Eva Ule

Študentka slovenistike in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Test 12. 2. 2021

--Eva Ule (pogovor) 08:08, 12. februar 2021 (CET)

1. Prvi je France Bernik. Drugi pa France Pibernik, ki se je ukvarjal z literaturo druge svetovne vojne in zdomstvom v literaturi.

2. Mirjana Ule.Psihologija komuniciranja. Ljubljana: FDV, 2005. COBISS

3. Dvigalka..

4. Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov, ki prepoveduje fotografiranje ali deljenje osebnih podatkov brez izrecnega dovoljenja.

5. Vedno mi bo v glavi ostala fraza bastardna forma (s predavanj, kontekst pa sem pozabila).

Test za test

1. --Eva Ule (pogovor) 07:46, 15. januar 2021 (CET) Aaron S. se je prizadeval za prost dostop informacij in domnevno ilegalno delil veliko informacij s sistema Pacer. Posledično je bil sodno preganjan in grozila mu je zaporna kazen. --Eva Ule (pogovor) 07:47, 15. januar 2021 (CET)

Domače naloge

1. naloga: Literarnovedni članek Slavistične revije

Frančiška Buttolo. Čibejevo pojmovanje bistva literature in postmoderna doba (Ob stoletnici rojstva dr. Franca Čibeja, 1901-1929). Slavistična revija 49/1-2 (2001). 123-128

Povzetek

Besedilo je nastalo ob stoletnici rojstva dr. Franja Čibeja in želi osvetliti njegovo razpravo Funkcije pesništva (1926), ki utemeljuje Čibejevo netradicionalno pojmovanje bistva literature ter prevprašuje esteticistično razumevanje umetnin in relevantnost le-te v postmoderni dobi. Kljub majhnemu odmevu razprave, avtorica Frančiška Buttolo trdi, da jo je Alma Sodnik s citiranjem v svoji knjigi Zgodovinski razvoj estetksih problemov (1928) uvrstila »med prve poskuse drugačnega, skorajda postmodernega pojmovanja sveta na začetku 20. stoletja« (Buttolo 2001).

O razpravi Funkcije pesništva (1926)

Čibejevo zanimanje za filozofijo, literarno fenemenologijo, ontologijo ter aksiologijo se odraža v njegovi razpravi Funkcije pesništva iz leta 1926. Kljub poznavanju somišljenikov (kot so Dessoir, Utitz in Nohl) in njihovih teorij, je svojo razpravo baziral predvsem na literaturi sami, saj se je zavedal, da vprašanje o razmerju med estetičnostjo in umetnostjo ni bilo aktualno. »Zato se je obrnil kar na literaturo samo, k literarnoteoretičnemu razmišljanju Proustovskega romanesknega pripovedovalca v ciklu romanov Iskanje izgubljenega časa, in pri tem upošteval pomembno študijo o Proustovih delih E.R Curtiusa« (Buttolo 2001).

Čibej priznava funkcije umetnine, ki jih je priznal že Aristotel: mimetično, estetsko in etično. Slednjo deli še »na »izrazno funkcijo«, ki jo Nohl primerja z Aristotelovo katarzo, »funkcijo tolmačenja življenja« in na »simbolično funkcijo«, ker je umetnina »več ali manj simbol«(v Buttolo 124). Sodobnost pojmovanja bistva literature se kaže v zavračanju prepričanja, ki jo je utemeljevala filozofija estetike, da je edini smisel umetnosti njena lepota, estetska vrednost.

Ključno se mi zdi Čibejevo dojemanje simbolične funkcije, ki ga dobesedno citira tudi Buttolo v svojem besedilu:

Kje tiči v umetnini je težko dopovedljivo. Menimo, da povsod. V umetnini je pač bolj ali manj skrivnost, ki se odteza našemu prijemu. (...) A ko smo doumeli to plast, umetnina in predmeti začno govoriti; zdi se, da kličejo, da kličejo »kot ljubljeno bitje, ki je izgubilo govorico«, ki pa jim mi lahko vrnemo življenje, če jih doživimo in doumemo. Tako prihajamo do simbola in smisla (Čibej 1926: 598).

Razumljivost

Besedilo mi je bilo težje razumljivo, saj poprej nisem poznala dr. Čibeja ali njegove razprave, o kateri v besedilu razmišlja avtorica. Glavne ideje spisa Funkcije pesništva so razložene jasno, saj se avtorica nenehno sklicuje in celo citira Čibeja samega. Mislim pa, da bisto teksta ni razlaga tovrstnega pojmovanja bistva literature, temveč osvetlitev razprave, ki je bila po avtoričinem mnenju po krivici prezrta, saj je vprašanje bistva literature aktualno in interpretirano še danes.

Slog

Slog besedila je čist in objektiven. Avtorica se pogostokrat sklicuje na razpravo, o kateri razmišlja, ter na knjigo Zgodovinski razvoj estetskih problemov Alme Sodnik. Besedilo je razdeljeno na tri podpoglavja, s katerimi razdela Čibejeve ključne ideje in jih podkrepi s konkretnimi primeri. V uvodu in zaključku je mogoče začutiti bolj subjektiven pristop, predvsem z aktualizacijo članka, napisanega v prejšnjem tisočletju.

O dr. Franju Čibeju

Dr. Franjo Čibej se je rodil v Gorici leta 1901 in umrl v Ljubljani leta 1929. V Gradcu in Ljubljani je študiral filozofijo, pedagogiko, kasneje pa tudi sociologijo v Münchnu. Po opravljenem doktoratu se je zaposljil kot učitelj na ljubljanskem učiteljišču. V svojem kratkem življenju se je »po eni strani je usmeril k predmetni teoriji in njej sorodni fenomenološki šoli Edmunda Husserla in njegovih učencev (posebno Maxa. Schelerja), po drugi strani pa se je priključil moderni kulturni pedagogiki in pedagoški psihologiji« (Gogala 1929: 6).

O avtorici

O avtorici na spletu nisem našla relevantnih podatkov. Zasledila sem zgolj razprave in članke v bazi Slavistične revije ter delo o Fanny Haussmann, ki je domnevno prva slovenska pesnica (sicer nemškega rodu).

2. naloga: Literarnovedni članek iz revije Primerjalna književnost

Martin Uranič. Lahkost in teža v Neznosni lahkosti bivanja ter Zaratustrove preobrazbe duha. Primerjalna književnost 41/1 (2018). 145–159. dLib

Povzetek

Uranič v besedilu premišljuje o ključnem problemu dihotomije med lahkostjo in težo v Kunderovem romanu Neznosna lahkost bivanja. Že z motom protagonista Tomaža »Einmal ist keinmal« Kundera vzpostavi odnos do Nietzschejeve misli o večnem vračanju, ki je v članku podrobneje razdelana. Protagoniste romana in njihovo bivanje avtor poskuša razumeti preko Zaratustrove metafore O treh preobrazbah duha, ki težo razume kot nujen del poti do lahkosti (metamorfoze otroka). Sleherno odgovor na ontološka vprašanja pa privede do novih vprašanj »in prav zato mora dokončen odgovor na vprašanje lahkosti in teže znotraj tega prispevka ostati to, kar je, dvoumnost, uganka in skrivnost« (Uranič 2018: 158).

Citata iz literature

Kdor bo nekoč ljudi naučil letati, bo premaknil vse mejnike; vsi mejniki sami mu bodo zleteli v zrak, zemljo bo na novo krstil – kot »lahko«. Ptič noj teče hitreje kot najhitrejši konj, pa še ta težko vtakne glavo v težko zemljo: tako tudi človek, ki še ne more letati. Težka sta mu zemlja in življenje; in tako hoče duh teže. Kdor pa hoče postati lahek in ptič, ta mora ljubiti samega sebe: – tako učim jaz. (Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra 225)

Dramo življenja se da vselej ponazoriti z metaforo teže. Pravimo, da človeka teži takšno ali drugačno breme. Človek je bremenu kos ali pa tudi ne, pada pod njim, se spoprijemlje z njim in v tem spopadu doživlja poraze ali zmage. A kaj je pravzaprav doletelo Sabino? Nič. Zapustila je moškega, ker je sama tako hotela. Ji je bil mar za petami? Ji je pretil z maščevanjem? Ne. Njena drama ni bila drama teže, ampak lahkosti. Sabine ni tiščalo k tlom nikakršno breme, ampak neznosna lahkost bivanja. (Kundera 121)

Slog in razumljivost

Besedilo je zaradi narave vsebine, s katero se ubada, za branje zahtevno. Jezik je vseskozi skrajno filozofski, kakor je tudi pričakovano ob obravnavi problemov ontologije in nihilizma. Stavki so dolgi in nasičeni; pisec se zapleta v dolge podredne stavke, ki jim je včasih težko slediti. Kljub temu pa vsakršen argument podkrepi z odlomkom ali citatom, ki s svojo metaforičnostjo/literarnostjo olajša razumevanje razmisleka. Všeč so mi bila retorična vprašanja na začetku besedila, saj bralca vpeljejo v problematiko, o kateri avtor premišljuje – na nek način osmislijo besedilo (še preden se sploh začne), hkrati pa ponudijo uvoden prostor za samostojen razmislek. Nekaterih primerjav in pojmov nisem razumela, saj presegajo moje poznavanje Heideggerjeve filozofije, v pomoč pa so mi služili citati in opombe.

Refleksija

Besedilo sem si izbrala, saj sem obe deli, Neznosno lahkost bivanja in Tako je govoril Zarathustra, prebrala in me je intrigirala sveža perspektiva na bivanjske probleme, ki ju izpostavljata Kundera in Nietzsche. Ob branju sem pomislila na filozofijo eksistencializma, ki sicer v članku ni neposredno omenjena. Že v začetnih stavkih Uranič navaja Kunderovo besedno zvezo »teža neznosne odgovornosti«, kar me je spomnilo na Sartrovo misel o človeku, obsojenemu na svobodo. Slednja človeku, ki obstaja preden mu je dodeljeno bistvo (eksistenca predhaja esenco), predstavlja breme, saj ve, da večne resnice, vrednote ali zakoni ne obstajajo – ostaja sam s svojimi odločitvami, s katerimi je absolutno odgovoren za svoja dejanja pred sabo in drugimi. Tovrstno breme ustvarjanja esence v stiku s soljudmi se mi zdi zelo prisotno v Kunderovem romanu, predvsem v liku Tomaža. Povezovanje protagonistov z različnimi metamorfozami duha se mi zdi izvirno in smiselno; izmed vseh me je najbolj presenetila interpretacija Sabine, kot glavne predstavnice neznosne lahkosti bivanja (metamorfoze otroka).

O Milanu Kunderi

Češko-francoski pisatelj, esejist in dramatik Milan Kundera se je rodil leta 1929 v Brnu. Na Karlovi univerzi je študiral literaturo, kasneje pa filmsko režijo na FAMU v Pragi. Nekaj let je učil na Univerzi Rennes. Zaradi političnih razlogov so mu leta 1979 odvzeli češkoslovaško državljanstvo; od leta 1781 pa je uradno državljan Francije. Kljub temu da je leta 2019 zopet pridobil češko državljansto, sebe smatra za francoskega pisatelja. Prejel je mnogo literarnih nagrad, med drugim je bil nominiran za Nobelovo nagrado. V slovenskem prostoru je leta 1992 prejel mednarodno nagrado Vilenica. Njegova zgodnja dela so precej politična (prokomunistična), kasnejše ustvarjanje, vključno z najbolj priznanim romanom Neznosna lahkost bivanja, pa se osredotoča predvsem na filozofska vprašanja.

O Nietzscheju

Friedrich Wilhelm Nietzsche je bil nemški filozof, klasični filolog, pesnik in kulturni kritik, rojen leta 1844 v Prusiji. Študiral je klasično filologijo in teologijo, ki jo je po izgubi vere opustil. Od 1869 do 1878 je poučeval klasično filologijo na švicarski Univerzi Basel, čeprav še ni končal doktorata. Profesorskemu nazivu se je leta 1879 odrekel zaradi bolezni in se osamil. Prav v teh letih bolečine in izolacije je napisal največ filozofskih del (Tako je govoril Zarathustra, Onstran dobrega in zla ...). Leta 1889 je doživel živčni zlom, po katerem je bil sprejet v psihiatrično bolnišnico v Baslu. Kasneje je do njegove smrti leta 1900 zanj skrbela sestra Elizabeth. Danes Nietzcheja poznamo kot enega izmed najvplivnejših filozofov novega veka in utemeljitelja nihilizma.

Slovarček

• efemernost: obrobnost, nepomembnost

3. naloga: Ciproš

Pesem

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem - nad krilatih -
je zbor brezskrben pel;

kjer bučal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar - :

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže kdaj se kri.

Analiza

Pesem je sestavljena iz štirih kitic; rima je vseskozi oklepajoča.

Ciproš je lirska pesem, ki preko impresionističnih podob narave in simbolike barv izraža avtorjevo trpljenje ob izgubi sina. Glavna tema je torej smrt, izražena z motivi narave, cvetenja, krvi in predvsem rastline ciproš. Cikličnost narave je povezana z linearnostjo življenja, kar je izraženo s kontrastom med večnim prebujanjem narave in minljivosti človeka, v pesmi pesnikovega sina. Pesnikova bolečina je izražena zelo neposredno v zadnjih dveh verzih prve in zadnje kitice; ubesedi jo kot rano, ki se še vedno celi.

