Lana.Krmelj

Test 12. 2. 2021

--Lana.Krmelj (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET)

1. France Bernik. Drugi literarni zgodovinar je France Pibernik, ki se je ukvarjal z literaturo drugo svetovne vojne in nekoliko tudi s problemom zamejstva.

2. Miloš Krmelj. Neznani leteči predmeti. Ljubljana: Zveza Šolt, 1988. (COBISS).

3. Shift je dvigalka.

4. Zakona o varovanju osebnih podatkov.

Test za test

--Lana.Krmelj (pogovor) 07:45, 15. januar 2021 (CET) Odgovor na 1. vprašanje: Aron Swartz je kot prosto dostopne objavil nekatere znanstvene članke, ki sicer niso bili namenjeni temu. Na koncu je naredil samomor.

--Lana.Krmelj (pogovor) 07:47, 15. januar 2021 (CET)

Predstavitev

Kdo sem

Sem Lana Krmelj, študentka prvega letnika slovenistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prihajam iz manjšega kraja v bližini Maribora, kjer sem obiskovala osnovno šolo, v Mariboru pa II. gimnazijo. V srednji šoli sem režirala dve gledališki predstavi, saj me razen literature zanima tudi gledališče. Zdi se mi, da se v gledališču, pa tudi v literaturi, poglabljam v svetove svoje duše, ki jih pred tem še nisem odkrila, s tem pa bolje spoznavam tako sebe kot svet okrog sebe.

Čeprav sem se do tega trenutka učila zgolj angleščine in nemščine, bi v prihodnosti rada znala več jezikov (najprej pa francoščino in danščino, ker sta mi obe izjemno všeč!). Ker študiram slovenistiko, bom s tem lahko izpopolnjevala tudi znanje slovenščine. Želim si, da bi lahko v prihodnosti delala kot lektorica (najraje gledališka), pisala literarne ali gledališke kritike, v glavnem: veliko časa preživela s knjigami in v knjigah ter v gledališču -- na odru in v zaodrju.

Zakaj slovenistika

Menim, da postajaš bogatejši, ko se potopiš v svetove drugih -- seveda s tem, da bereš. In ljubezen, ki jo čutim do branja in raziskovanja zapisanega, bi z veseljem delila z drugimi in jih poskusila navdušiti, da bi sami iskali kar koli bi želeli (in to po vsej sreči tudi našli.

Kitajski pregovor pravi, da je knjiga kot vrt, ki ga nosiš v žepu (ali: A book is like a garden, carried in a pocket.). In res je.

Domače naloge in tipkanje

Prvo tipkanje

Tipkanje: Fran Levstik: Njegov značaj

Prva domača naloga

Izpiski iz Slavistične revije

Povzetek članka z naslovom Kategorizacija in razvrstitev oziralnikov ki in kateri.

V članku se pisec ukvarja z vprašanjem, ali sta oba zaimka (če je tudi ki lahko zaimek) pridevniška oziroma v kakšnih primerih bi ju lahko opredelili kot takšna. Pregleduje razne slovnice in slovarje slovenskega jezika, s preučevanjem katerih ugotavlja, kakšna je bila zgodovinska opredelitev omenjenih besed, utemeljuje, kako je njuna vloga in raba razumljena danes, ter poskuša besedi ki in kateri kategorizirati in razvrstiti čim bolj v skladu s sodobnim poznavanjem pravil slovenskega jezika.

Ker sem šele po opravljeni nalogi opazila, da bi moral biti izbrani članek s področja književnosti, ne pa s področja literature, je ta naloga morda "nepravilna", vendar sem zapisano vseeno pustila nespremenjeno, saj se mi zdi vredno objave na moji wikipedijski strani.

Kategorizacija in razvrstitev oziralnikov ki in kateri

• slovenske slovnice (od Bohoriča do Toporišiča) ki in kateri pojmujejo kot oziralna zaimka
• Ki naj bi nastal iz zaimka kateri/katera/katero (Bohorič to imenuje skrčenje ali krazis), vendar danes vemo, da je ta razlaga napačna
• Danes obstoječi ki je v 18. stoletju nastal iz kir; je nepregibni oziralnik, ima anaforično vlogo, navezuje pa se na samostalnik katerega koli spola in števila

Zgodovinske opredelitve

• Bohorič in Pohlin obravnavata besedi kot oziralna zaimka
• Slovenja slovnica Ožbalta Gutsmana po drugi strani omenja zgolj oziralnik kateri (katiri), ta je uvrščen med pridevniške zaimke
• Prva slovenska znanstvena slovnica obe besedi opredeljuje kot zaimka; hkrati nakazuje razliko med vsakdanjim ki in »slovesnim« kateri (vpliv Bohoriča)
• Vodnikova slovnica: ki in kateri oziralna zaimka, ki naj bi bil krajša oblika besede ktir (ki, ka, ko ter ktir, ktira, ktiro oz. kir, kira in kiro)
• Vodnik ne ločuje jasno mes vprašalnimi in oziralnimi zaimki, saj v isto skupino prišteva kdo in ki/kateri
• Metelko: besedi med oziralnimi zaimki
• Anton Janez Murko prvi trdi, da so lahko oziralni zaimki hkrati tudi vezniki (imajo »zaimenski pomen in moč veznika«)
• Anton Janežič: besedi sta uvrščeni med »oziravne« ali »nanašavne« zaimke; hkrati (z opiranjem na Gutsmana) ju uvršča med pridevniške zaimke oziroma pridevniške oziralnike
• Anton Breznik: med pridevniškimi oziralnimi zaimki; prvi, ki poda še danes veljavno razlago izvora besede ki (in pove, da je izvor drugačen od tistega za besedo kateri)
• Slovenska slovnica iz leta 1964 obravnava »nesklonljivi« ki in kateri med pridevniškimi oziralnimi zaimki
• Po Toporišičevi slovnici sta ki in kateri obravnavana hkrati kot oziralna vrstan pridevniška zaimka in kot del vezniške besede, v katero se uvrščajo vsi oziralni zaimki
  • Problematična opredelitev: pridevniškost oziralnika ki?, Vrstna zaimka?
• Pleteršnik: ki in kateri sta zaimka; kateri ima tri slovnične pomene (vprašalni, oziralni ali poljubnostni (nedoločni) zaimek)
  • Pleteršnik navaja dve starejši obliki oziralnika ki, in sicer ker ter kir
• Enojezični razlagalni SSKJ: prišteta k zaimkov, kateri je prikazan v vprašalni, poljubnostni, pa tud oziralni vlogi

Oziralnika ki in kateri kot pridevniški besedi?

• Oziralnikov ki in kateri ne moremo prištevati k pridevniškim zaimkom, saj nikoli ne nadomeščata pridevnika ali pridevniške besedne zveze, prav tako se s samostalnikom ne ujemata v sklonu, saj je ta odvisen od skladenjske vloge oziralnika v oziralnem stavku oz. od vezljivosti glagola v odvisniku (posebnost pri kateri: uporaba rodilniške oblike v predložni obliki ednine srednjega spola namesto predložnega tožilnika)
• Besedo kateri iz pridevniških besed izloča tudi to, da sam nikoli ne opravlja vloge levega prilastka ob samostalniku; primernejša bi bila opredelitev samostalniški zaimek, saj nadomešča samostalniške izraze

Novejši pogledi na opredelitev

• Ki bi na podlagi Toporišičevih besedil lahko prištevali med netipični zaimek ali netipične veznike

• Ki bi lahko imenovali analitični oziralni zaimek; sestavini takega oziralnika, ki opravljata vsaka svojo vlogo, se lahko nahajata v dveh odvisnikih zaporedne stopnje (npr. Tu so besedila, ki bi bilo dobro, da jih pregledate v primerjavi z Tu so besedila, ki bi jih bilo dobro pogledati); druga sestavina je vedno navezovalno rabljeni osebni zaimek
  • Analitični oziralni zaimek tako kot vsi drugi oziralniki sodi v vezniško besedo

• Toporišič ki označuje kot prestavljavca neoziralnih stavkov v oziralne, s tem pa tudi neoziralnih zaimkov v oziralne; ki v prvem delu take zveze z neoziralnim zaimkom ni zaimek, ampak prosti morfem, ki bi ga zaradi pretvorbene moči lahko imenovali prosti morfem oziralnosti; odvisno od besede, ki sledi, lahko govorimo o samostalniški ali pridevniški rabi

• Raba samostalniškega oziralnika: ki in kateri sta dopolnjevalna, vendar je ki vezan na nepredložno, kateri pa na predložno rabo

Kako je z opredelitvijo v Slovenski slovnici

• Slovenska slovnica: za predlogi smemo uporabljati kateri namesto ki, včasih za ki lahko opustimo osebni zaimek s predlogom, če je smisel razviden iz stavčne zveze in v takih primerih lahko rabimo tudi kateri; kadar pa bi bil zaradi uproabe ki z osebnim zaimkom stavek dvoumen, moramo uporabljati kateri namesto ki (Ta je tisti, ki mu je vse zaupal – Ta je tisti, kateremu je vse zaupal ali Ta je tisti, kateri mu je vse zaupal)
  • Vendar včasih tudi kateri ni dovolj jasen (npr. streha hiše, katera se daleč vidi)

• Kasneje: »V skrbnem knjižnem jeziku ga /oziralnik kateri/ navadno rabimo ob predlogih, nadalje, kadar bi nastala dvoumnost ali neblagoglasnost zaradi ponavljanja zaimka ki.« (Bajec idr. 1964)

Toporišič, ki ali kateri?

• Toporišič: ki lahko uporabljamo v vseh sklonskih oblikah, kateri pa načeloma zgolj v zvezi s predlogi, za pomen tisti, ki, za izražanje svojilnosti in kadar bi bil ki nejasen ali neroden
• Toporišič ugotavlja, da se je v 19. stoletju in pred kateri rabil tudi tam, kjer danes rabimo le ki

Zakaj velikokrat zasledimo kateri namesto ki

• Pojasnitev rabe kateri v brezpredložnih sklonih v sodobni (zapisani) slovenščini: ki se zdi marsikateremu govorcu manj imeniten kot kateri, kar najverjetneje izhaja iz starejšega razmišljanja, da je kateri namenjen za »višjo rabo«, njegova okrnjena oblika ki pa za vsakdanjo govorico
• Kateri se občasno uporablja tudi, da se pisec izogne pretirani rabi oziralnika ki v besedilu

Komentar

Članek sem izbrala, ker me je pritegnil naslov. Velikokrat se mi (po notranjem občutku za jezik) zdi, da marsikdo besedi ki in kateri rabi napačno. Besedo ki mnogi dojemajo kot "vsakdanjo", torej na nek način nepravilno, zato v besedilih, kjer se jim zdi ustrezna raba knjižne slovenščine še posebej pomembna, namesto ki v vseh primerih uporabijo kateri. Članek se mi je zdel zanimiv, vendar na trenutke zelo težko razumljiv, saj gre za navajanje raznih jezikovnih terminov, ki mi še niso dobro poznani. Kljub temu sem poskušala narediti povzetek glavnih ugotovitev in podatkov v članku. Dodala sem nekaj vmesnih naslovov, da je besedilo bolje členjeno, vendar se ti ne skladajo s členitvijo v izvirnem članku.

Druga domača naloga

Povzetek članka iz revije Jezik in slovstvo (2020, številka 1) avtorice Nastje Spasković.

Karakterizacija v romanih Plamenice in solze ter Ženska francoskega poročnika

Uvod

V članku se avtorica ukvarja z dvema tipičnima postmodernističnima besediloma, in sicer s Fowlesovim romanom Ženska francoskega poročnika, ki je izšel leta 1969, ter slovenskim postmodernističnim romanom Plamenice in solze (Blatnik), ki je izšel leta 1987.

