Kaja Tržan

Vtisi o Slavistični reviji

Slavistična revija

Začnimo kar na začetku. Takoj, ko sem odprla revijo, sem se začudila nad kazalom; prvo poglavje se je namreč začelo na strani 407. Nato pa sem pregledala še nekaj starejših številk in postalo je jasno, da se 4. številka nadaljuje tam, kjer se je končala 3. Članki so se mi zdeli zanimivi, najbolj pa me je presenetilo to, da so napisani v različnih jezikih. Najbolje sem si zapomnila vsebino članka Blaženke Filipan-Žignić in Marije Turk Sakač, ki sta raziskovali, če učenci 8. razreda osnovne šole uporabljajo lastnosti jezika novih medijev tako v prostem času, kot tudi v tekstih, ki nastajajo za pouk. Izkazalo se je, da se to ne dogaja. Rezultati raziskave so bili po mojem mnenju neke vrste tolažba, da angleščina še ni prodrla tako globoko, da bi izpodrinila materni jezik otrok.

Mnenje o Novi pisariji

Uvod

Ko sem prvič videla naslov knjige, nisem vedela, kaj pričakovati. Sedaj, ko sem nekaj poglavij že prebrala, sem videla, da mi je zelo všeč slog pisanja. Uporabljenih je veliko strokovnih izrazov, ki pa se jih iz konteksta da razvozlati. Vesela sem, da se je avtor, Miran Hladnik, odločil, da knjigo objavi tudi na spletu (in tako podpre idejo Wikiverze), saj je tako postala dostopna vsem - tako za branje, kot tudi za morebitno dopolnjevanje.

Pismenost

Uvedba obveznega šolanja je bila z vidika pismenosti ena najpomembnejših potez. Iz spretnosti manjšine je prerasla v nujo vsakega posameznika in kaj kmalu je nepismenost postala nekaj zelo sramotnega. Pojem pismenosti pa se je do danes zelo spremenil; s pojavom sodobne komunikacije so računalniške spretnosti postale nuja za skoraj vsak poklic. Poleg tega se je zelo hitro razširila navada sporazumevanja preko mobilnih telefonov, katere "žrtev" sem tudi sama - a priznajmo si, da je veliko bolj učinkovito poslati SMS, kakor pa pismo po pošti, ki ga naslovnik čaka vsaj kakšen dan. Navdušilo me je tudi dejstvo, da elektronska pismenost omogoča tudi uveljavljanje žensk pri pisanju blogov; število žensk je tako enako številu moških. To še vedno ne pomeni, da je avtorjev veliko. Težava je v tem, da ljudje pisanja ne enačijo z delom, temveč s hobijem. Če pisanje oz. prevajanje primerjamo z delom policista kaj hitro ugotovimo, da sta si med seboj zelo različna; pa vendar ne moremo reči, da pisanje oz. prevajanje ni "pravo delo" zgolj zato, ker je manj dinamično od dela policista.

Informacijska družba

Čeprav podpiram večino novih medijev, ki so se pojavili nedavno nazaj in ki nam omogočajo branje knjig tudi v spletni obliki, še vedno raje v roke vzamem tiskano knjigo. Ne zato, ker bi se mi zdel to najzanesljivejši način ohranjanja informacij, niti ne zato, ker bi bila verodostojna le tiskana informacija. Najbrž se lahko najbolj navežem na trditev, da tisk ohranja avtorjevo avtoriteto, poleg tega pa se mi zdi branje z zaslona dosti bolj naporno. Seveda pa se ne smem preveč pritoževati nad branjem z zaslona, saj mi je v marsikaterem ključnem trenutku rešila kožo ravno kakšna datoteka na računalniku.

Wikiji

Če sem prej bolj poveličevala tiskano knjigo, je tukaj eden od razlogov za branje z zaslona. Ničkolikokrat sem na spletu iskala informacije za kakšno seminarsko nalogo in skoraj vedno se je iskano geslo pojavilo na Wikipediji. Včasih se kar ne morem načuditi, koliko področij pokriva in koliko informacij pridobiš z enim samim klikom. Na tem mestu moram reči, da se obnese dosti bolje, kot pa (včasih neuspešno) iskanje podatkov po knjigah.

Wikiji in šola

Seznanjanje študentov z Wikiverzo je zagotovo dobra stvar, saj je med drugim res enostavna za uporabo in od uporabnika ne zahteva veliko. Verjamem pa, da večkrat pride do vandalizma (ki se ga bojim tudi sama). Ni mi ravno všeč, če lahko ljudje nekontrolirano posegajo v moje delo in potencialno tudi kaj uničijo.

Avtor

Zapisano je, da je zelo problematičen t. i. avtorski napuh, ki avtorje vodi v to, da v člankih kolegov najprej pregledajo seznam literature. Razlog? Pogledajo, če so kolegi upoštevali njihovo delo in jih citirali; če jih niso, potem tudi avtorji pri svojih člankih "spregledajo" kolege, kar se mi ne zdi tako presenetljivo. Vsi odnosi temelijo na vzajemnosti in se ob pomanjkanju le-te začnejo krhati. Kasneje je omenjeno tudi pisanje, ki se ne ozira na sposobnost dojemanja, interese in želje publike; avtor ga označi kot neprofesionalno in nepotrebno, s čimer se popolnoma strinjam. Besedila so namreč namenjena bralcem in le z mislijo nanje lahko sporočilo doseže svoj cilj.