V prvi kitici pesnik zapiše glavno podobo (in metaforo): ciproš, rastlina rdeče barve. V uvodni kitici prerašča poseko in v povezavi z zadnjima dvema verzoma vzpostavi občutek bolečine, tragičnosti. Tudi če bralec ne pozna rastline, je metaforična podoba jasna zaradi simbolike rdeče barve in krvi. Druga kitica je impresija narave, gozda. Z opisom ptic si gozd lahko predstavljamo v spomladanskem času, ko vse cveti in se narava prebuja. Celotna kitica je lahko metafora mladosti, ki aludira na izgubljenega sina; hkrati pa jo lahko razumemo kot kontrast med večnostjo narave in minljivostjo človeka. Tretja kitica je motivno tesno povezana z drugo in predstavlja preobrat. Milino narave odnese vihar, nepričakovan dogodek; metaforično ga lahko razumemo kot vzrok ali napoved sinove smrti. Zadnja kitica je variacija prve. Nekdanji gozd je sedaj preraščen s ciprošem (torej nekdanje življenje, radost, prerašačata tegoba in smrt); pesnik pa zopet ponovi metaforo speče rane, ki mu še vedno povzroča bolečino.

Avtor

Janko Glazer je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik. Rodil se je v Rušah pod Pohorjem leta 1893. Obiskoval je klasično gimnazijo v Mariboru in že v gimnazijskem obdobju je v Ljubljanskem zvonu objavil svojo prvo pesem Spomenik. Leta 1913 je začel študij slavistike, germanistike in filozofije v Gradcu. Zaradi nezadovoljstva se je leta 1914 prepisal na dunajsko univerzo, kjer je študiral prirodoslovje. Leto kasneje se je vrnil v Gradec, kjer je študiral prirodoslovje in kemijo. Po prvi svetovni vojni se je zopet posvetil germanistiki in slavistiki. Leta 1922 pa je diplomiral na ljubljanski univerzi. Med študijem se je poročil z Marijo Robnik, kmečkim dekletom s Čandrove domačije na Pohorju, s katero je imel dva otroka. Jeseni leta 1920 je postal profesor slovenščine in nemščine na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je prevzel tudi vlogo menotrja mladim nadobudnim literatom. Zaradi izjemnega delovanja so ga zaposlili v mariborski Študijski knjižnici, katere ravnatelj je postal leta 1931. Med drugo svetovno vojno je bil izgnan v Srbijo, od koder se vrne leta 1945. Takrat je spet prevzel ravnateljstvo ter s časom postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1959 se je upokojil, vendar je še vedno urejal rokopisni oddelek UKM. Umrl je 2. februarja 1975 na svojem domu v Rušah.

Njegov opus obsega tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Pisal je tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal večinoma v Časopisu za zgodovino in narodopisje, življenjepise. Uredil je tudi več antologij: Slovenska narodna lirika (1920), Prešernove nemške poezije (1950), Župančičeve Izbrane pesmi (1948), Jaz in ti (1952), Pesmi za otroke (1963) in Sto pesmi za otroke (1974). Leta 1953 je pri založbi Obzorja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi. Leta 1968 je ista založba spet izdala nov izbor z naslovom Pohorje. Istega leta je prejel Prešernovo nagrado. Ob stoletnici njegovega rojstva je izšel tretji izbor njegovih pesmi, ki ga je uredila njegova hči, pesnica, literarna zgodovinarka, prevajalka in urednica, Alenka Glazer.

Objave in odmev

Pesem je nastala leta 1948, tri leta po smrti pesnikovega sina, ki je padel v bojih pri Brčkem. Objavljena je v antologiji mariborskih pesnikov po izboru Roberta Titana Felixa Ko ciproš zacveti (2014). Leta 2015 so člani igralskega ansambla SNG Maribor pesmi bralno uprizorili.

Mnenje

Avtorja poprej nisem poznala, zato se mi je zdelo raziskovanje njegovega življenja in opusa zanimivo in hkrati smiselno, saj se mi zdi škoda, da manj odmevni (slovenski) pesniki ali pesniki, ki jih šolski kurikulum izpusti, tonejo v pozabo. Pesem učinkovito uporabi že poprej znane metafore in simbole ter ustvari svojevrstno podobo, atmosfero, ki me je nagovorila. Ob prvem branju me je motiv krvi bežno spomnil na Kosovelovo pesem Balada . Glede na časovno obdobje, v katerem je živel avtor, sklepam, da je razlog sinove smrti vojna, kar pesmi doda težo. Mislim, da so dobro napisane lirske pesmi večne, hkrati pa nam dajo uvid v čustvovanje drugega časa, prostora, celo jezikovne skupnosti.

Viri

• Janko Glazer. Wikipedija 14. maj. 2016.
• Ciproš
• Stane Kocutar. O pesniku, ki je ostal brez Glazerjeve nagrade (Spomničice). Radio Maribor 21. mar. 2019.
• Daša Zobec. Glazer (Glaser) Janko. 18. 1. 2019.
• Glazer Janko. Slovenski biografski leksikon. Slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013.
• Ognjišče, Janko Glazer

4. naloga: Forum Slovlit

30. januar 2001 so bila objavljena tri sporočila. Prvo je odgovor Aleša Bjelčeviča na temo Slovar v glavo, ki je bila načeta pet dni prej; drugo je sporočilo Matjaža Babiča, o katerem pišem nekoliko nižje; tretje pa je obvestilo mag. Fabjana Hafnerja, ki želi biti odstranjen s seznama naročnikov na novice foruma zaradi preobilice drugih obveznosti.

Pokomentirala sem sporočilo Matjaža Babiča, ki je bilo objavljeno 30. januarja 2001. Leto objave je skladno z letnico mojega rojstva, naslov pa me je pritegnil, saj sem tudi sama dvopredmetna študentka in me zanima, kaj so si o tovrstnem študiju mislili pred devetnajstimi leti.

Vsebina in komentar

Kratek zapis Matjaža Babiča polemizira s smiselnostjo dvopredmetnega študija v odnosu z enopredmetnim. Posledično bi besedilo umestila v kategorijo unverzitetno izobraževanje. Prevprašuje predvsem motivacijo dvopredmetnih študentov, njihovo zaposljivost in smiselnost pisanja dveh diplomskih nalog ob zaključku prve stopnje univerzitetnega izobraževanja.

Vprašanja se mi tudi po devetnajstih letih zdijo aktualna, morda še celo bolj kot poprej. Zdi se mi, da znanje in izobraževanje kot vrednosti izgubljata na pomenu, zato so manjši študijski oddelki, ki ne nudijo jasne slike prihodnosti (na primer klasična filologija) ogroženi. Tudi danes je problem vpisa na družboslovne oddelke, ker študent ni bil sprejet na željeno smer (dandanes predvsem psihologija, medicina, fizioterapija ipd.) - s tem se spodkopava pojmovanje študija kot vedoželjnega izobraževanja ter raziskovanja, glavni cilj pa je preusmerjen v pridobivanje uradnih papirjev (kot je diploma). Tak cilj je seveda nesmiselen, sploh ko v obzir vzamemo negotove možnosti zaposlitve po končanem študiju. Prav pri temi zaposlitve pa se moj razmislek razlikuje od sporočila na forumu. Redna zaposlitev, ki obljublja zaposlitev za nedoločen čas, med študijem je redkost; prav tako se mi zdi, da je normalizacija prekarnega dela resna grožnja za vse bodoče delavce na področju kulture, družboslovja in jezikoslovja. Vprašanja o kadrskih potrebah in pogojih v sledečih letih, ki so zastavljena v točki tri, se mi torej zdijo aktualna še danes. Ob epidemiji koronavirusa se je verjetno bolj kot kadarkoli pokazalo pomanjkanje ustreznega kadra v šolstvu in pešanje informacijske izobraženosti le-tega. Brez natančnih navodil pristojnih so se morali profesorji na vseh stopnjah izobraževanja znajti z lastnimi izkušnjami in informacijskim znanjem, ki pa je odločilnega pomena, ko govorimo o učinkovitosti spletnega izobraževanja. Priprave gradiv, nove metode posredovanja znanja, motivacija brez osebnega stika, pregledovanje nalog (predvsem na nižjih stopnjah) so tako postale dodatno delo, ki pa ga je vseeno opravljalo enako število zaposljenih. Na fakulteti imam zaenkrat dobro izkušnjo s selitvijo na splet, saj je komunikacija pri večini predavanj enosmerna, pri čemer (razen z občasnimi tehničnimi težavami) ni večjih komunikacijskih problemov. Povsem druga zgodba je na gimnazijski stopnji, kaj šele na osnovnošolski, kjer so profesorjeva avtoriteta, motivacija in zavzetost ključna gonila pouka (in posledično interesa šolajočega).

Moj razmislek je sicer odplaval stran od poglavitne teme, a mislim, da kot (sedaj bivša) dijakinja prve generacije "koronskih maturantov" preprosto moram izraziti svojo jezo in frustracijo nad situacijo, ki se nam je pripetila spomladi, ko smo ostali brez pravih priprav ali motivacije za "velepomembni zrelostni preizkus", ki je že sam po sebi (brez grožnje pandemije) potreben resne prenove.

5. naloga: Seznam slovenskih literarnih zgodovinarjev

Na navedenem seznamu sem iskala predvsem ženska imena; posebej me je pritegnila Fanny Susan Copeland zaradi tujega imena, ki med ostalimi (večinoma slovenskimi) precej izstopa.

Biografija

Fanny Susan Copeland je bila irsko-škotska jezikoslovka, prevajalka, novinarka in alpinistka, rojena leta 1872 v Angliji. Pri trinajstih letih je začela obiskovati višjo dekliško šolo v Berlinu, kjer se je izobrazila za pevko; njena družina pa se je preselila v Edinbourgh, saj je njen oče postal kraljevi astronom. Pri dvaindvajsetih letih se je poročila s štirinajst let starejšim skladateljem Johnom Edmundom Barkworthom, s katerim sta imela tri otroke. Razšla sta se leta 1908, Fanny pa se je preselila v London in se začela resneje ukvarjati s pisanjem ter prevajanjem. V tem času je že obvladala nemščino, italijanščino, francoščino, danščino, norveščino, latinščino, slovenščino in srbščino. Sprva je delala v jugoslovanskem odboru in pri srbskem tiskovnem predstavništvu; kasneje pa je delala kot tolmačka (pri jugoslovanski delegaciji) na pariški mirovni konferenci. Bila je tudi osebna tajnica Anteja Trumbića. V Parizu je bila povabljena v Slovenijo, kjer so ji ponudili službo angleške lektorice na ljubljanski Filozofski fakulteti. Konec leta 1921 je prevzela vodstvo angleškega lektorata; pomagala pa je tudi pri urejanju fakultetne angleške knjižnice. Med drugo svetovno vojno je bila izgnana v Italijo, po vrnitvi v Slovenijo pa se je nastanila v podstrešni sobici hotela Slon. Do smrti leta 1970 je bivala v Sloveniji, kjer se je navduševala nad slovenskimi gorovji. Prejela je dve odlikovanji: red svete Save za prispevek k slovensko-angleškemu povezovanju ter red britanskega imperija.

Opus

Pred selitvijo v Slovenijo je prevajala predvsem dokumente in dela, povezana z jugoslovansko politiko. Napisala je mnogo člankov, ki so pomagali pri popularizaciji Slovenije v Združenem kraljestvu; tovrstni članki so bili objavljeni v revijah Time and Tide, Graphic, London Mercury, The Observer ... Kasneje se je začela posvečati tudi literaturi - prevajala je slovensko leposlovje in pisala narodopisne članke. V angleščino je prevedla Levstikovega Martina Krpana, Kosmačev Pomladni dan, Rejčev Komu Trst?, Čermeljevi knjigi Life-and-death struggle of a National Minority in The Yugoslav Minority in Italy, Levstikovo Gadje gnezdo, Vošnjakov A bulwark against Germany ...

Sama je leta 1931 napisala knjigo črtic in pesmi z naslovom Beautiful mountains, ki je bila v slovenščino prevedena leta 1985. Svoje navdušenje nad gorovjem in alpinizmom je izražala tudi v člankih, objavljenih v Planinskem vestniku in angleškem časopisju. Z Miro Marko Debelak Deržaj pa je leta 1936 pripravila tudi vodič o slovenskem gorovju, namenjen tuji publiki, z naslovom A short guide to the Slovene Alps (Jugoslavia) for British and American tourist. Leta je 1939 napisala tudi opero The Selkies: a fantasy of the North.

Viri

• Eric Percival. Fanny Susan Copeland - 1872 - 1970. Percival Family Website.
• Fanny Susan Copeland. Wikipedija. 27. apr. 2019.

6. naloga: Zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Kaj obsega?

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je največja in najstarejša kontinuirana slovenska knjižna zbirka, ki predstavlja osredno znanstvenokritično urejeno zbirko slovenskih kanoniziranih pesnikov in pisateljev (od Vodnika dalje). Zbirka zajema leposlovje, članke, korespondence, članke in podlistke. Besedila naj bi bila ohranjena brez uredniških sprememb - torej v zadnji avtorjevi redakciji. V 60 letih je bilo natisnjenih okoli 250 knjig 39 avtorjev. Zaključene zbirke posameznega avtorja dopolnjujejo še monografije, ki poleg življenjepisa obsegajo tudi študije o pisatelju/pesniku ter o času njegovega/njenega delovanja. V okviru Zbranih del izhaja tudi podzbirka Dela starejšega slovenskega slovstva, ki zbirko razširi, saj vključi tudi avtorje 16., 17. in 18. stoletja.