Začetek postmodernističnega pisanja bi lahko časovno umestili v konec 19. stoletja. Za postmodernizem v literaturi je značilno, da literarna oseba ne prevzema več vloge nosilca pripovedi, jezik, ki je pri tem uporabljen, pa na nek način predstavlja samega sebe. Pod vprašaj se velikokrat postavlja obstoj literarne osebe in njene izkušnje, s tem pa tudi splošno polemizira tudi vloga literarne osebe v literarnem besedilu. Za like je značilno, da se na nedefiniran način gibljejo v nedefinirani družbi; lik torej prevzema težko razumljivo in spremenljivo vlogo, hkrati pa ima natančno definirane korenine (s psihološkega, biološkega in sociološkega vidika). Fokkema, ki ga avtorica velikokrat citira, govori o dvojni naravi literarnih likov v postmodernističnih romanih, na kar se navezuje tudi teza izbranega članka.

Teorija postmodernističnega subjekta

Po Fokkemi je ena glavnih lastnosti postmodernističnih likov neskončen napor, da bi obvladali sebe in druge. Like v takih besedilih bi lahko razdelili v tri kategorije: skrajno metafikcijski (ki imajo izrazito spreminjajoče se karakteristike), realistični in mejni, ki so v delih postmodernistov in postmodernistk najpogostejši. Mejni lik je definiran, a hkrati ujet v nestabilnost in nepredvidljivost, kar ponovno kaže na njegovo dvojno naravo. Za označevanje lahko uporabljamo razne kode, pri čemer sta delo in socialni položaj (socialni kod) postmodernističnih likov praviloma jasno definirana. Pomemben element je tudi govor, ki določa družbeni položaj.

Woynovski in Charles

V romanu Plamenice in solze je glavni lik Konstantino Woynovski. O njem izvemo od pripovedovalca, ki se pojavlja v več vlogah: kot pisec poglavja, urednik, zbiralec materialov, avtor učbenika. Pripovedovalec je do neke mere nezanesljiv, govori nam o legendi o Woynovskem, zaradi česar lahko ta prične obstajati. Blatnikov lik opozarja, da je sam po sebi paradoks, saj obstaja zgolj kot del legende, torej je njegova eksistenca dvakrat vprašljiva – prvič, ker gre za legendo, in drugič, ker je lik v literarnem delu. Woynovski se sprehaja iz ene v drugo resničnost, s čimer sta izraženi negotovost in spremenljivost lika. Njegova zgodba je grajena na dvomu v njegov obstoj, vendar so nam njegove fiziološke lastnosti kljub temu znane, kar ponovno opozarja na dvojno naravo. Dvom vanj lahko razumemo kot pogoj, da uvidimo relativnost fikcijske resnice. Woynovski je mejni lik, saj so nam znane njegove fizične lastnostni, imamo podatke o izobrazbi – to so značilnosti, ki odražajo stvarnost, njegovo negotovo vedenje pa potencialni neobstoj. Woynovski je vpet v razne boje, konflikte; eden glavnih je boj z »Novo inkvizicijo«, kar je pogoj, da kot psotmodernistični lik lahko obstaja, drugi je boj z nasprotnim spolom, saj so vse njegove vloge opredelejene glede na odnose z ženskami. V romanu Ženska francoskega poročnika nas pripovedovalec neposredno opozarja na možnost neobstoja lika Charlesa. Tudi Charles je mejni lik, o njegovem izvoru pa ne vemo veliko. O njem bi lahko glede na lastnosti govorili kot o resničnem liku, vendar je to protislovno s pripovedovalčevimi opozorili na njegovo fiktivnost. Tudi on je v svojevrstnem konfliktu z ženskami. Skupno jima je, da nepredvidljivo spreminjata lastno moralo, omogočena jima je zmaga v konfliktu s svetom, širše gledano je v obeh romanih omogočen odprt konec.

Stereotipi in ženski liki

Pri Fowlesu lahko zasledimo namerno stereotipizacijo žensk, saj je roman parodija viktorijanskih romanov. Ženske so preračunljive in pretkane, kar povzroči zmedenost moškega; njihova nedolžnost je povezana s skoraj božansko lepoto, s katero ženska (stereotipno) očara moškega. Ženske so velikokrat ljubice in ljubimke, njihova privlačnost je tisto, kar jih definira, tako se tudi vsa njihova dejanja interpretirajo preko privlačnosti. Ženska je moškemu podrejena, prikazana je kot nestabilna, naivna, tudi iznajdljiva, stereotipna materialistka, hkrati tudi pobožna, kar nakazuje na zlaganost ženskega sveta.

Blatnik prav tako stereotipizira spole. Ženska (v romanu je glavna Svetlana Alilujeva) ob očarljivem moškem pozabi na svojo nalogo. Tudi tukaj ženska obstaja in ima vlogo zaradi lepote, privlačnosti. Ženska je naivna, tudi nestbilna (Svetlana ravno zaradi nestabilnosti in svoje nerazsodnosti stori samomor). Rečemo lahko, da so stereotipi vgrajeni z namenom parodiranja; to ustvarja videz resnične osebe, hkrati pa lahko spremljamo metafikcijska opozorila na literarno naravo likov, kar pripelje do že omenjene dvojnosti.

Sklep

Avtorica je tezo, da so za postmodernizem značilni mejni liki in da je vloga stereotipov pri izgradnji teh likov pomembna, lahko potrdila. Charles najbolj nezanesljivo ravna v konfliktih z ženskami, v čemer se najbolje kaže njegova dvojnost. Osrednja oseba pri Blatniku ne bi obstajala brez pisnih virov, nastalih na podlagi njenega preganjanja, pri tem pa nas avtorefleksivni komentar opozarja, da morda ne obstaja. Zaključimo lahko, da literarna oseba deluje kot soustvarjalec navidezne romaneskne resničnosti, to pa ji omogoča dvojna narava, zaradi katere jo lahko nedvomno uvrščamo med tipične postmodernistične like, ki kot mejni nenehno nihajo med realističnih in metafikcijskim prikazom.

Tretja domača naloga

Janko Glazer: Ciproš

Besedilo »ko ciproš zacveti« je iz pesmi Ciproš slovenskega (štajerskega) pesnika Janka Glazerja.

Pesem

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nad krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer bučal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže kdaj se kri.

O avtorju

Janko Glazer se je rodil 21. marca leta 1893 v Rušah. Po osnovni šoli je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. V drugem razredu gimnazije je začel izdajati rokopisni dijšaki list, v četrtem razredu pa je v Ljubljanskem zvonu pod psevdonimom Aleksij objavil svojo prvo pesem Spomenik. Študiral je slavistiko, germanisitko in filozofijo, kasneje je smer študija zamenjal za naravoslovne predmete, nato pa se po prvi svetovni ponovno posvetil študiju slavistike in germanistike. Diplomiral je leta 1922 na univerzi v Ljubljani (Ognjišče 2014).

Poučeval je slovenščino in nemščino ter bil mentor mladim literatom. Nekaj časa je bil zaposlen v mariborski Študijski knjižnici, postavil je tudi temelje za danšanjo Unverzitetno knjižnico v Mariboru. V času svojega življenja je izdal tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Med drugim je pisal tudi ocene leposlovnih del in razprave, sestavljal življenjepise za Slovenski biografski leksikon in tudi prevajal. Leta 1968 je za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Glazer je poznan kot »pesnik Pohorja« (Ognjišče 2014), opredeljujejo ga kot impresionističnega pesnika, ki je pisal razpoloženjske pesmi, pri tem razmišljal o življenju in neurejenosti sveta ter upesnil bolečino zaradi sinove smrti (Wikipedija 2016).

Interpretacija pesmi, njeno ozadje in odmev

Pesem Ciproš je bila objavljena leta 1948 pri založbi Nova obzorja (Bukvarna Ciproš 2000). V pesmi je ipzovedana bolečina, ki jo je pesnik čutil zaradi smrti sina Matije. Izgubo v pesmi primerja z »brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri – kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša« (Ognjišče 2014). Tema pesmi je bolečina, pesnik skuša prikazati kontrast med zelenim gozdom in tratami ter rdečo prevleko, ki jo dobi narava po poseki. Kljub lepoti narave se v njej dogajajo grozote (npr. vojna), ki prizadejajo neznansko bolečino. Ker je avtor sam doživel nekaj takega, verjetno rdečo barvo ciproša vsakič znova poveže s spominom na izgubo sina. Zanj torej barva ne simbolizira preobrazbe narave, temveč smrt. Rana, ki jo povzroči tak dogodek, je večna, bolečina pa ponovljiva, kar pesnik izrazi z verzi »tako iz rane speče / kdaj pokaže se kri«. Pri poseki je narava ranjena, obdana z rdečim ciprošom, kakor je tudi pesnikova »rana« obdana z rdečo krvjo. Pri slogovni analizi pesmi lahko opazimo, da je njena rima oklepajoča. Sestavljena je iz štirih štirivrstičnih kitic. V pesmi je prisotno tudi ponavljanje, saj se verzi prve kitice ponovijo tudi na koncu zadnje kitice. Vodilni motiv je ciproš, ki se pojavi na začetku in koncu pesmi, jo s tem nekako zaobjema in simbolizira rano oziroma kri.

Naslov pesmi je hkrati ime posebne divje živeče cvetoče trave, ki jo najdemo le na določenih predelih. Na Pohorju je doživljena kot prepoznaven simbol tamkajšnjih krajev, saj vsako poletje frate (poseke) obarva rdeče (Ciproš 2017). Ozadje pesmi je torej povezano z motivi iz domačega kraja in življenjsko izkušnjo pesnika.

Pesem Ciproš je imela dolgotrajen vpliv in odmev, saj se tudi Bukvarna ciproš imenuje tako ravno zaradi Glazerjeve pesmi. Na svoji spletni strani zapišejo, da jih je simbolika v pesmi Ciproš navdihnila za poimenovanje društva. »Kot po boleči izgubi ostane ‘samo še skrita rana – kakor posekajo gozd in na njegovem mestu vzcveti samo še ciproš’, tako je za odpisane knjige samo še eno mesto – bukvarna.« (Ciproš 2000) Tudi razna podjetja se imenujejo Ciproš; štajersko podjetje Ciproš izvor svojega imena prav tako razlaga s simboliko Glazerjeve pesmi (Ciproš 2017).

Literatura

• O imenu Ciproš. Ciproš 8. nov. 2020.
• Janko Glazer. Wikipedija 8. nov. 2020.
• Janko Glazer. Ognjišče 8. nov. 2020.
• Zakaj Ciproš. Bukvarna Ciproš 8. nov. 2020.

Četrta domača naloga

Sporočila na portalu SlovLit

V arhivu portala Slovlit sem poiskala sporočila iz leta 2001. Našla sem sporočilo, katerega avtor je Miran Hladnik in ki je bilo objavljeno 28. avgusta (dan pred mojim rojstvom :) ).

Sporočilo bi uvrstila v kategorijo vabila, lahko bi rekli, da gre za poziv, ki ima v sebi tudi nekaj kritičnosti. Avtor namreč poziva k prijavi na 13. vseslavistični kongres (ki je bil, mimogrede, dobro leto po objavi sporočila). Zdi se mu, da so bili poletni meseci za avtorje in vse, ki bi na kongresu želeli sodelovati, prelenobni in tipično počitniški -- na kongresu namreč ni veliko prijav (če jih sploh je kaj).

Prebrala sem tudi sporočilo, objavljeno dva dni kasneje, ki govori o novem pravopisu oziroma izdaji njegovega pravopisnega dela. (Izšel je namreč tri mesece kasneje.) Uvrstila bi ga v kategorijo jezikoslovje.

Avtor sporočila se najprej čudi nad majhnim številom naročil za nakup pravopisa. Glede na to da v tistem času Fran kot spletišče še ni obstajal, je majhno število zares nekoliko presenetljivo (čeprav točnih podatkov o številu naročil avtor ne navaja, tako da moramo zaupati njegovi presoji. Neprimerna se mu zdi cena; če bi bila nižja (saj gre vendar za nebarvno publikacijo), bi pravopis najverjetneje kupilo več ljudi. Zdi se mu tudi, da morali biti ciljni kupci tisti, ki bodo v prihodnosti še pisali (to je njegov odgovor na komentar naročila iz Mladinske knjige, v katerem je naročnica zapisala, da je namenjen "vsem, ki pišejo!"). Kasneje kritično ovrednoti pravopis in pravi, da si želi, da ne bi postal "Toporišičev pravopis". V nadaljevanju avtor navaja še svoje želje ob izidu novega pravopisa, zaključi pa na (meni) zabaven način: "Za konec pa upanje, da se bomo vsi zlahka in z veseljem drzali tega, kar nam bo nemo zapovedal novi slovarski del pravopisa."

