KarmenStrel

NOVA PISARIJA

UVOD

Nova pisarija nadaljuje ter dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktički spisovnik, ki je skrbel za standardiziranje strokovnega pisanja med slovenisti, literartnimi zgodovinarji, humanisti itd. Prav strokovno pisanje, o katerem je govora, pa je v zadnjem času močno soočeno s številnimi spremembami, ki so povezane predvsem s prehodom "od papirja do zaslona," kar je kar klicalo po spremembah, oziroma prenovi omenjenega priročnika. Dejstvo je, da pismenost ni vedno pomenila istega, kot si ob omembi te besede predstavljamo dandanes. V času Vodnikovih knjig se je za pojmom pismenosti namreč skrivala slovnica, danes pa ta predstavlja široko področje najrazličnejših pismenosti - digitalne, informacijske, kartografske, čustvene, bralne, politične... Danes pri pismenosti torej ne gre več za (samo) znanje branja in pisanja, temveč za znanje IN poznavanje določenega področja.

Wikimedijska spletišča so namenjena gojenju skupnega avtorstva, pri čemer se avtorju poraja tudi rahel dvom ter odlašanje z zastavitvijo knjige v mediju. Po več premislekih pa je delo le dostopno širnemu spletu in se izpostavlja dopolnjevanju s strani uporabnika, principu sprotnega nastajanja, popravljanju, dopolnjevanju ter samorefleksiji. Navsezadnje pa bralca spodbuja tudi k oblikovanju povratne informacije, s čimer avtor v praksi spodbuja k preganjanju prvega od smrtnih grehov - napuha. Pisanja namreč ne prakticira za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost in večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti. Gre pravzaprav za rastočo knjigo, ki se v praksi ne boji izpostavljanja avtorskega izdelka na ta način, ker glavni avtor Miran Hladnik pričakuje predvsem konstruktivne posege in pripombe, morebitnega vandalizma pa na spletišču te vrste tako ali tako ni težko odpraviti. Hvalevredno je takšno, pozitivno in v dobrobit skupnosti usmerjeno mišljenje, ki pa v dandanašnji individualistično-egoistični družbi, ki se vse bolj zapira med štiri stene, v marsikomu prav zagotovo vzbuja občutek nelagodja, negotovosti in strahu.

Ne pozabimo tudi na Prešernovo satirično Kranjsko pisarijo, v kateri skozi pogovor med učenjem in učiteljem, ki goji izjemno nesimpatično stališče ironizira nasprotnike svoje poetike, na katero se avtor Nove pisarije v določenih točkah sklicuje in jo deloma tudi reciklira.

PISMENOST

Pojem pismenosti se rodi včasih, predvsem zato, da bi odlikoval tiste posameznike, ki so - za razliko od večine, ki je poznala le ustno sporazumevanje - znali oblikovati in razlagati tudi napisane reči. Nepismena večina je sprva do takoimenovane "elite" razvila nezaupljivo distanco (še dandanes 97% populacije goji nezaupanje do vsega, kar prihaja od izobraženih); a je z uvedbo obveznega šolanja, pismenost vseeno začela izgubljati položaj statusnega simbola pismene manjšine.

Komunikacijske navade so se skozi leta močno spreminjale, to pa je privedlo do konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Starejši pismeni državljani tako radi očitajo mlajšim, da se ne znajo izražati in skupaj spraviti poštenega stavka, medtem ko mlajši, starejšim očitajo nepoznavanje osnov sodobne komunikacije in jih prav tako velikokrat na prvo žogo etiketirajo z nepismenostjo. Pri vsem tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da se je pri razvoju komunikacijske tehnologije nesmiselno ludistično upirati in da moramo ta napredek obrniti sebi v prid. Ves čas pa nas mora spremljati tudi vedenje, da brez osnov, ki so jih dobro poznali naši dedki in babice ne bo šlo - preko ročnih spretnosti (npr. pisanju) se namreč krepita posameznikova inteligenca in razvojna sposobnost.

Pismenost sicer razumemo kot dvojno sposobnost, torej sposobnost sprejemanja in razumevanja, tvorjenja in posredovanja. Prav zato smo lahko hvaležni komunikacijskemu napredku v medijih, ki zadnja leta poslušalcu, bralcu ali pa gledalcu vse bolj in bolj omogoča možnost odzivanja na informacije in pogovarjanja s tvorci sporočil. Kot lahko razberemo je torej aktivna udeležba uporabnika edina, ki bo še naprej omogočala preživetje pismenosti...

Pismenosti IN pecialne pismenosti - npr. urbane, strokovne, glasbene - ki pa ni obvezna in samoumevna ter je odločitev posameznika, glede na njegove interese. Če nekdo torej sam ne zna postavili spletne strani, se nihče ne more zgražati, nastane pa velik problem, če je nepismen tisti, ki bi na nekem področju MORAL biti.

(Utopična) iluzija, ki je še nekaj let nazaj (v glavah nekaterih še danes) predpostavljala, da bo po novem računalnik namesto nas opravil marsikatero nalogo in nam tako omogočil več prostega časa je danes spoznana kot zmotna. Računalniki nam namreč nalagajo večno več dela, saj odpirajo možnosti, ki pa jih prej ni bilo. To pa je dobro tako za posameznika kot za skupnost. Zakaj vse več mladih potrebuje strokovno pomoč psihologov in psihiatrov, zakaj vse vel mladih dnevno konzumira antideprese in zakaj so psihiatrične ustanove vedno bolj in bolj napolnjene prav s to starostno populacijo? Ker preveč prostega časa (ki se je zadnja leta močno povezoval (tudi, a ne samo )z nezmožnostjo pridobitve zaposlitve) vodi k vprašanjem o smiselnosti bivanja, ki pa človeka, kot humanega bitja, pričnejo notranje razjedati. Zato se ne morem bolj strinjati z avtorjevim zapisom, da je človek v resnici zadovoljen, kadar smiselno, torej ustvarjalno dela.

V tem delu se srečamo tudi z izrazom "aktivno pismenih". Tu gre za manjšino, ki ustvarja v sklopu neke višje oblike pismenosti in ima sposobnost tvorjenja in razširjanja besedil V JAVNOSTI. Delež objavljajočih v javnosti je strašljivo majhen, a zadnja leta v populaciji narašča, predvsem po zaslugi družbenih omrežij na spletu.

INFORMACIJSKA DRUŽBA

Kaj pa ti, raje bereš tiskano knjigo, ali ti je bližje tista elektronska? Kultura tiskane knjige se dandanes velikokrat umika drugačnim informacijskim kanalom in njega civilizjska vloga je deloma res marginalizirana, kar pa seveda ne pomeni, da bo le-ta umrla, kot s strahom v očeh mislijo nekateri posamezniki - saj tudi nog nismo nehali uporabljati ob izumu avtomobila, kajne?

Nostalgično razmerje do natisnjene knjige s sabo prinaša številne neresnice oz. predvsem olepšane situacije - ljudje smo namreč zapletena bitja, ki nikoli nismo zadovoljna z obstoječim. Branje v knjižni kulturi na primer ni imelo zgolj pozitivnega statusa, ampak so ga velikokrat povezovali z bolezenskim stanjem melanholičnosti (podobno kot danes obstaja strah pred zasvojenostjo z zaslonom). Pisna tradicija v zgodovini pa ni bila usmerjena zgolj v fiksiranje znanja, ampak je imela ravno tako močno potrebo po brisanju informacij kot dandanes - saj smo se vsi učili o voščenih tablicah, na katere so pisali in spotoma zapisano tudi brisali.

WIKIJI

Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so predvsem lahka dostopnost, voluntaritem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo, ki nagovarja k jasnemu ter jedrnatemu in je tako dostopna širokemu krogu uporabnikov. Wikiji tako spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, na svojo pobudo, brez želje po zaslužku in v sodelovanju z drugimi.

S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja, o kateri bomo nekaj besed spregovorili v nadaljevanju. V 16. stoletju se je lestvica kulturnih nacij oblikovala glede na obstoj biblije v nacionalnem jeziku - slovenščina je bila leta 1584 11. jezik na svetu, v katerega je bila prevedena biblija. Tri stoletja kasneje pa je bilo za status kulturnega jezika nujno, da premore epsko pesnitev, kar je Prešeren s Krstom pri Savici tudi potrdil in dokazal. Na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina trenutno okrog 40. mesta in spada v drugo skupino izmed štirih. Prva skupina, imenovana comfort zone, vsebuje 16 svetovnih jezikov, ki se jim ni treba bati za preživetje. Druga skupina, v katero torej spada slovenščina (vitalni jeziki),je skupek 83 jezikov, ki jim potrebna digitalna orodja torej zagotavljajo nadaljno eksistenco. Tretjo skupino z imenom border line, sestavlja 90 jezikov z nejasno prihodnostjo, ki se sicer ob primerni jezikovni politiki lahko povzpnejo med vitalne jezike, z napačnimi potezami pa lahko zdrsnejo v nižjo skupino, med umirjajoče, mrtve jezike - teh je približno 41.

In ko smo ravno pri jezikih ... Okoli 6500 ("zgolj" govorjenih jezikov) še obstaja poleg vseh naštetih in en zajeten kup ljudi, ki bi svoj materni jezik prodali za počen groš. Pa ne bi smelo biti tako. Sklepanje, da bi bilo življenje lažje, število nesporazumov in socialnih konfliktov pa manjše, če bi vsi preklopili na en sam skupni jezik, je namreč napačno. Prav jezikovna raznolikost je namreč tista, ki veča možnosti za preživetje v tem svetu, saj vsak jezik po svoje gleda na svet in ga modelira ter ustvarja več kulturnih izbir, obenem pa dela življenje bolj pisano in zanimivo. Samo pomislimo na esperanto, zgodbo o neuspehu ...

Ob omembi Wikipedije velikokrat naletimo na vprašanje kredibilnosti, zato je smiselno, da obrazložimo tudi to področje. Wikipedijo namreč nekateri označujejo celo za veliko intelektualno grožnjo; kot vir, ki mu ni mogoče zaupati, ker ne vemo, kdo je članek napisal in kaj od tega je resnično. Dejstvo je, da verodostojnost znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki, s porastom akademskih objav pa bodo recenzije v prihodnost opravljali tudi kompetentni strokovnjaki. A vseeno ne smemo pozabiti na to, da je Wikipedija tista, ki bralcu MORA ponuditi priložnost samostojne presoje, na osnovi svojega branja več različnih virov - nasploh noben zapis, pa naj gre za Wikipedijo ali stokrat potrjeni vir ne bi smel biti samoumeven sam po sebi.

Kreativnost in svoboda sta torej vodilni gasli wikiskupnosti. Status člankov na Wikipediji je namreč urejen z licenco creative commons, kar pomeni: licenca ustvarjalnega ljudstva; avtoriteta pa je razumljena kot ovira kreativnosti ter stvar ega in želje po honorarju. Wikipedija je torej za nas, Slovence, izjemna oblika terapije problematičnega nacionalnega značaja, ki ga bremenijo preveliko stopnja egoizma, samozadostnosti in koristoljubja. No, imamo pa seveda tudi številne lastnosti, ob katerih človeku še srce zaigra od samega veselja!

WIKIJI IN ŠOLA

Wikipedija in sestrska spletišča so močno pedagoško orodje, ki pa so se zlasti v začetku srečevala s številnimi dilemami, ki se dotikajo predvsem zahtev tega medija. Šola je namreč pri nas prostor družbene prisile, muke, nagrajevanja oziroma kaznovanja z ocenami itd. In če Wikipedijo, ki je pomembna prostočasna dejavnost, vpletamo v ta sistem, lahko kaj hitro ogrozimo njeno privlačnost. Hvalabogu pa ima akademski svet prav ta privilegij, da je meja med sfero "delovne prisile" in prostočasnih hobijev zabrisana in tako tudi usoda Wikipedije ne tako kritična.

Nekateri učitelji sicer poročajo o nepripravljenosti študentov, da bi sodelovali v skupinskem pisanju člankov, kar gledano iz stališča vrste homo sapiens sapiens, živeče na ozemeljskem prostoru Slovenije, ni prav nič čudnega. Mnogi pisci si namreč ne želijo, da bi bilo njihovo delo izpostavljeno tujim posegom, obenem pa to delo zavračajo tudi zato, ker ne želijo spremljati svojega izdelka - gre namreč za bitja, ki se bojimo (samo)evalvacije in si izjemno težko priznamo napake, da bi se njih kaj novega naučili.

Negativnih izkušenj s študentskim delom wikiji načeloma nimajo, čeprav brez nekaterih oblik vandalizma seveda ne gre. K sreči je rešitev izjemno hitro dosegljiva, obenem pa tudi zelo učinkovita. V primeru, da pride do "nagajivosti" je namreč najbolje, da se članek vrne na staro redakcijo brez vsakršnega burnega odziva, saj tako takšna dejanja škodljivcem postanejo dolgočasna in preprosto odnehajo.

AVTOR

Do nastopa 60. let 20. stoletja je bila literarna veda večidel usmerjena k avtorju, zato so avtorska biografija, avtorski jubileji in postavljanje spomenikov za takratnje čase eminentna literarnovedna področja, na katerih se je gradilo. Naslednja generacija je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu, pomembne pa so postale študije obdobij, slogovne, verzološke in naratološke razprave. Vprašanje "kaj je hotel avtor s tem povedati" je takrat postalo nespodobno in domala prepovedano. V 80. letih pa se je pozornost usmerila k bralcu in njegovim kulturtnim interesom, potrebam in obzorju. Seveda pa se je potrebno zavedati dejstva, da meje med naštetami fazami niso ostro začrtane in prehajajo ena v drugo.

MOTIVACIJA ZA PISANJE

Pisanje se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi sebe ali pa za katero od socialnih skupin - tako se sliši skorajda utopična definicija razloga za pisanje ... Praksa pa velikokrat pokaže v nekoliko drugačno smer. Avtorski napuh - samopoveličevanje in hlastanje po znanstvenem prestižu avtorje velikokrat vodita do tega, da gredo v člankih najprej v seznam literature pogledat, ali je nekdo upošteval njihovo delo in jih citiral. Povsem neetično je ravnanje, da sklene avtor kolega, ki ga je spregledal, maščevalno ignorirati tudi med svojimi referencami- Diši po talionskem načelu - zob za zobr, kri za kri. Z besedo neetično pa se srečujemo tudi v nadaljevanju poglavja - neetično je namreč tudi to, da avtor ljubosumno "sedi" na zbranem gradivu in ga ne ponudi v obdelavo tudi drugim - tako ravnanje je namreč skrajno neodgovorno in povsem skregano z logiko skupnega dobrega. Več glav več ve!

Če smo se do sedaj srečali z napuhom in neetičnostjo, pa končajmo to poglavje še z neprofesionalnostjo. Neprofesionalno je namreč pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira. Občasno si ga privoščijo t.i. veliki avtorji, da bi utrdili svoj položaj brezpravnih avtoritet. In prav zato mnogi bralci mislijo, da se je treba pri branju matrati in da so sami krivi, če besedila ne razumejo. Velikokrat se namreč zgodi, da bi določeno stvar, določen tekst lahko mnogo bolj poenostavili in jo tudi približali bralcu. Se strinjam, ampak nalijmo si, za konec, še nekaj čistega vina druge sorte. Dandanes se namreč na drugi strani srečujemo tudi z vse bolj praznimi besedili, ki nas ZGOLJ informirajo o tej ali oni tematiki, nam pa ne ponujajo čisto ničesar več od tega. Če je treba ob določenem besedilu malce pomisliti in se potruditi, ter se tako dokopati do globjega, je že pretežko. Zelo radi namreč vse preveč poenostavljamo in gradimo na površinski ravni.

IZBIRA JEZIKA

Če pišemo za globalno javnost je nekako logično, da jo bomo nagovorili v t.i. lingui franci, torej v jeziku, ki ga najpogosteje uporabljata sogovorca, čigar materna jezika sta drugačna - dandanes je to seveda angleščina. Za razprave o slovenski književnosti in podobnih tematikah pa se spodobi in je pravično, da primarno pišemo v slovenščini. To nikakor ne pomeni, da bi se morali v slovenščino zapreti - naša naloga je namreč, da spoznanja o slovenističnih rečeh razširjamo preko nacionalnih meja, je pa res, da te ne dosežejo tolikšnega števila bralev, kot bi si želeli - glede na to, da marsikateri Italijan namreč ne ve, kdo ali kaj sploh je Slovenija, je naivno pričakovati, da se bodo lotili prebiranja naših del. Slovenci smo namreč za moje pojme še vedno narod hlapcev - vedno bomo mi tisti, ki se bomo v celoti prilagajali in podrejali. To zavzetost pa pridno izkoriščajo tuje založbe, ki izdajajo knjige na določeno nacionalnofilološko temo v katerem od svetovnih jezikov, ne da bi jim bilo treba založiti denar zanjo, saj stroške njene priprave in natisa tako ali tako pokrijejo slovenske inštitucije.