Avtorjev in del, ki so vključena v zbirko, tu ne bom navajala, saj so zelo pregledno vpisana v tabeli na Wikipedijski strani Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.

Uredniki in založbe

Zbirka je začela izhajati leta 1964 pod vodstvom prvega urednika Antona Ocvirka, utemeljitelja slovenske primerjalne književnosti. Po njegovi smrti leta 1980 je uredništvo prevzel France Bernik. Število vseh urednikov (do sedaj) je 26 - po abecednem vrstnem redu so navedeni na seznamu urednikov. Trenutno je glavni urednik Matija Ogrin, izhaja pa pod okriljem Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

Založniško zanimanje za zbirko ni preveliko, saj so opusi obsežni in tisk posledično precej drag. V preteklosti so knjige izhajale pri DZS, založbi Obzorja in Založbi Litera.

Analiza in razmislek

Najobsežnejši opus, opus Ivana Cankarja, obsega 30 zvezkov. Zgolj en zvezek lahko pripišemo štirim avtorjem (Antonu Tomažu Linhartu, Valentinu Vodniku, Francetu Balantiču in Ivanu Hribovšku. Ne morem zanikati razočaranja nad dejstvom, da je v zbirki navedena le pisateljica Zofka Kveder. Tudi na seznamu urednikov najdemo le dve ženski imeni: Marja Boršnik in Katja Mihurko Poniž.

Tovrstno beleženje kontinuiranega razvoja slovenske literature se mi zdi smiselno in nujno. Prav zato pa se mi zdi nenavadno, da je literatura pred 19. stoletjem umeščena v še nastajajočo podzbirko (takšno poimenovanje se mi zdi skoraj krivično). Gotovo so starejša besedila bralcu bolj tuja, toda vseeno sooblikujejo zgodovino slovenskega jezika in je njihovo raziskovanje nujno. Upam, da bodo pri ustvarjanju podzbirke upoštevali potrebe širše publike in izdali tudi dodatne razlage/opombe, ki bodo razjasnile težje razumljiv jezik in zgodovinski kontekst.

Zaradi zastarelosti podatkov sem dopolnila tabelo s pregledom Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev. Poleg tega sem ustvarila stran Dela starejšega slovenskega slovstva, saj se mi zdi, da je podzbirka po krivici spregledana.

Viri

• Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Wikipedija. 5. dec. 2020.
• SAZU Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev
• Marijan Zlobec. V slovenski literarni vedni se je zgodil umor stoletij. 11. jan. 2017.

7. naloga: Zbirka Literarni leksikon

Kaj obsega?

Literarni leksikon je zbirka 46 monografskih študij o literarni vedi. Zvezki so izhajali med letoma 1979 in 2001 v okviru Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v sodelovanju z DZS. Njeno nadaljevanje pa je zbirka Studia litteraria.

Glavni pobudnik za nastanek zbirke in avtor prvega zvezka (z naslovom Literarna teorija) je bil Anton Ocvirk. Zadnji zvezek z naslovom Staroindijske verzne oblike avtorice Vlaste Pacheiner-Klander pa je izšel leta 2001. Največ zvezkov je prispeval Janko Kos. V zbirki zasledimo 5 ženskih imen - 3 izmed njih spadajo v 2. generacijo slovenskih komparativistov (Vlasta Pacheiner-Klander, Katarina Bogataj-Gradiščnik in Majda Stanovnik).

Sodelujoči avtorji so leta 1986 prejeli nagrado sklada Borisa Kidriča na področju družbenih in kulturnih ved.

Kratka zgodovina

Pobudnik za nastanek Anton Ocvirk je po zgledu nemškega Reallexikon der deutschen Literaturwissenschaft zasnoval edicijo, sestavil geslovnik in izbral prve sodelavce. Prvih 5 zvezkov, ki jih je uredil Ocvirk, je izšlo na začetku leta 1979. Po njegovi smrti je uredništvo prevzel kolegij literarnoteoretične sekcije Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede.

Lastnosti zvezkov

Leksikon obsega manjše število podrobneje študijsko obdelanih gesel, saj so izpustili vsa, ki s slovensko literaturo niso neposredno povezana. Kljub temu so pojmi prikazani z mednarodnih zgodovinskorazvojnih vidikov. Temeljna gesla so obdelana izčrpno, iz čim večih vidikov, manj pomembna gesla pa v manjšem obsegu - v enem zvezku je lahko zduženih več manj pomembnih gesel.

Zvezke bi lahko delili na več tematskih skupin: splošni literarni pojmi, dobe, gibanja, vrste, zvrsti, oblike, poetika, stil in verz. Vsak zvezek vključuje tudi bibliografijo, stvarno kazalo in imensko kazalo.

Pregled avtorjev in število prispevkov

1. Drago Bajt: 1
2. Aleš Berger: 1
3. Katarina Bogataj-Gradišnik: 2
4. Darko Dolinar: 2
5. Kajetan Gantar: 3
6. Miran Hladnik: 2
7. Andrej Inkret: 1
8. Marko Juvan: 1
9. Lado Kralj: 2
10. Metka Kordigel: 1
11. Janko Kos: 9
12. Niko Kuret: 1
13. Dušan Ludvik: 2
14. Jože Munda: 1
15. Anton Ocvirk: 5
16. Vlasta Pacheiner-Klander: 2
17. Dušan Pirjevec: 1
18. Denis Poniž: 3
19. Dimitrij Rupel: 1
20. Majda Stanovnik: 1
21. Marko Terseglav: 1
22. Vera Troha: 1
23. Marjeta Vasič: 1

8. naloga: Nalaganje fotografije na spletišče Wikimedia Commons

S pomočjo Registra kulturne dediščine sem si ogledala kulturne objekte v svoji neposredni okolici. Živim na obrobju Ljubljane, zato največ spomenikov obeležuje mesta (zgodovinskih) ilegalnih prehodov in okupacijo. Najbližje mi je t.i. vaško jedro Polja, kjer se nahajajo spomenik padlim v NOB (1958), Dolinarjev kip vojaka - spomenik padlim v prvi svetovni vojni (1926) in župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja arhitekta Raimunda Jeblingerja (1895).

V sklopu te domače naloge sem poiskala in objavila svojo fotografijo spominske plošče Slavku Grumu, posneto v Zagorju ob Savi. Pritrjena je na stranski fasadi stavbe na cesti Borisa Kidriča 15, kjer je Grum nekaj časa živel in deloval.

Povezava: Spominska plošča Slavku Grumu

9. naloga: Pro bono doprinos

Kulturno udejstvovanje

Sama sicer nikoli nisem pisala spletnega dnevnika ali bloga - nekakšno beleženje trenutkov izvajam na Instagramu, kjer objavljam fotografije iz potovanj ter literature, ki jo tisti trenutek prebiram. Na raznih spletnih platformah sem še v gimnaziji objavljala svoja literarna besedila; v zadnjem letu pa sem se začela preiskušati v pisanju recenzij in literarnih kritik na spletnem portalu Koridor - križišča umetnosti, ki mladim piscem ponudi podporo in (ne)znanju primerno mentorstvo. Trenutno pa sem vključena v proces uvajanja Redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent. Zdi se mi pomembno, da mladi pišemo in reflektiramo o stvareh, ki nas zanimajo, motijo ... Naše mnenje ne sme biti prezrto zgolj zaradi naše starosti - prepričana sem, da kultura potrebuje prostor diskurza, kar pa omogočajo aktivna participacija, kritičen razmislek in (medijski, spletni, javni ipd.) prostori, kjer se tovrstne misli lahko izražajo.

Prostovoljno tipkanje

Ker mi je bila čisto prva naloga pri predmetu prijetna, sem se odločila prostovoljno pretipkati še eno besedilo. Me je prehitel projekt Wikivir, v sklopu katerega sem zaenkrat pretipkala 2 besedili. Nadaljujem po izpitnem obdobju!

Refleksija o predmetu

Sprva me je demoralizirala zgodnja jutranja ura predavanj, a sem hitro spoznala, da se bomo naučili kar nekaj koristnih informacij o spletnem humanizmu. Mnogo stvari sem slišala prvič - predvsem kar se tiče wiki strani, ki so se mi do sedaj zdele samoumevne (sedaj pa vem, da temu ni tako). Gotovo se ob koncu semestra bolj suvereno gibljem v spletnih prostorih in obvladam funkcije, s katerimi lahko širim polje prosto dostopnega znanja. Pri sebi opažam, da me nepravilnosti in nevednost o tovrstnem širjenju znanja ujezijo; tekom semestra sem tudi opazila, da čedalje pogosteje samoiniciativno popravljam napake drugih wikipedistov in dopolnjujem zastarele podatke.

10. naloga: Sprehod po literarni vedi in slovenski literarni zgodovinarji

Relevantno gradivo: pptx; pdf

Osredotočila sem se na svoji študijski smeri in literarne zgodovinarje časovno umestila v preglednico.

Oddelek za slovenistiko

Kdaj	Kdo	Področje
1875-1937	Ivan Prijatelj	Doktoriral iz slovenskega preporoda; slovenska in slovanska književnost po romantiki; Monografije o slovenskih pisateljih (Kersnik, Murn)
1880-1950	France Kidrič	Dokrotiral iz glagolskih cerkvenih knjig; slovenska in slovanska književnost pred romantiko; Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, nedokončana monografija o Prešernu
1899-1983	Anton Slodnjak	Prešernoslovec; disertacija o Davorinu Trstenjaku; Pregled slovenskega slovstva, Neiztrohnjeno srce
1901-1963	Mirko Rupel	Disertacija o protestantski književnosti; Slovenski protestantski pisci, Primož Trubar
1906-1982	Marja Boršnik	Doktorirala iz Aškerca; Tavčar: Leposlovni ustvarjalec, Študije in fragmenti (zbrane razprave); Objavljala o Celestinu, Gradniku in Tavčarju
1907-1980	Anton Ocvirk	Doktoriral iz Levstika; Teorija primerjalne literarne zgodovine
1920-1988	Štefan Barbarič	Doktoriral z disertacijo Mesto Turgenjeva v razvoju slovenskega realizma; Pisal je o slovenskih pisateljih, pesnikih in esejistih od protestantizma do sodobnosti (predvsem o Josipu Jurčiču)
1925-1997	Franc Zadravec	Disertacija o Mišku Kranjcu; Pisal o moderni slovenski literaturi
1926-1997	Boris Paternu	Disertacija Etstetske osnove Levstikove literarne kritike; Prešernoslovec, sodobna poezija
1927	France Bernik	Doktoriral z disertacijo Lirska poezija Simona Jenka in njene razvojne tendence; Slovenska literatura od romantike do sodobnosti s težišči na realizmu, moderni oz. simbolizmu (Cankar, Jenko, Levec)
1934-1997	Matjaž Kmecl	Doktoriral iz novele; Soavtor knjige Zakladi Slovenije
1934-1997	Helga Glušič	Slovenska sodobna proza - sodobni roman, C. Kosmač, F. Bevk
1935-1988	Jože Koruza	Starejša književnost in dramatika, doktoriral s Pisanicami
1945-1992	Tone Pretnar	Doktoriral iz poljske in slovenske romantike (po izobrazbi slavist); Uvedel izraz grafomanija - priložnostna verzifikacija
1950	Boža Krakar Vogel	Literarna didaktika
1952	Irena Novak Popov	Literatura v času 2. svetove vojne, sodobna poezija
1954	Miran Hladnik	Pripovedna proza prve polovice 20. stoletja, 19. stoletje, sodobna književnost, žanrsko določljiva proza; Trivialna literatura, Praktični spisovnik, Nova pisarija
1960	Marko Juvan	Prešernoslovec, parodija, medbesedilnost, literarna teorija; Literarna veda v rekonstrukciji
1962	Aleksander Bjelčevič	Verzolog, starejša književnost
1964	Alojzija Zupan Sosič	Sodobna slovenska proza, erotika slovenske literature
1965	Igor Grdina	Dramatika in poezija prve polovice 20. stoletja, starejša književnost
1970	Peter Svetina	Verzolog, mladinska književnost, poezija
1971	Alenka Žbogar	Didaktika književnosti
1972	Mateja Pezdirc Bartol	Sodobna slovenska dramatika
2009	Urška Perenič	Empirična literarna veda, sistemska teorija, književnosti 19. in 20. stoletja

Oddelek za primerjalno književnost

Kdaj	Kdo	Področje
1907-1980	Anton Ocvirk	Začetnik slovenske primerjalne književnosti
1921-1977	Dušan Pirjevec	Murn, Cankar
1930	Evald Koren	Slovenski naturalizem
1931	Janko Kos	Avtor učbenikov za književnost (Literarna teorija, Pregled svetovne književnosti ...); Prešeren, Cankar, Vodnik, Čop
1938	Lado Kralj	Dramatika, Slavko Grum
1946	Janez Vrečko	Slovenska zgodovinska avantgarda - Kosovel
1953	Boris A. Novak	Primerjalna verzologija
1960	Tomo Virk	Metodologija
1965	Vid Snoj	Vpliv Svetega pisma
1972	Tone Smolej	Imagologija, francosko-slovenski literarni stiki

ZRC SAZU

Aktualni

• Marko Juvan (lit. teorija: intertekstualnost, kanon, parodija, Prešeren, teorija literarnega zgodovinopisja)
• Darko Dolinar (uredništvo, pozitivizem, hermenevtika)
• Marjan Dolgan (Pregelj, naratologija, ekspresionizem, uredništvo antologij, Kosovel)
• Marijan Dović (kanon, vrednotenje, empirične in sistemske obravnave; pisatelj, avtorstvo; jazz)
• Matija Ogrin (starejša slovenska književnost, elektronske znanstvenokritične izdaje, literarno vrednotenje)
• Jola Škulj
• Alenka Koron
• Luka Vidmar
• Jernej Habjan

Nekdanji

• France Kidrič
• Anton Ocvirk
• Majda Stanovnik

Slovenske literarne nagrade

• Prešernova nagrada: najvišje priznanje na področju slovenske umetnosti
• Jenkova: za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let
• Stritarjeva: za literarno kritiko
• Levstikova: za dosežke na področju otroške in mladinske književnosti
• Rožančeva: za najboljšo esejistično zbirko
• Grumova: za najboljše dramsko besedilo
• Veronikina: za najboljšo pesniško zbirko
• Vilenica: avtorju iz Srednje Evrope za vrhunske dosežke na področju literarnega ustvarjanja in esejistike
• Fabula: za najboljšo zbirko kratke proze (v zadnjih dveh letih)
• Kresnik: za najboljši roman preteklega leta
• Desetnica: za otroško in mladinsko književnost
• Nagrada za prvenec: za najboljše prvo izdano leposlovno delo

Revije o literaturi

• Sodobnost
• Literatura
• Dialogi
• Mentor
• Apokalipsa
• ...