Komentar

Zanimivo je bilo brati mnenje pred izdajo slovarskega dela pravopisa. Ker je šlo za do neke mere prelomen dogodek, je bilo polemik o njegovi primernosti že pred izidom verjetno veliko. Danes, ko nam je na voljo spletišče Fran, je razprav o pravopisu (vsaj tako se mi zdi) manj. Res je, da na določenih mestih opažamo njegovo starost in bi zaradi tega potreboval posodobitve (ali celo celovito prenovo, k čemur nekateri tudi težijo). Vseeno se mi zdi, da smo pravopisna pravila (in tudi slovarski del) iz leta 2001 sprejeli (nekateri bolj, drugi manj). Ker sama s študijem slovenistike v ta svet poglobljeno šele vstopam, bo moje mnenje čez nekaj let (ali že mesecev?) morda drugačno.

Peta domača naloga

Tokrat smo glede na prvo črko dekliškega priimka naše mame izbrali literarnega zgodovinarja (katerega priimek se začne na to črko). Izbrala sem Mirka Rupla, podatke o njegovem življenju in delu sem našla na Wikipediji.

Mirko Rupel

Slovenski literarni zgodovinar, jezikoslovec in bibliotekar Mirko Rupel se je rodil 28. avgusta leta 1901 v Trstu in umrl leta 1963. Za svoje obsežno delo in dosežke (opisano v nadaljevanju) je leta 1950 prejel Prešernovo nagrado.

Na Wikipediji lahko preberemo, da je bil najbolj uveljavljeni raziskovalec slovenske reformacije. Osnovno šolo je obiskoval v Trstu. Ko je razpadla Avstro-Ogrska so se z družino preselili v Ljubljano. Na Filozofski fakulteti je študiral slavistiko in romanistiko, kasneje pa se izpopolnjeval v Parizu na Sorboni. Študiral je še bibliotekarstvo zahodne Evrope; njegovo ime je postalo ugledno tudi v mednarodnem bibliotekarskem svetu.

Predaval je odrski jezik in nekaj časa tudi starejšo slovensko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Poučeval je tudi slovensko reforamcijo, protireformacijo in barok – to so kasneje postala njegova glavna delovna področja. Izdal je analogijo Slovenski protestantski pisci (1934), v kateri se je posvečal predvsem Svetokriškemu in Valvasorju. Napisal je veliko člankov za Enciklopedijo Jugoslavije in Slovenski biografski leksikon. Pripravljal je izdajo Prešernovih Poezij, uredil Jurčičeva Zbrana dela, kasneje še knjige Valjavca, Gregorčiča in Župančiča. Pripravil je tudi Trubarjevo biografijo, saj je med drugih našel 14 njegovih pisem in 8 dotlej neznanih tiskov. Na jezikoslovnem področju je sodeloval pri Slovenski slovnici (1947 in 1956) ter Slovenskem pravopisu (1950 in 1962). Od leta 1946 je vodil oddajo na Radiu Ljubljana in z njo gojil kulturo javnega izražanja v slovenščini.

Komentar

Vidimo lahko, da je bil nedvomno ena pomembnejših oseb na področju slovenskega jezika in bibliotekarstva. Njegovo ime mi je bilo že predhodno znano, vendar sem lahko zdaj izvedela več o njegovem delu in življenju, najbolj pa o zaslugah za npr. urejena zbrana dela nekaterih pisateljev. Vesela sem, da je wikipedijski članek o njem dokaj obsežen; zdi se mi, da poda vse glavne informacije, da ga lahko po branju cenimo kot literarnega zgodovinarja, jezikoslovca in bibliotekarja. Izbrala sem ga, ker ga z mano »povezuje« kar nekaj stvari: prva črka njegovega priimka je prva črka dekliškega priimka moje mame, rojen je bil en dan pred mojim rojstnim dnem in umrl v Mariboru, od koder prihajam :).

Šesta domača naloga

Za domačo nalogo sem pregledala, kaj na wikipediji piše o Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev. Spletna stran ni obsežna, vsebuje pa (menim, da) vse nujno potrebne podatke, prav tako je narejenih veliko povezav na druge strani znotraj wikijev.

O zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Zbirka obsega slovesko leposlovno klasiko. Začela je izhajati leta 1946, pobudo za izdajanje je dal Ivan Prijatelj, vodstvo pa je prevzel Anton Ocvirk. Po Ocvirkovi smrti je vodenje prevzel France Bernik.

Zasledimo lahko tudi poglavje principi zbirke, v katerem so opredeljeni kriteriji, da nekega avtorja ali delo uvrstimo v zbirko. Prav tako lahko preberemo, da zbirka ne zajema samo leposlovja, temveč tudi članke, študije, podlistke in korespondenco. V besedilih naj bi se korigiral zgolj pravopis (oziroma moderniziral), torej se poseganje v stil avtorja ne dopušča.

Največ zvezkov pripada Ivanu canakrju, med avtorji je zgolj ena ženska avtorica, in sicer Zofka Kveder, kar se zdi nekoliko žalostno, saj menim, da si tudi nekatere druge slovenske avtorice zaslužijo svoje mesto v zbirki. Nekaj avtorjev (Trdina, Levstik, Župančič, Voranc, Saleški Finžgar, Kocbek, Kozak) ima več kot deset zvezkov.

Med uredniki se večkrat pojavijo imena Anton Ocvirk, Janko Kos, Dušan Moravec, France Pibernik in Drago Bajt. Tudi med uredniki je zgolj ena ženska, in sicer Katja Mihurko Poniž, ki je uredila zbirko Zofke Kveder.

Komentar

Zagotovo je dokumentiranje zbranih del izjemno pommebno; začetek zbirke v letu 1946 se zdi relativno hiter. Ker se uredniki trudijo v zbirko vpletati ne le leposlovje, je dela za ureditev enega zvezka/avtorja verjetno izjemno veliko, zato je pohvalno, da je izšlo že 242 (?) zvezkov.

Menim, da glede na število zvezkov ni možno točno oceniti pomembnosti avtorja/avtorice za slovensko literaturo, saj je korespondenca pri nekaterih (iz znanih ali neznanih razlogov) veliko manjša, kar lahko vpliva na število zvezkov. Zanimivo je opazovati vrstni red avtorjev, saj ne sledi časovnemu zaporedju njihovega aktivnega dela/življenja. Nekoliko nenavadno je, da je urednica zgolj ena in da je ravno ta uredila zbirko Zofke Kveder. Zdi se, da med moškimi uredniki posebnega zanimanja za žensko literaturo ni bilo. Dobro bi bilo k moškim avtorjem postaviti ženske urednice ali obratno, saj se pogledi na določene teme zagotovo razlikujejo, tako da bi lahko (morda celo v tandemu dveh urednikov) dobili širše informacije o izbranem avtorju/avtorici. Pohvalno je, da zbirka še zmeraj nastaja, in upam, da bo tako tudi ostalo. Vprašanje, ki si ga postavlja, pa je, kako se vanjo vključujejo novoodkrita besedila, korespondence ipd. Kljub verjetno večletnemu trudu urednikov, da bi našli in zbrali vse potrebne vire, se lahko zgodi, da se kasneje najde še kak, ki bi ga bilo vredno dodati.

Sedma domača naloga

Tokrat sem za domačo nalogo pregledala podatke o zbirki Literarni leksikon. Tudi sama imam trenutno izposojena dva zvezka iz te zbirke, tako da sem z zbirko že v stiku in sem jo poznala še pred omembo na predavanjih (ter vedela, da je barva platnic rumena :)). Je pa res, da sem se z njo srečala iz študijskih razlogov.

O zbirki Literarni leksikon

Gre za zbirko monografskih študij o glavnih vprašanjih literarne vede. Izhajala je od leta 1979 do leta 2001.

Pobudo zanjo je dal Anton Ocvirk, ki je zasnoval edicijo, sestavil geslovnik in zbral sodelavce, kot lahko preberemo na wikipedijskem članku po geslom Literarni leksikon. Leksikon je mišljen kot znanstveno delo, namenjeno pirši problemski obravnavi osrednjih strokovnih vprašanj. Prvotna zamisel je obsegala obravnavo mnogih gesel, katerih obdelava bi bila manj obsežna, v resnici pa gre za manjše število podrobneje študijsko obdelanih gesel, pri čemer so bila izpuščena vsa tista, ki niso bila tesno povezana z dogajanjem v slovenski literaturi.

Prvih deset zvezkov je uredil Anton Ocvirk, kasneje je to prevzel uredniški kolegij.

Obravnava gesel in uredniki

Obravnavani pojmi so prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov. Posebej podrobno so obdelani njihov sprejem, preobrazba in vloga v slovenski literaturi, kar se mi zdi zelo dobro, saj lahko leksikone ali študije o pojavih nasploh najdemo tudi v drugih jezikih ali izdajah. V vsakem zvezku je bibliografija, h kateri so poleg izbora najpomembnejših tujih navedena vsa za temo relevantna slovenska strokovna dela, kar je posebej koristno za dodatno ali nadaljnje branje.

Izšlo je 46 zvezkov, ki imajo različne urednike: med njimi se velikokrat pojavljajo Anto Ocvirk, Janko Kos, Kajetan Gantar, Miran Hladnik, Lado Kralj, Denis Poniž in Katarina Bogataj Gradišnik. Teme obravnave so različne: od zgodovinskih literarnih obdobij, do proznih vrst ali vrst literature (Roman, Trivialna literatura, Tragedija), pa tudi do literarnoteoretskih pojmov (Juvan: Intetekstualnost) ali verzologije (npr. Aliteracija in aliteracijski verz).

Komentar

Ideja za zbirko se mi zdi izjemno dobra, zato sem vesela, da je izšla v 46 zvezkih, vendar menim, da je ostalo veliko gesel ali pojmov, ki do leta 2001 še niso bili obravnavani. Veseli me tudi, da je med uredniki nekaj ženskih imen, po čemer se ta zbirka razlikuje od Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev.

Trenutno berem trideseti zvezek z naslovom Ekspresionizem in sem z načinom pisanja zelo zadovoljna. Ekspresionizem je obravnavan mednarodno in na slovenskem področju, od začetkov do odmevov pojma, polemizira obstoj gibanja oziroma literarnega pojava in poimenovanje ekspresionizem ter analizira, kako je nemški ekspresionizem (ki je bil najobširnejši) vplival na ekspresionistične pojave v drugih državah ali pri drugih narodih. Omeniti moram tudi zares obsežno bibliografijo na koncu, zato lahko rečem, da je avtor Lado Kralj nedvomno opravil zelo dobro delo pri pisanju monografije in pri zbiranju literature, ki je z obravnavanim pojmom povezana.

Na wikipedijskem članku lahko opazimo, da ima kar nekaj avtorjev ustvarjene svoje strani oziroma so dodane povezave do le-teh. Vseeno zmoti, da npr. ni strani pri Katarini Bogataj Gradišnik, za katero menim, da spada med pomembnejše osebnosti v slovenski literarni vedi. Pri naslovih nas povezava pripelje do opisa pojma (npr. drama, tragedija). Mislim, da bi bilo smiselno ustvariti strani, na katerih bi lahko našli krajše povzetke monografij, čeprav se zavedam, da bi bilo to težko in dolgotrajno delo.

Osma domača naloga

Tokrat smo za nalogo v domačem kraju poiskali literarno obeleženje, ga fotografirali in objavili v zbirko Wikimedia commons.

Nagrobni spomenik Zinke Zorko v Selnici ob Dravi

Prihajam iz Selnice ob Dravi, kjer je živela Zinka Zorko. V Selnici je tudi pokopana, zato sem fotografirala njen (družinski) nagrobni spomenik; naložena fotografija je dostopna tukaj. Ne dolgo nazaj je bila v občinskem Hramu kulture Arnolda Tovornika po njej poimenovana velika dvorana.

Med drugim je v Selnici ustvarjal slikar Lojze Šušmelj. Njegov kip se nahaja pred osnovno šolo. Pomemben občan je bil tudi igralec Arnold Tovornik, po katerem je poimenovan zgoraj omenjeni Hram kulture, pred stavbo pa tudi njegov kip.