Dejstvo je, da so angleške objave v znanstvenem svetu v priviligiranem položaju in prav zagotovo imamo lahko slabo vest, ker smo na ta način zagotovo spregledali kakšno relevatno objavo v drugem jeziku. Ampak krivda za slabo vidnost objav v drugih jezikih ni samo na strani bralcev, temveč tudi tvorcev, ki ne poskrbijo za promocijo besedil - povzetke v angleščini, vključitev le-teh v različna kazala itd.

IZBIRA TEME

Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema in življenjskega standarda. Vse več je pišočih, narašča število knjižnih izdaj, oblikuje se nove publicijske kanale (spletne diskursije, bloge, časopisne komentarje) itd. A prav ta izbirnost marsikoga spravlja v nesrečo, ker ne more biti več prepričan, ali si je postregel z optimalno izbiro, ali pa se je pri izbiranju mogoče zmotil.

Romantičnemu pedagoškemu principu človeške samorealizacije najbolj ustreza prizadevanje, naj si učenec, dijak, študent sam izbere temo, ki mu najbolj ustreza in do katere ima pozitiven čustveni odnos. Ampak prav ta način razmišljanja je lahko marsikdaj škodljiv, saj v takem primeru posameznik ni odprt za predmete in teme, o katerih se mu niti ne sanja, pa bi ga lahko ob proučevanju še kako pritegnile. Ni namreč ne dobrih, ne slabih tem - vsaka tema se namreč na začetku zdi težka, pusta in neobvladljiva in nas lahko pritegne šele ob poglobljenem raziskovanju ter tako močno poveča spekter našega vedenja. A teorija je eno in praksa zopet drugu.

Vse to me močno spominja na Sartrovo eksistencialistično dramo Zaprta vrata in Beckettovo tragikomedijo Čakajoč Godota. Kljub temu, da so vrata na koncu odprta, si namreč posamezniki ne upamo skoznje, ne upamo si storiti odločilnega koraka, saj nas je strah prihodnosti, strah nas je posledic, ki jih bomo povzročili z našimi dejanji, saj se spuščamo v polje nepoznanega. Izbirnost nas spravlja v nesrečo, saj je nemogoče že na začetku napovedati, če se bo določena izbira izkazala za pravilno ali ne ... Prav svoboda, svoboda izbire je namreč tista, ki nas omejuje in povzroča tesnobo, obup, strahove, muke in abdurdnost bivanja.

USODA AVTORSTVA

Besedila nimajo svoje zakonodaje, tako kot jo imajo npr. nepremičnine, jo pa imajo avtorji - in ta se celo razrašča, ampak, kot bomo lahko videli v nadaljevanju, ne prinaša bistvenih pozitivnih sprememb, ki bi bile na tem področju še kako pomembne. Biti avtor je včasih nekaj pomenilo, pomenilo je pripadati ustvarjalni eliti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. In čeprav bi danes na prvo žogo dejali, da temu ni več tako, se visok ugled avtorskih besedil še danes izraža skozi številne avtorjeve zahteve (npr. zahteve, da lektorji in uredniki ne posagajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo). Nekateri samozavestni avtorji danes želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko so že prodali ali odstopili materialne pravice zanj. To je sicer povsem razumljivo, kadar se udeležujejo debate o oblikovanosti in sporočilu besedil in usmerjajo njihovo recepcijo, problematično pa postane, če želijo objavljenemu besedilu preprečiti obtok med publiko, ki se je avtorju zamerila. To lahko avtor doseže z navito ceno, s prepovedjo razširjanja po spletu ali s prepečevanjem ponatisa v učbenikih. Demonstrativni umik s spleta pa lahko razumemo kot še zadnji ubupani poskus avtorja brez bralcev, vzbuditi zanimanje publike, ki jo zganejo le še kulturni škandali te vrste. Pri tem moramo sicer res upoštevati dejstvo, da to avtorju lahko prinaša osebno zadovoljstvo, prav zagotovo pa ne družbenega ugleda in spoštovanja, o katerem smo govorili v uvodnih vrsticah. Pri tem seveda ne moremo mimo vprašanja avtorskih pravic, kjer naletimo na dvojnost, na nasprotje, ki ga nikakor ne znamo rešiti. Za razliko od literarnih objav, ki so jih na podlagi državne subvencije ves čas honorirali, so znanstvene objave zadnje čase nehali honorirati. To so si sicer lahko privoščili zaradi drugačnega socialnega statusa avtorja: literarni avtorji so namreč honorar potrebovali za preživetje, znanstveni avtorji pa so imeli večinoma akademske službe ali pa so bili plačani iz projektov in je bila njihova objava obveza v okviru financirane raziskovalne dejavnosti. Potemtakem bi bilo edino pravilno, da bi sodobna, odprta družba še naprej in še bolj spodbujala dostopnost javnosti, saj le tako lahko najkonstruktivneje gradimo pihodnost; na drugi strani pa bi tudi avtorji morali imeti način, da pridobijo sredstva na lažji način, ne pa z demonstrativnim umikom s spleta in navitimi cenami - to namreč nakazuje na dejstvo, da je situacija vse prej kot rožnata ...

SOAVTORSTVO

ZLATA PRAVILA SOAVTORSTVA

• Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, temveč kot sodelovanje.
• Vprašanja delitve dela in zaslug za delo moraMO postaviti v oklepaj, biti odprtI za spremembe in usklajevanje načrtov ter zatreti ego v korist dobrih medsebojnih odnosov.
• Zaupati moramo sodelavcem in njihovi ekspertizi, ne poizvedovati za avtorjem posega in upoštevati pravico veta soavtorjev.

MNOŽIČNI UM ALI PAMETNA MNOŽICA

Wikipedijo tako lahko razumemo kor prizadevanje človeštva za enciklopedični, globalni, totalni zajem človeškega znanja. Ta želja ni nekaj novega - to je namreč poskušala storiti že Aleksandrijska knjižnica, v srednjem veku pa Izidor Seviljski, ki je nameraval strniti vso dotedanjo človeško vednost. Metafora babilonskega stolpa sicer govori o nezmožnosti dosega takih veličastnih načrtov, kot razlog pa navaja komunikacijske težave, ki so posledica velikega števila jezikov, a prav tu je Wikipedija tista, k s svojimi 290 jeziki počasi, a vztrajno ruši te težave.

Vse lepo in prav. A kar nekaj je takšnih mišljenj, ki takšna dejanja organizacije znanja v informacijski družbi, ki jih izvaja Wikipedija ne zaznavajo s pozitivno konotacijo. Lanier namreč ob njej občuti nelagodje - pravi, da odpiranje možnosti v okviru spleta druge generacije pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti. Ta teorija namreč do množice goji tradicionalno nezaupanje, ker jo vidi le v opoziciji do nadpovprečnih posameznikov, ki jim edinim pripisuje moč družbenega spreminjanja. V skladu s tem razumevanjem množice zato niso sposobne vladati sebi, ampak ves čas iščejo avtoriteto, močnega voditelja, da se mu podredi. Cilj Wikipedičnega prizadevanja pa, kot smo skozi dotedanje prebiranje lahko že velikokrat razbrali, ni korist neki abstraktni skupnosti ali celo enemu samemu posamezniku, ampak korist za vsakega člana te skupnosti po principu vsi za enega, eden za vse. Ta princip lahko povežemo s poliberalno-demokratičnim stališčem, ki je do množice veliko bolj zaupljivo - množice ne prezira in verjame, da se razsvetljeni avtonomni posameznik lahko razvija kot član razumne skupnosti in ne v opoziciji do nje. Navsezadnje moramo posamezniki prav do vsake stvari gojiti določeno mero nezaupanja in jo presojati po našem osebnem mišljenju. Lanierjevo nelagodje je sicer do neke mere povsem upravičeno, saj posamezniki velikokrat delujemo po nekem črednem nagonu in sledimo našemu pastirju; a tega nelagodja ne smemo povezovati z wikiji - osnova le-teh je namreč kolektivnost in prav vsak lahko sodeluje ter se razvija, prav vsak lahko doda svoj "popravek" in prav vsak ima pravico do veta. Na nas pa je, kako bomo to izkoristili. Prav zagotovo pa ne gre za grožnjo zahodni cilizaciji, saj nas potemtakem lahko pokoplje že naš preprost vsakdan.

Človeka pa nenazadnje žalosti, kako se družbene skrbi konstantno kopičijo le ob vprašanju pravične razporeditve materialnih dobrin, komaj kaj pa se razpravlja o pravični porazdelitvi znanja. In tu se pojavi povsem relavantno vprašanje: ali znanja ne dojemamo in cenimo enako kot materialnih dobrin? Sosedu na primer zavidamo samo avto, njegova knjižnica pa nam je malo mar. Mislim, da se premalo zavedamo, da je prav pravična porazdelitev znanja še kako povezano s pravično porazdelitvijo materialnih dobrin - ne samo, da je z njo povezana, za moje pojme je prav znanje osnova za materialne dobrine in bi mu zato morali posvečati mnogo več pozornosti!

AVTORSKE LICENCE

Rezultat pisanje je besedilo, ki ga lahko definiramo kot neko intelektualno lastnino, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice. Problem pa se pojavi, ker je ta zakonodaja za današnje čase povsem zastarela - izhaja namreč še iz izkušnje z natisnjenimi besedili in je zato ta nove proizode informacijske družbe težje uporabna. Težave se tako pojavljajo v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekruti itd. Kako se s temi težavami avtorji dandanes spopadajo, pa v nadaljevanju.

CREATIVE COMMONS in COPYRIGHT

To je ustvarjalna gmajna ali alternativni pravni koncept, ki je primeren za promet z besedili v digitalnem času, o katerih problematiki smo spregovorili nedavno tega. Poznamo več različnih licenc cc:

• priznanje avtorstva (BY) - delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja, dovoljena pa je tudi izdelava izpeljanih oz. derivativnih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega besedila
• deljenje pod istimi pogoji (SA) - derivativna besedila se lahko razširja le pod licenco, ki je identična izhodiščni
• nekomercialno (NC) - lahko se razmnožuje, razširja, prikazuje, izvaja in je uporabljeno za predelave, a le za nekomercialne namene
• brez predelav (ND) - lahko se razmnožuje, razširjam prikazuje, izvaja, ni pa dovoljena predelava

Zadnjih dveh Wikipedija ne sprejema.

Če creative commons torej tekste najprej ponuja in šele nato dodaja, pod kakšnimi pogoji, pa copywight bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu celo grozi s sankcijami.

Copyright torej ščiti izbirna avtorska dela, fiksirana v katerem kolu mediju, pred zlorabami kot so nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela itd.Posameznim avtorjem in založbam se pri tem zdi, da jim avtorska zakonodaja dovoljuje tudi preprečiti dostop do njihovih objav, kar pa definitivno ne drži; pri tem pa pozabljajo, da lahko bralec z doloženim avtorskim delom počne marsikaj, dokler je to početje zasebno - le v javnosti se te kopije ali predelave ne smejo znajti brez izrecne privolitve avtorja. Področje avtorskih pravic je za sedanje čase problematično ne le zaradi tega, ker je zraslo iz izkušenj s tiskanimi objavami in zato ni kompatibilno z informacijsko družbo, temveč tudi zato, ket intelektualne proizvode v prvi vrsti obravnava kot lastnino in ne neko javno dobrino, poleg tega pa preveč poudarja tudi tvorca besedila.

Običajno je neka lastnina materialna in je z njo tako, da ko pripada enemu, ne more hkrati pripadati tudi nekomu drugemu. Pri informacijah pa je drugače. Z naraščanjem števila uporabnikov ni namreč informacije nič manj, temveč kvečjemu več in več. Pri natisnjeni knjigi te izkušnje sicer še ni bilo, ker kupljenega ali izposojenega pač ne more brati več ljudi hkrati, pri knjigah v elektronski obliki, ki so splošno dostopne (skoraj) vsakomur, pa je ta problematika izginila - vsaj na papirju, v naših glavah namreč še vedno obstaja. Avtorska zakonodaja naj bi namreč preganjala kršitve materialnih avtorskih pravic - torej v primeru, kadar lastniki utrpijo zaradi početja kršitelja finančno škodo - a se na sodišča avtorji obračajo tudi v primerih, ko ne gre za materialno škodo - s tem pa eksplicitno poudarjajo avtorstvo, ki je ena izmed 3 glavnih problematik in hkrati opozarjajo na zidove, ki se jim pojavljajo v njihovih glavah.

PROSTI DOSTOP

Na začetku moramo poiskati razliko med dvema pojmoma, ki se v praksi zelo rada zamenjujeta, pa jih moramo za obravnavanje te teme prav zagotovo dobro poznati - gre za prosti dostop in prosto vsebino. Prosta vsebina je tista, ki jo lahko poljubno spreminjamo, medtem ko prosti dostop, o katerem bomo podrobneje spregovorili v nadaljevanju, poseganja v vsebino ne dovoljuje. V zadregi smo velikokrat tudi z ločevanjem med izrazom prost in odprt dostop. Prosti dostop namreč pomeni brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo ter je dostopna na spletu in nosi oznako copyright, medtem ko gre pri odprtem dostopu za brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer pa je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons. Najblažja oblika oviranja poti do informacije je tako zahteva, da se uporabnik registrira in prijavi; na nekaterih spletnih mestih lahko besedilo samo gledamo, ne moremo pa ga označevati, kopirati, prenesti na svoj stroj in komentirati. Dokument pa izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati.

Dandanes, sploh pa glede na dosedaj prebrano literaturo, je pričakovanje po prosti dostopnosti informacij z vseh možnih področij že nekaj čisto normalnega in vsakdanjega. Včasih, ko so bile knjige glavni vir znanja, so bile zunaj šole le-te zelo redko prosto dostopne in prav zato so se ljudje izjemno čudili zastonj izvodom svetega pisma po praktično vseh hotelskih sobah v tujini, v 80. letih pa zastonj priročnikom za šoferje v kapitalistični ZDA - za spremembo so morali v socialistični Jugoslaviji vse to drago plačati, z argumentom, naj le sežejo v žep, če se hočejo voziti. Verjetno se na tem mestu pojavi vprašanje, zakaj je ta literatura sploh postala prosto dostopna? Odgovor je sila preprost in nakazuje na to, da so bile ZDA resno zainteresiranE za prometno pismenost prebivalcev in na drugi strani za širjenje krščanstva oz. krščanskih vrednot. Enako je danes s kanali za prenos informacij - do dnevnoinformativnih oddaj je mogoče priti brez naročnine, lokalni telefonski klici so ponekod zastonj, nekatere države pošiljajo celo zastonj učbenike jezika, če jim zanje pišemo z željo, da se želimo učiti njihovega jezika. Nasploh pa je danes eden glavnih "krivcev" za prosto dostopnost predvsem internet, ki je močno razširil prostor svobodnega pretoka informacij. Slovar slovenskega knjižnega jezika je bilo včasih mogoče dobiti na zgoščenki samo za denar, dokler se ni seveda iz širnega sveta prijela navada, da so slovarji na spletu zastonj. Seveda se v svetu, ki ga živimo, povsem upravičeno pojavljajo tudi številni strahovi, povezani z globalnim zastonjkarstvom, ker slej ko prej pride račun. Svarilnih zgledov za takšno ravnanje namreč ni težko najti - npr. zaračunavanje časopisnih novic, ukinjanje dostopa do nepremičninskih podatkov itd. vendar je treba opozoriti, da gre večinoma za neko lokalno prakso, ki pa je dolgoročno obsojena na propad. Digitalizirane zemljevide Slovenije so namreč drago zaračunavali, vse dokler se ni pojavila zastonj alternativa v obliki Googlovih zemljevidov - mar danes kdo sploh še pozna tiste digitalizirane zemljevide Slovenije Geodetskega zavoda? če se malce ozremo v preteklost, lahko vidimo, da rešitve za Slovence navadno prihajajo od zunaj: od sprva sovražnega krščanstva, uvoženega protestantizma, uvoženega krompirja, prestižnih pesniških form ... in prav zato je nezaupljivost do informacijske družbe krivična in lahko bi dejali da neutemeljena. Čeprav po mojem mnenju slepo zaupati vsemu, kar nam globalni svet poskuša "vsiliti," še zdaleč ni zdravo. Treba je namreč ohranjati neko zdravo mero receptivnosti, z odprtimi rokami sprejemati novosti, ampak vseeno s kančkom skepticizma prebirati zrnje od plev!

ZALOŽBE

Založbe so bile primarno finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij. Za nastanek publikacij so namreč založile denar, investirale so v izdajo in potem živele iz profita, ki ga je prodaja prinesla. Danes nam je jasno, da založbe ne opravljajo več svoje osnovne naloge, zato je povsem relavantno vprašanje, zakaj avtorji in inštitucije sploh založbe še vabijo k produkciji publikacij? Verjetno predvsem zaradi iluzije, da jim bodo založbe pomagale do bralcev. Ta upanja so pri popularni publicistiki in leposlovju sicer povsem upravičena, v znanstvenem tisku pa večinoma ne, saj pisci znanstvenih razprav natančno poznaje potencialne bralce, zato za posrednika ne potrebujejo prav nobene založbe.

