljivejše. Sklici v strokovnih spisih so grafično poudarjeni z narekovaji, ali pa so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom. Viri so urejeni po priimkih avtorjev. V 80, letih 20. stoletja so avtorska dela prihajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti, danes pa so njihovo pot do proste uporabe podaljšali na 70 let po avtorjevi smrti.

Prepisovanje

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno pripisali ali povzeli izjave. Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti. Kopija izvira iz besede copia, ki pomeni obilje, blagostanje. Plonkanje se včasih dogaja med akademskimi kolegi (na primer sovražno prevzemanje teme) in ga je težko dokazati, saj tuje znanje uporabljajo v parafrazah in ga preoblikujejo po svoje. Plagiatorji so preleni, da bi plonkali iz natisnjenih knjig. Udobneje jim je stisniti copy paste s spleta in so preleni, da bi najbolj zaznamovane besede zamenjali z drugimi. Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

Neznane besede

• ad hoc - v ta namen, za ta primer
• Alt - izmenjalka
• emancipacija - pridobitev enakopravnega položaja
• paradigma - sprememba celotnih procesov eksistence
• ludisti - pripadniki gibanja, ki so se v začetku 19. stoletja z uničevanjem strojev borili proti uvajanju strojnega dela, upor proti digitalizaciji, derobotizacija
• ~ - tilda