Deveta domača naloga

Tokratno poljubno domačo nalogo delam malce z zamudo, a vendar. Ker študiram tudi primerjalno književnost, sem se odločila, da na kratko opišem delo Antona Ocvirka z naslovom Teorija primerjalne literarne zgodovine. Ker sem Ocvirka na svoju wiki strani nekajkrat omenila v drugih domačih nalogah, se mi zdi na mestu, da nekaj besed posvetim njegovemu samostojnemu delu.

Anton Ocvirk in Teorija primerjalne literarne zgodovine

Anton Ocvirk je kar nekaj let po študiju preživel v Parizu, kjer se je srečal s takrat zelo pomembnimi literati in literarnimi komparativisti. Med drugim je poslušal predavanja Fernanda Baldenspergerja in Paula van Tieghema ter Paula Hazarda. Hazard je bil tisti, ki ga je povabil k predavanju na College de France (Evropska misel 16., 17. in 18. stol. ter slovenska književnost). Kasneje je bilo to predavanje objavljeno v pomembni reviji Revue de littérature comparée.

Ocvirkovo habilitacijsko delo pa je knjiga z naslovom Teorija primerjalne literarne zgoodivne, ki velja za tretji priročnik o primerjalni književnosti na svetu. V nadaljevanju bom poskusila na kratko predstaviti njeno vsebino.

Začetki primerjalne književnosti

Ocvirk začetke primerjalne književnosti ugotavlja že v humanizmu in baroku. Na začetku opazuje razoj te vede in analizira prispevke pomembnejših avtorjev (npr. Lessing, brata Schlegel, madame de Staël, Villemain). Kritično ocenjuje van Tieghema in njegovo na delitev na primerjalno ter občo književnost, saj se mu zdi taka delitev nesmiselna.

Vplivi in metodologija njihovega raziskovanja ter posredniki

Govori o mednarodnih odnosih in vplivih, analizira tudi posrednike, pri čemer kot najpomembnejša slovenska omenja Zoisa in Čopa. Govori o različnih vrstah vplivov, in sicer: enkratni ali trajni, močni ali šibki, delni ali celotni itd. Govori tudi o dve metodoloških načinih raziskovanja lit. vplivov: linearni (ki je enak pojmu doksologija po van Tieghemu), ki obravanva uspeh in vpliv kakega avtorja ali deal v tujini, in koncentrični (pri van Tieghemu je to krenologija), ki obravanva tuje prvine, ki jih je mogoče dokazati v literarnih delih. Pri tem še vedno vztraja pri opiranju na realna dejstva, zanima ga, kako je umetnina nastajala, kaj je najio delovalo, ne strinja pa se, da so vse umetnine le mozaiki že nastalih, a preoblikovanih snovi.

Dopolnitev na področju tematologije

Ocvirk ne poudarja raziskovanja analogij in antitez oz. podobnosti in razlik v literaturi, zmotno se mu zdi tudi prepričanje, da se primerjalna književnost ukvarja samo z vzporejanjem -- njen namen namreč vidi kot zgodovinski. Van Tieghemu nasprotuje tudi glede tematologije, saj je slednji do nje kritičen, Ocvirku pa se zdi, da so vse pomembnejše snovi mednarodne, zato jih ne moremo iskati le v določenih književnostih. Van Tieghem na področju tematologije omenja nujno delitev na snovi, teme in motive; Ocvirk to nadgradi in dopolni. Uvede delitev na:

• mitološke, legendarne in pravljične snovi,
• religiozne snovi,
• zgodovinske snovi,
• družabne snovi,
• naravne, pokrajinske in predmetne snovi.

Na področju lit. vrst, oblik in stilov se zdi Ocvirku pomembno medsebojno vzročno razmerje med vsebino in obliko, van Tieghem pa zagovarja, da je najprej treba preučevati obliko, šele nato vsebino.

Zakaj Anton Ocvirk

Kot že omenjeno, je Anton Ocvirk pomembno ime na literarnem področju. Čeprav Teorije primerjalne literarne zgoodivne nisem prebrala popolnoma v celoti, sem lahko opazila, da gre za zelo napredno razmišljanje za takratni čas, saj se je primerjalna veda šele oblikovala oziroma so se takrat začeli ukvarjati s predmetom njenega raziskovanja. Ocvirk je bil med drugim zaslužen za to, da se je oblikoval samostojen študij primerjalne knjižvnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, zato se mi zdi pomembno, da ga kot študentka te smeri dobro poznam.

Komentar

Vira, ki sem ju uporabila za zgoraj zapisano, sta:

• Anton Ocvirk: Teorija primerjalne literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno društvo, 1936. (Dostopno tukaj)
• Tone Smolej in Majda Stanovnik. Anton Ocvirk. Ljubljana: Nova revija, 2007.

Dodatno delo ali deseta domača naloga

Drugo tipkanje

Ker mi je bila prva domača oz. tipkarska naloga v veliko veselje, sem se odločila pretipkati še eno besedilo, ki sem ga našla med starejšimi stranmi tega predmeta.

Pretipkala sem besedilo Nočni čuvaj.

Izpiski iz Nove Pisarije

Uvod

• Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje literarnovedni priročnikl Praktični spisovnik
• spremembe, ki so pospešile nov natis, so povezane predvsem s prehodom od papirja na zaslon
• prvoten naslov: Nova pismenost
• pismenost pri Vodniku pomeni slovnico, današnji slovarji pomena več ne poznajo
• ukvarjanje predvsem z besedilom na zaslonu, ne toliko z zvokom, videom ali sliko
• gojenje skupinskega avtorstva, sportno nastajanje, vpogled v historiat nastajanja

Kam z avtorjem?

• odgovornost za knjigo: Miran Hladnik
• začetek ustvarjanja knjige leta 2012, izšla 2014
• Prešernova satirična pesnitev Nova pisarija (prvoten naslov Kranjska pisarija), objavljena v Kranjski čbelici leta 1831; karikira ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost, ironizira nasprotnike svoje poetike

Pismenost

• pismenost pomeni obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo
• na začetku izraz pismenost odlikuje posameznike, ki so znali oblikovati in razlagati tudi napisane reči
• kasneje pridobi izraz negativni podton
• danes je biti nepismen ali polpismen sramotno, v družbi to pomeni nerazvitost
• koliko je danes še pisanja z roko?
• spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami (očitanje starejšim mlajšim – kako bi bilo obratno?)
• pismenost kot dvojna sposobnost: sprejemanje in tvorjenje ter posredovanje informacij
• pismenosti ni brez aktivne udeležbe v komunikaciji
• obstaja več pismenosti (specialnih pismenosti): računalniška, kartografska, urbana, strokovna ...
• samoumevna in obvezna je le splošna pismenost
• bralna oz. funkcionalna pismenost: izurjenost za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo
• v sodobnem svetu je tudi komunikacija prek telefona in računalnika del splošne pismenosti
• ignoranca do sodobnejšega pojmovanja pismenosti: na primer člani Društva slovenskih pisateljev ali člani SAZU-ja
• razmišljanje, da bomo z uporabo računalnik imeli manj dela, je zmotno – drži ravno nasprotno: računalniki nam nalagajo več dela, saj odpirajo možnosti, ki jih pred njimi ni bilo
• visok delež pismenih v sodobnih družbah kot rezultat obveznega osnovnega šolanja
• višje oblike pismenosti vezane na sposobnost tvorjenja sporočil in njihovega raširjanja v javnosti
• delež aktivno pismenih zelo majhen
• v splošnem pisni kanal v komunikaciji ni tako cenjen kot ustne informacije
• s pisanjem se ukvarja zelo majhen del populacije

Informacijska družba

• informacijska družba = izraz za družbo, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo
• razmišljanje o novih kulturnih paradigmah: skrb za tiskano knjigo (tiskana knjiga proti eletkronski obliki)
• kultura tiskane knjige se umika drugačnim informacijskim kanalom
• tiskana knjiga postaja estetski objekt, bolj zbirateljski artikel za bibliofile
• boj za tiskano knjigo prevečkrat zagovarjajo tisti, ki imajo od take oblike knjige dobiček

Wikiji

• wikipedija in ostalo pod organizacijo Wikimedia je na nek način metafora nove družbene paradigme (informacijske družbe), sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnosti
• razlogi za »predanost« wikipediji: dostopnost, volontarizem (brez profita, pisanje zgolj zaradi pridobivanja znanja ali radovednosti), kooperativnost (verjetno povezana z globalizacijo), tesnejši stik z realnostjo (jasno, jedrnato izražanje z mislijo na sprejemnika)
• wikiji – žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila leta 2001
• wikiji so torej: Wikivir, Wikiverza, Wikiknjige, Wikipedija, Zbirka, Wikislovar, Butalopedija, Koropedija (koroška wikipedija), Karl-May-Wiki
• uporaba wikipedije: za pridobivanje informacij in za prispevanje informacij
• danes je objavljanje na wikipediji, kot je bil v preteklosti prevod Biblije – zdi se, da aktivna wikiepdija stran v posameznem jeziku ta jezik ponese na neko višjo raven
• slovenščina spada v 2. skupino: vitalni jeziki; to pomeni, da ji potrebna digitalna orodja zagotavljajo nadaljnjo eksistenco
• na wikipediji je 290 jezikov (v letu 2016)
• aktivni uporabniki v Sloveniji (2016): približno 500, 20 od teh prispeva 83 % vnosov
• avtoriteta je na wikipediji razumljena kot ovira kreativnossti posameznika in njegovi svobodi, uveljavljanje avtorstva pa kot stvar ega in želje po honorarju
• vodilni gesli wikiskupnosti: kreativnost in svoboda (njuno ohranjanje ter spodbujanje)
• glavni deli na strani wikipedije: članek, pogovor, uredi in zgodovina
• kredibilnost objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (ang. Peer reviewing)
• eden glavnih wikipedijskih principov je nevtralnost (NPOV)
• wikipedija deluje kot vstopna točka v svet informacij, kot ljudski muzej znanja, repozitorij vsega, kar se zdi vredno spomina
• ob določenih priložnostih se ogledi določenih strani še posebej povečajo (npr. France Prešeren)
• Zakaj wikipedija pozitivno vpliva?
  • princip dajanja
  • princip pomoči namesto privoščljivosti
  • vpetost v svet
  • prostovoljno zastonjkarstvo
  • naslonitev na lastno pamet
  • pluralnost
  • potrpežljivost
  • zavest o nedokončnosti

Wikiji in šola

Dobra stran uporabe wikipedije: učitelja prisili, da svojo avtoriteto ves čas preverja in potrjuje, študenta pa pripravi, da naloge opravlja, ker čuti odgovornost do šišre skupnosti, ne ker bi bila to obveza. Wikipedija ni nadomestek za spletno učilnico (!).

Avtor

V 60. letih 20. stoletja je pozornost usmerjena (v literarni zgodovini) k avtorju, kasneje postane vprašanje »kaj je želel avtor s tem povedati« neustrezno.

• 80. leta: pozornost se preusmeri k bralcu in njegovim kulturnim interesom, potrebam in obzorju; teža besedila se določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega

Motivacija za pisanje

Pisanja se lotimo zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi sebe ali socialne skupine, ki ji pripadamo (Cankar bi temu rekel »za narodov blagor«).

• »etično sprejemljivo« je tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za temo samo
• razlikovanje neetične motivacije za raziskovanje in pisanje od bolezenske motivacije, tj. pisanja zaradi pisanja samega (obsesija s pisanjem)
• pri leposlovju večji poudarek na tem, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko na vsebini poročila
• literatura, ki jo lahko razume le ozek krog strokovnjakov: Literatenliteratur (slabšalni pomen)
• V splošnem velja pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno
• pismeni smo lahko na štirih področjih:
  • za vsakdanje sporazumevanje
  • leposlovno
  • strokovno in znanstveno
  • publicistično

Izbira jezika

• maksimalno upoštevanje namembnika
• razprave o slovenski književnosti: nevtralni jezik je slovenščina
• prevelik strah, da bi se slovenistična znanost pisala v drugih jezikih, ni potreben (statistika literarnovednih disertacij)
• Slavistična revija že od leta 1950 dalje objavlja povzetke v tujih jezikih
• angleške objave so v znanstvenem svetu v privilegiranem položaju

Izbira teme

• v akademskem okolju temo študentom narekujejo asistenti in učitelji, potem mentorji itd.
• naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela
• bolj intenzivno kot se ukvarjamo s temo, bliže nam je kasneje oziroma bolj nam priraste k srcu – tema se nam zdi spregledana, prezrta ipd.
• v stroki je največkrat kot najbolj relevantna literatura, ki je pomembna v nacionalnem smislu (prvih deset pesnikov/romanopiscev itd.)