Nove izbirne možnosti sicer znanstvenim piscem ponuja pojav predatorskih založb, ki postavljajo revije na splet po principu zlatega prostega dostopa - avtor plača stroške objave, za bralce pa je publikacija zastonj. Urednike in recenzente novači s samodejno generiranimi vabili, namesto uredniškega honorarja pa jim ponuja dve zastonj objavi v svojih časopisih. Za avtorje je založba vabljiva, ker ima urejeno indeksiranje pri desetih bibiliografskih inštitucijah, ker poskrbi za vidnost objav in ne pretirava s stroški.

REPOZITORIJI

Pri repozitorijih gre za virtualni prostor, oziroma digitalni arhiv, ki je za zdaj sicer namenjen le arhiviranju diplom, magisterijev in doktoratov, medtem ko ostale domače akademske inštitucije z ustanavljanjem prosto dostopnih spletišč za akademske objave zamujajo. Razlogov za to je več - pri študentskih diplomskih izdelkih je razlog za oklevanje lahko že sama zavest o njihovi nizki kvaliteti in neuporabnosti; ko gre za razpravna besedila učiteljev in raziskovalcev pa verjetno pretehtajo tiste vabljivejše publikacijske možnosti, ki prinašajo več točk. Še bolj je za težak porod repozitorijev kriv občutek samozadostnosti akademskih veličin, ki se jim preprosto ne da promovirati rezultatov svojega dela zunaj tradicionanih krogov.

Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobijo avtorji preko številk o citiranosti. Če je nek članek dekdo citiral, to pomeni, da mu je prišel prav. Manj pomembne, a nikakor zanemarljive so tudi števlke o branosti objave. Ta kriterij sicer nekoč ni bil pomemben, danes pa, ko je treba sodržavljane prepričevati, naj še naprej financirajo raziskave, ni več tako zanemarljiv. Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu, pa tudi bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj, zato ni nobenega dvoma o njeni koristi, le za pravo porazdelitev stroškov, se bo treba še dogovoriti. Sprejemljivo bi se na primer zdelo financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet. Ponekod po svetu je plačilo vsebin zajeto že v ceno pomnilniških enot, ponekod v ceno fotokapiranja, na Slovenskem pa funkcionira avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici.

VAROVANJE ZASEBNOSTI

Zadnja leta smo se znašli v hudem precepu, ki nam še ni ponudil enoznačnega odgovora. Po eni strani si namreč želimo vseh ugodnosti, ki jih prinašajo nakopičeni osebni podatki, po drugi strani pa se nadzora nad seboj (brez katerega se prej omenjena zbirka podatkov sploh ne more oblikovati) otepamo, češ da nadzarovanost pomeni izgubo osebne svobode in da lahko kaj hitro pride do zlorabe. Do teh zlorab dejansko prihaja in to v vse večjih količinah, nedvomno tudi zato, da bi se med ljudmi ustvarila panika in bi na plano privrela človekova šibkost. Res je namreč, da se še vsak tako plemenit projekt lahko zruši, vendar pa je prav nezaupanje lahko še hujši civilizacijski riziko - nenazadnje ne moremo biti v nobeno stvar 100% prepričano in če bi z nezaupanjem gledali na vsako stvar, bi prej nazadovali, kot pa kakorkoli napredovali. Razlogu za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so raznovrstni: nekatere je strah njihove velikosti, drugim ni všeč, da prihajajo iz Amerike in konkurirajo domačim podjetjem, vsem pa je skupno nezaupanje v dobre namere takega početja - internetni skeptiki namreč svarijo pred Googlom, ki naj bi predstavljal celo enako nevarnost kot jedrske elektrarne. In ko smo ravno pri pretiravanjih ... Prav zaradi varovanja zasebnosti pogrebno podjetje wikipedistu noče sporočiti dneva in kraja smrti javne osebnosti, o kateri bi blo treba posodobiti enciklopedične podatke; urad informacijskega pooblaščenca pa je tako na področju fotografije dosegel celo prepoved Googlovega projekta Street View, zaradi česar je bila Slovenija deležna le-tega z dvoletno zamudo.

KREDIBILNOST

Za objavljanje je danes manj ovir kot v preteklosti in v tem trenutku bi si lahko privoščili posplošeno trditev, da lahko dandanes vsakdo objavi vse - za samozaložniški natis je sicer še treba seči v žep, za objavo na spletu pa pretiranih ovir prav zares ni. Ovire se pojavijo le, kadar imamo npr. ambicijo objavljati na t.i. osrednjih mestih, kjer uredniki zbirajo in odločajo med informacijsko ponudbo. Na drugi strani nam prav objavljanje brez uredniškega filtra nam vzbuja skrbi glede njihove kredibilnosti oz. zanesljivosti - čeprav se moramo zavedati dejstva, da tudi do sedaj urednikom ni bilo mogoče brezpogojno zaupati in da moramo vedno in povsod uporabljati zdrav razum ter preverjati, preden določeni informaciji sploh lahko zaupamo.

Avtorju lahko zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana. Najbolje je, če piščev status preverimo v bibliografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Do mlajših avtorjev smo ponavadi veliko bolj nezaupljivi, kar se lahko izkaže tudi za povsem neupravičeno - res je, da imajo le-ti manj življenjskih izkušenj, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje pridi do informacij na spletu. Povsem neupravičeno je torej dejanje, ko avtomatsko bolj zaupamo starejšim avtorjem in jim pripisujemo večjo modrost. Ne pozabimo namreč na Sokalovo potegavščino: gre za poznanega fizika in matematika, ki je lepega dne sklenil zlorabiti zaupanje svojih kolegov humanistov in je uredništvu univerzitetne revije podtaknil zmedeno pisarijo, ki so ji uredniki prav zaradi njegovega slovesa slepo zaupali. Paziti moramo tudi na avtorjevo stroko delovanja. Če npr. Janez Tasič sicer piše o srčnih boleznih in zdravi prehrani, ter je primarij iz Celja, mu bomo lahko verjeli, ko piše o cepljenju in drugih medicinskih zadevah, ob člankih, ki jih piše iz ljubezni do svojega naroda in iz potrebe po utrjevanju nacionalnega ponosa, pa bomo bolj previdni in pozorni. Problem se pojavi tudi, ko je avtor vključen v katerega od t.i. projektov popravljanja sveta, naj bo to feministični, religiozni ali družbenosistemski, saj jim ne gre za nevtralno, objektivno in kredibilno podobo sveta, ampak za socialni aktivizem, ki mu podredijo vse preostalo.

AKTIVIZEM

Med drugo vojno so 'aktivist' rekli političnim delavcem OF na terenu, v splošnem pa je aktivist nekdo, ki aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju. Z razvojem civilne družbe se ta segment javnega delovanja sicer krepi, a napak bi bilo, če bi zato mislili, da imamo pri tem nujno opraviti z naprednimi družbenimi gibanji.

Za človeka, ki mu gre v prvi vrsti za objektivno spoznanje, je aktivizem neuporaben, ker egoistično sledi samo svojemu interesu in je gluh ter slep za pomisleke in nasprotne argumente. Aktivizem namreč pograbi posamezen fakt, ga posploši in izpusti vsa tisa dejstva, ki ne ustrezajo njegovi intenci. Aktivizem se sicer baha s kritično samorefleksjo, a tu moramo biti zelo pozorni!! Kristična samorefleksija namreč pomeni odmik od predmeta opazovanja, to pa je ravno tisto, česar si aktivizem za svoje delovanje ne sme privoščiti. Prav kritična refleksija pa je za naše delo, delo humanistov, nujna - aktivizem je zatorej v goreči predanosti svojim interesom s humanističnimi prizadevanji nezdružljiv in nesprejemljiv.

Biti kritičen sicer pomeni isto kot biti nezaupljiv. Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje, ki dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše. Na eni strani se je potrebno zavedati dejstva, da prav nezaupljivost potiska posameznika v obrambno pozicijo, ta pa je po definiciji konservativna - posveča se namreč ohranjanju obstoječega stanja in ni naklonjega tveganju, ki pa je pogoj kakršnekoli kreativnosti. Brez izhodiščne zaupljivosti v dobre namene se nam namreč slabo piše. V času, ko nas vse sili v konflikte, namesto v njihovo pomirjanje gre aktivizem namreč še toliko bolj v smer politizacije vsega in izkoriščanja tudi tam, kjer problemov oz. tećav z zdravo pametjo sploh ni videti. Na drugi strani pa je potrebno brez dvoma pozdraviti oblikovanje kritične zavesti (to je sicer tudi ena izmed nalog izobraževanja)- treba je misliti s svojo glabo, izstopiti iz črede in prepoznati lažne preroke. Zopet moramo torej paziti na pravo razmerje in uravnoteženost večih pogledov in sestavin.

• HUMBOLDTOVSKA VERA

AVTORSTVO

Inštitucija po eni strani avtorju in njegovim objavam podeljuje legitimiteto, saj domnevamo, da določena inštitucja ne zaposli kar vsakega, ampak le nekoga, ki se je že izkazal. Po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov. Nezaupanje v tovrstne inštitucije občasno udari na dan z ustanavljanskem alternativnih kanalov za publiciranje ali pa s samozaložništvom, o katerem smo nekaj besed sicer že spregovoril. Za le-to se avtorji odločijo, ko jih nobena od t.i. uglednih založb ne vzame pod streho. To pa hkrati pomeni, da besedilo ni šlo skozi uredniški postopek in prav zato je treba biti pri le-teh še posebno previden in njihovo zanesljivost preverjati na drugih ravneh.

Tudi pri starosti dokumenta se srečamo z dvojnostjo, z dobro in slabo stranjo. Za stare spise namreč na prvo žogo domnevamo, da so že prestali kritične presoje in so zato kvalitetnejši. Kar pa ni vedno nujno pravilno - zato bi bilo narobe, če bi jim zaupali samo zato, ker so stari in jih nekretično prepisovali ter tako razmoževali napake. Prav na tem področju imajo vitalna strokovna področja na Wikipediji še posebno prednost in mogoče je reči, da so bolj zaupanja vredne od natisnjenih, saj so nastale na podlagi natisnjenih in so pomanjkljivosti v njih sproti popravljene - čeprav so mlajše od njih.

Izjemnega pomena je tudi, da bralčevo pozornost usmerjata tako letnica kot mesto objave. Tako moramo npr. paziti na objave po drugi svetovni vojni, ki so močno v znamenju izgraditve novega, pravičnejšega sveta in je zato potrebno preskočiti obvezne sociološke in politične fraze. Prav tako moramo biti kritični, če o najdbi novega Prešernovega rokopisa npr. pišejo v rumenem tistu - čeprav je tu potrebno še enkrat poudariti, da t.i. ugledni mediji zadnje čase prav tako vse bolj in bolj zahajajo v slog 'tarumenih'.

Včasih pa ponaredkov ni prav lahko odkriti. Kako npr. presodimo verodostojnost članka o tem, da Ivan Cankar ni umrl naravne smrti, ampak je bil umorjen? Dvome le-ta rojeva, še preden se lotimo branja. Ob odkritju tega zapisa se namreč prvič kot prvič ni oglasil noben priznani cankarslovec, Hervardi (mesto objave) pa je spletišče, na katerem tako ali tako ni pričakovati nevtralnih informacij, ampak le take, ki so v njegovem političnem interesu - na področju zgodovine je to obsesivna želja pokazati na globoke korenine Slovencev, na njihovo avtohtonost, nepovezanost z južnimi Slovani in na veličastno zgodovino, kar naj bi prispevalo k še večjemu naconalnemu ponosu. Prav tako nam zanimive podatke navrže guglanje za avtorjem Dimitrijem Kebetom, ki je bil sodno preganjan zaradi prilastitve arheoloških izkopanin. Anekdotično poročila razkriva, da se je pritožil, ker naj bi mu sodnica poslala vabilo na obravnavo 'namerno' tako, da naj bi ga prejel 18. avgusta, ko ima rojstni dan, s čimer mu je povzročila psihično bolečino in trpljenje. Drugega od vabil pa mu je poslala tako, da ga je prejel ravno 11. septembra, s čimer mu je dala jasno vedeti, da bo uničen kot dvojčka v New Yorku. Za povrh vsega pa do dokazi o Cankarjevi nasilni smrti predloženi v obliki poročila nekoga, ki je od nekoga drugega slišal, da ... Zopet diši po 'tarumenem'. Takšnih in drugačnih primerov ni in ni konca - tu lahko govorimo tudi o oznaki Prešerna kot kranjskega pesnika in ne več kot največjega slovenskega pesnika. To definicijo je na angleško Wikipedijo zapisal Eleassar, wikipedijski veteran ki z svojo vztrajnostjo uveljavlja svoje rešitve in rad prepričuje v svoj prav. Mučno protiprepričevanje je sicer sklenil Marko Juvan ... Res je, da je bila dolga debata po svoje koristna, ker je Wikipediste prisilila v ponovsno refleksijo zadev, a vseeno Wikipedija prav zaradi takih primerov postaja naprijeten prostor.

STROKOVNO RECENZIRANJE

Strokovno recenziranje oz. peer reviewing je postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Podvrženi so mu predvsem avtorji, ki svoje prispevke objavljajo v strokovnih revijah, zbornikih, monografijah, na znanstvenih konferencah, raziskovalci, ki prosijo za sofinanciranje ali mentorstvo mlademu raziskovalnemu kadru in pisci razprav za pridobitev akademske časti - diplomanti, magistranti, doktorandi. Na drugi strani pa avtorjem "nasproti" stojijo recenzenti - strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja (pogosto pa za recenzenti stojijo še uredniki, ki konec koncev odločajo o objavi, presojajo, ali bodo upoštevalii recenzentovo mnenje ali ne, velikokrat pa skrbijo tudi za to, da najdejo ustrezne recenzente). Recenziranje naj bi namreč preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami. Prav zato znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju. Mednje spada tudi javno recenziranje - open peer review. Strokovno recenziranje je aktualno šele v zadnjih desetletjih, saj je število znanstvenih objav naraslo, v to sfero pa vstopa tudi vse več novih in nepoznanih piscev ...Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije.

Pozornost moramo usmeriti še k enemu izmed terminov. Slepi recenziji. O njej govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojni slepi recenziji pa, kadar rudi recenzent nima podatka kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje - tako se lahko npr. izognemu nepotizmu - preferiranju prijav prijateljev in sorodnikov.

Nasploh anonimizacija obvaruje recenzente pred jezo užaljenih avtorjev, ki so prepričani v svoj prav in v zlonamestno ocenjevalcev. Slabe izkušnje z zavrnjenimi avtorji silijo urednike k nesimpatičnemu sklepu, da zavrnitve ne opremijo s komentarji in popravki, ki so jih prispevali recenzenti in bi lahko pomagali avtorjem članek izboljšati, ampak zavrnitev utemeljijo, sklicujoč se na uredniško avtonomijo. Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, njegovo zavrnitev in pogojni sprejem, za katere se uredniki najpogosteje odločajo. Besedilo anonimiziramo tako, da gremo na ime datoteke v seznamu, s klikom na desno miškino tipko pa odpremo lastnosti dokumenta in tam izberemo možnost Briši lastnosti dokumenta - pri zakrivanju pa moramo biti potemtakem pozorni tudi na ime, ki ga ima računalnik v omrežju, ki nas lahko kaj hitro "izda". Recenzentske popravke in komentarje v besedilo urednik anonimizira tko, da besedilo shrani v format rtf, ga odpre kot golo besedilo, poišče moteča imena recenzenton in jih nadomesti z nevtralnimi ali pa jih samo izbriše.

PRAVOPIS - LOČILA

Dvom v kredibilnost informacije se najprej pojavi, če se pisec ne zna dobro izražati oz. se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa. Indikator piščeve pravoisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem, pomišljajem in dolgim pomišljajem, potem pa je tu še stični/nestični. Pomišljaj tako dobimo s kombinacijo tipk <Ctrl> in <–>, dolgi pomišljaj pa s kombinaciji tipk <Ctrl> in <Alt> in <–>. Dolgi pomišljaj pride v poštev le za členitev zelo dolgih odstavkov, ki jih ne smemo razbiti na manjše - to se zgodi predvsem v opombah, ki ne smejo biti odstavčno členjene. Črtice so eno bolj sitnih pravopisnih poglavij in so izpostavlejen pogosejšemu spreminjanju. Pri starem pravopisuje se je npr. med imenom avtorja in njegovim psevdonimom hotel pomišljaj, danes pa je v taki situaciji zahtevan nestični vezaj (enako je med dvema priimkoma človeka).

Drug indikator so narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih in več oblik enojnih narekovajev. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev, poznamo še narekovaj zgoraj/zgoraj, ki je enak za začetno in končno pozicijo in narekovaj spodaj/zgoraj, ki je značilen za tradicionalne tiske. V slovenske urejevalnike niso vgrajeni, zato se privzeto na zaslon izrišejo podobni vejični narekovaji po angleškem pravopisu. Dobro je tudi, da vemo, da se pri enojnih narekovajih varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed; npr angl. default (slov.'privzeto'). Odvečno pa je postavljanje citatov, ki jih v besedilu označimo z narekovaji v ležeči tisk.