Strokovne revije

• Slavistična revija
• Jezik in slovstvo
• Primerjalna književnost
• Delta: ženske študije in feministična teorija
• Otrok in knjiga
• ...

11. naloga: Vaja za test

Za seznam literature navedi sporočilo iz SlovLit: Boža Krakar Vogel. Krakarjevi dnevi. SlovLit. 13. 2. 2020.

COBISS citiranje: Urška Perenič. Leposlovje Milice S. Ostrovške v reviji Ženski svet (1923-1941). Slavistična revija 55/3 (2007). 463-472. COBISS

Tipkanje

Mara Tavčar (Mara Tavčar): Morituri nos salutant. Št. 250 (30. oktober 1911). 250

Osnovni napotki

• Odstavek = prazna vrsta
• Zvezdica (*) = enota v seznamu (alineja)
• Dva enačaja ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.) = naslov
• Ležeči tisk = dva apostrofa ’’xxxx’’; Krepki = trije apostrofi ’’’xxxx’’’
• Povezave = oglati oklepaji [[Ljubljana
• Notranje povezave:

• Wikipedija [[:w:sl:
• Wikimedia [[:c:File:
• Wikiknjige [[:b:sl:
• Wikivir [[:s:sl:
• Wikiverza [[:v:sl:

• Sliko vstavimo preko menija
• V dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s { {COBISS|ID=nnnnnnn} }, [113] okvirček za avtorja s predlogo { {infopolje pisec}}, okvirček za knjigo s predlogo { {infopolje knjiga} }, razprti tisk z { {razprto | aaaaaaa} }, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
• Grabljice (#) = oštevilčeni seznam
• Presledek na začetku vrstice = okvirček z besedilom
• V wikijih delujejo tudi ukazi za format html: < br > za prelom vrstice, < hr > za vodoravno črto, < center > za centriranje besedila
• < poem> uvaja pesemsko besedilo, < /poem> ga zaključuje
• Navaden pomišljaj: –
• Dolgi pomišljaj: —
• Vezaj: ―

O Novi pisariji

• Nadaljuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik (1990-2002).
• Beseda ”nova” namiguje na nove medije (besedilo na zaslonu);

• Hkrati pa se naslov sklicuje na Prešernovo satirično pesnitev s prvotnim naslovom Kranjska pisarija.

• Knjiga v Wiki okolju:

• skupno avtorstvo
• vpogled v historiat nastajanja - odpiranje samorefleksije
• princip sprotnega nastajanja
• princip ”rastoče knjige”
• eksperiment z novim medijem
• dilema o avtorstvu, kraju in datumu izdaje.

Pismenost

• Biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo.
• Razumevanje pismenosti se spreminja s spremembami komunikacijskih navad
• Po tradiciji je pismenost dvojna sposobnost: sprejemanja (ter razumevanja) in tvorjenja (ter posredovanja).
• Splošna pismenost: spretnost za znajdenje v vsakdanji situaciji.
• Specialne pismenosti omogočajo sporazumevanje v specifičnih situacijah:

• poznavanje različnih jezikov
• glasbena pismenost
• kartografska pismenost
• računalniška pismenost
• strokovna pismenost.

• Ob hitrem razvoju komunikacijske tehnologije se lahko vprašamo, kako jo obrniti sebi v prid in kako si z njo pomagati do bolj učinkovite pismenosti.

Informacijska družba

• Je ime za socialno paradigmo sedanjosti, ki nadomešča t.i industrial society.
• Ključni koncepti:

• participativna kultura
• družbeni mediji
• družabna omrežja
• fanovska kultura
• potrošniške kulture.

• Civilizacijska vloga tiskane knjige je postala marginalizirana.

• Tisk se umika drugačnim informacijskim kanalom.
• Postaja butični estetski objekt, zbirateljski artikel.

Wikiji

• = žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila leta 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti.

• Wikipedija letos praznuje 20 let (15.1.2021).

• Splet vidijo kot prostor, kjer informacije oblikujemo sami, samoiniciativno.
• Predanost Wikipediji lahko pripišemo:

• lahki dostopnosti informacij in jasnosti ter jedrnatosti le teh
• volontarizmu
• kooperativnosti.

• Wikimedij zajemajo:

• Wikipedijo,
• Wikivir,
• Wikiknjige,
• Wikiverzo,
• Zbirko (za slikovno gradivo),
• Wikislovar.

• Kot je bil v 16. stoletju prevod Biblije zatrjevalec obstoja jezika, je to danes Wikipedija.
• Objave na Wikipediji so opremljene z licenco cc (creative commons).
• Kredibilnost objav zagotavljajo recenzijski postopki (peer reviewing).
• Za Slovence je kulturno blagodejna (vpetost v svet, zavest o spremenjivost znanja, pluralnost ...).

• Slovenska wikipedija je bila ustvarjena 26. 2. 2002 (letos praznuje 19 let).

Wikiji in šola

• Močno pedagoško orodje - v rabi pri fakultetnih seminarjih.

• Študentu tovrstno delo pomeni soočenje z realnim svetom in mu pripiše odgovornost do skupnosti, za katero zapise ustvarja.

• Wiki okolja niso nadomestek za spletno učilnico.

• Primerja se lahko le Wikiverza.
• Podobni orodji pa sta tudi Moodle, MOOC.

• Skrbi zaradi avtorstva in potenciala vandalizma (ki pa se ga lahko razveljavi v hisotriatu).

Avtor

• Pomen avtorja se skozi čas spreminja.

• V 60. letih 20. stoletja je bila literarna veda usmerjena k avtorju.
• Naslednja generacija pozornost preusmeri k besedilu kot avtonomni umetniški tvarini.
• V 80. letih se pozornost usmeri k bralcu in njegovim interesom.

Motivacija za pisanje

• Pišemo zaradi predmeta vrednega obravnave, zaradi sebe ali zaradi skupnosti, ki bi ji to koristilo.
• Etično sprelejmljivo pisanje izvira iz zanimanja za temo.

Izbira jezika

• Odvisna od naslovnika:

• globalna javnost (trenutna lingua franca angleščina)
• domača publika (slovenščina).

• Nujno je vključevanje v mednarodno izmenjavo znanja.
• Objave v angleškem jeziku imajo priviligiran položaj v znanstvenem svetu.
• Če zares želimo mednarodno odmevnost besedila, moramo biti samoiniciativni:

• povabilo tujih akterjev na domačo sceno (revije, simpoziji ipd.)
• prijava na mednarodne konference; objave v tujih revijah.

Izbira teme

• Število možnosti je hkrati kazalec razvitosti sistema in posameznikovega življenskega standarda.
• V svetu številnih izbir imajo pravo vrednost zgolj tiste, ki jih izberemo.
• Izbiro teme naj bi dandanes utemeljevali z internacionalnostjo, interdisciplinarnostjo, trajnostjo in željo po razumevanju.
• Naklonjenost temi ni nujno izhodišče za dobro raziskovalno delo.

Vaje v pisanju

• Pisanje je veščina, spretnost.
• Pisec mora osvojiti orodje, s katerim piše - dandanes je to računalnik.
• Pretipkavanje besedil nacionalne literarne preteklosti ustvarja digitalno bazo.

• Študentom pa služi kot vaja iz pisanja.

Usoda avtorstva

• Avtor kot starejši, a trdovtraten koncept.

Soavtorstvo

• Oblike kolektivnega pisanja naj bi nas odprle za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja.
• Pravila soavtorstva:

• vprašanja postavi v oklepaj
• bodi odprt za spremembe
• zatri ego za skupno dobro
• zaupaj sodelavcem
• soavtorji imajo pravico vetana vsebine, s katerimi se ne strinjajo
• ne poizveduj za avtorjem določenega posega.

Objavljanje

• Potencialni avtor se mora prebiti skozi selekcije, ki mu omogočijo objavo (v reviji, knjigi ipd.).
• Aktualno objavljanje na spletu.
• Ali gre za objavo ali ne, določa avtorjev naklep (oz. intenca).

• Objava naj bi imela namen doseči čim večji krog bralcev in je temu primerno postavljena (ključne besede, linki, kazala, reklamiranje).

Množični um ali pametna množica

• Je način organizacije znanja v informacijski družbi.

• To znanje je javno dostopno, se stalno dopolnjuje in ga kreirajo neposvečeni posamzeniki

• Cilj je korist za čim večji krog ljudi.

• Že sveti Avguštin je trdil, da je znanje javna dobrina.

• Množični um kritizira ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier.

• Informacije so brez konteksta, so konformne, zanje nihče ni odgovoren.
• Delno očitki držijo: na spletni Wikipediji ne gre za absolunto resnico, temveč za konsenz sodelavcev.
• Nelagodje temelji na tradicionalnem nezaupanju množici, saj je le ta v opoziciji z nadpovprečno elito.

• Toda postliberalno-demokratično stališče do množice je bolj zaupljivo - razvijati se moramo kot del skupnosti.

• Wikipedija izrablja pamet množice - crowdsourcing.

Avtorske licence

• Iz pravnega zornega kota je besedilo intelektualna lastnina, ki jo ščitijo avtorske pravice.

Creative commons

• Alternativen pravni koncept, ki je bolj primeren za obravnavo besedil v digitalni dobi.
• Avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture (free culture).
• Vrste cc licenc (prekopirano iz spletne Nove pisarije zaradi preglednosti):

	Priznanje avtorstva (attribution – BY)	Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja; dovoljena je izdelava izpeljanih (derivativnih) del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.
	Deljenje pod istimi pogoji (share-alike – SA)	Derivativno delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega dela (copyleft).
	Nekomercialno (non-commercial – NC)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave (derivacije) le za nekomercialni namen; Wikipedija takih del ne sprejema.
	Brez predelav (no derivative works – ND)	Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Copyright

• Gre za zakon o avtorskih in sorodnih pravicah.
• Ščiti izvirna avtorska dela pred zlorabo (nepooblaščeno razmnoževanje, distributiranje ipd.).
• Problematičnost copyright-a:

• pretirano poudarjanje avtorja
• ni kompatibilen z informacijsko družbo, saj je nastal v času tiskanih objav
• intelektualne proizvode dojema kot lastnino, ne pa kot (javno) dobrino.

• Copyright ne upošteva lastnosti produktov človeškega uma - njegovo nematerialno dimenzijo.

• Materialna dimenzija je v ozadju (npr. predmetnost tiskane knjige).

• Avtorska zaščita traja za časa življenja avtorja + 70 let (prav tako velja za neobjavljena dela).

• Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler se jim ne odreče (ali jih proda).

• Delo se sme razmnoževati, če upoštevamo fair use.

• To je uporaba v dobri veri, neprofitna raba.

Bralec

Prosti dostop

• Do nedavnega so bile knjige glavni vir znanja in so bile redko ”prosto dostopne”.
• Internet omogoča svobodni pretok informacij, v kolikor obstaja kolektivni interes izobraževanja.

• Znanje se odpira: dober primer so digitalizirane knjige (Digital Public Library of America; HathiTrust; Europeana).

• EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav (pri katerih je bila finančno udeležena).

• Promocija proste umetnosti pa ne obstaja - je znanost več vredna, kot umetnost?

• Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) - geslo današnjega časa.
• Razlika med prostim dostopom in prosto vsebino:

• Prosto vsebino lahko poljubno spreminjamo.
• Prosti dostop poseganja v vsebino ne dovoljuje.

• Pridevnik open:

• open data: podatki na internetu, ki niso podrejeni copyrightu
• open access: svobona dosegljivost informacij in znanstvenih publikacij
• open content: svobodna dosegljivost virov, ki zanimajo splošno publiko (literatura, video ...)
• open knowledge: podobno kot open data; pojem razširi še na znanstvene, geografske, zgodovinske, vladne in druge upravne informacije; film, glasbo
• open education
• open source: t.i odprta koda omogoča svobodno razširjanje programske opreme
• open research
• open science: poleg svobodno dosegljivih informacij vključuje metode in orodja za transparentno raziskovanje.