Vaje v pisanju

Pisanje s pisalom (z roko) naj bi pomagalo pri pomnjenju črk (otroci). Tako tipkanje kot pisanje spadata med haptične oz. tipalne izkušnje (razvojno pomembne).

Usoda avtorstva

Včasih je biti avtor/avtorica nekaj pomenilo (v smislu, ali nekdo »že objavlja«); pripadanje ustvarjalni eliti, prinaša družbeni ugled. Visok ugled avtorskih besedil se danes odraža skozi avtorjeve zahteve do lektorjev in urednikov (čim manj poseganja).

Soavtorstvo

Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, temveč kot sodelovanje (med avtorji). Pravila pri oblikovanju besedil (če je avtorjev več):

• • odprtost za spremembe in usklajevanje načrtov
  • vprašanje delitve dela in zaslug za delo ni pomembno
  • dobro je zatreti ego v korist dobrih medsebojnih odnosov
  • zaupanje sodelavcem
  • pravica veto na vsebine, s katerimi se soavtor ne strinja
  • poizvedovanje za avtorjem posega je nenujno in nepriporočljivo

Objavljanje

• pot do objave: v primerjavi z včasih so stroški tiska vedno manjši
• lažje je objavljanje na spletu
• potencialna ovira: obvladanje orodij za pisanje in objavljanje
• nov pomen izraza »postaviti besedilo«: naložiti besedilo na kak strežnik oz. na kako spleto mesto
• v spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi (obstaja možnost, da svojo objavo »skrijemo«)

Množični um ali pametna množica

• enak pomen tudi kolektivna zavest, ang. collective consciousness, tudi collective intelligence
• način organizacije znanja v informacijski družbi (znanje = pri njegovi produkciji sodelujejo pogosto anonimni posamezniki, je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje
• cilj je korist za vsakega člana skupnosti
• poglavje Kategorije na wikipediji: določanje mesta gesla v hierarhiji znanj
• poglavje Glej tudi: nanizana sorodna gesla po asociativnem principu
• Jaron Lanier wikipedijo navaja kot primer »vladavine drhali« – napada anonimne urednike, ki da se norčujejo iz resnih strokovanjakov, trdi, da je množična pamet neumna in dolgočasna
• mnočica ima v sodobni socialni teoriji pozitivno konotacijo; pomeni konstruktivno kreativno silo in ni več sinonim surovi in neobvladljivi sili, goli telesnostni, neumnosti, pomanjkanju refleksije in neodgovornosti
• wikipedija izrablja pamet množice: množica posameznikov znotraj katere vsak s svojim drobnim prispevkom deluje v korsit skupnosti
• wikipedija dokazuje trditev, da v določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani

Avtorske licence

• rezultat pisanja je besedilo, ki ga stroke različno definirajo
• pravno: intelektualna lastnina, okrog katere se je izoblikovala specifična zakonodaja – copyright oziroma avtorske pravice

Creative commons

• v slovenščini »ustvarjalna gmajna« = avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja, v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture

ni toliko na preži morebitnim zlorabam, namenjena je bolj lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov

• creative commons ponudi besedila, nato dodaja, pod kakšnimi pogoji
• licence cc so spremenljive
• dela, opremljena z oznako Creativr Commons Attribution 4.0 so prosto dostopna (samo) pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja

Copyright (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah)

• ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju; ščiti pred zlorabo, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela
• problematičnost: preveliko poudarjanje tvorca pri intelektualnih proizvodih in slabo prilagajanje medijem, ki niso tiskani, prav tako intelektualne proizvode obravnava kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino
• lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi
• zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let; anoniman dela so javan 70 let po objavi, enako velja za neobjavljena dela
• manj svobode razpolaganja z delom kot založba, ki je delo kupila od avtorja (običajno hkrati s tem kupi tudi avtorske pravice), ima bralec, ki knjigo kupi: svojega izvoda ne sme poljubno razmnoževati ali razširjati, dela ne sme uporabiti pri izdelavi svoje knjige

Bralec

Prosti dostop

• v ospredju je bralčeva zahteva za prosti dostop informacij z vseh možnih področij
• zgled za marsikatere zastonj storitve in predmete so bile (v času socialistične Jugoslavije) države na Zahodu z višjo stopnjo blaginje
• zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna (vstopnina za muzeje in galerije, članarina za knjižnico itd.)
• internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij, prav tako postopoma krepi pričakovanja njigove lahke dostopnosti in neplačljivosti
• neutemeljena in krivična je nezaupljivost do informacijske družbe, saj Slovenci ideje in novosti od nekdaj dobivamo od zunaj (tako je tudi to tuji »izum«)
• znanstvena revija mora biti spletno dostopna in po možnosti zastonj
• EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, vednar se EU ni odločila za promocijo proste dostopnosti
• prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij
• vsebino, ki je označena kot prosta (free content) lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje
• Opec Access Slovenia: prosti dostop ali free OA pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo, na spletu, odprti dostop ali libre OA pa brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice
• zlat prost dostop = prosti dostop zagotovi založnik (po navadi recenzirani članki)
• zelen prost dostop = za prost dostop poskrbi avot s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec (po navadi predobjave člankov)
• obstajajo tudi npr. sivi in hibridni dostop, zakasnjeni prosti dostop, platinasti (= publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji; ta oznaka se najbolje prilega značaju slovenskih znanstvenih objav na spletu)

Založbe

• vse, kar je zapisano na wikipediji, takoj postane javna last
• plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti, tj. družbi samostojnih kreativnih posameznikov
• založbe in knjigarne knjige dojemajo kot tržno blago, so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti
• zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic
• založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam, češ da te uničujejo slovenski knjižni trg
• izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav »predatorskih založb«, ki ogroža ali celo ukinja monopol založniških korporacij in problematizira njihovo ekskluzivno indeksiranje
• predatorske založbe: princip zlatega prostega dostopa, namesto uredniškega honorarja ponuja dve zastonj objavi, urejeno indeksiranje pri desetih bibliografskih inštitucijah, poskrbi za vidnost objav, stroški za Slovenijo npr. 370 $ na objavo

Repozitoriji

• dokaz o vplivnosti svojega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti, manj pomembne so številke o branosti objave (ki se meri s številom dostopov na stran)
• meriti se da obisk vsake spletne strani
• prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, boljši izmenjavi spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji
• slovenski literarni zgodovinarji lahko nalagajo ma PeFprints, na Digitalno knjižnico UM, na univerzi v Novi Gorici ter na Repozitorij Univerze v Ljubljani – združeni v Nacionalni portal odprte znanosti
• objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja (nekoliko poljudnejši, s skrbjo za vzdrževanje bralčevega interesa)
• individualne spleten objave običajno označene z licenco creative commons (cc)
• Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost so v prostem dostopu
• Slavistična revija npr. sama plačuje prevode (člankov ali povzetkov člankov) v angleščino ali katere druge jezike
• spletni forum SlovLit; goji princip skupnostnega dela in komunikacije (strokovna komunikacija v slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti)

Varovanje zasebnosti

• razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja: strah pred velikostjo podjetij, premočna konkurenca (če podjetja npr. prihajajo iz Amerike), splošen strah pred digitalnimi tehnologijami – pri vseh je prisotno izhodiščno nezaupanje v dobre namere takega početja
  • simbolni sovražnik pri tem je v glavnem Google
• napaka pri enačenju posameznega in zasebnega ter skupnega in javnega
• kot javno razbiramo sprva samo tisto, kar nam pred oči postavljajo mediji, kasneje ozavestimo javno kot strokovno javno (društva, forumi, revije, knjige)
• zaradi sprememb v dojemanju zasebnosti bi se morala prilagoditi tudi zakonodaja (varovanje človekove zasebnosti), ki hkrati želi vse ugodnosti, ki jih prinašajo nakopičeni osebni podatki, po drugi strani pa se nadzora nad seboj, brez katerega se ta zbirka ne more oblikvati, otepajo
• privatizacija informacij, za kakršno si prizadevajo slovenski uradniki, gre v nasprotno smer od civilizacijskih perspektiv, ki so mogoče samo ob čim večji, hitrejši in lažji dostopnosti informacij
• zakoni in državni organi dajejo prednost posameznikovi zasebnosti v škodo ajvne blaginje in ovirajo emancipiran vstop slovensko govorečih v globalno skupnost kulturno progresivnih narodov

Kredibilnost

• za objavljanje danes manj ovir kot v preteklosti
• objavljanje brez uredniškega filtra nam vzbuja skrbi glede njihove kredibilnosti oz. zanesljivosti
• prisiljeni smo samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav
• preveriti moramo avtorja, inštitucijo/medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje
  • avtorju smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovanjaka, čigar stališča so v javnosti poznana in za katerega domnevamo, da si ne more privoščiti zavajanja bralcev; do mlajših avtorjev praviloma manj zaupljivi (velikokrat neupravičeno, saj so bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu)
  • avtorjeva bibiliografija nam lahko pove, za katera področja je najbolj kompetenten, katera tema ga najbolj zanima

Aktivizem (in njegova kritika)

• spremenjeno dojemanje znanosti: objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno znova zmoti raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno
• naloga znanosti naj ne bi bila reševanje problemov (to naj bi bila naloga drugih družbenih sistemov), temveč zgolj njihovo zaznavanje tam, kjer jih drugi ne vidijo
• napačno je povezovanje aktivizma zgolj z levimi in liberalnimi nazori, saj tudi nezanemarljiv delež konservativno usmerjene populacije posega po aktivističnih vzorcih obnašanja
• za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje, se zdi aktivizem neuporaben
• aktivizem se baha s kritično refleksijo, ki da jo vnaša v akademsko rutino, toda: kritična refleksija pomeni odmik od predmeta opazovanja, česar si aktivizem ne bi smel privoščiti
• kritično mišljenje bi lahko definirali kot pesimistično mišljenje, ki dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše
  • optimističnemu zaupanju v socialna omrežja, ki naj bi pomenila korak naprej v demokratizaciji sveta, svobodi govora, sodelovanju in vzpostavljanju večje enakosti in pravičnosti, se očitata idealizem in utopizem
• aktivizem kritičnih mislecev gre v smer politizacije vsega in išče ter razkriva oblike kapitalistične domiancije in izkoriščanja na vseh možnih področjih
• socialnih omrežij ne moremo označiti za artikulacijo socialne enakosti, so pa velik korak v pravo smer in so radikalno drugačni od oblik socialne dominacije in izkoriščanja v industrijski družbi 19. stoletja, ki je narekovala strategijo nepomirljivega socialnega boja

Avtorstvo

• inštitucionalna vezanost avtorja: inštitucije podeljujejo legitimiteto avtorjevim objavam, po drugi strani pa rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet
• kot bralci smo upravičeno sumničavi, kadar za objavo ne stoji nobena inštitucija, ni pa to avtomatsko znak salbe kvalitete objavljenih informacij
• starost dokumenta: za dobro uležane spise domnevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva, vendar jim vseeno ne smemo slepo zaupati
• stare dokumente moramo preverjati z inforamacijami, ki jih je možno ves čas ažurirati (take pa najdemo predvsem na wikipediji)
• tudi letnica objave usmerja branje (nekatere stvari, ki so vezane na specifično zgodovinsko dogajanje, ignoriramo)
• preverjanje mesta objave: rumeni tisk – previdnost, podatke preverimo po relevantnih znanstvenih revijah ali knjigah
• primer: o Cankarjevi smrti (naj bi bil umorjen), spreminjanje angleške strani o Prešernu (naj bi bil kranjski in ne slovenski pesnik)