Kaj pa dvopičje? Dvopičja je v zadnjih desetletjih zakompliciral Cobiss, ki ga postavlja nestično, za razliko od pravopisa, ki uči, da je dvopičje levostično ločilo. Zato preprosto kopiranje bibliografske enote iz Cobissa ni dovolj, zamenjati moramo vsaj nestična dvopičja z levostičnimi. Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč.

• Zapomnimo si še, da je odveč, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn. in podobno.

Tropičje je alternativa vezniku itd. Pred tropičjem ni vejice! Tropičje je nestično ločillo! Teh naj bo v strokovnih besedilih, tako kot vprašajev in klicajev, manj kot v vsakdanjem sporočanju.

Pri piki naj velikih dilem ne bi bilo. Manj je ustaljena le raba pike na koncu podnapisov k slikam, tabelam ali grafikonom. Kratki podnapisi spominjajo na naslove in pike nimajo, pri daljših podnapisih s stavčno strukturo pa se piki na koncu skoraj ni mogoče izogniti.

PRAVOPIS - VELIKE ZAČETNICE

Naslove kolon ali vrstic v tabelah pišemo z veliko začetnico, znotraj tabel pa večinoma uporabljamo malo začetnico, razen ko gre za cele stavke. V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico prav tako le takrat, kadar gre za daljše in stavčno oblikovano besedilo.

Kjer je bil osrednja figura moški: Kjer je bila osrednja figura moški. Spol se veže na osebek - tu pa je določitev osebka dvoumna. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, to določi obliko povedka: To mesto so Jesenice.

DIGITALNA PISMENOST

Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam, kar pomeni, da brez računalnika ne bo šlo. Sani izjemno stari in ugledni avtorji lahko računajo na to, da jim bodo sprejeli besedilo, natipkano na mehanični pisalni stroj.

FORMATI BESEDIL

Prepoznavamo jih po končnicah v naslovih dokumentov:

• txt = golo besedilo
• doc, docx, rtf, odt = obogateno besedilo
• htm, html = spletno besedilo
• pdf = natisljivo besedilo
• besedila na wikijih = nimajo končnic

Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx. Avtorji, ki se bojijo, da jim bo besedilo v Wordu kdo spremenil, se zelo radi odločajo za format pdf, ki pa je namenjen oddaji v tiskarno - ko je besedilo v fazi recenziranja pa je ta format močno odsvetovan. Še bolj je odsvetovan slikovni format, ki ga ni mogoče označiti z miško, ga prekopirati, niti iskati po njem besed in besednih nizov.

BESEDILO V WIKIJIH

V nadaljevanju prilagam le tiste napotke za osnovno oblikovanje, ki jih pri samem urejanju tega dotičnega besedila (še) ne uporabljam.

• Kadar beseda, ki jo želimo polinkati, ni v imenovalniku, jo zapišemo med oglate oklepaje dvakrat, prvič v imenovalniku, drugič v ustrezni skladenjski obliki.
• V wikijih delujejo ukazi za format html, ki so < br > za prelom vrstice, < hr > za vodoravno črto, < center > za centriranje besedila - ko želimo ukaz dejansko prikazati v besedilu, moramo izpustiti presledke.

V Wikibesedila popravke vnašamo neposredno, za komentiranje pa imamo naslednje možnosti:

• na pogovorni strani besedila ali avtorja
• če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko odpremo na Wikiverzi samostojno stran
• znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden
• s predlogo

---

Glej Novo pisarijo

VAJE V WIKIJIH

Najpogostejša opozorila začetnikom se nanašajo na preintenzivno členjenje na odstavke, preveč mašil, prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom ter dobesedno, suženjsko prevajanje iz drugih jezikov.

ČEMU SPLOH CITIRAMO

Kakor je dejal že, kakor trdi, kot je zapisal itd. To so ustaljene zveze, s katerimi napravimo besedilo prepričljivejše, najbolj pa poleg tega zaleže tudi navajanje poznanih in cenjenih avtorjev, kar med drugim vodi tudi k oblikovanju referenčnih krogov, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo ... Res je namreč tudi to, da ljudje pač bolj verjamemo stališčem, za katere se nam zdi, da za njimi stoji več ljudi. Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. Sklici so grafično poudarjeni z narekovaji ali pa so celo v samostojnem odstavku, viri pa so urejeni po ptiimkih avtorjev, ki so neredko poudarjeni tudi z razprtim tiskom ali s kapitelkami. Da se avtorju danes pripisuje tako pomen, je posledica tega, ker so v preteklosti novo znanjo producirali in ga z zapisovanjem naprej prenašali le redki posamezniki. V 80. letih 20. stoletja, ko so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti in ko je že kazalo, da bodo družbe blaginje prosti pretok informacij še bolj sprostile, pa se je zgodilo prav nasprotno - njihovo pot do proste uporabe so podaljšali na 70 let po avtorjevi smrti.

*Menartovi verzi v tlaku pod Herkulovim vodnjakom na Starem trgu v Ljubljani

Dan se za dnevom vrsti,

za leti vrstijo se leta,

voda pa v lovu ves čas curlja.

Spomni se kdor mimo greš:

kot voda odteka življenje,

dokler je čas, ga v dlani

hlastno zajeman in pij!

Pravni pismouki zdaj prvič v zgodovini preprečujejo, da bi posnetek teh verzov objavili na spletu, ker naj bi to pomenilo zlorabo avtorskega dela??? Še več! Teh verzov ne smemo fotografirati in objaviti na spletu, citiranje pa je dovoljeno, čeprav to po pravni logiki ni raba, ki bi jo pesnik predvidel in bi morala biti zato prepovedana.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, ker uporabimo samo manjši del. Kolikšen del mora biti citiran, da postane njegova raba plačljiva pa ni zapisano nikjer, čeprav z malo človeškega čuta kaj hitro pridemo do konsenza, kdaj je ta meja presežena. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ne.

PREPISOVANJE

O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Tako početje se v naši kulturi graja kot moralno zavrženo, nima pa vedno pravnih posledic - do teh pride le v primeru, kadar tekst še ni v javni lasti (če se torej nekdo baha z izjavami Ivana Cankarja se ga ne da sodno preganjati). Pri plagiatorstu oz. prepisovanju gre velikokrat za lenobo (sploh med študenti), pojavljajo pa se tudi načrtne strategije prilaščanja tujega. Postmoderna je sicer nekoliko razrahljala preveliko občutljivost na avtorsko lastništvo, a se kljub temu še najdejo pisci, ki svojim kolegom očitajo, da jih slogovno posnemajo - a ne pozabimo, da naslovo in sloga ni mogoče patentirati in privatizirati. Če bi to bilo mogoče, ne bi imeli toliko Antigon, Lepih Vid in Krstov pri Savici.

CITATNI INDEKSI

Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki.

Citation index je bibliohrafska podatkovna baza. Iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodnje objave, da bi dobili pred nad medsebojno povezanostjo in identificirali pogosto citirane.

Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi:

• SCI (Science Citation Index)
• SSCI (Social Sciences Citation Index)
• AHCI (Arts and Humanities Citation Index)

Na Slovenskem:

• Scopus
• WoS (Web of Science) - ta je del večjega kompleksa Web of Knowledge
• Sicris (informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji)

Zatonj je na razpolago tudi citatna podatkovna zbirka Google Scholar. Uporabniku ponuja pregled na citiranostjo njegovih člankov (objavljenih po letu 2008), izračunamu mu h indeks (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10 indeks (število objav, ki so bile citirane vsaj desetkrat).

Tradicionalna humanistika izreka kritike na račun bibliometrično pridobljenih kazalcev uspešnosti, dodatne pomisleke pa rojeva tudi komercialni status inštitucij, ki meritve izvajajo ter anglocentričnost. Znanstvene revije so sicer zainteresirane za indekiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve (recenzijske postopke, mednarodno uredništvo, mednarodna naročništva, spletno dostopnost) za uvrstitev v ustrezne baze. V tem kontekstu je preblematična predvsem situacija, kadar vključenost v citatne baze odloča pri oceni znanstvene odličnosti revije. Slavistična revija je ravno zaradi nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literatu izgubila na svojem strokovnem ugledu.

FAKTOR VPLIVA (IF) = številka, ki kaže stopnjo uglednosti oz. vplivnosti znanstvene revije. Višji kot je revijin faktor, več je vredna objava v njej in znanstveni ugled avtorjev se vrednosti višje. Uredništva zato napihujejo IF svoje revije s forsiranjem preglednih znanstvenih člankov in recenzij, ki so pogosteje citirani, moralno sporno pa je tudi uredniško pogojevanje objave z zahtevo, da avtor citira predhodke članke v reviji, kar prav tako dvig IF.

Dvomi v faktor vpliva so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani oz. do kombinacije obeh algoritmov. Algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število povezav nanje in glede na kvaliteto teh povezav. Štetje samodejno opravlja Googlov spletni pajek (webspider ali webcrawler). Obeta se še en akademski citatni indeks OCC (Open Citations Corpus).

SLOVENSKE ZNANSTVENE REVIJE

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Dve domovini
• Jezik in slovstvo
• Razprave Sazu
• Knjižnica idr.

Razprave o slovenski književnosti lahko najdemo še v

• Slovene Studies (ZDA)
• Slavistika (Beograd)
• Slavica tergestina

Še nekaj kratic - v teh bibliografskih zbirkah je bila Slavistična revija :

• BL (Bibliographie Linguistique)
• ERIH PLUS (European Reference Index for the Humanities)
• DOAJ (Directory of Open Access Journals)
• CSA (Cambridge Scientfic Abstracts)
• dLib (Digitalna knjižnica Slovenije)

CITATNI SLOGI

Znanstvene discipline uporabljajo različne citatne stanarde.

Glavni citatni stili naj bi bili:

• APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
• MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
• AMA (medicina, biologija)
• čikaški (naravoslovje, splošno)
• wikipedijski.

Humanistični pisci se ponavadi odločajo med čikaškim (letnico porine takoj za avtorjevo ime in MLA-jevim (znan po naslovih del v kratkih sklicih).

TEHNIKE CITIRANJA

Citat ali navedek je iz dveh delov. Iz navedenega besedila in iz navedbe vira.

Vir citata je lahko v celoti neveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na istem mestu samo kazalka, ki je lahko v obliki

• opombe (usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dru strani)
• kratkega sklica (oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo)
• nepodredne povezave na vir (bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega citiramo).

---

Glej Novo pisarijo

Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za področje, ki ga članek navaja, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.

n.d. = navedeno delo

LITERATURA

OZNAČEVANJE NAVEDKOV

Opomnimo pa še na trdovratno ponavljajočo se napako: navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka. "[K]o že na Kranjskem vsak pisari," naj tudi mene muca z inspiracijo obdari.

OD KOD VSE CITIRAMO

Vedno pogosteje imamo opraviti z viri v različnih formatih - v tiskani in digitalni obliki. Navada je navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega, čeprav ga morda niti nismo imeli v rokah. Kadar je mogoče med viri izbirati, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah. Citiranje citatov iz drugih gel pride v poštev le v sili, kadar prvotni vir ni dosegljiv. Iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike.

VIRI IN LITERATURA

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke za raziskavo. Za primer: v razpravi o Prešernovi Novi pisariji bomo med viri navedli vse variante te pesmi (cenzurni rokopis, tiskarski rokopis, natis v Poezijah 1847 idr. - tu je največkrat navedeno leposlovje), med literaturo pa dosedanje razprave na to temo in druge razprave, ki so nam prišle prav pri delu (npr. Kidričeve, Slodnjakove, Paternujeve itd. - tu so največkrat navede strokovne razprave).

ZASLON IN PAPIR

Trenutno slovenski literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo, saj šele z njo lahko pričakuje točke, od katerih je odvisna njegova profesionalna usoda. Predvideva se, da bo kmalu zelo drugače in da bo postopoma prevladala predstava o zaslonski verziji besedil kot primarni. A cenijo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tista na zaslon ni tako samoumeven in hiter, je pa res da cene unikatnih tiskov postajajo že mnogo bolj dostopne. Uporabnik si npr. na Wikipediji označi družino gesel, program mu jih vkomponira v knjićno obliko in poceni narejena knjiga ga čez nekaj dni čaka v poštnem nabiralniku.

• Tehnologija CTF (computer to film)
• Tehnologija CTP (computer to plate)

V začetku spleta je bil ideal spletne strani identičen formatu računalniškega zaslona, šlo je skoraj za nekakšen povečan katalogni list. Ker bralci niso imeli izkušnje z listanjem po takih straneh, so tisto, kar se je znašlo "pod zaslono" radi spregledali. Tudi danes spletišča, ki ponujajo knjige, želijo to sveto posnemati.

Zapomnimo si, da ne na papirju ne na zaslonu navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev.

ZGLEDI

Najmanj napak naredimo, če podatke za navajanje vzamemo iz Cobissa, ki ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot:

• polni
• ISBD
• COMARC

Vsi so za naše potrebe preobširni in prenatančni, je pa najkrajši od teh zapis ISBD, iz katerega brez težav napravimo nam ustreznega. MLA-jevega predloga o vrsti medija (tisk, CD, splet …) ne upoštevamo, razen kadar bi se utegnil pojaviti dvom o tipu objave.

KNJIGA

• Na zaslonu: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. (COBISS)
• Wikikoda: Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. {{COBISS|ID=21824512}}

Klik na predlogo Cobiss, ki je sicer na papir ne pišemo, bralcu odpre celoten zapis o publikaciji v NUK-u. Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo [[:s:sl:Življenja trnjeva pot|Wikivir]].

Kodo DOI (Identifikator digitalnega objekta) vpišemo, če obstaja, a gre tu predvsem za opremljanje objav v publikacijah zunaj Slovenije. To je alfanumerično zaporedje znakov, ki je sestavljeno iz predpone in pripone.

Zgled: 10.1000/182. 10.100 = predpona, 182= pripona

KNJIGA NA BRALNIKU

Izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana, zato je bolje, da citiramo z dLiba ali Wikivira, kot s Kindla ali drugih bralnikov. Pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo. Če pa vseeno beremo npr. na Kindlu, navajamo tako:

• Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006.

Ali pa (če podatki o tiskani izdaji niso problem, ker besedilo ni doživelo ponatisa):

• Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

ČLANEK V ZBORNIKU

Treba je odpreti dva zapisa

• zapis o članku
• zapis o zborniku (sem nas prinese klik na povezavo Glej publikacijo)

Silvija Borovnik. [http://www.centerslo.net/files/File/simpozij/sim21/borovnik.pdf Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman?] ''Slovenski roman''. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99-108.

• Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

POGLAVJE

Potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi samo takrat, kadar je avtorjev knjige več. Takšno navajanje je enako navajanju članka v zborniku.

SPREMNA BESEDA

• Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. (COBISS)

Podobno navedemo nenaslovljeno urednikovo spremno besedilo na zavihku romana in namesto naslova spremne besede napišemo: [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.]

RAZPRAVA V REVIJI

Urška Perenič. [http://www.srl.si/sql_pdf/SRL_2012_3_09.pdf Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov.] ''Slavistična revija'' 60/3 (2012). 365–382. {{COBISS|ID=50413154}}

• Urška Perenič. Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. (COBISS)

Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe: …(COBISS) dLib

Če računamo na bralce iz stroke, ki so jim kratice domače, potem lahko uporabimo kratico (npr. JiS = Jezik in Slovstvo), sicer pa raje zapišemo polni naslov.

ČLANEK V ČASNIKU

• Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran. Pred datumom ni ločil! V zadregi se znajdemo, če članek vsebuje nadnaslov, naslov in podnaslov, kar se ne zgodi redko. Tedaj te naslove smiselno razporedimo, v sili pa v oglatem oklepaju dodamo pojasnilo.

ČLANEK NA DLIBU

• Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. dLib

Tu obstajata dve vrsti zapisov:

• na posamično avtorsko objavo (ti imajo urejene metapodatke)
• na celo številko v časopisu (ti metapodatkov nimajo urejenih, zato jih je treba najti).

Cobissova ID-številka se nanaša na celo revijo in ne na članek, zato jo izpustimo.

ENCIKLOPEDIJSKO GESLO

Pri citiranju člankov na Wikipediji je še vedno veliko pomislekov, a če ne citiramo kratkih člankov, označenih kot škrbine, temveč posegamo po kvalitetnih geslih večjih zadržkov ne bi smeli imeti.

Pri enciklopedijskem geslu prihajamo do virov brez urejenih metapodatkov.

Najlažji je sklic na geslo, kadar pišemo kakšen drug članek za Wikipedijo: [[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]].