• V Sloveniji se z vprašanji dostopa ukvarja projekt Open Access Slovenia.

• Ločimo free OA (brezplačna dostopnost besedila; opremljeno z licenco c) in libre OA (brezplačna dostopnost na spletu; licenca cc).

• Prost dostop se najlažje ovija z obvezno registracijo ter prijavo.
• Dokumenti, brezplačno dostopni na internetu, so v konzum lahko dani na različne načine:

• zlati prosti dostop: prosti dostop zagotovi založnik (npr. recenzirani revijalni članki)
• green OA: prosti dostop zagotovi avtor ali njegov delodajalec s postavitvijo besedila (npr. predobjave/poobjave)
• sivi dostop: spletna dosegljivost publikacij, ki jih je sicer težko pridobiti (npr. doktorati, diplome ...)
• hibridni dostop: poleg zastonj spletne verzije obstaja tudi plačljiva tiskana verzija
• zakasnjeni prosti dostop: v prosti dostop pridejo po določenem času (po objavi)
• platinasti prosti dostop: publikacije, s katerimi avtor nima stroškov, saj ga nekdo financira (npr. slovenske znanstvene objave na spletu).

• Pobudniki proste dostopnosti znanstvenih objav: akademski učitelji, raziskovalci, univerzitetne knjižnice, znanstvena ministrstva.

• Pomembno je tudi ustanavljanje univerzitetnih repozitorijev, digitalnih besedilnih skladišč.

Založbe

• Založbe in knjigarne knjigo obravnavajo kot tržno blago.

• Forsirajo objavljanje v knjižni obliki, saj s tem služijo - v civilizacijskem smislu je to kontraproduktivno.

• Založbe so segment kulturne industrije.

• Bralec je potrošnik kulturnih dobrin.

• Avtorji in inštitucije radi objavljajo pri založbah zaradi ugleda in iluzije, da bodo tako pridegnili več bralcev.
• Predatorske založbe:

• Ta način znanstvenega objavljanja ogroža založniške korporacije.
• Primer: Science Publishing Group:

• Izdaja več kot 100 znanstvenih časopisov po principu zlatega prostega dostopa.
• Pisci namesto honorarja dobijo dve zastonj objavi v časopisih.
• Vabljivo zaradi inedksiranja (pri 10 bibliografskih inštitucijah).
• Zgleden primer takšne revije je na primer International Journal of Language and Linguistics.

Repozitoriji

• Dokaz o vplivnosti članka nam povejo števlike o citiranosti in o branosti.

• Tak pregled omogočajo števci dostopa, kot je na primer Google analytics.

• Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, bolj živi izmenjavi znanja - ima večji vpliv.

• Problem nastane ob vprašanju financiranja:

• lahko bi spletne objave financirali uporabniki v okviru naročnine na internet
• subvencioniranje (predvsem inštitucij kot so univerze, ki bi skrbele za repozitorije).

• Kanadski projekt PKP (public knowledge project), v okviru katerega delujejo:

• ddprtokodni programi (OJS - open journal system) za izdajanje serijskih publikacij
• OCS (open conference system) za organiziranje konferenc
• OMP (open monograph press) za izdajanje monografij
• OHS (open harvest system) za indeksiranje.

• Slovenski akademski repozitoriji so združeni na spletišču Nacionalni portal odprte znanosti:

• PeFprints, Digitalna knjižnica UM, Univerza v Novi Gorici, Repozitorij UL
• naloga pa je arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.

• Objavljanje na spletu lahko vpliva tudi na slog.

• Bralcu želi biti všečen, dostopen.
• To si lahko privoščijo avtorji z zagotovljeno akademsko pozicijo.

• Vse tri slovenske literarnovedne revije so v prostem dostopu takoj po izidu.

• Zaenkrat avtorji za objave niso plačevali - državne subvencije.

• Spletni forum SlovLit (1999-) je grajen na principu skupnega dela in komunikacije.

• 800 informacij letno
• Poudarek na informacijah s področja digitalne humanistike

Varovanje zasebnosti

• Splet vzbuja nezaupljivost zaradi svoje velikosti in splošnega nezaupanja v dobre namere.

• Kritiki vnaprej vidijo možnosti zlorabe.

• Razmerje javno : zasebno:

• Zavest o slednjih pojmih se oblikuje pozno v odraščanju.
• Deljeni osebni podatki prinašajo mnoge ugodnosti; hkrati pa so povezani s strahom nad nadzorom in njihovo manipulacijo.

• Skrb je absurna glede na intimnost objav na socialnih omrežjih.

• Slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov - Urad informacijskega pooblaščenca

• V času Nataše Musar Pirc se je razvijal zelo agresivno:

• prepoved fotografiranja brez privolitve
• prepoved iskanja po imenih in priimkih (škoda se pozna na korpusu Nova beseda).

• Slovenski uradniki si prizadevajo za privatizacijo informacij, ki omejuje pretok informacij.

• S tem dajejo prednost posameznikovi zasebnosti - škoda javni blaginji.

Kredibilnost

• Iz preteklosti smo vajeni filtriranja informacij (preko urednikov, recenzentov) pred objavo.
• Na spletu tega filtra pogosto ni, zato se poraja vprašanje o kredibilnosti.

• Nujno je presojanje in zdrav razum - presoditi moramo avtorja, medij, starost dokumenta ter njegov odmev in vire, iz katerih avtor črpa.

• Avtorjeva kredibilnost

• Praviloma zaupamo uveljavljenemu strokovnjaku.
• Do mlajših avtorjev smo načeloma bolj nezaupljivi (včasih tudi neupravičeno):

• manj življenjskih izkušenj
• bolje teoretično in informacijsko podkovani.

• Pozorni moramo biti tudi na tendenčnost in pristranskost.

Aktivizem

• Prepričanje, da znanost izvira iz golega zanimanja, je v 80. letih zamenjala pragmatična znanstvena ideja Amerike, ki trdi, da je znanost smiselna, če ima plamenit socialni cilj.
• K spremembi dojemanja znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje v družboslovju ni mogoče - vedno nosi raziskovalčev interes.
• V slovenskem prostoru se tovrstna ideologija blago kaže v aktivističnem slogu diplomskih nalog; kontaminira znanost in njene inštitucije, saj je pričakovano, da vsi jasno izražamo svoje nazore.
• Problemi aktivizma v znanosti:

• posploševanje dejstev in selekcija zgolj tistih, ki ustrezajo tendenci
• zanemarjanje statistik (češ, da jih je lahko izrabiti)
• aktivizem se ponaša s kritično refleksijo, kar je paradoksalno - kritična refleksija zahteva odmik od predmeta opazovanja; aktivizem pa si tovrstnega odmika ne more privoščiti.

• Izobraževanje naj bi bilo deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti.
• Socialna omrežja ustvarjajo prostor javnega diskurza za ceno osebnih podatkov (, ki pa hkrati pobagajo pri ustvajranju oglasov in spletnega okolja po meri posamzenika).

Avtorstvo

• Inštitutionalna vezanost avtorja poda legitimiteto, saj inštitucionalni okvir omejuje avtorjevo samovoljo.

• Inštitucije tudi zapirajo objavo novitet, ki niseo v skladu s pedagoško in raziskovalno rutino, saj bi to ogrožalo delovanje utečenih modelov.

• Samozaložništvo je na področju znanstvenega objavljanja redko (bolj običajno v leposlovju).
• Starost dokumenta

• Starejši kot je tekst, več je o njem napisanega - prestal je kritične presoje - in je zato bolj zanesljiv.
• Kljub temu ne smemo slepo zaupati vsem starejšim virom.
• Spletne vire je, za razliko od tiskanih, mogoče kadarkoli spreminjati, če v njih najdemo napako.
• Letnica nastanka vpliva na bralčevo branje - upoštevajoč družnei/politični/ideološki kontekst časa.

• Izločitev nepreverjenih in laičnih tekstov načeloma ni zahtevna - vir, avtor.
• Primeri konflikta med laiki in literarnovedno ekspertizo so v NP na straneh 100-104.

Strokovno recenziranje

• = peer reviewing (strokovna ocena) je v znanosti utečen postopek za ločevanje kredibilnih od nekredibilnih informacij.

• Je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti (ohranja kvaliteto besedil).
• Aktualno je postalo v zadnjih desetletjih zaradi čedalje večje količine znanstvenih objav.

• Deležni so ga avtorji znanstvenih monografij in člankov, objavljenih v kredibilnih revijah, referenti, diplomanti, magistranti, doktorandi, raziskovalci, ki prosijo za sofinanciranje projektov itn.
• Recenzenti so strokovnjaki, ki na določenem področju zaradi svojih znanstvenih prizadevanj lahko presojajo informacije.

• Naj bi stremeli k objavljanju čim boljših prispevkov ter nuditi pomoč tistim, ki za objavo še niso sprejemljivi.

• Delo recenzenti lahko sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, da avtor popravi navedene opombe.
• Zaradi pristranskosti recenzentov znanstvena skupnost išče nove pristope - npr. javno recenziranje (open peer review).

• Nevtralno presojo naj bi zagotavljala anonimnost postopka - ne more priti do nepotizma.
• Slepa recenzija: avtor ne ve, kdo ocenjuje njegovo besedilo.
• Dvojno slepa recenzija: niti avtor niti recenzent se poimensko ne poznata.

• Kako do anonimnosti?

• Ime datoteke > desni klik > lastnosti dokumenta > Briši lastnosti dokumenta
• Recenzentski popravki in komentarji anonimizira urednik s formatom rtf.

• Revije so dolžne merila za presojo in svojo recenzijsko politiko objaviti na splet.

• Avtor ima pravico vedeti, koliko časa bodo čakali na končno odločitev urednika

• Nekatera uredništva so recenzijski postopek formalizirala z obrazcem, v sklopu katerega recenzent določi/presodi:

• tip članka
• njegovo tematsko področje
• ustreznost naslova
• obsežnost članka (v znakih)
• dopolnjenost (ugotovi, ali so ustrezno navedeni vsi podatki - avtor, viri, ključne besede ipd.)
• ali bo članek objavljen v tujem jeziku ali prevodu
• slog članka (členitev, jasnost, jedrnatost ...)
• primernost terminologije
• aktualnost teme
• metodo obdelave informacij
• reference, na katere se sklicuje avtor.

Pravopis

• Slaba jezikovna kompetenca pri bralcu vzbudi dvom v kredibilnost informacije.
• Nota bene:

• vezaj (-)
• pomišljaj (–)
• dolg pomišljaj (—): v poštev pride redko.

• Oblike narekovajev:

• » «
• "
• „ ”

• Dvopičje: PAZI v COBISS-u, kjer služi kot separator bibliografskega kataložnega zapisa!

• Pri navajanju virov je dvopičje potrebno popraviti - ga napraviti iz nestičnega v LEVOSTIČNO.

• Tropičje je alternativa vezniku itd.

• Pred njim ni veijce! Je NESTIČNO ločilo!

• V strokovnih besedilih se ogibaj ? in !
• Podpičje se rabi pred pojasnjevalnimi deli povedi (lebdi nekje med . in ,).
• Naslovi kolon in vrstic v tabelah se piše z veliko začetnico.

Digitalna pismenost

Formati besedil

• Končnice računalniških formatov besedil:

• txt: golo besedilo (pri pošiljanju pošte na forumu; pri pisanju računalniških programov)
• doc, docx, rtf, odt:obogateno besedilo (besedila v fazi recenziranja; omogočene so opombe in popravki)
• htm: spletno besedilo
• pdf: natisljivo besedilo (ob oddaji v tiskarno)
• končnic nimajo besedila na wikijih, v repozitoriju Academia.edu.

Besedilo na wikijih

• Osnovno oblikovanje je zelo enostavno.
• Besedilo lahko nepsredno tipkamo v okno (zavihek Uredi) ali pa ga prekopiramo iz urejevalnika (kot je Word).
• Osnove wiki pisanja:

• ddstavek = prazna vrsta
• zvezdica (*) = enota v seznamu (alineja)
• dva enačaja ==xxxx== (podnaslove s tremi itd.) = naslov
• ležeči tisk = dva apostrofa ’’xxxx’’; Krepki = trije apostrofi ’’’xxxx’’’
• povezave = oglati oklepaji [[Ljubljana
• sliko vstavimo preko menija
• v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev, Cobissovo številko vnesemo npr. s { {COBISS|ID=nnnnnnn} },[113] okvirček za avtorja s predlogo { {infopolje pisec}}, okvirček za knjigo s predlogo { {infopolje knjiga} }, razprti tisk z { {razprto | aaaaaaa} }, tako tudi gotico, nejasno napisane in popravljene besede itd.
• grabljice (#) = oštevilčeni seznam
• presledek na začetku vrstice = okvirček z besedilom.
• V wikijih delujejo tudi ukazi za format html: < br > za prelom vrstice, < hr > za vodoravno črto, < center > za centriranje besedila.
• < poem> uvaja pesemsko besedilo, < /poem> pa ga zaključuje.

Sporočanje popravkov in komentarjev

• Urejevalniki in ogledovalniki imajo funkcijo komentiranja (označi besedilo > desni klik > Pregled > Nov komentar).
• Možno je beleženje posegov v besedilo: funkcija Sledi spremembam.
• Komentiranje wikibesedil:

• na pogovorni strani besedila
• na pogovorni strani avtorja
• če gre za besedilo, ki nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko za diskusijo o njem odpremo na Wikiverzi samostojno stran
• znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden; take pripombe damo med lomljene oklepaje takole:
• s predlogo: beseda s popravljeno napako.