Strokovno recenziranje

• v znanosti utečen psotopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih
• recenzentom je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja
• oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s aktero ta vzdržuje standarde kvalitete
• naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov
• alternative strokovnemu recenziranju (da ne pride do zlorabe (Sokalova potegavščina)): javno recenziranje
• slepa ali dvojno slepa recenzija (avtor ne pozna recenzenta in obratno)
• urednik po navadi na koncu presodi o objavi ali neobjavi
• anonimizacija besedila na spletu: »briši lastnosti dokumenta«
• urednikova naloga je, da ohranja zaupanje avtorja, pripravljenost recenzenta za nadaljnje ocenjevanje in hkrati vzdržuje zahtevnostno raven in konceptualno usmerjenost revije
• revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in psotopek objaviti na svojih spletnih straneh
• trije možni izidi: sprejem, zavrnitev ali pogojni sprejem

Pravopis

• pomišljaj = <ctrl> in <->
• dolgi pomišljaj = <ctrl> + <alt> + <->
• nestični dolgi pomišljaj uporabljamo pri členjenju dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali ne smemo razbiti na manjše (npr. v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene), nikoli ga torej ne uporabljamo znotraj povedi
• nasprotje z nestičnim pomišljajem (domače – tuje)
• slovenska wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (» in «)
• narekovaji spodaj in zgoraj oziroma vejični narekovaji so značilni za tradicionalne tiske (“ in „)
• enojni narekovaji spodaj in zgoraj se uporabljajo zgolj za označevanje pomenov besed
• pri kopiranju s Cobissa moramo nestična dvopičja zamenjati z levostičnimi
• odveč je, če v isti povedi uporabljamo npr. in itd./itn./ipd.
• pravilna raba tropičja (na wikijih kot tri zaporedne pike)
• ne pretiravajmo z rabo klicajev, vprašajev (v strokovnih besedilih manj kot v vsakdanjih)
• podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi raba pike premočna, raba vejice pa prešibka
• podnapisi pod slikami ali tabelami brez pike (razen če so daljši in imajo stavčno strukturo)
• pri trpniku dajemo prednost obliki z deležnikom na -t ali -l pred tisto s se
• pisanje naslovov kolon ali vrstic v tabelah: z veliko začetnico, celice znotraj praviloma z malo

Digitalna pismenost

Formati besedil:

• txt = golo besedilo (pošiljanje besedil na forum ali pisanje računalniških programov)
• doc, docx, rtf, odt = obogateno besedilo
• htm/html = spletno besedilo
• pdf = natisljivo beesedilo (po navadi za oddajo v tiskarno)

Navajanje

Prepisovanje

• plagiiranje: če se v preveliki ali premajhni meri sklicujemo na tuje znanje ali kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave
• pravno se kaznuje samo intelektualna kraja, ki pomeni kršenje avtorske zakonodaje (če besedilo še ni v javni lasti)
• potrebe po sklicevanju se rahljajo (za kar bi lahko krivili Wikipedijo kot zgled skupinskega pisanja, vendar neupravičeno)
• akademski članki: pojavlja se prevzem tujega naslova, teme ali ideje
• v literarni vedi in na literarni sceni velja zahteva po izvrinosti
• očitek plagiatorstva ima v naši kulturi težo, zato se zgodi, da ga zlorabijo ljudje, ki želijo diskvalificirati strokovnega kolega

Citatna industrija (Citatni indeksi, Faktor vpliva, Slovenske znanstvene revije)

• citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki
• Citation index: bibliografska podaktovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše objave od manj pomembnih
• citatni indeksi npr.: WoS (SSCI, SCI, AHCI), Scopus, Google Scholar
• znanstvene revije so zainterisirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve (recenzijski postpki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd.) za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke
• na podlagi podatkov iz cittnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo
• Slavistična revija je zaradi »necitiranosti« izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, in s tem nezasluženo izgubila na svojem strokovnem ugledu
• faktor vpliva oziroma impact factor (IF) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti oziroma vplivnosti znanstvene revije
• računanje: število citatov, ki so jih bili članki in revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času
• višji kot je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo
• meri se tudi odzivnost na članek
• slaba stran teh meritev: kulturno pristranske, ne razlikujejo med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami
• v Evropi se odsvetuje uporabo faktorja vplivnosti kot merila kvalitete člankov v reviji, saj kvaliteta velikokrat močno niha; fokus se bolj usmerja k raziskvoalcem kot k revijam
• ponekod je citiranje tudi prisilno (pogosteje pri mlajših revijah in v drugih jezikih, kot je angleščina)
• alternativa: algoritem PageRank: spletne strani rangira gelde na število povezav nanje in glede na kvaliteto teh povezav

Citatni slogi

• glavni naj bi bili:
  • APA
  • MLA
  • AMA
  • čikaški
  • wikipedijski
• MLA prepoznan po naslovih del v kratkih sklicih, čikaški navede letnico
• težava vseh citatnih slogov. vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu zelo spremenile
• čikaški stil je neroden, ko publikacija nima avtorja ali če je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih
• Primerjalna književnost: MLA, Slavistična revija in Jezik in slovstvo: čikaški

Tehnika citiranja

• iz dveh delov: navedeno besedilo in navedba vira citata

Opombe

• v opombah včasih citiranje, zdaj vedno bolj prevlada navajanje nebibliografskih podatkov
• enciklopedični članki ne potrebujejo poopombljanja (zadošča navedba literature na koncu
• slog navajanja literature v wikipedijski člankih ni poenoten

Označevanje navedkov

• z narekovaji, z odstavkom in drugačnim črkovnim rezom ali izpuščanjem iz navedkov in vrivanjem svojega teksta vanje

Od kod vse citiramo

• navajamo tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega, čeprav ga morda nismo dejansko držali v rokah
• drugojezične objave: citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike

Viri in literatura

• kljub lahkemu dostopu je navajanje virov še zmeraj smiselno, saj nam, če ne drugega, akže avtorjevo referenčno obzorje
• delitev na vire in literaturo je smiselna pri daljših seznamih
• viri kot gradivo raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke za raziskavo
• v literarni vedi med viri največkrat leposlovje, med literaturo pa storkovne razprave literarnovednega značaja

Zaslon in papir

• strokovni časopisi se selijo na splet; naročniki odpovedujejo naročnino za fizične izdaje, vedno bolj se usmerja v samo digitalne oblike
• ceni se tudi tiskana verzija, zato prehod s papirja na zaslon ni tako hiter ali samoumeven
• natisnjena stran ima omejen obseg v primeru s spletno stranjo
• praznih strani na spletu ni
• branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov
• spletne knjige v seznamu literature (na spletu) označene z alinejo + cobiss oznaka, ki povezuje do podatkov o knjigi na cobissu
• velikokrat samo ime in priimek avtorja, letnica in cobiss povezava do ostalih podatkov
• ne na zaslonu ne na papirju ne pride v poštev navajanje celotnih URL naslovov

Žanri

• na internetu je veliko možnosti za oblikovanje pisnih sporočil in za pisno komunikacijo
• z množičnim pisanjem se toleranca do manj pričakovanih izbir zvrsti sporočanja veča
• strokovno v akademskem svetu pomeni tisto, kar ne dosega visokih kriterijev znanstvenega
• za izvirni znanstveni članek šteje prva objava raziskovalnih rezultato v znanstveni reviji
• pregledni znanstveni članek: sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči
• strokovna revija na primer Otrok in knjiga, znanstvena pa Primerjalna književnost
• namen poljudnoznanstvenih člankov je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj
• v humanistiki najuglednejši status monografske publikacije (knjige), ločimo jih na znanstvene, strokovne, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike ...
• kot knjige se štejejo tudi na spletu objavljene monografije
• za znanstveno »napredovanje« štejejo zgolj znanstveni dosežki (oz. znanstvene objave)
• najpreprostejši kazalec znanstvenosti je mesto objave
• žanri, ki imajo status strokovnega pisanja: povzetek, članek, kritika, esej, predavanje, kritična izdaja, enciklopedijsko geslo, učbenik, priročnik, razprava ...

Šolsko pisanje

• med žanre šolskega strokovnega pisanja spadajo: referat, esej in diplomska naloga (magisterij/doktorat)
• prvi namen takega pisanja je izpolnitev študijskih obveznosti/ocena – pisec se zato skuša držati vseh mentorjevih navodil in mu ustreči

Popravljanje

• wikipedija: glavnina pisne dejavnosti je ukvarjanje z že postavljenimi besedili in v manjši meri postavljanje besedil na novo (tako v veliko primerih strokovnega »pisanja«)
• popravljanje = lektoriranje ali korigiranje
  • lektura = popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilo optimalno (popravljanje zatipkanin, pravopisnih napak, slogovnih pomanjkljivosti)
  • korektura = (proofreading) odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug (pri npr. strojnem branju)
  • velikokrat se korektura in lektura pomešata
• problem prevajanja besede lektoriranje v druge jezike; v angleščini najbližje copy editing, ki pa sicer skrbi za formo besedila, ne toliko za jezikoslovje
• lektor popravlja besedila v skrbi za sporočilo, ne pa za prepoznavnost avtorja
• popravljanje s funkcijo sledi spremembam, avtor/urednik potem sprejme ali zavrne
• urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne; avtorju nato vrne besedilo s kakšnimi opombami, šele nato (ko ga drugič prejme) gre besedilo k lektorju in nazadnje h korektorju
• uredniško delo je strokovno zahtvevno, zaželeno je, da uredniške vloge prevzemajo ljudje z izkušnjami in renomejem v določeni stroki
• urednikovanje ima tudi težo znanstvene dejavnosti

Komunikacija v stroki

E-pošta

• ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov, izumili so jo leta 1961 (MIT)
• težave pri komunikaciji prej e-pošte:
  • neodzivanje je nedopustno
  • nevljudno je, če se na prejeti odgovor ne zahvalimo (tako potrdimo tudi prejem)
  • na pošto je priporočljivo odgovoriti takoj
  • uporaba knjižne slovenščine, upoštevanje pravopisa
  • raje odstranimo prejšnje besedilo pošte (pri odgovarjanju)
  • uredimo poštne naslove tako, da se pošta preusmerja zgolj na eno mesto
  • izogibajmo se obsežnim priponkam
  • datoteke v priponkah naj bodo v splošno razširjenih formatih

Socialna omrežja

• ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesal nova socialna paradigma, tj. informacijska družba s svojo participativno kulturo
• splet 2.0 vzpostavlja enakopravnejši komunikacijski odnos
• socialna omrežja se razlikujejo v funkciji, na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, iskanje, pogovarjanje
• kratka življenjska doba (glede na popularnost v različnih letih)
• tudi koncept strok se zaradi vpliva novih oblik komunikacije spreminja; stroke se ne artikulirajo več samo skozi projekte, knjige, članke, konference, ampak podobo stroke sooblikujejo blogi, Facebook ipd.
• nova mesta kreirajo novo strokovno prakso, ki v veliko večji meri upošteva laičnega interesenta (bolj demokratično)
• nevarnosti: na humanističnih področjih predvsem mitiziranje (konstruiranje razlag, ki oblikujejo všečno podobo skupnosti in ji godijo)

Tvit

• Twitter od leta 2006
• oblika bloganja, omejeno na 140 znakov
• najbolj zastopani jeziki v 2013: angleščina, japonščina, španščina, malajščina ...
• tviti vsebujejo besedila, povezae, slike, citate drugih tvitov, odzive itd.
• v prvi vrsti služi tvitanje promoviji in diseminaciji strokovnih objav

Drugo

• (ali mejni načini strokovne komunikacije znotraj socialnih omrežij)
• daljša strokovna sporočila najdemo na omrežju Linkedln (tudi razpisi za akademske službe in projekte)
• redko strokovno je dogajanje v komentatorskih rubrikah časopisov
• v komentatorski rubriki npr. Amazona tudi recenzijski stil