Četudi najdemo koga, ki je v večji meri zaslužen za članek, avtorstva ne bomo navajali, saj ga lahko že jutri kdo drug močno dopolni ali spremeni. Nujni podatki so samo naslov gesla, naslov spletišča in datum: Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012. Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, odveč pa je tudi navajanje spletne lokacije (http://sl.wikipedia ...).

Če želimo navesti točno določeno verzijo spreminjajočega se gesla, povezavo nanjo dobimo tako, da v zgodovini članka kliknemo na datum želene verzije in povezavo iz ukazne vrstice vgradimo v naslov gesla.

Biografski članki, ki se trenutno nahajajo v Slovenskem biografskem leksikonu, Primorskem slovenskem biografskem leksikonu in Novem slovenskem biografskem leksikonu bodo kmalu združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo pri ZRC SAZU in se bomo lahko sklicevali nanj.

• Anton Slodnjak. Levstik, Fran (1831–1887). SBL. Slovenska biografija.

Kratica s. v. = lat. sub voce 'pod geslom'

Temeljni leksikografski vir kot je Enciklopedija Slovenije še ni digitaliziran, a vseeno podatkov o zvezkih in straneh ne navajamo

• Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.

V leksikonu Slovenska književnost smo avtorja dolžni navajati, medtem ko v leksikonu Literatura avtor ni podpisan in ga zato ne navajamo.

• Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni].

Izraz Leksikoni je zapisan samo na platnicah, v kolofonu pa ga ni, zato smo ga dali v oglati oklepaj na koncu. Glej še sklicevanje na kakšno besedo iz drugih leksikografskih virov.

FORUM

• Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.

Na koncu dodamo še podatek Splet, ampak le v primeru, kadar spletišče navajamo v tisku, saj je v spletni objavi zaradi navedka jasno, da gre za splet. Pomemben vir slovenističnih informacij je forum SlovLit. Sporočilo poiščemo v arhivu.

• Marko Juvan. Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«. SlovLit 10. jan. 2013.

Včasih se naslov v glavi sporočila in uredniški naslov na vrhu strani razlikujeta – v tem primer izberemo poljubnega.

SPLETNI TEČAJ

• J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

BLOG

• Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

Blogi so zahtevni za citiranje, ker manjka ime avtorja, zaradi ugnezdenih sporočil in naslovo rubrik.

ČLANEK NA SPLETIŠČU

Strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu so redkost – gre predvsem za predobjave, ali pa so, redigirani, postavljeni na spletno stran revije.

• Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
• Samo Rugelj. Javno iz zasebno v slovenskih medijih: Urbani portreti. Planet Siol.net 5. feb. 2014.
• Barbara Leban. Srečna, ker sem ženska. Poskus narobne kritike: Kliči me po imenu. Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric. Ur. Silvija Borovnik. Ljubljana: Študentska založba, 2013. LUD Literatura 23. jan. 2014.

Komentar k temu članku:

• ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.

Ker nima naslova, v oglatem oklepaju pojasnimo za kaj gre.

Če v tisku ne bi bilo povsem jasno, da gre za navedbo spletnega vira, bi na koncu dodali še Na spletu. V skladu s pravili navajanja je treba spoštovati avtorjevo odločitev glede pisanja velike začetnice, ločil itd.

ZAPIS V PODATKOVNI ZBIRKI

• Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

DIPLOMSKA NALOGA

• Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.

Če je diplomska naloga vpisana v Cobiss, dodamo še sklic nanj. Oglate oklepaje uporabimo, ker iz vpisa ni razvidno, da bi se ta podatek nahajal na platnicah – če se, oklepaji niso potrebni.

PROSOJNICE, VIDEO PREDAVANJA, ANIMACIJA

• Miran Hladnik. Oviralci prostega dostopa. 4. srečanje konzorcijskih članov CTK, TR3, Ljubljana 3. apr. 2014. Wikiverza. pptx

Če video naloži oseba, ki ne razkriva svoje identitete, ime izpustimo.

Povezavo na prosojnico opremimo z oznako

• ppt
• pptx
• prosojnice

ZEMLJEVID

Svoj čas so bili avtorko delo (Kozlerjev zemljevid), v zadnjem času pa so produkt inštitucionalnega kolektivnega dela in zato navajanje avtorjev/urednikov ne pride v poštev.

• Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.

Sklicevanje na spomenike:

• Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.

Ali ob zemljevidu:

• Zemljevid 3: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.

Zemljevid na Wikimedijini Zbirki:

• Zemljevid 5: Novo kraljestvo v 15. stoletju pr. n. š. Wikimedia Commons 2010, zadnja sprememba 24. maja 2014.

Prevod v slovenščino: {{sl|1=Ortografska karta Afrike}}

FOTOGRAFIJA

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd. Na Wikijih pa teh predpon ni.

V natisnjenih monografijah je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi.

Avtorja fotografije, ki je v prostem dostopu in opremljena z licenco cc je seveda treba navesti, izogibamo pa se navajanja imena tistega, ki je naredil print screen ali sokumentiral naslovnico knjig, stran v knjigi, informacijsko tablo, kip itd. Skratka, za obliko Foto tainta mora fotografija imeti stopnjo umetniške kreativnosti. Če se fotograf podpiše z vzdevkom, ime izpustimo. Podoben status imajo tudi grafikoni in tabele.

V svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last, in tiste posnetke, ki sicer nimajo take oznake, vendar smo prepričani, da z objavo nikomur ne povzročamo škode – na Wikipediji torej le fotografije, ki smo jih posneli sami in pri tem pazili, da se ni v objektiv ujelo kakšno tuje avtorsko delo in tiste, ki so izrecno označene kot javna last.

• Slika 1: Slovenski pisatelji in literarni zgodovinarji. Ilustracija [Foto revija] b. l. Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK. dLib

Stran v osebnem fotoalbumu:

• Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013. (207 = stran)

Slika na wikimedijinem spletišču:

• Slika 7: Rajko Korošec (File:Rajko Korošec.jpg). Foto Miran Hladnik 28. jun. 2007. Wikimedia Commons.
• Ime datoteke je v zbirki enako za vse nacionalne Wikipedije, opil slike pa je v različnih jezikih, najbolje je, če izberemo slovenščino.

Ko citiramo fotografijo kipa, so na prvem mestu podatki o izvirnem delu.

Pod kateri del podatkov o viru natančno bomo spravili hiperpovezavo, je stvar vsakokratne presoje.

Kadar je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji. Splošno priporočilo je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno. Paziti moramo, da ne citiramo lokacije slike na lokalni Wikipediji, ampak njeno lokacijo v centralnem skladišču, - v Wikimedijini zbirki, od koder je dostopna vsem nacionalnim Wikipedijam. Oglate oklepaje uporabimo za svoje dodatke ali komentarje.

RISBA

• Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.

GLASBENO DELO

• Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.

Naslove glasbene klasike slovenimo, tako kot naslove klasičnega slikarstva.

RADIJSKA, TELEVIZIJSKA ODDAJA IN FILM

Znajti se moramo s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov.

• Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Kot tvorca oddaje navedemo urednika, naslov oddaje, naslov serije, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana. Pri oddajah, kjer je očitno v ospredju novinar, njegovo besedilo ter uredništvo, zraven pa vemo, da je urednik napisan bolj po službeni dolžnosti, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime.

Pri filmu najprej napišemo režiserjevo ime.

• Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

NAPAKE PRI CITIRANJU

• nepoznavanje temeljnih referenc
• vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
• nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
• samocitiranje
• navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
• za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
• navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča

ŽANRI

Odločamo se med vsakdanjim sporazumevanjem, publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri. Meje med njimi sicer niso vedno ostre, a do nesporazumov pogosto prihaja zato, ker jih pisci mešajo.

Velikokrat nas bega izraz stroka, strokovni, ki ima dva pomena. Kadar ga uporabimo v pomenu disciplina (npr. neka znanstvena stroka) poimenuje določeno znanstveno področje. V akademskem svetu pa se izraz strokovni uporablja predvsem v vrednostno razlikovalnem smislu; strokovno je tisto, kar ne dosega kriterijev znanstvenega (npr. ni recenzirano, nima UDK vrstilca, tujejezičnega prevoda, seznama literature …). Še preprostejši so poljudni članki, ki so namenjeni popularizaciji in družbenemu osmišljanju raziskovalnih vprašanj – podani so tako, da jih lahko razumejo tudi preprosti, manj izobraženi ljudi – tako pravi SSKJ. Najpreprostejši kazalec znanstvenosti je mesto objave. Če je bil tekst objavljen v reviji, ki ima status znanstvene revije, potem gre za znanstveni članek. Za plezanje po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave.

• Strokovna revija = Otrok in knjiga
• Znanstvena revija = Primerjalna književnost

V humanistiki imajo najuglednejši status monografske publikacije, po domače knjige. Tudi te se po podobnih kriterijih kot članki ločijo na znanstvene in strokovne knjige, univerzitetne učbenike, druge šolske učbenike, učno gradivo, priročnike, diplome, magisterije in disertacije. V principu gre pri vseh za inovativno, torej znanstveno delo, čeprav diplome, zlasti bolonjske, spadajo bolj v kategorijo (kratkih) strokovnih prispevkov.

Med akademskimi pisci vlada dvom v smiselnost pisanja za Wikipedijo tudi zato, ker mislijo, da spadajo gesla na Wikipediji med strokovne članke. Vendar članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa:

• najmanj štejejo (v internem vrednotenju 1 točko) škrbine v obsegu 1500 besed,
• standardni članki štejejo do 3700 besed in so vredni štiri točke,
• najvišje ocenjeni (z 9 točkami) pa so članki v obsegu nad eno avtorsko polo 4400 besed. Takim člankom pogosto brez zadreg pripišemo status preglednih znanstvenih razprav.

Status strokovnega pisanja imajo naslednji žanri: esej, učbenik, priročnik, navodila, predavanje (prosojnice), članek (spremna beseda, komentar, intervju, blog, novičarski prispevek …), kritika itd.

ŠOLSKO PISANJE

Šolsko strokovno pisanje:

• referat,
• esej,
• diplomska naloga, magisterij, doktorat.

Prvi namen šolskega/akademskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti. A učitelji študentom dopovedujejo, naj nimajo pred očmi le ocene in z njo povezanega statusa študenta, ampak raje predmet raziskave in opisovanja. Ko začne predmet določati kompozicijo razprave, potem ne gre več za šolsko, ampak čisto zaresno strokovno oz. znanstveno pisanje.

POPRAVLJANJE

Popravljanje je zbirni izraz za dve različni strokovni dejavnosti, za

• lektoriranje in
• korigiranje.

Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno. Za dosego tega cilja mora lektor v besedilu odpraviti zatipkanine, pravopisne napake in slogovne pomanjkljivosti, ki utegnejo ovirati sporočilo ali celo povzročiti komunikacijski nesporazum. Najbližji prevod lektoriranja v angleščino, copy editing, poimenuje dejavnost uredníka, ki v besedilo ne namerava več vsebinsko posegati, ampak ga samo pripravlja za objavo (skrbi za njegov format, členjenje, oblikovanje naslovov, poenotenje opomb itd.) medtem ko si pod slovenskim lektorjem predstavljamo poseben poklic, ki skrbi za pravopisno ustreznost besedila. V zgodovini slovenskega pisanja so imeli uredniki lektorji pomembno vlogo in avtorji so bili lektorjem za jezikovne popravke hvaležni, ker neredko slovenščine niso obvladali, saj je njihovo šolanje potekalo v drugih jezikih, nemščini ali italijanščini, po drugi strani pa so avtorji, sklicujoč se na licentio poetico, na lektorje radi hudi (pogosto upravičeno), češ da jim s pravopisnimi popravki pačijo slog, ga nivelizirajo, ukalupljajo.

Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo.

Sintagma »rdeči svinčnik« spominja na nekdanje lektorjevo delovno orodje. Urednikovanje ima za razliko od lektoriranja in korigiranja težo znanstvene dejavnosti in je temu primerno ovrednoteno.

E-POŠTA

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika, interneta in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.

Razvade, ki motijo strokovno komunikacijo po e-pošti:

• neodzivanje na pošto;
• uporaba slenga ali narečja, samih velikih črk …
• pisemski pinkponk: vlečka citiranih predhodnih pisem je hitro predolga, zato jo raje odstrižimo
• obsežne priponke – raje jih postavimo na splet in navedimo samo njihov spletni naslov
• datoteke v priponkah, ki niso v splošno znanih, razširjenih formatih

Nekateri korespondenti so navezani na pisanje pošte brez velikih začetnic; ta navada pa naj bi simbolizirala egalitarizem, ampak je velikokrat ne moremo uporabiti. Opuščanje ločil v strokovni pisemski debati že ni več tolerirano, ker pač povzroča preveč nesporazumov.

• Kp = kopija; Cc = carbon copy; za tiste, ki jih ne nagovarjamo neposredno, ampak pošiljamo samo v vednost
• Skp =skrita kopija; Bcc = blind carbon copy; za prejemnike, ki jih želimo obvestiti tako, da jih drugi ne vidijo na seznamu prejemnikov. Razlogi za skrivanje prejemnikov so različni, najbolj samoumevna med njimi sta razloga spodobnosti (bi bilo prejemniku prav, da se pojavlja na seznamu na očeh vsem drugim?) in ekološke ozaveščenosti (sicer se najprej pojavi predolg spis prejemnikov, šele nato sporočilo).

Grda razvada je tudi odgovarjanje vsem naslovnikom, kadar to ni ravno nujno.

Na pogovorni strani wikijev se podpišemo s klikom na ikono svinčnika, kar na zaslonu napravi dva vezaja in štiri tilde (--~~~~, tildo dobimo s kombinacijo <Alt> + <126> na numeričnem delu tipkovnice), ko pa spravimo, se nam nariše ime, s katerim smo prijavljeni, in datum.

Kadar odpošljemo izpolnjen obrazec ali članek uredniku, ki pripravlja številko revije ali zbornik ali zbira prijave za konferenco, naj bo na začetku imena tudi naš priimek npr. strel_karmen_naslov_clanka.doc

SOCIALNA OMREŽJA

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla informacijska družba. Socialna omrežja se razlikujejo v funkcijah: Facebook in LinkedIn služita zasebni komunikaciji in vzdrževanju skupnosti, YouTube spada v skupino spletišč za izmenjavo vsebin, Blogspot in WordPress sta namenjena pisanju dnevnikov, wikiji pa tistim, ki bi radi prispevali skupnemu znanju.

Sfera prostega časa in poklicnega udejstvovanja se vedno bolj prepletata, zato lahko pričakujemo, da bo del prispevkov na socialnih omrežjih sčasoma zanimiv tudi s strokovnega vidika.

Aktualno slovensko literarno vedo oblikuje okrog 150 akterjev, kar ustreza Dunbarjevemu številu tj. maksimalnemu številu stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik.

Facebook je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij. Akademska spletišča (dLib, Slavistična revija, Academia.edu itd.) z ikono Facebooka na svojih straneh omogočajo uporabnikom, da povezavo na najdeno posredujejo na Facebook.

TVIT

Tvit je sporočilo v socialnem omrežju Twitter (Čivkač), omejeno na 140 znakov in ga imamo za obliko mikrobloganja. Reče se mu tudi SMS interneta. Uporabniki objave na isto temo združijo pod imena, ki se začenjajo z grabljicami, #THATCamp npr. združuje tvite na temo letnih srečanj digitalnih humanistov (The Humanities and Technology Camp).

Tvit zaradi njegove kračine citiramo v celoti, vir pa postavimo takoj za citatom.

LITERARNA KRITIKA

• Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
• Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
• Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
• Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
• Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost. Polemika = ostra izmenjava nasprotujočih si mnenj
• Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
• Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

ENCIKLOPEDIČNI ČLANEK

Zahteva večjo jedrnatost oz. konciznost, izpuščanje prepodrobnih informacij, ki jih bralec lahko najde drugje, črtanje ponavljanj in fraz z nizko informativno vrednostjo, odpoveduje pa se tudi anekdotičnosti.

Za Wikipedijo se upošteva tudi soglasnost, strpnost in sodelovanje ter vrednostna nevtralnost (prepovedano je npr. pisanje gesel o samemu sebi).

BIOGRAFSKI ČLANEK

Literarnovedni: gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih …

Pri izbiri za vpis slovenskih literarnih zgodovinarjev v Wikipedijo so težo imeli naslednji kriteriji:

• avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije
• znanstvena kompetenca (to jamči doktorski naziv)
• splošni kulturni pomen
• uvrstitev na sezname (prešernoslovci, didaktiki itd.)

Po navadi opišemo posameznikovo življenje, delo, bibliografijo, nagrade ter poimenovanja po osebi, dodamo fotografijo, poglavje Glej tudi, zunanje povezave ter vire.

ČLANEK O KNJIGI

Tu imajo prednost tisti avtorji, ki so napisali več knjig, so poznani, so bili prevajani, predmet kritik, polemik itd. Ne more pa to bili edini kriterij za izbiro, prav je namreč, da se oživi tudi osamljena besedila pozabljenih avtorjev.