Navajanje

Čemu sploh citiramo

• Znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti.
• Sklicevanje in citiranje je nujen del znanstvenega pisanja.

• Človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, temveč zavzetih množic.

• Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del.

Prepisovanje

• Plagiat: tuje znanje uporabimo kot lastno (ne navedemo od kod je informacija vzeta).
• 2009 manifest digitalne humanistike napoveduje preobrat v strokovnem bontonu.
• Najbolj nekorektna in nekolegialna oblika prepisovanja je akademska (kraja teme, misli).
• Zahteva po izvirnosti bremeni tako literarno vedo kot snovanje.

• Občutljivost avtorjev ob modebitnem citiranju ali posnemanju.
• Citiranje v literarnih besedilih postane bolj sprejemljivo v postmoderni literaturi.

Citatni indeks

• Je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave (s tem ustvari pregled medsebojne povezanosti ter hrakti loči bolj od manj pomembnih besedil).
• Za znanstvena področja ločimo:

• SCI (Science Citation Index)
• SSCI (Social Sciences Citation Index)
• AHCI (Arts and Humanities Citation Index).

• V Sloveniji: Scorpus in Web of Science
• Neplačljiva je Googlova citatna podatkovna zbirka Google Scholar (pregled nad citatnostjo, izračun h-indeksa in i10-indeksa).
• Tradicionalna humanistika ni naklonjena tovrstnemu rangiranju besedil (komercialnost inštitucij, ki podatke merijo; anglocentričnost; omejitev na novejše publikacije).

• Kljub temu pa je nasprotovanje merjenju nesmiselno, saj gre to proti znanstvenim načelom (čim večji) objektivnost.
• Bibliometrične številke so problematične, ko vplivajo na splošen ugled publikacije ali revije (npr. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij (SSCI in AHCI)).

Faktor vpliva

• IF impact factor je števlika, ki kaže stopnjo uglednosti (posledično vplivnosti) znanstvene revije.
• Število citatov (v drugih pomembnih revijah v zadnjih dveh letih): Število objavljenih člankov (v tem času) = Povprečje citiranosti na članek
• Tovrstne meritve so kulturno pristranske, ne ločijo med člankom in recenzijo.
• Sama narava indeksa je podvržena manipulaciji - dogaja se prisilno citiranje (pogoj za objavo v reviji je citiranje njenih prejšnjih člankov).
• Na Wikipediji lahko branost preverimo v zavihku Podatki o strani.

Slovenske znanstvene revije

• Slovenske:

• Primerjalna književnost
• Slavistična revija
• Jezik in slovstvo
• Razprave SAZU ...

• Za posamezna področja so relevantne tudi revije Sodobnost, Otrok in knjiga, Dialogi.
• Tuje (s slovenskimi prispevki):

• Slovene Studies (ZDA)
• Slavistika (Beograd)
• Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana) ...

Citatni slogi

• APA
• MLA (npr. revija PK)
• AMA
• čikaški citatni stil (npr. Slavistična revija)
• wikipedijski citatni stil

• Najpomembnejši deli bibliografske enote so:

• avtor
• naslov
• ime spletišča in datum
• kraj, založba, letnica in knjižna zbirka
• naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani
• naslov revije, letnik, številko, letnico in strani
• naslov časnika, datum in strani.

Tehnika citiranja

• Citat ali navedek je iz dveh delov:

• dobesedni navedek, ki se ga loči z narekovaji ali s samostojnim, zamaknjenim odstavkom (pri daljših citatih)
• vir citata v oklepaju na koncu citiranega besedila.

• Kratki sklici so zapisani v oklepaju neposredno za povzetim besedilom.

• »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje« (Žnideršič 1999: 85).

• Navedke označujemo na tri načine:

• z narekovaji
• s svojim odstavkom
• z narekovaji in oglatimi oklepaji, ki označujejo del izpuščenega besedila ali vrivanje drugega besedila v navedek.

• NOTA BENE:

• »... ko že na Kranjskem vsak pisari ...«, naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.
• »[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

• Viri in literatura - delitev je smiselna pri dolgih seznamih.
• Cobissove oblike zapisa bibliografskih enot: polni, ISBD, COMARC.
• Za zglede citiranja glej zapiske iz vaj Uvoda v študij slovenske književnosti in Novo pisarijo (136-193)!

Žanri

• Na spletu obstaja več možnosti oblikovanja pisnih sporočil, zato ločimo različne žanre.
• Žanri (enako kot v tisku): sporazumevalno, publicistično, umetnostno ali znanstveno besedilo.
• Dilema pri razlikovanju med pojmi: znanstveno, strokovno, poljudnoznanstveno pisanje.

• Izvirni znanstveni članek: prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji
• Pregledni znanstveni članek: sintetično in kritično poroča o objavah z določenega področja (lahko tudi nadgrajuje z novimi stališči).
• Strokovni članek: vsebuje že objavljena spoznanja; objavljen v strokovni (npr. Otrok in knjiga) ali znanstveni reviji (npr. Primerjalna književnost).
• Poljudni članki: popularizacija raziskovalnih spoznanj; objavljeni v časnikih in nespecializiranih revijah.

• Dilema pri razlikovanju med besedama: stroka ali strokovni.

• Stroka (kot disciplina) poimenuje znanstvena področja.
• Pridevnik strokovni pa se (v akademskem svetu) uporablja v vrednostno razlikovalnem smislu - strokovno je tisto, kar ni znanstveno.

• Strokovni so na primer slovarji, učbeniki, priročniki, antologije ...

• Med znanstvene prispevke upoštevamo tudi objavljene prispevke iz konferenc, poglavja v monografijah, gesla v slovarju, strokovne ocene, predgovore ali spremne besede, intervjuje ...

• Za plezanje po akademski lestvici so pomembne le znanstvene objave in podatek, kje so objavljene.

• V humanistiki so najbolj cenjene monografske publikacije (torej knjige) - inovativno znanstveno delo.

• Ločimo: znanstvene, strokovne, univerzitetne (in druge) učbenike, učno gradivo ...

Šolsko pisanje

• Referat, esej, diplomska naloga, magisterij, doktorat
• Namen je izpolnitev študijske obveznosti; ugoditi mentorju.
• Lahko preseže šolski kalup, če je angažirano in izvira iz lastnega interesa.
• Posebnost dvodisciplinarnega pisanja - lahko pride do sporov glede načina citiranja, kateri del naloge pripada kateri stroki, pri kateri stroki se bo naloga predstavila ipd.

Popravljanje

• Urejena besedila so pogoj za optimalno branje/citiranje ...
• Ločimo lektoriranje in korigiranje
• Lektura: popravljanje besedila drugega pisca (pravopisne napake, zatipkanine, slogovni zapleti).

• Najbližji angleški izraz copy editing, ki pa je vezan na dejavnost urednika (poseganje v besedilo ni vsebinsko).
• Zgodovinsko: jezikovno primernost so določali literarni programi; avtorji so bili hvaležni lektorjem, saj mnogi niso obvladali slovenščine (saj ni bil učni jezik).
• Avtorji se lahko sklicujejo tudi na licentio poetico (pri umetnostnih besedilih upravičeno; pri znanstvenih besedilih pa je cilj jasnost besedila - osebni slog je drugotnega pomena).

• Korektura: odpravljanje napak, ki jih ni zagrešil avtor - ponavadi strojno pisanje.

• Popravljajo se zgolj zatipkanine/nejasnosti ob spremembi medija (npr. iz PDF formata v tipkano obliko).
• Torej na Wikiviru korigiramo besedila! Primerjamo fotografijo besedila s teksom, ki ga razpozna OCR-program, in popravimo morebitne napake, da je pretipkano besedilo čim bolj podobno izvirniku.

• Rdeči svinčnik se v digitalnem okolju spremeni v funkcijo Sledi spremembam.
• Uredništvo: skupek kompleksnejših opravkov z besedili, ki se izvajajo pred (moredbitno) objavo.

• Urenik se odloči, ali bo besedilo objavljeno ali ne; avtorju lahko postavi pogoje za objavo.
• Besedilo lahko zavrtne tudi, če ni v skladu z zbirko/s konceptom revije.
• Šele ko se urenik odloči za objavo, gre besedilo v lekturo in korekturo.

Komunikacija v stroki

E-pošta

• Izumljena leta 1961 na MIT za potrebe znanstvene komunikacije (globalna uporaba šele v 80. letih).
• Vrstice e-komunikacije:

• Za: (To:) naslovnikov poštni naslov
• Kp: ('kopija' oz. Cc:) pošiljanje v vednost
• Skp: ('skrita kopija oz. Bcc:) skrit seznam prejemnikov

• Daljša sporočila naj so strukturirana v odstavkih za boljšo preglednost.
• Začetek komunikacije o strokovnih zadevah:

• forum: Dragi kolegi, Spoštovani kolegi
• nagovor starejših od pišočega: Spoštovani + nazivi
• nevtralno: Spoštovani/Dragi ...
• vrstniki v stroki (zasebno) se lahko naslavljajo poimensko
• ločili sta lahko , ali ! (vpliva na začetnico v jedru besedila)
• nagovor lahko izpustimo pri redni korespondenci.

• Zaključek pisma s frazami:

• Lepo vas/te pozdravljam
• "S spoštovanjem"

• Oblike podpisov:

• ime + priimek
• na forumu: --eva (uporablja se ime ali kratica)
• Wikiji: --Eva Ule (pogovor) 14:35, 23. november 2020 (CET)Eva Ule (torej zapišemo 2 vezaja in 4 tilde)
• lahko pa vgradimo ročni podpis: [ [File: signature.svg|__ px] ] (brez presledkov med oglatimi oklepaji).

• Skupinska komunikacija je olajšana s programi kot je Google Groups.
• Poimenovanje dokumentov naj bo kratko, pomenljivo in enolično.

Socialna omrežja

• Ime za načine družbene komunikacije v informacijski družbi.
• Splet 2.0, ki enosmerno komunikacijo spreminja v dvosmerno - uporabnik informacij je hkrati tudi njihov producent.
• CSCW - Computer-supported cooperative work - socialna omrežja naj bi bila skupnost kooperativnosti.
• Lahko imajo tudi negativni prizvok: eksploatacija, izguba zasebnosti, komercializacija.
• Razlikujejo se po svoji funkciji:

• komunikacija: Facebook, Linkedin
• izmenjava vsebin: Youtube
• pisanje dnevnikov: Blogspot, WordPress
• prispevanje k širjenju informacij in znanja: Wikiji.

• Tweet je oblika sporočila na omrežju Twitter (od leta 2006).

• Omejeno na 140 znakov - oblika bloganja.
• Obstaja status javnega intelektualca, ki ga pridobijo zavzeti uporabniki.

• LinkedIn: namenjen daljšim strokovnim sporočilom; razpisi za akademske službe in projekte.

Zagovor

• Status iniciacijskega obreda v akademski svet (zagovor diplomske, seminarske, magistrske naloge, doktoratov).
• Fakultetni senati sprejemajo natančna pravila za izbiro teme, prijavo, izbiro mentorja ... (celoten postopek opisan v Novi pisariji na straneh 214, 215)

Literarna kritika

• Glavne lastnosti kritike:

• značilna za demokratične družbe
• pisana na preseku publicistike in znanosti (- naj upošteva beročo publiko)
• subjektivna (toda se loči od reklamnega pisanja, ki ni kritično!)
• polemičnost
• na njena stališča vpliva čas (posledično niso trajno veljavna)
• jasna, prepričljiva, poučna
• lahko je tudi zabavna
• ne vpliva na branje knjig, bralce le ozavešča
• avtorju lahko prinese hvalo ali sovražnike.

• Literarna kritika

• Ukvarja se z literarnimi deli.
• Ima status publicističnega besedila.
• Objavljene so v dotičnih rubrikah dnevnega tiska in v literarno-kulturnih revijah.

• Strokovna kritika

• Ukvarja se s strokovnimi ali znanstvenimi deli.
• Ima status strokovnega besedila, če je poglobljena.
• Objavljene v strokovnih revijah.

Enciklopedični članek

• Od drugih vrst strokovnega pisanja se ločijo po svoji jedrnatosti.

• Ni anekdotičnosti, ni prepodrobnih informacij, ni ponavljanj ali retoričnih figur, ki ne prispevajo k posredovanju informacije.

• Biografski članek

• Kriteriji za enciklopedični vpis:

• Ime se pojavlja v drugih enciklopedičnih geslih
• Uvrstitev na raznih seznamih (npr. prešernoslovec, verzolog, didaktik ...)

• Članek o knjigi

• Projekt popisa knjig na Wikipediji z naslovom Romani
• Podatki o knjigah so formalizirani v infopolju knjiga

Učbenik

• Značilnosti učbeniškega pisanja:

• dialoškost (spodbuja bralčevo interaktivnost)
• povzemanje in ponavljanje
• poenostavljanje - definicije in naštevalni nizi
• privlačna tipografija
• skupinsko avtorstvo (z urednikom)
• povezovanje učbenikov v serije.

• Informacije je potrebno didaktično ustrezno reducirati.
• Velik zaslužek založb zaradi potrebe po šolskem gradivu (predvsem z maturitetnim gradivom).

• Predvsem učenci (in njihovi starši) so v brezizhodnem položaju, saj je gradivo obvezno.
• Rešitev: Šolsko ministrstvo bi moralo podpreti prosto dostopne elektronske učbenike (pod licenco cc).