Vaje v pisanju

Mislim, da so t. i. tipkarske vaje dobra zamisel (morda z izjemo popravljanja za strojem, ki je lahko nekoliko zamudno), saj tako pomagamo "rešiti" pomembna besedila, ki bi drugače kmalu postala neberljiva in nedosegljiva. Ne samo, da jih popravimo in digitaliziramo, naredimo jih tudi javno dostopne, kar se mi zdi pri vsej zadevi najpomembnejše.

Creative commons

Creative commons oz. "ustvarjalna gmajna" je avtorska licenca, ki po mojem mnenju predstavlja velik premik od kulture dovoljevanja. V slednji namreč temelji copyright, ki ni ravno prijazen do bralca, saj ga omejuje na vsakem koraku in mu obljublja ukrepe v primeru nespoštovanja njihovih pravil. Ravno zato je creative commons ustreznejši; bralcem omogoča lažji dostop do intelektualnih proizvodov, ponudi mu besedila in šele nato navede pogoje.

Copyright

Ta avtorska zakonodaja, pri nas poznana kot Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ščiti avtorska dela (literarna, glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd.) pred različnimi zlorabami, npr. pred nedovoljenim razmnoževanjem, distribuiranjem, javno izvedbo itd. Dejstvo pa je, da se razmnoževanje oz. fotokopiranje še vedno izvaja, le da lastnik avtorskih pravic tega ne ve. In ravno zato se je treba vprašati, če ni morda bolje delo že v začetku narediti javno dostopno, da ne prihaja do tovrstnih kršitev.

Bralec

Bralec zase vedno išče najboljšo in najugodnejšo rešitev, zato je logično, da je npr. Wikipedija (ki je prosto dostopna in neplačljiva) veliko bolj obiskana kot pa Britannica, ki je zaradi plačljivosti propadla. Veliko spremembo je naredil tudi Google, ko je omogočil prost dostop do svojih zemljevidov (Geodetski zavod Slovenije jih je in jih še vedno prodaja). V vsem tem pride do izraza tekmovalnost med industrijsko in informacijsko družbo; cilj industrijske družbe je zmaga enega nad drugim, kar posledično ustvarja tekmovalnost med ljudmi, medtem ko informacijska družba spodbuja k sodelovanju, kar je višja oblika odnosov med ljudmi. Kar pa se tiče EU in omogočanja proste dostopnosti objav projektov (ki jih je seveda finančno podprla): ne morem razumeti, zakaj je dostopanje do znanosti brezplačno, umetnost pa je treba plačati. Je mar manj pomembna?

Kredibilnost

Objavljanje je v današjem času bistveno bolj enostavno; to velja tako za tiskanje kot tudi za objavljanje na spletu. Ravno zato se zdi, da lahko na spletu prav vsi objavijo, kar želijo. Pojavi se lahko dvom v kredibilnost oz. zanesljivost, če je neka stvar objavljena brez uredniškega filtra. Posledično smo večkrat prepuščeni sami sebi in moramo sami presoditi, če se nam določena objava zdi dovolj verodostojna ali ne (največkrat se ob dvomu v objavo zgodi, da ključne besede iz objave vpišemo v spletni brskalnik in pregledamo nekaj zadetkov iskanja). Zmotno je mišljenje, da lahko zaupamo le uveljavljenemu avtorju. Na tem mestu moram omeniti Sokalovo potegavščino, s katero je Alan Sokal zlorabil zaupanje svojih kolegov. Opozoriti je hotel na to, da se prenašanje zaupanja z enega področja na drugo ne obrestuje in mislim, da je to zelo nazorno prikazal.

Aktivizem

Najbolj absurdno se mi zdi to, da se aktivisti oprejo le na eno dejstvo, ki podpira njihovo gibannje, vsa ostala pa zanemarijo, ker niso v skladu z njihovimi prepričanji. Oči si zatiskajo tudi pred realnostjo, ki jo kaže statistika, saj do izraza pride kompleksnost sveta, ki jo aktivisti poskušajo zakriti s posploševanjem enega fakta (ki naj bi bilo edino pravo gonilo njihovega gibanja).

Avtorstvo

"Ni gotovo, da bo staro vino okusnejše od novega."

2. april

Rojstva

• Anja Štefan (1969) – slovenska pisateljica, pesnica in pravljičarka,

• Émile Zola (1840) – francoski pisatelj in novinar,

• Fran Žnideršič (1866) – slovenski gimnazijski profesor, šolnik in pisatelj,

• Hans Christian Andersen (1805) – danski pisatelj in pesnik,

• Giacomo Casanova (1725) – beneški (italijanski) pustolovec, duhovnik, pisatelj, vohun, diplomat,

• Ivan Perša (1861) – slovenski duhovnik in pisatelj na Madžarskem,

• August Heinrich Hoffmann von Fallersleben (1798) – nemški pesnik, jezikoslovec, književni zgodovinar,

• Roberto Arlt (1900) – argentinski pisatelj, dramatik, novinar.