Za naslov gesla vzamemo samo naslov knjige (brez podnaslova), in naslov po potrebi skrajšamo. Dodamo glavo gesla z bistvenimi podatki in infopolje, ki vsebuje: avtorja, naslov, podnaslov, kdaj izdaje, založbo, leto, zbirko, številko zvezka v zbirki, obseg, številko Cobss. Povzetek naj bo kratek – največ 500 besed – kdo je akter, kje in kdaj se dogaja, zakaj in kako se akcija konča. Dodamo tudi morebitne dramatizacije, uglasbitve in druge predelave ter literarne kritike, diplomska dela, razprave itd. Za iskanje teh uporabljamo Napredni pogled.

UČBENIK

Specifike učbeniškega pisanja so:

• dialoškost
• povzemanje in ponavljanje
• poenostavljanje
• privlačna tipografija (barve, okvirčki, ilustracije …)
• skupinsko avtorstvo

Pri tem morajo pisci paziti, da ne uveljavljajo osebnega interesa s preferiranjem avtorjev, založb in literarnih ideologij. V hlastanju po prvenstvu in zaslužku se dogajajo površnosti, zato bi morala šolska sfera delati v smeri izključitve komercialnih založb, izdaje pa pripravljati v okviru neprofitnih izdajateljskih projektov – tu bi moralo največjo vlogo imeti prav šolsko ministrstvo.

Učbenik je vreden samo polovico točk znanstvene monografije, zato se pojavlja vprašanje, ali je v akademskem okolju sploh potreben. Žal pa so očitki neredko tudi upravičeni – služi namreč kot priprava na predavanja, ali pa je le pomanjšana in poenostavljena oblika znanstvene monografije; informacije so oblikovane v zapomnljive definicije ali naštevalne podatke, ki so primerni za reprodukcijo na izpitih itd.

Tudi Nova pisarija je učbenik – kot taka študentu ne lajša poti do informacij, ampak jih to otežuje in jih skuša zmesti oz. jih spodbuditi k razmisleku o temah, ki se jim sicer ne bi posvetil s tako intenzivnostjo.

STROKOVNI BLOG

Blog je skrajšana oblika besede spletni dnevnik. Za strokovni namen so vabljivi

• področni blogi (npr. o slovenski literarni zgodovini),
• blogi na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu)
• osebni blogi humanistov, raziskovalcev itd.

Poznana blogerska orodja so WordPredd Googlov Blogger, Blogos, sam izraz blog pa je iz leta 1997.

Svoj blog ima med slovenskimi literarnimi zgodovinarji doslej je Aljoša Harlamov.

Dnevniško objavljanje je že v sami osnovi drugačno od znanstvenega publiciranja, ki si za objavo rezultatov vzame čas, potem pa so tu še dolgi recenzijski postopki. Blogarji pa se odzivajo instantno in ažurno. Blogi so primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki, njihov glavni dosežek pa je večja povezanost in večja živost znanstvene skupnosti. Akademsko delo danes ni več namenjeno izključno produkciji in publiciranju znanstvenih informacij, literarni zgodovinarji so namreč vedno pogosteje v vlogi kuratorjev, urednikov in recenzentov, ki informacije zbirajo, organizirajo, filtrirajo ter kategorizirajo. Blogerske objave se izogibajo intenzivni argumentaciji in citiranju, niso podvržene recenziranju, zato pa tudi nimajo znanstvenega statusa.

SPLETNI FORUM

Spletni forumi oz. spletne oglasne deske so zelo pomembne za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Člani objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, vabila, polemike itd.

Gre za kombinacijo e-pošte in spletnega arhiva. Prav arhiviranje sporočil spretne forume loči od spletnih klepetalnic.

Moderirani forumi so strožji in bolje organizirani, njihova življenjska doba pa je daljša od življenja nemoderiranih forumov. Je pa res da lahko prav zaradi moderatorja forum postane preveč pod vplivom samovolje urednika, ali pa ljudstvo od njega pričakuje, da bo opravljal delo novinarja in redno skrbel za informiranost.

Ideje za vsebino Nove pisarije so v veliki meri pridobljene na spletnem forumu oz. elektronskem seminarju z imenom Humanist, ki se je začel leta 1987 in obravnava predvsem digitalnohumanistične teme. Je nedosežen zgled spletnemu forumu SlovLit, ki je bil ustanovljen leta 1999 in šteje 1650 naročnikov ter pokriva področje slovenske književnosti, literarno zgodovino in jezikoslovje. Na leto je objavljenih več kot 800 sporočil – diskusij, kritik, polemik, razpisov, vabil …

SLOG

Včasih so se novi deli besedila pripenjali na predhodne dele besedila tako, da se je celota brala od zgoraj navzdol, danes pa se pripenjajo tako, da se sveža sporočila postavljajo pred predhodna.

Vse pogosteje besedilu obliko narekuje zaslon – stran besedila na papirju je večinoma pokončna, na ekranu pa ležeča. Ker je ožje zrcalo tiskanega besedila primernejše za branje, pri zaslonskem besedilu pri straneh pogosto opazimo druge informacije – kazala, reklame, belino itd. Firefox npr. bralcu ponuja ikono Odpri bralni pogled, ki besedilo pretvori v pokončni format.

SESTAVNI DELI

Kompozicijski elementi strokovnih besedil so: avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, kazalo, telo (uvod, metoda, gradivo, analiza, sklep), literatura, priloge.

Za lažje pomnjenje kompozicije poznamo kratico IMRAD (introduction, methods, results and discussion), pri nas UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep).

V revijalnih člankih se ob avtorjevem imenu pojavlja inštitucija na kateri je zaposlen, e-naslov, lahko tudi univerzalna številko raziskovalca ORCID ali piščeva osebna stran na spletu. Uredniki se znajdejo v zadregi, kadar hoče avtor z izpustom imena inštitucije sporočiti, da je z njo v konfliktu oz. da razprava ni nastala v službenem času.

NASLOV

Najbolj radikalen povzetek teksta, ki mora sovpadati z vsebino, ne sme pa povedati pol tistega, kar je namen besedila. Od ključnih besed se razlikuje po tem, da so besede v njem med seboj povezane v sklenjeno sporočilo, medtem ko so ključne besede le nanizane druga poleg druge. Naslov naj ne vsebuje krajšav, naj ne bo v obliki stavka ali vprašanja, naj ne bo zapisan z velikimi tiskanimi črkami, če je potreben podnaslov, pa naj bo ta od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico.

K naslovu spada UDK – univerzalna decimalna klasifikacija.

(AN-SLO) in ne (AN - SLO) – po zgledu angleško-slovenski. Pokaže se, da so izrazi: analiza, sinteza, primerjava, proces, povezanost, vpetost, vpliv, razširjenost, dinamika, dimenzije, dejavniki itd. v naslovih zaradi ekonomičnosti odveč.

Glej zglede možnih krajšav.

IZVLEČEK

Tudi sinopsis ali abstrakt.

Sestavni deli so:

• Predmet raziskave
• Metode
• Rezultati
• Sklep oz. implikacije

Vse to mora biti zajeto v največ 10 vrstic brez odstavkov – 100 do 500 besed. Zapisani so z manjšimi črkami in manjšim vrstičnim razmikom, lahko tudi ležeče ali zamaknjeno v desno. Izvleček je tudi nekakšno vodilo pri pisanju razprave, od njega pa je odvisno tudi, ali bodo ljudje prispevek brali ali ne – zato mu po krivici posvečamo premalo pozornosti.

KLJUČNE BESEDE

Te spominjajo na izbiro kategorij, s katerimi opremljamo wikipedijske članke. Pri kategorijah iščemo širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek, s ključnimi besedami pa poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek. Izrazi morajo biti frekventni in imeti terminološko težo, to pa preverimo v enciklopedijah, leksikonih, v Novi besedi (besedilni korpus) ali Gigafidi (prav tako korpus).

KAZALO VSEBINE

V wikijih se kazalo pojavi samodejno, takoj ko stran doseže štiri poglavja. Če nas zelo moti, ga lahko s klikom [Skrij] skrijemo, ali pa napišemo _NOTOC_, če ga sploh ne želimo. Kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena na poglavja, dolga poglavja pa naj bodo razčlenjena v podpoglavja.

Kazala strnemo tako, da upoštevamo samo poglavja prvih 3 nivojev, ostale pa izpustimo ali jih naštejemo v isti vrstici za dvopičjem pri nadrejenem poglavju.

POVEZAVE

Elementi, ki ločujejo besedilo na papirju od besedila na zaslonu oz. tekst od hiperteksta. Običajno so podrčtane in modro obarvane; poklikane povezave spremenijo barvo v vijolično; nekatere povezave pa so tudi rdeče – gre za neobstoječo povezavo, ki je poziv, naj geslo napišemo sami.

Na wikijih dvojni oglati oklepaji oklepajo besede, ki imajo na wikijih že samostojen članek, enojni pa so namenjeni povezovanju na spletne lokacije zunaj wikijev.

NAPAKE

Gostobesednost, nerazumljivost, pomanjkanje konteksta, slogovni manierizem, slogovna puščobnost, pristranskost, nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca, mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.

GOSTOBESEDNOST

Ko črtamo manj informativne dele besedilo pravzaprav spreminjamo v strokovni jezik, saj nekatere druge funkcijske zvrsti - npr. umetnostni slogi - z gostobesednostjo dobro uspevajo. Nekoliko drugače je tudi pri govorni izvedbi, kjer ponavljanja in mašila poslušalcu, ki se ne more tako kot bralec vračati k težjim delom, lajšajo razumevanje.

Glej primere.

NERAZUMLJIVOST

Nerazumljivost ni samo posledica površnosti pri pisanju, ampak je neredko tudi hotena – zapletenost, intenzivna raba terminologije in sporočilna dvoumnost so za marsikoga namreč odlika. Takemu posamezniku zadošča, da ga razumejo tisti, ki si to s terminološko kompetenco zaslužijo, za širši krog interesentov pa mu ni mar. A tej samozadostnosti je odklenkalo, ker je treba davkoplačevalce prepričati v smiselnost znanstvenega početja. Pomni: dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj.

POMANJKANJE KONTEKSTA in POSPLOŠEVANJE

Kadar pisec ne odkrije nič novega, ne popravi nobene stare trditve, se ne dokoplje do nobene posplošitve, nima rdeče niti…

Napaka je tudi nasilno posploševanje, ko si pisec samovoljno izbere 3 tekste, poišče njihove stične točke in poenostavljeno sklene, da gre za tipološke značilnosti literarne smeri, obdobja ali žanra. Na sploh so posplošitve zelo tvegane.

Odsvetuje se nereflektirana in nekomentirana raba vrednostnih izrazov: že, šele, samo, celo, saj odražajo piščevo presenečenje nad dejstvi, ki odstopajo od pričakovanja in so znak njegovega samovrednotenja.

MANIERIZEM

Koristno slogovno vodilo je, naj bo besedilo sklenjeno in naj se stavki lepo vežejo drug na drugega. A obstajajo tudi teksti (npr. seznami) kjer taka povezanost ni ravno nujna, zato se je tam temu bolje ogniti. Tekste, v katerih je v prvi plan stopila retorika, prepoznamo po vzročno-posledičnih izjavah: torej, seveda, zato, potemtakem, saj, ker, posledično …

Pisci v tekstih uporabljajo arhaizme in papirnate izraze (potemtakem, nemara, malodane, denimo…), ki jih v spontanem govoru ne bi nikoli, s čimer želijo besedilu dati nek privzdignjen položaj. Nepotrebna je na primer tudi oznaka: eden najuglednejših literarnih zgodovinarjev, saj je že dejstvo da avtorja citiramo, dokaz njegove uglednosti.

Manieristična drža hitro zapelje v željo po hiperkorektnosti. Tu izpostavimo napako izbora zaimka kateri namesto preprostejšega ki.

SLOGOVNA UBORNOST

Tu gre za pretirano ponavljanje posameznih izrazov – predvsem pri povzemanju prebranih strokovnih del in besed: avtor ugotavlja, poudarja, izpostavlja, navaja, citira … Moteče so tudi strukture: iz grafikona razberemo …

V literarnovednem pisanju je moteča uporaba besed predstavljati in predstavnik – namesto: Grum je ekspresionist, se pogosto zapiše: Grum je predstavnik ekspresionizma.

PRISTRANSKOST

Pristranskost ima izvor v piščevi zaljubljenosti v temo. Bolj ko se namreč poglabljamo v strokovno temo, bolj domača nam postaja in nenadoma namesto Josip Jurčič literarni zgodovinar napiše naj Jurčič. Pisec do ljubljenega predmeta razvije zaščitniški odnos in na vsakem koraku poudarja in privzdiguje avtorja, literarni stil ali žanr.

Malignega značaja pa so predvsem pristranskosti ideološke narave. Danes so očitne motnje v strokovnem pisanju protikomunizem, feminizem, nacionalni ali evropski patriotizem in ostale oblike socialnega aktivizma. Ideološko obarvani deli strokovnih besedil so prepoznani po intenzivni uporabi narekovajev, ki besede opremljajo z ironičnim pomenom.

Ideologija zlorablja strokovna besedila, saj tem bralec v principu bolj zaupa kot publicističnim

TERMINOLOGIZACIJA

Akademske stroke se predvsem v svojih začetkih nesorazmerno veliko ukvarjajo s svojim nazivom oziroma z imeni svojih področij. Utrjeni naziv z jasno definicijo je namreč vstopnica na inštitualizacijo in družbeno vplivnost.

Na drugi strani pa vemo, da so imena arbitrarna, kar lahko dokažemo z izrazi, ki imajo v slovarju nemalokrat več pomenov. Imena in termini so lahko jezikovno ustreznejši ali manj ustrezni, ne morejo pa biti vnaprej pravi ali napačni (npr. glavna oseba ali junak, avtor ali lirski subjekt, literatura ali književnost, proza ali pripovedništvo, povest ali roman).

Želja po izgradnji trdnega, enoumnega in sklenjenega pojmovnega sveta lahko postane glavni cilj, ki nadomesti začetno željo po objektivnem dojetju pojavnosti in kaj hitro zaide v ortodoksnost. Posebej je hudo, kadar je terminologizacija pretirano vključevan v osnovnošolske učbenike, npr: Vreme je skupek vremenskih pojavov in pripadajočih vrednosti.

Motita nas tako pretirana in nasilna terminologizacija, kot tudi ignoranca terminologije.

SPOL IN ŠTEVILO

Nekoč je veljalo, da je moški spol nevtralni, feminizem pa je prinesel zahtevo po popravljanju. Vzporedna uporaba moške in ženske oblike pa je neekonomična, nenaravna in nasilna. Spolnemu opredeljevanju se včasih lahko ognemo z uporabo množine.

Kadar poročamo o svojih raziskovalnih rezultatih se zdi najbolje uporabiti prvo osebo ednine, ki pa lahko vzbudi občutek, da se hvalimo. Nič bolj nevtralna pa ni niti izbira prve osebe množine (sploh kadar nastopi potreba, da se loči avtorstvo ene izjave od avtorstva druge), čeprav je v strokovnih besedilih na voljo ravno zaradi občutka nevtralnosti. Kljub temu, da je bil avtor razprave en sam, lahko torej besedilo stoji v množini.

MENTALNO BRAMBOVSTVO IN SERVILNOST

Gre za vprašanja domačega ali tujega. Iz katerih virov in literature bomo črpali, bomo uporabljali domačo ali prevzeto terminologijo, bomo pri citiranju uporabili izraz Wien ali Dunaj?

Zavzetost za lokalno in domače je v slovenistiki samoumevno, a paziti moramo, da ne gre to prizadevanje predaleč.

Servilnost do vsega, kar prihaja od zunaj, predvsem z zahoda pa je druga skrajna drža.

GOVORNA PREZENTACIJA

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje v strokovnih časopisih, monografijah, zbornikih. Govorne prezentacije pa nimajo vedno statusa objave.

Gre za predavanje (v razredu, javno, v klubu, družtvu), predstavitev seminarske naloge, diplome itd. Ti dogodki dobijo status objav le, če so posneti in shranjeni ter vpisani v Cobiss/kakšno drugo dostopno bibliografijo.

Podlaga za predavanje je pogosto predhodna objava. Predavatelji, ki predavanja pred publiko berejo, vejo, da ena zračno natisnjena stran besedila, vzame lagodnemu bralcu prbl. tri minute časa. Rutinirane predavatelje prepoznamo po tem, da so njihove strokovne knjige videti, kot da gre za serijo natisnjenih predavanj.

Pisna besedila niso najboljša za govorno reprodukcijo. Stavki morajo namreč biti krajši, sintaksa oz. skladnja manj zapletena, biti mora več ponavljanja; predavanje pa mora biti živahnejše - zato nekateri predavanja pričnejo z anekdoto, šalo, citatom, refleksijo aktualnega dogodka ... A danes je zaznano že pretirano pritegovanje pozornosti z naučenimi retoričnimi prijemi, ki jih učijo šole retorike: kakšna naj bo telesna drža, kam z rokami, kdaj vključiti šalo, povedati detajl iz svoje zasebnosti, kako z obleko, prosojnicami ipd. Te spretnosti postajajo pomembnejše od vsebinskega sporočila, ki je potemtakem drugotnega pomena. Publika si tako zapomni le anekdotične podrobnosti, prava vsebina pa je spregledana.