• Pomanjkljivost in vprašljivost učbenikov

• Očitno narejeni kot predloga za predavanja.
• Mnogi se ne ravnajo po ciljni publiki in stremijo k pretirani podobnosti z znanstveno monografijo.
• Definicije in naštevalne verige so primerne za reprodukcijo na testih/izpitih.
• Poudarja faktološka plat znanja.
• Zaradi enostavne narave se zateka k stereotipnim izrazom, konceptom in šolskim frazam (primeri v Novi pisariji str. 227-229).

• Za študenta je didaktično boljša pomanjkljiva informacija, saj ga spodbudi k samostojnemu raziskovanju.

MNENJE: Ob iztekanju prvega semestra se s tem absolutno strinjam. Najbolj sem si zapomnila snov, ki sem jo raziskala sama.

Strokovni blog

• Blog oziroma spletnik je krajšava ang. besede weblog oziroma spletni dnevnik; v uporabi od 1997.
• WordPress, Google Blogger, Siolov Blogos
• So bliže publicističnemu žanru kot znanstvenemu pisanju.

• Od znanosti jih oddaljujejo anonimnost, avotrski narcizem, specifičen slog in obsedenost z medijem.
• Izogibajo se intenzivni argumentaciji, citiranju, recenziranju.

• Primerni za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki (posamezniki na sploh).
• Za strokovno rabo so relevantni področni blog, blog na določeno temo; tudi osebni blog humanista/raziskovalca/pedagoga.
• Glavni dosežek je večja povezanost in živost znanstvene skupnosti!

Spletni forum

• Internet forum = pomembno orodje za konstruiranje in vzdrževanje strokovne/znanstvene skupnosti.
• Pojavi se v drugi polovici 90. let 20. stoletja.
• Nadaljuje tradicijo elektronske oglasne deske (bulletin board system) oz poštnega seznama (electronic mailing list).
• Pomembna funkcija je arhiviranje, česar v klepetalnikih ni.
• Pomemben način komunikacije za skupnosti, ki se šele uveljavljajo; inertne akademske skupnosti nimajo potrebe po forumih.
• Komunikacijo se regulira z omejenim dostopom (torej registracijo) in s posegi moderatorja.
• Forum Humanist se je začel leta 1987 v obliki poštnega seznama.
• Slovenski forum SlovLit (1999- ): osrednja informacijska točka za področje literarne zgodovine in jezikoslovja (predvsem vezano na slovenski jezik).

Slog

Spletna družabna omrežja spreminjajo temeljni pisni standard - besedilo je neposredno povezano z zaslonom, zato mu mora ugajati (npr. pokončna postavitev).

Sestavni deli

• Shema IMRAD ali UMRIS (velja predvsem za eksperimentalne vede)
• Avtorjevo ime - ob imenu se zapiše tudi (akademska) inštitucija
• Naslov - najbolj radikalen povzetek teksta

• Naj temo izraža jedrnato in jasno, stvarno; je pravopisno brezhiben; ne vsebuje krajšav; ni v obliki stavka ali vprašanja.
• Podnaslov naj je ločen z dvopičjem (začne se z malo začetnico); naj ne ponavlja izrazov iz naslova.
• K naslovu spada tudi UD-klasifikacija.

• Izvleček

• Je v glavi članka in predstavlja kratek povzetek.
• Obsega predmet raziskave, metode, rezultate in sklepe/implikacije v največ 10 vrsticah.
• Hiba izvlečkov: dolgoveznost.

• Ključne besede služi za kategorizacijo področja; izbrani izrazi naj so frekventni in terminološko smiselni (imajo težo).
• Povezave so klikljivi deli besedila (prepoznavni po modri barvi in podčrtanosti).

• Klikljivost je ključna razlika med tekstom in hipertekstom.
• Nadomeščajo kazala, značilna za tiskane knjige - povezave so oblika sklicevanja.
• Omogočene v vsakem urejevalniku - desni klik > meni > vnos hiperpovezave > vnos spletne lokacije.
• Wiki okolje: dvojni oglati oklešaj za povezave znotraj wikijev; enojni za zunanje povezave

• Kazalo

• Program ga načeloma oblikuje sam.
• Naj je čim bolj pregledno in dejansko uporabno pri členitvi obravnavane snovi.

• Telo besedila (uvod, teorija, gradivo, analiza, sklep)
• Literatura
• Priloge (slike, grafikoni, opombe)

Napake

• Gostobesednost

• Naloga lektorja je odpraviti balast, ki ne doprinese k prenosu informacij.
• Primeri odvečnih besed, ki jih radi kopičimo: tudi, še, takratni, poleg tega, nato, izpostaviti, poudariti, predvsem, večinoma, običajno, nedvomno, razmeroma, relativno, okrog, razni, specifičen...

• Nerazumljivost

• Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka!
• Mnogi jezik namerno otežijo - s tem naj bi utemeljevali zapletenost obravnavane teme.
• Sodobna zahteva: znanstveno delo naj bo predstavljeno preprosto, razumljivo (množico je treba prepričati, da je vlaganje v znanost smiselno).

• Pomanjkanje konteksta

• Pri pisanju lahko pozabimo na tezo in izgubimo rdečo nit - besedilo na koncu ni koherentno, ne odkrije nič novega.
• Cilj bi moral biti najti informacije in jih postaviti v smiselen kontekst.
• Nevarno je tudi pretirano posploševanje.
• Že in šele lahko najpogosteje izpustimo; podobno z besedama celó, samó, saj z njimi nereflektirano vrednotimo.

• Manierizem

• Besedilo naj bo sklenjeno - stavki se lepo navezujejo en na drugega.
• V ospredje besedila ne sme stopiti retorika, ki jo prepoznamo po ekspresivnih izrazih, ponavljanju in vzročno-posledičnih besedah (npr. torej, potemtakem).
• Izogibamo se papirnatim izrazom in ahraizmom (zategadelj, nemara, bržkone, tolikanj ...).

• Slogovna ubornost

• = neprestano ponavljanje izrazov.
• Tipične fraze: Iz pregleda/grafikona vidimo/razberemo, da ...
• V literarnovednem pisanju sta sitni besedi predstavnik, predstavljati.

• Pristranskost

• Znanstveno pisanje naj bi stremelo k objektivnosti in nepristranskosti.
• Nedolžna pristranskost: pretirana ljubezen pisca do teme
• Nevarna pristranskost: ideologija (izraža se z ironičnimi narekovaji, močnimi prepričanji in gnevom)

• Terminologizacija

• Termini kot začetni pogoj za vplivnost in potencialno inštitualizacijo.
• Zavedati se moramo, da so poimenovanja stvar družbenega dogovora in prakse - danes je na primer vprašljivo slovenjenje računalniških izrazov ali izrazov iz socialnih medijev, ki jih v vsakdanu nihče ne uporablja (vmesniki, krmilnihi, všečki ...).
• Terminologija je nujna za sodelovanje v razpravah določene smeri ali šole (paziti pa moramo, da termini ne postanejo ortodoksna ovira).
• Moti tudi ignoranca terminologije kot npr.: dramski/dramatski/dramatični.

• Spol in število

• Nekdaj: raba moškega spola za nevtralnost.
• Feminizem zahteva odpravo spolno krivičnega jezika.
• Uporabi spola se izognemo z množino ali pretvorbo v sedanjik.
• Majestetični plural = znanstvena množina, ki deluje potujevalno in objektivizirajoče.

• Mentalno brambovstvo in servilnost

• Občutljivo razmerje med domačin in tujim (nazorskega značaja - izbira virov, izrazov).
• V strokah, kot je slovenistika, je zavzetost za domače samoumevno - borba za ohranitev eksistence.
• Servilnost: slovenska literarna veda se poskuša prilagajati trendom; želi vmeščati slovenske avtorje v širši, evropski kontekst ali pa podpirati ideje skupne identitete (npr. evropske).

Govorna prezentacija

• Nimajo vedno statusa objave - status dobijo, če so posneti, shranjeni in zapisani v Cobiss.
• Predavanje (v predavalnici, na konferenci, na seminarju ...), predstavitev referata ...
• Se razlikuje od zapisane poldlage - retorika.
• Dve skrajnosti: dolgočasnost, monotono branje člankov in pretirano iskanje pozornosti z retoričnimi prijemi.
• Dobri predavatelji so predani predmetu in vedo, kaj želijo sporočiti in kako to storiti učinkovito.
• Težave pri prenosu informacije: zapis imen, naslovov; grafični prikazi.
• Prosojnice

• Pomagajo seznamsko povzeti besedilo in vzdrževati rdečo nit predavanja.
• PowerPoint, Google Slides, Prezi
• Japonski prezentacijski podel pechakucha- gre za 6-minutne prezentacije z 20 prosojnicami.

IZKUŠNJA z elektronsko tablo (interactive whiteboard) - omogoča risanje, podčrtavo na obstoječo prezentacijo/dokument, odprt na računalniškem zaslonu. V gimnaziji jo (vsaj po moji izkušnji) uporablja malo profesorjev, saj je efektivna le, ko profesor tehnologijo obvlada in uspe smiselno vključiti interaktivni princip v predavanje. Gotovo je prišla prav pri podčrtavi stavčnih členov (stavki so že napisani, zato profesor ne izgublja časa z zapisovanjem primerov na analogno tablo) in pri prikazih grafikonov ali zemljevidov (na primer prikaz selitev ljudstev pri zgodovini).

Vizualizacija

• Služi popestritvi informacij ter pegagoškemu in popularizacijskemu interesu.
• Civilizacijski zasuk - iz verbalnega se premikamo k slikovnemu sporočanju.
• Fotografija

• Razmah je doživela z digitalizacijo in splošno dostopnostjo (telefon, tablica ...).
• Dobra je prepoznava obrazov; z besedili (OCR) pa je drugače - akcenti, zabrisane besede ...
• Avtorstvo je strogo individualno.

• Licenciranje fotografij

• Objava gotografij je pravo zelo zatrta - umetnino lahko javno objavimo 70 let po smrti avtorja (tudi, če bi imeli privolitev).
• Sme se objavljati platnice knjig.
• V državah, kjer so avtorski zakoni manj restriktivni, poznajo izjeme pri objavljanju fotografij arhitekture, kiparstva in slikarstva - avtorjeva privolitev ali pa posnetek z oznako FOP (freedom of panorama).
• Problem pri pridobivanju reprezentativnih fotografij avtorjev/umetnikov - veliko slik je objavljenih, a niso prosto dostopne.
• Free culture movement predstavlja grožnjo profesionalnim fotografom, ki se oklepajo avtorskih pravic.

• Fotografije kulturne dediščine

• 44. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine zahteva soglasje avtorja.
• Prepovedano fotografirati spomenike iz Registra nepremičninske kulturne dediščine - primer grafita na stavbi, ki je vpisana v Register (glej Novo pisarijo str. 280).

MNENJE Sploh nimam komentarja na tako zatrto in staromodno pojmovanje javnih spomenikov. Zdi se mi žalostno, da se v informacijski dobi, ko ima dobesedno vsak dostop do kamere (četudi zgolj na telefonu), ubadamo s takšnimi banalnostmi. Lahko se strinjam, da so avtorsko zavarovane fotografije spomenikov/dediščine, ki so umetniške, posnete iz nenavadnega kota/perspektive ali pa so obdelane na avtorju lasten, poseben umetniški način (npr. photoshop). Prav tako se mi zdi opravičljivo, da profesionalen fotograf, ki živi na račun prodaje svojih fotografij, ne želi javno razpolagati s svojimi fotografijami. Za običajne fotografije, ki so zgolj reprezentacija neposredno vidnega, pa bi  (po mojem mnenju) moralo obstajati dovoljenje za reprodukcijo v informacijske in izobraževalne namene.

• Nalaganje na wikije

• Nalaganje na Zbirki > izpolniti je treba obrazec; dodamo kategorije.

• Infografika

• = infomacijska grafika.
• Je oblika vizualizacije podatkov, informacij ali znanja, ki izrabi človekovo sposobnost hitrejšega dojemanja in pomnenja ob pregnedni vizualni prezentaciji.
• Grafični prikazi so izum konca 18. stoletja.
• V 20. stoletju pa so grafične prezentacije najbolj uporabljali geografi - danes splošno poznani geografski informacijski sistemi (Geopedija, Google Earth, Google Maps, Street View).
• Tabele - podatki so razporejeni v celice (na wikijih je za ustvarjanje tabel posebna koda - glej str. 287).
• Grafikoni

• Potrebujejo legendo.
• Grafikon (chart): histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa, graf funkcije
• Diagram (graph): časovni, drevesni (dendogram), omrežni, organizacijski, flowchart, genealoški, Vennov
• Kartogram, shema, piktogram

• Zemljevidi

• Marija Boršnik - prva v slovenski literarni zgodovini uporabila zemljevid, ko je v prvi knjigi Tavčerjevega Zbranega dela objavila Načrt Poljan.
• Dandanes: interaktivne karte na spletu - Geopedija.

• Literarni spomeniki, Literarne poti, Dogajališča zgodovinskih romanov, Zgodovinski romanopisci.

• Projekt Prostor slovenske literarne kulture (ZRC SAZU)

• Besedni oblak - rabita se orodji Wordle in Voyant tools.