Zagovor

• »dramska« oblika strokovnega pogovarjanja
• scenarij zagovora npr. doktorske disertacije
  • pozdrav predsednika komisije, ki razloži potek dogajanja
  • predstavitev kandidata, njegove izobrazbene podatke
  • prebere povzetek ocen disertacije
  • kandidat ima pol ure časa za povzetek svojega izdelka
  • člani komisije zastavljajo vprašanja in komentirajo
  • kandidat ima možnost, da se v 15 minutah pripravi na odgovore (lahko tudi takoj)
  • predsednik vpraša komisijo, ali je zadovoljna z odgovori
  • da možnost publiki, da postavijo vprašanja
  • komisija za nekaj minut zapusti prostor, da se dogovori za skupno oceno
  • slovesna razglasitev o uspešnosti zagovora
  • zaključne čestitke

Literarna kritika

• kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča (njegovo pisanje je na presečišču publicistike in znanosti)
• kritika je vedno subjektivna
• reklamno pisanje ne spada med resne kritike
• prepoznavna lastnost kritike je polemičnost
• kritična stališča niso trajno veljavna
• kritika naj bo jasna, prepričljiva, poučna, naj tudi zabava
• kritika bralce predvsem ozavešča, ne vpliva toliko na branje knjig
• predmet literarne kritike je literarno delo, predmet strokovne pa strokovno ali znanstveno delo

Enciklopedični članek

• zahteva večjo jedrnatost kot ostale vrste strokovnega pisanja (leksikonski slog)
• poudarjanje načel za wikipedijo: soglasnost, sodelovanje, strpnost, vrednostna nevtralnost

Biografski članek

• zgodnejši cilj spletnih enciklopedij je bil popis osebnosti, ki so bile že vključene v tiskane leksikon ein enciklopedije
• dva osnovna kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv
• najprej za enciklopedični vpis kandidirajo osebe, ki se velikokrat pojavljajo v drugih člankih

Članek o knjigi

• najprej na vrsti knjige avtorejv, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek ...

Učbenik

• specifike učbeniškega pisanja:
  • dialoškost (interaktivnost bralca)
  • povzemanje in ponavljanje
  • poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
  • privlačna tipografija
  • skupinsko avtorstvo
  • povezovanje učbenikov v serije
• izdajanje učbenikov je zaradi visokih naklad lukrativen segment založniške dejavnosti
• tekmovanje, »kdo bo prvi« pri maturitetnem branju – zaslužek na račun maturantov
• založbe avtorjem učbenikov ponujajo nadpovprečno dobre honorarje
• očitki na račun učbenikov:
  • preočitno kažejo svoj izvor v pripravah na predavanja
  • narobe je, če poskuša biti učbenik pomanjšana monografija
  • informacije so oblikovane v zapomnljive definicije ali zaključene naptevalne podatkovne verige
  • faktografska naštevalnost
  • težko se izogibajo stereotipnim, prežvečenim opredelitvam in konceptom
  • prevelik delež nereflektiranih šolskih fraz oz. formulaičnega izražanja (velja za, delimo na, poznamo ...)
• pri poučevanju naj bi bila boljša metoda pomanjkanje informacij, saj to študenta spodbudi k samostojnemu raziskovanju in učenju

Strokovni blog

• blog je skrajšana oblika besede weblog (spletni dnevnik)
• primerna zvrst za politično diskusijo, za publiciste, za vidnejše javne osebnosti
• izraz blog iz leta 1997
• blogi so prispevali k porastu objavljanja, k deležu manj formaliziranih objav
• blogi pogosto anonimni, avtorji se postavljajo s svojim slogom, prevelik poudarek je na izrazu (to pa blog oddaljuje od znanosti)
• širša publika kot pri strokovnih besedilih
• tudi za bloge velja avtorska zaščita
• primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki
• blogarske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju, niso podvržene recenziranju, zato nimajo znanstvenega statusa
• glavni dosežek je večja povezanost in večja živost znanstvene skupnosti

Spletni forum

• spletni forumi na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti
• pojav iz druge polovice 90. let
• arhiviranje sporočil (loči forume od spletnih klepetalnic)
• različni načini reguliranja komunikacije v spletnih forumih (prijava, registracija, nekateri neomejen dostop)
• moderirani forumi so tematsko strožji in bolje organizirani, njihova življenjska doba je daljša od nemoderiranih
• foruma Humanist Discussion Group in SlovLit (ki ima prvega za zgled)
  • SlovLit pokriva slovenistično (zlasti) literarno zgodovino in jezikoslovje, ima več kot 800 sporočil letno

Slog

• spletna besedila: najnovejša na vrhu (v knjižni obliki to seveda ni možno)
• včasih je izraz besedilo pomenil natisnjeno besedilo, danes pomislimo na besedilo na zaslonu
• zaslon vse pogosteje narekuje obliko besedila: ležeča stran
• ožje zrcalo tiskanega besedila je primernejše za gladko branje (optimalna dolžina vrstice naj bi bila 66 znakov)
• na spletu po navadi 120 do 150 znakov na vrstico (kot privzeto)
• zaslonsko besedilo je prepoznavno predvsem po menijskih zbirkah in povezavah

Sestavni deli

• kompozicijski elementi strokovnih besedil so naslednji: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila (uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep), literatura, priloge
• doktorske dispozicije: naslov, izvleček, hipoteze (namen), utemeljitev, metode, rezultati, literatura
• IMRAD kot mnemo tehnika za vse glavne komponente je primernejša za eksperimentalne vede, ne toliko za humanistične
• humanistični članki za razliko od ostalih po navadi delo enega avtorja

Naslov

• najbolj radikalni povzetek teksta
• pričakujemo, da naslov zadene vsebino
• priporočila za oblikovanje naslovov:
  • izraža temo natančno in jedrnato (največ 10 besed)
  • je pravopisno brezhiben
  • ne vsebuje krajšav
  • ni v obliki stavka ali vprašanja
  • ne vsebuje narekovajev
  • ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
  • podnaslov ločen z dvopičjem in z veliko začetnico
  • podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova

Izvleček

• izvleček v glavi članka je krajša oblika povzetka
• štiri glavne sestavine izvlečkov: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep oz. implikacije
• izvleček ni enako kot povzetek (!)
• izvleček je lahko tudi vodilo pri pisanju razprave

Ključne besede

• izrazi morajo biti frekventni in imeti terminološko težo
• v veliko primerih gre za utrjene termine

Kazalo vsebine

• na wikijih se kazalo ustvari samodejno, če so več kot štiri poglavja, lahko ga tudi skrijemo
• ne želimo kazala, kazalo pri manj kot štirih poglavjih: stran 247 v Novi pisariji
• naslovi in podnaslovi naj bodo kratki
• besedilo naj ne bo pretirano členjeno
• dolga poglavja naj bodo razčlenjena v podpoglavja

Povezave

• povezave so tisti element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta
• html povezave prepoznamo po modri barvi in podčrtanosti
• rdeča barva na wikijih pomeni, da določenega gesla še ni
• v wikijih povezave v izvirni kodi označujejo oglati oklepaji
• enojni oglati oklepaji za povezave zunaj wikijev, dvojni za znotraj wikijev

Napake

• glavne napake humanističnega pisanja:
  • gostobesednost, nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem, slogovna puščobnost, pristranskost, nasilna terminologizacija (ali pa terminološka ignoranca), skrivanje za znanstveni plural, zadrega s spolom, mentalno brambovstvo (ali mentalna servilnost)

Gostobesednost

• določene besede, ki v besedilu niso nujne, brez večjih posledic jih lahko odstranimo (besedilo bo imelo še vedno enak pomen)
• če je besedilo namenjeno govoru, potem mašila ali ponavljanja niso tako moteča – poslušalec lažje razume

Nerazumljivost

• včasih hotena, lahko posledica površnosti pri pisanju
• (!) znanost ni spretnost prevajanja splošno umljivih spoznanj v strokovno latovščino, razumljivo zgolj bralcem s terminološkim slovarjem v rokah, tudi ni sposobnost zapletenega izražanja
• znanstvena besedila razumljiva tudi širši možnosti (težnja po tem)

Pomanjkanje konteksta

• pravi strokovnjak na nekem področju tisti, ki ve, kako priti do informacij, in jih tudi zna postaviti v kontekst
• velika napaka v humanističnih vedah tudi nasilno posploševanje
• čim manj rabe: šele, že, samo, celo, kar (vnašamo avtorjevo mnenje oz. presojo)

Manierizem

• napake zaradi predstave, da mora biti pisno besedilo drugačno, privzdignjeno nad običajno rabo

Slogovna ubornost

• pisec začetnik lahko naredi napako, da določene izraze prevečkrat ponavja; predvsem pri povzemanju besedil (trdi, pravi, poudarja, ugotavlja, citira ...) – temu se lahko izognemo z različnimi izrazi (v oklepaju našteti) ali pa drugačno skladenjsko formulacijo, da taka raba ni več potrebna (napišemo ugotovitev in kratki sklic)
• velikokrat v pisnem besedilu razvade ustnega izražanja – mašila v pisnem izdelku so bolj stvar površnosti

Pristranskost

• velikokrat prisotna, ko se zelo poglobimo v določeno temo (da se nam zdi domača)
• tudi pristranskosti ideološke narave (danes pogosto portikomunizem, feminizem, nacionalni ali evropski patriotizem)

Terminologizacija

• akademske stroke se na začeetku veliko ukvarjajo s svojim nazivom oz. z imeni svojih področij
• imena ali termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo pa biti vnaprej pravi ali napačni
• moti nasilna terminologizacija zadev, ki se dajo povedati z vsakodnevnim izrazjem

Spol in število

• spolnemu opredeljevanju se včasih lahko izognemo z uporabo množine ali s pretvorbo v sedanjik

Govorna prezentacija

• govorne predstavitve pri storkovnih besedilih manj pogoste kot njihovo objavljanje v revijah ali na spletu
• govorne predstavitve po navadi za zaključeno publiko: predavanje v razredu, javno predavanje, študentska predstavitev referata, diplomske naloge itd.
• podlaga za predavanje je pogosto predhodna objava
• pri govorjenem besedilu stavki praviloma krajši kot v zapisanem, manj zapletena sintaksa, več ponavljanj, komentarji, namigi na kakšno konkretno situacijo
• govorna izvedba je tolerantnejša do slogovnih posebnosti govorcev
• pri javnem nastopu veliko retoričnih pravil, pravil nastopanja itd., ki so velikokrat pomembnejša od vsebine (pa ne bi smela biti) – od njih je odvisna všečnost nekega predavanja
• ob t. i. uspešnih predavanjih si publika zapomni le anekdote in druge zabavne dele, vsebina pa je velikokrat spregledana ali pozabljena govorčeva uspešnost: če ve, kaj želi sporočiti, da je svojemu predmetu predan, posvečen, prepričan v sporočilo, da ima močno željo po tem, da bi publiko prepričal v svoje razumevanje
• informativna vrednost predavanja je manjša od inf, vrednosti prebranega besedila

Prosojnice

• pridejo prav tudi predavatelju: retorična zaokrožitev, glavne točke in sporočilo, disciplinirajo ga, da ne zaide v stranske teme in prekorači časa
• slabe plati: predavanje lahko postane branje alinej, poslušalci ne sledijo povedanemu, ampak zapisanemu na prosojicah,
• koncipirane so za seznamsko podajanje informacij

Vizualizacija

• prosojnice so ena od oblik vizualizacije strokovnih informacij
• besedilo na spletu je slikovitejše kot tiskano

Fotografije

• današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno
• prevlada slikovne info. nad besedilno naj bi se dogajala zaradi manjšega napora, naj bi zmanjševala posameznikovo sposobnost samostojnega tvorjenja predstav (torej duhovna pasivnost in odvisnost)
• za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija
• pri besedilih se individualno avtorstvo umika skupinskemu, pri fotografijah še zmeraj strogo individualno
• licenci c in cc obe zahtevata navedbo avtorja fotografije
• pravo ima prav tako veliko vlogo pri reguliranju fotografije (članek photography and the law)
• fotografije pričakujemo v nekaterih strokovnih žanrih: navodila za uporabo, enciklopedija, slikovni slovarji
• v literarnoteoretičnih knjigah fotografij načeloma ni