Informativna vrednost predavanja je manjša od informativne vrednosti prebranega. Zato predavatelj za poslušalčevo lažje sledenje sproti zapisuje imena, letnice, riše sheme ali pa pripravi prosojnice.

PROSOJNICE

Pomagajo tako bralcu kot tudi predavatelju. Ob izvedbi predavanja ga disciplinirajo, da ne zaide s teme; pomagajo pa mu povzeti tudi glavne točke in sporočilo.

Imajo pa tudi slabe plati - predavanje lahko namreč hitro postane samo prebiranje alinej; poslušalec pa ne sledi več govorni izvedbi, ampak le tekstu na prosojnicah.

Ustvarjene so za seznamsko podajanje informacij. Seznami naj imajo toliko elementov, kot je prstov na eni roki ali obeh, ne pa več, saj lahko človek ohrani v spominu omejeno število elementov. Do daljših tekstov naj vodijo povezave.

PREZENTACIJSKI MODEL PEČAKUČA = nastal za potrebe dobrih 6 minut dolgih reprezentacij z 20 prosojnicami, ki si sledijo na 20 sekund, to pa govorca "prisili" k jedrnatosti in zgoščenosti.

VIZUALIZACIJA

Prosojnice so ena od oblik vizualizacije strokovnih informacij. Uporabljamo slikovite predloge, z barvami poudarjamo pomembne dele, dodajamo slikovno gradivo, grafe, zemljevide in tudi zvoke ter video.

FOTOGRAFIJE

Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno, ki je bilo sicer značilno za čase pred obveznim opismenjevanjem. Ta razus se zdi marsikomu nevaren - v šoli je bil preganjanja deležen zlasti strip, kritizirali pa so tudi ilustracije v učbenikih. Dekodiranje slikovnih informacij naj bi namreč za razliko od dekodiranja besedilnih informacij zahtevalo manj napora in zato vodilo k duhovni pasivnosti.

Za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija. Čeprav se nam zdi, da je digitalizacija pisne dejavnosti enostavnejša od digitalizacje fotografske dejavnosti, se je prej uveljavila prav slednja.

Nesmiselne so trditve, da fotografija ni primerno znanstveno orodje.

Medtem ko se pri besedilih individualno avtorstvo umika skupinskemu, pa je avtorstvo fotografij še vedno strogo individualno. Avtor fotografije je tisti, ki pritisne na sprožilec. Dejstvo enkratnega pritiska na sprožilec je fotografijam podelilo status vzorčnega intelektualnega proizvoda, ki ob sebi predvideva atribut by - vedno moramo navesti tvorca.

A ime fotografa lahko izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom, pa gre za obrtniške posnetke - naslovnica knjige, informacijska tabla, kup v parku ipd. V takem primeru je bolj pomembno navesti avtorje fotografiranih stvaritev.

Zavest o možnostih intenzivnejše fotografske opreme se je pojavila s spletnimi objavami od 1994 dalje, a so se tudi tu spočetka zaradi omejenega prostora na strežnikih fotografije skrbno izbirale in zmanjševale. Danes pa prihaja do neselektivnosti slikovnega gradiva. Sicer pa poznamo polno globalnih spletišč, ki zastonj ponujajo svojo kapaciteto ljudem.

Na internetu je veliko uporabnega gradiva, ki pa večinoma nima licente proste dostopnosti, zato tega gradiva ne smemo uporabiti za svojo objavo. Najuporabnejše so fotografije v Wikimedijini Zbirki (Commons), saj so opremlejen z licenco cc in so prosto dostopne.

LICENCIRANJE FOTOGRAFIJ

Pravna regulativa nam v Sloveniji ne dovoli objaviti kiparskih ali slikarskih upodobitev avtorjev in knjižnih ilustracij, razen ko je od smrti njihovega avtorja minilo že 70 let. Leta 1998 se je ta čas iz 25 let razpotegnil na omenjenih 70. Prosto so torej dostopne le fotografije, objavljene pred 1. januarjem 1970.

• FOP = določilo svobodne panorame - omogoča objavo fotografij tistih del, ki stojijo na javnih mestih ali ponekod tudi v notranjščini javnih stavb, ne da bi bilo treba umetnika za to prositi. Tega v Sloveniji kakopak ne poznamo.

Izjema so le posnetki knjižnih platnic, naslovnic revij, ovitkov cedejk in zaslonskih posnetkov.

Wikimedija zato spodbuja k ponovnemu fotografiranju vse pojavnosti pod licenco proste uporabnosti.

Ker so fotografije umetnostnih izdelkov za Wikimedijo problematične, se jih nalaga na alternativna mesta, na Wikimediji pa se objavi zgolj povezavo nanje. Na Geopedijo lahko npr. naložimo posnetke kipov na javnih prostorih. Tam so, če se seveda za to določimo, prosto dostopne, a nimajo statusa proste uporabnosti.

FOTOGRAFIJE KULTURNE DEDIŠČINE

44. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika. Na Wikipediji imamo vse svetovne znamenitosti (npr. Eifflov stolp), ne smemo pa objaviti cerkve na blejskem otoku, Aljaževega stolpa, baročnih hiš v Ljubljani. V Wikimedijini zbirki so dostopna samo tista dela Plečnika, ki jih je napravil za prago in so jih v Zbirko postavili češki wikipedisti.

51. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah pa pravi, da se smejo za namene citiranja oz. ponazoritve uporabljati posamezne fotografije tudi brez izrecnega dovoljenja avtorja, a z omejitvami.

Na Youtubu si lahko ogledamo celotne tuje filme, čeprav od smrti njihovih tvorcev še ni minilo 70 let, slovenskih filmov iz istih obdobij pa ne.

NALAGANJE NA WIKIJE

Nalaganje se dogaja na Zbirki. Sliko je dobro opremiti s ključnimi besedami; slabo dokumentirane slike namreč administratorji označijo s predlogo {{ovl}} = opis, viri, licenca in jih, če se pomanjkljivosti ne popravijo, izbrišejo.

Infografika

Informacijska grafika je oblika vizualne prezentacije podatkov, ki izrablja sposobnost človeškega vida za hitro in jasnejše dojetje vzorcev. Njega naloga je prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način. Podatkovne zbirske sicer niso značilne za vso literarno vedo, ampak za empirične literarne vede. Po grafičnih prikazih namreč vemo, kdaj imamo opraviti z njo, saj na drugi strani tradicionalni pristopi grafične reprezentacije ne potrebujejo,ker jih kvantitativne dimenzije literature ne zanimajo.

Tabele

Besedilo v okencih tabele naj ne bo obojestransko poravnano, ker to med besedami povzroča grde praznine. Naslovna okenca naj se po možnosti pričenjajo z veliko začetnico.

Grafikoni

Od vseh človeških čutov prinaša vid največ informacij. Sicer obstaja več klasifikacij grafičnih predstavitev, a Nova pisarija našteva tiste, ki so uporabljene v literarni vedi

• grafikon: histrogram, črtni, tortni prikaz ...
• diagram: časovni, drevesni, omrežni ...
• kartogram, shema, piktogram

Zemljevidi

V slovenski literarni vedi je prva začutila potrebo po zemljevidu Marja Boršnik. Objavila je npr. Načrt Poljan, zemljevid Poljanske doline in Loškega pogorja, kamor je med drugim vpisovala imena krajev, omenjene v Tavčarjevih leposlovnih opusih. Pozneje za namene literarne vede nastaneta tudi zemljevida Slovenska kmečka povest in Slovenski zgodovinski roman, če dandanes zavijemo na Geopedijo pa najdemo tam tudi zemljevide literarnih spomenikov, poti, dogajališč zgodovinskih romanov, rojstnih krajev pisateljev slovenskih zgodovinskih romanov itd.

Besedni oblak

Ustvarimo ga lahko npr. z omrežnim orodjem Wordle ali Voyant toolk, ki poleg obleka vsebuje tudi klitike in pove o besedilu še marsikaj drugega statistično zanimivega.

Iskanje

Razvoj iskalnikov je tesno povezan s strmim naraščanjem števila informacij. Ker bi ob neprimernem ravnanju z velikim številom informacij lahko prišlo do nereda, si za popis in poedljevanje številk za avtorje, založbe in posamezne objave prizadeva več inštitucij. Da ne bi prihajalo do zamenjav med avtorji pri Cobissu poskrbi koda (številka identifikacija) vsakega avtorja. Tudi vsak raziskovalec ima svojo številko, to npr. vodijo pri SICRIS (informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji)

ORCID je organizacija, ki založnike, akademske inštitucije, znanstvenike in njihove objave opremi z enratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje. Posameznikova koda je 16 mestna in je ena izmed oblik mednarodne standardne identifikacije imen.

• Številka ISBN = namenjena identifikaciji knjižnih objav. Pred letom 2007 je bila to 10-mestna številka, danes je skupaj s predpono 978 13-mestna. Nadaljnje številke pomenijo državo oz. jezik, založbo,knjigo znotraj založbe in kontrolno številko. V obliki kode EAN (mednarodna številka artikla)je natisnjena na hrbtni strani knjižnih platnic.
• Številka ISSN = namenjena identifikaciji periodike.
• Številka DOI = namenjena identifikaciji spletnih objav.

UDK

UDK = univerzalna decimalna klasifikacija. Tu ne gre za enkratne številke kot pri ISBN, ISSN; gre pa za pravilno umeščenost objave glede na strokovno področje.

• 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
• 1 Filozofija. Psihologija
• 2 Teologija. Verstva
• 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
• 5 Matematika. Naravoslovje
• 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
• 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
• 8 Jezik. Književnost
• 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

To je samo ena od obstoječih klasifikacij. Slovenski Stistični urad uporablja sistem KLASIUS; poznamo tudi CERIF - CERCS, evropsko klasifikacijo raziskovalne dejavnosti; klasifikacijo FOS (Fields od Science ali frascatijska lestvica); enciklopedične klasifikacije, ki delijo znanosti na področje družbenih ved in naravoslovje itd.

DOI

DOI = digitalni identifikator objekta in je standard za označevanje spletnih objav. URL-ji (spletni naslovi) se namreč pogostokrat spreminjajo, pridobitev DOI kode pa poskrbi za sledljivost dokumenta. Kdor naleti na kodo DOI lahko na spletni strani organizacije zastonj poizve, na kateri dokument se nanaša, pridobitev kode pa ni zastonj.

COBISS ID

S to številko je na Slovenskem opremlejan vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij.

Podatki in podatkovne zbirke

Nekateri se namesto izraza podatek zavzemajo za izraz zajemek. Informacije so dveh vrst: dokumenti in podatki. V literarni vedi je drugo ime za dokument besedil; medtem ko so podatki osnovni elementi informacije, pridobljeni večinoma z meritvami in prikazani v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov.

Število javno dostopnih podatkovnih zbirk, iz katerih je mogoče poljubno črpati narašča narašča. Podatkovna zbirka je npr. Razvezani jezik: Prosti slovar žive slovenščine, SSKJ, drugi slovarji na spletišču Fran, besedilni korpus Gigafida, bibliografija, Wikipedija, Primoski slovevnski biografski leksikon PSBL itd. Za primer lahko vzamemo popis knjig Tarasa Kermaunerja, ki je v svojih knjigah na primer obravnaval okrog 780 slovenskih dram, kar je kar klicalo po izdelavi stvarnih kazal. Bibliografsko se dokumentira tudi seminarska dejavnost - v sredini 90. let je bila postavljena zbirka Diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF.

Bibliografija, po določeni tematiki urejen seznam tiskanih del, je najstarejša in najobičajnejša oblika podatkovne zbirke.

Iskanje po dLibu

dLib je zbirka besedil, knjig, revij, časnikov, plakatov, časopisov, slik ... Če nimamo sreče z iskanjem po avtorju ali naslovu dela, takrat obkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu. Kadar je podatkov preveč, vtipkamo še kakšen dodaten izraz, niz besed, za katerega vemo, da se nahaja v besedilu postavimo med narekovaje, preštevilčne zadetke pa redčimo tudi z omejevanjem virov.

Seznami

Seznamske alineje uporabimo takrat, ko želimo serijo elementov našteti na čim razločnejši način. Na koncu alineje lahko napravimo vejico ali podpičje, ni pa treba. Daljše alineje pa imajo že obliko samostojnega stavka in potrebujejo veliko začetnico in piko, a nam porajajo tudi vprašanje, če jih ne bi bilo potem bolje spremeniti v odstavke.

V wikijih alinejo naredimo tako, da pritisnemo tipko za zvezdico, ki uvaja piko, ali pa grabljice, ki se na zaslonu spremenijo v številko. Alineje prisilijo pisca k disciplini pri naštevanju in premisleku o morebitni hierarhiji med besedilom. Seznami so: kazala, literatura, preglednica, spisek, lista, katalog, zbirka ….

Na Wikipediji so seznami izhodišče za nadaljnje resno delo. Wikipedija in Wikivir tudi sama razvrščata gesla v sezname – po seznamih se grupijo npr. avtorji, rojeni istega leta; knjige, izšle v istem letu, besedila istega avtorja …

• Katero bibliografijo vzamemo v roke za popis literarnih ocen romana Beli dvor pisatelja Gustava Šiliha, ki je izšel leta 1938, če nam pri tem Cobiss še ni v pomoč? V katerih literarnih zgodovinah preverim, če imajo kakšen stavek o romanu? In kako najdem v obsežni knjigi tak odstavek?

Pogledamo v Predmetni indeks prve in druge knjige Bibliografije rasprava, članaka i književnih radova, ki pokriva članke do druge svetovne vojne. Od literarnih zgodovin pridejo v poštev Matičina Zgodovina slovenskega slovstva, 6. Brskati začnemo v predmetnem kazalu na koncu knjige.

• Katero bibliografijo vzamemo v roke za popis literarnih ocen romana Pot ne pelje v dolino pisatelja Ignaca Koprivca; roman je izšel leta 1965. Katere literarne zgodovine pišejo o njem?

Bibliografija člankov za povojno obdobje se nahaja v Slovenski bibliografiji, do katere pa je neroden dostop; zato je enostavnejše in plodnejše iskanje po besedilih časopisov na dLibu. V poštev pridejo iste literarne zgodovine kot zgoraj, samo poznejši zvezki, povrhu pa še 1. knjiga Slovenske književnosti 1945–1965 (1967).

Digitalna humanistika

Širše predmetno področje, na katerega bi uvrstili Novo pisarijo je področje digitalne humanistike in na podpodročji empirične literarne vede ter računalniškega jezikoslovja. V okviru digitalne humanistike se pojem literarna veda izgublja in se nadomešča z izrazom literarne in kulturne študije ali z izrazom medijske kulturne študije.

Izraz digitalna humanistika je bil prvič uporabljen leta 2001, prvič pa je bil zapisan v slovenščini leta 2005.

Digitalna humanistika zajema tudi novo vedo KULTUROMIKO. Ta se ukvarja s kvantitativno analizo kulture s pomočjo podatkov o pogostnosti rabe besed ali besednih zvez.

Univerzitetni učni načrti z digitalno humanistiko študenta seznanijo v tej meri, da ga opremijo z znanji za zbiranje podatkov, za vpis v podatkovne zbirke, ta njihovo analizo, prezentacijo … Digitalno humanistiko je mogoče študirati na 15 nemških univerzah.

Med prva slovenska digitalnohumanistična podjetja lahko uvrstimo oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi. Sledila je digitalizacija vsebin – na primer na dLib. Trenutna slovenska DH zajema pisanje gesel v Wikipedijo, geolociranje literarnih in drugih kulturnih faktov na Geopediji, sestavljanje priročnikov za Wikiknjige itd.

Naslednja faza širjenja vpliva DH v literarni vedi bo prinesla javno dostopnost laikom prijaznih orodij za analizo besedil in besedilnih korpusov in njihovo rutinsko uporabo. Za jezikoslovno rabo so to konkordančnik, črkovalnik, prevajalnik in sintetizator govora, za literarno vedo pa program za določanje žanrov, motivov, tem in avtorstva, pomoč pri lociranju dogajališč itd.

Empirične metode

Izraz empirični pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem/eksperimentom, merjenjem podatkov in da so meritve preverljive. Je sinonim znanstvenosti, saj v naravoslovju ni drugačnih podatkov. Empirične metode so v humanistiki prepoznavne zaradi številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah ali grafikonih.

Cobiss je prvi slovenski humanistični projekt, ki temelji na podatkovni zbirki in spada v bibiliografijo, besedilni korpusi (Nova beseda, Gigafida) in digitalizirani slovarji v jezikoslovje, Slovenski biografski leksikon (SBL) pa v biografiko.

Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje.

Računalniško jezikoslovje

Gre za uporabo računalnika v jezikoslovju (CL), ki se v enem svojem segmentu posveča tudi leposlovju, čeprav jo računalniški jezikoslovci razumejo kot posebno obliko podatkov, ki kličejo po ločeni obravnavi.