Smrti

• Marija Jezernik (1974) – slovenska mladinska pisateljica,

• Julij Bučar (1919) – slovenski pravnik in pisatelj,

• Mirabeau (1791) – francoski pisatelj, govornik, politik,

• Štefan Baler (1835) – slovenski pisatelj, luteranski duhovnik, avtor in učitelj, dekan in šolski nadzornik.

Dogodki

• v Mariboru izide prva številka časnika Slovenski narod (1868),

• mednarodni dan otroških knjig.

SlovLit

V nedeljo, 2. aprila 2017, so bile na forumu naslednje objave:

• na spletni strani Oddelka za slovenistiko je Miran Hladnik objavil nekaj slik.

• na Wikiviru je pridno sodelovala Mija Bon, ki je postavila besedilo Ivana Matičiča Životarci, nato pa začela še s Splavarji Toneta Gasparija.

• Elena Cerkvenič je poslala vabilo za dvojezično srečanje niza Slovenščina z empatijo, posvečeno romanu avtorja Alojza Rebule Senčni ples (povabila je tako k branju izvirnika, kot tudi k branju italijanskega prevoda Neve Zaghet in Martine Clerici, La danza delle ombre).

• Miran Hladnik je pisal založniški hiši Elsevier, da bi opozoril na številne napake pri indeksiranju Slavistične revije.

Literarnovedni dogodek

Na SlovLitu sem zasledila objavo Lidije Rezoničnik, ki je bralce obvestila, da je izšla nova številka revije Jezik in slovstvo.

Nove besede

• Creative commons – "ustvarjalna gmajna".

• OCR – program za optično prepoznavanje znakov.

• Metapodatki – je podatek, ki vsebuje informacije o nekem podatku, a ni del le-tega (npr. dimenzije slike).

• IKT – infornacijsko-komunikacijska tehnologija.

• Serijska publikacija – publikacija na kateremkoli mediju, ki ima praviloma številčne in/ali časovne oznake, in izhaja redno ali neredno v zaporednih številkah (npr. časopis, časnik, letna publikacija, zbirka).

• SR – Slavistična revija.

• Ad hoc – fraza, ki pomeni "za ta namen".

• Amiši – pripadniki anabaptistične veje protestantske krščanske verske skupnosti, znani zlasti po preprostem načinu življenja in zavračanju moderne tehnologije v vsakdanjem življenju.

• Ludisti – skupina angleških tekstilnih delavcev in tkalcev v 19. stoletju, ki so uničevali tkalske stroje kot obliko protesta.

• Paradigma – vzorec delovanja v znanstvenem, epistemološkem ali drugem raziskovanju (v jezikoslovju označevanje množic elementov s podobnimi značilnostmi).

• Relevantno – pomembno, bistveno.

• Inertnost – lenobnost, nedelavnost.

• Aspiracija – prizadevanje za kaj, težnja, želja.

• Legitimno – osnovano na pravu, zlasti na zakonu, zakonito.

• Alt – izmenjalka.

• Postulat – zahteva, nujnost.

• OA – open access oz. prosta ali odprta dostopnost.

• Embargo – prepoved ali omejitev trgovine, trgovinska zapora.

• Diletantizem – nestrokovno, površno opravljanje kakega dela.

• Recenzirati – napisati, izraziti strokovno mnenje, sodbo o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, oceniti.

• Impresum – podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon.

• Netransparentnost – nerazvidnost, nejasnost.

• Potemkinova vas – idiom; olepšano prikazovanje realnosti (mit o Grigoriju Aleksandroviču Potemkinu).

• Koncern – združenje pravno samostojnih podjetij, v katerem ima odločilen vpliv na poslovanje najmočnejša članica.

• Korpus – zbirka.

• Kredibilen – vreden zaupanja.

• Larpurlartuzem – nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena.

• Nihilizem – nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote.

• Tendenca – kar ima namen doseči prepričevalen učinek, navadno v umetniškem delu.

• Trivialnost – vsakdanjost, nepomembnost.

• Uzurpacija – nezakonita, nasilna prilastitev.

• Intenca – težnja, nagnjenje, usmerjenost.

• Diskurz – pogovor, zlasti o kaki pomembnejši stvari.

• Utopizem – miselnost, nazor, ki ne upošteva dejstev, uresničljivih možnosti.

• Altruizem – ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost.

• Apoliničen – skladen, umerjen.

• Antagonizem – nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi.

• Ažuren – ki je brez zaostanka v dnevnem delu, ki je na tekočem.

• Ekspertiza – izvedensko mnenje, poročilo.

• Srenja – ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj.

• Polemika – ostra izmenjava nasprotujočih si mnenj, navadno glede kakega znanstvenega, literarnega, filozofskega vprašanja.