Licenciranje fotografij

• ni dovoljeno objaviti kiparskih ali slikarskih upodobitev avtorjev niti knjižnih ilustracij, razen v redkih primerih (70 let od smrti avtorja)
• prepovedana je tudi objava fotografij stavb ali kamnoseško obdelanih nagrobnikov (spet 70 let)

Fotografije kulturne dediščine

• pred fotografiranjem so zaščiteni spomeniki iz Registra nepremične kulturne dediščine (čemu?!), torej Slovenci na Wikipediji ne smemo objaviti fotografij npr. Aljaževega stolpa ali cerkve na blejskem otoku
• načelo poštene rabe (fair use) dovoljuje objavo nekaterih objektov (npr. kipa, čeprav še ni minilo 70 let od avtorjeve smrti) – objava fotografije v zmanjšani ločljivosti, ne smemo je prenesti na wikimedijino zbirko

Infografika

• informacijska grafika je oblika vizualizacije podatkov, tj. vizualna prezentacija podatkov, informacij in znanja sploh
• naloga inforgrafike = prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način
• podatkovne zbirke so značilne za tiste metode v literarni vedi, ki jih zanimajo preštevne lasstnosti v lit. sistemu (= metode empirične lit. vede)

Tabele

• poskus oblikovanja tabele v wikijih:

Ime	Letnica rojstva	Starost v letu 2020
Boris	1935	85
Gašper	2010	10
Jan	1995	25

Grafikoni

• grafikon: histogram, črtni, tortni, stolpični, palični, graf raztrosa, statistična distribucija (verjetnostna razporeditev), graf funkcije
• diagram: časovni ali kronološki, drevesni, omrežni, organizacijski, diagram poteka, genealoški, Vennov
• kartogram, shema, piktogram

Zemljevidi

• v slov. literarni vedi potrebo po njih prva začuti Marja Boršnik
• Geopedija (Literarni spomeniki, Literarne poti, Dogajališča zgodovinskih romanov, Zgodovinski romanopisci, Rojstni kraji slovenskih literatov) in projekt Prostor slovenske literarne kulture

Iskanje

• inštitucije si prizadevajo za red z oblikovanjem standardov popisa (pri Cobissu ima vsak avtor svojo številko)
• ORCID = Open Researchers and Contributor ID
  • zainteresirani posamezniki si z registracijo pridobijo kodo in ročno izločijo izmed objav, ki se pokažejo, tiste, ki jim ne pripadajo
  • posameznik ima 16-mestno kodo
  • ena od oblik mednarodne standardne identifikacije
• identifikacija knjižnih objav: ISBN, identifikacija periodike: ISSN, spletne objave: DOI

UDK

• = univerzalna decimalna klasifikacija
• 7 raziskovalnih področij, 260 podpodročij (od tega 7 % humanistike)
• poskrbi za pravilno umeščenost pobjave na določeno strokovno področje oz. na eno od področij človeške dejavnosti:
  • 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
  • 1 Filozofija. Psihologija
  • 2 Teologija. Verstva
  • 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
  • 5 Matematika. Naravoslovje
  • 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
  • 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
  • 8 Jezik. Književnost
  • 9 Geografija. Biografija. Zgodovina
• Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti CERIF - CERCS; med petimi področji so humanistične vede na prvem mestu
• klasifikacija FOS 2007 ima 47 področij
• enciklopedične klasifikacije: delitev znanosti na dve veliki področji – družbene vede in naravoslovje
• delitev tudi na temeljne in uporabne znanosti ali empirične in formalne

DOI

• = digital object identifier
• standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti
• doi najdemo tudi v cobissovem zapisu, gre za večmestno številko (pred poševnico založnik)
• uporabna, če se spremeni URL naslov, saj v takem primeru ostane ista, URL se potem med metapodatki samodejno zamenja

COBISS ID

• s to številko je opremljena vsaka pri nas reegistrirana objava, ne glede na medij
• ID=nnnnnnn (ko iščemo, da dobimo točno določen članek npr.), če bi želeli celoten zbornik pa HI

Podatki in podatkovne zbirke

• dve vrsti informacij: dokumenti in podatki
• dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo (v lit. vedi: dokument = besedilo)
• podatki so osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov
• javno dostopne podatkovne zbirke: Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine, slovarji na spletišču Fran, korpusa Nova beseda in Gigafida, Cobiss, Wikipedija, Slovenska biografija, PSBL

Iskanje po dLibu

• zbirka besedil, slik in večpredstavnostnega gradiva

Seznami

• namesto običajne odstavčne členjenosti uporabimo seznamske alineje takrat, kadar želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način
• dolgi seznami s kratkimi alinejami: bolje v dveh ali več stolpcih
• alineje pisce prisilijo v disciplino pri naštevanju in k premisleku o morebitni herarhiji med naštetimi elementi
• seznamska oblika naštevanja informacij je vse pogostejša
• namesto zgodbe, ki je bila glavno osmišljevalno orodje našega bivanja, se krepi metafora dopolnjujočega se seznama
• zgodba želi pojave definirati po njihovem bistvu, seznam pa jih definira z naštevanjem njihovih lastnosti
• naštevalnost v literaturi je značilna za veristični stil in naturalizem
• na wikipediji so seznami izhodišče za nadaljnje delo

Digitalna humanistika

• literarnovednemu segmentu znotraj digitalne humanistike ustreza podpodročje empirične literarne vede, jezikoslovnemu segmentu pa podpodročje računalniškega jezikoslovja
• torej: računalniška obdelava humanističnih podatkov (ureditev v podatkovno zbirko, analiza in vizualizacija oz. prezentacija)
• v okvirju digitalne humanistike se pojem literarna veda izgublja in se nadomešča z irazom literarne in kulturne študije ali z izraom medijske kulturne študije
• izraz prvič uporabljen leta 2001
• kulturomika
  • izraz uveden leta 2010 v reviji Science
  • osnovno orodje je Googlov Ngram Viewer (statistična obdelava baze digitaliziranih knjig za detektiranje dinamike kulturnih pojmov in pojavov skozi stoletja)
• pereča vprašanja na digitalnohumanistični sceni:
  • prosta dostopnost objav
  • non-stop dosegljivost objav
  • vprašanje javnega recenziranja
  • popularizacija znanosti
• DH-nagrade: za programska orodja, za prispevke, ki niso v angleščini, za uporavo DH v zabavi, za blog, članek ali kratko monografsko publikacijo, za vizualizacijo oz. infografiko in za javni projekt
• seznam raziskovalnih dejavnosti in predmetov raziskave na področju DH: ravnanja s podatki:
  • zajem
  • obogatitev
  • analiza
  • interpretacija (pripisovanje pomena; kontekstualizacija, modeliranje, povzemanje)
  • razpečevanje in hranjenje (npr. DOI, urejanje dostopa)
  • kolaboracija (npr. komentiranje in množičenje)
  • meta DH-dejavnosti (propagiranje, poučevanje, obveščanje, financiranje)
• digitalno okolje dovoljuje vzporedno eksistenco besedilnih variant in si lahko privošči njihovo enakopravno obravnavo
• velika sprememba tudi pojem nedotakljivosti: splet 2.0 zahteva bralčevo udeležbo, njegovo poseganje v besedilo
• DH temelji na konstrukciji in uporabi podatkovnih zbirk
• kritika DH je v resnici kritika empiričnega ukvarjanja s humanističnimi vsebinami, ki naj bi te vsebine desakraliziralo
• vitalno ravijajoče se znanstveno področje z mrežo akademskih inštitucij, projektov, štipendij, služb, publikacij in spletišč
• med prva slovenska DH-podjetja lahko uvrstimo oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi
• slovenska DH je v tretji fazi: pisanje gesel v Wikipedijo, dodajanje na Geopedijo, sestavljanje priročnikov za Wikiknjige, raba Wikiverze

Empirične metode

• empiričen: podatki so bili pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom
• empiričen : teoretičen pristop
• empiričnost:
  • pridobivanje materialnih dokazov z eksp. in opaz.
  • merjenje podatkov
  • preverljivost meritev
• empirično pridobljeni količinski podatki lahko tudi zavajajo ali so zlorabljeni za upravičevanje lastnih interesov nekoga
• Cobiss je prvi večji slovenski humanistični projekt, ki temelji na podatkovni zbirki (1991)

Programi

• nekaj programov:
  • Weka, data mining software (zajem podatkov)
  • Gephi (risanje grafov)
  • Textalyser
  • TokenX (vizualizacija besedil)
  • Wordle (besedni oblaki)
  • Survey Monkey (anketiranje)
  • Bibliopedia in Zotero (bibliografija)
  • Wordpress in Blogger, tudi LiveJournal (za blog)
  • WorldCat in Google Book (knjižnice)
  • Google+, Twitter, Prezi (komunikacija)
  • Academia.edu, Dropbox, Google Docs (objavljanje na spletu)
  • za skupno rabo dokumentov npr. Google Drive ali Omeka

Računalniško jezikoslovje

• uporaba računalnika v jezikoslovju (CL) – v enem od segmentov se posveča tudi leposlovju
• CL: leposlovje kot posebna oblika podatkov, ki zaradi svoje specifične funkcije kličejo po ločeni obravnavi
• računalniška lingvistika je za literarno vedo interesantna, kadar se ukvarja z:
  • iskanjem po leposlovju
  • povzemanjem zgodb
  • razlikovanjem med literaturo in drugimi vrstami pisanja
  • slogovnim razvrščanjem besedil in pripisovanjem avtorstva
  • analizo bralčevih čustvenih odzivov
  • ipd.

Refleksija o predmetu

Prvih nekaj tednov je bila budilka, nastavljena ob 6.55, veliko prezgodnja. Kasneje je to postala nova petkova rutina -- zgodnje vstajanje, predavanja in še vedno je pred mano cel dan!

Zdi se mi, da sem pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti dobila dober vpogled v digitalizacijo književnosti oziroma literarne vede nasploh, spoznala sem pozitivne in negativne lastnosti tega, izvedela veliko o različnih digitalnih projektih (za nekatere tudi prvič slišala).

Navdušilo me je, da je na wikiviru postavljenih že veliko besedil, in čeprav se pred tem nisem spraševala, kdo pretipka ta besedila, sem zdaj spoznala, da to med drugim počnejo tudi študentje. To se mi zdi lep pokazatelj skupnega dela in vlaganja v skupno dobro. Letos se je to še toliko bolj pokazalo, saj smo zaradi pandemije "ujeti" vsak na svojem koncu in morda nimamo dostopa do vsega gradiva, ampak lahko na wikiviru najdemo zelo velik del obvezne literature za študij, kar je v teh časih nadvse pomirjajoče.

Ugotovila sem, da je wikipedija (oziroma vsa wiki spletišča) veliko več, kot to, kar največkrat slišimo: ni nujno nezanesljiv vir, saj ta spletišča ureja mnogo strokovnjakov, ki budno spremljajo nove objave, jih popravljajo, dopolnjujejo in po potrebi kaj tudi izbrišejo.

Kakorkoli, vesela sem, da sem kljub čudnemu začetku študija od tega predmeta kar veliko odnesla. Pa tudi delo od doma ni bilo tako slabo glede na zgodnjo uro predavanj. :) Zanimiv bo še izpit na wikiverzi -- zares, pandemija nas je in nas bo veliko naučila.

Slovarček

pismouk = razlagalec svetih spisov, učenjak

analfabet = nepismen človek

diletant = amater; pisec, ki v stroki ni "doma" na profesionalen način

Dunbarjevo število = maksimalno število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznih

ekspertiza = izvedensko mnenje, poročilo

hipertrofija = pretirano povečanje česa

imponirati = vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja

kliktivizem = slabšalni iraz za uspehe, ki imajo socialna omrežja na politični sceni

konciznost = jasnost, natančna izoblikovanost

lukrativen = donosen, dobičkonosen

množičenje = sodelovanj zainteresirane nestrokovne javnosti pri nalogah, zlasti manj zahtevnih, v okviru dela, projekta na določenem področju

pregnanten = jedrnat, zgoščen

relata refero = prenašam sporočeno

slogovni manierizem = uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje

sub voce = pod geslom (s. v.)