Računalniška lingvistika je za literarno vedo interesirana, kadar gre za iskanje po leposlovju, razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja, analizo bralčevih čustvenih odzivov, oblikovanje priporočilnih seznamov itd.

Orodja in korpusi

V okviru korpusa Nova beseda deluje lematizator Določevanje osnovnih besednik oblik (lem) in besednik vrst ali oblikoslovnih oznak in Ugotavljanje pogostnosti besednih oblik.

Orodja so npr. prevajalni sistem Amebis Presis, pregibnik podjetja Amebis, avtomatska lektornica podjetja Amebis itd.

Korpusi so npr. Gigafida, Kres, Gos (govorni korpus).

VTIS O SLAVISTIČNI REVIJI

Pojem revija nas dandanes veliko bolj spominja na rumeni tisk, kot pa na znanstveno besedilo, ki sem ga dobila predse, v lepi, rdeči preobleki, zaviti v celofan. V resnici gre pravzaprav za osrednji slovenski znanstveni časopis, ki skrbi tako za področje slovenskega jezika kot tudi književnosti in je nenazadnje zasnovan tudi širše humanistično – slovenskega jezika in književnosti namreč ne moremo doživljati kot izolirano enoto, ampak kot delček, ki v interakciji z ostalimi koščki tvori trenutno sliko. Še posebej me je pritegnil prispevek Marka Juvana o Bredi Smolnikar in njenem pripovednem svetu, za kar nas je teden dni prej, v sklopu seminarskih nalog, navdušil dr. Andraž Jež. Pritegne me tudi teorija feminizma, ki ne opozarja na odrijenost žensk iz literarnega kanona samo zaradi družbenozgodovinskih okoliščin, kot so otežen dostop do visoke izobrazbe in patriarhalni pritisk, naj ženske ostanejo v družini in zasebnosti, temveč tudi zaradi potez ženskega pisanja, ki se fokusira na trpeče, mučno ali uživajoče žensko telo, ki kar naenkrat nastopi kot dejaven subjekt, ki s svojo voljo vpliva na tok dogodkov, vzdržuje samostojno ekonomijo in je - v nasprotju s patriarhatom - pravi gospodar doma. Dosedanje vedenje se tako kar naenkrat poruši, ljudje pa se znajdemo v polju nevednega, kar nas straši in poganja v beg. Še pomnite, koliko ženskih avtoric ste spoznali tekom osnovšolskega in srednješolskega izobraževanja?

Njeno pripovedništvo izhaja iz življenjskih pripovedi, ustne zgodovine ter kolektivnega in osebnega spomina, vezanih na primestno strukturo Kamniško-Domžalskega polja. Ne gre ji za kroniko kraja - to namreč prepušča župnikom, zgodovinarjem in lokalnim veljakom - pač pa si prizadeva ubesediti avtentičnost izkustva, kar je mogoče doseči edino prek raziskujočega ustvarjalnega dejanja. To gradivo sicer avtorica presega, tako da ga transformira v poetsko fikcijo, ki pa je marsikdo ne razume. Že v dobi socializma je namreč Breda Smolnikar v svojih spisih zaslutila nevarnost, da jo bo kak sokrajan tožil zaradi domnevnega obrekovanja, saj je ves čas pisala na robu in s tem postavljala na kocko svojo osebno in pisateljsko integriteto, a se do pričetka novega tisočletja to ni zgodilo. Prav v sistemu samostojne in demokratične slovenske države, pa je leta 1998 v samozaložbi natisnila pripovedko Ko se tam gori olistajo breze in dolgih 8 let bila bitko v sodnem procesu, saj so tožnice v pripovedki prepoznale prikaz svojih staršev, ki se jim je zdel žaljiv in neresničen. Tožnice so prek sistema pravosodja dosegle sodno prepoved te knjige na celotnem slovenskem ozemlju in visoko denarno kazen za avtorico. Šele najvišje sodne instance so, o pravnem konfliktu med dvema vrstama individualnih pravic, razsodile v prid svobodne ustvarjalnosti. Tisto, kar so tožnice v pripovedki razbirale kot obrekovanje in sramotenje svojih staršev, je namreč tesno povezano prav z normativnimi modeli ženske in spolnosti, ki so na Slovenskem globoko zakoreninjeni - pa smo zopet pri širši vpetosti tematike revije v svet. Tu priporočam v branje knjigo moje sokrajanke, Milene Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače. Preden odtavam (pre?)globoko... Časopis z zares pestro tematiko je po mojem mnjeju obvezno čtivo vsakega posameznika, ki mu je mar za slovenski jezik in književnost in si želi kvalitetnega študiranja o izsledkih tradicije v tesnem stiku s sedanjostjo.

UPORABA IKT

Ob omembi besede informacijsko-komunikacijska tehnologija se marsikomu zabliska v očeh, zagrmi v glavi, prizor, ki ga vidi pred sabo, pa demonstrira konec sveta. ČISTA APOKALIPSA. Strah in trepet. Strah nas je nečesa novega in dosedaj neznanega, strah nas je posledic, ki jih IKT prinaša s sabo, strah nas je sedanjosti in prihodnosti, strah nas je samih sebe. Tako zelo močno nas je strah, da pri tem niti ne opazimo več pozitivnega ... in namestno, da bi hodili naprej, stopamo nazaj. Ne pravim, da je povsod in pri vsakomur tako - postaja pa to definitvno rak rana današnjega vsakdana. Enako kot nas je strah tega področja, nas je strah tudi tega, da bo slovenščina odšla rakom žvižgat. Vse preveč je prevzetih besed in tujk, vse preveč angleških izrazov, nihče pa ne obvlada več tistega "avtentičnega" jezika iz časa Primoža Trubarja. Saj veste, kam pes taco moli, kajne? Upam, da bomo po končani raziskavi izvedeli tudi njene izsledke in seveda doživeli posledice, ki jih bodo le-ti prinesli na področje uporabe IKT v izobraževanju. Misli strahu so namreč osnova večine neuspehov in padcev v življenju.

24. APRIL

ROJSTVA

• 1897 - Benjamin Lee Whorf, ameriški antropolog in lingvist
• 1884 - Jaroslav Hašek, češki pisatelj
• 1845 - Carl Spitteler, pesnik, nobelovec 1919
• 1697 - Kamo no Mabuči, japonski šintoistični teolog, filozof, filolog in pesnik

SMRTI

• 1784 - Franciszek Bohomolec, poljski jezuit, jezikoslovec, dramatik

DOGODKI

• 1704 - izhajati začne prvi ameriški časopis The Boston Letter

ČLANEK S FORUMA SLOVLIT

Pisalo se je leto 2015. Leti 2016 in 2017 sta bili na ta dan neplodni.

Članek govori o "Krpanovi resnici" in se navezuje na slednji dvogovor v Levstikovi povesti:

Krpan: "To je bilo tačas, ko ste se vi peljali v Jeruzalem."

Cesar: "Bosa je ta! V Trst sem šel; za Jeruzalem toliko vem, kolikor za svojo zadnjo uro."

Cesar Janez je takrat res šel samo v Trst, je pa njegov veliki predhodnik, v starofrancoski pesnitvi Romanje vesarja Karla Velikega, obiskal prav Jeruzalem. Ko se je ta predhodnik vračal, je v Carigradu naletel na cesarja Huga z zlatim plugom, ki ga je povabil k sebi domov. Ta pesnitev je bila prevedena v norveščino in je dala podlago za rusko bilino (ruska epska ljudska pesem o junakih) Volga in Mikula (ki se piše Seljanovič). Ta priimek pa niti ni tako daleč od imena Solunjanin in je lahko eden od virov za sol Martina Krpana.

Navdušil pa me je še en članek, objavljen prav na isti dan, ki med drugim omenja idrijsko realko, na kateri sem trla orehe pretekla 4. leta - očitno sva si bili zares usojeni. Širše sicer ta članek govori o škofu Jegliču, ki je Cankarju z nakupom in zažigom Erotike naredil brezplačno reklamo, bil zaslužen za prvo popolno zasebno gimnazijo s slovenskim učnim jezikom v Šentvidu ter napisal in izdal prvi slovenski spolni priročnik Pouk ženinom in nevestam za srečen zakon, ki so ga sicer čez tri dni umaknili iz prodaje, je pa doživel prevod v italijanski in hrvaški jezik.

LITERARNOVEDNI DOGODEK

Literarnovedni dogodek, ki sem si ga izbrala sicer ni najbolj ''časovno'' aktualen, saj je potekal v sklopu 33. Simpozija Obdobja, a mi je bila tematika, kot študentki slovenistike ter pedagogike in andragogike, zelo privlačna. Gre za predavanje dr. Alenke Žbogar, literarne zgodovinarske in pedagoginje, na temo literarnega branja in mladostnikov, ki meni osebno odpira oz. dokazuje številne problematike sodobnega vzgojno-izobraževalnega procesa. Literarno branje namreč, kot je povzela dr. Alenka Žbogar, aktivira bralčev živčni in psihični sistem ter je močno vpeto v proces (literarne) socializacije, sprva v družinskem okolju, nato pa v vzgojno-izobraževalnem procesu ob literarnih gradivih – branju, poslušanju pa tudi govorjenju in pisanju o prebranem. Ko govorimo o literarnem branju moramo ločevati med tremi vrstami, ki pa so med seboj v interakcijskem razmerju – govorimo o doživljajskem, kritičnem in ustvarjalnem literarnem branju. Ustvarjalno branje literature je lahko – v nasprotju z doživljajskim in kognitivnim – povsem poljubno in svobodno, a se ga pri pouku književnosti po prenovi leta 1996 in 2008 manj spodbuja, saj naj bi šlo za nadstandard, ki se ga lahko realizira pri izbirnih predmetih/krožkih. Tu prvič zastrižem z ušesi.

Literarno branje namreč spodbuja domišljijo, empatijo, razvija interese in pisne sposobnosti, spodbuja k medpredmetnemu povezovanju itd., a kljub številnim dokazanim pozitivnim učinkom priljubljenost tega med mladostniki upada. Razlogov za to je sicer kot navaja dr. Alenka Žbogar polno, a podatek, ki me je najbolj zmrazil, je ta, da mladostnike za branje najmanj navdušujejo prav učitelji. Kar po drugi strani niti ni presenetljivo. Sodobna šola je namreč vse bolj prijazna šola, ki ustvarja pouk iz otrokovega interesa. Na to je opozarjal že Herbart, ki sicer nima nič proti temu, a želi opozoriti, da šola oz. poučevanje pač ne moreta izhajati iz učenčevih obstoječih interesov, saj pride prav na ta način do hitre družbene reprodukcije socialnih razlik, s čimer pa šola ne opravi svoje funkcije. Prav interes pa bi moral biti učinek pouka! Pouk bi moral služiti temu, da iz njega nastaja interes in da posledično nastajajo ljudje, ki jim je mar, da nastajajo ljudje, ki jim ni vseeno! Pouk bi moral spodbujati (ne pa zavirati) razvoj notranjih moči, s pomočjo katerih se človek udejanji kot humano bitje! In mislim, da literarno branje prav na področju humanizacije lahko stori ogromno, saj krepi kritičnost, domišljijo, kultiviranje, razumevanje sočloveka, medkulturno zmožnost, s tem pa strpnost do lastne in tuje kulturne dediščine itd.

Toliko, na kratko.

Ker po kar nekaj urah še vedno nisem prepričana, če je zgornji dogodek sploh literarnovedni, pripenjam še spodnjega. No, pa tudi ta ni ravno najnovejši ...

V Knjižnici Toneta Pretnarja so namreč 25. novembra letos - v sodelovanju z oddelkoma za slavistiko in slovenistiko ma Filozofski fakulteti UL ter z Društvom slovenskih književnih prevajalcev - na poseben način počastili 25-letnico smrti Toneta Pretnatja, literarnega zgodovinarja, verzologa in prevajalca ter hkrati tudi 25-letnico izida monografije o Tržiču V sotočju Bistrice in Mošenika. Šlo je za strokovno, mednarodno srečanje Občutenje srca skupinskega avtorja, ki je potekalo prek celotnega sobotnega dne in je bilo odprto širši zainteresirani javnosti, v večeru pa se je prelilo v slavnostno akademijo v Kulturnem centru Tržič, kjer je bila gostja večera pevka šansonov, Vita Mavrič s petčlansko zasedbo. Sicer pa je Občina Tržič tudi kandidatka za naziv Branju prijazna občina. Lepo in spodbudno, sploh če si preberemo še zgornji odstavek o predavanju dr. Alenke Žbogar.

Se mi pa velikokrat poraja vprašanja, zakaj vedno obeležujemo obletnice smrti in redkokdaj obletnice rojstev?

SLOVAR NEZNANIH BESED

• Diletantizem = nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
• Bagatelen = malo vreden, malenkosten
• Atavizem = preteklost, stare navade
• Anahronizem = pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa
• Ad hoc = posebej za ta primer, v ta namen
• Inercija = lenobnost, nedelavnost
• Hermetizem = značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemo krogu ljudi
• Postulat = zahteva
• Maksima = življenjsko vodilo, geslo
• Kredibilen = vreden zaupanja
• Larpurlartizem -= nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena
• Nihilizem = nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote
• Uzurpacija = nezakonita, nasilna prilastitev
• Altruizem = nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost
• Apolinično = skladnost, umirjenost
• Antagonizem = nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi
• Napaberkovati = priti do česa s priložnostnim, nesistematičnim zbiranjem
• Metuzalemsko = zelo staro
• Famulus = služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku
• Analfabetizem = nepismenost
• Garnirati = okrasiti, olepšati
• Relata refero = 'pripovedovano pripovedujem' - govorim to, kar sem slišal
• Kapitelka = velika črka v velikosti male
• Manifest = razglas
• Kleptomanija = bolezensko nagnjenje h kraji
• Inertnost = lenobnost
• Enigma = uganka
• UDK = univerzalna decimalna klasifikacija
• Elaborat = izčrpen, strokovno dokumentiran spis o kaki stvari
• Ekspertiza = izvedensko mnenje, poročilo
• Monografske publikacije = knjige
• Disertacija = znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova
• Nivelizirati = izenačevati
• sintagma = besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena
• OCR = optično prepoznavanje črk
• MIT = Tehnološki inštitut Massachusettsa
• Kurziv = tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami
• Prelom vrstice = (^|)
• Znak za odstavek = (^p)
• Tilda = ~
• Eksploatacija = neplačano prilaščanje proizvodov tujega dela, izkoriščanje
• CSCW = computer-supported cooperative work
• Genealogija = izvor, razvoj rodu, rodoslovje
• Dunbarjevo število = maksimalnemu število stabilnih socialnih odnosov, ki jih lahko vzdržuje posameznik
• Inercija = stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost
• Konciznost = jasnost, natančna izoblikovanost
• Lukrativen = dobičkonosen
• Blog = spletnik
• Narcizem = občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote
• Kurator = skrbnik; kdor skrbi za koristi, pravice druge osebe ali ustanove
• Nitkanje = možnost sledenja temi (threading)
• Tavtologija = istorečje, opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena
• Enigmatičen = skrivnosten, nenavaden
• Deskriptiven = opisen
• Diletantizem = nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
• Pasus = odlomek, del
• Feljton = živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek
• Sintaksa = skladnja
• Siže = snov, predmet umetniškega obravnavanja
• Akcent = naglas/poudarek
• Fotoroman = fotografska ustreznica stripu
• Festšrift =
• FOP = določilo svobodne panorame - omogoča objavo fotografij tistih del, ki stojijo na javnih mestih ali ponekod tudi v notranjščini javnih stavb, ne da bi bilo treba umetnika za to prositi.
• Karantena = osamitev
• Diletantizem = nestrokovno, površno opravljanje kakega dela; lahko tudi ljubitelstvo
• Pismouštvo = učenjaštvo, znanost
• Atavizem = stare navade
• GIS = geografski informacijski sistemi
• Sporadičen = se pojavlja od časa do časa, posamično in navadno na različnih krajih
• Klitika = naslonka
• MLA =
• SICRIS =
• COBISS =
• Lacanovska teorija =
• Disambigvacija = razločitev pomenov
• Majestični plural =
• Afroizem =
• Kliktivizem
• Lematizator =
• Naratologija = veda o pripovedovanju
• Akumulacija = kopičenje
• Enumeracija = naštevanje
• Cvetniki = antologije = zbornik najboljših stvaritev, zlasti leposlovnih
• Mnemotehnični pripomoček
• Konferenca MLA
• Pleonazem = besedno preobilje
• Optično prepoznavanje = (OCR)
• Digitalizacija = pretvorba podatkov in informacij v digitalno obliko - skeniranje, snemanje
• Enkodiranje = dodajanje podatkov o strukturi besedila
• Anotiranje = opremljanje besedila s komentarji
• Redigiranje = popravljati, spreminjati, urejati...

Viri

• Nova pisarija