Iskanje

• Razvoj iskalnikov je tesno povezan s strmim naraščanjem količine informacij.
• Avtorje v podatkovnih bazah ločijo številske identifikacije.
• ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založbe in akademske inštitucije (deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo) - mednarodna standardna identifikacija (16-mestna koda).
• Od 1970 dalje:

• ISBN identifikacija knjižnih objav - 13-mestna številka (jezik - založba - 3 cifre znotraj založbe - kontrolna cifra)
• ISSN identifikacija periodike - 8-mestna številka
• DOI identifikacija spletnih objav.

• Wikimedijina spletišča dodajajo Normativno kontrolo, ki gesla pvovezuje s knjižničnimi in kataloškimi sistemi (npr. CONOR, VIAF, ORCID, OVL).

UDK

• Univerzalna decimalna klasifikacija
• Skrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje.

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije

1 Filozofija. Psihologija

2 Teologija. Verstva

3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje

5 Matematika. Naravoslovje

6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika

7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport

8 Jezik. Književnost

9 Geografija. Biografija. Zgodovina

• Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije loči 7 raziskovalnih področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika (literarna veda ima številko 6.07), interdisciplinarne raziskave.
• Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS): humanistične vede, družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske, tehnološke vede.
• Klasifikacija FOS 2007 (Fields of Science) loči 47 področij.

• Od tega so literarna področja:

• klasika
• literarna teorija in kritika
• literarni pregledi
• književnost
• afriška, avstralska in kanadska književnost
• ameriška književnost
• književnost Britanskega otočja
• nemška, nizozemska in skandinavska književnost
• romanska književnost
• slovanska književnost
• poezija.

• Enciklopedične klasifikacije delijo znanost na družboslovje in naravoslovje.
• Po UDK ima slovenska književnost začetno številko 886.3.

DOI

• Digital Object Identifier = Digitalni identifikator objekta
• Standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti.
• Za humanistiko sta primerni registracijski agenciji: mEDRA in CrossRef.

COBISS ID

• Številka za identifikacijo publikacij v Sloveniji.
• Začetna stran ponuja tudi osebne bibliografije raziskovalcev (s povezavo na SICRIS), bibliografije serijskih publikacij, povezavo na podatke o citiranosti slovenskih raziskovalcev (na Web of Science in na Scopusu).
• Ponuja tudi seznam najbolj branih knjig in bazo podatkov z letno statistiko izposoje (Knjižnično nadomestilo).

Podatki iz podatkovne zbirke

• Podatek: dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša.

• Nekateri se zavzemajo za nadomestitev besede z izrazom zajemek (capta), saj natančneje izraža produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki.

• 2 vrsti informacij: dokumenti (fizična reprezentacija) in podatki (osnovni elementi informacije)
• Včasih so bili podatki težko dostopni; raziskovalci jih niso želeli javno deliti.
• Danes število javno dostopnih podatkov narašča.

• Slovenska literrana veda: slovarji (SSKJ, Besede slovenskega jezika, Fran), besedilna korpusa Nova beseda in Gigafida, bibliografije (Cobiss) in leksikonske informacije biografskega značaja (Wikipedija, Slovenska biografija).

• Iskanje po dLibu

• Navodila za iskanje (alineje prekopirane iz spletne verzije pripočnika Nova Pisarija - dodan je krepki tisk):

• kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (in glavnina skeniranega gradiva je take narave, da obstajajo metapodatki samo za večje skenirane enote (za knjige, posamezne številke revije, ne pa npr. za posamezne članke znotraj revije), takrat pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
• kadar je zadetkov preveč, iskanje omejimo z vtipkanjem dodatnih izrazov, za katere vemo, da jih tekst vsebuje, ali pa
• postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje
• pri neuspešnem poizvedovanju je treba poizkusiti s kakšnim drugačnim nizom, saj strojno branje pri težje berljivih predlogah ni bilo vedno zanesljivo in iskalnik zato niza ne bo našel, tudi če ga tekst vsebuje, npr. kadar je OCR niz veselo interpretiral kot vese10
• preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami

• Smiselni, kadar želimo našteti serijo elementov čim bolj razločno, pregledno.
• Na wikijih ločimo oštevilčene (#) in neoštelilčene (*) sezname.
• Na Wikipediji se gesla razvrščajo v sezname prek kategoriziranja (npr. seznam slovenskih pesnikov, seznam literarnih zgodovinarjev, seznam romanov ...).

Digitalna humanistika

• Literarnovedni segment digitalne humanistike: Empirična literarna veda s pomočjo računalnika - računalniška obdelava humanističnih podatkov (urejanje v zbirke, vizualizacija).
• Gre za stičišče dveh kultur: znanosti in humanistike.
• Izraz prvič uporabljen leta 2001.
• 2005/06 se že uveljavljajo organizacije, ki v humanistiki pod tem imenom uveljavljajo nove metode dela.
• Zajema tudi novo vedo kulturomiko.

• Izraz je prvič uporabljen leta 2010 v reviji Science (Lieberman Aiden in Jean-Baptiste Michel).
• Orodje: Googlov Ngram Viewer (statistična obdelava digitaliziranih knjig in dinamika kulturnih pojavov)

• Sodobna digitalnohumanistična vprašanja:

• prosta dostopnost objav (open access publishing)
• non-stop dosegljivost
• javno recenziranje (peer reviewing).

• DH-nagrade za programska orodja, prispevke, blog, publikacije ...
• Digitalni humanisti so globalno povezani, bolj kolegialni in delujejo v skupnem duhu in težnji po čim širšem dostopu znanja.

• Na globalni ravni so povezani v ADHO, v Evropi v EADH.
• V Sloveniji organizacije ni - so pa sodelovali v mednarodnih projektih kot sta DARIAH in CLARIN.

• Raziskovalne dejavnosti DH:

1. zajem (podatkovno rudarjenje,data mining)
   • digitalizacija (skeniranje, snemanje)
   • optično prepoznavanje (OCR)
   • pisanje v katerem od urejevalnikov
   • konverzije med digitalnimi formati
   • programiranje
   • izdelava spletnih strani
   • iskanje informacij
   • izdelava seznamov
2. obogatitev
   • dodajanje metapodatkov
   • enkodiranje (dodajanje podatkov o strukturi besedila)
   • anotiranje (opremljanje besedila s komentarji)
   • modeliranje
   • urejanje
   • kartografiranje (umeščanje na zemljevid)
3. analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)
   • stilometrija
   • modeliranje tem
   • analiza socialnih omrežij
   • vizualizacija
   • analiza čustvenega odziva
   • pridobivanje podatkov (information retrieval)
   • strojno učenje
   • medbesedilna analiza, prepoznavanje vzorcev (pattern recognition), statistična analiza
4. interpretacija (pripisovanje pomena)
   • kontekstualizacija
   • modeliranje
   • povzemanje, konceptualiziranje
5. razpečevanje in hranjenje
   • publiciranje
   • identifikacija (DOI)
   • urejanje dostopa (OA)
   • razporejanje
   • bibliografska manipulacija za potrebe citiranja
   • arhiviranje, licenciranje
6. kolaboracija
   • komunikacija
   • participacija (sharing)
   • komentiranje
   • množičenje (crowdsourcing)
7. meta DH-dejavnosti
   • propagiranje DH-principov
   • strokovno ocenjevanje
   • poučevanje
   • sodelovanje oz. vodenje projektov
   • obveščanje (forumi, blogi, twitter, pošta)
   • financiranje, teoretiziranje itd.

• V Sloveniji

• Smo v fazi oblikovanja spletnih slovarjev in besedilnih korpusov.

• Digitalizacija vsebin: Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), študentski projekt na Wikiviru Slovenska leposlovna klasika
• Popis digitaliziranih vsebin v zbirki Slovensko leposlovje na spletu (2010)

• Slovenska DH v 3. fazi: pisanje Wikipedijskih gesel, geolociranje kulturnih faktov na Geopediji, priročniki za Wikiknjige, fakultetni seminarji in projekti na Wikiverzi.

Empirične metode

• Empiričnost v humanistiki: opazovanje faktov in čutne izkušnje.

• Pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem.
• Merjenje podatkov.
• Pomembna je preverljivost meritev.

• Pristopi privzeti:

• iz nehumanističnih ved, npr. matematike
• iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij
• preko jezikoslovja (kvantitativna stilistika, jezikoslovno računalništvo, korpusna lingvistika, jezikovne tehnologije)
• preko tržnih raziskav knjige
• iz tradicije pozitivističnih pristopov v literarni vedi.

• V literarni vedi se empirične metode uveljavljajo od leta 2001 (preštevalna ali kvantitativna literarna zgodovina).
• Cobiss, Nova beseda, Gigafida, SSKJ (portal Fran), Slovenski biografski leksikon, Geopedija, Sicris

Programi

• Zajem podatkov: Weka, data mining software
• Analiza besedil: Gephi (risanje grafov), Bookworm(vizualizacija besedne dinamike v velikih knjižnicah), MONK Project (odkrivanje vzorcev v besedilu), Wordle (besedni oblaki)
• Anketiranje: Survey Monkey, ProProfs Survey Maker
• Anotiranje in popravljanje: FromThePage, Scripto, Proofread Page
• Bibliografija: Bibliopedia ...
• Blog: WordPress, Blogger
• Citiranje: Publish or Perish, Google Scholar Citations
• Knjižnice: WorldCat, Google Books
• Kolaborativno pisanje: Wikidot, Wikiverza, Wikiknjige
• Komunikacija: Google+, Prezi ...
• Konverzija datotek: PDFmyURL ...
• Možgansko viharjenje: Text 2 Mind Map ...
• Objavljanje na spletu: Academia.edu, Dropbox, Google Docs
• Prezentacija: Prezi, WebSliders ...
• Skupna raba dokumentov: Viewshare, Google Drive ...
• Slike:Image Map Tool, Picasa ...
• Vizualizacija: Ngram Viewer
• Zbirke: MySQL, R, OpenRefine
• Zemljevidi: GeoCommons, Google Maps, GPS Visualizer

Projekti, revije

• Glottometrics. RAM-Verlag: Quantitative linguistics, 2001-.
• Empirical Text- and Culture Research. RAM-Verlag: Quantitative linguistics.
• German historical novel. Uni Innsbruck. Ur. Kurt Habitzel in Günter Mühlberger, 1997.
• Literary Lab. Stanford University. Ur. Franco Moretti. 2010-.
• Digital Studies / Le champ numérique. Kanada, 1992-.
• TextGrid – virtualno raziskovalno okolje na univerzi v Göttingenu.
• TUSTEP – programski sistem za obdelavo besedil na univerzi v Tübingenu.
• Teresah: Tools E-Registry for E-Social science, Arts and Humanities.
• DiRT – Digital research tools Directory.
• TAPoR – spletišče za besedilno analizo, Univerza v Alberti, Kanada.
• Europeana – evropska digitalna knjižnica (Europeana na Wikipediji).
• Gutenberg – najstarejša digitalna knjižnica (projekt Gutenberg).
• OpenLibrary – knjižnični projekt Aarona Swartza in Internet Archive (Open Library na Wikipediji).
• Perseus – projekt digitalne knjižnice antičnih besedil (ZDA).

(Prekopirano iz spletne Nove pisarije, da so v zapiskih dostopni klikljivi linki)

Računalniško jezikoslovje

• Terimn: uporaba računalnika v jezikoslovju (CL)
• Ukvarja se s/z:

• sskanjem po leposlovju
• povzemanjem zgodb
• razlikovanjem med literaturo in drugimi pisavami
• analizo žanrov
• slogovnim razvrščanjem besedil in popisovanjem avtorstva
• analizo odzivov bralcev
• računalnipkim modeliranjem pripovedi; rač. naratologija in folkloristika
• generiranjem literarnih pripovedi, dialoga, poezije
• oblikovanjem priporočilnih seznamov.

• Orodja in korpusi

• Prevajalni sistem Amebis Presis
• Slovnični pregledovalnik Amebis BesAna
• Sintetizator govora Amebis Govorec
• Pregibnik podjetja Amebis
• Avtomatska lektorica podjetja Amebis
• (Oblikoslovni) označevalnik, tudi kot spletni servis v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku
• (Skladenjski) razčlenjevalnik v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku
• JOS ToTaLe text analyser for Slovene texts Tomaža Erjavca, IJS
• NoSketch Engine konkordančnik Tomaža Erjavca, IJS
• Pisni korpus Gigafida
• Govorni korpus Gos

Slovarček

• pismouk: razlagalec svetih spisov, učenjak ali slabšalno učenjak
• analfabet: nepismen človek
• analfabetizem: neznanje branja in pisanja; nepismenost
• kataklizma: dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe
• revidiranje: brisanje
• eklatanten: jasen, prepričljiv
• diletantizem: začetništvo; nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
• grafomanija: obsesija s pisanjem
• korifeja: prvak, veličina
• tavtologija: opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje
• valenca: psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost / lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo; vezljivost
• nepotizem: dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom
• lamentacija: tožba, tarnanje
• garnirati: okrasiti, olepšati
• lukrativen: donosen, dobičkonosen
• inerten: ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben, nedelaven
• ubornost: revnost, siromašnost
• pietizem: gibanje v protestantizmu v 17. in 18. stoletju, ki temelji zlasti na čustveni pobožnosti
• imanenten: neločljiv, opredeljujoč, notranji
• inherenca: lastnost, ki je ne moremo ločiti od nosilca te lastnosti
• interiorizirati': ponotranjiti, narediti notranje, vzeti za svoje
• paradigma: vzorec
• sangviničen: optimističen, čustveno ne preobčutljiv človek